• Akacij, sv., 4. st., vojak in mučenec v Bizancu
• Alojzij Rabata, bl., † 1490, karmeličanski duhovnik na Siciliji
• Amat Ronconi, sv., 13. st., laik, skrbnik za popotnike
• Angel de Massatio, bl., † ok. 1458, duhovnik kamaldulenskega reda, mučenec
• Arsenij, sv., 4./5. st., diakon
• Benedikt II., sv., † 685, papež
• Bonifacij IV., sv., † 615, papež
• Deziderat, sv., † ok. 515, škof v Bourgesu v Franciji
• Gibrijan, sv., † ok. 515, irski duhovnik
• Heladij, sv., 4. st., škof v Auxerru v Franciji
• Indrakt in devet tovarišev, sv., † ok. 710, škotski menihi
• Janez, sv., † ok. 475, škof v Autunu v Franciji
• Jeremija Vlaški, bl., † 1625, kapucin iz Moldavije
• Magdalena Canossa, sv., † 1835, glasnica dejavne ljubezni
• Marija Katarina od sv. Avguština de Longpre, bl., † 1668, redovnica avgušt. bolniških sester iz Quebeca v Kanadi
• Martin, sv., 6. st., opat v Akvitaniji
• Metron, sv., 8. st., samotar v okolici Verone na Benečanskem
• Stanislav Kazimierczyk, bl., † 1489, duhovnik, kanonik in spovednik iz Krakova
• Ulrika Nisch, bl., † 1913, sestra sv. Križa
• Viktor Črni, sv., † 303, milanski mučenec
• Viro, sv., † ok. 753, škof iz Utrechta

8.maj

Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil. Odslej je zame pripravljen venec pravice.« Te besede, ki jih je neutrudni apostol Pavel zapisal proti koncu svojega življenja, so spodbujale kristjane v vseh časih, posebej še v prvih stoletjih, ko so bili zaradi svoje vere krvavo preganjani. Pavlov 'venec pravice' je lovorov venec, ki so ga prejeli zmagovalci pri športnih tekmovanjih, v višjem smislu pa nebeški venec. Najbolj zanesljiva pot do tega venca je mučeništvo: zvestoba Kristusu v trpljenju je zagotovilo, da bomo deležni tudi njegovega poveličanja v večni slavi.

Krščanski pisci, ki so opisovali mučeništva svojih bratov in sester v Kristusu, so junaško prestane muke imenovali zmaga, mučencem pa so rekli zmagovalci. Zmago je dosegla božja milost v teh junakih. Ime 'victor' (zmagovalec) so tem pričevalcem ponavadi zapisali tudi v grobnem napisu, včasih še bolj zanesljivo kot osebno ime mučenca. Tako najbrž častimo kakšnega mučenca kot Viktorja, čeprav mu je morda bilo ime drugače. Nekateri mučenci pa so bili Viktorji tudi po imenu. Eden takšnih je sv. Viktor, vojak v milanski pretorijanski gardi, ki so mu zaradi njegove temne polti tovariši nadeli vzdevek Črni. Možno je, da je bil doma iz severne Afrike. Milanski škof sv. Ambrozij piše o njem na dveh mestih: v razlagi Lukovega evangelija in v posebni himni, ki jo je zložil njemu na čast. Obstoji pa tudi poseben spis o Viktorjevem mučeništvu.

Tam zvemo, da je Viktor služil kot vojak v Milanu, pa je vojaško obleko slekel, ker se je moral pod cesarjem Dioklecijanom in Maksimijanom vsak vojak odreči krščanski veri, nositi poganska znamenja in darovati rimskim bogovom. To se je v armadi dogajalo že prej, preden se je leta 303 začelo splošno preganjanje z namenom, da se dokončno iztrebi krščansko ime. Ko je Viktor odpovedal vojaško službo, so ga vrgli v ječo za en teden, ne da bi mu dali jesti. Hoteli so zlomiti njegov odpor. Nato so ga odvedli v prostor za javne igre in mu ob navzočnosti cesarja Maksimijana ukazali darovati bogovom. Viktor je ukaz odbil, zato so ga prebičali in spet vrgli v ječo, pa znova z različnim mučenjem preskušali njegovo zvestobo Kristusu. Viktor je junaško vzdržal. Ob namerni ali slučajni nepazljivosti stražnikov mu je uspelo zbežati iz ječe v prostost, ker je pač ljubil in varoval življenje. Skril se je v bližnjem hlevu, vendar so ga odkrili, ga odvedli v brestov gozd in tam obglavili. Sveti Ambrozij v svoji himni na čast temu junaku pravi, da ni bil usmrčen v Milanu, temveč v mestu Lodi, kar ni v nasprotju s tedanjimi navadami, da so smrtne kazni izvrševali zunaj mesta in s tem preprečili občudovanje poganov in spodbudo kristjanov. V tem času je bilo skrivne usmrtitve še bolj pričakovati.

