• Agripa in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Mezopotamiji
• Atto, sv., † ok. 1153, opat in škof v Pistoji
• Avzonij, sv., 475. st., prvi škof mesta Angoulemu v Franciji
• Bazilisk, sv., 4. st., škof in mučenec v Pontu
• Emilij, sv., † ok. 250, mučenec v Afriki
• Godrik, sv., † 1170, sveti romar iz Anglije
• Heming, sv., † 1366, škof v Abu na Finskem
• Humilitas, bl., † 1310, žena in avguštinka iz Firenc
• Janez, bl., † 1627, japonski mučenec
• Janez, sv., 10. st., opat v Parmi v Italiji
• Janez Forest, bl., 1538, mučenec v Londonu
• Joahima Vedruna, sv., † 1854, vzgojiteljica
• Julija, sv., 6. st., mučenka na Korziki
• Kast in Emilij, sv., ok. 250, mučenca v Afriki
• Kviterija, sv., 5. st., devica in mučenka v Franciji
• Lupus, sv., † 637, škof v Limogesu v Franciji
• Marija Dominika Brun Barbantini, bl., † 1868, vdova in ustanoviteljica družbe bolniških strežnic
• Marjeta (Rita) Kasijska, sv., † 1457, vdova in redovnica
• Matej, bl., † 1617, japonski mučenec
• Vladimir, sv., † 1016, knez Zete in mučenec v Prespi v Makedoniji

22. maj

Navadno pravimo, da je zakon srečen, če zakonca ne iščeta svoje sreče, temveč srečo drugega; pa je vendarle to plemenito čustvo obeh zakoncev v veliki meri delež ženine kreposti, njenega materinstva in ljubezni. Žena z veseljem vrača dobro tudi tedaj, ko smo odurni. Ko jo žalimo, odgovarja dostojno in spoštljivo. Kakor sonce je, ki oblačnemu jutru prinaša zoro in ob večerih zlati oblake s svojimi prameni.« Te besede pohvale na račun dobre žene je izrekel papež Pij XII. leta 1942 v svojem nagovoru novoporočencem. Veliko vprašanje je, če danes še držijo. Gotovo pa je bila zgled takšne žene sveta Marjeta ali Rita Kasijska, katere spomin danes obhajamo.

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije, kjer se je rodila okoli leta 1381. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Sklenila je, da se ne bo poročila. Na željo priletnih staršev pa je le privolila v možitev. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, ki je bil prva leta vse prej kot srečen; s svojo blagostjo in potrpljenjem pa je ublažila možev značaj. Rodila sta se jima dva sinova – dvojčka. Preden sta otroka odrasla, je družino zadela nesreča: umorili so očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova, ki sta podedovala očetov jezljivi značaj, pa sta se zaklela, da bosta očeta maščevala: 'krvna osveta' je bila tedaj v mnogih italijanskih pokrajinah še v navadi. Marjeta se je bala, da se bo zlo tako množilo. Oba sinova sta kmalu drug za drugim umrla in mati je ostala sama, stara štiriintrideset let.

V njej se je spet zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu Cascia in prosila za sprejem. Vendar so jo odslovili, kjer vdov niso sprejemali. Enako se ji je zgodilo tudi drugič in tretjič. Potem pa – pripovedujejo življenjepise! – so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je Rita najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Tolentinskega. Ti so jo ponoči skozi zaklenjena vrata pripeljali v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Ko je opravila noviciat in se zavezala z redovnimi obljubami, je bila njena edina želja, da bi bila vzorna, svetniška redovnica.

Rada je premišljevala Jezusovo trpljenje in se ostro pokorila. V samostanu so ji zaupali službo bolniške negovalke, ki jo je zgledno opravljala štiriinštirideset let, dokler ni sama hudo zbolela.

V zamaknjenju je nekoč prosila Jezusa, naj ji da okusiti nekaj muk, ki jih je trpel na križu. Takrat, pravijo, se je odtrgala bodica od Jezusove trnove krone in se zapičila v njeno čelo (pogosto je ta prizor prikazan na njenih upodobitvah). Ko je kasneje obiskala Rim, je izprosila, da je njena rana prenehala na zunaj krvaveti. Ko je ležala na bolniški postelji, jo je prišla obiskat znanka iz domačih krajev. Soseda jo je ob odhodu vprašala, če ji more napraviti kakšno veselje. Rita jo je prosila, naj ji prinese z domačega vrta cvetočo vrtnico in prgišče svežih fig. Žena se je nasmehnila, saj je bilo v mesecu januarju, toda ko je prišla domov, je našla na vrtu cvetočo vrtnico in figo z nekaj sadeži: utrgala je in ji nesla.

Umrla je 22. maja 1457. Papež Urban VIII. jo je leta 1627 razglasil za blaženo, med svetnice pa jo je šele leta 1900 prištel papež Leon XIII. Marjeto Kasijsko častijo kot zavetnico bolniških negovalk. Upodabljajo jo klečečo pred Križanim.

