• Andrej, sv, † 1886, kraljev bobnar, mučenec v Ugandi
• Andrej Caccioli, sv., † 1254, manjši brat iz Foligna v Italiji
• Atanazij, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Davin, sv., † 1051, romar iz mesta Lucca v Italiji
• Dionizij Ssebuggwawo, sv., † 1886, šestnajstletni mučenec v Munyonyu v Ugandi
• Genezij, sv., † ok. 660, škof v Clermontu v Franciji
• Gonzaga Gonza, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Hilarij, sv., 4. st., škof v Carcassonnu v Franciji
• Izak, sv., † 851, menih in mučenec iz Kordobe v Španiji
• Janez Grande, sv., † 1600, redovnik usmiljenih bratov
• Janez Marija Muzei, sv., † 1887, ugandski mučenec
• Karel Lwanga in drugi ugandski mučenci, sv., † 1886
• Kevin, sv., † ok. 618, opat na Irskem Klotilda, sv., † 545, kraljica in vdova
• Lifard, sv., 6. st., duhovnik iz Orleansa v Franciji
• Lucilijan, Pavla in otroci, sv., 3. st., mučenci v Nikomediji
• Marija Rafaela Cimatti, bl., † 1945, bolniška sestra iz Faenze
• Matija Kalemba/Molumba, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Morand, sv., ok. 1115, clunyjski menih iz Alzacije
• Noe Mawaggali, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Oto Neururer, bl., † 1940, tirolski duhovnik, mučenec
• Pavla, sv., 3. st., mučenka v Nikomediji
• Poncijan, sv., † 1886, kraljev služabnik in mučenec v Ugandi

• Adalgiz, sv., † 670, duhovnik v Pikardiji v Franciji
• Blandina, sv., † 177, mučenka v Lugdunu (Lyonu)
• Erazem, sv., † 303, škof in mučenec
• Evgen I., sv., † 657, papež
• Janez Krstnik Scalabrini, bl., † 1905, redovni ustanovitelj in škof v Piacenzi Lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Marcelin in Peter, sv., † 304, mučenca
• Nikefor, sv., † 829, carigrajski patriarh Nikolaj, sv., † 1094, romar iz mesta Trani v Italiji Peter, sv., † 304, mučenec
• Potin, Blandina in drugi lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Sadok in tovariši, bl., † 1260, dominikanci in mučenci v Sandomierzu na Poljskem
• Štefan, sv., † 1072, škof in mučenec na Švedskem

• Alojzij Florès in 14 tovarišev, bl., † 1622, dominikanec in japonski mučenci
• Ambrož Fernandez, bl., † 1620, jezuitski misijonar in mučenec na Japonskem
• Atto (Aton), sv., † 1052, škof mesta Oca (zdaj Burgos) v Španiji
• Eneko, sv., † 1057, opat v Oni v Španiji
• Fortunat, sv., 4./5. st., duhovnik pri Perugii v Italiji
• Frančišek Curobioye in 14 tovarišev, bl., † 1627, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Frančišek Galvez in dva tovariša, bl., † 1623, frančiškan in jezuita, mučenci na Japonskem
• Hanibal Marija Di Francia, bl., † 1927, redovni ustanovitelj iz Messine v Italiji
• Herkulan iz Piagale, bl., † 1451, manjši brat v Italiji Ishirion in tovariši, sv., prva st., mučenci v Egiptu
• Jakob Carvalho, bl., † 1624, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem
• Janez Pelingotto, bl., † 1304, frančiškanski tretjerednik v Urbinu v Italiji
• Janez Storey, bl., † 1571, mučenec v Londonu v Angliji
• Justin, sv, † 165, filozof in mučenec
• Kaprazij, sv., † ok. 430, opat v Lerinsu v južni Franciji
• Klavdij, sv., 5. st., škof v Viennu v Franciji
• Mihael Carvalho in tovariši, bl., † 1624, jezuit in frančiškani, mučenci na Japonskem
• Mihael Nacachima, bl., † 1628, jezuit, mučenec na Japonskem
• Prokul, sv., prva st., mučenec iz Bologne v Italiji
• Roman, sv., 5./6. st., samotar v Saint Renanu v severni Franciji
• Simeon, sv., † 1035, menih iz Trierja v Nemčiji
• Teobald, bl., † 1150, iz Albe v Italiji
• Tespezij, sv., prva st., mučenec v Kapadokiji

