• Ahilej, sv., 4. st., škof čudodelnik iz Larise v Tesaliji
• Andrej, sv., 3. st., mučenec v Helespontu
• Andrej Abellon, bl., † 1450, dominikanec iz francoske Provanse
• Bahtis, Izak in Simeon, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Dionizija, sv., 3. st., mučenka v Helespontu
• Elerij, sv., † 558, opat v Tuskiji
• Evtihij, sv., 3./4. st. ?, mučenec v Ferentinu v Italiji
• Heraklij in Pavel, sv., 3. st.?, mučenca v Bitiniji
• Izaija Kijevski, sv., † 1090, škof v Rostovu
• Izak, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Izidor, sv., † 1130, kmet
• Kasij in Viktorin, sv., 3. st., mučenca iz Akvitanije
• Nikolaj Mistik, sv., † 92.5, škof v Carigradu
• Pahomij, sv., † 346, opat
• Pavel, sv., 3. st., mučenec v Helespontu
• Pavel, sv., 3. st.?, mučenec v Bitiniji
• Peter, Andrej, Pavel in Dionizija, sv., 3. st., mučenci v Helespontu
• Reticij, sv., 4. st., škof v Autunu v Galiji (Franciji)
• Rupert, sv., 8. st., vojvoda iz Bingena v Porenju
• Simeon, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Simplicij, sv., 3./4. st., duhovnik in mučenec na Sardiniji
• Torkvat in šest drugih, sv., 3./4. st., škofje iz različnih mest severne Španije
• Viktorin, sv., 3. st., mučenec iz Akvitanije
• Vitesind, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Zofija, sv., † ok. 250, mučenka iz Milana

15. maj

Današnji godovnjak sveti Pahomij se je začel zanimati za krščansko vero zato, ker je srečal verne ljudi, ki so se dosledno ravnali po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Ko je bil star dvajset let, so ga namreč proti njegovi volji hoteli spraviti v rimsko vojsko. Da ne bi pobegnil, so ga z drugimi upornimi novinci zaprli v ječo, kjer so jih s stradanjem hoteli omehčati. To se je pripetilo v mestu Tebe v zgodnjem Egiptu. Mimo zapora so hodili meščani. Nekega večera so neznanci zaprtim fantom prinesli hrano. Povedali so jim, da redno strežejo lačnim jetnikom, ker so kristjani in tako ravnajo "zaradi Boga v nebesih". Njihova dobrota je Pahomija razveselila in mu to vero prikupila. Ko so ga na naboru za vojaške novince pripoznali za nesposobnega vojaške službe, je iskal zveze s kristjani, se dal poučiti in je prejel sveti krst.

Ohranil se je življenjepis tega moža v arabščini, v katerem najdemo precej verodostojnih podatkov. Rodil se je leta 287 v poganski družini v Zgornjem Egiptu, kjer krščanska vera še ni bila splošno znana. Pahomij se je z njo seznanil, ko je bil v telesni stiski, kot smo slišali. Potem ko so ga tisti, ki so nabirali vojakov, pustili domov, je nekaj časa živel med kristjani in s krstom postal član njihovega občestva. Pred krstom je imel videnje: rosa z neba je padala na njegovo glavo in dalje na njegovo desnico. Slišal je tudi glas, ki mu je naročil, naj pomaga ljudem, svojim bratom, Bog sam mu bo razodel, kako naj to stori.

Po notranjem navdihu je šel k staremu puščavniku Palamonu, pri katerem je ostal v šoli bogoljubnega življenja sedem let. Naučil se je strogih postov, popolnega obvladovanja volje, ki naj se pokorava Bogu, predvsem pa premišljevanja, ki naj spremlja tudi ročno delo in prehaja v otroško zaupno molitev. Palamon ga je učil, da je puščavnik povezan s Kristusom, Kristus pa z vsem človeštvom – po Kristusu je torej tudi puščavnik povezan z vsemi ljudmi.

