• German Pariški, sv., † 576, škof
• Gizur, sv., † 1117, škof na Islandiji Helikonid, sv., 3. st., mučenec v Korintu
• Herkulan, bl., † 1451, duhovnik, manjši brat, odličen pridigar vTusciji
• Ignacij Rostovski, sv., † 1288, škof
• Janez, bl., † 1582, angleški duhovnik in mučenec
• Just, sv., 6. st., škof v Urgelu v Španiji Karaun, sv., 5. st., mučenec v Chartresu v Franciji Lanfrank, bl., † 1089, škof v Canterburyju v Angliji Margareta Pole, bl., † 1541, mučenka v Londonu
• Marija Ana de Paredes, sv., † 1645, mistična trpinka iz Quita v Ekvadorju
• Marija Jerneja Bagnesi, bl., † 1577, redovnica
• Podij, sv., 11. st., škof v Firencah v Italiji
• Robert, bl., † 1582, angleški duhovnik in mučenec
• Stefan Wyszyñski, † 1981, poljski kardinal primas
• Tomaž, Janez in Robert, bl., † 1582, angleški duhovniki in mučenci
• Ubaldeska, sv., † 1206, devica iz Pise v Italiji, malteška bolniška strežnica
• Viljem, sv., † 812, menih v samostanu Gelonne v Franciji

28. maj

Ime German boste pri nas zaman iskali. Pomeni pa brat, bratovski, pravi, resnični. V koledarju katoliške Cerkve najdemo več svetnikov s tem imenom, med njimi je tudi svetnik današnjega dne: German Pariški. Rodil se je okoli leta 496 blizu mesta Dijon v Franciji. Dolgo je živel kot puščavnik, ko mu je bilo nekaj nad trideset let, je postal duhovnik. Zaradi njegovega vzornega življenja so ga menihi samostana sv. Simforiana v Autunu izvolili za opata, nazadnje pa je postal škof v Parizu. Odlikoval se je po znanju in dobrodelnosti združeval je bistrino duha z dobroto srca, kar je krščanski ideal.

O svetem Germanu nimamo veliko zgodovinskih podatkov. Stara kronika, ki so ji dodane legendarne primesi, o njem pripoveduje, da ga je Bog obvaroval že ob rojstvu: mater, ki je imela že več otrok, je namreč obšla čudna misel, da bi ga rodila mrtvega; vsa sredstva, ki jih je zato uporabila, niso nič pomagala: German je prišel na svet čil in zdrav v letu 496. Potem ga je hotela spraviti s sveta hudobna teta, pa tudi njen načrt je spodletel. German se je hotel izogniti novim nevarnostim, zato je odšel k bratrancu, pobožnemu duhovniku. Ta ga je prijazno sprejel in ga poučeval v veri. Živela sta bogoljubno, se skupaj učila in se vadila v ostri spokornosti. Po petnajstih letih je bil German posvečen v mašnika. Postal je tudi opat v Autunu. German je ostal ponižen in skromen, imel se je za zadnjega izmed samostanskih bratov. Največje veselje mu je bilo, če je lahko pomagal ubogim. Ko nekega dne v samostanu ni bilo več koščka kruha, ker je German vsega razdal, so menihi začeli godrnjati. Tedaj je German šel tiho v svojo sobico in zaupno molil k Bogu. Ko je nehal moliti, sta se pred vrati samostana ustavila konja, otovorjena z živežem – poslala ju je neka pobožna žena. Naslednji dan so v samostan pripeljali živež še od drugod. Menihi so se sramovali svojega nezaupanja in odslej so svojega opata spoštovali kot svetnika.

Ko je umrl pariški škof, so za njegovega naslednika izvolili Germana. Štiri leta prej – pripoveduje legendama kronika – mu je Bog to že v sanjah razodel. Prikazal se mu je častitljiv starec, ki mu je izročil ključe pariških mestnih vrat rekoč: »Dajem ti te ključe, da boš rešil prebivalce Pariza pogube.« Življenje novega škofa je bilo apostolsko zgledno. Bil je mož molitve in spokornosti. Podnevi je bil vsako uro pripravljen sprejeti kogarkoli, predvsem pa tiste, ki so bili v nesreči ali stiski. Pri njegovih ognjevitih pridigah so bile cerkve vedno polne. Pariz je bil kakor spremenjen: vsi prebivalci so čutili, da jih njihov škof s svojim zgledom in življenjem molče opominja k poboljšanju. Celo kralj je skušal z miloščino zadostiti za svoje grehe.