3. junij

Ti afriški mučenci dodajajo seznamu mučencev, ki mu pravimo martirologij, novo stran, ki opisuje tragične in veličastne reči. Ta stran je zares vredna, da se pridruži tistim čudovitim poročilom iz stare Afrike, za katera smo današnji maloverni ljudje mislili, da nikoli ne bodo imela vrednega nadaljevanja.« Tako je dejal v svoji homiliji papež Pavel VI., ko je 18. oktobra 1964 med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora razglasil za svetnike Karla Lvvanga in njegove tovariše iz Ugande. »Navzočnost škofov z vsega sveta je dala tej slovesnosti velik pomen. Ob tej priložnosti je bilo poudarjeno ne le priznanje afriškega krščanstva, temveč tudi misel, da je trpljenje in slava Cerkve v kateri koli deželi in na kateri koli celini, trpljenje in slava vse Cerkve.«

V afriško državo Ugando so kot prvi oznanjevalci evangelija prišli beli očetje in sicer leta 1879. Bili so lepo sprejeti, toda čez tri leta so morali deželo zapustiti, ker so arabski trgovci nahujskali kralja Mtesa zoper nje. Njegov naslednik, mladi kralj Mwanga, je leta 1884 poklical misijonarje nazaj. Nekatere kristjane je povabil celo na svoj dvor in jim zaupal visoke službe. Med njimi sta bila dvomi upravitelj Jožef Mkasa in poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva. Ta dva sta odkrila zaroto proti kralju, ki jo je vodil najvišji državni uradnik Katikiro. Zaslužil je smrtno kazen, a so mu jo spregledali in tudi službo je ohranil. Zdaj pa je sam mislil, kako se bo maščeval nad kristjani, ki jih je razglašal za izdajalce.

Katikiro je znal pridobiti na svojo stran kralja in dosegel je, da so 31. oktobra 1885 usmrtili anglikanskega škofa Hanningtona in nekaj kristjanov češ da so 'vohuni'. 17. novembra tega leta so obglavili in sežgali Jožefa Mkaso. 25. maja 1886 je umrl krute smrt sedemnajstletni dvorni paž Dioniz Subagvao. Zvečer tistega dne je zaslepljeni kralj sklenil, da bo naredil čistko med svojimi paži. Naslednje jutro so se morali postaviti v vrsto in kralj je dejal: »Vsi tisti med vami, ki ne molijo (to je, niso kristjani), naj se postavijo tule na mojo stran, oni pa, ki molijo, naj se postavijo tjale.« Prvi je na ono stran stopil Karel Lwanga, predstojnik dvornih pažev, za njim pa je šlo petnajst drugih. Poln sovraštva je tedaj kralj izrekel sodbo: »Usmrčeni boste!«

Na izvršitev smrtne obsodbe so morali še nekaj časa čakati. Pred njimi je z življenjem pričeval za Kristusa poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva, čigar smrt je zahteval izdajavec Katikiro. Naslednji dan je prišel na vrsto ugleden veljak Matija Murumba, ki mu je bil poganski oče napovedal: »Od daleč bodo prišli beli možje in učili novo vero. Ko jih boš videl, se jim pridruži in poslušaj njihove besede.«

Paže so odpeljali na morišče, ki je bilo oddaljeno šestdeset kilometrov. Tja so hodili dva dni. Uboge paže so po poti mučili in nekatere celo pobili. 3. junija 1886 zjutraj so paže zvezane postavili na morišče, kjer so bili živi sežgani. Prvi je bil sežgan njihov voditelj Karel Lwanga. Še zmerom so upali, da se bodo drugi prestrašili ob strašnih mukah Karla Lwange, ki je gorel na grmadi. Vsi so ostali stanovitni. Po tedanji navadi so tri pomilostili in ti so pozneje pričevali o mučeništvu svojih tovarišev. Druge so povili v velike snope slame in jih položili na grmado. Tem pričevalcem se je 27. januarja 1887 pridružil še Janez Marija Jamari, ki so ga utopili v nekem ribniku.

Vseh ugandskih mučencev je dvaindvajset. Za blažene jih je razglasil papež Benedikt XV. leta 1920, za svetnike, kot rečeno, Pavel VI. leta 1964. V navzočnosti tega papeža je bila julija 1969 posvečena veličastna cerkev v čast ugandskim mučencem v kraju Namugongo.