• Arhangel Tadini, bl., † 1912., italijanski duhovnik, socialni delavec
• Evtihij, Sekund in tovariši, sv., † 357/358, mučenci
• Hospicij, sv., † ok. 581, samotar pri Nizzi
• Jožef Herman, sv., † 1241, premonstrat
• Karel Jožef Evgen de Mazenod, sv., † 1861, škof v Marseilleu
• Mancij, sv., 6. st., mučenec na Portugalskem
• Paternus, sv., 6. st., škof v Vannesu v Franciji
• Polievkt, sv., 2./3. st., mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Sekund, sv., † 357/358, mučenec
• Teobald, sv., † 1001, škof v Viennesu v Franciji
• Timotej, sv., 2./3. st.?, diakon in mučenec v Mavretaniji

21. maj

Živel je v 6. stoletju, umrl pa okoli leta 581. Samotar je posnemal zglede egiptovskih puščavnikov glede ostrih pokoril s postom, mrtvičenjem svojega telesa in veliko molitveno zbranostjo. Rad je sprejel vsakogar, ki je prihajal k njemu iskat duhovno pomoč. Sv. Hospicij se je preživljal s kruhom, gozdnimi sadeži, dateljni in zelišči, vedno pa je bil pripravljen ta borna živila deliti z obiskovalci. Da bi bilo njegovo telo pokorno duši, ga je krotil še s težko verigo in spokorno raševino. Gospod Bog mu je dal tudi dar prerokovanja, da je mogel tudi s tem postreči ljudem svoje okolice. Tako je leta 574 napovedal bližnji napad Langobardov na Nizzo; ti so res prišli, zavzeli in izropali mesto, puščavniku pa niso nič žalega prizadejali. Tri dni pred smrtjo je škofu v Nizzi napovedal svoj odhod z zemlje in se na srečanje z Bogom v večnosti skrbno pripravil. Ko je prišla zadnja ura, je z blagim smehljajem na ustnicah zatisnil oči, ki so spregledale spet, da vse srečne smejo videti lepoto in dobroto božjo. Vse življenje sv. Hospicija je bilo prepričljiv dokaz, da Bog vsakogar, ki se prepusti vodstvu milosti, osrečuje že na zemlji.

Hospicijeve relikvije hranijo stolnica v Nizzi in druge cerkve v okolici. Njegov god obhajajo 21. maja, verjetno zato, ker so na ta dan prenesli njegove relikvije v mestno stolnico.

21. maj

Rimski martirologij se 21. maja spominja mučencev v egiptovski Aleksandriji med letoma 356 in 358, ko je pod vplivom cesarja Konstancija besnel zoper katoličane vsiljeni arijanski patriarh Jurij. Takrat so pregnali s škofijskega sedeža sv. Atanazija (gl. 2. maj) in hoteli z nasiljem zatreti odpor pravovernih kristjanov. O tem dogajanju poroča sam sv. Atanazij in videti je, da so to bile edine mučeniške žrtve arijanske nestrpnosti v Egiptu.

Patriarh Atanazij poroča, da se je začelo preganjanje že v postu leta 356, najhuje pa se je razvilo po veliki noči in trajalo vse do binkoštne osmine. S pomočjo vojaščine in arijanskih fanatikov so vrgli v ječo device, vklepali v verige škofe, plenili po hišah vdov in sirot ter ponoči lovili katoličane. Na ta način so arijanci zgrabili tudi EVTIHIJA. Bil je subdiakon in zelo zaslužen za aleksandrijsko cerkveno občino. Z biči, napravljenimi iz bikove kože, so ga tako dolgo pretepali, da je bil že napol mrtev. Pa mu niso dopustili, da bi ozdravil svoje rane, ampak so ga obsodili na prisilno delo v razvpitih rudnikih z imenom Feno. Mučenec ni zmogel dolgega potovanja, ampak je obležal ob cesti in tam izdihnil svojo Bogu vdano dušo.

Sv. Atanazij poroča tudi o drugi skupini mučencev, kjer je bil glavna oseba duhovnik SEKUND iz mesta Barkas v Egiptu. Tega zvestega božjega služabnika je posebej v letu 357 dal zgrabiti arijanski škof, ki se je tudi imenoval Sekund. Ta je nato o binkoštih silil katoličane, naj z njim skupno obhajajo praznike. Ker so bili trdni v pravi veri, so odločno odklonili, da bi bili v občestvu s krivoverci. Domenili so se, da se bodo zbrali na nekem pokopališču, pripravljeni na beg. Preden se je to zgodilo, so jih obkolili vojaki vojvoda Sebastijana, ki je bil pristaš manihejskih zmot. Nekaj dekletom so strgali obleko in jim tako razmesarili obraze, da jih ni bilo mogoče spoznati. Moške so bili s palmovimi vejami, polnimi trnjev. Napadu je prvi podlegel Sekund in za njim mnogo drugih, ostale pa so poslali v izgnanstvo.

Njihov skupni god je zato nastavljen na 21. maj, da vedno pride nekako v čas okoli binkoštnega praznika.

