• Bonifacij, sv., † 754 škof in mučenec
• Dorotej, sv., 4. st., škof v Tiru v Palestini Igor, sv., † 1147, veliki knez in menih
• Leonida (ali Leonid), sv., † 203/204, mučenec
• Marcijan in tovariši, sv., prva st., mučenci v Egiptu
• Meinwerk, sv., † 1036, škof v Paderbornu v Nemčiji
• Sancij (Sanko ali Svetko), sv., † 851, mučenec

5. junij

Ime Bonifacij pomeni 'dobrotnik', 'človek, ki dela dobro'. In ta pomen je potrdil današnji godovnjak sv. Bonifacij, apostol Nemčije. Tej deželi v srcu Evrope je pred skoraj tisoč petsto leti izkazal izredno dobroto kot oznanjevalec Kristusovega evangelija, vesele novice o neločljivi povezanosti med Bogom in človekom, ustvarjenem po božji podobi.

Njegova domovina je bila Anglija. Rodil se je okoli leta 673 blizu samostana Exeter v zahodnem delu tedanjega kraljestva Wessex. Pri krstu je dobil ime Vinfrid in že v mladih letih je vstopil v samostan, kjer se je poglobil v študij in bil tudi sam nekaj časa učitelj gramatike v samostanski šoli. Ko se je bližal štiridesetemu letu, je v začutil klic za misijonsko delo na evropski celini. Leta 716 je zapustil Otok in šel po stopinjah svojega prijatelja Vilibrorda, ki je bil škof v mestu Utreht v današnji Nizozemski. Vinfrid je želel delovati kot misijonar med Sasi in drugimi rodovi na nemškem ozemlju. Prvi poskus mu je spodletel in moral se je vrniti v domovino. Leta 718 je dokončno zapustil Anglijo in odšel najprej v Rim, kjer je od papeža dobil vsa pooblastila za oznanjevanje evangelija. V znamenje svoje povezanosti z rimsko Cerkvijo si je tedaj vzel ime Bonifacij po rimskem mučencu Bonifaciju.

Že na poti iz Rima proti severu je skušal za krščanstvo pridobiti Bavarce. Mislil je ostati kar med tem ljudstvom na jugu Nemčije, toda Vilibrord ga je prosil, naj mu pride pomagat na sever. Res sta vneta duhovnika v kratkem času dosegla lepe uspeha. Vilibrord je hotel Bonifacija postaviti za svojega naslednika na škofovskem sedežu v Utrehtu, Bonifacij pa je to ponudbo vljudno in odločno odklonil. Skušal je uresničiti svojo davno željo, da ponese evangelij germanskim rodovom na ozemlju današnje Nemčije.

Odšel je v pokrajino Hesen, kjer je spreobrnil mnogo ljudi in ustanovil samostan. O tem nepričakovanem uspehu je poročal papežu, ko ga je obiskal v Rimu, kot sta se bila dogovorila ob svojem prvem srečanju. Papež ga je posvetil v škofa in mu naročil, naj organizira cerkveno življenje na področju nemško govorečih rodov. To papeževo naročilo je terjalo mnogo truda in potrpežljivosti. Bonifacij je skušal vernike povezovati v trdne enote in je odločno nastopal zoper zakoreninjene navade in razvade. Dokler je pridigal poganom, je imel mnogo prijateljev, občudovalcev in zagovornikov, ko pa je začel delati red v sami krščanski skupnosti ter je grajal samovoljo plemičev in škofov, pa je naletel na oster odpor. Bonifacija je vse to bolelo, vendar je pri delu prenovitve vztrajal.

Bonifacijevo misijonsko delo je naletelo na nasprotovanje nekaterih frankovskih krogov, tako da ga je prenehal podpirati tudi vladar Pipin. Ta neuspeh Bonifacija ni potrl. Iz Mainza, kamor se je bil umaknil, je pogosto odhajal v samostansko tišino v kraju Fulda, kjer se je z domotožjem spominjal let, preživetih v samostanu. Želel je, da bi samostan Fulda, ki ga je ustanovil leta 744, postal središče duhovnega in kulturnega življenja. Dosegel je, da je bila Fulda neposredno podrejena Petrovemu nasledniku v Rimu.

