Ime Vladimir je med moškimi imeni na 49. mestu. Konec leta 2007 je bilo z imenom Vladimir poimenovanih 5049 (1971: 4509; 1994: 5856) prebivalcev Slovenije. Manj pogoste so različice Vladan (65), Vlade (32), Vladko (151), Vlado (1314; 143. mesto), Vlajko (17), Vlatko (63), Mirko (4646, 55. mesto) in Miro (765; 191. mesto). Ženska oblika imena Vladimir je Vladimira (442; 281. mesto) z različicami Vlada (11), Vladka (164), Vlatka (23) in Mira (2835; 95. mesto).

God:
• 22. maj
• 30. junij
• 15. julij

Ime Vladimir je po izvoru slovansko. Zloženo je iz glagola vlad-ati in sestavine ‑mir, ki je zaradi množične rabe v slovanskih imenih večinoma izgubila svoj prvotni pomen. V imenu Vladimir je sestavina mir verjetno nastala iz starejšega mer v pomenu 'slaven, velik'. Podobno še v imenih Dobromir in Ratimir. To domnevo potrjuje zamenljivost morfema mir z morfemom slav, npr. v imenih Vladislav in Dobroslav. Imenu Vladimir je po sestavi in pomenu enako germansko ime Waldemar in je v starih listinah tudi zapisano namesto njega.

Ime Vladimir s sorodnim imenom Vladislav je v vseh slovanskih jezikih. Iz imena Vladislav je nastalo ime Ladislav, skrajšano Lado, latinsko Ladislaus, madžarsko Laszlo. Ime Lado je lahko nastalo tudi iz imena Vladimir, enako Lada iz imena Vladimira. Imeni Vlajko in Vlatko sta hrvaški ali srbski različici imena Vladko, pri ženski obliki Vladka pa Vlatka.

Vladimir je bilo ime dveh kijevskih velikih knezov. Prvi je bil Vladimir Svjatoslavič, drugi Vladimir Monomah. Vladimir Svjatoslavič je združil kijevsko Rusijo, jo razširil in leta 988 uvedel v njej ortodoksno krščanstvo (v koledarju 15. julija). V koledarju je 27. junija sv. Ladislav, ogrski kralj do leta 1095.

Emil je tudi med pogostejšimi imeni v Sloveniji. Leta 2006 je bilo s tem imenom poimenovanih 2342 (1971: 2883; 1994: 2721) moških oseb. To ga je uvrščalo na 98. mesto med moškimi imeni. Zanimanje za ime Emil je bilo največje do leta 1970, potem pa je začelo upadati in je bilo v obdobju 2001–2006 že zelo zmanjšano. Zelo redka je bila njegova daljša oblika Emilij (8), prav tako različica Emiljan (22), nekoliko pogostejša različica Emilijan (154). Ženske oblike imena Emil so Emilija (1986, 127. mesto), Emilia (28), Emilja (12) in Emila (15) z različicami Emilijana (112), Emiljana (21), Emili (17), Mila (137).

God:
• 22. maj

Ime Emil z različico Emilij izhaja iz latinskega rodovnega imena Aemilius. To ime nekateri povezujejo z latinskima besedama aemulor 'posnemati, tekmovati, biti zavisten, ljubosumen' in aemulus 'poganjajoč se za, tekmujoč; zavisten, ljubosumen'. Drugi ime Emil razlagajo iz grških besed aimýlios, aimýlos v pomenu 'priliznjen, zvit'. Iz rimskega rodovnega imena Aemilius izhaja tudi ime Emilijan, latinsko Aemilianus, ki je pridevniška izpeljanka na ‑anus v pomenu 'pripadajoč rodu Aemilius'.

Ime Emil se je uveljavilo zlasti po spisu Emile, ki ga je napisal francoski filozof in pisatelj Jean Jacques Rousseau.