Na škofovo pobudo je kralj Hildebert ustanovil opatijo, ki se zdaj imenuje Saint-Germain-des-Pres. Kralj Hildebert je podaril škofu konja z željo, da ga nikomur ne podari. Ko pa je Germain nekoč videl nekega jetnika v hudi stiski, je konja prodal in za izkupiček odkupil tistega jetnika. Zato danes svetega Germana časte kot zavetnika jetnikov.

German je opravil veliko delo v Gospodovem vinogradu: spreobrnil je na tisoče grešnikov, potolažil nešteto nesrečnih in jim pomagal v stiski. Umrl je 28. maja 576. Njegove kosti so slovesno prenesli v opatijo Saint-Germain-des-Pres, kjer se ohranilo njegovo češčenje do zdaj. Upodabljajo ga v škofovski obleki, z verigo in ključi v rokah ter z gorečo hišo poleg sebe, ki jo je pogasil s svojo molitvijo.

• Avguštin Canterburyjski, sv., † ok. 604, apostol Anglije
• Bruno, sv., † 1045, škof v Würzburgu
• Edmund Duke in tovariši, bl., † 1590, angleški duhovniki in mučenci
• Evtropij, sv., † ok. 475, škof v Orangeu v južni Franciji
• Gausbert, sv., † 1079, duhovnik in samotar v Alverniji
• Julij, sv., † 304, mučenec
• Klemen, sv., 9. st., menih in pesnik v samostanu Studion v Carigradu
• Liberij (Oliverij), sv., 9./10. st.?, samotar v Anconi v Italiji

27. maj

Gospod je izbral neuke oznanjevalce, ki jih je poslal v svet, da je pokazal: sveta ne spreobrača človeška modrost, temveč božja moč. Prav tako je ravnal pri blagovestnikih v Angliji, saj je po slabotnih ljudeh dosegel velike reči.« Tako je papež Gregor Veliki pisal apostolu Anglije, nekdanjemu rimskemu menihu Avguštinu, katerega je spomladi leta 596 poslal oznanjat evangelij na Britanske otoke. Gregor je nekega dne na rimski tržnici videl angleškega sužnja in od takrat je želel iti na Angleško kot misijonar. Ko je leta 590 postal papež, je poslal v Anglijo meniha Avguština, predstojnika benediktinskega samostana na griču Celiju v Rimu.

Proti takrat daljni Angliji se je Avguštin odpravil spomladi leta 596. Spremljalo ga je štirideset sodelavcev. Pot je bila težka in naleteli so na številne ovire, tako da so mnogi izgubljali pogum, Avguštin pa jih je spodbujal, naj vztrajajo. Že na poti čez francosko ozemlje je bil opat Avguštin posvečen v škofa, da je v zboru misijonarjev imel veljavnejšo besedo. V začetku leta 597 so pristali na otoku Thanet pred vzhodno obalo Kenta. Avguštin je zaprosil za sprejem pri kralju Ethelbertu, ki jih je sprejel na gozdni jasi tega otoka. Avguštinov govor je napravil na kralja dober vtis in dovolil jim je med njegovimi podložniki oznanjati novo vero. Avguštin se je s svojimi menihi naselil v Canterburyju. Ljudem so se priljubili in kmalu so jih mnogo spreobrnili. Zgodaj poleti se je dal krstiti sam kralj, o božiču pa je prejelo krst nad 10.000 spreobrnjencev.

