12. maj

Juta je nemška oblika hebrejskega imena Judita, ki pomeni 'judovska – Judinja'. Judita je glavna junakinja Juditine knjige, ene od knjig Svetega pisma stare zaveze. Ta junaška žena je rešila svoje rojake v hudi stiski: ubila je asirskega vojskovodja Holofema in s tem rešila mesto Betulijo, ki jo je oblegala asirska vojska.

Današnja godovnjakinja blažena Juta je svoje rojake podpirala s svojo spokornostjo. Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroških letih si je prizadevala čim zvesteje izpolnjevati božjo voljo. Dano ji je bilo spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo trajal dolgo. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna, do ubogih je bila dobrotljiva. Ko je mož želel, da bi se napravila v dragocene obleke, mu je odgovarjala: »Razkošju se ne odpovedujem zaradi skoposti, temveč zato, ker se mi zdi neumno, da bi toliko porabila za okras telesa, ki bo kmalu ovenelo. Veliko pametneje se mi zdi, da to, kar prihranim, dajem ubogim.« Veliko je molila. Svoje otroke je vzgojila v verskem duhu, tako da so vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. S svojo pobožnostjo je navdihnila možu misel, da gre kot romar v Sveto deželo, da tako zadosti za grehe svojega življenja. S tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica – pa tudi zdaj ni skrbela le zase, temveč predvsem za svoje varovance – za slepe in hrome. Nekateri so se nekdanji plemiški ženi, ki je postala beračica, posmehovali, drugi pa so jo občudovali kot svetnico. Juta je sklenila, da bo zapustila domače kraje in odšla na tuje. Izbrala si je samotno pokrajino v Prusiji. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in ne morda satanova prevara, potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razložiti, kateri koli del Svetega pisma, čeprav ga nikoli ni brala.

Njena glavna skrb je še naprej veljala najbolj zapuščenim. Zanje je hodila okoli, da jim je priskrbela živež. Sama je živela tudi po več dni brez hrane. Blizu kraja, kjer je živela, je bil njen rojak Nanno, veliki mojster nemškega viteškega reda, ki je deloval v Prusiji, kjer je bilo še veliko prebivalcev poganske vere. Za duhovnega voditelja si je izbrala škofa Henrika, ki je bil po rodu Irec in je prišel kot misijonar v Prusijo. Juta mu je pri misijonskem delu pomagala tako, da je s svojo dobrodelnostjo potrjevala resnico, da je ljubezen do bližnjega razpoznavni znak Jezusovih učencev. Moč za to ljubezen črpajo iz njegove ljubezni do konca.

Po štirih letih tega delovanja je Juta zbolela. Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža konec njenega zemeljskega potovanja. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Želela je, da jo pokopljejo med ubogimi. Na njenem pogrebu se je zbralo ogromno ljudi. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli goditi čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.

• Ajmard (Ademar), bl., † ok. 964, opat v Clunyju Antim, sv., 2./3. st., rimski mučenec
• Bernon, bl., † 927, benediktinski opat, ustanovitelj samostana Cluny v Franciji
• Estela (Eustela), sv., 3. st., devica in mučenka v rimski Galiji
• Evelij, sv., 3. st., legendarni mučenec v Rimu
• Filip, sv., † ok. 770, duhovnik in samotar
• Gengulf, sv., 8. st., laik iz Burgundije
• Hugo Veliki, sv., † 1109, benediktinski opat v Clunyju v Franciji
• Ignacij Lakonijski (Laconi), sv., † 1781, redovni brat s Sardinije
• Jakob Walworth, bl., † 1537, kartuzijanski duhovnik, mučenec
• Janez Rochester in Jakob Walworth, bl., † 1537, kartuzijanska duhovnika in mučenca
• Majol, sv., † 994, opat v Clunyju
• Majul, sv., 2-/3. st., mučenec iz Hadrumeta
• Mamert, sv., † ok. 475, škof
• Odo Clunyjski, sv., † 942-, opat, prenovitelj meništva
• Peter Častitljivi, bl., † 1156, opat v Clunyju
• Svetniki in blaženi opati iz Clunyja, sv., 11. st.
• Valter, sv., † 1070, duhovnik, kanonik v Akvitaniji

