21. maj

Rimski martirologij se 21. maja spominja mučencev v egiptovski Aleksandriji med letoma 356 in 358, ko je pod vplivom cesarja Konstancija besnel zoper katoličane vsiljeni arijanski patriarh Jurij. Takrat so pregnali s škofijskega sedeža sv. Atanazija (gl. 2. maj) in hoteli z nasiljem zatreti odpor pravovernih kristjanov. O tem dogajanju poroča sam sv. Atanazij in videti je, da so to bile edine mučeniške žrtve arijanske nestrpnosti v Egiptu.

Patriarh Atanazij poroča, da se je začelo preganjanje že v postu leta 356, najhuje pa se je razvilo po veliki noči in trajalo vse do binkoštne osmine. S pomočjo vojaščine in arijanskih fanatikov so vrgli v ječo device, vklepali v verige škofe, plenili po hišah vdov in sirot ter ponoči lovili katoličane. Na ta način so arijanci zgrabili tudi EVTIHIJA. Bil je subdiakon in zelo zaslužen za aleksandrijsko cerkveno občino. Z biči, napravljenimi iz bikove kože, so ga tako dolgo pretepali, da je bil že napol mrtev. Pa mu niso dopustili, da bi ozdravil svoje rane, ampak so ga obsodili na prisilno delo v razvpitih rudnikih z imenom Feno. Mučenec ni zmogel dolgega potovanja, ampak je obležal ob cesti in tam izdihnil svojo Bogu vdano dušo.

Sv. Atanazij poroča tudi o drugi skupini mučencev, kjer je bil glavna oseba duhovnik SEKUND iz mesta Barkas v Egiptu. Tega zvestega božjega služabnika je posebej v letu 357 dal zgrabiti arijanski škof, ki se je tudi imenoval Sekund. Ta je nato o binkoštih silil katoličane, naj z njim skupno obhajajo praznike. Ker so bili trdni v pravi veri, so odločno odklonili, da bi bili v občestvu s krivoverci. Domenili so se, da se bodo zbrali na nekem pokopališču, pripravljeni na beg. Preden se je to zgodilo, so jih obkolili vojaki vojvoda Sebastijana, ki je bil pristaš manihejskih zmot. Nekaj dekletom so strgali obleko in jim tako razmesarili obraze, da jih ni bilo mogoče spoznati. Moške so bili s palmovimi vejami, polnimi trnjev. Napadu je prvi podlegel Sekund in za njim mnogo drugih, ostale pa so poslali v izgnanstvo.

Njihov skupni god je zato nastavljen na 21. maj, da vedno pride nekako v čas okoli binkoštnega praznika.

• Anastazij, sv., 7. st., škof v Brixnu na Južnem Tirolskem
• Avrea (Zlata), sv., 2. st., mučenka v Ostiji ob Tiberi
• Avstregizil, sv., † ok. 624, škof v Bourgesu v Franciji
• Bavdelij, sv., 3. st., mučenec v Nimesu v Franciji
• Bernardin Sienski, sv., † 1444, spokorniški pridigar
• Etelbert, sv., † 793/794, kralj vzhodne Anglije
• Gvido de Gherardesca, bl., 12. st., samotar vTuskiji
• Hilarij, sv., ok. 400, škof v Toulousu v Galiji (Franciji)
• Kolumba iz Rietija, bl., † 1501, dominikanka v Peruggii
• Talalej, sv., 3. st., mučenec v Kilikiji
• Teodor, sv., † ok. 774, škof v Paviji v Italiji

20. maj

Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«

Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.

Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili 'živa knjižnica'. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.

To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.

Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.

Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.

Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.

• Alkvin, bl., † 804, srednjeveški učitelj
• Avguštin Novelli, bl., † 1309, avguštinec, duhovnik v Sieni v Italiji
• Dunstan, sv., † 988, škof v Canterburyju v Angliji
• Hadulf, sv., † 728, škof v Arrasu v Franciji
• Humilijana, bl., † 1246, frančiškanska tretjerednica v Firencah
• Ivo (Ives) Helory, sv., † 1303, spoznavalec
• Janez Cetina in Peter Ducas, bl., † 1397, manjša brata, mučenca v Granadi v Španiji
• Janez od sv., Dominika, bl., † 1619, španski dominikanec in mučenec na Japonskem
• Kalocer, sv., † 304, mučenec v Rimu
• Kolut, sv., 4. st., mučenec v Egiptu
• Krispin, sv., † 1750, veseli kapucinski brat
• Leonard Murialdo, sv., † 1900, duhovnik iz Italije
• Marija Bernarda Bütler, bl., † 1924, iz Švice, ustanoviteljica Frančiškank misijonark Marije Pomočnice
• Partemij in Kalocer, sv., † 304, mučenca v Rimu
• Patricij, sv., 4. st., škof in mučenec v Bitiniji
• Peter Celestin, sv., † 1296, puščavnik in papež
• Peter Ducas, bl., † 1397, manjši brat, mučenec v Granadi v Španiji
• Peter Wright, bl., † 1651, angleški jezuit in mučenec iz Londona
• Teofil iz Corte, sv., † 1740, frančiškan