Leta 753 je osemdesetletni Bonifacij, ki mu je nekdanji učitelj Vilibrord zaupal skrb za svoje misijonsko delo v okolici Utrehta, še enkrat odšel tja. Njegov prihod je razveselil številne dobre vernike, zbudil pa je tudi sovraštvo redkih preostalih poganov. Ko je šel Bonifacij v spremstvu nekaterih učencev birmovat novospreobrnjence, ga je napadla skupina poganov. Pobili so ga z mečem. Preden je izdihnil, je vernike še zadnjič spodbudil, naj ostanejo zvesti Kristusu. Njegovo truplo so zmagoslavno prepeljali v Fuldo, kjer je danes sedež nemške škofovske konference.

• Adegrin, sv., † ok. 940, samotar v Clunyju v Franciji
• Andrej Jeruzalemski, sv., † 740, škof na Kreti
• Filip Smaldone, bl., † 1923, iz Neaplja, duhovnik in ustanovitelj sester salezijank presvetih Src
• Frančišek Caracciolo, sv., † 1608, redovni ustanovitelj
• Kvirin, sv., † 308, škof v Sisciji (Sisku) in mučenec
• Marija Elizabeta Hesselblad, bl., † 1957, redovna ustanoviteljica v Rimu
• Metrofan, sv., † ok. 325, škof v Carigradu
• Optat iz Mileve, sv., 4. st., škof v Numidiji v Severni Afriki
• Pacifik iz Cerana, bl., † 1482, iz reda manjših bratov
• Peter Veronski, sv., † 1252, mučenec dominikanskega reda
• Werner, bl., † 1126, menih v opatiji Sankt Blasien v južnozahodni Nemčiji

4. junij

Na koledarju je danes tudi sv. Kvirin, škof v rimski Sisciji, današnjem Sisku, ki je umrl kot mučenec leta 309; ime Kvirin je pri nas silno redko, na Primorskem naletimo na obliko Rino.

4. junij

Leta 1982 je Ognjišče izdalo knjižico, v kateri je opisano zgledno življenje in junaško smrt sv. Maksimilijana Kolbeja, svetnika iz taborišča smrti. Knjižica nosi naslov Vsak ima svojo pot Dejansko je Bog slehernemu človeku zarisal povsem lastno življenjsko pot, ki je pot k njemu torej pot svetništva. Zgodbe svetnikov, ki jih spoznavamo vsak dan, to resnico potrjujejo. Vsem tem božjim prijateljem je skupno prizadevanje, da bi Gospodu služili z vsem srcem in z vsemi močmi; vsak od njih pa to uresničuje v skladu z darovi in sposobnostmi, ki jih je prejel od Boga.

Sveti Frančišek Caracciolo, današnji godovnjak, je v svojem življenju opravljal nevsakdanji poklic: spreobračal je kaznjence in na smrt obsojene spremljal na zadnji poti. Do tega poklica je prišel po zaobljubi. Rodil se je 13. oktobra 1563 v italijanski pokrajini Abruci in pri krstu so mu dali ime Askanij. Ko mu je bilo dvaindvajset let, je nevarno zbolel na želodcu. Ko so zdravniki že obupali nad njim, se je zaobljubil, da se bo odrekel svetu, če mu Bog ohrani življenje. Ko je ozdravel, je v Neaplju študiral bogoslovje in bil posvečen v duhovnika.

Kmalu se je pridružil pobožni bratovščini, ki je skrbela predvsem za jetnike in sužnje na galejah. Seznanil se je z Janezom Adomom, ustanoviteljem duhovniške družbe za izredno dušno pastirstvo. Skupaj sta opravila štiridesetdnevne duhovne vaje, potem pa sestavila pravila novega reda, ki jih je potrdil papež Sikst V. leta 1588. Novi red 'manjših redovnih bratov' je zaživel leta 1589. Askanij si je ob vstopu vanj privzel ime Frančišek iz velikega spoštovanja do sv. Frančiška Asiškega in pod tem imenom ga je Cerkev razglasila za svetnika. Novi red si je postavil za cilj delovno in bogomiselno življenje. Njihovo dušno pastirstvo naj bo predvsem na prižnici, v spovednici, v ječah, bolnišnicah in na ladjah. Sedež njihovega reda je bil v Neaplju. Prvi predstojnik je bil Adorno, a le dve leti; po njegovi smrti je vodstvo družbe prevzel Frančišek.