11. maj

Dnevi pred praznikom Gospodovega vnebohoda se imenujejo 'križev teden'. Ime so dobili po prošnjih procesijah med polji, ko so se ljudje zvrstili za križem. 'Teden' pravimo zato, ker so nekdaj prošnji obhodi trajali cel teden pred vnebohodom, zdaj so ostali samo trije prošnji dnevi: ponedeljek, torek in sreda neposredno pred praznikom. Procesije so se ohranile le malokje, verniki se k prošnjim pobožnostim zbirajo po cerkvah in prosijo Boga, naj odvrne zaslužene kazni in blagoslovi rast poljskih pridelkov pa tudi vse njihovo delo. Te prošnje procesije je uvedel sveti Mamert, današnji godovnjak, ki je bil med letoma 461 in 477 nadškof mesta Vienne v vzhodni Franciji.

Zakaj je to storil, zvemo iz poročila, ki sta ga zapisala njegov sodobnik in prijatelj Apolinarij Sidonij ter njegov drugi naslednik nadškof sv. Avit. Francoski pokrajini Dofmeja in Savoja sta v tistem času zelo trpeli zaradi raznih nesreč. Izčrpani sta bili spričo preseljevanja narodov, pogostih vojsk in verskih prepirov. Temu so se pridružili še pogosti potresi, požari, napadi divjih zveri, ki so se zelo razmnožile in so prihajale v bližino mest ter napadale ljudi. Zlasti mesto Vienne je hudo trpelo.

Višek strahu so ljudje prestali leta 469, ko so s svojim škofom ravno obhajali veliko noč v mestni stolnici. Med mašo se je po cerkvi razlegel klic: »Gori! Gori!« Gorelo je lepo poslopje mestne hiše na griču. Ljudje so se bali, da bo ogenj zajel vse mesto in so drli iz cerkve, da bi zavarovali svoje domove. Škof Mamert je ostal sam pri oltarju. Vso noč je molil, ko se je zdanilo, se je ogenj nenadoma polegel. Ljudje so se pomirjeni vrnili v cerkev. Nadpastir se je obrnil k vernikom in jih prosil, naj se spokorijo in poboljšajo, da se jih Bog usmili in obvaruje nesreč. Povedal jim je, da je ponoči napravil zaobljubo, da bo imel spokorne procesije, če Bog mestu prizanese. Zanje je določil tri dni pred Kristusovim vnebohodom. Pri procesijah so molili in peli psalme. Procesije so šle v tri cerkve zunaj mesta. Ljudje so te tri dni posvečevali s postom in z dobrimi deli. Odtlej so nesreče ponehale, versko življenje se je prerodilo, v mesto in vso deželo se je vrnil mir.

Naškof Mamert je sklical v Vienni sinodo, na kateri je podložnim škofom svetoval, naj vpeljejo te procesije. Kmalu so se razširile tudi drugod. V Rimu je to pobožnost vpeljal papež Leon III. okoli leta 800 in zaukazal je prošnje procesije za vso Cerkev. Mamert je po tem dogodku vodil Cerkev še kakšnih sedem let. V veliko veselje mu je bilo, ko je videl, kaj je dosegel z gorečo molitvijo in s prizadevanjem za prenovitev verskega življenja.

Tega svetnika upodabljajo z gorečo lučjo v roki. Časte ga kot patrona dojilj (zaradi imena!) – in gasilcev. Tudi ob suši in ob bolezni mrzlice se zatekajo ljudje v molitvi k njemu.

Najbrž bi težko našli na Slovenskem kakšnega človeka, ki bi mu bilo ime Mamert.

