Ime Iztok je med moškimi imeni v Sloveniji na 80. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo s tem imenom poimenovanih 3142 (1994: 3220; 1971: 1746) moških oseb. Pisna različica: Istok (2012: 117; 1994: 150; 1971: 252).

God:
• 1. maj (sv. Oriencij)
• 3. julij (sv. Anatolij Carigrajski)

V slovenski prostor je ime Iztok prišlo z zgodovinskim romanom Frana Saleškega Finžgarja Pod svobodnim soncem (1906–1907). Iztok je v njem glavni junak, v francoskem, nemškem in slovaškem prevodu pa je ime Iztok tudi naslov tega romana. Pisatelj Finžgar je imena v romanu zavestno izbral. Predstavnike raznih narodov v njem je skušal poimenovati z zanje značilnimi imeni. Tako tudi predstavnike slovanskih plemen Slovenov in Antov. Ime Iztok se povezuje s hrvaškim ali srbskim istok 'vzhod'. Iz tega je slovensko iztòk (pri Pleteršniku novoknjižno po hrvaškem, srbskem in v SSKJ zastarelo 'vzhod'). Oba tako kot rusko vostok izhajata iz starocerkvenoslovanskega vъstokъ, ki ga etimologi razlagajo kot kalk iz grškega anatolē´ 'vzhod'. Iz tega je nastalo ime Anatolij, rusko skrajšano Tolja, ter Anatolija 'vzhodna dežela'. Občno besedo vzhod, rusko voshod, pa razlagajo kot kalk iz latinskega oriens, v rodilniku orientis (iz tega je latinsko ime Orientius, slovensko Oriencij). Na slovenskem ozemlju se pojavlja tudi različica Istok. Iztok je torej glede na nastanek književno ime, kakršnih je v Sloveniji še nekaj, npr. Črtomir, Tugomir in se glede na izid romana Pod svobodnim soncem pojavi šele v 20. stoletju.

Kot nesvetniško ime se Iztok v koledarju pridružuje imenu Oriencij (1. maja): Oriencij, španski škof († 439). Prav tako tudi k imenu Anatol(ij): 3. julija Anatolij Carigrajski, škof († 458).

LETA 1519 UMRL LEONARDO DA VINCI

SLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI (* 1452)

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik ...), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

• Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

LETA 1660 ROJEN ALESSANDRO SCARLATTI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1725)

Doma iz Palerma, iz glasbene družine: oče, dva brata in sestra so se ukvarjali z glasbo. O njegovem otroštvu je malo znanega, najverjetneje se je šolal v Rimu pri skladatelju oratorijev Carissimiju. Poročil se je z 18 leti in med desetimi otroki, se je kot glasbenik proslavil tudi njegov sin Domenico, ki mu je bil sam prvi učitelj. Najprej je pisal baročne opere, pozneje je utemeljil tridelno strukturo uverture, arijo in poudarjeno godalno sekcijo. Napisal je 115 oper (80 izgubljenih) in v njih predvsem poudarjal čustva in strasti. Bil je tudi eden največjih mojstrov kantate (okrog 800 jih je zložil). Ko je postal kapelnik švedske kraljice Kristine in vodja glasbenikov v Oratoriju sv. Marcela, ga je to spodbudilo, da se začne ukvarjati tudi s cerkveno glasbo. V Neaplju je nekaj časa vodja opere in prvi dirigent kraljeve godbe ter vodilna osebnost neapeljskega glasbenega življenja. Poleg skladateljskega dela je bil tudi izvrsten dirigent, čembalist, organist in pedagog. V svojih delih je uporabljal melodiko in ritem italijanske narodne glasbe ...