V koledarju je 22. maja Emilij (Emil), afriški mučenec, ki je umrl leta 250.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Erika na 92. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2007 z imenom Erika poimenovanih 2898 (1971: 2148; 1994: 2928) oseb. Podatki tudi kažejo, da se je zanimanje za to ime v zadnjih dveh desetletjih zmanjšalo. Njena pisna različica je Erica (6), možni skrajšani obliki Ika (52) in Rika (16). Imenu Erika in različicam ustrezne moške oblike so: Erik (1971: 269; 1994: 1196; 2007: 1814; 118. mesto), Eric (18), Erich (15), Erih (116), Riko (27).

God:
• 18. maj
• 10. avgust

Ime Erika navadno razlagajo kot žensko obliko imena Erik. To izhaja iz nemščine in je dolnjenemška oblika imena Erich. Ime Erich je zloženka iz starovisokonemških besed ēra 'čast' in rīchi 'mogočen; knez'. Sestavino ēra ima tudi ime Erhard, ki je tudi priimek; podobno še Erath, Erolt, Erlt. Angleži in Francozi imajo obliko Eric. Značilna nordijska priimka sta Erikson (švedski) in Eriksen (danski) s prvotnim pomenom 'sin Erika'.

Ime Erika pa se lahko razlaga tudi z rastlinskim poimenovanjem érika, 'resa', latinsko erica. Rojstna imena iz poimenovanj rastlin, zlasti rož, so kar pogosta, npr. Lilijana, Roža, Suzana. Imeni Ika in Rika sta lahko tudi skrajšani obliki iz imena Friderika.

V koledarju je ime Erika uvrščeno k imenu Erik (18. maja, 10. avgusta). Majski Erik je bil švedski kralj Erik IX. Jedvardsson, ki je bil umorjen 18. maja 1161. Velja za zavetnika in narodnega svetnika Švedske, zato je 18. maj narodni praznik te države.

Jošt med pogostejšimi moškimi imeni v Sloveniji na 254. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo konec leta 2008 z imenom Jošt poimenovanih 458 (1971: 19; 1985: 69; 1994: 163) oseb. Podatki kažejo, da se je zanimanje zanj v zadnjih desetletjih zelo povečevalo, najbolj pa po letu 1990. Skoraj tri četrtine zdaj tako poimenovanih oseb se je namreč rodilo po letu 1990. Ženska oblika Jošta je bila unikatna.

God:
• 17. maj
• 13. december

Ime Jošt izhaja iz nemškega imena Jobst ali Jost, ki je skrajšano iz latinskega imena Jodocus. To razlagajo iz grškega iodókos 'puščice hraneč, poln puščic'. Nekateri ga povezujejo s keltskim Judocus v pomenu 'bojevnik'. Zaradi nekaterih oblik se Jošt zelo približuje imenu Just, latinsko Justus z nekdanjim pomenom 'pravični'.

Iz imena Jošt je nastal danes pogost priimek Jošt (2008: 453), redki pa so priimki Jost (60), Jostl, Joštl (oba zelo redka).

Jošt je tudi ime svetnika, puščavnika in duhovnika iz Bretanije v Franciji, ki je umrl leta 670 (v koledarju 13. decembra). Od 9. stoletja je zelo čaščen v nemških deželah. Velja za zavetnika romarjev, mornarjev, hiralnic ter proti boleznim, kugi, mrzlici, neurjem, za žetev itd. V koledarju je 17. maja še Jošt, opat. V Sloveniji je 14 cerkva sv. Jošta. Po njih se imenujeta kraja Šentjošt v občini Novo mesto in Šentjošt nad Horjulom v občini Ljubljana Vič-Rudnik ter 8 zaselkov Sv. Jošt (gl. Atlas Slovenije).

Zofija je med pogostejšimi ženskimi imeni v Sloveniji na 115. mestu. Leta 2006 je bilo s tem imenom poimenovano 2274 (1971: 3772; 1994: 3049) oseb. Precej redkejši sta bili različici Sofija (185) in Sofia (17), prav tako tvorjenka Zofka (85). Precej pogostejša je bila različica Sonja (8493, 17. mesto). Največ oseb s tem imenom je iz obdobja 1941–1980, v zadnjih letih pa je zanimanje za to ime zelo upadlo.