• Afrodizij, sv., prva st., mučenec v Tarzu v Ciliciji, v skupini je naštetih nad sto mučencev in mučenk
• Alfij, Filadelfij in Cirinij, sv., 3. st., mučenci na Siciliji
• Antonin Firenški, sv., † 1459, škof in bogoslovni pisatelj
• Beatrika Este, bl., † 1226, redovnica iz Padove
• Benedikta Cambiagio Frassinello, bl., † 1858)
• Cirinij, sv., 3. st., mučenec na Siciliji
• Damijan Jožef de Veuster, sv., † 1889, misijonar med gobavci
• Dioskorides, sv., 2./3. st., mučenec v Miri v Likiji
• Epimah, sv., † ok. 300, rimski mučenec
• Filadelfij, sv., 3. st., mučenec na Siciliji
• Gordijan in Epimah, sv., ok. 300, rimska mučenca
• Henrik Rebuschini, bl., † 1938, duhovnik, kamilijanec, bolniški strežnik iz Cremone
• Ivan Merz, † 1928, hrvaški vzgojitelj
• Janez Avilski, sv., † 1569, pridigar in vzgojitelj
• Job, sv., starozavezni trpin
• Katald, sv., 7. st.?, škof in popotnik s Škotskega
• Komgall, sv., † 622, opat na Irskem
• Kvart in Kvint, sv., 4. st., rimska mučenca Kvint, sv., 4. st., rimski mučenec
• Mocij, sv., † ok. 300 ?, duhovnik in mučenec v Bizancu
• Nikolaj Albergati, bl., † 1443, kartuzijan in kardinal v Bologni
• Solangija (Solange), sv., 9. st. ?, devica in mučenka iz bližine Bourgesa v Franciji
• Viljem, sv., † 1195, angleški duhovnik, ki je deloval v Pontoisu pri Parizu

10. maj

Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem 'najmanjšim' med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.

Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil 'brati' iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v 'Kristusovih letih' – dopolnil jih je triintrideset – je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina - flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: "Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli."

Že dve leti po njegovi 'vrnitvi' v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. "Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti," je dejal. "Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost." Med svetnike ga je prištel papež Benedikt leta 2009. Takoj po razglasitvi očeta Damijana za svetnika je Barack Obama predsednik Združenih držav Amerike, rojen na Havajih, papežu napisal, da se še iz otroštva spominja mnogih zgodb o veliki skrbi očeta Damijana za gobavce.

10. maj

Prava vrednost človeka se ne meri po njegovi postavi ali po telesnih odlikah, temveč po bistrini njegovega uma in plemenitosti njegovega srca. Današnjemu svetniku so starši pri krstu dali ime Anton, ker pa je bil droben in majhne rasti, so ga vsi klicali le Antonin, kar pomeni mali Anton ali Tonček. 'Mali Anton' pa je kmalu pokazal, da bo velik po duhu. Njegov življenjepisec pravi: »Ker se s telesno močjo ni mogel ponašati, se je že v prvi mladosti zavestno oprijel učenja in razmišljanja v molitveni zbranosti.« Z znanjem je bogatil svoj razum, z molitvijo pa svoje srce.

Bil je edini otrok izobraženega notarja v Firencah, kjer se je rodil prve dni januarja leta 1389. V tistem času so bile Firence najbogatejše mesto Italije, ki je bilo ponosno na svojo vodilno vlogo v humanistični učenosti in renesančni umetnosti. Humanisti so pri mladem Antoninu spoznali njegov izreden spomin, ki je bil zaradi očetove pravniške službe naravnan predvsem na cerkveno pravo. Ko je bil deček star petnajst let, je znal na pamet vse kanone, ki jih je imela zajetna knjiga cerkvenega prava, imenovana Gracijanov dekret. Antoninu pa ni šlo toliko za pravne predpise, temveč bolj za red v Cerkvi, ki ji je hotel s svojimi sposobnostmi služiti. K temu ga je navajal tudi oče, ki je bil globoko veren človek.