LETA 1721 ROJEN PETER PAVEL GLAVAR

DUHOVNIK, GOSPODARSTVENIK IN MECEN († 1784)

Peter Pavel Glavar šempetrski župnik, oskrbnik viteške komende, skrben in umni gospodar in dušni pastir. Zgodovina slovenskega ljudstva je ohranila spomin ne njegovo dolgoletno ljudstvu in cerkvi koristno delovanje. Bil je najumnejši čebelar, kmet in sadjar, bil je goreč oznanjevavec besede božje, dobrotnik svojih faranov, oče ubogim. Sezidal je šolo in poklical za učitelja Zupana iz Kamne Gorice. Ustanovil je v Komendi beneficiat in spolnil, kar je bil obljubil pri Svetem Joštu. Sezidal je v Tunjicah cerkev svete Ane. S svojo darovitostjo je namnožil tudi svetsko blago in kupil lanšpreško graščino na Dolenjskem, kamor se je v svojih starih letih preselil. S prijatelji je užival sadove svojega zemeljskega imetja ... –Tako je v zadnjem poglavju življenjepisne povesti Pater Pavel Glavar, lanšpreški gospod (1922) pisatelj Ivan Pregelj na kratko povzel vse odlike tega plemenitega moža.

več:
S. Čuk, Peter Pavel Glavar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014),

LETA 1772 ROJEN NOVALIS

NEMŠKI PESNIK (S PRAVIM IMENOM FRIEDRICH LEOPOLD FREIHERR VON HARDENBERG) († 1801)

Rojen v plemiški družini, študiral filozofijo, pravo in rudarstvo in tudi zaposlen je bil v upravi rudnika. V svojih pesmih se je nagibal k mistiki, opeval je idealizirane vrednote srednjega veka ... duhovno plat življenja, neskladnost med ideali (krščanskimi) in resničnostjo. Poleg F. Hölderlina velja za najpomembnejšega pesnika zgodnje nemške romantike. Pomemben je njegov esej Krščanstvo ali Evropa, v katerem je postavil takratni sodobni stvarnosti nasproti romantično predstavo srednjeveške Evrope. Njegovo najbolj znano pesniško delo so Himne noči (mistično dojemanje onstranstva) in Duhovne pesmi, nedokončan pa je ostal roman Heinrich von Ofterdingen.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Pesniti pomeni izpovedati se.
  
• Otrok je ljubezen v vidni obliki.
  
• Vsenaokoli črno; resno drevje moli ... / v bližini nekje se potoček pretaka, šumi in se peni. / Iz teme je prišel sanjar-samotar, da si boli / izgrebe in izdahne v vsemir jih v kopreni megleni. // V zamaknjenju pijejo mu iskajoče oči / lunine žarke, da sprosi od nje si tišine. // Glej: kot da uslišale so ga pretajne moči : iz zemlje se dvigajo megle-bolesti v višine. (V nočnem parku)

LETA 1852 ROJEN JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK († 1912)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot "profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik". Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, "povest iz turških časov", je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. "Oče" Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 

LETA 1854 UMRL FRANC KSAVER LUŠIN

NADŠKOF, TEOLOG in FILOZOF (* 1781)

Po ljudski šoli v Tinjah je v Celovcu obiskoval gimnazijo, končal bogoslovje in leta 1804 prejel mašniško posvečenje. Na Dunaju je študiral orientalske jezike in doktoriral iz teologije. Leta 1823 je bil imenovan za škofa v Trentu, kjer je ostal deset let. Že tam je bilo za njegovo delo značilno ustanavljanje dobrodelnih zavodov (šol, bolnišnic, zavodov za prizadete), za katere je porabljal tudi svoj denar. Leta 1834 je postal nadškof v Lvovu, čez nekaj mesecev pa je bil imenovan za nadškofa Gorice in Gradiške ter primasa Ilirskega kraljestva.

LETA 1937 UMRL MATEJ HUBAD

PEVSKI PEDAGOG IN ZBOROVODJA (* 1866)

Po končanem šolanju na Dunaju je bil Matej Hubad, doma iz Skaručne pod Šmarno goro, v prvih desetletjih 20. stoletja osrednja osebnost slovenskega glasbenega življenja kot direktor Glasbene matice v Ljubljani. Bil je odličen pevski pedagog in zborovodja. Zbor Glasbene matice je dvignil na visoko koncertno raven.

