Alenka Rebula je v slovenskem prostoru vedno bolj prepoznavna na področju osebne rasti, urejanja odnosov, vzgoje in samovzgoje, o čemer govorijo tudi številni ponatisi njenih knjižnih del. Tokrat smo v luči meseca marca, ko smo bolj pozorni na mamice in ženske nasploh, z njo spregovorili o vlogi žensk v sodobni družbi in ne nazadnje tudi o vlogi moških pri vzpostavljanju dobrega odnosa.

Železniški muzej stoji le lučaj od središča našega glavnega mesta, v nekdanji kurilnici Ljubljana Šiška na Parmovi ulici. Slovenski železničarji so do svojega muzeja prišli šele leta 1981, ko je bil ustanovljen muzej kot Odsek za muzejsko dejavnost Železniškega gospodarstva Ljubljana. Podoba Železniškega muzeja se je od prvih začetkov do današnjih dni spreminjala in dopolnjevala. Zdajšnja stalna razstava je odprla vrata leta 2004.

Pri odpornosti gre za staro ljudsko modrost, ki smo jo v zadnjih desetletjih dodobra izrinili iz zavesti. Naši predniki so zelo dobro vedeli, da se je potrebno za življenjske preizkušnje, udarce, razočaranja, poraze, nesreče, bolezni ... 'utrditi', kot so rekli.

Danes pa smo to utrjevanje, krepitev odpornosti na vseh področjih nekako opustili. Govorimo o travmah, stresu, depresijah ... kot o nečem, kar "človeka zadene od zunaj". Kako torej danes razumeti krepitev svoje in otrokove odpornosti za življenje?

Dr. Jože Kušar se je rodil v mizarski družini v Ljubljani leta 1940. V očetovi delavnici se je izučil mizarskega poklica, potem pa opravil tehniško šolo ter diplomiral na fakulteti za arhitekturo in tam opravil tudi doktorat. Na isti fakulteti je tudi postal predavatelj. Mnogi ga poznajo po njegovih načrtih in preureditvah cerkva in župnišč, kot predsednika Prešernovega sklada v času prejetja nagrade p. Marka Rupnika, kot prorektorja in še po kakšni vlogi v razvoju slovenske družbe.

• Ahilej, sv., 4. st., škof čudodelnik iz Larise v Tesaliji
• Andrej, sv., 3. st., mučenec v Helespontu
• Andrej Abellon, bl., † 1450, dominikanec iz francoske Provanse
• Bahtis, Izak in Simeon, sv., 4. st., mučenci v Perziji
• Dionizija, sv., 3. st., mučenka v Helespontu
• Elerij, sv., † 558, opat v Tuskiji
• Evtihij, sv., 3./4. st. ?, mučenec v Ferentinu v Italiji
• Heraklij in Pavel, sv., 3. st.?, mučenca v Bitiniji
• Izaija Kijevski, sv., † 1090, škof v Rostovu
• Izak, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Izidor, sv., † 1130, kmet
• Kasij in Viktorin, sv., 3. st., mučenca iz Akvitanije
• Nikolaj Mistik, sv., † 92.5, škof v Carigradu
• Pahomij, sv., † 346, opat
• Pavel, sv., 3. st., mučenec v Helespontu
• Pavel, sv., 3. st.?, mučenec v Bitiniji
• Peter, Andrej, Pavel in Dionizija, sv., 3. st., mučenci v Helespontu
• Reticij, sv., 4. st., škof v Autunu v Galiji (Franciji)
• Rupert, sv., 8. st., vojvoda iz Bingena v Porenju
• Simeon, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Simplicij, sv., 3./4. st., duhovnik in mučenec na Sardiniji
• Torkvat in šest drugih, sv., 3./4. st., škofje iz različnih mest severne Španije
• Viktorin, sv., 3. st., mučenec iz Akvitanije
• Vitesind, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Zofija, sv., † ok. 250, mučenka iz Milana