Antonin je že zgodaj sklenil, da bo šel k dominikancem, ker je ta red slovel po učenosti in duhovni zbranosti. Dominikanci so bili naklonjeni tudi umetnosti, saj se je pri njih mogel uveljaviti blaženi Janez iz Fiesole, znan kot beato Angelico, s katerim se je Antonin spoprijateljil. Njegovo občudovanje je pritegnil svetniški Janez Dominici, govornik in spokornik, voditelj tiste veje dominikanskega reda, ki se je zavzemala za staro ostro disciplino in za boj zoper površnost tedanje družbe. Ta je Antonina sprejel med svoje novince in ga je osebno vzgajal. Janez je bil leta 1408 imenovan za nadškofa v Dubrovniku in za kardinala. Antonin je prejel mašniško posvečenje leta 1413, potem pa je v raznih dominikanskih samostanih srednje Italije opravljal odgovorne službe. Precej časa je živel v samostanu svetega Dominika v Fiesolah nad Firencami, kjer je srečal fra Angelica. Zatem je prevzel samostan sv. Marka v Firencah, ga dal povečati in poslikati fra Angelicu. Kdor si danes ogleda ta samostan, se skoraj ne more odločiti, ali naj bi občudoval angelsko lepoto fresk fra Angelica, ali svetniško ozračje prostorov, ki jih je lastni zamisli preuredil sv. Antonin. V tem samostanu je Antonin uredil bogato knjižnico in jo, kot prvo v Evropi, odprl javnosti. Knjižnico je obogatil tudi s svojimi lastnimi deli, saj je bil Antonin vodilni bogoslovni znanstvenik tistega časa.

Ni bil pa samo 'knjižni molj', temveč tudi pozoren za zunanje dolžnosti. Odlikoval se je v dobrodelnosti, zato ni čudno, da je po smrti firenškega nadškofa (leta 1446) bil izbran za njegovega naslednika, potem ko se je fra Angelico tej odgovorni službi izognil tako, da je papeža prepričal, da je za to mesto sposobnejši mali Antonin, ki pa je velikan po duhu. Službo je Antonin sprejel šele na oster papežev ukaz. Tedaj je bil star 57 let, preostalih trinajst let življenja je bil med najbolj delavnimi škofi tedanje Italije. Pri izvrševanju te službe je pokazal tako modrost, da sta ga dva papeža tistega časa izbrala za svojega osebnega svetovalca v kočljivih vprašanjih.

Zadnji dan aprila 1459 je nenadoma zbolel in že 2. maja umrl. Zadnje dni je želel biti čisto sam z Bogom. Pri pogrebu je njegovo krsto nosilo šest škofov. Za dokaze o njegovem svetništvu ni bilo treba mnogo raziskovanj, saj so bile njegove junaške kreposti na široko znane. Za svetnika ga je uradno razglasil papež Hadrijan VI. leta 1523. Njegov spomin se obhaja 10. maja.

• Beat, sv., 7. st., puščavnik v Neustriji (Francija-Švica)
• Dionizij, sv., 4. st., škof v Viennu v Galiji (Franciji)
• Fortis Gabrielli, bl., † 1040, puščavnik kamaldulenskega reda
• Gerontij, sv., † ok. 501, škof, mučenec
• Izaija, sv., 8. st. pr. Kr., prerok
• Jurij Popieluszko, † 1984, poljski duhovnik, mučenec
• Majnard, sv., † 1088, škof mesta Urbino v Italiji
• Marija Terezija Jezusova (Gerhardinger), bl., † 1879, redovna ustanoviteljica
• Nikolaj Albergati, bl., † 1443, kartuzijan in kardinal v Bologni
• Tomaž Pickering, bl., 11679, benediktinski menih in mučenec v Londonu