Viktorjevo mučeniško telo je ostalo nepokopano sedem dni. Nato ga je odkril škof in ga previdno pokopal. Ko je Cerkev leta 313 dosegla svobodo, so Viktorjeve mučeniške ostanke slovesno prenesli v časten grob.

V Milanu stoji majhna, a lepa bazilika z njegovimi relikvijami tik bazilike sv. Ambrozija. V tem mestu je poleg imenovane cerkve še pet cerkva, posvečenih istemu mučencu, več jih je tudi drugod po milanski nadškofiji.

Nekateri naši Viktorji imajo danes god, drugi pa ob spominskih dnevih številnih svetnikov s tem imenom – Bibliotheca Sanctorum jih našteva kar 54. Druge slovenske oblike imena Viktor so: Vikče, Viki, Viko.

• Albert iz Bergama, bl., † 1279, dominikanski tretjerednik, spokornik v Cremoni v Italiji
• Anton, sv., † 1073, samotar v ukrajinski lavri v Kijevu
• Avguštin Roscelli, sv., † 1902, duhovnik in vzgojitelj mladine iz Genove v Italiji
• Domicijan, sv, † ok. 560, škof v Maastrichtu Flavij in štirje drugi mučenci, sv., 3./4. st., v Nikomediji v Bitiniji
• Flavija Domitila, sv., 1. st., rimska mučenka Friderik, bl., † 1071, opat samostana Hirsau v Nemčiji
• Gizela, bl., † 1060, kraljica in opatija
• Janez iz Beverleyja, sv., † 721, škof in opat
• Marija Ludovika od Jezusa (Trichet), bl., † 1759, sodelavka sv. Ludvika Montfortskega
• Marija od sv., Jožefa (Alvarado Cardoso), bl., † 1967, redovna ustanoviteljica
• Peter, sv., † 743, škof v Ticinu v Švici
• Roza Venerini, bl., † 1728, vzgojiteljica iz Viterba
• Serenik, sv., 7. st., menih in rimski diakon iz Le Mansa v Franciji

7.maj

V srednjeveški Evropi so se vezi med deželami spletale in utrjevale s porokami med člani vladarskih oziroma plemiških družin. Včasih so takšne poroke imele daljnosežne posledice za zgodovino naroda. Tako je bilo tudi v primeru svete žene Gizele, ki se je danes spominjamo. Bila je hčerka bavarskega vojvoda, poročila pa se je na madžarski ali ogrski kraljevski dvor. Gizela je imela velik delež pri pokristjanjenju Madžarov, bojevitega ljudstva, ki je v srednjo Evropo prodrlo iz Azije in je bilo dolgo časa strah in trepet sosedov. S svojim vzornim življenjem je do svetniške slave pripomogla tudi svojemu možu Štefanu (njegov spomin se obhaja 16. avgusta) in sinu Emeriku (goduje 5. novembra). Gizelina poroka z ogrskim kraljem Štefanom je imela daljnosežne posledice: pridobila je Ogrsko za rimsko Cerkev in jo tako odtrgala od Vzhoda in Bizanca ter deželo vključila v zahodno kulturo.

Izšla je iz družine, ki je rodila več svetnikov: njena prababica po očetovi strani je bila sv. Matilda, žena nemškega cesarja Henrika I.; Cerkev časti kot svetnika tudi njenega brata cesarja Henrika II. Gizela se je rodila okoli leta 985 kot hči bavarskega vojvoda Henrika II. in njegove žene Gizele Burgundske. Od staršev je prejela trdno krščansko vzgojo in želela je postati redovnica. Ko je bila še deklica, so prišli v Regensburg poslanci ogrskega kralja Geza s prošnjo, da bi se poročila z njegovim sinom Štefanom. Gizela je privolila in leta 1000 je bila kronana kot prva krščanska ogrska kraljica. Njen mož kralj Štefan I. je kraljevsko krono prejel od papeža Silvestra II. Istega leta, ko se je Štefan poročil, mu je škof sv. Vojteh podelil tudi zakrament svete birme. H krščanstvu ga je dokončno spreobrnila njegova žena Gizela, ki se je kot kraljica z vso vnemo lotila širjenja krščanstva med ljudstvom. Pod njenim vplivom je tudi kralj Štefan imel spreobrnjenje ljudstva, kateremu je vladal, za eno svojih najpomembnejših nalog. Ogrom so evangelij oznanjali nemški misijonarji. Kralj Štefan je dal zgraditi številne cerkve, pri tem ga je podpirala tudi kraljica Gizela. Na njeno pobudo so zgradili čudovito stolnico v Veszpremu.

