• Avguštin Canterburyjski, sv., † ok. 604, apostol Anglije
• Bruno, sv., † 1045, škof v Würzburgu
• Edmund Duke in tovariši, bl., † 1590, angleški duhovniki in mučenci
• Evtropij, sv., † ok. 475, škof v Orangeu v južni Franciji
• Gausbert, sv., † 1079, duhovnik in samotar v Alverniji
• Julij, sv., † 304, mučenec
• Klemen, sv., 9. st., menih in pesnik v samostanu Studion v Carigradu
• Liberij (Oliverij), sv., 9./10. st.?, samotar v Anconi v Italiji

27. maj

Gospod je izbral neuke oznanjevalce, ki jih je poslal v svet, da je pokazal: sveta ne spreobrača človeška modrost, temveč božja moč. Prav tako je ravnal pri blagovestnikih v Angliji, saj je po slabotnih ljudeh dosegel velike reči.« Tako je papež Gregor Veliki pisal apostolu Anglije, nekdanjemu rimskemu menihu Avguštinu, katerega je spomladi leta 596 poslal oznanjat evangelij na Britanske otoke. Gregor je nekega dne na rimski tržnici videl angleškega sužnja in od takrat je želel iti na Angleško kot misijonar. Ko je leta 590 postal papež, je poslal v Anglijo meniha Avguština, predstojnika benediktinskega samostana na griču Celiju v Rimu.

Proti takrat daljni Angliji se je Avguštin odpravil spomladi leta 596. Spremljalo ga je štirideset sodelavcev. Pot je bila težka in naleteli so na številne ovire, tako da so mnogi izgubljali pogum, Avguštin pa jih je spodbujal, naj vztrajajo. Že na poti čez francosko ozemlje je bil opat Avguštin posvečen v škofa, da je v zboru misijonarjev imel veljavnejšo besedo. V začetku leta 597 so pristali na otoku Thanet pred vzhodno obalo Kenta. Avguštin je zaprosil za sprejem pri kralju Ethelbertu, ki jih je sprejel na gozdni jasi tega otoka. Avguštinov govor je napravil na kralja dober vtis in dovolil jim je med njegovimi podložniki oznanjati novo vero. Avguštin se je s svojimi menihi naselil v Canterburyju. Ljudem so se priljubili in kmalu so jih mnogo spreobrnili. Zgodaj poleti se je dal krstiti sam kralj, o božiču pa je prejelo krst nad 10.000 spreobrnjencev.

Avguštin je poslal dva tovariša v Rim, da sta papežu Gregorju poročala o uspehu njihovega poslanstva. Ko sta se vrnila, sta pripeljala s seboj nove misijonarje, Avguštinu pa sta prinesla nadškofovski palij. Misijonarjem je zelo olajšalo delo papeževo navodilo, naj starih poganskih templjev ne podirajo, uničijo naj le podobe malikov, nadškof Avguštin naj templje blagoslovi in jih spremeni v krščanska svetišča. Papež je Avguštinu tudi priporočil, naj med verniki čimbolj ohrani njihove stare običaje, le krščanskega duha naj jim vdihne.

Papež Gregor je dal Avguštinu cerkveno oblast nad vso Anglijo. Avguštin je spoznal, da brez sodelovanja domače duhovščine ne bo imel pravega uspeha pri spreobračanju otočanov, zato je ustanovil šolo, v kateri so se v nekaj letih in desetletjih vzgojili domači duhovniki in škofje za Cerkev v Angliji. Avguštin s svojimi sodelavci ni mogel spreobrniti celotne Anglije – za to je bilo treba sto let trdega dela. Njihovo misijonarjenje je bilo omejeno na kentsko kraljestvo, tu pa je pustilo trajne sadove.

Avguštinovo delo je bilo podobno delu apostola Pavla: kjer je on sejal, so drugi želi. Njegova naloga je bila postaviti temelje Cerkvi na Angleškem in to nalogo je odlično izpolnil, zato ga po pravici imenujemo 'apostol Anglije'. Njegova apostolska pot se je končala 26. maja 605, njegov spomin pa se obhaja 27. maja.

Ime Avguštin spada med stara imena na Slovenskem, dasi ni posebej na gosto posejano. Večina naših Avguštinov, Gustijev in Gusteljnov goduje 28. avgusta, ko se spominjamo velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština, enega najbistrejših duhov v zgodovini Cerkve, ki nam je zapustil bogastvo svojih spisov.