Ti afriški mučenci odpirajo novo dobo... Afrika, okopana v krvi teh mučencev, prvih v novejšem času (in Bog daj, da bi bili zadnji, tako velika in dragocena je njihova žrtev!), vstaja svobodna in samostojna (papež Pavel VI. ob razglasitvi ugandskih mučencev svetnike).

2. junij

Poleg teh dveh rimskih mučencev je danes na koledarju tudi ime Erazem. Zgodovina je za trdno ugotovila, da je bil sv. Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja, kjer je umrl mučeniške smrti 2. junija 303. Papež Gregor I. v nekem pismu piše, da "telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi". Dalje poroča, da sta dva samostana, eden v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi posvečeni temu svetniku. V 7. stoletju so nekaj njemu posvečenih cerkva zgradili v Rimu in v okolici Formije. Ko so leta 842 Formijo zasedli Arabci, so relikvije sv. Erazma pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za svojega patrona. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst 'pomočnikov v sili'. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev (rekli so mu tudi sv. Elmo) in priprošnjik zoper nalezljive bolezni. Podlaga za to češčenje je legenda, ki hoče povedati, kako zelo je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi.

Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi za sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje. Zato je postal še zavetnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ko je bil, po legendi, v libanonski votlini, so ga obiskovale divje živali, zato so se sv. Erazmu priporočali tudi zoper živalsko kugo. Naši predniki so sv. Erazma do 16. stoletja zelo častili. Nanj spominja vrsta slovenskih priimkov. Njemu na čast so sezidali šest cerkva.

2. junij

Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.

Papež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.

Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.

1. junij

Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.

Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.

V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.

Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.

Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.

STARO SLOVENSKO IME ZA MESEC JANUAR JE PROSINEC

Nekateri so razlagali, da pomeni to "prošnji mesec", ker je (bil) to čas, ko si največ fantov in deklet prosi zakonskega druga. Slavni jezikoslovec Miklošič pa pravi, da je ime prosinec od tod, ker ob rastočem dnevu sonce vedno bolj proseva.

LETA 1618 ROJEN BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR († 1682)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slikke so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko ... Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači ...)

LETA 1621 ROJEN LUKA KNAFELJ

duhovnik, podpornik kranjskih študentov († 1671)

Luč sveta je zagledal v Ribnici, šolal se je najprej pri cistercijanih v Stični, zatem pa na jezuitski gimnaziji v Ljubljani. Na Dunaju je študiral teologijo in bil leta 1648 posvečen v duhovnika. Prva leta je opravljal službo dušnega pastirja v dunajski dvorni bolnišnici. Leta 1658 je postal župnik v vinorodnem kraju severno od Dunaja. Župnijsko posestvo je bilo glavni vir bogatih dohodkov. Ko je leta 1671 umrl na Dunaju, je skoraj vse svoje premoženje zapustil štipendijski ustanovi za podporo kranjskih študentov na dunajski univerzi.

LETA 1868 ROJEN in 1946 UMRL VIKTOR STESKA

duhovnik, umetnostni in kulturni zgodovinar

Osnovno šolo je obiskoval v Šmartnem pri Litiji, gimnazijo in bogoslovje pa v Ljubljani, bil kaplan v Kočevju, pri Sv. Jakobu v Ljubljani, škofov tajnik in ravnatelj škofijske pisarne ... Že v alojzijevišču ga je zanimalo leposlovje, sodeloval je v Domačih vajah, v Domu in svetu ... Kasneje ga je najprej zanimala arheologija in zgodovina, proučeval je tudi glasbeno zgodovino in tudi o glasbi veliko pisal. Njegovo glavno zanimanje pa je veljalo upodabljajoči umetnosti, nad katero se je navdušil, ko je spremljal škofa na vizitacijah. Izpisoval si je arhivalije in starejše zgodovinske objave in o tem veliko pisal. Njegovi najpomembnejši zapisi: Naši stavbarji minule dobe, Ljubljanski baročni kiparji, Ljubljanski škofijski dvorec... Pisal je tudi biografske prispevke o Langusu, Layerju, Metzingerju, Koželju ... in v knjigi Slovenska umetnost I. (Slikarstvo) naredil pregled slikarjev, ki so delovali na Slovenskem od srednjega veka do moderne.