Pobožna kraljica je doživela tudi veliko bridkega. Izgubila je prvega sina in kmalu nato tudi eno izmed hčera; dve hčerki sta se poročili v druge dežele in ju ni nikoli več videla. Smrt ji je iztrgala še sina Emerika, ki naj bi zasedel prestol za očetom Štefanom. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1038, ko je bila Madžarska posvečena Materi božji, ji je umrl še mož Štefan: tako njega kot sina Emerika je Cerkev prištela med svetnike.

Po moževi smrti je bila kraljica vdova kljub prisegi deželnih velikašev, da njene pravice ostanejo nedotaknjene, žrtev čedalje hujših napadov s strani poganske narodne stranke. Vzeli so ji posestva, ji prepovedali stike s sorodniki zunaj ogrskih meja in jo naposled vrgli celo v ječo, iz katere jo je po več letih rešil Henrik III. leta 1042. Gizela se je vrnila domov na Bavarsko in zdaj je mogla uresničiti svoje mladostne želje: šla je v benediktinski samostan blizu mesta Passau. Že po treh letih so jo redovnice zaradi njenih bogatih življenjskih izkušenj, spokornega in pobožnega življenja izvolile za opatinjo. Samostan je vodila vse do svoje smrti 7. maja 1065. Letnica smrti ni povsem zanesljiva. Pokopali so jo v samostanski cerkvi, kjer počiva še danes. Kmalu po njeni smrti so ljudje iz bližnjih in daljnih krajev začeli romati na njen grob in jo častiti kot svetnico. Upodabljajo jo kot kraljico z modelom cerkve in rožnim vencem.

Danes godujejo tiste žene in dekleta, ki jim je ime Gizela. Po Janez Kebru jih je bilo pred dvajsetimi leti blizu 2000.

God: 6. maj

Prvi življenjepis današnjega godovnjaka, svetega Dominika Savia, je napisal njegov vzgojitelj – sveti Janez Bosko ali Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih. Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.

Ta božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.

Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«

V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.

9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«

Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.

God: 5. maj

Gotard ali Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu. Njegov oče je služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard že zgodaj do bil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Ker je bil zelo nadarjen, se je za dečka zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je leta 990 Gotard vstopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodenje samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije in še v druge samostane je pošiljal menihe, da so v njih uvedli lotarinško reformo. Pod Gotardovim vodstvom je samostan v Niederaltaichu tudi gospodarsko uspeval. Po njegovih navodilih so vse samostanske stavbe temeljito prezidali. Gotard je spretno združeval pametno vodenje ljudi z veliko razgledanost jo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo, ki se ni omejevala samo na branje bogoslovnih spisov.

Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih. V letih 1001/1002 je bil hkrati opat tudi v Tegernsee (južno od Münchna), leta 1005 je na željo cesarja Henrika II. (gl. 13. julij) sprejel vodenje samostana v Hersfeldu in ga reformiral. Znani bavarski samostan Tegernsee je prav pod nje govim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju.

Ko se je iz notranjih nagibov odločil za ostro meniško in asketsko življenje ter se je le iz redovne pokorščine lotil obnove življenja po samostanih, mu ni bilo prav nič do visokih duhovnih časti. Ko je leta 1013 lahko ugotovil, da je svoje delo v samostanih Hersfeld in Tegernsee opravil, se je vrnil v Niederaltaich. Devet let je z vso skrbnostjo vodil svoj samostan, dokler ga ni stolni kapitelj v Hildesheimu leta 1022 na predlog cesarja Henrika II. soglasno izvolil za Bernwardovega naslednika. Kljub temu, da je imel rajši samoto in meniško življenje, se je odzval, ker je videl v tem božji klic, kateremu se ni mogel odreči. Kot škof tudi ni dosti spremenil svojega prejšnjega načina življenja, če prav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije, ki jo je v vsakem pogledu zelo dvignil.

Čisto drugače kakor njegov prednik, saški plemič Bernward, je bil Gotard človek, ki je prišel iz ljudstva in ki je zato tudi imel dar, da se je znal ljudstvu približati. Kot škof je večkrat pridigal sam in zahajal v hi še k revnim in bolnim, da jih je negoval in tolažil in jim pomagal. V svoji škofijski rezidenci je Gotard sprejel vsakega prosilca osebno, bil je ljudem vedno na voljo tudi v spovednici. Za grešnike, ki so se zate kali k njemu, je imel še posebno ljubezen in je kot človek praktičnega mišljenja skrbel tudi za njihove zemeljske potrebe ter jih tako obvaroval ponovnega padca v greh.