LETA 1970 UMRL FRAN BRADAČ

PROFESOR, PREVAJALEC IZ GRŠČINE IN LATINŠČINE (* 1885)

Fran Bradač, rojen na Jami pri Žužemberku, je študiral klasično filologijo na Dunaju, izpopolnjeval se je še na Univerzah v Pragi in Berlinu. Najprej je bil gimnazijski profesor v Ljubljani, zatem pa je predaval grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Raziskoval je zgodovino grške dramatike in gledališča, prevedel je veliko grških in latinskih klasikov, pa tudi iz češčine in nemščine. Sestavljal je grške in latinske učbenike in slovarje.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

• Afrodizij in tovariši, sv., 3./4. st.?, mučenci v Palestini (tudi 5. maj)
• Agapij in Sekundin, škofa, in tovariši, sv., † ok. 259, mučenci iz Cirte v Numidiji
• Antonina, sv., 3./4. st., mučenka v Niceji v Bitiniji
• Avguštin Webster, sv., † 1535, angleški mučenec
• Avguštin Webster, Robert Lawrence in drugi angleški mučenci
• Florijan (Cvetko), sv., † 304, mučenec
• Gregor Celli, bl., † 1343, duhovnik, avguštinski eremit v Verucchii v italijanski Romandioli
• Janez Houghton, Avguštin Webster, Robert Lawrence in drugi angleški mučenci, sv., † 1535, angleški mučenci Janez Martin Moye, bl., † 1793, katehet in misijonar
• Jožef Marija Rubio Peralta, bl., † 1929, jezuitski duhovnik, apostol Madrida
• Ladislav iz Gielnowa, bl., † 1505, poljski minorit
• Lazar, sv., † 151 ali 242, diakon in mučenec v Trstu
• Nicefor, sv., † 813, menih, ustanovitelj samostana v Bitiniji
• Robert Lawrence, sv., † 1535, angleški mučenec
• Sekundin, sv., † ok. 259, škof in mučenec iz Sirte v Numidiji
• Silvan iz Gaze, škof, in 39 drugih, sv., † ok. 304, mučenci v Palestini
• Zefirin Gimenez Malla, bl., † 1936, španski mučenec, prvi za blaženega razglašeni Rom

4. maj

Današnji godovnjak sveti Florijan, čigar ime v slovenskem prevodu pomeni Cvetko, spada med najbolj znane in najbolj češčene ljudske svetnike. Na mnogih hišah vidimo podobo ali kip rimskega častnika s čelado in zastavo ter z vedrom ali golido v roki, ko gasi gorečo hišo ali vas pod seboj. Njegove podobe spet krase mnoge obnovljene ali nove gasilne domove po Sloveniji, kajti sveti Florijan je zavetnik gasilcev, tistih pogumnih ljudi, ki priskočijo na pomoč ob nenadni naravni nesreči – predvsem požaru ali poplavi pa tudi ob potresu. Ko se je po naših domovih še redno molilo, so pri angelovem češčenju ali pri večerni molitvi dostavljali očenaš "v čast svetemu Florijanu, da bi nas varoval časnega in večnega ognja".

Iz življenja svetega Florijana vemo le malo zanesljivega. Menda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju (svetniškem koledarju) je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Pöltnu. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim poganskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega ukaza tudi v Noriku. Florijan je bil kot rimski vojaški uradnik tisto leto (najbrž 304) pri posadki v Lauriacu (današnji Lorch pri Linzu). Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to zvedel, se je takoj vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom.

Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij, da polovi še druge kristjane in jih pripelje predenj. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in ga odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje rekoč, da je pripravljen za Kristusa pretrpeti tudi najhujše muke. Ko se je Akvilinij iz njega norčeval, je Florijan prosil Boga za pomoč. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo, potem pa mu z ostrim železjem tržejo meso s pleč. To mučenje je Florijan pogumno prestal. Tedaj je cesarski namestnik odločil, naj Florijana vržejo v reko Enns. Vojaki so mu okoli vratu navezali težak kamen in ga vrgli v valove narasle reke. Legenda ve povedati, da je Florijan klečal ob bregu reke in molil in nobeden izmed vojakov si ga ni upal potisniti v globoko vodo. Tedaj se je do njega prerinil mlad človek in ga sunil, da se je zvrnil v reko. Ko se je surovež nagnil čez ograjo mostu, da bi videl utapljajočega se Florijana, je nenadoma popolnoma oslepel.

