• Afrodizij, sv., prva st., škof v Beziersu v Franciji
• Agapij, sv., † ok. 259, škof in mučenec v Numidiji v Afriki
• Artemij, sv., † 609, škof v mestu Sens v Franciji
• Ciril, sv., † 1182, škof v Turovu pri Minsku
• Dada, sv., 4. st., mučenec v Durostoru
• Evzebij in 169 tovarišev, sv., prva st., mučenci v Nikomediji
• Imo, sv., † 859, škof v Beauvaisu v Franciji
• Ivana Beretta Molla, bl., † 1962, zdravnica in mati
• Kronan, sv., 7. st., opat na Irskem
• Kvintilijan, sv., 4. st., mučenec v Durostoru
• Ludvik Grignion Montfortski, sv., † 1716, ljudski misijonar
• Lukezij, bl., † 1260, tretjerednik
• Maksim, Dada in Kvintilijan, sv., 4. st., mučenci v Durostoru
• Peter Chanel, sv., † 1841, mučenec v Oceaniji
• Simeon, sv., † 107, jeruzalemski škof, Jezusov sorodnik
• Vital, sv., prva st., mučenec iz Ravene

28. april

Francoska revolucija leta 1789 je pustila velikansko opustošenje v srcih ljudi, ki so jih hoteli njeni voditelji odtujiti od vere v Boga in od Cerkve. Veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic je bilo umorjenih, mnogi so morali v izgnanstvo. Tisti duhovniki, ki so se v revolucionarnem metežu rešili, so brž ko se je krvava pijanost nekoliko polegla, spoznali, kako je treba zaslepljenim ljudem pomagati in jim znova pokazati pot k Bogu. Eden takih duhovnikov je bil Jean-Claud Colin, ki je ustanovil žensko in moško redovno družbo. Ta družba se je imenovala maristi in naloga njenih članov je bila odpravljati duhovno stisko v Franciji. Papež Gregor XVI., ki je potrdil redovna pravila, je družbi dal še eno apostolsko nalogo: da bi njeni redovniki šli kot misijonarji na otoke Južnega morja.

Med prvimi misijonarji, ki so na sveti večer 24. decembra 1836 pristali v Zahodni Oceaniji, je bil takrat triintridesetletni Peter Chanel. Rodil se je 12. julija 1803 v lyonski škofiji. Prvo znanje si je nabral v župnijski šoli. Ko so ga zajeli mladostni viharji, je hotel vse skupaj pustiti in oditi domov, pa mu je pobožna učiteljica svetovala: »Pojdi najprej v cerkev in moli k blaženi Devici, potem pa stori, kar ti bo navdihnila.« Ubogal jo je in se umiril. Že od mladih let ga je mikalo, da bi šel za misijonarja med pogane, ko pa je leta 1827 postal duhovnik, je bila ta želja še večja. Bil je zelo goreč duhovnik; njegov vzornik je bil sveti arški župnik Janez Viannev, oba sta delovala v isti škofiji.

Štiri leta po novi maši je vstopil k maristom in se začel pripravljati na misijonsko delo v Oceaniji. Potovanje z ladjo je bilo zelo dolgo. Ko so pripluli do Oceanije, še niso vedeli, kje se bodo izkrcali. Po dolgem posvetovanju z domačini otoka Futuna je Chanela in enega od laiških bratov sprejel poglavar Niuliki, škof Pompallier, ki je bil voditelj misijonarjev, pa se je peljal proti Novi Zelandiji

Za Chanela se je začelo trdo delo. Brez vsakega pripomočka se je začel učiti tujega jezika ter skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Dolgo se je zdelo, da je njegovo misijonsko prizadevanje neuspešno. »Dvajset krstov štirje odrasli, drugi pa otroci to je vsa moja žetev, ki sem jo pospravil v osemnajstih mesecih,« je pisal leta 1839 v Evropo. Vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, z nesebično pomočjo bolnikom in z neizčrpno potrpežljivostjo si je polagoma pridobil naklonjenost mnogih otočanov, ki so mu pravili 'človek z dobrim srcem'.