Člani tega reda so prijeli za vsako delo in šli so povsod: v umazana pristanišča, v bolnišnice, hiralnice in ječe. Noč in dan so trdo delali, užili so le malo počitka in niso poznali nobenega udobja. Red se je iz Italije razširil v Španijo in na Portugalsko. V obe deželi je Frančišek kot predstojnik večkrat potoval. Čutil se je dolžan, da vsem sobratom daje zgled s svojo neutrudno dejavnostjo. Kot božji mož je dobro vedel, da še tako zagnano delo ne more imeti blagoslova, če ne izvira iz molitvenega življenja. Zato je v svojem redu vpeljal večno molitev pred Najsvetejšim: redovniki so imeli vsak dan skupno molitveno uro, nato so molili po vrsti vsak še eno uro, tako da je bila z molitvijo posvečenih vseh štiriindvajset ur vsakega dneva. Njihovo posebno poslanstvo je bilo delo med kaznjenci in na smrt obsojenimi zločinci. Frančišek je vedno znal odpreti njihova srca za usmiljenega Boga.

Ko je čutil, da mu pešajo moči, se je odpovedal mestu redovnega predstojnika. Potem je poromal v Loreto, od tam pa se je umaknil v samostan svojega reda v Abrucih.

V miru domačih gora je umrl 4. junija 1608. Papež Klemen XIV. ga je razglasil za blaženega, Pij VII. pa leta 1807 za svetnika. Časte ga kot zavetnika Neaplja.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Evgen na 226. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2011 z imenom Evgen poimenovanih 589 (2008: 609; 1994: 765; 1971: 896) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za ime Evgen v zadnjih dveh desetletjih zmanjšuje. Različice: Eugen (2011: 37), Evgenij (22), Jevgenij, Ženja. Ženske oblike: Evgenija (2011: 94), Eugenija (11), Genija, Ženja (16).

God:
• 20. januar
• 2. maj
• 2. junij
• 9. julij

na god sv. Evgenija:

• 13. julij
• 23. avgust
• 13. november

Ime Evgen z različicami izhaja iz grškega imena Eugénios. To se povezuje z grškim eugenē´s 'blagoroden, plemenitega rodu'. Iz tega pridevnika je tudi poimenovanje evgenika 'nauk za dosego telesno in duševno zdravega potomstva'

Evgenij je bilo ime več rimskih papežev. Iz ruske književnosti je znan Evgenij Onjegin, naslovni junak Puškinove pesnitve. Iz zgodovine je vreden omembe Evgen Savojski, imenovan tudi "žlahtni vitez", ki je bil avstrijski feldmaršal in državnik (1663–1736).

V koledarju so:

• Evgen, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki (2. maj)
• Evgen I., sv., † 657, papež (2. junij)
• Evgen III., bl., † 1153, rimski opat in papež (god 9. julij)
• Evgen, Kanidij, Valerijan in Akvila, sv., 4. st., mučenci vTrapezuntu (20. januar)
• Evgenij, sv., † 505, kartaginski škof (13. julij)
• Evgenij, sv., 6. st., škof v Derryju na Irskem (23. avgust)
• Evgenij, sv., † 657, škof v Toledu v Španiji (13. november)

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Erazem na 436. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 z imenom Erazem poimenovanih 199 (2008: 177; 1994: 33) oseb. Največ jih je bilo v osrednjeslovenski (71), gorenjski (54) in savinjski regiji (19). Večina zdajšnjih Erazmov je bila rojena po letu 1980, in to prav v zadnjem desetletju. Ženska oblika imena Erazem je Erazma, ki je zelo redka.

