Ime Justin je med manj pogostimi moškimi imeni na 518. mestu. Tako je bilo konec leta 2007 poimenovanih 131 (1971: 297; 1994: 191) prebivalcev Slovenije. Primerjalni podatki po obdobjih kažejo, da se zanimanje za ime Justin zelo zmanjšuje že več desetletij. Še redkejša je različica Just (29), zelo redke oblike Justi, Justo in Jušt, veliko pogostejša pa ženska oblika Justina (1963; 130. mesto) z različicami Justa (32), Justi (45), Justika (9).

God:
• 1. januar
• 1. junij
• 3o. julij
• 4. avgust

Just:

• 28. maj
• 6. avgust
• 14. oktober
• 18. oktober
• 3. november
• 10. november

Ime Justin izhaja iz latinskega imena Justinus. To je izpeljanka s prvotno manjšalnim pomenom iz latinskega imena Justus, slovensko Just. Latinsko ime Justus se povezuje z latinskim justus 'pravičen, pošten; zakonit, utemeljen, tehten, pristojen; pravilen, pravi, reden'. Z imenom Justicija je bila poimenovana starorimska boginja pravičnosti. Iz latinskega justitia je sprejeto tudi slovensko justíca v pomenu 'sodstvo, pravosodje'.

Iz latinskega imena Justinus je izpeljano še ime Justinianus, slovensko Justinijan.

Iz imen Just in Justin so nastali priimki Just, Justin, Justina, Justinek, Justnik, Jušt, Juštin.

V koledarju so:

• Justin, sv., † ok. 384, duhovnik v Južni Italiji (1. januar)
• Justin, sv., † 165, filozof in mučenec (1. junij)
• Justin de Jacobis, sv., † 1860, misijonar v Etiopiji (31. julij, god 30. julij)
• Justin in Krescencij, sv., † 258, mučenca v Rimu (4. avgust)
• Just, sv., 6. st., škof v Urgelu v Španiji (28. maj)
• Just, sv., † po 381, škof v Lyonu v Franciji (14. oktober)
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji (18. oktober)
• Just, sv., † ok. 627, škof v Canterburyju v Angliji (10. november)
• Just in Pastor, sv., † 304, mučenca, otroka v Madridu v Španiji (6. avgust)
• Just Tržaški, sv., † ok. 303, mučenec (3. november)

V Sloveniji je 8 cerkva sv. Justa, ki so vse v koprski škofiji. Latinsko ime za Koper je bilo Justinopolis, tj. 'Justinovo mesto'. Znameniti Justin je bil bizantinski cesar Justinijan, ki je vladal v letih 527–565. Z vojskovodjema Belizarjem in Narsesom je spet osvojil večino zahodnorimskega imperija. Justinijan ali Upravda je eden izmed junakov Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem.

• Andrej, sv, † 1886, kraljev bobnar, mučenec v Ugandi
• Andrej Caccioli, sv., † 1254, manjši brat iz Foligna v Italiji
• Atanazij, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Davin, sv., † 1051, romar iz mesta Lucca v Italiji
• Dionizij Ssebuggwawo, sv., † 1886, šestnajstletni mučenec v Munyonyu v Ugandi
• Genezij, sv., † ok. 660, škof v Clermontu v Franciji
• Gonzaga Gonza, sv., † 1886, ugandski kraljevi služabnik in mučenec
• Hilarij, sv., 4. st., škof v Carcassonnu v Franciji
• Izak, sv., † 851, menih in mučenec iz Kordobe v Španiji
• Janez Grande, sv., † 1600, redovnik usmiljenih bratov
• Janez Marija Muzei, sv., † 1887, ugandski mučenec
• Karel Lwanga in drugi ugandski mučenci, sv., † 1886
• Kevin, sv., † ok. 618, opat na Irskem Klotilda, sv., † 545, kraljica in vdova
• Lifard, sv., 6. st., duhovnik iz Orleansa v Franciji
• Lucilijan, Pavla in otroci, sv., 3. st., mučenci v Nikomediji
• Marija Rafaela Cimatti, bl., † 1945, bolniška sestra iz Faenze
• Matija Kalemba/Molumba, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Morand, sv., ok. 1115, clunyjski menih iz Alzacije
• Noe Mawaggali, sv., † 1886, ugandski mučenec
• Oto Neururer, bl., † 1940, tirolski duhovnik, mučenec
• Pavla, sv., 3. st., mučenka v Nikomediji
• Poncijan, sv., † 1886, kraljev služabnik in mučenec v Ugandi

