• Aprunkul, sv., † 488, škof v mestu Langres v Franciji
• Bonifacij, sv., 4. st., mučenec
• Egidij, bl., † 1265, portugalski zdravnik, dominikanski duhovnik
• Erembert, sv., † 674, škof v Toulousu v Franciji
• Gal, sv., † 551, škof v Clermontu v Franciji
• Halvard, sv., † 1043, mučenec iz Osla na Norveškem
• Heredina, sv., † 3./4. st., mučenka na Sardiniji
• Izak, sv., † po 400, duhovnik in menih v egiptovski puščavi
• Izidor Hijski, sv., 3. st., mučenec
• Justa in Heredina, sv., 3./4. st., mučenki na Sardiniji
• Kartah, sv., † 638, škof in opat na Irskem
• Lino Parmski, † 1924, prijatelj bednih
• Maksim, sv., 3. st., mučenec v Aziji
• Mihael Garicoits, sv., † 1863, redovni ustanovitelj
• Poncij, sv., 3. st. ?, mučenec v Provansi

14. maj

Današnjega godovnjaka svetega Bonifacija, čigar mučeniško zgodbo sodobni življenjepisa postavljajo pod vprašaj, kažejo kot zgled grešnikom, ki zaradi svoje grešnosti obupavajo nad božjim usmiljenjem. Sveti Avguštin, ki je dolgo živel v grehih, je zapisal: »Bog nam je dal varno zavetišče pokore, da zavoljo svojih grehov ne obupamo.« Na drugem mestu pa pravi: »Grehi imajo svojo mero, milost božja pa je neizmerna, zato naj noben grešnik ne obupa.« Prisluhnimo zgodbi sv. Bonifacija in zvedeli bomo, kako je božje usmiljenje rešilo njega in ženo, s katero je živel v grešnem razmerju.

Bonifacij je bil vrhovni upravitelj ogromnega imetja mlade Rimljanke Aglaje, hčere prokonzula Akacija. Tako Bonifacij kot Aglaja sta bila po krstu kristjana, po življenju pa ne. Bonifacij se je zapletel v zanke strasti in bil je vdan pijači. Imel pa je dobro in usmiljeno srce, rad je pomagal ubogim. Ta lastnost ga je priporočala božjemu usmiljenju.

Pod vplivom božje milosti se je svojega žalostnega stanja prva zavedla Aglaja. Trdno je sklenila, da bo zaživela novo življenje. Da bi odpravila bližnjo priložnost za greh, je svojemu upravitelju Bonifaciju naročila, naj gre na Vzhod zbirat ostanke svetih mučencev, ker je slišala, da bo tisti, ki jih pobožno časti, deležen tudi njihove nebeške slave. Bonifacij ji je ustregel, pred odhodom pa ji je napol v šali rekel: »Če bi ti prinesli moje telo kot telo mučenca, ali bi ga sprejela?«

Z bogatim spremstvom se je z ladjo pripeljal do Tarza, glavnega mesta rimske pokrajine Kilikije, kjer se je rodil sveti Pavel. Bonifacijeva duša je bila temeljito spreobrnjena. Ko je slišal, kako tamkajšnji cesarski namestnik Simplicij divja zoper kristjane, je svoje spremstvo poslal v gostišče, sam pa šel v palačo namestnika, ki je ravno tedaj kruto mučil in zasliševal kakšnih dvajset kristjanov. Bonifacij je stopil pred namestnika in pogumno zaklical: »Velik je Bog kristjanov, velik je Bog mučencev!« Potem se je obrnil h krščanskim pričevalcem ter jih bodril, naj vztrajajo, da bodo deležni večnega miru. Predobro je vedel, kaj se pravi imeti srčni mir, saj je bil v Rimu dolgo razdvojen s svojo vestjo. Dejal jim je še: »Služabniki božji, prosite zame, da se bom z vami združen boril!«

Cesarski namestnik je kar pobesnel. Ukazal je Bonifacija na razne načine mučiti, vendar je vse muke mirno prenašal, tako da so okoli stoječi začeli klicati: »Velik je Bog kristjanov!« To je Simplicija še bolj razjezilo in za drugi dan mu je določil smrt v vrelem olju. Ko so ga z glavo navzdol vrgli v kotel, je ostal nepoškodovan. Šele meč mu je končal življenje. To se je zgodilo leta 304 ali 305.