God:
• 15. maj

Ime Zofija izhaja iz latinskega imena Sophia, to pa iz grškega Sofía. To razlagajo iz grškega sofía 'modrost'. Iz grškega imena izhajajo tudi rusko Sofija, Sofja in manjšalnica Sonja, ki je bila v slovenski prostor prevzeta v novejšem času.

Zofija je tudi ime krščanske mučenke v Rimu, ki je umrla leta 304 (v koledarju 15. maja). Ker v koledarju uvrščena za tremi ledenimi svetniki ali ledenimi možmi – Pankracijem, Servacijem, Bonifacijem – je v ljudski govorici dobila ime mrzla, mokra Zofija ali Zofka. To je izraženo tudi v pregovoru Sv. Filip napija, Zofija popija. K. Štrekelj v I. knjigi SNP navaja pesem Sveta Sofija in sveti Areh, v besedilu pa je oblika sveta Žofilja.

Po cerkvi sv. Sofije iz 6. stoletja je bilo poimenovano glavno mesto Bolgarije Sofija v 14. stoletju, nekdaj Sredec. Znana slovenska Zofija je pisateljica Zofka Kveder (1878–1926).

Bonifacij je dandanes bolj znano kot koledarsko ime skupaj s Pankracijem, Servacijem ter Zofijo, kot ime pa bolj ali manj unikatno. Da je bilo nekoč bolj v rabi, kažejo zapisi v starih listinah ter priimki, ki so nastali iz njegovih oblik. Med skrajšanimi oblikami je statistično registriran samo Bono (2006: 12 oseb), obstajala je še oblika Boni (manj kot 5). Unikatne so večinoma tudi ženske oblike Bonifacija (manj kot 5), enako Bona, Bonka, Bonita, vendar Boni (9).

God:
• 8. maj
• 14. maj
• 5. junij
• 4. september

Ime Bonifacij, skrajšano Bonifac, izhaja iz latinskega imena Bonifatius. To razlagajo iz latinskih besed bonum 'dobro' in facere 'delati, storiti, opraviti, zgraditi' ali iz besedne zveze bonum fatum 'dobra usoda, sreča', torej 'človek, ki so mu namenjena dobra dela ali 'človek dobre usode, sreče', latinsko homo boni fati, iz tega pridevnik bonifatius, ki je pomensko blizu latinskemu felix. Slednji je v latinskem imenu Felix, ki je nastalo po podobnem poimenovalnem motivu kot Bonifatius. Po sestavi in pomenu sta imenu Bonifacij sorodni še imeni Bonaparte in Bonaventura, zelo blizu pa ime Bonomo 'dobri človek'.

Bonifacij je bilo med drugim ime devetih papežev. Med svetniki je treba omeniti dva. Prvi je sv. Bonifacij, zadnji iz trojice t. i. ledenih mož (narečno tijaci ledenjaci), ki po ljudskem vremenskem koledarju prinašajo hlad (tudi pozebo) in dež. Prva dva ledena moža sta Pankracij in Servacij. V koledarju so 12., 13. in 14. maja. Sledi jim še sv. Zofija (15. maja), imenovana tudi mokra Zofka. Drugi je sv. Bonifacij, mučenec iz 8. stoletja, apostol Nemcev, prvi nadškof v Mainzu in cerkveni pisatelj (v koledarju 5. junija).

Po nekem zemljiškem lastniku Bonifaciju se verjetno imenuje Bonifacija, del krajevne skupnosti Stane Sever na Viču. Po imenih nekdanjih lastnikov so poimenovana tudi sosednja zemljišča, npr. po nekem Kosu Kosovo polje.