God:
• 2. junij

Ime Erazem izhaja iz latinskega imena Erasmus, ki je grškega izvora, in se povezuje z grškim erásmos v pomenih 'ljubek, ljubezniv, ljub, dražesten, mičen' ali erasmios 'prijeten, dobrodošel, zaželen'. Iz istega korena je grški glagol eráō 'strastno, prisrčno ljubim, silno hrepenim po čem', dalje éros 'ljubezen; čutna in spolna ljubezen, slast; hrepenenje po kom, želja, poželenje po kom', poosebljeno Éros 'bog ljubezni, Afroditin sin' itd.

Iz imena Erazem in njegovih različic Eražem, Eražman so nastali priimki Erazem, Eražman, Ažman, Oraž, Oraže, Oražen, Oražem, Orožen, Orožim, Ražem, Reže, Režek, Režun, Rože, Rožej, Rožič, Rožman.

V koledarju je 2. junija Erazem, škof, ki je umrl leta 303 kot mučenec v času vladavine rimskega cesarja Dioklecijana. Pri nas je bil eden od 14 zavetnikov v sili, pomočnik pri krčih, trebušnih, želodčnih in črevesnih boleznih. V zvezi s tem je starinski italijanski izraz rasmo ali mal di San Rasmo 'trebušna bolezen'.

Najbolj znan evropski Erazem je bil Erazem Rotterdamski (1466–1536), nizozemski humanist, tekstovni kritik, izdajatelj in slovničar. Sodobnejši "Erazemček" pa je Rožle, Kekčev vrstnik iz Vandotovih povesti.

Ime Justin je med manj pogostimi moškimi imeni na 518. mestu. Tako je bilo konec leta 2007 poimenovanih 131 (1971: 297; 1994: 191) prebivalcev Slovenije. Primerjalni podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za ime Justin zelo zmanjšuje že več desetletij. Še redkejša je različica Just (29), zelo redke oblike Justi, Justo in Jušt, veliko pogostejša pa ženska oblika Justina (1963; 130. mesto) z različicami Justa (32), Justi (45), Justika (9).

God:
• 1. januar
• 1. junij
• 3o. julij
• 4. avgust

Just:

• 28. maj
• 6. avgust
• 14. oktober
• 18. oktober
• 3. november
• 10. november

Ime Justin izhaja iz latinskega imena Justinus. To je izpeljanka s prvotno manjšalnim pomenom iz latinskega imena Justus, slovensko Just. Latinsko ime Justus se povezuje z latinskim justus 'pravičen, pošten; zakonit, utemeljen, tehten, pristojen; pravilen, pravi, reden'. Z imenom Justicija je bila poimenovana starorimska boginja pravičnosti. Iz latinskega justitia je sprejeto tudi slovensko justíca v pomenu 'sodstvo, pravosodje'.

Iz latinskega imena Justinus je izpeljano še ime Justinianus, slovensko Justinijan.

Iz imen Just in Justin so nastali priimki Just, Justin, Justina, Justinek, Justnik, Jušt, Juštin.

V koledarju so:

• Justin, sv., † ok. 384, duhovnik v Južni Italiji (1. januar)
• Justin, sv., † 165, filozof in mučenec (1. junij)
• Justin de Jacobis, sv., † 1860, misijonar v Etiopiji (31. julij, god 30. julij)
• Justin in Krescencij, sv., † 258, mučenca v Rimu (4. avgust)
• Just, sv., 6. st., škof v Urgelu v Španiji (28. maj)
• Just, sv., † po 381, škof v Lyonu v Franciji (14. oktober)
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji (18. oktober)
• Just, sv., † ok. 627, škof v Canterburyju v Angliji (10. november)
• Just in Pastor, sv., † 304, mučenca, otroka v Madridu v Španiji (6. avgust)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec (3. november)

V Sloveniji je 8 cerkva sv. Justa, ki so vse v koprski škofiji. Latinsko ime za Koper je bilo Justinopolis, tj. 'Justinovo mesto'. Znameniti Justin je bil bizantinski cesar Justinijan, ki je vladal v letih 527–565. Z vojskovodjema Belizarjem in Narsesom je spet osvojil večino zahodnorimskega imperija. Justinijan ali Upravda je eden izmed junakov Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.