• Adalgiz, sv., † 670, duhovnik v Pikardiji v Franciji
• Blandina, sv., † 177, mučenka v Lugdunu (Lyonu)
• Erazem, sv., † 303, škof in mučenec
• Evgen I., sv., † 657, papež
• Janez Krstnik Scalabrini, bl., † 1905, redovni ustanovitelj in škof v Piacenzi Lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Marcelin in Peter, sv., † 304, mučenca
• Nikefor, sv., † 829, carigrajski patriarh Nikolaj, sv., † 1094, romar iz mesta Trani v Italiji Peter, sv., † 304, mučenec
• Potin, Blandina in drugi lugdunski (lyonski) mučenci, sv., † 177
• Sadok in tovariši, bl., † 1260, dominikanci in mučenci v Sandomierzu na Poljskem
• Štefan, sv., † 1072, škof in mučenec na Švedskem

• Alojzij Florès in 14 tovarišev, bl., † 1622, dominikanec in japonski mučenci
• Ambrož Fernandez, bl., † 1620, jezuitski misijonar in mučenec na Japonskem
• Atto (Aton), sv., † 1052, škof mesta Oca (zdaj Burgos) v Španiji
• Eneko, sv., † 1057, opat v Oni v Španiji
• Fortunat, sv., 4./5. st., duhovnik pri Perugii v Italiji
• Frančišek Curobioye in 14 tovarišev, bl., † 1627, mučenci v Nagasakiju na Japonskem
• Frančišek Galvez in dva tovariša, bl., † 1623, frančiškan in jezuita, mučenci na Japonskem
• Hanibal Marija Di Francia, bl., † 1927, redovni ustanovitelj iz Messine v Italiji
• Herkulan iz Piagale, bl., † 1451, manjši brat v Italiji Ishirion in tovariši, sv., prva st., mučenci v Egiptu
• Jakob Carvalho, bl., † 1624, portugalski jezuit, mučenec na Japonskem
• Janez Pelingotto, bl., † 1304, frančiškanski tretjerednik v Urbinu v Italiji
• Janez Storey, bl., † 1571, mučenec v Londonu v Angliji
• Justin, sv, † 165, filozof in mučenec
• Kaprazij, sv., † ok. 430, opat v Lerinsu v južni Franciji
• Klavdij, sv., 5. st., škof v Viennu v Franciji
• Mihael Carvalho in tovariši, bl., † 1624, jezuit in frančiškani, mučenci na Japonskem
• Mihael Nacachima, bl., † 1628, jezuit, mučenec na Japonskem
• Prokul, sv., prva st., mučenec iz Bologne v Italiji
• Roman, sv., 5./6. st., samotar v Saint Renanu v severni Franciji
• Simeon, sv., † 1035, menih iz Trierja v Nemčiji
• Teobald, bl., † 1150, iz Albe v Italiji
• Tespezij, sv., prva st., mučenec v Kapadokiji

3. junij

Ti afriški mučenci dodajajo seznamu mučencev, ki mu pravimo martirologij, novo stran, ki opisuje tragične in veličastne reči. Ta stran je zares vredna, da se pridruži tistim čudovitim poročilom iz stare Afrike, za katera smo današnji maloverni ljudje mislili, da nikoli ne bodo imela vrednega nadaljevanja.« Tako je dejal v svoji homiliji papež Pavel VI., ko je 18. oktobra 1964 med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega cerkvenega zbora razglasil za svetnike Karla Lvvanga in njegove tovariše iz Ugande. »Navzočnost škofov z vsega sveta je dala tej slovesnosti velik pomen. Ob tej priložnosti je bilo poudarjeno ne le priznanje afriškega krščanstva, temveč tudi misel, da je trpljenje in slava Cerkve v kateri koli deželi in na kateri koli celini, trpljenje in slava vse Cerkve.«

