Zofija je med pogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji na 115. mestu. Leta 2006 je bilo s tem imenom poimenovano 2274 (1971: 3772; 1994: 3049) oseb. Precej redkejši sta bili različici Sofija (185) in Sofia (17), prav tako tvorjenka Zofka (85). Precej pogostejša je bila različica Sonja (8493, 17. mesto). Največ oseb s tem imenom je iz obdobja 1941–1980, v zadnjih letih pa je zanimanje za to ime zelo upadlo.

God:
• 15. maj

Ime Zofija izhaja iz latinskega imena Sophia, to pa iz grškega Sofía. To razlagajo iz grškega sofía 'modrost'. Iz grškega imena izhajajo tudi rusko Sofija, Sofja in manjšalnica Sonja, ki je bila v slovenski prostor prevzeta v novejšem času.

Zofija je tudi ime krščanske mučenke v Rimu, ki je umrla leta 304 (v koledarju 15. maja). Ker v koledarju uvrščena za tremi ledenimi svetniki ali ledenimi možmi – Pankracijem, Servacijem, Bonifacijem – je v ljudski govorici dobila ime mrzla, mokra Zofija ali Zofka. To je izraženo tudi v pregovoru Sv. Filip napija, Zofija popija. K. Štrekelj v I. knjigi SNP navaja pesem Sveta Sofija in sveti Areh, v besedilu pa je oblika sveta Žofilja.

Po cerkvi sv. Sofije iz 6. stoletja je bilo poimenovano glavno mesto Bolgarije Sofija v 14. stoletju, nekdaj Sredec. Znana slovenska Zofija je pisateljica Zofka Kveder (1878–1926).

Bonifacij je dandanes bolj znano kot koledarsko ime skupaj s Pankracijem, Servacijem ter Zofijo, kot ime pa bolj ali manj unikatno. Da je bilo nekoč bolj v rabi, kažejo zapisi v starih listinah ter priimki, ki so nastali iz njegovih oblik. Med skrajšanimi oblikami je statistično registriran samo Bono (2006: 12 oseb), obstajala je še oblika Boni (manj kot 5). Unikatne so večinoma tudi ženske oblike Bonifacija (manj kot 5), enako Bona, Bonka, Bonita, vendar Boni (9).

God:
• 8. maj
• 14. maj
• 5. junij
• 4. september

Ime Bonifacij, skrajšano Bonifac, izhaja iz latinskega imena Bonifatius. To razlagajo iz latinskih besed bonum 'dobro' in facere 'delati, storiti, opraviti, zgraditi' ali iz besedne zveze bonum fatum 'dobra usoda, sreča', torej 'človek, ki so mu namenjena dobra dela ali 'človek dobre usode, sreče', latinsko homo boni fati, iz tega pridevnik bonifatius, ki je pomensko blizu latinskemu felix. Slednji je v latinskem imenu Felix, ki je nastalo po podobnem poimenovalnem motivu kot Bonifatius. Po sestavi in pomenu sta imenu Bonifacij sorodni še imeni Bonaparte in Bonaventura, zelo blizu pa ime Bonomo 'dobri človek'.

Bonifacij je bilo med drugim ime devetih papežev. Med svetniki je treba omeniti dva. Prvi je sv. Bonifacij, zadnji iz trojice t. i. ledenih mož (narečno tijaci ledenjaci), ki po ljudskem vremenskem koledarju prinašajo hlad (tudi pozebo) in dež. Prva dva ledena moža sta Pankracij in Servacij. V koledarju so 12., 13. in 14. maja. Sledi jim še sv. Zofija (15. maja), imenovana tudi mokra Zofka. Drugi je sv. Bonifacij, mučenec iz 8. stoletja, apostol Nemcev, prvi nadškof v Mainzu in cerkveni pisatelj (v koledarju 5. junija).

Po nekem zemljiškem lastniku Bonifaciju se verjetno imenuje Bonifacija, del krajevne skupnosti Stane Sever na Viču. Po imenih nekdanjih lastnikov so poimenovana tudi sosednja zemljišča, npr. po nekem Kosu Kosovo polje.