19. maj

Tudi slovenski bralci poznajo odličnega italijanskega pisatelja Ignazia Siloneja (1900–1978), saj imamo prevedene vse njegove glavne romane, v katerih se ta iskalec resnice dotika tudi vprašanja vere. Posebej pa se z vprašanjem pristne vere ali svetništva ukvarja v eni svojih zadnjih knjig z naslovom Zgodba ubogega kristjana. To je drama o življenju nenavadne svetniške osebnosti – puščavnika Pietra da Morone, ki je bil proti svoji volji nekaj mesecev papež.

Ta nenavadni mož se je rodil okoli leta 1215 preprostim kmečkim staršem sredi gričev vzhodno od Rima kot predzadnji med dvanajstimi otroki. Gotovo je nanj vplivala pobožna mati, da se je z dvajsetimi leti odločil za redovniško življenje. Kmalu se je odločil za pravo puščavniško obliko meništva. To je poskušal uresničiti na več krajih, nazadnje v neki votlini gore Pelleno, kjer mu je bilo kar všeč. Leta 1238 je šel v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in tudi dovoljenje papeža Inocenca IV., da sme ostati puščavnik. Nekaj let po vrnitvi iz Rima se je podal na goro Morrone v Abrucih in tam z dvema učencema zasnoval večje samotarsko selišče. Njihovo središče je bila cerkev Svetega Duha. Glas o njegovi sposobnosti za duhovnega voditelja in o njegovih osebnih krepostih se je hitro raznesel daleč naokrog in oglašali so se vedno novi učenci.

V strahu, da bi nove redovne ustanove razpustili, je Peter šel na koncil v Lyon, kjer ga je sprejel papež Gregor X. in njegovi redovni družini potrdil obstoj kot samostojni veji reda sv. Benedikta.

Zdaj se je red hitro razmahnil: v nekaj letih se je priglasilo okoli 600 kandidatov. Svoje samotarje je Peter razdelil v štirideset skupin in jih razmestil po gorah Abrucov in drugod. Peter je vse obiskoval, čeprav nerad, ker je zase iskal popolno samoto. Odpovedal se je vodstvu reda in se z majhno skupino puščavnikov naselil na težko dostopnem pobočju gore Morrone, kjer ga niso mogli nadlegovati obiskovalci, ki jih je privabljala slava njegove svetosti. Bil je prepričan, da bo tu v miru molil in čakal smrti, pa ga je presenetila novica, da so ga kardinali, zbrani na konklavu v Perugii, 5. julija leta 1294 izvolili – za papeža.

Zakaj so izvolili prav njega? Hoteli so Cerkvi izbrati pastirja, ki je zavzet za svetost in ga ne zanimajo politične spletke. Izvolitev je izzvala velikansko navdušenje med ljudstvom. Vse je upalo, da bo novi papež prinesel pravega duha pobožnosti in miru namesto neprestanih razprtij. Peter je izvolitev silno nerad sprejel. Sele ko je videl, da bo nesreča še večja, če izvolitve ne sprejme, je privolil vanjo in si vzel ime Celestin V. Ni hotel iti na kronanje v Perugio, temveč so to opravili v mestu Aquila.

Brž je prišlo veliko razočaranje: papež Celestin V. je ostal stari preprosti puščavnik, v katerem ni bilo zvijače, zato ni bil dorastel spletkam pretkanih politikantov niti ni poznal predpisov kanonskega prava, ki jih njegova dobrosrčnost ni mogla nadomestiti. Njegovo dobroto so na veliko zlorabljali. Ko ga je kardinal Benedikt Gaetani prepričal, da za vladarstvo veljajo drugačna pravila kakor za vodstvo duš k odpovedi in popolnosti, je Celestin V. 13. decembra sklical kardinale in odstopil od vodstva Cerkve, da napravi prostor sposobnejšim. Pri tem sta ga vodili ponižnost in modrost – temeljni potezi prave svetosti.

Želel se je vrniti v svojo samoto, pa mu novi papež Bonifacij VIII. – kardinal Benedikt Gaetani – tega ni dovolil, ker se je bal, da bi njegovi pristaši utegnili zahtevati njegovo vrnitev na papeški sedež. Peter je bil dejansko papežev ujetnik. Imel je že skoraj osemdeset let, ko ga je smrt 19. maja 1296 rešila vseh zemeljskih spon. Svetniško čast mu je priznal papež Klemen V. leta 1313.