V afriško državo Ugando so kot prvi oznanjevalci evangelija prišli beli očetje in sicer leta 1879. Bili so lepo sprejeti, toda čez tri leta so morali deželo zapustiti, ker so arabski trgovci nahujskali kralja Mtesa zoper nje. Njegov naslednik, mladi kralj Mwanga, je leta 1884 poklical misijonarje nazaj. Nekatere kristjane je povabil celo na svoj dvor in jim zaupal visoke službe. Med njimi sta bila dvomi upravitelj Jožef Mkasa in poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva. Ta dva sta odkrila zaroto proti kralju, ki jo je vodil najvišji državni uradnik Katikiro. Zaslužil je smrtno kazen, a so mu jo spregledali in tudi službo je ohranil. Zdaj pa je sam mislil, kako se bo maščeval nad kristjani, ki jih je razglašal za izdajalce.

Katikiro je znal pridobiti na svojo stran kralja in dosegel je, da so 31. oktobra 1885 usmrtili anglikanskega škofa Hanningtona in nekaj kristjanov češ da so 'vohuni'. 17. novembra tega leta so obglavili in sežgali Jožefa Mkaso. 25. maja 1886 je umrl krute smrt sedemnajstletni dvorni paž Dioniz Subagvao. Zvečer tistega dne je zaslepljeni kralj sklenil, da bo naredil čistko med svojimi paži. Naslednje jutro so se morali postaviti v vrsto in kralj je dejal: »Vsi tisti med vami, ki ne molijo (to je, niso kristjani), naj se postavijo tule na mojo stran, oni pa, ki molijo, naj se postavijo tjale.« Prvi je na ono stran stopil Karel Lwanga, predstojnik dvornih pažev, za njim pa je šlo petnajst drugih. Poln sovraštva je tedaj kralj izrekel sodbo: »Usmrčeni boste!«

Na izvršitev smrtne obsodbe so morali še nekaj časa čakati. Pred njimi je z življenjem pričeval za Kristusa poveljnik kraljeve telesne straže Andrej Kagva, čigar smrt je zahteval izdajavec Katikiro. Naslednji dan je prišel na vrsto ugleden veljak Matija Murumba, ki mu je bil poganski oče napovedal: »Od daleč bodo prišli beli možje in učili novo vero. Ko jih boš videl, se jim pridruži in poslušaj njihove besede.«

Paže so odpeljali na morišče, ki je bilo oddaljeno šestdeset kilometrov. Tja so hodili dva dni. Uboge paže so po poti mučili in nekatere celo pobili. 3. junija 1886 zjutraj so paže zvezane postavili na morišče, kjer so bili živi sežgani. Prvi je bil sežgan njihov voditelj Karel Lwanga. Še zmerom so upali, da se bodo drugi prestrašili ob strašnih mukah Karla Lwange, ki je gorel na grmadi. Vsi so ostali stanovitni. Po tedanji navadi so tri pomilostili in ti so pozneje pričevali o mučeništvu svojih tovarišev. Druge so povili v velike snope slame in jih položili na grmado. Tem pričevalcem se je 27. januarja 1887 pridružil še Janez Marija Jamari, ki so ga utopili v nekem ribniku.

Vseh ugandskih mučencev je dvaindvajset. Za blažene jih je razglasil papež Benedikt XV. leta 1920, za svetnike, kot rečeno, Pavel VI. leta 1964. V navzočnosti tega papeža je bila julija 1969 posvečena veličastna cerkev v čast ugandskim mučencem v kraju Namugongo.

Ti afriški mučenci odpirajo novo dobo... Afrika, okopana v krvi teh mučencev, prvih v novejšem času (in Bog daj, da bi bili zadnji, tako velika in dragocena je njihova žrtev!), vstaja svobodna in samostojna (papež Pavel VI. ob razglasitvi ugandskih mučencev svetnike).

