• David Škotski, sv., † 1153, kralj, sin sv. Marjete Škotske
• Donacijan in Rogacijan, sv., † ok. 304, mučenca iz okolice Lyona
• Filip, bl., † 1306, duhovnik, avguštinec iz Piacenze v Italiji
• Janez de Prado, bl., † 1631, frančiškanski misijonar v Maroku, mučenec
• Janez Psihaitas, sv., † 820, menih v Carigradu
• Ludvik Zefirin Moreau, bl., † 1901, škof v Kanadi
• Marija – Pomočnica kristjanov
• Rogacijan, sv., † ok. 304, mučenec iz okolice Lyona
• Servolo (Socerb), sv., † 283, mučenec, češčen v Trstu
• Simeon Stilit mlajši, sv., † 592, samotar iz Sirije
• Vincenc Lerinski, sv., † ok. 450, bojevnik za pravo vero
• Zoel, sv., 2./3. st. ?, mučenec v Listri v Likaoniji

24. maj

Francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je kasneje oklical za cesarja, si je hotel podvreči vso Evropo. Leta 1797 je zasedel papeško državo, leto kasneje pa je ukazal papeža Pija VI., osemdesetletnega starčka, zapreti in ga vlačiti iz ene ječe v drugo, dokler ni po dvajsetih mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Kljub vsem oviram je bil na konklavu v Benetkah izvoljen papež Pij VIL Kmalu je bil tudi on odveden v ujetništvo v Francijo. Pet let je bil zaprt v gradu Fontainbleau pri Parizu, kjer je bil odtrgan od sveta in od vodstva Cerkve. Toda papež jetnik se je z zaupanjem zatekal k Materi božji in po nekom iz ujetništva sporočil svojo željo, naj bi zanj in za vso Cerkev molili vsi kristjani. Leta 1814 je nepričakovano nastopil popoln preobrat: Napoleon je bil odstavljen in leto zatem poslan v pregnanstvo, papež Pij VII. pa se je mogel 24. maja 1814 slovesno vrniti v Rim. Na poti iz Francije v Italijo je slovesno kronal Marijino milostno podobo v Savoni. Rešitev iz ujetništva je pripisoval Materi božji, zato je odredil, naj se vsako leto 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov.

Kot Pomočnico kristjanov so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Z velikim zaupanjem so se k njej zatekali v času, ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi. Po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je papež Pij V. uvedel praznik Rožnovenske Matere božje, v lateranske litanije pa so uvrstili vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!« Marijini priprošnji so pripisovali tudi zmago kristjanov nad Turki pred Dunajem 12. septembra 1863. 12. september je postal praznik Marijinega imena, v zvezi s tem se je še bolj razširila pobožnost do Marije Pomočnice. Velik apostol Marije Pomočnice je bil sv. Janez Boško, ustanovitelj salezijancev in (skupaj s sv. Marijo Mazarello) družbe Hčera Marije Pomočnice. Svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine je postavil pod varstvo Marije Pomočnice. Njej na čast je v Torinu postavil veličastno baziliko. Ko je začel graditi, je bil čisto brez denarja, vendar je zaupal v Marijino pomoč: »Marija hoče to cerkev, bo že sama skrbela za kritje stroškov!«

Pri nas se je češčenje Marije Pomočnice globoko zakoreninilo po zaslugi osrednjega slovenskega romarskega svetišča – Marije Pomagaj na Brezjah. Za kapelo Marije Pomagaj, ki jo je dal ob cerkvici sv. Vida, podružnici mošenjske župnije, leta 1800 postaviti župnik Urban Ažbe, je slikar Leopold Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, leta 1814 (v letu Napoleonovega padca in rešitve papeža Pija VII.) naslikal izredno ganljivo podobo Marije Pomagaj. V letih 1889–1900 je na Brezjah zrasla nova, veličastna Marijina cerkev, ki jo je pomagal graditi ves slovenski narod. Na tem milostnem kraju je Bog po Marijini materinski priprošnji vernim ljudem podelil nešteto dobrot in milosti. Kolikeri so se na Brezjah po dolgih letih spet približali prestolu usmiljenja in zaslišali besede: »Zaupaj, sin, zaupaj, hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pravo in zdravo Marijino češčenje vedno vodi k Jezusu.

Naslov 'Pomočnica kristjanov' hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, celotne Cerkve. Marija nam hoče pomagati zlasti v tem, da bi se v svojem življenju resnično "dajali voditi božjemu Duhu", kakor naroča apostol Pavel, da se ne bi prilagajali miselnosti tega sveta, ampak bi prenavljali svojega duha, da bi tako lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno; da bi bili po zgledu prvih kristjanov enega srca in enega duha, da bi ostali v resnici in bi v ljubezni in v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus.

