• Atanazij, sv., † 373, škof in cerkveni učitelj
• Boris Mihael, sv., † 907, bolgarski kralj
• Ciriak, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
• Daniel, sv., † 439, menih v Siriji
• Evgen, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
• Feliks, sv., 4. st., diakon in mučenec v Sevilli v Španiji
• Hesper z ženo Zoe in sinovoma Ciriakom in Teodolom, sv., 2. st., mučenci v Ataliji v Pamfiliji
• Konrad iz Seldenbürena, bl., † 1126, benediktinski brat v Engelbergu v Švici
• Longin, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
• Rihard Pampuri, sv., † 1930, zdravnik in član usmiljenih bratov v Milanu
• Teodol, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
• Valdebert, sv., † 670, opat v Luxeuilu v Burgundiji
• Viborada, sv., † 926, devica in mučenka v Sankt Gallenu v Švici
• Vindemial, Evgen in Longin, sv., † 483, škofje in mučenci v severni Afriki
• Zoe, sv., 2. st., mučenka v Ataliji v Pamfiliji

2.maj

Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazi– ja, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, 'en dom' Kristusovih učencev, 'ena tunika' Kristusova, oblita z njegovo krvjo, 'ena sama Luč', ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.

Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.

Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.

V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.

Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.

Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku 'velika in apostolska duša'. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.

Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.

• Aldebrand, bl., † 1170, škof v Ceseni v Italiji
• Amator, sv., † 418, škof v Auxerru v Franciji
• Andeol, sv., 3. st.?, mučenec iz Viviersa v Franciji
• Arigij, sv., † 604, škof v Gapu v Švici
• Asaf, sv., † ok. 600, opat in škof v Kambriji
• Bata, sv., 4. st., puščavnik in mučenec v Perziji
• Brieuc, sv., † ok. 500, škof in opat v francoskem mestu, ki se po njem imenuje Saint-Brieuc
• Hipolit, sv., 4. st., mučenec iz Avellina v Kampaniji
• Izak, sv., † 306, mlad mučenec ob Nilu v Egiptu
• Jožef Delavec, sv., 1. st., Jezusov rednik
• Julijan Cesarello, bl., † ok. 1349, pridigar iz reda manjših bratov, iz Istre
• Klemen Septyckyj, bl., † 1951, arhimandrit ukrajinskega vzhodnega obreda, mučenec
• Marcolf, sv., † 524, puščavnik in opat v Nevstriji
• Marija Devica Marija, Mati in Kraljica
• Orientij, sv., † ok. 440, škof mesta Auch v Franciji
• Petronila, bl., † 1355. klarisa iz francoske škofije Beauvais
• Roman, sv., † 780, menih in mučenec ob reki Evfrat v Siriji
• Sigismund iz Burgundije, sv., † 524, kralj
• Teodard, sv., † 893, škof v francoskem mestu Montauban
• Teodulf, sv., 6. st., opat pri Reimsu v Franciji
• Ticijan, sv., † 476, škof v Liguriji
• Vivald, bl., † ok. 1320, frančiškanski tretjerednik iz Etrurije

1. maj

Cerkev ima dolžnost, da o delu spregovori pod vidikom njegove človeške vrednosti in moralnega reda, h kateremu spada delo. Hkrati se zaveda svoje posebne obveznosti, da izoblikuje duhovnost dela, ki je sposobna vsem ljudem pomagati, da se z delom bližajo Bogu, Stvarniku in Odrešeniku, da sodelujejo pri njegovem odrešenjskem načrtu glede človeka in sveta in v svojem življenju poglabljajo prijateljstvo s Kristusom.« Tako je zapisal papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici O človeškem delu, ki je izšla leta 1981, ob devetdesetletnici okrožnice Rerum novarum Leona XIII., prve papeške okrožnice o delavskem vprašanju. Iste misli so vodile papeža Pija XII., ko je leta 1955 na prvi maj postavil praznik Jožefa Delavca. Prvi maj se že nad sto let slavi kot mednarodni praznik dela, marsikje tudi s protiversko ostjo.

Postavitev praznika sv. Jožefa Delavca naj bil nekak tih uvod v spravo med Cerkvijo in delavstvom, ki ga je Cerkev predolgo zanemarjala, od zgoraj imenovane okrožnice Leona XIII. pa ga spremlja z veliko ljubeznijo in skrbjo. O tem pričalo dokumenti drugega vatikanskega cerkvenega zbora ter številne okrožnice Janeza XXIII., Pavla VI. in Janeza Pavla II. o problemih, s katerimi se soočajo delavci. Škofje vsega sveta so s koncila delavcem namenili posebno poslanico.