Telo mučenca Florijana so pokopali verniki. Pozneje so nad njegovim grobom sezidali kapelo, okoli katere je zraslo naselje in v bližini benediktinski samostan, katerega so Madžari leta 900 porušili, kasneje pa je bil nanovo pozidan. Za svojega zavetnika časti svetega Florijana mesto Dunaj. Bolj kot to je pomembno dejstvo, da so si tega svetnika za svojega zavetnika izbrali gasilci.

Znani slovenski narodopisec dr. Niko Kuret meni, da je sveti Florijan izrinil neko pogansko božanstvo, in sicer vodno božanstvo, ki je "imelo na skrbi rodovitnost zemlje". In to zadevo so kristjani najprej izročili svetemu Florijanu. Šele kasneje so se mu začeli priporočati za pomoč pri požarih.

Ime Florijan je pri nas bolj redko, še manjkrat slišimo ime Florijana, pogostejši pa sta slovenski različici Cvetko ali Cveto in Cvetka. Vsi, ki to ime nosijo, pač že dolgo vedo, da danes godujejo.

• Aleksander, Evencij in Teodul, sv., † 130 ?, mučenci
• Ansfrid, sv., † ok. 1008, škof v Utrechtu v Flandriji
• Edvard Jožef Rosaz, bl., † 1903, škof v mestu Susa v severni Italiji
• Emilija Bicchieri, bl., † 1314, dominikanka v Vercelliju
• Evencij, sv., † 130 ?, mučenec
• Filip in Jakob, sv., 1. st., apostola
• Jakob Mlajši, sv., 1. st., apostol
• Janez iz Sanhuta, sv., † ok. 303, mučenec
• Juvenal, sv., † 4. st., prvi škof v mestu Narni v Italiji
• Konlaed, sv., † ok. 520, škof v Kildari na Irskem
• Marija Leonija Paradis, bl., † 1912, ustanoviteljica kanadske Družbe malih sester
• Maver, sv., † 286, mučenec v Antinoi v Tebaidi
• Peregrin Laziosi, sv., † ok. 1345, servit iz italijanske Emilije
• Peter Čudodelnik, sv., † ok. 922, škof v mestu Argos na grškem Peloponezu
• Teodozij (Feodosij) Kijevski, sv., † 1074, vodja menihov v Kijevu
• Teodul, sv., † 130 ?, mučenec
• Timotej in Maver, sv., † 286, mučenca v Antinoi v Tebaidi
• Vijola, sv., prva st., po izročilu devica in mučenka iz Verone

3. maj

Apostola Filip in Jakob sta na vseh koledarjih 'pod isto streho'. Do leta 1955 sta godovala 1. maja, tedaj pa sta se morala umakniti sv. Jožefu Delavcu. Najprej sta se preselila na 11. maj, po novem koledarju, veljavnem od leta 1970, je njun god 3. maja. Pravzaprav je čudno, da godujeta skupaj, saj razen apostolskega poklica nimata veliko skupnega. Celo na seznamih apostolov, ki jih navajajo prvi trije evangelisti, sta precej narazen: Filip je peti, Jakob pa deveti.

FILIP je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru kot Peter in Andrej. Jezus ga je prvič videl med učenci Janeza Krstnika. Ob drugem srečanju mu je rekel: »Hodi za menoj!« Filip je ne le šel za njim, temveč je k Jezusu privedel še Natanaela (Jerneja). V Janezovem evangeliju Filip nastopi še trikrat. Ob prvem čudežnem nasičenju pet tisoč mož Jezus skuša Filipa z vprašanjem: »Kje naj kupimo kruha, da bi jim dali jesti?« Filip odgovori po svoji zdravi pameti: »Za dvesto denarjev kruha ne bi bilo zadosti zanje, da bi vsak dobil le majhen kos.« Drugič je Filip prišel skupaj z Andrejem k Jezusu in mu sporočil, da bi ga radi videli tujci, ki so prišli za velikonočni praznik v Jeruzalem. Tretjič pa se je Filip oglasil pri zadnji večerji. Ko je Jezus učencem dejal: »Če ste spoznali mene, boste spoznali tudi mojega Očeta«, mu je Filip vpadel v besedo: »Gospod, pokaži nam Očeta in zadosti nam bo.« Jezus mu je odgovoril: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?«