• Andrej Franchi, bl., † 1401, dominikanec, škof v Pistoji
• Berengar, sv., † 1093, menih v Narbonnu v Franciji
• Elevterij, sv., † 189, papež
• Felicisima, sv., 3./4. st., mučenka iz Todija v Italiji
• Filip Neri, sv., † 1595, apostol Rima
• Frančišek Patrizi, bl., † 1328, duhovnik servit iz Siene
• Godo, sv., 7. st., opat v Troyesu v Franciji
• Lambert, sv., † 1154, škof v Venceu v Franciji
• Lambert Ehrlich, † 1942, duhovnik, pričevalec
• Peter Sanz, sv., † 1747, dominikanec, škof in mučenec na Kitajskem
• Simetrij, sv., 2. st., mučenec v Rimu
• Zaharija, sv., 4. st., škof v Viennu v Franciji

26. maj

Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe, ki se je razpisal o njem v svojem potopisu po Italiji, ga imenuje humorističnega svetnika – in res ga imajo humoristi za svojega patrona. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je 'malo čez les'. Goethe piše o njem: »Nič mu ni bilo bolj zoprno kot nečimrnost, puhlost, domišljavost; proti temu je vedno nastopal kot proti največji oviri pravega bogoljubnega življenja, in sicer zmerom z vedrim humorjem.«

Filip se je rodil 21. julija 1515 v Firencah. Sončna Toskana mu je vzbudila ljubezen do narave, bogata firenška kultura pa ljubezen do umetnosti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Ko mu je bilo osemnajst let, ga je bogati stric povabil v San Germano, mestece med Rimom in Neapljem. Tam je ostal le eno leto – tisto delo ni bilo zanj. Vleklo ga je v samoto, a šel je v Rim, kjer je bil nekaj časa domači učitelj, ob tem pa je tudi sam študiral. Nenadoma je v sebi začutil klic, naj začne apostolsko delovati. Tej nalogi se je posvetil kot laični apostol. Obiskoval je skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči ter jih razvedriti. Hodil je po rimskih ulicah in iskal stike z ljudmi. Ljudje so radi poslušali njegove šale. Zastavljal jim je vprašanja, s katerimi je vzbujal njihovo pozornost. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu odkrili svoje težave, tudi duhovne. Tam, kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspel napraviti pot za Boga.

Leta 1551, ko mu je bilo šestintrideset let, se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti. »Revščino sem zmerom ljubil,« je ponavljal za svetim Bernardom, »nikoli pa ne nesnage!« Večino dneva – tudi po petnajst ur – je presedel v spovednici. Kadar je bil prost, so prihajali ljudje k njemu v sobo. Vodil je preproste in imenitnike, berače in kardinale. Mikalo ga je iti v misijone, toda spovednik mu je dejal: »Filip, tvoja Indija je Rim!« Postal je apostol Rima in njegov misijon je segal "od papeža do zadnjega pobalina". Otroci so ga imeli neverjetno radi. Z mladino je hodil ven v naravo in jim ob tem, kar so videli, skušal približati božjo lepoto. Bral jim je iz dobrih knjig, skušal jih je pametno zaposliti in jih navajal k temu, da so obiskovali starčke, bolnike, reveže.

Njegovo zgodovinsko delo je ustanovitev kongregacije oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen,« je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Že dva meseca po smrti se je začel proces za razglasitev za svetnika, ki je bil končan 14. maja 1622, ko je bil hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko povzdignjen na oltar. V Rimu, kjer so mu pravili 'Pippo Buono' (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.

• Aldhelm, sv., † 709, opat v Angliji, škof v zahodni Saški
• Beda Častitljivi, sv., † 735, cerkveni učitelj
• Dionizij, sv., † ok. 361, milanski škof
• Genadij, sv., † ok. 925, opat in škof v španski Astorgi
• Gerij, bl., † 1326, samotar in romar v bližini Ancone v Italiji
• Gregor VII. sv., † 1085, papež
• Jakob Filip (Andrej Bertoni), bl., † 1483, duhovnik servit iz Faenze v Italiji
• Kanion, sv., 374. st., škof in mučenec v Kampaniji v Italiji
• Krištof Magallanes in 24 tovarišev, sv., † 1927, mehiški mučenci
• Leon, sv., 7. st., opat v sedanji Franciji
• Magdalena Zofija Barat, sv., † 1865, redovna ustanoviteljica
• Marija Magdalena de'Pazzi, sv., † 1607, karmeličanka
• Pasikrat in Valention, sv., † ok. 302, mučenca v sedanji Romuniji
• Urban I., sv., † 230, papež
• Valention, sv., † ok. 302, mučenec v sedanji Romuniji
• Zenobij, sv., 4-/5. st., škof v Firencah

25. maj

O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani 'investiturni boj' ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.

Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu 'mračnemu stoletju', je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.

Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval 'lažnivi menih', odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.

Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.