LETA 1863 ROJEN PIERRE DE COUBERTIN

OČE OLIMPIJSKIH IGER NOVE DOBE († 1937)

Leta 1880 so odkrili razvaline grškega mesta Olimpija, kjer so bile v antiki športne igre. Ob tem odkritju je francoski baron Pierre de Coubertin dal pobudo za obnovitev olimpijskih iger, ki jih je ukinil rimski cesar Teodozij II. (+ 450) kot ostanek poganstva. Osnovali so prvi Mednarodni olimpijski odbor, izbrali olimpijski znak (pet med seboj povezanih krogov) in geslo prijateljskih športnih bojev (više – hitreje. močneje). Prva olimpiada moderne dobe je bila 1896 v Atenah.

LETA 1881 ZAČNE IZHAJATI LJUBLJANSKI ZVON

Revijo so ustanovili Josip Jurčič, Janko Kersnik, Fran Levec in Ivan Tavčar. S tem se je središče slovenskega kulturnega življenja  z Dunaja preselilo v Ljubljano. Zadnja številka Ljubljanskega zvona je izšla leta 1941.

LETA 1889 ROJEN VIRGIL ŠČEK

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC († 1948)

Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila "Sedejeve šole", s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki - spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:

Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

LETA 1890 ROJEN ANTON MELIK

geograf, avtor učbenikov za zgodovino in zemljepis († 1966)

Po osnovni šoli in gimnaziji v rodni Ljubljani je na dunajski univerzi študiral zemljepis in zgodovino ter tam opravil profesorski izpit za oba predmeta s slovenskim in nemškim učnim jezikom. Poučeval je najprej na srednjih šolah, zatem pa filozofski fakulteti ljubljanske univerze. Poleg številnih znanstvenih razprav je pisal učbenike zemljepisa in zgodovine za srednje šole. Kot član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je bil ustanovitelj Geografskega inštituta in njegov prvi voditelj.

LETA 1892 ROJEN P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG († 1961)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

več:

ČUK, Silvester. p. Angelik Tominec. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 1, str. 50-51

LETA 1905 UMRL MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih (* 1872)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

LETA 1922 UMRL ŠTEFAN KUHAR ml.

DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ (* 1887)

Rodil se je v Gračišču tišinske župnije, obiskoval je madžarske šole od osnovne od bogoslovja, kljub temu pa je ostal zvest svoji materinščini. Njegov brat Janoš je bil zaveden slovenski duhovnik v Slovenskem Porabju. Štefan je bil nekaj let kaplan, med prvo svetovno vojno je postal župnik v Beltincih. Že pred razpadom avtro-ogrske monarhije se je udejstvoval kot iskren Slovenec in Jugoslovan, ki je v Wilsonovi ideji o samoodločbi narodov videl zagotovilo za narodni obstoj prekmurskega ljudstva.

LETA 1943 UMORJEN ALOJZIJ GROZDE

PESNIK, MUČENEC IN BLAŽENI (* 1927)

"Nov, boljši red zahteva najprej novega, boljšega človeka. Brez novega človeka je nov red prazna beseda. In tega novega človeka moramo ustvariti predvsem mi. Izoblikovali ga bomo najprej sami iz sebe... Današnji svet za svojo rešitev ne potrebuje veliko politikov, znanstvenikov in umetnikov, ampak potrebuje predvsem delavnih svetnikov." Te modre besede je izrekel na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1942, v ljubljanskem zavodu Marijanišče devetnajstletni dijak Lojze Grozde. Za njimi je stal sam; to potrjujejo vsi, ki so ga poznali in so z njim živeli. Jemal jih je tako zelo zares, da jih je zapečatil z lastno krvjo: 1. januarja 1943, na novega leta dan, ko so ga komunisti na Mirni na Dolenjskem mučili in umorili. Njegova edina 'krivda' je bila njegova apostolska gorečnost, izvirajoča iz njegove globoke vere in neomajne zvestobe katoliškim načelom. 27. septembra 1992 je slovenski metropolit, ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar v Šentrupertu, kjer je bil pokopan, slovesno razglasil odlok o začetku uradnega postopka za priznanje njegovega mučeništva. Čez sedem let (30. avgusta 1999) se je zaključil škofijski postopek za beatifikacijo in takrat je Stanislav Hočevar, beograjski nadškof in metropolit, v ljubljanski stolnici dejal: "Prepričan sem, da Sveti Duh prižiga po osebi božjega služabnika Lojzeta Grozdeta v naši krajevni Cerkvi tri nove zvezde: zvezdo svete mladosti, zvezdo pristne laiškosti in zvezdo junaškega mučeništva.«  13. junija 2010, med evharističnim kongresom v Celju, je papežev legat državni tajnik kardinal Tarcisio Bertone razglasil Alojzija Grozdeta za blaženega in ga tako postavil nam vsem, posebej še njegovim vrstnikom, za zgled zvestobe v veri in krščanskega poguma. »Mlademu Lojzetu zvestoba in pogum nista kar padla v naročje, ampak si ju je izprosil z zvestim in vztrajnim krščanskim duhovnim življenjem, z molitvijo in posebej še s češčenjem in prejemanjem svetega Rešnjega telesa. V spomin smo si vtisnili njegov izrek o evharistiji kot soncu njegovega življenja. »Sonce razsvetljuje, daje rast in zorenje, sonce krepi, razveseljuje in spodbuja. V krščanskem pogumu in zvestobi pa nas krepi obhajanje svete evharistije." S temi mislimi je ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres začel svojo homilijo pri evharističnem slavju na Zaplazu 28. maja 2011, ko so v tem božjepotnem svetišče novomeške škofije v njemu posvečeno kapelo položili relikvije Alojzija Grozdeta, prvega slovenskega blaženega mučenca.