Njegovi spremljevalci so njegovo truplo odkupili za 500 zlatnikov, ga dali maziliti in zaviti v tančico, nato pa so se z njim vrnili v Rim. Ko je spokorna Aglaja to zvedela, je šla sprevodu naproti. Mučenčeve zemske ostanke je pokopala ob Latinski cesti zunaj Rima. Ko se je preganjanje poleglo, je dala nad njegovim grobom postaviti cerkev. Tam je našla zadnje počivališče tudi sama, potem ko je petnajst let živela spokorno in je svoje bogastvo uporabljala za to, da je izkazovala dela usmiljenja. God sv. Bonifacija se obhaja 14. maja od 10. stoletja dalje.

Zaradi mraza, ki rad nastopi sredi maja, je kmečko ljudstvo svetega Pankracija, Servacija in Bonifacija, ki godujejo 12., 13. in 14. maja, napravilo za 'ledene svetnike'. In skoraj vsako leto to svoje poslanstvo izpolnijo.

• Andrej Hubert Fournet, sv., † 1834, župnik v zahodni Franciji
• Arganteja in Volfram, sv., † 931 mučenca v Kordobi
• Evtimij, sv., † 1028, opat na gori Atos
• Gema, bl., † 1439, devica rekluza v abruškem kraju Goriano Sicoli
• Gerard Meccati, bl., † ok. 1245, redovnik johanit v Palestini
• Imelda Lambertini, bl., † 1333, iz Bologne
• Magdalena Albrici, bl., † 1465, avguštinska opatinja v Comu v Lombardiji
• Marcelijan, sv., † pred 337, škof v francoskem mestu Sens
• Marija Dominika Mazzarello, sv., † 1881, vzgojiteljica
• Mel in Sulijan, sv., 6. st., meniha na bretonskem Otoku svetnikov
• Neža, sv., † 588, opatinja v Poitiersu Pausiak, sv., † 606, zdravnik in škof v Frigiji
• Sergij, sv., † ok. 820, iz Carigrada, preganjan zaradi češčenja svetih podob
• Servacij, sv., † 384, škof v Tonemu v Belgiji
• Sulijan, sv., 6. st., menih na bretonskem Otoku svetnikov
• Volfram, sv., † 931, mučenec v Kordobi

13. maj

Že od leta 1901 delujejo na Slovenskem Don Boskovi salezijanci, ki po zgledu svojega ustanovitelja skrbijo za vzgojo mladine, predvsem fantov. Podobno poslanstvo opravljajo tudi Don Boskove salezijanke ali Hčere Marije Pomočnice, ki so prišle k nam leta 1936 in so odprle v Ljubljani vzgojni zavod, mladinski dom in otroški vrtec. Zdaj delujejo v petih krajih na Slovenskem in skušajo oživiti tiste oblike krščanske vzgoje deklet, ki jih je vpeljala sveta Marija Dominika Mazzarello, današnja godovnjakinja, ki je skupaj s sv. Janezom Boskom ustanoviteljica te redovne družbe.

Marija Dominika Mazzarello se je rodila 9. maja 1837 v vasici Mornese blizu Aleksandrije v južnem delu Piemonta. V zdravi kmečki družini je bilo precej otrok. Marija se je naučila brati, pisati pa ni znala, kajti v tistih časih so menili, da dekletom šole niso potrebne. Krščanski nauk pa je znala bolje kot tisti, ki so znali pisati. Vsako jutro je hodila k maši. Pozimi je bila še trda tema, ko je šla od doma v cerkev.