2. junij

Poleg teh dveh rimskih mučencev je danes na koledarju tudi ime Erazem. Zgodovina je za trdno ugotovila, da je bil sv. Erazem škof v mestu Formia severno od Neaplja, kjer je umrl mučeniške smrti 2. junija 303. Papež Gregor I. v nekem pismu piše, da "telo blaženega mučenca Erazma počiva v formijski cerkvi". Dalje poroča, da sta dva samostana, eden v Neaplju, drugi v Kumah, imela cerkvi posvečeni temu svetniku. V 7. stoletju so nekaj njemu posvečenih cerkva zgradili v Rimu in v okolici Formije. Ko so leta 842 Formijo zasedli Arabci, so relikvije sv. Erazma pred njimi rešili v Gaeto, kjer ga je mesto razglasilo za svojega patrona. V srednjem veku so sv. Erazma uvrstili med štirinajst 'pomočnikov v sili'. Bil je priljubljen zavetnik mornarjev (rekli so mu tudi sv. Elmo) in priprošnjik zoper nalezljive bolezni. Podlaga za to češčenje je legenda, ki hoče povedati, kako zelo je bil Erazem povezan z nebeškimi močmi.

Mornarji romanskih dežel so Erazma kot svojega nebeškega zavetnika upodabljali z vitlom, na katerem so navite vrvi za sidro. Na celini so te vrvi razlagali kot črevesje in menili, da so mu s sidrom iztrgali drobovje. Zato je postal še zavetnik strugarjev, ki delajo vitle, in priprošnjik ob raznovrstnih bolečinah v črevesju. Ko je bil, po legendi, v libanonski votlini, so ga obiskovale divje živali, zato so se sv. Erazmu priporočali tudi zoper živalsko kugo. Naši predniki so sv. Erazma do 16. stoletja zelo častili. Nanj spominja vrsta slovenskih priimkov. Njemu na čast so sezidali šest cerkva.

2. junij

Pri prvi evharistični molitvi je po povzdigovanju za spominom rajnih spomin mučencev: med tistimi, ki so tam navedeni, sta tudi današnja godovnjaka Marcelin in Peter, mučenca iz Rima, ki sta dala življenje za Kristusa med preganjanjem pod vlado cesarja Dioklecijana, najverjetneje leta 303.

Papež Damaz, ki je Cerkev v vodil v letih od 366 do 384, pripoveduje, da je poročilo o mučeništvu sv. Marcelina in Petra dobil osebno od krvnika, ki je izvršil smrtno obsodbo. Sodnik je ukazal, naj oba obglavijo sredi gozda in ju tam pokopljejo, tako da bo njun grob ostal neznan. Pobožna žena Lucila pa je grob le odkrila, nakar so sveta mučenca z vso častjo pokopali v katakombah. Nad njunim grobom je dal cesar Konstantin sezidati lepo baziliko, ki jo je papež Damaz I. obnovil in je njuno življenje na kratko povzel v lepi pesnitvi.

Zanesljivih podatkov o njunem življenju imamo malo, ker je vse ovito v legendarno pripoved. Oba so zgrabili med zadnjim velikim preganjanjem kristjanov pod cesarjem Dioklecijanom. Marcelin je bil duhovnik, Peter pa je prejel le nižji red eksorcistov. Vrgli so ju med zločince v temno, vlažno in prenatrpano ječo, kjer sta več poganov pridobila za krščansko vero. Zgodba pripoveduje, da je Peter izgnal iz ječarjeve hčerke hudobnega duha, nakar se je vsa ječarjeva družina dala krstiti duhovniku Marcelinu. Tudi njun krvnik Dorotej je ob občudovanju njune zvestobe do Kristusa začel spoštovati vero in je pozneje prejel sveti krst. O mučencih je potem pripovedoval papežu Damazu. Leta 528 je papež Gregor IV. relikvije sv. Marcelina in Petra podaril bivšemu tajniku Karla Velikega. Ta jih je shranil v Strassburgu, od koder so jih prenesli v Seligenstadt ob reki Main. Tam so še zdaj v časteh; njuna rakev je lepo umetniško delo.