19. maj

Kdor ima ljubezen v svojem srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da,« je zapisal sveti Avguštin in to se je v polni meri uresničilo v življenju svetnika, ki se ga danes spominjamo. Izučil se je za čevljarja in postal je preprost kapucinski brat, zaradi svojega izredno dobrega in odprtega srca pa je bil vedno vesel. Radost je namreč sestra dobrote. Dobroti in veselju se je pridružila še modrost in ta ponižna duša je bil mnogim svetovalec v njihovih življenjskih stiskah.

To je bil sveti Krispin iz Viterba, enega najstarejših mest severno od Rima. Tam se je rodil 13. novembra 1668 preprostima, a zelo pobožnima zakoncema Fioretti. Pri krstu je dobil ime Peter. Deček je v šoli dobro napredoval in zanimal se je za pesnike. Njegov ljubljenec je bil Torquato Tasso in iz njegovega epa Osvobojeni Jeruzalem je znal Peter navajati najlepše odlomke. Še bolj kot pesništvo pa je vzljubil verske resnice. Pri materi se je naučil prisrčno ljubiti božjo mater Marijo, ki jo je imenoval 'moja Gospa' in je hotel vedno biti njen najboljši otrok. Rad je krasil Marijine kipe in slike in najraje je imel Marijine cerkve. Zelo rad je stregel pri maši, a nikdar ni sprejel od duhovnikov nagrade za svojo službo. Preprosto se je zahvalil: »Moja Gospa mi je že plačala.«

Starši so ga dali v uk za čevljarja. Ko je opravljal svoje delo, je zraven prepeval, ljudem rad postregel in prenašal vse sitnosti svojih odjemalcev. Skrivaj se je pokoril in si pritrgoval v jedi, da je mogel deliti vbogajme zapuščenim revežem in bolnikom. Prav v tem je bil vir njegove vedrosti, saj je čutil, da njegovo dobroto hvalita 'njegova Gospa' Marija in njen božji Sin.

Pri petindvajsetih letih je prosil za sprejem v kapucinski red. Ker je bil izučen čevljar, so mu v samostanu dali ime Krispin – svetnik tega imena je namreč zavetnik čevljarjev. Brat Krispin pa je opravljal še razne druge službe: bil je vrtnar, strežnik bolnikov, kuhar in zbiralec miloščine po mestih, kjer je bil, najdlje v Orvietu. Povsod so ga imeli radi zaradi njegove vedrine. Veselil se je svojega uboštva, še bolj pa priložnosti, da je mogel komu v stiski ali zadregi pomagati. Njegova ljubezniva pozornost je veljala zlasti duševno zapuščenim revežem in grešnikom. Bil je presrečen, če jih je mogel spraviti z Bogom. Pri tem je bil rahločuten in obziren, nikdar vsiljiv. Meščani Orvieta so ga dobro poznali, ker je 45 let pobiral miloščino za svoj samostan in ubožne znance. Za vsak dar se je znal brat Krispin zahvaliti s kakšno duhovno uslugo. Kmalu so začeli prihajati tudi k njemu v samostan in ga prositi nasveta. Če ni našel pravega odgovora, je za hip šel pred tabernakelj in se od tam vrnil razsvetljen. Če je videl koga, ki je v cerkvi klepetal ali se premalo spoštljivo obnašal, je stopil k njemu in s prstom pokazal na oltar, spregovoril pa je samo: »On je tukaj!«

Veselemu bratu Krispinu pa ni bilo življenje samo z rožicami postlano. Veliko grenkobe so mu pripravili redovni sobratje in predstojniki. Tudi pri nabiranju miloščine je slišal marsikatero trpko in žaljivo besedo, pa je vse sprejel z enako mirnostjo kot pohvalo.

Na stara leta, ko je že težko hodil, so ga prestavili v Rim, kjer je bil spet ministrant kot v otroških letih. Kadar je bil prost, je hodil od oltarja do oltarja, včasih je pri katerem dlje obstal, zatopljen v molitev. Srečen smehljaj ni več izginil z njegovih ustnic. Ko je 19. maja 1750 umrl, star 82 let, je šel z istim blaženim smehljajem Bogu naproti. Cerkev ga časti kot blaženega in njegov spomin obhaja 21. maja.