• Deziderij, sv., † ok. 606, škof in mučenec v Viennu v južni Franciji
• Evfeb, sv., 4. st., škof v Neaplju
• Evrosina (Evfrozina) iz Polocka, sv., † 1173, devica
• Evtihij, sv., † ok. 487, opat v Umbriji
• Hieronim Savonarola, † 1498, dominikanski pridigar pokore
• Honorat, sv., 6. st., opat v Subiacu
• Ivana Antida Thouret, sv., 11826, ustanoviteljica Sester ljubezni do bolnikov
• Janez Krstnik de Rossi, sv., † 1764, apostol zapuščenih
• Kartaginski mučenci, sv., † 259
• Leoncij, sv., † ok. 1077, škof v Rostovu na Donu v Ukrajini
• Lucij, sv., † 259, mučenec v Kartagini
• Mihael, sv., † 826, škof v Frigiji
• Montan, Lucij in tovariši, sv., † 259, kartaginski mučenci
• Peter Friedhofen, bl., † 1885, laik iz Koblenza, redovni ustanovitelj
• Siagrij, sv., † 787, škof v Nici v Franciji
• Viljem, sv., † ok. 1201, mučenec iz Rochestra v Angliji
• Vilmos (Viljem) Apor, bl., † 1945, madžarski škof in mučenec

23. maj

Svetega Janeza Krstnika de Rossi, ki se ga danes spominjamo, imenujejo 'apostol zapuščenih', ker se je kot duhovnik posvetil službi revnih, brezdomcev, ubogih, jetičnih bolnikov, jetnikov. V čim večji bedi so živeli ljudje, tem raje jih je obiskoval in jim nudil telesno in duhovno pomoč. Imel je pred očmi prizor vesoljne sodbe ob koncu časov, kakor ga je naslikal Jezus svojim učencem pred odhodom s tega sveta in ga je zapisal evangelist Matej. Zavedal se je, da bomo sojeni po delih ljubezni do bližnjega.

Janez de Rossi se je rodil 22. februarja 1698 v mestecu Voltaggio pri Genovi. Zgodaj se je naučil streči pri maši in to službo je opravljal tako lepo in pobožno, da je postala pozorna nanj neka bogata gospa iz Genove, ko je bila na počitnicah v Voltaggiu. Z možem sta se dogovorila, da ga vzameta s seboj v Genovo in mu omogočita šolanje. Ko je prišel v Genovo, mu je bilo deset let. Po treh letih mu je umrl oče in tedaj se je za Janeza zavzel stric, kanonik pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske v Rimu. (Ime je tej cerkvi dala starodavna Marijina slika, ki so jo prinesli iz Kozmedina pri Carigradu v osmem stoletju, ko so na Vzhodu uničevali svete podobe.) Stric je dal Janeza v jezuitsko šolo. Bil je odličen učenec, odkritega in vedrega značaja. Živel je kar preveč spokorno, tako da si je pokvaril zdravje. V duhovnika je bil posvečen, ko je bil star triindvajset let. Novo mašo je daroval pri oltarju sv. Alojzija, ki ga je častil vse življenje.

Svoje duhovniško srce je odprl revnim in zapuščenim pastirjem, ki so enkrat na teden prignali živino na stari rimski forum. Ti mladi ljudje so bili od otroških let samo pastirji in niso poznali ne šol ne verskega pouka. Po svojih močeh se je zanje zavzel. Vsak dan je petkrat do šestkrat pridigal v cerkvah, kapelah, samostanih, bolnišnicah in ječah. Več let je deloval v zavetišču sv. Gala, ustanovljenem leta 1650 za prenočevanje rimskih ubožcev in brezdomcev. Janez de Rossi je leta 1731 ustanovil zavetišče za dekleta, ki so po mestu prosila živeža, pa niso imela stalnih bivališč in so bila v nevarnosti, da se izgubijo. Zavetišče je postavil pod varstvo sv. Alojzija. Tudi po zasebnih hišah je obiskoval revne in bolne. S posebno ljubeznijo se je zavzel za bolnike. Rad je hodil v bolnišnico sv. Hijacinta za jetične. Iz večletnih izkušenj je vedel, da najbolj vdano umirajo tisti na pljučih bolni, pri katerih je le počasi uspel, da jih je pripravil na smrt. Sam je večkrat priznal, da je ob vdani smrti teh ljudi občutil več notranjega veselja kakor žalosti.

Bil je brez dohodkov, zato ga je stric pregovoril, naj prevzame dušno pastirstvo pri cerkvi sv. Marije Kozmedinske. Po stričevi smrti je Janez dobil njegov kanonikat. Cerkev, ki je bila dotlej bolj slabo obiskana, se je začela vedno bolj polniti. Svetnik je vsak dan ure in ure presedel v spovednici. Duhovnik pride po najkrajši poti v nebesa, je govoril, če drugim prek spovednice pomaga priti v nebesa. Spovedovat je hodil tudi v druge cerkve, v samostane, bolnišnice in jetnišnice, pa tudi k bolnikom na dom, če so ga poklicali.

