• Adrion, sv., 4. st.?, mučenec v Aleksandriji v Egiptu
• Andronik, sv., 1. st., Pavlov učenec
• Antonija Mesina, bl., † 1935, devica, mučenka iz Orgosole na Sardiniji
• Jošt, sv., † ok. 669, puščavnik (13. december, god 17. maj)
• Jožef Beran, † 1969, češki kardinal, nadškof v Pragi
• Paskal Baylon, sv., † 1592, evharistični serafin
• Peter Lieou (Ouen Yen), bl., † 1834, kitajski katehist, mučenec
• Restituta, sv., 4. st. ?, devica in mučenka v pro konzularni Afriki
• Solohon in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Kalcedonu v Bitiniji
• Viktor, sv., 4. st.?, mučenec v Rimu
• Vladimir Ghika, † 1954, romunski konvertit in teološki pisatelj

17. maj

Današnjega svetnika življenjepisa imenujejo 'evharistični serafin' ker je bilo že izza nežnih otroških let njegovo najljubše opravilo češčenje svetega Rešnjega telesa. Resnica o Jezusovi navzočnosti v evharistiji je Paskalu segla tako globoko v dušo, da so ga starši od devetega leta naprej iskali in našli zatopljenega v molitev pred tabernakljem, kadar so ga doma pogrešali. Zaradi tega ga je papež Leon XIII. leta 1897 določil za zavetnika evharističnih pobožnosti. Pri nas je sv. Paskal Baylon postal zavetnik vednega češčenja svetega Rešnjega telesa, uvedenega pod evharističnim papežem sv. Pijem X., in posebne bratovščine, ki skrbi za primerno cerkveno opravo.

Rodil se je 16. maja 1540, prav na binkoštni praznik. V njegovi domovini Aragoniji, pokrajini na severu Španije, so binkoštni praznik imenovali Pascua kakor veliko noč, zato so novorojenčku dali ime kar po prazniku. Preprosti starši so ga naučili za silo brati in pisati, predvsem pa so ga vzgajali v prisrčni vernosti. Ko je nekoliko odrastel, je postal pastir: poleg domače črede je čuval tudi živino nekaterih sosedov. Čredo je znal tako lepo urejati, da se je mirno pasla, on pa se je potopil v molitev.

Pri devetnajstih letih je želel vstopiti v samostan reformiranih frančiškanov, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja. Redovnikom se je zdel premlad in so ga odklonili. Paskala je tedaj vzel za pastirja bogataš Martin Garcia. Fant mu je bil všeč zaradi vsestranske razumnosti in uporabnosti, da ga je hotel posinoviti in ga postaviti za svojega dediča. Paskal je vabljivo ponudbo odklonil in po dveh letih spet zaprosil za sprejem v samostan. Sloves njegove pobožnosti je bil že tako razširjen, da je bil zdaj sprejet in leta 1564 je že napravil redovne zaobljube.

Zaradi njegove globoke in razumne vernosti so ga predstojniki nagovarjali, naj se izobrazi in postane duhovnik. Paskal pa se za tako vzvišen stan ni čutil vrednega in je želel ostati preprost brat laik, kar je dejansko ostal vse do smrti. V različnih samostanih je odlično opravljal razne naloge. Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu Svetega rožnega venca v Villa Real pri mestu Valencia, kjer je bil najdlje in kjer je tudi umrl. Iz globokega molitvenega stika z Bogom je črpal izredno modrost. Številni ljudje, bogati in revni, preprosti in izobraženi so se zatekali k Paskalu po nasvete in navodila. Neuki brat nikogar ni odbil, vendar je pogovore opravil na kratko – mudilo se mu je k molitveni zbranosti. Rad se je udeleževal skupnih molitev samostanske družine, prosti čas pa je uporabljal za češčenje svetega Rešnjega telesa, kjer je najgloblje doživljal srečo božje bližine. Srčno rad je stregel pri mašni daritvi; ni čutil utrujenosti, tudi če je ob raznih slovesnostih ministriral več ur po vrsti. Svoje versko znanje je bogatil z branjem dobrih knjig, iz katerih si je izpisoval lepe misli, katerim je dodajal še svoje molitvene navdihe.