• Amai, sv., † 347, mučenka v Arbeli
• Baptista Varano, bl., † 1524, opatinja klaris v Camerinu v Italiji
• Feliks iz Nicosije, bl., † 1787, kapucin na Siciliji
• Hermias, sv., 3. st., vojak in mučenec v Pontu
• Jakob Salomon, bl., † 1314, dominikanec iz Benetk
• Mariamna, sv., † 347, devica in mučenka v Arbeli v Perziji
• Obiskanje Device Marije
• Petrovska Mati božja
• Marta, sv., † 3. st., mučenka v Rimu
• Matilda Andeška, sv., † 1160, avguštinska kanonisa (korarka) v Diessenu
• Petronila, sv., 2./3. st., rimska mučenka
• Robert Thorpe in Tomaž Watkinson, bl., † 1591, angleška mučenca
• Silvij, sv., † ok. 400, škof v Toulousu v Franciji
• Teodor, sv., † 357/358, menih in mučenec v egiptovski Aleksandriji
• Tomaž Watkinson, bl., † 1591, angleški mučenec
• Vital, sv., † 1370, menih in samotar v Umbriji

31. maj

Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno« (Lk 1,36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom 'v mesto na Judovem': to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka – božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil njegovo rojstvo; svoje poslanstvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.

Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost Jezusove matere in tudi hvaležnost vsega božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v latinskem prevodu imenujemo Magnifikat, je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenju vsega človeštva. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca.

Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, dasi so ga frančiškani obhajali že prej. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi 'obiskala' in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v zahodni Cerkvi vladal razkol, ki je privedel do velikega razkola z nastopom Martina Lutra.

Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in tedaj so ga začeli povsod obhajati 2. julija. Ta datum so izbrali zato, ker je tistega dne tudi v Carigradu velik Marijin praznik, ki pa se ne nanaša na Marijino obiskanje, temveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.

Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovem otroštvu dovolj razločno mesto, tako da ji je zahodna Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna 'umestitev' Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene božje Besede na zemlji. Pri obeh vidikih te skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni božji Sin uporablja svojo Mater Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja.

• Anastazij, sv., † ok. 680, škof v Paviji v Italiji
• Bazilij in Emelija, sv., † ok. 349 in ok. 370, starša štirih svetnikov
• Dimpna, sv., 7./8. st., devica in mučenka v Brabantu
• Eksuperancij, sv., † 476 ali 477, škof v Raveni v Italiji
• Emelija, sv., † ok. 370, mati štirih svetnikov
• Feliks, sv., 3. st., rimski mučenec
• Ferdinand III., sv., † 1252, kastiljski kralj
• Gabin, sv., 4. st. ?, mučenec na Sardiniji
• Hezihij, sv., 4. st. ?, mučenec v Antiohiji v Siriji
• Hubert, sv., † 727, škof v Tongernu
• Ivana d'Arc, sv., † 1431, Devica Orleanska
• Izak, sv., † 383, duhovnik in asket v Carigradu, ustanovitelj prvega samostana
• Jožef Marello, bl., † 1895, škof in ustanovitelj oblatov sv., Jožefa iz Torina
• Kancij, Kancijan, Kancijanila in Prot, sv., † 304, oglejski mučenci
• Kancijan, sv., † 304, oglejski mučenec
• Kancijanila, sv., † 304, oglejska mučenka
• Luka Kirby, duhovnik in tovariši, sv., † 1582, angleški mučenci
• Marijan (Dominik) iz Roccacasale, bl., † 1866, frančiškan
• Matija Kalemba/Molumba, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Prot, sv., † 304, mučenec v Ogleju
• Rihard Newport, bl., † 1612, angleški duhovnik in mučenec
• Viljem Scott OSB in Rihard Newport, bl., † 1612, angleška duhovnika in mučenca