Po sedmih letih je šel Pahomij globlje v puščavo. Kmalu so se mu pridružili še drugi in zaživeli so v skupnosti po zgledu prvih kristjanov v Jeruzalemu, ki jim je bilo 'vse skupno'. Vsako nedeljo so odšli k božji službi, se nahranili z božjim kruhom in se veselo prepevajoč vračali v svojo samoto. Njihov zgled je privabil številne posnemovalce in nazadnje je imel Pahomij že osem velikih samostanskih družin, nekako po sto bratov vsaka, ena posebej za žene. Spet je šel še globlje v puščavo in nastala je nova samostanska naselbina. Bratje so – kot povsod – postavili cerkev, gostišče za popotnike in reveže, dobro je bilo poskrbljeno za bolnike. Uredili so si tudi vrtove, njive in delavnice, da so živeli od dela svojih rok. Vsaka naselbina je bila podobna tistim, kakršne je tristo let kasneje ustanavljal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, ki se je ravnal po znamenitem načelu: »Moli in delaj!« Pahomij je, ne da bi vedel, postal veliki mojster skupnega samostanskega življenja: poleg puščavnikov ali eremitov je Cerkev po njem že dobila kojnobitske samostane, kakor pravimo v urejenem občestvu živečim menihom. Redovna pravila so nastajala naknadno, kot sad pridobljenih izkušenj.

Pahomij je dočakal šestdeset let zemeljskega življenja. Ko je obnemogel, je hvalil Boga, da mu je dal okušati ljubečo skrb bratov. Vsem skupnostim je določil naslednike v vodstvu in umrl za kugo 9. maja 347. Na ta dan so se ga vedno spominjali na Vzhodu, po novem koledarju pa tudi na Zahodu.

15. maj

Novi rimski koledar je god sv. Zofije opustil, ker o tej svetnici ni dovolj trdnih podatkov, pri nas pa jo še vedno najdemo v vseh koledarjih, ker je med ljudmi zelo priljubljena, znana tudi kot 'mokra Zofka'. Poleg tega po tej svetnici nosi ime dokajšnje število slovenskih žena in dekleta. Janez Keber v svojem Leksikonu imen navaja podatek, da je bilo leta 1971 pri nas 3772 Zofij, bolj redke so bile različice: Zofka, Zofi in Sofija, medtem ko je bila zelo razširjena oblika Sonja (leta 1980 jih je bilo 8519). Ime Zofija izhaja iz grške besede 'sofia', ki pomeni modrost; manjšalnica Sonja je nastala iz ruske oblike Sofija oziroma Sofja.

Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je posvečena znamenita cerkev Hagia Sofia v Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo.

Zgodba o trpljenju vdove in mučenke iz zgodnje krščanske dobe, s katero istovetijo sveto Zofijo, je legendarna. Po tej zgodbi je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana, ki se je po moževi smrti s tremi hčerami preselila v Rim, kjer so vse tri umrle kot mučenke za krščansko vero. Po krajevnem izročilu se je to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Njena želja, da bi trpela in umrla za Kristusa, se je izpolnila. Mati in vse njene tri hčere so bile obtožene, da so kristjanke in po hudem mučenju so jih usmrtili. Svetnico upodabljajo kot mater s tremi otroki, z mučeniško palmo in s knjigo v rokah. Časte jo kot zavetnico vdov.

15. maj

Isti dan kot rimska matrona in mučenka sveta Zofija goduje tudi skromni španski kmetič sv. IZIDOR. Živel je v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Življenjepis pravi o njem: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Cesar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo.« Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči in tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga časte kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu.

Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom ali s koso ali po legendi, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.

Ime Izidor na Slovenskem ni posebno pogosto, še bolj redka je ženska oblika Izidora. Skrajšane oblike so: Izi, Izor Dore, Dorče.

• Aprunkul, sv., † 488, škof v mestu Langres v Franciji
• Bonifacij, sv., 4. st., mučenec
• Egidij, bl., † 1265, portugalski zdravnik, dominikanski duhovnik
• Erembert, sv., † 674, škof v Toulousu v Franciji
• Gal, sv., † 551, škof v Clermontu v Franciji
• Halvard, sv., † 1043, mučenec iz Osla na Norveškem
• Heredina, sv., † 3./4. st., mučenka na Sardiniji
• Izak, sv., † po 400, duhovnik in menih v egiptovski puščavi
• Izidor Hijski, sv., 3. st., mučenec
• Justa in Heredina, sv., 3./4. st., mučenki na Sardiniji
• Kartah, sv., † 638, škof in opat na Irskem
• Lino Parmski, † 1924, prijatelj bednih
• Maksim, sv., 3. st., mučenec v Aziji
• Mihael Garicoits, sv., † 1863, redovni ustanovitelj
• Poncij, sv., 3. st. ?, mučenec v Provansi

14. maj

Današnjega godovnjaka svetega Bonifacija, čigar mučeniško zgodbo sodobni življenjepisa postavljajo pod vprašaj, kažejo kot zgled grešnikom, ki zaradi svoje grešnosti obupavajo nad božjim usmiljenjem. Sveti Avguštin, ki je dolgo živel v grehih, je zapisal: »Bog nam je dal varno zavetišče pokore, da zavoljo svojih grehov ne obupamo.« Na drugem mestu pa pravi: »Grehi imajo svojo mero, milost božja pa je neizmerna, zato naj noben grešnik ne obupa.« Prisluhnimo zgodbi sv. Bonifacija in zvedeli bomo, kako je božje usmiljenje rešilo njega in ženo, s katero je živel v grešnem razmerju.