Brat Paskal je bil vsak trenutek pripravljen na smrt in v svojem dvainpetdesetem letu je začel pešati. Sestra Smrt ga je popeljala v večnost 17. maja 1592. Bil je spet binkoštni praznik. Ljudje so bili prepričani, da je Bog s tem opozoril na tega svojega izvoljenca. Njegovega pogreba so se udeležile velikanske množice ljudi. Glas o njegovih čudežih se je širil po vsem svetu. Leta 1619 je bil razglašen za blaženega, za svetnika pa leta 1690. God tega svetnika že od nekdaj obhajamo 17. maja.

• Abdas, sv., † 375/376, škof, in 39 tovarišev, mučenci v Perziji
• Adam, sv., † ok. 1210, opat v Firmiju v Italiji
• Aleksander, sv., ok. 250, jeruzalemski škof
• Andrej Bobola, sv., † 1657, jezuit, mučenec
• Brendan, sv., † 577 ali 583, opat v Clonfertu na Irskem
• Feliks in Genadij, sv., prva st., mučenca v Afriki
• Fidol, sv., † ok. 540, duhovnik v sedanji Franciji
• Genadij, sv., prva st., mučenec v Afriki
• Germerij, sv., 7. st., škof v Toulousu v Franciji
• Honorat, sv., † ok. 600, škof v Amiensu v Franciji
• Janez Nepomuk, sv., † 1393, mučenec
• Karantok, sv., 7. st., škof in opat v Britaniji
• Margareta (Marjeta) Kortonska, sv., † 1297
• Peregun, sv., 4./5. st., škof in mučenec na ozemlju škofije Sens v Franciji
• Posidij, sv., † po 437, škof, učenec sv. Avguština in njegov življenjepisec
• Simon Stock, sv., † 1265, angleški karmeličan
• Štiriinštirideset menihov mučencev, sv., † 614, v Palestini
• Ubald, sv., † 1160, škof v Gubbiu v Italiji

16. maj

Leta 1672 so na znamenitem Karlovem mostu v Pragi postavili kip duhovnika v koretlju, z biretom na glavi in z vencem peterih zlatih zvezd okoli nje, s križem in palmo v eni roki, pa s kazalcem druge roke na ustih. Kip je predstavljal češkega svetnika Janeza Nepomuka, ki je umrl kot mučenec za neodvisnost in svobodo Kristustove Cerkve. Češki kralj Venčeslav je namreč hotel Cerkev spraviti pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja. Janez Nepomuk, tedaj generalni vikar praške nadškofije, je bil na čelu tistih, ki so se kralju uprli. Kralj ga je dal v ječi mučiti, potem pa ukazal, naj njegovo truplo vržejo s Karlovega mostu v reko Vltavo. To se je zgodilo 20. marca 1393. Na podlagi zanesljivih Nepomukovih življenjepisov je mogoče dokazati, da Janez ni umrl kot mučenec spovedne molčečnosti, kakor so doslej razglašali in kar hoče povedati njegov prst na ustih. Sv. Janeza Nepomuka častijo kot zavetnika zoper obrekovanje pa tudi zoper poplave, zato so njegovi kipi krasili številne mostove po vsej srednji Evropi in v dobršnem delu zahodne Evrope.

Janez Nepomuk se je rodil med letoma 1340 in 1350 na zahodnem Češkem v mestu Pomuk, ki se je pozneje preimenovalo v Nepomuk. O njegovi mladosti ni nič znanega. Viri ga prvič omenjajo leta 1370, ko je bil že veljaven klerik praške nadškofije. Imel je službo javnega notarja, kar so dosegli samo redki pravno izobraženi in vsega zaupanja vredni možje. V naslednjih letih je delal v pisarni nadškofovega generalnega vikarja in pri cerkvenem sodišču. Mašniško posvečenje je prejel šele leta 1380; papež ga je imenoval za župnika praške fare sv. Gala, nadškof Janez Jenštejn pa si ga je izbral za svojega tajnika in zaupnega sodelavca. Poslal ga je na univerzo v Padovo, kjer je študij cerkvenega prava končal z doktoratom. Ko se je vrnil v Prago, ga je nadškof Janez Jenštejn imenoval za kanonika in nato še za generalnega vikarja praške nadškofije.