V Morneseju je deloval goreč župnik Pestarino. Ko je papež Pij IX. leta 1854 razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju, je v župniji ustanovil družbo Hčera Brezmadežne. Med članicami se je posebno odlikovala Marija Mazzarello. Ko ji je bilo sedemnajst let, je v vasi izbruhnila epidemija tifusa in Marija je junaško stregla bolnikom v svojem sorodstvu. Nazadnje je zbolela še sama in potem, ko je okrevala, ni bila več tako trdnega zdravja. Ko ni več mogla delati na polju, se je izučila za šiviljo in s prijateljico odprla lastno delavnico. Dekleta, ki jih je učila šivanja, je vzgajala tudi v krščanskem življenju. Postala je voditeljica Marijine družbe in si vzgojila dobre pomočnice za svoj apostolat. Kadar je v zvoniku bila ura, je imela Marija navado reči: »To je ena ura manj na tem svetu in ura bliže nebesom.«

Župnik Pestarino je postal salezijanski duhovnik in tako je Don Boško pobožna dekleta v Morneseju sam spoznal. Že dalj časa je gojil željo, da bi ustanovil žensko družbo za vzgojo deklet in ob srečanju z Marijo Mazzarello je v svoji svetniški daljnovidnosti spoznal, da bo to njegovo zamisel uresničila prav ona. Napisal je pravila nove družbe, ki je zaživela na praznik Marije Snežne, 5. avgusta 1872, ko je v družbo sprejel prvih 15 sester, ki jih je imenoval Hčere Marije Pomočnice. Za predstojnico je izbral Marijo Mazzarello, ker je v njej odkril poseben dar vodstva. Nova družba naj bi bila živ spomenik njegove ljubezni in hvaležnosti do Matere božje za vse dobrote, s katerimi ga je nenehno obsipala pri njegovem vzgojnem poslanstvu. Dve leti pozneje je bila Marija Dominika Mazzarello izvoljena za vrhovno predstojnico Hčera Marije Pomočnice. Bila je kakor ustvarjena za to. Skrivnost njenih uspehov je bila v tem, da je to, kar je učila z besedo, najprej pokazala z dejanjem.

Družba se je sprva širila po Italiji; že leta 1877 je prvih šest misijonark odšlo v Urugvaj in tri leta pozneje v Patagonijo. Danes družba deluje v 66 državah in šteje okoli 18.000 sester. Materna hiša je bila nekaj časa v Morneseju, zatem v Torinu, od leta 1969 pa je v Rimu. Soustanoviteljica Marija Dominika Mazzarello je družbo vodila le devet let, a ji je položila trdne temelje. Zlasti s svojim svetniškim življenjem, ki se je izteklo 14. maja 1881, nekaj dni po njenem 44. rojstnem dnevu. Za blaženo jo je razglasil papež Pij XI. leta 1938, njegov naslednik Pij XII. pa jo je 26. junija 1951 prištel med svetnice.

• Ahilej, sv., 2./3. st., mučenec
• Ciril in 6 tovarišev, sv., 2./3. st.?, mučenci v sedanji Romuniji
• Dominik, sv., † 1060 ali 1109, baskovski duhovnik
• Edel Marija Quinn, † 1944, junakinja apostolata v Marijini Legiji
• Epifanij, sv., † 403, škof na Cipru
• Filip, sv., 5. st., duhovnik na Siciliji
• German, sv., † 732., carigrajski patriarh
• Ivana Portugalska, bl., † 1490, dominikanka
• Juta iz Sangershausna, bl., † 1260, vdova in spokornica v Prusiji
• Leopold Mandič, sv., † 1942., spovednik
• Lucija Filippini, sv., † 1732 ustanoviteljica Družbe pobožnih učiteljic
• Modoald, sv., † ok. 647, škof v Trierju v Nemčiji
• Nerej in Ahilej (Ahil), sv., 2./3. st., mučenca
• Pankracij, sv., † 304 ?, mučenec
• Rihtruda, sv., † 687, opatinja v francoskem Marchiennesu

12. maj

Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice ... Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali 'spovednik'; znal je samo 'spovedovati'. In prav v tem je njegova veličina!« Tako je papež Janez Pavel II. v svojem nagovoru med slovesnostjo razglasitve hrvaškega kapucina blaženega Leopolda Mandiča za svetnika 16. oktobra 1983 na Trgu sv. Petra v Rimu skušal z nekaj potezami orisati lik tega izrednega spovednika, junaškega služabnika sprave grešnikov z Bogom.

Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan. Rodil se je namreč 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.

Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo 'misijonsko' delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

V izvrševanju spovedniške službe je dosegel junaško stopnjo popolnosti – svetost. Njegov Vzhod je postala majhna spovedna sobica, ki je ohranjena in se v njej spoštljivo ustavljajo romarji. Leta 1940 je pater Leopold napovedal, da bo ob bombnem napadu na Padovo porušena tudi kapucinska cerkev in del samostana. »Ta celica pa ne bo poškodovana: tukaj je Gospod Bog izkazal toliko usmiljenja dušam, zato mora ostati kot spomenik njegove dobrote.« Patrova napoved se je uresničila 14. maja 1944. V tej sobici je spovedoval vsak dan, poleti in pozimi, po deset do dvanajst ur. Zgodaj zjutraj je maševal, potem pa odhitel v svojo spovedno sobico, pred katero je že čakala vrsta ljudi vseh stanov in starosti. Pazljivo jih je poslušal, včasih je kar sam namesto njih povedal, kaj jih teži. Vedno je našel pravo besedo, ki je bila čisto kratka, a je zadela v živo.

Pater Leopold je bil vse življenje bolehen, vendar je kljub temu dočakal kar lepo starost – 76 let. Zadnja leta se mu je zdravje močno poslabšalo. Marca 1942 so odkrili raka na požiralniku. Vedno bolj se je bližal dan, ko bo Bog svojega zvestega služabnika poklical k sebi. To se je zgodilo 30. julija 1942. Hotel je še maševati, pa se je pred oltarjem nezavesten zgrudil. Odnesli so ga v bolniško sobo, kjer je prišel k sebi. S pojemajočim glasom je ponavljal molitev Pozdravljena, Kraljica in izdihnil.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

12. maj

Juta je nemška oblika hebrejskega imena Judita, ki pomeni 'judovska – Judinja'. Judita je glavna junakinja Juditine knjige, ene od knjig Svetega pisma stare zaveze. Ta junaška žena je rešila svoje rojake v hudi stiski: ubila je asirskega vojskovodja Holofema in s tem rešila mesto Betulijo, ki jo je oblegala asirska vojska.

Današnja godovnjakinja blažena Juta je svoje rojake podpirala s svojo spokornostjo. Rodila se je okoli leta 1200 v Turingiji. Že v otroških letih si je prizadevala čim zvesteje izpolnjevati božjo voljo. Dano ji je bilo spoznanje, da se bo poročila, vendar pa zakon ne bo trajal dolgo. Tako se je res zgodilo. Za roko jo je zaprosil pruski plemič poljske krvi Jan Konopacki. Juta je bila vzorna žena in mati. Svojega moža je spoštovala, vse domače je iskreno ljubila, do služinčadi je bila obzirna, do ubogih je bila dobrotljiva. Ko je mož želel, da bi se napravila v dragocene obleke, mu je odgovarjala: »Razkošju se ne odpovedujem zaradi skoposti, temveč zato, ker se mi zdi neumno, da bi toliko porabila za okras telesa, ki bo kmalu ovenelo. Veliko pametneje se mi zdi, da to, kar prihranim, dajem ubogim.« Veliko je molila. Svoje otroke je vzgojila v verskem duhu, tako da so vsi po vrsti izbrali redovniški poklic. S svojo pobožnostjo je navdihnila možu misel, da gre kot romar v Sveto deželo, da tako zadosti za grehe svojega življenja. S tega romanja se ni vrnil.