1. junij

Prve čase so bili kristjani v glavnem preprosti ljudje, ribiči, obrtniki, sužnji. V drugem stoletju pa so se za krščanstvo odločali tudi že prvi izobraženci. Eden najodličnejših je bil filozof Justin, ki se je vere v Kristusa oklenil mlad, trdno prepričan, da je našel resnico, ki jo je iskal in je o njej vredno prepričevati druge. Odpor proti krščanstvu v rimski državi je slonel predvsem na predsodkih, ki so bili posledica neznanja in nerazumevanja. Proti temu so se odločno borili krščanski pisatelji v 2. stoletju, vendar na način, s katerim so hoteli odpreti dialog med vero in tedanjo miselnostjo, med Cerkvijo in svetom. Ti pisatelji so imenujejo apologeti (branilci, zagovorniki). Med krščanskimi apologeti, ki so v tem času dokazovali resničnost krščanstva proti poganom, judovskim nasprotnikom in krivoverskim učiteljem, je Justin najslavnejši in največji. Ohranila so se tri njegova dela, iz katerih se dviga pričevanje, ki je s svojo vrednostjo preživelo stoletja. Krščanstvo zanj ni najprej nauk, temveč Beseda, ki se je v Jezusu učlovečila in bila križana.

Rodil se je v srcu Palestine, v mestu Flavia Neapolis, ki ga je dal postaviti rimski cesar Vespazijan na kraju porušenega Sihema. Čas njegovega rojstva postavljajo v prvo desetletje 2. stoletja. Njegovi starši so bili premožni naseljenci latinskega rodu. V mladosti je spoznaval razne filozofske šole, pa noben filozofski sestav ga ni zadovoljil. Nekega dne se je Justin sprehajal po morskem obrežju in tam srečal nekega starega moža. Seznanila sta se in mož je Justinu dokazal, da so resnico učili stari preroki in Jezus Kristus, ne pa poganski filozofi. Ko mu je to dopovedal, ga je pozdravil in izginil.

V srcu mladega filozofa se je prižgal plamen, ki mu ni dal miru. Pošteno iskanje resnice ter ponižna in zaupna molitev sta Justina kmalu privedla do tega, da je sprejel vero v Jezusa Kristusa. Od tistega trenutka dalje je svoje življenje posvetil temu, da je z govorjeno in pisano besedo branil življenje kristjanov in njihov nauk. Oblečen v bel plašč kakor nekdanji grški filozofi, je začel potovati okoli in povsod je oznanjal krščansko vero. Zanj je bila čast, da se je imenoval filozofa. Tudi kot kristjan ni smešil Platonovega mišljenja, temveč ga je uvedel v Cerkev. Grška filozofija mu je postala orodje za oznanjevanje evangelija in sicer na temelju njegovega lastnega miselnega in duhovnega razvoja in dozorevanja.

Pred letom 150 se je naselil v Rimu, kjer je imel šolo, v kateri je učil krščansko filozofijo in imel veliko učencev. Njegovo poučevanje je pripomoglo krščanski miselnosti do javnega ugleda. Njegovo mučeništvo dokazuje, da so se rimske oblasti bale njegovega vpliva. Med letoma 150 in 155 je napisal obširno obrambo krščanstva z naslovom Apologija, ki jo je izročil cesarju Antonimi Piju. V njej je zavrnil obdolžitve, ki so se o kristjanih širile med pogani, pojasnil osnovne resnice krščanskega nauka in opisal življenje kristjanov. Posebno dragoceno je njegovo poročilo o krščanski božji službi in pojasnilo o evharistiji. Malo zatem je napisal še krajšo Apologijo ter Dialog z Judom Trifonom, najstarejši ohranjeni spis, ki brani krščanstvo pred judovskimi ugovori.

Njegovo bivanje v Rimu se je končalo z mučeniško smrtjo, najbrž leta 165. Na smrt ga je obsodil rimski prefekt Rustik, ki je bil tudi stoiški filozof. Med sodnim procesom mu je Justin rekel: »Nihče ni verjel Sokratu toliko, da bi bil za njegov nauk pripravljen umreti. Zaradi Kristusa pa so prezirali strah in smrt celo rokodelci in nevedneži.« Skupaj s šestimi drugimi kristjani je šel pogumno v smrt za Kristusa. Njegov god obhajamo 1. junija.