Bonifacij je bil vrhovni upravitelj ogromnega imetja mlade Rimljanke Aglaje, hčere prokonzula Akacija. Tako Bonifacij kot Aglaja sta bila po krstu kristjana, po življenju pa ne. Bonifacij se je zapletel v zanke strasti in bil je vdan pijači. Imel pa je dobro in usmiljeno srce, rad je pomagal ubogim. Ta lastnost ga je priporočala božjemu usmiljenju.

Pod vplivom božje milosti se je svojega žalostnega stanja prva zavedla Aglaja. Trdno je sklenila, da bo zaživela novo življenje. Da bi odpravila bližnjo priložnost za greh, je svojemu upravitelju Bonifaciju naročila, naj gre na Vzhod zbirat ostanke svetih mučencev, ker je slišala, da bo tisti, ki jih pobožno časti, deležen tudi njihove nebeške slave. Bonifacij ji je ustregel, pred odhodom pa ji je napol v šali rekel: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, ali bi ga sprejela?«

Z bogatim spremstvom se je z ladjo pripeljal do Tarza, glavnega mesta rimske pokrajine Kilikije, kjer se je rodil sveti Pavel. Bonifacijeva duša je bila temeljito spreobrnjena. Ko je slišal, kako tamkajšnji cesarski namestnik Simplicij divja zoper kristjane, je svoje spremstvo poslal v gostišče, sam pa šel v palačo namestnika, ki je ravno tedaj kruto mučil in zasliševal kakšnih dvajset kristjanov. Bonifacij je stopil pred namestnika in pogumno zaklical: »Velik je Bog kristjanov, velik je Bog mučencev!« Potem se je obrnil h krščanskim pričevalcem ter jih bodril, naj vztrajajo, da bodo deležni večnega miru. Predobro je vedel, kaj se pravi imeti srčni mir, saj je bil v Rimu dolgo razdvojen s svojo vestjo. Dejal jim je še: »Služabniki božji, prosite zame, da se bom z vami združen boril!«

Cesarski namestnik je kar pobesnel. Ukazal je Bonifacija na razne načine mučiti, vendar je vse muke mirno prenašal, tako da so okoli stoječi začeli klicati: »Velik je Bog kristjanov!« To je Simplicija še bolj razjezilo in za drugi dan mu je določil smrt v vrelem olju. Ko so ga z glavo navzdol vrgli v kotel, je ostal nepoškodovan. Šele meč mu je končal življenje. To se je zgodilo leta 304 ali 305.

Njegovi spremljevalci so njegovo truplo odkupili za 500 zlatnikov, ga dali maziliti in zaviti v tančico, nato pa so se z njim vrnili v Rim. Ko je spokorna Aglaja to zvedela, je šla sprevodu naproti. Mučenčeve zemske ostanke je pokopala ob Latinski cesti zunaj Rima. Ko se je preganjanje poleglo, je dala nad njegovim grobom postaviti cerkev. Tam je našla zadnje počivališče tudi sama, potem ko je petnajst let živela spokorno in je svoje bogastvo uporabljala za to, da je izkazovala dela usmiljenja. God sv. Bonifacija se obhaja 14. maja od 10. stoletja dalje.

Zaradi mraza, ki rad nastopi sredi maja, je kmečko ljudstvo svetega Pankracija, Servacija in Bonifacija, ki godujejo 12., 13. in 14. maja, napravilo za 'ledene svetnike'. In skoraj vsako leto to svoje poslanstvo izpolnijo.