Še s temi skromnimi uspehi si je nakopal smrtne sovražnike. Poglavarjev svet starešin se je bal za svoj ugled pri ljudstvu: imel se je za edinega varuha domačih navad in od očetov podedovane vere. Misijonarjevim prijateljem so na vse mogoče načine nagajali, jih preganjali in mučili ter jim požigali revne koče. Nazadnje se je proti njemu obrnil tudi poglavar Niuliki, ker se je njegov sin Meitale dal krstiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jih je celo ščuval proti misijonarju in jim dal vedeti, da si želi njegove smrti.

Poglavarjevo željo so imeli misijonarjevi sovražniki za ukaz. 28. aprila 1848 so v misijonarjevo kočo vdrli trije poglavarjevi svetovalci, ki so misijonarja najprej pobili s kolom, nato pa mu je eden od njih z motiko razklal lobanjo. Chanel se je na mučeništvo pripravljal vse življenje, zato je žrtev njegovega življenja pripomogla, da so v naslednjih letih skoraj vsi prebivalci teh otokov postali kristjani. Petra Chanela je za blaženega razglasil papež Leon XIII. leta 1889, papež Pij XII. pa ga je leta 1954 prištel med svetnike in ga postavil za zavetnika otokov v Južnem morju.

• Adelermus, bl., † 1152, samotar v škofiji Le Mans v Franciji
• Azik, sv., 4. st., škof v Elphinu na Irskem
• Cita, sv., † 1272, postrežnica (dekla)
• Evzebij, sv., 3. st., škof in mučenec v Cibalah (sedaj Vinkovci)
• Hozana Kotorska, sv., † 1565, samotarka
• Jakob Ilirik, bl., † 1490, manjši brat v Bitettu pri Bariju v Italiji
• Janez Evangelist Kalan, † 1945, apostol Kristusa Kralja
• Mahal, sv., † ok. 498, škof na Isle of Man v Angliji
• Marija Antonija Bandres y Elosegui, bl., † 1919, redovnica družbe sester Jezusove hčere
• Nikolaj Roland, bl., † 1678, duhovnik in ustanovitelj sester Deteta Jezusa
• Peter Armengol, sv., † 1304?, redovnik mercedarijec v Tarragoni v Španiji
• Polio, sv., 4. st., mučenec v Cibalah Puplij, sv., 4. st., mučenec v Amazeji
• Štefan Pečerskij, sv., † 1094, menih in škof
• Teodor, sv., 4. st., opat v Egiptu Tertulijan, sv., 5. st., škof v Bologni v Italiji
• Tutilo, sv., † 913, menih v St. Gallnu v Švici

27. april

Na koncu Boke Kotorske, slikovitega zaliva, ki se zajeda globoko v obalo črnogorskega Primorja, je mesto Kotor, kjer je že nad tisoč let sedež katoliškega škofa. Škofija obstaja še danes, čeprav je katoliških vernikov v njej manj kot 10.000. Iz te škofije je bil doma sv. Leopold Mandič, rojen v mestu Hercegnovi, ki si je svetniško slavo prislužil kot izreden služabnik božjega usmiljenja in je večino svojih redovniških let preživel kot spovednik pri kapucinih v Padovi.

V kotorski škofiji je tekla zibelka tudi blaženi Hozani Kotorski, katere ime najdemo na svetniškem koledarju danes. Njen rojstni kraj ni zanesljivo znan, vsekakor pa se je rodila nekje v okolici Kotora. Luč sveta je zagledala 25. novembra 1493. Starši so bili pravoslavne vere in pri krstu so ji dali ime Kata (Katarina). Tako starši kot sosedje so občudovali bistroumnost, nedolžno veselost, blago srce in očarljivo prijaznost te deklice. Bila je pesniško nadarjena in je na paši najraje prepevala pesmi, ki jih je sama zlagala: o cvetkah, o nebu in soncu, najraje pa o ljubem, dobrem Bogu. Mati ji je pripovedovala, da Bog, ki je postal človek in je več kot trideset let živel na zemlji, še naprej živi med nami pod podobo kruha. Poslej Kata ni nehala nadlegovati svoje mame: »Pokaži mi, kje je dom ljubega Boga, da ga poiščem in bom srečna ob njem!«