Izročilo ve povedati, da je Filip po Jezusovem vnebohodu in po prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij najprej v Skitiji (današnji južni Rusiji), nato pa v Frigiji (zahodnem delu Male Azije). Tam je v mestu Hierapolis umrl mučeniške smrti: bil je križan in kamnan. Najpogosteje ga upodabljajo s križem ali s palico v obliki križa. Filipu pripisujejo apokrifni spis 'Filipova dela', apostolske zgodbe, ki so nastale najverjetneje v 3. in 4. stol. Kot svojega zavetnika ga (skupaj z Jakobom mlajšim) častijo klobučarji in suknarji.

JAKOB MLAJŠI (v apostolsko službo je bil poklican kasneje kot prvi – starejši Jakob) je bil doma iz Nazareta. Njegovemu očetu je bilo ime Alfej, materi pa Marija in je bila ena tistih pobožnih žena, ki so hodile z Jezusom in so vztrajale ob njem tudi pod križem. V vseh apostolskih seznamih je imenovan kot 'Jakob, Alfejev sin', nikjer pa ne zvemo, kako in kdaj je bil poklican za apostola. O Jezusovem mesijanskem poslanstvu se je prepričal, ko se mu je vstali Kristus po pričevanju apostola Pavla osebno prikazal. Apostol Pavel prišteva Jakoba med 'stebre Cerkve'. Zaradi svoje zvestobe Mojzesovi postavi in zaradi svojega spokornega življenja je Jakob dobil vzdevek Pravični. Postal je prvi škof jeruzalemske krščanske skupnosti in odigral je pomembno posredovalno vlogo na prvem apostolskem koncilu leta 50 v Jeruzalemu. Proti ozkosrčnim kristjanom iz judovstva, ki so od spreobrnjencev iz poganstva zahtevali, da morajo sprejeti tudi Mojzesovo postavo, je Jakob zastopal stališče apostola Pavla: poganov, ki hočejo sprejeti vero v Kristusa, ne obvezuje ne obreza ne judovska postava.

Apostol Jakob je umrl kot mučenec okoli velike noči leta 62. Nekateri viri poročajo, da so ga kamnali, drugi pa pravijo, da so ga vrgli s tempeljskega obzidja in da ga je neki suknar potem pobil s kolom. Zato ga upodabljajo s suknarskim kolom (ali kijem) in s knjigo, ki je znamenje apostolov.

Apostoloma Filipu in Jakobu je na Slovenskem posvečenih devet cerkva. Kot svoja krstna zavetnika ju častijo številni Slovenci, ki nosijo ime Filip, Lipe, Lipče, Zdenko, Zdeno ter Jakob, Jaka, Rado.

• Atanazij, sv., † 373, škof in cerkveni učitelj
• Boris Mihael, sv., † 907, bolgarski kralj
• Ciriak, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
• Daniel, sv., † 439, menih v Siriji
• Evgen, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
• Feliks, sv., 4. st., diakon in mučenec v Sevilli v Španiji
• Hesper z ženo Zoe in sinovoma Ciriakom in Teodolom, sv., 2. st., mučenci v Ataliji v Pamfiliji
• Konrad iz Seldenbürena, bl., † 1126, benediktinski brat v Engelbergu v Švici
• Longin, sv., † 483, škof in mučenec v Severni Afriki
• Rihard Pampuri, sv., † 1930, zdravnik in član usmiljenih bratov v Milanu
• Teodol, sv., 2. st., mučenec v Ataliji v Pamfiliji
• Valdebert, sv., † 670, opat v Luxeuilu v Burgundiji
• Viborada, sv., † 926, devica in mučenka v Sankt Gallenu v Švici
• Vindemial, Evgen in Longin, sv., † 483, škofje in mučenci v severni Afriki
• Zoe, sv., 2. st., mučenka v Ataliji v Pamfiliji