• Andrej Hubert Fournet, sv., † 1834, župnik v zahodni Franciji
• Arganteja in Volfram, sv., † 931 mučenca v Kordobi
• Evtimij, sv., † 1028, opat na gori Atos
• Gema, bl., † 1439, devica rekluza v abruškem kraju Goriano Sicoli
• Gerard Meccati, bl., † ok. 1245, redovnik johanit v Palestini
• Imelda Lambertini, bl., † 1333, iz Bologne
• Magdalena Albrici, bl., † 1465, avguštinska opatinja v Comu v Lombardiji
• Marcelijan, sv., † pred 337, škof v francoskem mestu Sens
• Marija Dominika Mazzarello, sv., † 1881, vzgojiteljica
• Mel in Sulijan, sv., 6. st., meniha na bretonskem Otoku svetnikov
• Neža, sv., † 588, opatinja v Poitiersu Pausiak, sv., † 606, zdravnik in škof v Frigiji
• Sergij, sv., † ok. 820, iz Carigrada, preganjan zaradi češčenja svetih podob
• Servacij, sv., † 384, škof v Tonemu v Belgiji
• Sulijan, sv., 6. st., menih na bretonskem Otoku svetnikov
• Volfram, sv., † 931, mučenec v Kordobi

13. maj

Že od leta 1901 delujejo na Slovenskem Don Boskovi salezijanci, ki po zgledu svojega ustanovitelja skrbijo za vzgojo mladine, predvsem fantov. Podobno poslanstvo opravljajo tudi Don Boskove salezijanke ali Hčere Marije Pomočnice, ki so prišle k nam leta 1936 in so odprle v Ljubljani vzgojni zavod, mladinski dom in otroški vrtec. Zdaj delujejo v petih krajih na Slovenskem in skušajo oživiti tiste oblike krščanske vzgoje deklet, ki jih je vpeljala sveta Marija Dominika Mazzarello, današnja godovnjakinja, ki je skupaj s sv. Janezom Boskom ustanoviteljica te redovne družbe.

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se je naučila brati, pisati pa ni znala, kajti v tistih časih so menili, da dekletom šole niso potrebne. Krščanski nauk pa je znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.

V Morneseju je deloval goreč župnik Pestarino. Ko je papež Pij IX. leta 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, je v župniji ustanovil družbo Hčera Brezmadežne. Med članicami se je posebno odlikovala Marija Mazzarello. Ko ji je bilo sedemnajst let, je v vasi izbruhnila epidemija tifusa in Marija je junaško stregla bolnikom v svojem sorodstvu. Nazadnje je zbolela še sama in potem, ko je okrevala, ni bila več tako trdnega zdravja. Ko ni več mogla delati na polju, se je izučila za šiviljo in s prijateljico odprla lastno delavnico. Dekleta, ki jih je učila šivanja, je vzgajala tudi v krščanskem življenju. Postala je voditeljica Marijine družbe in si vzgojila dobre pomočnice za svoj apostolat. Kadar je v zvoniku bila ura, je imela Marija navado reči: »To je ena ura manj na tem svetu in ura bliže nebesom.«

Župnik Pestarino je postal salezijanski duhovnik in tako je Don Boško pobožna dekleta v Morneseju sam spoznal. Že dalj časa je gojil željo, da bi ustanovil žensko družbo za vzgojo deklet in ob srečanju z Marijo Mazzarello je v svoji svetniški daljnovidnosti spoznal, da bo to njegovo zamisel uresničila prav ona. Napisal je pravila nove družbe, ki je zaživela na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1872, ko je v družbo sprejel prvih 15 sester, ki jih je imenoval Hčere Marije Pomočnice. Za predstojnico je izbral Marijo Mazzarello, ker je v njej odkril poseben dar vodstva. Nova družba naj bi bila živ spomenik njegove ljubezni in hvaležnosti do Matere božje za vse dobrote, s katerimi ga je nenehno obsipala pri njegovem vzgojnem poslanstvu. Dve leti pozneje je bila Marija Dominika Mazzarello izvoljena za vrhovno predstojnico Hčera Marije Pomočnice. Bila je kakor ustvarjena za to. Skrivnost njenih uspehov je bila v tem, da je to, kar je učila z besedo, najprej pokazala z dejanjem.

Družba se je sprva širila po Italiji; že leta 1877 je prvih šest misijonark odšlo v Urugvaj in tri leta pozneje v Patagonijo. Danes družba deluje v 66 državah in šteje okoli 18.000 sester. Materna hiša je bila nekaj časa v Morneseju, zatem v Torinu, od leta 1969 pa je v Rimu. Soustanoviteljica Marija Dominika Mazzarello je družbo vodila le devet let, a ji je položila trdne temelje. Zlasti s svojim svetniškim življenjem, ki se je izteklo 14. maja 1881, nekaj dni po njenem 44. rojstnem dnevu. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XI. leta 1938, njegov naslednik Pij XII. pa jo je 26. junija 1951 prištel med svetnice.