Ta čas se je, kot smo že slišali, vnel boj zoper kralja Venčeslava, ki bi rad vladal tudi v Cerkvi. Oba Jana (Nepomuk in Jenštejn) sta se mu odločno postavila po robu. Kralj je hotel razpoloviti praško nadškofijo, da bi za svojega pristaša Kralika ustanovil novo škofijo v Kladrubih, kjer je bila bogata benediktinska opatija. Redovnikom te opatije je kralj po smrti opata Račka v začetku leta 1393 prepovedal voliti novega opata, da bi jo izročil Kraliku. Jenštejn se je uprl ustanovitvi nepotrebne škofije in se je umaknil iz Prage. Menihi so si takoj izbrali novega opata in prosili, da ga nadškof potrdi. V njegovem imenu je generalni vikar Janez Nepomuk 7. marca 1393 novega opata priznal in si s tem nakopal kraljevo jezo. Kralj je v svojem besu šel tako daleč, da je dal Janeza mučiti in umoriti, potem pa njegovo telo vreči v reko. Novica o tej nasilni smrti se je razširila po vsej Evropi.

Čast oltarja je sv. Janez Nepomuk dosegel leta 1729. Njegovo češčenje so zelo širili jezuiti in tako je prišlo tudi k nam. Značilno je, piše dr. Niko Kuret, da godu sv. Janeza Nepomuka ne slavimo na njegov smrtni dan, 20. marca, temveč 16. maja. V Pragi je bil današnji dan pravi pomladni praznik, ki je nanj prihajalo na stotisoče ljudi. Med drugim so spuščali lučke po Vltavi. Drugod (npr. na Dunaju) so prirejali posebne Janezove pobožnosti, ki se je pri njih rada shajala mladina. K nam se ne eno ne drugo ni razširilo.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Ignac na 172. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2011 z imenom Ignac poimenovanih 954 (2008: 998; 1994: 1498; 1971: 3539) oseb. Primerjalni podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za to ime že dlje časa precej zmanjšuje. Različice imena Ignac so: Ignacij (2011: 316), Ignacije (5), Ignacijo, Ignjat (8), Igo (5), Nac (16), Nace (438). Klicne oblike: Nacek, Naci, Nacko. Ženske oblike: Ignacija (12), Iga, Naca, Nacka.

God:
• 3. februar
• 11. maj
• 28. maj
• 31. julij
• 17. oktober
• 23. oktober
• 24. november

Ime Ignac z daljšo različico Ignacij izhaja iz latinskega imena Ignatius, to pa iz starejšega Egnatius. Egnatius je bilo starorimsko rodovno ime in ga povezujejo z etruščanskimi imeni tipa Ecnate, Ecnatna, katerih pomen za zdaj ni znan. Grška oblika latinskega imena Ignatius je Ignátios. Latinsko Ignatius so po ljudski etimologiji povezovali z latinskim ignis 'ogenj'. Na tej osnovi so nastale (južno)slovanske koledarske različice Ognjan, Ognjen, Ognjeslav, Ognjana, Ognjenka, Ognjeslava. Hrvaška ilirska različica imena Ignacij je Vatroslav. Ime Igo je tvorjenka na ‑o iz prvega zloga skrajšanega imena Ignac, ime Nace pa tvorjenka na ‑e iz drugega zloga skrajšanega imena Ignac.

V koledarju so Ignacij Antiohijski, škof, mučenec v Rimu v času cesarja Trajana (17. oktobra), Ignacij, patriarh v Carigradu iz 9. stoletja (23. oktobra), Ignacij Loyola, španski plemič in častnik, ustanovitelj jezuitskega reda 1534 v Parizu in njegov prvi general (31. julija). V Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija (na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju).

Zvezdana je med ženskimi imeni v Sloveniji na 303. mestu. Dne 1. 1. 2014 je bilo s tem imenom poimenovanih 412 (1971: 298;1994: 423; 2012: 411) oseb. Različice: Zvezda (1971: 54; 1994: 51; 2012: 45; 2014: 41), Zvezdanka, Zvezdica (2014: 10), Zvijezdana (7), Zvjezdana (31). Pomensko sorodna imena: Ester (2014: 322), Estera (183), Stela (2012: 171; 2014: 207), Stella (2012: 171; 2014: 224). Moški obliki: Zvezdan (1971: 86; 1994: 106; 2014: 106), Zvjezdan (2014: 6).