9.maj

Rodila se je 20. junija 1797 v Stadt am Hofu, v predmestju Regensburga, kot edini otrok brodarja Wilibalda in njegove žene Frančiške. Se istega dne so ji pri krstu dali ime Karolina Elizabeta Frančiška. S šestimi leti je začela obiskovati dekliško šolo, ki so jo v njenem rojstnem kraju vodile Korne sestre de Notre Dame. Družina in šola sta ji dali dobro krščansko vzgojo in v njej prebudili željo po nesebičnem služenju Bogu in ljudem. Ko je leta 1809 sekularizacija ukinila samostan in šolo v Stadt am Hofu, je dvanajstletna Karolina skoraj izpolnila šolsko obveznost. Regensburški stolni župnik in kasneje škof Georg Michael Wittmann je v krščanski vzgoji in kvalitetni izobrazbi deklet videl možnost za moralni preporod naroda. Zaskrbljen nad državnimi reformnimi ukrepi je izdelal načrt, kako bi se dekliška šola mogla nadaljevati v dotedanjem duhu. Zaprosil je Karolinine starše za dovoljenje, da njihovo hčer skupaj z drugima dvema dekletoma usposobi za nadaljnje vodenje šole. Po triletni praktični pripravi je Karolina opravila strokovni izpit in komaj petnajstletna postala sposobna in kreativna učiteljica na 'kraljevi dekliški šoli v Stadt am Hofu'.

Njena posebna skrb je bila namenjena najrevnejšim otrokom in sirotam, za katere je na šoli ustanovila kuhinjo, kjer so vsak dan zastonj dobili topel obrok. Karolina Gerhardinger je razumela tudi potrebo deklet, ki so končale obvezno šolanje, zanje je ustanovila šolo za ročna dela. V dvaindvajsetih letih je razvila bogato šolsko dejavnost, Wittman pa jo je nenehno uvajal v čedalje globlje duhovno življenje. Njegova želja je bila zagotoviti dobro krščansko vzgojo in izobrazbo še drugim krajem in prihodnjim rodovom. Na njegovo pobudo je tako leta 1833 v Neuenburgu vorm Wald Karolina Gerhardinger ustanovila kongregacijo Ubogih Šolskih sester de Notre Dame in si privzela ime Marij a Terezij a Jezusova. Redovno skupnost je zasnovala na osnovi predelanih in novim razmeram prilagojenih pravil kornih sester z namenom, da odgovori na vzgojno-izobraževalne potrebe otrok in mladine tistega časa. S svojimi sestrami se je zavzela predvsem za dekliško osnovno in strokovno šolstvo v najrevnejših vaseh in manjših mestih. Poleg tega so znotraj vzgojno-izobraževalne dejavnosti delokrog redovne ustanove predstavljale široke možnosti socialnega dela – predvsem skrb za sirote in otroke s posebnimi potrebami ter za drugače socialno ogrožene. Se za časa življenja ustanoviteljice se je kongregacija naglo razširila prek bavarskih meja. Leta 1847 so Prve notredamske sestre prišle v Severno Ameriko, medtem ko je ob smrti matere Terezije – 9. maja 1879 – žalovalo za njo okrog 3000 sester in kandidatk, ki so v Evropi in Severni Ameriki vzgajale in poučevale nekaj nad 87.000 otrok. Dne 17. novembra 1983 je papež Janez Pavel II. v cerkvi sv. Petra v Rimu Terezijo Gerhardinger razglasil za blaženo, kot ženo globoke vere, ki je vedno iskala božjo voljo, si prizadevala za edinost v svoji mednarodni skupnosti, odgovarjala na žgoče potrebe, se zavzemala za uboge in vzgajala s širokim pogledom na svet. Njen god obhajajo v samostanih šolskih sester de Notre Dame.

V današnji svet prinaša njeno karizmo nekaj nad 5000 sester, ki si v Evropi, Severni in Latinski Ameriki, Aziji, Oceaniji in Afriki prizadevajo razumeti znamenja časa in odgovarjati na potrebe družbe današnjih dni. S svojim poučevanjem in vzgojnim delom želijo ljudem pomagati smiselno in krščansko oblikovati življenje. Na Slovenskem so od leta 1886. Predvojna doba njihovega delovanja je zaznamovana z naglim razvojem dekliškega osnovnega in srednjega šolstva v Šmihelu pri Novem mestu in v Ilirski Bistrici, medtem ko so pozneje odprle nove domove tudi v Ljubljani in drugod po Sloveniji. Ideal svoje ustanoviteljice nadaljujejo v prizadevanju za celostno vzgojo, ko se z vsem, kar so in kar delajo, trudijo za to, da zasijejo tiste vrednote, ki jih je Jezus živel in učil. (Šolske sestre de N. D.)