• Deziderij, sv., † ok. 606, škof in mučenec v Viennu v južni Franciji
• Evfeb, sv., 4. st., škof v Neaplju
• Evrosina (Evfrozina) iz Polocka, sv., † 1173, devica
• Evtihij, sv., † ok. 487, opat v Umbriji
• Hieronim Savonarola, † 1498, dominikanski pridigar pokore
• Honorat, sv., 6. st., opat v Subiacu
• Ivana Antida Thouret, sv., 11826, ustanoviteljica Sester ljubezni do bolnikov
• Janez Krstnik de Rossi, sv., † 1764, apostol zapuščenih
• Kartaginski mučenci, sv., † 259
• Leoncij, sv., † ok. 1077, škof v Rostovu na Donu v Ukrajini
• Lucij, sv., † 259, mučenec v Kartagini
• Mihael, sv., † 826, škof v Frigiji
• Montan, Lucij in tovariši, sv., † 259, kartaginski mučenci
• Peter Friedhofen, bl., † 1885, laik iz Koblenza, redovni ustanovitelj
• Siagrij, sv., † 787, škof v Nici v Franciji
• Viljem, sv., † ok. 1201, mučenec iz Rochestra v Angliji
• Vilmos (Viljem) Apor, bl., † 1945, madžarski škof in mučenec

23. maj

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo 'apostol zapuščenih', ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil telesno in duhovno pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljal tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. (Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznali ne šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev. Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti na pljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nekajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star šestinšestdeset let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.

Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.

• Agripa in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Mezopotamiji
• Atto, sv., † ok. 1153, opat in škof v Pistoji
• Avzonij, sv., 475. st., prvi škof mesta Angoulemu v Franciji
• Bazilisk, sv., 4. st., škof in mučenec v Pontu
• Emilij, sv., † ok. 250, mučenec v Afriki
• Godrik, sv., † 1170, sveti romar iz Anglije
• Heming, sv., † 1366, škof v Abu na Finskem
• Humilitas, bl., † 1310, žena in avguštinka iz Firenc
• Janez, bl., † 1627, japonski mučenec
• Janez, sv., 10. st., opat v Parmi v Italiji
• Janez Forest, bl., 1538, mučenec v Londonu
• Joahima Vedruna, sv., † 1854, vzgojiteljica
• Julija, sv., 6. st., mučenka na Korziki
• Kast in Emilij, sv., ok. 250, mučenca v Afriki
• Kviterija, sv., 5. st., devica in mučenka v Franciji
• Lupus, sv., † 637, škof v Limogesu v Franciji
• Marija Dominika Brun Barbantini, bl., † 1868, vdova in ustanoviteljica družbe bolniških strežnic
• Marjeta (Rita) Kasijska, sv., † 1457, vdova in redovnica
• Matej, bl., † 1617, japonski mučenec
• Vladimir, sv., † 1016, knez Zete in mučenec v Prespi v Makedoniji

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: 'krvna osveta' je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

• Arhangel Tadini, bl., † 1912., italijanski duhovnik, socialni delavec
• Evtihij, Sekund in tovariši, sv., † 357/358, mučenci
• Hospicij, sv., † ok. 581, samotar pri Nizzi
• Jožef Herman, sv., † 1241, premonstrat
• Karel Jožef Evgen de Mazenod, sv., † 1861, škof v Marseilleu
• Mancij, sv., 6. st., mučenec na Portugalskem
• Paternus, sv., 6. st., škof v Vannesu v Franciji
• Polievkt, sv., 2./3. st., mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Sekund, sv., † 357/358, mučenec
• Teobald, sv., † 1001, škof v Viennesu v Franciji
• Timotej, sv., 2./3. st.?, diakon in mučenec v Mavretaniji

