* 20. maj 1913, Kubed, † 19. november 1991, Klanec pri Kozini

»Ne, ni mi žal, da sem duhovnik!«

»Senčnih dni, mladost si moja, / le preveč naštela,« je v zapisal Alojz Kocjančič v eni svojih pesmi. Njegovo otroštvo je bilo vse prej kot lahko, vendar je v svoji duši ohranil nanj lepe spomine. Rodil se je 20. maja 1913 v Kubedu kot najmlajši od osmih otrok matere Ane in očeta Matija, ki ga je nemirni duh gnal v Ameriko in je umrl kot vojak v drugem letu prve svetovne vojne. Mlada mati Ana je ostala sama s tremi otroki, ki so preživeli. Po vojni so bili izgnani iz rojstnega doma. Leta 1923 je prišel za župnika v Kubed Ivan Brezavšček, goreč duhovnik in pokončen Slovenec. Ob njem se je v Stanku, kakor so mlademu Lojzu pravili, vnela iskra duhovniškega poklica. Po končani ljudski šoli v Kubedu, eni najstarejših v Slovenski Istri, je odšel v goriško semenišče, kjer so bili profesorji in vzgojitelji povečini zavedni Slovenci, čeprav je bilo to pod fašizmom nevarno in težko. Že kot gimnazijec je začel pisati pesmi in se spoprijateljil z leto dni mlajšim Ladom Piščancem, pesnikom, ki je bil umorjen kot kaplan v Cerknem leta 1944. Pisal je tudi dnevnik, ki pričuje o njegovem človeškem in pesniškem zorenju.

Po maturi je skupaj z drugimi slovenskimi sošolci spoznal, "da mora biti naše mesto samo ob Brezavščku in njemu podobnih". Vstopil je v bogoslovje in bil po štirih letih študija 29. junija 1937 v goriški stolnici posvečen v duhovnika. Naslednjo nedeljo, 4. julija, je pel novo mašo v svojem rojstnem Kubedu. »Okrog pet tisoč ljudi se je zbralo za to slovesnost, ki je prerasla v pravo versko in narodno manifestacijo. Primerjali so jo s prvim slovenskim taborom v Istri iz leta 1870, ki je bil prav v Kubedu,« se je z veseljem spominjal vse življenje.

"Kar sem, si, istra, ti mi dala, / pečat si vžgala za vse dni"

Mladega duhovnika Alojza so po novi maši poslali za kaplana v Buzet v Hrvaški Istri, kjer pa je ostal samo eno leto. Leta 1938 je bil prestavljen v svojo ljubljeno Slovensko Istro – v Koštabono, kjer je deloval petindvajset let – najprej kot župnijski upravitelj, potem pa kot župnik. Vmes je devet let upravljal župnijo Pomjan, šestnajst pa župnijo Šmarje pri Kopru. Bil je med svojimi ljudmi, ki se jim je znal približati s svojo človeško toplino. Svoje duhovniško poslanstvo je vedno opravljal z globoko osebno predanostjo in zavzetostjo. Ljudje so se zatekali k njemu v raznih stiskah in težavah. »Zaupali smo mu. On nas je vselej branil: pod fašisti, pod Nemci, po vojni pred novimi oblastniki.

Bil je naš zagovornik in naš učitelj. Med vojnama nas je učil slovenščine in učil nas je peti ... Zaupali smo mu dokumente, tudi denar. Pri njem je bilo najbolj varno.« Leta 1945 mu je umrla ljubljena mati Ana, ki je živela z njim v Koštaboni. Tam tudi čaka vstajenja. Na njenem grobu je njegov hvaležni napis: »Pot je zginil s tvoj'ga čela, / žalost s tvojega srca, / za vsa tvoja dobra dela / naj ti Bog plačilo da. // Ne bo le govoril zate / mrzel kamenit spomin: / v sveti maši vsak dan nate / se spominjal bo tvoj sin.« Podobne napise je daroval mnogim svojim pokojnim faranom. Kot božji otrok je znal občudovati lepote istrskega sveta in je to izpovedal v pesmih, ki so predvsem domoljubne, izpoved ljubezni do istrske zemlje. Leta 1962 je izšla njegova pesniška zbirka Šavrinske pesmi. Posvečena je bila Istri, kot je izpovedal v motu: »Kar sem, si, Istra, ti mi dala, / pečat si užgala za vse dni, / zato se vsaka moja pesem / ob tvojih strunah oglasi.«

"Zahvaljen, Bog, za slast, / da bratom vračam, kar si meni dal"

Zadnja pesem v tej zbirki je Zahvaljen, Bog, ki je njegova zahvala za vse, kar mu je Bog naklonil v življenju – kot človeku, duhovniku in pesniku. V istrski zemlji je pognal tako globoke korenine, da mu je krvavelo srce, ko se je moral od nje ločiti. Leta 1963 je bil namreč iz Koštabone prestavljen v Klanec pri Kozini, iz Šavrinske Istre na Mali Kras. »Za mano so ostali ljudje in zemlja, katerih lepoto, toplino in bolečino je vase srkalo moje srce dolgih petindvajset le, polovico mojega dotedanjega življenja.«