2.maj

Nikar se jih ne boj! Saj sem s tabo, da te obvarujem!« je slišal prerok Jeremija, ko ga je Bog poklical v preroško službo, ki jo je potem pogumno vršil. Besede, izrečene preroku Jeremiju, v polni meri veljajo za sv. Atanazi– ja, enega največjih in najuspešnejših branilcev pravovernosti v zgodovini Cerkve. V skoraj petdesetletnem boju, polnem preganjanja in težkih žrtev, je zmagovito zagovarjal misel, da je Cerkev samo božja ustanova, 'en dom' Kristusovih učencev, 'ena tunika' Kristusova, oblita z njegovo krvjo, 'ena sama Luč', ki razsvetljuje človeka in zato ne sme otemneti zaradi človeške zaslepljenosti. Čudež njegovega življenja je trajno mučeništvo, čeprav za Kristusa ni prelil krvi.

Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil najbrž leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Poznal je spise grških filozofov, še temeljiteje pa nauke cezarejske in aleksandrijske krščanske visoke šole. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu puščavniku. Z nastopom moške dobe je bil Atanazij zrel božji mož, pripravljen za boj, ki ga je čakal.

Po vrnitvi iz puščave okoli leta 320 ga je aleksandrijski patriarh sv. Aleksander posvetil za diakona in ga vzel za svojega tajnika.

V Aleksandriji je bilo tedaj več struj: pravoverni kristjani, razkolni meletijci, samozavestni poganski modrijani in žilava judovska skupnost. Vsem je Atanazij posvetil svoje moči in sposobnosti. Kmalu pa se je moral spoprijeti z nevarnim gibanjem, ki ga je sprožil njegov ognjeviti rojak Arij. Krščanstvo je hotel približati poganskim predstavam in na plitev demagoški način učil, da je bil Jezus nekak heroj človekoljubja, v začetku navaden človek, zaradi svoje pokorne smrti iz ljubezni do Boga pa šele poveličan v božanstvo. Atanazij se je ogorčen uprl nezaslišanemu pačenju krščanskih resnic o sveti Trojici in odrešenju človeškega rodu, ki sploh ne bi bilo doseženo, če Kristus ni bil pravi Bog že spočetka, ko si je privzel človeško naravo. Spustil se je zoper Arija v boj, ki je trajal blizu petdeset let. Boj je bil večkrat na zunaj videti že izgubljen, vendar Atanazij nikoli ni klonil ob porazih in nazadnje je mimo umrl v zavesti, da je zmaga že blizu.

Arijeve krive nauke je obsodil prvi splošni koncil v Niceji leta 325, na katerem je bila sprejeta veroizpoved, ki jo molimo pri maši. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem je postal voditelj več kot sto škofij v Egiptu. Arij je imel svoje pristaše na dvoru in cesarji so Atanazija večkrat pregnali s patriarškega sedeža. Kar petkrat je moral v pregnanstvo, ki je navadno trajalo po več let. Prvič je bil izgnan v sedanjo Nemčijo, enkrat v Rim, enkrat se je moral celih šest let skrivati v okolici Aleksandrije. Zadnjič so ga izgnali, ko je bil že starček pri sedemdesetih letih. Papeži so ga vedno podpirali pa tudi večina škofov je bila na njegovi strani.

Za zmerom se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366 in je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let. Ta leta je imel živahne pisne stike z vzhodnimi in zahodnimi škofi. Sv. Bazilij Veliki je izrekel mnenje, da samo Atanazij more ohraniti ali obnoviti popolno edinost v celotnem krščanstvu. Ko je Atanazij 2. maja 373 blaženo umrl, je sv. Bazilij spet zapisal, da se je vrnila k Stvarniku 'velika in apostolska duša'. Naslov cerkvenega učitelja mu je dal že peti koncil v Carigradu leta 553.

Ime Atanazij kot krstno ime je pri nas praktično neznano. Nekdaj so ga dajati redovnikom.