Njegovo vse življenje šibko zdravje je začelo leta 1763 naglo pešati. Nekajkrat ga je zadela kap, od katere se je sicer deloma opomogel, pomnožili so se tudi napadi božjasti. 23. maja 1764 je umrl, star šestinšestdeset let. Pri njem so našli samo nekaj drobiža. Tudi postelja, na kateri je umrl, ni bila njegova, ker je vse, kar je imel, sproti razdal revnim.

Papež Pij IX. ga je leta 1857 razglasil za blaženega, Leon XIII. pa leta 1881 za svetnika.

• Agripa in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Mezopotamiji
• Atto, sv., † ok. 1153, opat in škof v Pistoji
• Avzonij, sv., 475. st., prvi škof mesta Angoulemu v Franciji
• Bazilisk, sv., 4. st., škof in mučenec v Pontu
• Emilij, sv., † ok. 250, mučenec v Afriki
• Godrik, sv., † 1170, sveti romar iz Anglije
• Heming, sv., † 1366, škof v Abu na Finskem
• Humilitas, bl., † 1310, žena in avguštinka iz Firenc
• Janez, bl., † 1627, japonski mučenec
• Janez, sv., 10. st., opat v Parmi v Italiji
• Janez Forest, bl., 1538, mučenec v Londonu
• Joahima Vedruna, sv., † 1854, vzgojiteljica
• Julija, sv., 6. st., mučenka na Korziki
• Kast in Emilij, sv., ok. 250, mučenca v Afriki
• Kviterija, sv., 5. st., devica in mučenka v Franciji
• Lupus, sv., † 637, škof v Limogesu v Franciji
• Marija Dominika Brun Barbantini, bl., † 1868, vdova in ustanoviteljica družbe bolniških strežnic
• Marjeta (Rita) Kasijska, sv., † 1457, vdova in redovnica
• Matej, bl., † 1617, japonski mučenec
• Vladimir, sv., † 1016, knez Zete in mučenec v Prespi v Makedoniji

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: 'krvna osveta' je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

• Arhangel Tadini, bl., † 1912., italijanski duhovnik, socialni delavec
• Evtihij, Sekund in tovariši, sv., † 357/358, mučenci
• Hospicij, sv., † ok. 581, samotar pri Nizzi
• Jožef Herman, sv., † 1241, premonstrat
• Karel Jožef Evgen de Mazenod, sv., † 1861, škof v Marseilleu
• Mancij, sv., 6. st., mučenec na Portugalskem
• Paternus, sv., 6. st., škof v Vannesu v Franciji
• Polievkt, sv., 2./3. st., mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Sekund, sv., † 357/358, mučenec
• Teobald, sv., † 1001, škof v Viennesu v Franciji
• Timotej, sv., 2./3. st.?, diakon in mučenec v Mavretaniji

21. maj

Živel je v 6. stoletju, umrl pa okoli leta 581. Samotar je posnemal zglede egiptovskih puščavnikov glede ostrih pokoril s postom, mrtvičenjem svojega telesa in veliko molitveno zbranostjo. Rad je sprejel vsakogar, ki je prihajal k njemu iskat duhovno pomoč. Sv. Hospicij se je preživljal s kruhom, gozdnimi sadeži, dateljni in zelišči, vedno pa je bil pripravljen ta borna živila deliti z obiskovalci. Da bi bilo njegovo telo pokorno duši, ga je krotil še s težko verigo in spokorno raševino. Gospod Bog mu je dal tudi dar prerokovanja, da je mogel tudi s tem postreči ljudem svoje okolice. Tako je leta 574 napovedal bližnji napad Langobardov na Nizzo; ti so res prišli, zavzeli in izropali mesto, puščavniku pa niso nič žalega prizadejali. Tri dni pred smrtjo je škofu v Nizzi napovedal svoj odhod z zemlje in se na srečanje z Bogom v večnosti skrbno pripravil. Ko je prišla zadnja ura, je z blagim smehljajem na ustnicah zatisnil oči, ki so spregledale spet, da vse srečne smejo videti lepoto in dobroto božjo. Vse življenje sv. Hospicija je bilo prepričljiv dokaz, da Bog vsakogar, ki se prepusti vodstvu milosti, osrečuje že na zemlji.

Hospicijeve relikvije hranijo stolnica v Nizzi in druge cerkve v okolici. Njegov god obhajajo 21. maja, verjetno zato, ker so na ta dan prenesli njegove relikvije v mestno stolnico.