Tudi tam se je njegovo srce hitro odprlo ljudem. »Ob nedeljah zvečer, ko se po tretji, večerni maši, vračam truden domov iz te ali druge podružničnih cerkva, si v avtu pojem in vriskam ... pijan od sreče, da verujem z lahkoto v božjo in človeško dobroto!« Računal je, da bi se po upokojitvi preselil v hišo, ki jo je bil kupil v rojstnem Kubedu. Leta 1987 je obhajal petdesetletnico duhovništva – zlato mašo. Naslednje leto je izšla njegova druga pesniška zbirka Brumbole, ki jo je uredil pisatelj Marjan Tomšič, Štajerc, ki je postal Istran. Ob petstoletnici fresk v Hrastovljah je zanosno prebral nekaj svojih pesmi – ljubezenskih izpovedi svoji Istri. Poldrugo leto zatem, 19. novembra 1991, je njegovo srce utihnilo. Ko je v krsti odhajal iz Klanca v svoj Kubed, kjer je končno našel svoj dom, je lilo kot iz škafa. »Zdelo se je, da tudi nebo z ljudmi joče za njim« (Tone Pavček). Po njegovi smrti je koprska založba Lipa izdala njegovo pripovedno knjigo Ljudi opeval sem, vode in skale. Tam beremo njegovo izpoved: »Življenje duhovnika je tako pestro in bogato, da bi izbrane poti ne hotel zamenjati z nobeno drugo potjo, z nobenim drugim poklicem.«

(obletnica meseca 06_2013)

Od leta 1984 Slovenski šolski muzej domuje sredi Ljubljane ob baročni uršulinski cerkvi Sv. Trojice v delu prostorov nekdanjih uršulinskih šol. Leta 1898 ga je ustanovila Zaveza slovenskih učiteljskih društev, in sicer z imenom Muzej slovenskega in istrsko-hrvaškega učiteljstva.

Stalna razstava Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja nas seznanja z začetki načrtnega izobraževanja, ki so ga tudi pri Slovencih spodbudili najstarejši zapisi, ki s seboj prinašajo zahtevo po učenju in šolanju. Razstava, ki nam ta razvoj prikazuje, nazorno osvetli prve znane začetke šolstva na naših tleh in se konča v sodobnosti.

Pred mesecem ali dvema se je po Sloveniji razširila zgodba o podvigu slovenske ekipe, ki je z lastnim razvojem zmagala na reliju Monte Carlo za vozila na električni pogon. Dosežek je vreden naše omembe, sploh če ob tem mali David iz Slovenije premaga Goljata z imenom Tesla iz ZDA, za katerim stoji ogromen denarni in inženirski kapital.

Kot se je že večkrat izkazalo, ni vse v denarju – precej je tudi v predanosti, znanju, navdušenju in ljubezni do tistega, kar počneš. Andrej Pečjak se z vozili na električni pogon ukvarja že slabo desetletje in izpod njegovih rok je izšlo že kar nekaj predelanih vozil. Tako se je zdel prava oseba, ki bi nam lahko predstavila področje električnih vozil.

trpel pod Poncijem Pilatom

V luči dostojanstva in pravičnega plačila se sprašujem, kdo so Pilati našega časa, ki nam vladajo. Le koliko je primerov, ko samo molčimo in gledamo le nase. Če je že komu nerodno ob vseh krivicah, ki se dogajajo, si hitro poiščemo opravičila, da že mora biti tako. A ne pozabimo - Prav tako bodo vsi tiho, ko bova na mestu zlorabljenih jaz in ti in bova prav kmalu, če ne bo sedaj slišati najinega glasu za ponižane, nemočne, brezpravne ljudi in živali in ...

Prvo imenovanje, ki ga je podpisal kot papež Frančišek, je bila določitev svojega naslednika.

Nadškof Mario Aurelio Poli

Nadškof Mario Aurelio Poli je leta 2002 postal pomožni škof kardinala Jorge Maria Bergoglia, od leta 2008 pa do 2013 pa je bil škof v mestu Santa Rosa v zvezni državi La Pampa. V šestih letih, od leta 2002 do 2008, je imel priložnost spoznavati delovanje sedanjega papeža Fančiška, ki ga je pred kratkim imenoval za svojega naslednika v Buenos Airesu.

Slovence bi morala združevati skrb za iskanje poti za izhod iz krize.

dr. Rosvita Pesek

V mesecu juniju praznujemo Dan državnosti, enega najpomembnejših državnih praznikov. Spominjamo se osamosvojitve Slovenije in vseh dogodkov, ki so osamosvajanje obdajali. Žal vsi ti dogodki mnoge puščajo ravnodušne. Zakaj je tako in česa bi se lahko veselili ob teh praznikih, smo se pogovarjali z Rosvito Pesek, ki jo sicer poznamo kot voditeljico televizijske oddaje Odmevi, sicer pa je dobra poznavalka slovenskega osamosvajanja.

priloga

Sv. Janez v Lateranu, stolnica rimskega škofa – papeža

moj pogled

Svet električnih vozil

gost meseca

dr. Rosvita Pesek

Preberite več: Junij 2013

O priljubljenosti blaženega Janeza Pavla II. priča dogodek iz Italije, kjer so v mestu Catania na Siciliji zaradi možganske anevrizme nujno odpeljali v bolnišnico 33-letno mater Ivano Greco. Vrh tega je bila še v 32. tednu nosečnosti. S carskim rezom so rešili dekletce, ki ga je nosila pod srcem, mati pa je ostala v nezavesti. »Dokler sem bila v komi, sem molila s papežem Janezom Pavlom II. Sedel je na postelji poleg mene in čutila sem njegovo roko na čelu. Ure in ure sva molila, dan za dnem ... Ko mi je rekel, da mora iti, sem se zbudila iz kome.« Ivana je potem šla najprej obiskat svojo hčerko, ki je še vedno v bolnišnici. Prepričana je, da je blaženi papež rešil njeno življenje in življenje njene novorojenke.