15. maj

Današnji godovnjak sveti Pahomij se je začel zanimati za krščansko vero zato, ker je srečal verne ljudi, ki so se dosledno ravnali po Jezusovih besedah: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste ljubili drug drugega.« Ko je bil star dvajset let, so ga namreč proti njegovi volji hoteli spraviti v rimsko vojsko. Da ne bi pobegnil, so ga z drugimi upornimi novinci zaprli v ječo, kjer so jih s stradanjem hoteli omehčati. To se je pripetilo v mestu Tebe v zgodnjem Egiptu. Mimo zapora so hodili meščani. Nekega večera so neznanci zaprtim fantom prinesli hrano. Povedali so jim, da redno strežejo lačnim jetnikom, ker so kristjani in tako ravnajo "zaradi Boga v nebesih". Njihova dobrota je Pahomija razveselila in mu to vero prikupila. Ko so ga na naboru za vojaške novince pripoznali za nesposobnega vojaške službe, je iskal zveze s kristjani, se dal poučiti in je prejel sveti krst.

Ohranil se je življenjepis tega moža v arabščini, v katerem najdemo precej verodostojnih podatkov. Rodil se je leta 287 v poganski družini v Zgornjem Egiptu, kjer krščanska vera še ni bila splošno znana. Pahomij se je z njo seznanil, ko je bil v telesni stiski, kot smo slišali. Potem ko so ga tisti, ki so nabirali vojakov, pustili domov, je nekaj časa živel med kristjani in s krstom postal član njihovega občestva. Pred krstom je imel videnje: rosa z neba je padala na njegovo glavo in dalje na njegovo desnico. Slišal je tudi glas, ki mu je naročil, naj pomaga ljudem, svojim bratom, Bog sam mu bo razodel, kako naj to stori.

Po notranjem navdihu je šel k staremu puščavniku Palamonu, pri katerem je ostal v šoli bogoljubnega življenja sedem let. Naučil se je strogih postov, popolnega obvladovanja volje, ki naj se pokorava Bogu, predvsem pa premišljevanja, ki naj spremlja tudi ročno delo in prehaja v otroško zaupno molitev. Palamon ga je učil, da je puščavnik povezan s Kristusom, Kristus pa z vsem človeštvom – po Kristusu je torej tudi puščavnik povezan z vsemi ljudmi.

Po sedmih letih je šel Pahomij globlje v puščavo. Kmalu so se mu pridružili še drugi in zaživeli so v skupnosti po zgledu prvih kristjanov v Jeruzalemu, ki jim je bilo 'vse skupno'. Vsako nedeljo so odšli k božji službi, se nahranili z božjim kruhom in se veselo prepevajoč vračali v svojo samoto. Njihov zgled je privabil številne posnemovalce in nazadnje je imel Pahomij že osem velikih samostanskih družin, nekako po sto bratov vsaka, ena posebej za žene. Spet je šel še globlje v puščavo in nastala je nova samostanska naselbina. Bratje so – kot povsod – postavili cerkev, gostišče za popotnike in reveže, dobro je bilo poskrbljeno za bolnike. Uredili so si tudi vrtove, njive in delavnice, da so živeli od dela svojih rok. Vsaka naselbina je bila podobna tistim, kakršne je tristo let kasneje ustanavljal sv. Benedikt, oče zahodnega meništva, ki se je ravnal po znamenitem načelu: »Moli in delaj!« Pahomij je, ne da bi vedel, postal veliki mojster skupnega samostanskega življenja: poleg puščavnikov ali eremitov je Cerkev po njem že dobila kojnobitske samostane, kakor pravimo v urejenem občestvu živečim menihom. Redovna pravila so nastajala naknadno, kot sad pridobljenih izkušenj.

Pahomij je dočakal šestdeset let zemeljskega življenja. Ko je obnemogel, je hvalil Boga, da mu je dal okušati ljubečo skrb bratov. Vsem skupnostim je določil naslednike v vodstvu in umrl za kugo 9. maja 347. Na ta dan so se ga vedno spominjali na Vzhodu, po novem koledarju pa tudi na Zahodu.