Praznik sv. Jožefa Delavca so prvič praznovali 1. maja 1955. Bogoslužje tega praznika nas živo opozarja na nekaj, kar je v redu odrešenja zelo velikega pomena: na socialni položaj tistega svetega moža, katerega je poleg Device Marije Bog najgloblje pritegnil v zgodovino odrešenja. Marijin deviški mož in Jezusov krušni oče je bil delavec – 'tesar'. In Cerkev kaže nanj kot na zavetnika in zgled vseh delavcev, predvsem tistih, ki živijo od dela svojih rok. Spomin in češčenje velja čisto določenemu delavcu, 'tesarju' sv. Jožefu, ki pa ima prek Kristusa globoko zvezo z vsemi delovnimi ljudmi zgodovine in sveta. Tega preprostega, toda pravičnega moža je Bog poklical, da bi z delom svojih rok preživljal učlovečenega božjega Sina, dokler ne bi dorastel. Tudi tukaj pa nam Cerkev pove, da se versko češčenje ne sme ustaviti ob osebi sv. Jožefa in da gre vse poveličevanje navsezadnje le Jezusu, ki mu je bil sv. Jožef nadvse skrben varuh in hranitelj. Bogoslužne molitve današnjega praznika se začenjajo s povabilom: »Pridite, molimo Kristusa Gospoda, ki je hotel veljati za delavčevega sina.«

»Koliko nove luči zasije v nas, če globlje premišljujemo, kaj se to pravi: On, ki je stvarnik in neprestani vzdrževalec ogromnega vesolja, od najmanjšega atoma z nabojem silnih energij, do vrtoglave množice velikanskih zvezdnih meglenic, On, učlovečeni božji Sin, je večino svojega življenja hotel biti v očeh ljudi samo sin tesarja Jožefa, nato njegov vajenec in pomočnik, končno sodelavec. In sicer sodelavec pri neuglednem, utrujajočem, človeško gledano tako pustem ročnem delu v revščini od sveta zaničevanega Nazareta« (Anton Strle). Praznik sv. Jožefa Delavca ni praznik, ki slavi delo, temveč delavca, človeka. »Saj končno ni pravega bogastva razen bogastva človeka samega,« je dejal papež Pavel VI., ki je v začetku junija 1969 obiskal sedež Mednarodne organizacije dela v Ženevi. »Nikoli več delo nad delavcem! Nikoli več delo zoper delavca! Temveč vedno delo za delavca, delo v službi človeka, vsakega človeka in celotnega človeštva!«

Godovni dan sv. Jožefa Delavca nas glasno uči: z delom naj vsakdo na svoj način in na svojem mestu sodeluje pri graditvi človeku bolj prijaznega sveta, kjer bo mogel vsakdo spolnjevati svojo nalogo.

Tisti, ki se vsaj malo zanimate za modo in modne dodatke, ste gotovo že slišali za Kajo Dornik in njeno sestro Petro. Mladi podjetnici sta še bolj poznani po svojih izdelkih, ki nosijo simpatično ime PopiKoki. Njun pristop do dela, ustvarjalnosti in načina promocije pa je tako zanimiv, da pritegne tudi tiste, ki se za modne dodatke pravzaprav ne zanimajo. Talent in trdo delo se mladima podjetnicama obrestuje z veliko naročili in povpraševanjem po njunih izdelkih.

V kombinaciji z vsebino Teme meseca, kjer je bilo govora o sreči in veselju, smo tudi mlade želeli povprašati o tem, katere so tiste stvari, ki jih veselijo, kaj počnejo res z veseljem in kaj jih v življenju od tega tudi krepča.
Klepetali smo z mladimi iz župnije Ljubljana-Podutik.

Ali zapisano, kar sem prebral v dnevnem časopisju drži? Je videoposnetek nekega dogodka res predstavil objektivno dogajanje? Je radijsko poročanje o demonstracijah ali dogajanju na igrišču resnično?
Kako z lahkoto sprejemamo kopico dnevnih informacij kot strogo resnične... Kar gre na roko medijskemu svetu, ki je lahko pri poročanju in oblikovanju zgodb tudi pristranski.

Znaš odpreti oči za veselje?

Pogosto se nam dogaja, da smo tik pred tem, da bi to srečo in veselje končno ujeli, a nam uideta iz rok in tako iščemo znova. Prav to iskanje, ustvarjanje in izgubljanje sreče je ena od mnogih, ne dokončno pojasnjenih stvari.
Sreča, veselje, zadovoljstvo – to so kompleksni pojmi in vsakemu pomenijo nekaj drugega. V različnih obdobjih so ljudje imeli različne predstave o tem, kaj jim prinaša veselje in srečo. Do srčike sreče in veselja so se poskušali dokopati mnogi znanstveniki, filozofi, biologi, kemiki in čisto preprosti ljudje. Kaj je torej tisto, kar nas osrečuje?