Avguštin je poslal dva tovariša v Rim, da sta papežu Gregorju poročala o uspehu njihovega poslanstva. Ko sta se vrnila, sta pripeljala s seboj nove misijonarje, Avguštinu pa sta prinesla nadškofovski palij. Misijonarjem je zelo olajšalo delo papeževo navodilo, naj starih poganskih templjev ne podirajo, uničijo naj le podobe malikov, nadškof Avguštin naj templje blagoslovi in jih spremeni v krščanska svetišča. Papež je Avguštinu tudi priporočil, naj med verniki čimbolj ohrani njihove stare običaje, le krščanskega duha naj jim vdihne.

Papež Gregor je dal Avguštinu cerkveno oblast nad vso Anglijo. Avguštin je spoznal, da brez sodelovanja domače duhovščine ne bo imel pravega uspeha pri spreobračanju otočanov, zato je ustanovil šolo, v kateri so se v nekaj letih in desetletjih vzgojili domači duhovniki in škofje za Cerkev v Angliji. Avguštin s svojimi sodelavci ni mogel spreobrniti celotne Anglije – za to je bilo treba sto let trdega dela. Njihovo misijonarjenje je bilo omejeno na kentsko kraljestvo, tu pa je pustilo trajne sadove.

Avguštinovo delo je bilo podobno delu apostola Pavla: kjer je on sejal, so drugi želi. Njegova naloga je bila postaviti temelje Cerkvi na Angleškem in to nalogo je odlično izpolnil, zato ga po pravici imenujemo 'apostol Anglije'. Njegova apostolska pot se je končala 26. maja 605, njegov spomin pa se obhaja 27. maja.

Ime Avguštin spada med stara imena na Slovenskem, dasi ni posebej na gosto posejano. Večina naših Avguštinov, Gustijev in Gusteljnov goduje 28. avgusta, ko se spominjamo velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština, enega najbistrejših duhov v zgodovini Cerkve, ki nam je zapustil bogastvo svojih spisov.

• Andrej Franchi, bl., † 1401, dominikanec, škof v Pistoji
• Berengar, sv., † 1093, menih v Narbonnu v Franciji
• Elevterij, sv., † 189, papež
• Felicisima, sv., 3./4. st., mučenka iz Todija v Italiji
• Filip Neri, sv., † 1595, apostol Rima
• Frančišek Patrizi, bl., † 1328, duhovnik servit iz Siene
• Godo, sv., 7. st., opat v Troyesu v Franciji
• Lambert, sv., † 1154, škof v Venceu v Franciji
• Lambert Ehrlich, † 1942, duhovnik, pričevalec
• Peter Sanz, sv., † 1747, dominikanec, škof in mučenec na Kitajskem
• Simetrij, sv., 2. st., mučenec v Rimu
• Zaharija, sv., 4. st., škof v Viennu v Franciji

26. maj

Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v sveti kreposti napredujemo, je ta, da vztrajamo v veselosti.« S temi besedami je današnji svetnik Filip Neri označil samega sebe. Bil je izredno vedre narave in imel je velik smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe, ki se je razpisal o njem v svojem potopisu po Italiji, ga imenuje humorističnega svetnika – in res ga imajo humoristi za svojega patrona. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti na svoj račun: je vedro priznanje lastnih slabosti in omejenosti. Filip Neri je imel nadpovprečne umske in srčne darove in bil je v nevarnosti, da bi ga ljudje imeli za nekaj posebnega, zato se je pogostokrat nalašč obnašal tako, kot da je 'malo čez les'. Goethe piše o njem: »Nič mu ni bilo bolj zoprno kot nečimrnost, puhlost, domišljavost; proti temu je vedno nastopal kot proti največji oviri pravega bogoljubnega življenja, in sicer zmerom z vedrim humorjem.«