• Anastazij, sv., 7. st., škof v Brixnu na Južnem Tirolskem
• Avrea (Zlata), sv., 2. st., mučenka v Ostiji ob Tiberi
• Avstregizil, sv., † ok. 624, škof v Bourgesu v Franciji
• Bavdelij, sv., 3. st., mučenec v Nimesu v Franciji
• Bernardin Sienski, sv., † 1444, spokorniški pridigar
• Etelbert, sv., † 793/794, kralj vzhodne Anglije
• Gvido de Gherardesca, bl., 12. st., samotar vTuskiji
• Hilarij, sv., ok. 400, škof v Toulousu v Galiji (Franciji)
• Kolumba iz Rietija, bl., † 1501, dominikanka v Peruggii
• Talalej, sv., 3. st., mučenec v Kilikiji
• Teodor, sv., † ok. 774, škof v Paviji v Italiji

20. maj

Podobo ali kip današnjega svetnika Bernardina Sienskega, sijajnega govornika in spokorniškega pridigarja, prepoznamo po frančiškanski redovni obleki in po napisu IHS na plošči ali svetinji. Napis IHS so kratice Jezusovega imena (Jezus Kristus Odrešenik). »Ime Jezus,« je dejal sveti Bernardin v enem svojih govorov, »je pridigarjem svetla luč, saj doseže, da božjo besedo jasno oznanjajo in jo ljudje poslušajo. Odkod, misliš, da je po vsem svetu takšna, tako nenadna in goreča luč vere, če ne zaradi oznanjanja Jezusa?«

Rodil se je 8. septembra 1380 v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival.

Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili 'živa knjižnica'. Do sebe je bil skrajno zahteven in nikdar ni od nikogar zahteval, česar ni prej sam preskusil. Znal je biti tih in skromen, pa tudi neizprosno odločen v nastopu, kadar je bilo potrebno. Notranje je bil zbran in zelo stvaren v presoji zunanjega položaja, zato je postal prava voditeljska osebnost, kar se je pokazalo, ko je nastopil v javnosti.

To se je zgodilo leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske frančiškanske province in se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da se šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Zdaj so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot božji sel in zastopnik božjega reda na zemlji. Njegova beseda je bila silno stvarna, ostro naperjena zoper vsako zlo in zavzeta za božjo pravico in resnico, za božjo ljubezen in človeško plemenitost. Kot pridigar je prepotoval vso srednjo in severno Italijo. Povsod je njegova navdušena, jasna in odločna beseda rodila kar vidne sadove spreobrnjenja. Ker je bil glasnik Najvišjega, se ni plašil pred nobeno namišljeno človeško veličino.

Preden je Bernardin nastopil z govori za versko prenovitev kakega kraja, se je dobro pripravil na dva načina: natančno je preučil družbene razmere in preudarjal, kako naj bi jih spremenil, da bi ustrezali božjim zapovedim. Po drugi strani pa je to stanje primerjal zlasti z evangeljsko resnico. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče, a jih je z lahkoto odbil.

Poleg Jezusovega imena je globoko častil nebeško Mater Marijo in svetega Jožefa. S seboj je nosil banderce, na katerem je bilo napisano IHS (Jezusovo ime) in poslušalcem delil deščice s tem napisom. Imel je tudi odgovorno službo v svojem redu in obiskal je številne samostane.

Bernardin je umrl na apostolskem pohodu. Moči so mu pošle na poti v Aquilo. Mimo se je pripravljal na odhod s tega sveta in izdihnil dušo 20. maja 1444. Že naslednje leto se je začel svetniški proces, leta 1450 pa je bil slovesno razglašen za svetnika.

• Alkvin, bl., † 804, srednjeveški učitelj
• Avguštin Novelli, bl., † 1309, avguštinec, duhovnik v Sieni v Italiji
• Dunstan, sv., † 988, škof v Canterburyju v Angliji
• Hadulf, sv., † 728, škof v Arrasu v Franciji
• Humilijana, bl., † 1246, frančiškanska tretjerednica v Firencah
• Ivo (Ives) Helory, sv., † 1303, spoznavalec
• Janez Cetina in Peter Ducas, bl., † 1397, manjša brata, mučenca v Granadi v Španiji
• Janez od sv., Dominika, bl., † 1619, španski dominikanec in mučenec na Japonskem
• Kalocer, sv., † 304, mučenec v Rimu
• Kolut, sv., 4. st., mučenec v Egiptu
• Krispin, sv., † 1750, veseli kapucinski brat
• Leonard Murialdo, sv., † 1900, duhovnik iz Italije
• Marija Bernarda Bütler, bl., † 1924, iz Švice, ustanoviteljica Frančiškank misijonark Marije Pomočnice
• Partemij in Kalocer, sv., † 304, mučenca v Rimu
• Patricij, sv., 4. st., škof in mučenec v Bitiniji
• Peter Celestin, sv., † 1296, puščavnik in papež
• Peter Ducas, bl., † 1397, manjši brat, mučenec v Granadi v Španiji
• Peter Wright, bl., † 1651, angleški jezuit in mučenec iz Londona
• Teofil iz Corte, sv., † 1740, frančiškan