• Blandina Merten, bl., † 1918, uršulinka
• Dioskor, sv., † ok. 303, mučenec v Egiptu
• Epafrodit, sv., 1. st., sodelavec sv. Pavla
• Erik, sv., † 1160, švedski kralj in mučenec
• Feliks, sv., † 299, mučenec iz Salone v Dalmaciji
• Feliks (Srečko) Kantališki, brat Deogratias, sv., † 1587, italijanski kapucin
• Janez I., sv., † 526, papež
• Janez Pavčič, † 1942, dijak, mučenec
• Kristijan, bl., † 1270, dominikanec, patriarh v Antiohiji, ubit v napadu Saracenov
• Ortazij, sv., 4. st., mučenec v Aleksandriji
• Potamon, Ortazij in Serapion, duhovniki in drugi mučenci, sv., 4. st., v Aleksandriji v Egiptu
• Serapion, sv., 4. st., duhovnik, mučenec v Aleksandriji v Egiptu
• Teodot in tovarišice, sv., † ok. 303, mučenci v Anciri (Ankari) v Turčiji
• Viljem, bl., † 1369, avguštinski duhovnik v Toulousu

18. maj

Od 260 papežev, ki so vodili Kristusovo Cerkev v njeni dvatisočletni zgodovini, jih je bilo 23 z imenom Janez. Prvi je bil današnji svetnik, ki je nosil breme papeške službe manj kot tri leta. Ta leta pa so bila zelo težka, saj je bil stiskan od vseh strani. V najtežji položaj ga je spravil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki se je z vsem svojim ljudstvom oklepal arijanske krive vere (tajili so Kristusovo božanstvo ob rojstvu). Od papeža je zahteval, naj gre na dvor vzhodnorimskega cesarja v Carigrad in ga pripravi do tega, da bo Gotom na ozemlju svoje države pustil mirno živeti v arijanski veri. Papež je sicer šel, vendar Teodorikove zahteve cesarju ni predal. Ko se je vrnil v Rim, ga je razjarjeni kralj vrgel v ječo. Zgodovinarji pravijo, da so skoraj vsi papeži Janezi vladali v težkih časih. Tudi časi, v katerih je na Petrovem sedežu sedel Janez XXIII. ali Janez Dobri, so bili prelomni. Zlasti za Cerkev, ki je stopila na pot posodobljenja in prenove z drugim vatikanskim koncilom.

Med papeži z imenom Janez je edino Janez I. prištet med svetnike. Janez XXIII. je tega svojega prednika zelo častil. Službo najvišjega pastirja je v Cerkvi opravljal nekaj manj kot tri leta: od avgusta 523 do 18. maja 526. O njegovem rodu vemo samo to, da je bil sin nekega Konstantina, da je od mladih let živel v Rimu in je bil zelo izobražen. Bil je prijatelj slavnega filozofa Boetija, ki ga je gotski kralj Teodorik dal vreči v ječo. Teodorik si je zamislil vlado kot mirno sožitje med vojaško oblastjo Vzhodnih Gotov in civilnimi prebivalci, ki so bili Rimljani. Dasi je bil arijanec, je kralj spoštoval katoliško Cerkev in tudi papeža.

V času papeža Janeza I. pa se je mir med Rimljani in gotskimi gospodarji začel krhati. Teodorik je sumil, da si Rimljani žele nazaj staro rimsko oblast, ki jo zastopa cesar vzhodne rimske države. Sumničavost Teodorika je postala že bolestna in papež je moral uporabiti vso svojo modrost, da kralj ni odtegnil zaupanja tudi njemu.

Leta 525 je Teodorik poklical papeža Janeza I. k sebi in mu kot svojemu podložniku naročil, naj gre v Carigrad ter prepriča cesarja Justina, naj Gotov, ki živijo v njegovi državi, ne spreobrača iz arijanstva v katoliško vero. Papež je vedel, kako huda zmota je arijanstvo in je to skušal kralju dopovedati in mu pokazati, da on kot prvi pastir katoličanov tega ne more odobravati. Dobro pa je vedel: če se kralju upre, ga čaka ječa. Zato je neljubo poslanstvo sprejel. Pred odhodom je izročil svoje življenje v božje roke.

V Carigradu je bil sprejet z najvišjimi častmi. Na različne načine so mu pokazali, da ga tudi na Vzhodu priznavajo za vrhovnega pastirja v krščanskem občestvu. Ob tej priložnosti je papež znova kronal cesarja Justina. Ni znano, kaj sta se papež in cesar dogovorila glede arijancev. Za kralja Teodorika je papež dosegel premalo, zato ga je, ko se je vrnil k njemu v Raveno, vrgel v ječo. Papež je bil že prej bolan in je v zaporu umrl že 18. maja 526. Kristus je sprejel žrtev njegovega življenja, kakor se mu je papež izročil pred odhodom v Carigrad. Papeževa smrt je bil usodna za Teodorika in njegove Gote, ki so bili kmalu zatem poraženi od vojske, katero je poslal v Italijo carigrajski cesar. Papeža so čez štiri leta slovesno pokopali v Rimu. Na njegov grob so vklesali besede: »Gospodov škof padel kot žrtev za Kristusa.«