Filip se je rodil 21. julija 1515 v Firencah. Sončna Toskana mu je vzbudila ljubezen do narave, bogata firenška kultura pa ljubezen do umetnosti. Po značaju je bil odprt, prisrčno ljubezniv, šaljiv in dovtipen. Ko mu je bilo osemnajst let, ga je bogati stric povabil v San Germano, mestece med Rimom in Neapljem. Tam je ostal le eno leto – tisto delo ni bilo zanj. Vleklo ga je v samoto, a šel je v Rim, kjer je bil nekaj časa domači učitelj, ob tem pa je tudi sam študiral. Nenadoma je v sebi začutil klic, naj začne apostolsko delovati. Tej nalogi se je posvetil kot laični apostol. Obiskoval je skrajno zanemarjene bolnike, jim skušal postreči ter jih razvedriti. Hodil je po rimskih ulicah in iskal stike z ljudmi. Ljudje so radi poslušali njegove šale. Zastavljal jim je vprašanja, s katerimi je vzbujal njihovo pozornost. Ko si je pridobil njihovo zaupanje, so mu odkrili svoje težave, tudi duhovne. Tam, kjer duhovniki niso imeli nobenega uspeha, je ta mladi laik uspel napraviti pot za Boga.

Leta 1551, ko mu je bilo šestintrideset let, se je na ukaz spovednika dal posvetiti v duhovnika. Živel je v največji skromnosti. »Revščino sem zmerom ljubil,« je ponavljal za svetim Bernardom, »nikoli pa ne nesnage!« Večino dneva – tudi po petnajst ur – je presedel v spovednici. Kadar je bil prost, so prihajali ljudje k njemu v sobo. Vodil je preproste in imenitnike, berače in kardinale. Mikalo ga je iti v misijone, toda spovednik mu je dejal: »Filip, tvoja Indija je Rim!« Postal je apostol Rima in njegov misijon je segal "od papeža do zadnjega pobalina". Otroci so ga imeli neverjetno radi. Z mladino je hodil ven v naravo in jim ob tem, kar so videli, skušal približati božjo lepoto. Bral jim je iz dobrih knjig, skušal jih je pametno zaposliti in jih navajal k temu, da so obiskovali starčke, bolnike, reveže.

Njegovo zgodovinsko delo je ustanovitev kongregacije oratorijancev, bratovščine duhovnikov, ki so se ob njem zbirali k pogovorom o duhovnih zadevah. »Naše edino redovno pravilo je ljubezen,« je dejal. Imel je tudi mistične darove: bral je v dušah ljudi kakor v odprti knjigi. Če so ga sovražniki obrekovali, se je samo nasmehnil. Umrl je 26. maja 1595. Že dva meseca po smrti se je začel proces za razglasitev za svetnika, ki je bil končan 14. maja 1622, ko je bil hkrati z Ignacijem Lojolskim, Frančiškom Ksaverijem in Terezijo Avilsko povzdignjen na oltar. V Rimu, kjer so mu pravili 'Pippo Buono' (Filip Dobri), obhajajo njegov god kot ljudski praznik.

• Aldhelm, sv., † 709, opat v Angliji, škof v zahodni Saški
• Beda Častitljivi, sv., † 735, cerkveni učitelj
• Dionizij, sv., † ok. 361, milanski škof
• Genadij, sv., † ok. 925, opat in škof v španski Astorgi
• Gerij, bl., † 1326, samotar in romar v bližini Ancone v Italiji
• Gregor VII. sv., † 1085, papež
• Jakob Filip (Andrej Bertoni), bl., † 1483, duhovnik servit iz Faenze v Italiji
• Kanion, sv., 374. st., škof in mučenec v Kampaniji v Italiji
• Krištof Magallanes in 24 tovarišev, sv., † 1927, mehiški mučenci
• Leon, sv., 7. st., opat v sedanji Franciji
• Magdalena Zofija Barat, sv., † 1865, redovna ustanoviteljica
• Marija Magdalena de'Pazzi, sv., † 1607, karmeličanka
• Pasikrat in Valention, sv., † ok. 302, mučenca v sedanji Romuniji
• Urban I., sv., † 230, papež
• Valention, sv., † ok. 302, mučenec v sedanji Romuniji
• Zenobij, sv., 4-/5. st., škof v Firencah