30. maj

Zgodovina pozna le malo oseb preprostega rodu, ki bi se o njih toliko razpravljalo kakor o Jeanne d'Arc, pri nas in drugod bolj znani pod imenom Devica Orleanska. Francozi jo že nad 500 let slave kot vzornico junaške domovinske ljubezni in kot utelešenje francoskega narodnega duha. Nastop tega preprostega kmečkega dekleta je zdramil Francoze, da so se v skrajni stiski dvignili in se rešili angleškega gospostva. Ivana je vztrajno trdila, da jo je v pomoč domovini poklical Bog in da se je pokoravala zgolj njegovi volji. Drugi pa so ji spodbijali njeno versko poslanstvo, jo razglasili za čarovnico in obsodili na smrt na grmadi. Že petindvajset let po njeni smrti je Cerkev uradno ugotovila, da so njeni sodniki nastopali krivično, s političnimi cilji. Leta 1920 je bila razglašena za svetnico. Cerkev je s tem priznala veličino njene žrtve za svobodo lastne domovine in jo postavila vsem vernikom za zgled.

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Ivana se je rodila leta 1412 in v letih njenega otroštva se je bojna sreča obrnila v prid Angležem in sicer po krivdi nesposobnih francoskih vladarjev. Ivana je bila pobožna, dobro vzgojena, skromna, preprosta in sramežljiva dekle. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k čim pogostnejšemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. 6. marca 1429 se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VIL dejala: »Plemeniti kralj, ime mi je Ivana Devica in nebeški Kralj me pošilja, da osvobodim Orleans in te popeljem v Reims, kjer boš kronan in maziljen. Po nalogu Gospodovem ti izjavljam, da si kraljev sin in pravnomočni dedič Francije!«

Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. 17. julija je že spremljala kralja v Reims na kronanje in s tem izpolnila svojo nalogo. Ime zmagovalke pri Orleansu je opajalo tisoče novih bojevnikov za popolno osvoboditev domovine. Kralj Henrik VII. je pod vplivom reimskega nadškofa podpisal sramotno premirje z Angleži, ko je ljudstvo hotelo osvoboditi Pariz.

Ivana zase ni iskala ničesar, čutila pa je, da ne sme odnehati, dokler domovina ne bo svobodna, zato se je spomladi leta 1430 vrnila na bojišče. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, ki ga je vodil škof Peter Cauchon, ki ga je osvobodilna vojska pregnala k Angležem in se je hotel nad Ivano maščevati. Za obsodbo pred svetnim sodiščem ni bilo najmanjše podlage, zato je prišla pred cerkveno – zaradi 'krivoverstva in čarovništva'. Krivična in mučna sodna razprava se je vlekla pet mesecev, dokler ni bila 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi. Obsodbo so izvršili 30. maja 1431 v Rouenu. Nekaj več kot osemnajstletna Ivana je pred smrtjo glasno molila za vse navzoče. Izdihnila je z Jezusovim imenom na ustnicah, s trdnim zaupanjem, da je njena daritev Bogu všeč.

• Aleksander, sv., † 397, mučenec iz Nonsberga pri Tridentu
• Andrej iz Kluž, sv., † 1465, mučenec v Carigradu
• Bona, sv., † 1207, devica iz Pise
• Gérard, sv., † ok. 940, menih in škof v Burgundiji v Franciji
• Gerardeska, bl., † ok. 1269, vdova iz Pise v Italiji
• Jožef Gérard, bl., † 1914, misijonar v Basutu (Južna Afrika)
• Julija Ledochowska, glej Uršula Ledochowska
• Maksim, sv., † po 390, emonski škof
• Maksimin, sv., † ok. 347, trierski škof
• Martirij, sv., † 397, mučenec iz Nonsberga pri Tridentu
• Olbijan, sv., † ok. 300, škof in mučenec v Aziji
• Restituí, sv., 4. st., mučenec v Rimu
• Rihard Thirkeld, bl., † 1583, duhovnik in mučenec v Yorku v Angliji
• Senator, sv., † ok. 480, škof v Milanu
• Sisinij, Martirij in Aleksander, sv., † 397, mučenci iz Nonsberga pri Tridentu
• Uršula (Julija) Ledochowska, bl., † 1939, devica in redovna ustanoviteljica
• Viljem Arnaud in 10 tovarišev, bl., † 1242, mučenci pri Avignonu

29. maj

V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.

O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili 'vsi sveti možje', učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.

Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.

Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«

Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.