21. maj

Živel je v 6. stoletju, umrl pa okoli leta 581. Samotar je posnemal zglede egiptovskih puščavnikov glede ostrih pokoril s postom, mrtvičenjem svojega telesa in veliko molitveno zbranostjo. Rad je sprejel vsakogar, ki je prihajal k njemu iskat duhovno pomoč. Sv. Hospicij se je preživljal s kruhom, gozdnimi sadeži, dateljni in zelišči, vedno pa je bil pripravljen ta borna živila deliti z obiskovalci. Da bi bilo njegovo telo pokorno duši, ga je krotil še s težko verigo in spokorno raševino. Gospod Bog mu je dal tudi dar prerokovanja, da je mogel tudi s tem postreči ljudem svoje okolice. Tako je leta 574 napovedal bližnji napad Langobardov na Nizzo; ti so res prišli, zavzeli in izropali mesto, puščavniku pa niso nič žalega prizadejali. Tri dni pred smrtjo je škofu v Nizzi napovedal svoj odhod z zemlje in se na srečanje z Bogom v večnosti skrbno pripravil. Ko je prišla zadnja ura, je z blagim smehljajem na ustnicah zatisnil oči, ki so spregledale spet, da vse srečne smejo videti lepoto in dobroto božjo. Vse življenje sv. Hospicija je bilo prepričljiv dokaz, da Bog vsakogar, ki se prepusti vodstvu milosti, osrečuje že na zemlji.

Hospicijeve relikvije hranijo stolnica v Nizzi in druge cerkve v okolici. Njegov god obhajajo 21. maja, verjetno zato, ker so na ta dan prenesli njegove relikvije v mestno stolnico.

21. maj

Rimski martirologij se 21. maja spominja mučencev v egiptovski Aleksandriji med letoma 356 in 358, ko je pod vplivom cesarja Konstancija besnel zoper katoličane vsiljeni arijanski patriarh Jurij. Takrat so pregnali s škofijskega sedeža sv. Atanazija (gl. 2. maj) in hoteli z nasiljem zatreti odpor pravovernih kristjanov. O tem dogajanju poroča sam sv. Atanazij in videti je, da so to bile edine mučeniške žrtve arijanske nestrpnosti v Egiptu.

Patriarh Atanazij poroča, da se je začelo preganjanje že v postu leta 356, najhuje pa se je razvilo po veliki noči in trajalo vse do binkoštne osmine. S pomočjo vojaščine in arijanskih fanatikov so vrgli v ječo device, vklepali v verige škofe, plenili po hišah vdov in sirot ter ponoči lovili katoličane. Na ta način so arijanci zgrabili tudi EVTIHIJA. Bil je subdiakon in zelo zaslužen za aleksandrijsko cerkveno občino. Z biči, napravljenimi iz bikove kože, so ga tako dolgo pretepali, da je bil že napol mrtev. Pa mu niso dopustili, da bi ozdravil svoje rane, ampak so ga obsodili na prisilno delo v razvpitih rudnikih z imenom Feno. Mučenec ni zmogel dolgega potovanja, ampak je obležal ob cesti in tam izdihnil svojo Bogu vdano dušo.

Sv. Atanazij poroča tudi o drugi skupini mučencev, kjer je bil glavna oseba duhovnik SEKUND iz mesta Barkas v Egiptu. Tega zvestega božjega služabnika je posebej v letu 357 dal zgrabiti arijanski škof, ki se je tudi imenoval Sekund. Ta je nato o binkoštih silil katoličane, naj z njim skupno obhajajo praznike. Ker so bili trdni v pravi veri, so odločno odklonili, da bi bili v občestvu s krivoverci. Domenili so se, da se bodo zbrali na nekem pokopališču, pripravljeni na beg. Preden se je to zgodilo, so jih obkolili vojaki vojvoda Sebastijana, ki je bil pristaš manihejskih zmot. Nekaj dekletom so strgali obleko in jim tako razmesarili obraze, da jih ni bilo mogoče spoznati. Moške so bili s palmovimi vejami, polnimi trnjev. Napadu je prvi podlegel Sekund in za njim mnogo drugih, ostale pa so poslali v izgnanstvo.

Njihov skupni god je zato nastavljen na 21. maj, da vedno pride nekako v čas okoli binkoštnega praznika.

• Anastazij, sv., 7. st., škof v Brixnu na Južnem Tirolskem
• Avrea (Zlata), sv., 2. st., mučenka v Ostiji ob Tiberi
• Avstregizil, sv., † ok. 624, škof v Bourgesu v Franciji
• Bavdelij, sv., 3. st., mučenec v Nimesu v Franciji
• Bernardin Sienski, sv., † 1444, spokorniški pridigar
• Etelbert, sv., † 793/794, kralj vzhodne Anglije
• Gvido de Gherardesca, bl., 12. st., samotar vTuskiji
• Hilarij, sv., ok. 400, škof v Toulousu v Galiji (Franciji)
• Kolumba iz Rietija, bl., † 1501, dominikanka v Peruggii
• Talalej, sv., 3. st., mučenec v Kilikiji
• Teodor, sv., † ok. 774, škof v Paviji v Italiji