25. maj

O papežu Gregorju VII., današnjem godovnjaku, ki je navidez izgubil boj z nemškim cesarjem Henrikom IV., ki si je hotel podvreči Cerkev, je neki zgodovinar zapisal: »Premagani papež je zmagal v svojih naslednikih.« Mirno lahko rečemo, da je Gregor VIL močno preokrenil tok cerkvene zgodovine v zdravo smer neodvisnosti in da je imel tudi za nevšečne korake vedno duhovno vzvišen in plemenit nagib. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje je ohranil meniškega duha, ko pa je nastopil za pravice Cerkve, je znal biti neverjetno junaški. Dosledno se je ravnal po načelu, ki ga je potrjevala izkušnja: če hoče papež dobro opravljati svoje nadčasovno poslanstvo, mora biti svoboden in od nikogar odvisen, tudi od cesarja ne. V njegovem času se je razvnel tako imenovani 'investiturni boj' ali boj za podeljevanje cerkvenih služb. Ne sme jih podeljevati noben laik, tudi cesar ne. Za cerkvene službe je treba izbirati može, ki slovijo po veri in dobroti, ne pa po bogastvu in moči. Vsi, ki so svojo službo v Cerkvi – predvsem škofje in opati – kupili za denar ali so jih za denar prodajali, morajo te službe nemudoma zapustiti.

Ta mož se je rodil okoli leta 1032 v skromnih razmerah v mestecu Soana v Toskani. Verjetno je bil judovskega rodu, toda starši so bili že odločni kristjani in so mu pri krstu dali ime Hildebrand. Izredno nadarjenega dečka so rimski sorodniki izšolali in mu odprli pot v cerkveno službo. Pred tem je šel Hildebrand za nekaj časa k benediktincem, da se je utrdil v askezi. Papež Gregor VI., daljni sorodnik, ga je poklical v svojo službo. Ko je nemški cesar Henrik III. leta 1046 odstavil vse tri tedanje papeže, med njimi tudi Gregorja VI. ter tako naredil konec nesrečnemu 'mračnemu stoletju', je Hildebrand spremljal Gregorja VI. v izgnanstvo v Köln. Ko je leta umrl, je Hildebrand šel nazaj k menihom, pa ga je od tam poklical kasnejši papež sv. Leon IX. Hildebrand je bil med najsposobnejšimi in najbolj zvestimi sodelavci kar petih papežev. Po njegovi zaslugi je papež Nikolaj II. leta 1059 izdal zakon o papeških volitvah, ki določa, da imajo volilno pravico samo kardinali, svetne sile se v volitve ne smejo vmešavati, ljudstvo pa lahko le s pritrjevanjem potrdi odločitev kardinalov.

Po smrti papeža Aleksandra II. se je že med pogrebnimi slovesnostmi med ljudstvom sprožila zahteva, da novi papež ne sme biti nihče drug kot Hildebrand. Kardinali so takoj pristali na ljudski predlog in Hildebrand je moral izvolitev sprejeti, čeprav je to storil le nerad. V spomin na nesrečnega sorodnika Gregorja VI. si je kot papež vzel ime Gregor VII. Živo se je zanimal za splošne zadeve krščanskega sveta, največ moči pa je porabil za boj z nemškim cesarjem Henrikom IV. Ostro je prepovedal, da bi kak laik umeščal škofe. Vedel je, da je s tem prizadet stoletni upravni red v Nemčiji, kjer so bili škofje najmočnejša opora vladarju in bili tudi državni knezi. Papež se je hotel s cesarjem dogovoriti glede novih odnosov, cesar pa je še kar naprej umeščal škofe in celo zahteval, naj papež, katerega je imenoval 'lažnivi menih', odstopi. Papež ga je izobčil. Škofje so mu odrekli pokorščino. Henrik IV. je šel kot spokornik v Italijo in na gradu Canossa pozimi leta 1077 dobil odvezo, vendar je potem brž začel delati po starem.

Papež ga je znova izobčil, toda tokrat kazen ni bila tako učinkovita. Cesar je šel z vojsko nad Rim in bi mesto osvojil, če ga ne bi pregnali Normani, ki so prišli papežu na pomoč. Normanska vojska pa je plenila po mestu in zaradi tega se je papež Rimljanom zameril. Pred njihovo nevoljo se je z Normani umaknil v Salerno, kjer je v izgnanstvu umrl 25. maja 1085. Za svetnika ga je razglasil papež Pavel V. leta 1606.