Ko je vdova Juta pospremila v samostan svojega najmlajšega otroka, je po zgledu sv. Elizabete Turinške, katero je v vsem posnemala, prodala vse svoje imetje in izkupiček razdelila med uboge. Zase je obdržala le obleko iz raševine in vrv, s katero je bila prepasana. Hodila je okoli kot beračica – pa tudi zdaj ni skrbela le zase, temveč predvsem za svoje varovance – za slepe in hrome. Nekateri so se nekdanji plemiški ženi, ki je postala beračica, posmehovali, drugi pa so jo občudovali kot svetnico. Juta je sklenila, da bo zapustila domače kraje in odšla na tuje. Izbrala si je samotno pokrajino v Prusiji. V tej samoti se ji je pogosto prikazoval Jezus v spremstvu svojega najljubšega učenca Janeza. Juta se je hotela prepričati, če so ta prikazovanja resnična in ne morda satanova prevara, potrdilo o pristnosti je bil dar, da je znala razložiti, kateri koli del Svetega pisma, čeprav ga nikoli ni brala.

Njena glavna skrb je še naprej veljala najbolj zapuščenim. Zanje je hodila okoli, da jim je priskrbela živež. Sama je živela tudi po več dni brez hrane. Blizu kraja, kjer je živela, je bil njen rojak Nanno, veliki mojster nemškega viteškega reda, ki je deloval v Prusiji, kjer je bilo še veliko prebivalcev poganske vere. Za duhovnega voditelja si je izbrala škofa Henrika, ki je bil po rodu Irec in je prišel kot misijonar v Prusijo. Juta mu je pri misijonskem delu pomagala tako, da je s svojo dobrodelnostjo potrjevala resnico, da je ljubezen do bližnjega razpoznavni znak Jezusovih učencev. Moč za to ljubezen črpajo iz njegove ljubezni do konca.

Po štirih letih tega delovanja je Juta zbolela. Ko jo je napadla mrzlica, je vedela, da se bliža konec njenega zemeljskega potovanja. Ukazala je, naj jo položijo na gola tla. Škof ji je podelil zakramente za umirajoče. Počasi je izgovarjala Jezusovih sedem poslednjih besed na križu, potem je nagnila glavo in zaspala v Gospodu. To je bilo 5. maja 1264. Želela je, da jo pokopljejo med ubogimi. Na njenem pogrebu se je zbralo ogromno ljudi. Kmalu so se na njeno priprošnjo začeli goditi čudeži in petnajst let po smrti je bila razglašena za blaženo. Prusi jo častijo kot svojo deželno zavetnico.

• Ajmard (Ademar), bl., † ok. 964, opat v Clunyju Antim, sv., 2./3. st., rimski mučenec
• Bernon, bl., † 927, benediktinski opat, ustanovitelj samostana Cluny v Franciji
• Estela (Eustela), sv., 3. st., devica in mučenka v rimski Galiji
• Evelij, sv., 3. st., legendarni mučenec v Rimu
• Filip, sv., † ok. 770, duhovnik in samotar
• Gengulf, sv., 8. st., laik iz Burgundije
• Hugo Veliki, sv., † 1109, benediktinski opat v Clunyju v Franciji
• Ignacij Lakonijski (Laconi), sv., † 1781, redovni brat s Sardinije
• Jakob Walworth, bl., † 1537, kartuzijanski duhovnik, mučenec
• Janez Rochester in Jakob Walworth, bl., † 1537, kartuzijanska duhovnika in mučenca
• Majol, sv., † 994, opat v Clunyju
• Majul, sv., 2-/3. st., mučenec iz Hadrumeta
• Mamert, sv., † ok. 475, škof
• Odo Clunyjski, sv., † 942-, opat, prenovitelj meništva
• Peter Častitljivi, bl., † 1156, opat v Clunyju
• Svetniki in blaženi opati iz Clunyja, sv., 11. st.
• Valter, sv., † 1070, duhovnik, kanonik v Akvitaniji