V hildesheimski škofiji je sezidal mnogo cerkva; najmanj trideset jih je postavil in zgodovinarji ga imenujejo »največji bavarski stavbe nik zgodnjega srednjega veka«. V Wrisbergholzenu, južno od Hildesheima, je zgradil benediktinski samostan, s čimer je hotel pokazati, da tudi na novem delovnem področju ni pozabil na redovna pravila svetega Benedikta. Zelo si je prizadeval tudi za napredek šolstva in je dal zgraditi šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi, je šel v samostan v Wrisbergholzen. Tam se je mudil tudi o veliki noči 1038, ko je nenadoma začutil, da mu pešajo moči. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja 1038, in so ga pokopali v stolnici.

Za svetnika je bil razglašen leta 1131. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo tudi čez meje hildesheimske škofije prav na Švedsko in Finsko, v Švico in prav tako v naše kraje, kjer je postal zavetnik mnogih cerkva in romarskih krajev. Najpomembnejši prelaz v Alpah, ki drži iz Nemčije v Italijo, se imenuje po njem. Njemu v čast so bavarski vojvode na Gotardovi gori, čez katero drži prelaz, zgradili lepo kapelo. Pri nas so pod prelazom Trojane v 14. stoletju postavili cerkev njemu v čast - kraj se zdaj imenuje Šentgotard. Papež Leon XIII. ga je zaradi njegovega krepostnega življenja priporočal predvsem delavski mladini, naj ji bo zgled.

Upodabljajo ga kot škofa, z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki in obujajočega mrtve. Ljudstvo se je zatekalo k njemu kot priprošnjiku v boleznih udnice (protina), revme, ledvičnih kamnov in otroških bolezni; nosečnice so ga prosile za srečen porod; častili so ga pa tudi kot zavetnika proti blisku in toči.

• Ana Roza Gattorno, bl., † 1900, vdova in redovna ustanoviteljica v Rimu
• Anton Middleton, bl., 1159, duhovnik in mučenec v Londonu
• Bartolomej Pucci-Franceschi, bl., † 1330, duhovnik reda manjših bratov
• Dominik Savio, sv., † 1857, mladenič
• Eadbert, sv., † 698, škof v Lindisfarni v Angliji
• Edvard Jones in Anton Middleton, bl., † 1590, duhovnika in mučenca v Londonu v Angliji
• Evodij, sv., 1. st. ?, škof
• Falko, bl., † 1146, opat v Cavi pri Salernu v Kampanji
• Frančišek de Montmorency Laval, bl., † 1708, škof v Quebecu v Kanadi
• Gavdencij, sv., 4. ali 6. st., varuh popotnikov v Reciji
• Jakob, sv., † ok. 259, diakon, mučenec iz Lambese v afriški Numidiji
• Jožef Mindszenty, † 975, madžarski kardinal
• Marija Devica Srednica vseh milosti
• Marija Katarina Troiani, bl., † 1887, italijanska frančiškanska tretjerednica v Kairu
• Marjan, lektor, in Jakob, diakon, sv., † ok. 259, mučenca iz Lambese v afriški Numidiji
• Petrina Morosini, bl., † 1957, delavka, mučenka svete čistosti iz škofije Bergamo (6. april, god 6. maj)
• Venerij, sv., † 409, škof v Milanu

• Afrodizij in tovariši, sv., 3./4. st.?, mučenci v Palestini (tudi 4. maj)
• Angel, sv., † 1225, karmeličan v Likati na Siciliji
• Atanazij, sv., 10. st., škof v Korintu na Peloponezu
• Avertin, sv., † 1189, diakon v Toursu v Franciji
• Benvenut Mareni, bl., † 1289, manjši brat v Recanatiju v Italiji
• Brito, sv., † 386, škof v Trierju v Nemčiji
• Edmund Ignacij Rice, bl., † 1844, irski ustanovitelj Družbe krščanskih bratov za vzgojo mladine
• Evtimij, sv., † ok. 305, diakon in mučenec v Aleksandriji v Egiptu
• Geruncij, sv., † ok. 472, škof v Milanu v Italiji Godehard
• Gotard (Godehard), sv., † 1038, menih in škof
• Hilarij, sv., † 449, škof v Arlesu v francoski Provansi
• Jovinijan, sv., 3. st., škof v Auxerru v Franciji
• Katarina Cittadini, bl., † 1857, vzgojiteljica zapuščenih otrok in redovna ustanoviteljica iz mesta Somasca
• Maksim, sv., † 350, jeruzalemski škof
• Mavroncij, sv., † 702, opat in diakon v Franciji
• Nicetij, sv., 5. st., škof v Viennu v Franciji
• Nuncij Sulprizio, bl., † 1836, mladenič iz Neaplja
• Sacerdos, sv., † 720, škof v Akvitaniji