• Amai, sv., † 347, mučenka v Arbeli
• Baptista Varano, bl., † 1524, opatinja klaris v Camerinu v Italiji
• Feliks iz Nicosije, bl., † 1787, kapucin na Siciliji
• Hermias, sv., 3. st., vojak in mučenec v Pontu
• Jakob Salomon, bl., † 1314, dominikanec iz Benetk
• Mariamna, sv., † 347, devica in mučenka v Arbeli v Perziji
• Obiskanje Device Marije
• Petrovska Mati božja
• Marta, sv., † 3. st., mučenka v Rimu
• Matilda Andeška, sv., † 1160, avguštinska kanonisa (korarka) v Diessenu
• Petronila, sv., 2./3. st., rimska mučenka
• Robert Thorpe in Tomaž Watkinson, bl., † 1591, angleška mučenca
• Silvij, sv., † ok. 400, škof v Toulousu v Franciji
• Teodor, sv., † 357/358, menih in mučenec v egiptovski Aleksandriji
• Tomaž Watkinson, bl., † 1591, angleški mučenec
• Vital, sv., † 1370, menih in samotar v Umbriji

31. maj

Na zadnji dan meseca maja, ko se poslavljamo od priljubljene šmarnične pobožnosti, je Cerkev v obnovljeni svetniški koledar, ki velja od leta 1970, postavila praznik Obiskanja Device Marije. Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše sveti Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal: »Poglej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imeli za nerodovitno« (Lk 1,36). Ko je Marija to zvedela, je nemudoma pohitela na njen dom 'v mesto na Judovem': to je današnji Ain-Karem blizu Jeruzalema. Od Nazareta do tja je skoraj 150 kilometrov. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka – božjega Sina, ki je postal človek. Srečanje dveh mater, pravijo razlagalci Svetega pisma, je dejansko srečanje dveh otrok, saj sta materi v službi njunega poslanstva. Janez Krstnik prejme Duha že v telesu svoje matere Elizabete, kakor je napovedal angel, ki je naznanil njegovo rojstvo; svoje poslanstvo začne, ko po ustih svoje matere prepozna Mesija.

Ko je Elizabeta blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta hvalnica opeva hvaležnost Jezusove matere in tudi hvaležnost vsega božjega ljudstva, da so se spolnile obljube stare zaveze. Ta Marijin hvalospev, ki ga po prvi besedi v latinskem prevodu imenujemo Magnifikat, je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja. Tako se Cerkev vedno znova vključuje v Marijin spev hvaležnosti za velika božja dela v odrešenju vsega človeštva. Premišljevanje skrivnosti Marijinega obiskanja je vključeno tudi v molitev rožnega venca.

Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, dasi so ga frančiškani obhajali že prej. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu. Zelo stare so upodobitve tega prizora, zlasti v srednjem veku so umetniki neštetokrat upodobili srečanje obeh svetih žena, Marije in Elizabete. Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI., ki ga je vodila želja, naj bi si s tem praznikom kristjani od preblažene Device izprosili, da bi 'obiskala' in potolažila ter okrepila Cerkev v tistih žalostnih časih velikih notranjih in zunanjih stisk in zmešnjav, ko je v zahodni Cerkvi vladal razkol, ki je privedel do velikega razkola z nastopom Martina Lutra.

Splošno se je praznik ukoreninil šele proti koncu 15. stoletja in tedaj so ga začeli povsod obhajati 2. julija. Ta datum so izbrali zato, ker je tistega dne tudi v Carigradu velik Marijin praznik, ki pa se ne nanaša na Marijino obiskanje, temveč je v zvezi z relikvijami Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.

Skrivnost Marijinega obiskanja ima v evangeljskih poročilih o Jezusovem otroštvu dovolj razločno mesto, tako da ji je zahodna Cerkev upravičeno posvetila posebno praznovanje. Lahko bi tudi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje enega od važnih trenutkov božjega odrešitvenega delovanja: je to posvečenje in nekakšna 'umestitev' Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene božje Besede na zemlji. Pri obeh vidikih te skrivnosti nastopa Devica Marija kot neločljivo povezana s Sadom svojega telesa. Učlovečeni božji Sin uporablja svojo Mater Marijo za izvršitev odrešenjskih dejanj svojega zemeljskega življenja.