• David Škotski, sv., † 1153, kralj, sin sv. Marjete Škotske
• Donacijan in Rogacijan, sv., † ok. 304, mučenca iz okolice Lyona
• Filip, bl., † 1306, duhovnik, avguštinec iz Piacenze v Italiji
• Janez de Prado, bl., † 1631, frančiškanski misijonar v Maroku, mučenec
• Janez Psihaitas, sv., † 820, menih v Carigradu
• Ludvik Zefirin Moreau, bl., † 1901, škof v Kanadi
• Marija – Pomočnica kristjanov
• Rogacijan, sv., † ok. 304, mučenec iz okolice Lyona
• Servolo (Socerb), sv., † 283, mučenec, češčen v Trstu
• Simeon Stilit mlajši, sv., † 592, samotar iz Sirije
• Vincenc Lerinski, sv., † ok. 450, bojevnik za pravo vero
• Zoel, sv., 2./3. st. ?, mučenec v Listri v Likaoniji

24. maj

Francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se je kasneje oklical za cesarja, si je hotel podvreči vso Evropo. Leta 1797 je zasedel papeško državo, leto kasneje pa je ukazal papeža Pija VI., osemdesetletnega starčka, zapreti in ga vlačiti iz ene ječe v drugo, dokler ni po dvajsetih mesecih umrl. Papeštvu so že napovedovali konec za vedno. Kljub vsem oviram je bil na konklavu v Benetkah izvoljen papež Pij VIL Kmalu je bil tudi on odveden v ujetništvo v Francijo. Pet let je bil zaprt v gradu Fontainbleau pri Parizu, kjer je bil odtrgan od sveta in od vodstva Cerkve. Toda papež jetnik se je z zaupanjem zatekal k Materi božji in po nekom iz ujetništva sporočil svojo željo, naj bi zanj in za vso Cerkev molili vsi kristjani. Leta 1814 je nepričakovano nastopil popoln preobrat: Napoleon je bil odstavljen in leto zatem poslan v pregnanstvo, papež Pij VII. pa se je mogel 24. maja 1814 slovesno vrniti v Rim. Na poti iz Francije v Italijo je slovesno kronal Marijino milostno podobo v Savoni. Rešitev iz ujetništva je pripisoval Materi božji, zato je odredil, naj se vsako leto 24. maja obhaja god Marije Pomočnice kristjanov.

Kot Pomočnico kristjanov so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Z velikim zaupanjem so se k njej zatekali v času, ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi. Po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je papež Pij V. uvedel praznik Rožnovenske Matere božje, v lateranske litanije pa so uvrstili vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas!« Marijini priprošnji so pripisovali tudi zmago kristjanov nad Turki pred Dunajem 12. septembra 1863. 12. september je postal praznik Marijinega imena, v zvezi s tem se je še bolj razširila pobožnost do Marije Pomočnice. Velik apostol Marije Pomočnice je bil sv. Janez Boško, ustanovitelj salezijancev in (skupaj s sv. Marijo Mazarello) družbe Hčera Marije Pomočnice. Svoje velikansko delo za vzgojo zanemarjene mladine je postavil pod varstvo Marije Pomočnice. Njej na čast je v Torinu postavil veličastno baziliko. Ko je začel graditi, je bil čisto brez denarja, vendar je zaupal v Marijino pomoč: »Marija hoče to cerkev, bo že sama skrbela za kritje stroškov!«

Pri nas se je češčenje Marije Pomočnice globoko zakoreninilo po zaslugi osrednjega slovenskega romarskega svetišča – Marije Pomagaj na Brezjah. Za kapelo Marije Pomagaj, ki jo je dal ob cerkvici sv. Vida, podružnici mošenjske župnije, leta 1800 postaviti župnik Urban Ažbe, je slikar Leopold Layer iz zaobljube, ker je bil po Marijini priprošnji rešen iz ječe, leta 1814 (v letu Napoleonovega padca in rešitve papeža Pija VII.) naslikal izredno ganljivo podobo Marije Pomagaj. V letih 1889–1900 je na Brezjah zrasla nova, veličastna Marijina cerkev, ki jo je pomagal graditi ves slovenski narod. Na tem milostnem kraju je Bog po Marijini materinski priprošnji vernim ljudem podelil nešteto dobrot in milosti. Kolikeri so se na Brezjah po dolgih letih spet približali prestolu usmiljenja in zaslišali besede: »Zaupaj, sin, zaupaj, hči, odpuščeni so ti tvoji grehi!« Pravo in zdravo Marijino češčenje vedno vodi k Jezusu.

Naslov 'Pomočnica kristjanov' hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, celotne Cerkve. Marija nam hoče pomagati zlasti v tem, da bi se v svojem življenju resnično "dajali voditi božjemu Duhu", kakor naroča apostol Pavel, da se ne bi prilagajali miselnosti tega sveta, ampak bi prenavljali svojega duha, da bi tako lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno; da bi bili po zgledu prvih kristjanov enega srca in enega duha, da bi ostali v resnici in bi v ljubezni in v vsakem pogledu rasli vanj, ki je glava, Kristus.