God:
• 11. maj (sv. Estela - Eustela)
• 1. julij (sv. Estera)
• 10. avgust (sv. Asterija)

vsi Zvezdani godujejo tudi

• 3. marec
• 23. avgust
• 21. oktober

Ime Zvezdana z različicama Zvijezdana in Zvjezdana je nastalo iz imena Zvezda. Tvorjeno je s priponskim obrazilom ‑ana, s priponskim obrazilom ‑an pa moško ime Zvezdan. Ime Zvezda je nastalo iz občne besede zvezda, enako ime Stela, nemško in italijansko Stella, iz latinskega stella 'zvezda', medtem ko ime Estera izhaja iz perzijščine s prvotnim pomenom 'zvezda'. Tako se je imenovalo judovsko dekle, rojeno v babilonski sužnosti, tj. po letu 586 pred Kr., ki je postalo žena perzijskega kralja Kserksa I. in rešila judovske rojake pred pokolom. Estera, svetopisemska žena, kraljica, je v koledarju 1. julija. Takrat lahko godujejo tudi Zvezdane, Zvezde in Zvezdani. Ti lahko godujejo tudi takrat, ko sta v koledarju Stela (Estela, 11. maja) in Asterija (3. marca; 23. avgusta; 21. oktobra (Asterij)). Imeni Zvezdan in Zvezdana z različicami sta bolj v rabi na hrvaškem ali srbskem jezikovnem področju. Iz latinskega stella 'zvezda' so tudi imena v francoščini, npr. Etoile, starinsko Estoile, ter Détoile, Delétoile kot imena krajev ali fevdov s prvotnim pomenom 'križišče cest oziroma poti'. Temu vsebinsko in jezikovno ustreza tudi ime ljubljanskega parka Zvezda.

V imenoslovju velja, da imajo osebna imena iz poimenovanj kovin ter nebesnih teles in pojavov magični in varovalni pomen. Taka slovanska imena so razen naših imen Zvezda, Zvezdana,v ljudski pesmi Zarika, Sončica, staročeško Zlata, Zořena, Zořata, Zořík, v bolgarščini Zvezda, Srebra, Zarko, Želěsko, v hrvaščini ali srbščini Zvijezda, Svetlana.

V koledarju se ime Zvezdana z različicami glede na pomen uvršča k imenom Stela, Estera in Asterija: 11. maja Estela, mučenka († v 3. stol.); 1. julija Estera, svetopisemska žena, kraljica († v 5. stol. pred Kristusom), 10. avgusta Asterija, italijanska mučenka († 303). Prav takrat lahko godujejo tudi Zvezdani ali pa še 3. marca in 21. oktobra, ko sta v koledarju Asterij Cezarejski, mučenec († v 3. stol.) in Asterij Ostijski, italijanski mučenec († 304).

Gizela je tudi med bolj pogostimi imeni, saj je na 195. mestu med ženskimi imeni v Sloveniji. Leta 2006 je bilo s tem imenom poimenovanih 871 (1971: 1783; 1994: 1247) oseb. Kot je razvidno iz podatkov, je zanimanje za ime Gizela v zadnjih desetletjih skoraj popolnoma prenehalo. Zelo redki sta bili pisni različici Gisella (6) in Gizella (16).

God:
• 7. maj

Ime Gizela izhaja iz nemškega imena Gisela, za katero ni zanesljive razlage. Nekateri jo razlagajo s staronordijskim gisli, geils(i) v pomenu 'puščica, strelica, palica'. Drugi ime Gizela razlagajo iz starovisokonemškega gisal v pomenu 'talec' ali 'otrok plemenitega rodu'. Starovisokonemško gisal je prva sestavina v zloženih germanskih imenih, npr. Gisalbrecht, Gisalfried, Gisalhart, Gisilhart, Gisilmar, Gisalrich, Gisalolf. Skrajšana oblika nemškega imena Gisela je Gila.

V koledarju je 7. maja Gizela, madžarska kraljica in opatinja, ki je umrla 7. maja leta 1059.

Saša Golob je in ni povsem običajno dekle. Večina jo pozna kot vrhunsko gimnastičarko, ki so jo trud, vztrajnost in osredotočenost na cilje lansko leto pripeljali do tistega, o čemer nekateri športniki sanjajo vse življenje: olimpijskih iger. Saša pa ni uspešna samo na športnem področju, je tudi prizadevna študentka medicine. Del študijske poti je prehodila v ZDA, s področja medicine pa jo najbolj veseli kirurgija.