... več o njem preberite v obletnici meseca 01_1993

... v pričevanju 02_2009 in ... v pričevanju 07_2011

nekaj njegovih misli in verzov:

- Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak mora svet iti z nami v – rešenje!

- Tišine spev, najlepši spev, / lepote božje je odsev / in v duši najde svoj odmev. / Nič nimam, vendar vse imam.

- Divjaj, življenje, jaz se ne podam, / ne klone mi pred tabo moč duha, / za temelj samega Boga imam.

- Sem mislil, da sem sam / sredi življenja valov, / sredi besnečih vetrov / in nisem vedel kam. // In vendar Ti si bil, / mogočni moj Gospod, / z menoj prav vsepovsod, / kjerkoli jaz boje sem bíl.

- Sveta si zemlja, ti blagoslovljena / si od Najvišjega, Kralja neba; / ti z mojih dedov krvjo napojena, / tebi vsa moja ljubezen velja.

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK IN PISATELJ (* 1893)

Mladinski pesnik Tone (Anton) Gaspari je bil mlajši brat priljubljenega slikarja Maksima, rojen v Selščku pri Cerknici. Kot učitelj je deloval v raznih krajih, nekaj časa tudi na Koroškem. Leta 1923 je s Pavletom Koširjem izdal zbirko koroških pesmi Sijaj, sijaj, sončece in pravljic, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Leta 1924 je izšel njegov didaktični priročnik Pratika za deco z ilustracijami brata Maksima.

LETA 1994 UMRLA KSENIJA PRUNK

MLADINSKA PISATELJICA IN ILUSTRATORKA KNJIG SVOJE MATERE (* 1905)

V Sežani rojena mladinska pisateljica Ksenija Prunk je ljubljanski univerzi diplomirala iz francoščine ter primerjalne slovenske književnosti. Med študijem je štiri leta hodila v šolo risanja pri slikarju Mateju Sternenu. Službovala je kot profesorica po raznih krajih. V raznih listih je objavljala mladinske spise in zanje risala tudi ilustracije. Ilustrirala je vrsto mladinskih knjig svoje matere, pesnice Ljudmile Prunk ter mnogih drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Z ilustracijami je sodelovala tudi v Cicibanu.

LETA 2012 UMRL ALFREDO BATTISTI

VIDEMSKI NADŠKOF, OČE SLOVENSKIH BENEŠKIH VERNIKOV (* 1925)

Po raznih odgovornih duhovniških službah v rojstni škofiji Padova ga je papež sv. Pavel VI. leta 1972 imenoval za nadškofa v Vidmu (Udine). Takoj ob nastopu je poudaril, da hoče biti oče vernikov vseh narodnostnih skupin, prisotnih v videmski Cerkvi: Furlanov, Slovencev in Nemcev. Slovenski beneški duhovniki so v nadškofu Battistiju našli razumevajočega sogovornika pri reševanju njihovih vprašanj. Leta 1976 je s posebnim odlokom priznal pravico do uporabe slovenskega jezika pri bogoslužju v krajih, kjer živijo slovenski verniki.

iskalec in zbiralec Marko Čuk