15. maj

Novi rimski koledar je god sv. Zofije opustil, ker o tej svetnici ni dovolj trdnih podatkov, pri nas pa jo še vedno najdemo v vseh koledarjih, ker je med ljudmi zelo priljubljena, znana tudi kot 'mokra Zofka'. Poleg tega po tej svetnici nosi ime dokajšnje število slovenskih žena in dekleta. Janez Keber v svojem Leksikonu imen navaja podatek, da je bilo leta 1971 pri nas 3772 Zofij, bolj redke so bile različice: Zofka, Zofi in Sofija, medtem ko je bila zelo razširjena oblika Sonja (leta 1980 jih je bilo 8519). Ime Zofija izhaja iz grške besede 'sofia', ki pomeni modrost; manjšalnica Sonja je nastala iz ruske oblike Sofija oziroma Sofja.

Kakor pove njeno ime, je postala poosebljenje pojma modrosti. Češčenje božje Modrosti sega v prve čase krščanstva. Sveti Modrosti je posvečena znamenita cerkev Hagia Sofia v Carigradu, ki je zdaj spremenjena v mošejo.

Zgodba o trpljenju vdove in mučenke iz zgodnje krščanske dobe, s katero istovetijo sveto Zofijo, je legendarna. Po tej zgodbi je bila Zofija odlična kristjanka iz Milana, ki se je po moževi smrti s tremi hčerami preselila v Rim, kjer so vse tri umrle kot mučenke za krščansko vero. Po krajevnem izročilu se je to zgodilo pod vlado cesarja Decija okoli leta 250. Njena želja, da bi trpela in umrla za Kristusa, se je izpolnila. Mati in vse njene tri hčere so bile obtožene, da so kristjanke in po hudem mučenju so jih usmrtili. Svetnico upodabljajo kot mater s tremi otroki, z mučeniško palmo in s knjigo v rokah. Časte jo kot zavetnico vdov.

15. maj

Isti dan kot rimska matrona in mučenka sveta Zofija goduje tudi skromni španski kmetič sv. IZIDOR. Živel je v 12. stoletju. Bil je sin revnih staršev, ki so mu za doto dali močno in živo vero. Izidor je vse življenje delal kot najemnik pri nekem veleposestniku. Vsako jutro ga je pot vodila najprej v cerkev in šele nato na polje. Ko je gospodar za to zvedel, pripoveduje legenda, se je nekega dne skril v bližnjo duplino, da bi se prepričal o tem, nato pa ga trdo prijel. Ko se je Izidor vračal iz cerkve, ga je gospodar že hotel okregati, pa je nenadoma zagledal božjega angela, kako z dvema voloma orje njivo. Umetniki upodabljajo Izidorja prav s tem prizorom.

Življenjepis pravi o njem: »Vsa njegova opravila so bila služba Bogu. Ko je z roko držal plug, se je pogovarjal z Bogom. Vztrajna povezanost z Bogom mu je dala, čeprav ni nikoli hodil v šolo, tisto vedro jasnost in mirnost, za kateri ga je vsakdo zavidal. Cesar se ni mogel naučiti iz knjig, je neposredno spoznal od Boga po milosti molitve. Vse njegovo življenje je bilo mistično sporazumevanje z božjo ljubeznijo.« Umrl je 15. maja 1150, ko je dopolnil šestdeset let. Pokopali so ga najprej na župnijskem pokopališču, štirideset let kasneje pa so njegovo truplo prenesli v cerkev in na njegov grob so romali tisoči in tisoči ter se mu priporočali v vseh dušnih in telesnih zadevah; zlasti v sušnih časih so se zatekali k njemu z molitvijo, da jim izprosi dež. Za svetnika je bil razglašen leta 1622. Njegovo češčenje pa se je že stoletja prej razširilo po skoraj vseh evropskih deželah, kjer ga časte kot zavetnika kmetov in kmečkega stanu.

Upodabljajo ga kot kmeta z motiko, žitnim snopom ali s koso ali po legendi, kako za njim angeli orjejo s parom volov ali konj.

Ime Izidor na Slovenskem ni posebno pogosto, še bolj redka je ženska oblika Izidora. Skrajšane oblike so: Izi, Izor Dore, Dorče.