Mati ji je morala pokazati cerkev v Kotoru. Kato je minilo veselje do paše, odtlej je hotela biti v bližini tabernaklja, kjer prebiva Bog pod podobo kruha. Ko ji je bilo štirinajst let, so ji domači dovolili, da se je preselila v Kotor. Osem let je živela pri mestnem svetovalcu kot služkinja. Znala je prijeti za vsako delo, s svojo živahno pesmijo je napolnila vso hišo. Gospodar ji je omogočil, da se je naučila brati in pisati. Zelo rada je obiskovala bolnike, ki jih je hotela tolažiti in razvedriti. Ko ji je bilo dvaindvajset let, je zvedela, da je v Mantovi umrla pobožna vladarjeva svetovalka Hozana, ki se je proslavila z modrostjo in predvsem z dobrimi deli. Kata je sklenila, da ji postane podobna, čeprav nima svetnega bogastva. Stopila je v tretji red sv. Dominika in si privzela ime Hozana. Poslovila se je tudi od drugega doma in si je sredi mesta Kotor priskrbela tesno celico, kjer je lahko nemoteno molila, sicer pa je čas uporabila za delo in za strežbo bolnikom.

Lotila se je vseh opravil iz velikodušne ljubezni do trpečih, svoje telo je krotila s trdim ležiščem in strogim postom. S strogostjo do sebe je združevala rahločutno ljubezen do ljudi, ki so se k njej zatekali v dušnih ali telesnih stiskah. Ko je potres leta 1521 porušil njeno celico, se je preselila k samostanu ob cerkvi sv. Pavla. Tam je prebila še preostalih štiriinštirideset let življenja. Meščani so ji prinašali hrano, ona je zase obdržala le toliko, kolikor je najbolj nujno potrebovala, drugo je razdelila revežem in svojim ljubljenim bolnikom. Od blizu in daleč so prihajali k njej premožni in revni, katoličani in pravoslavni, sveta in pomoči potrebni, in se ji priporočali v molitev.

Zadnja dva meseca življenja je silno trpela. Toda Hozana je bila ob tem srečna, ker ji je Jezus dal delež pri njegovem trpljenju. Vse je prenesla z veseljem, ker je bila uslišana njena mladostna želja: biti v bližini dobrega Boga. Bog jo je vzel s tega sveta k sebi 27. aprila 1565. Njeno nestrohnjeno telo počiva v stekleni krsti na stranskem oltarju Marijine cerkve v Kotoru. Njeno svetniško češčenje, ki je bilo med preprostim ljudstvom razširjeno vse od njene smrti, je Cerkev potrdila s tem, da jo je leta 1927 razglasila za blaženo pod imenom Hozana Kotorska.

• Bazilej, sv., † ok. 322, škof in mučenec v Pontu
• Dominik in Gregor, sv., 13. st., dominikanca iz Španije
• Emo, sv., † ok. 675, škof v mestu Sens v Franciji
• Gregor, sv., 13. st., dominikanec iz Španije
• Klet, † ok. 90 in Marcelin, † ok. 304/05, sv. papeža
• Marcelin, sv., † 304, papež
• Marija Devica Mati dobrega sveta
• Pashazij Radbert, sv., † 860, teolog evharistije
• Rafael Arnaiz Baron, bl., † 1938, trapist
• Rikarij, sv., † 645, duhovnik samotar v Saint Riquieru v Franciji
• Štefan, sv., † 1396, škof v Permu
• Trudpert, sv., 7. st., samotar v Miinstertalu v Nemčiji

• Anijan, sv., 1. st., aleksandrijski škof
• Erminij, sv., † 737, opat v Loblesu v Belgiji
• Febadij, sv., † ok. 393, škof v Agenu v Franciji
• Janez Krstnik Piamarta, bl., † 1913, duhovnik in redovni ustanovitelj iz Brescie
• Klarencij, sv., 7. st., škof v Viennu v Franciji
• Macedonij, sv., † 516, škof v Carigradu
• Marko, sv., † ok. 67, evangelist
• Peter de Betancur, bl., † 1667, doma s Kanarskih otokov, dobrotnik Gvatemale
• Rustik, sv., † 501, škof v Lyonu v Franciji
• Štefan, sv., † 479, škof v Antiohiji, mučenec

25. april

Po soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, učenec apostola Petra, kasneje njegov sodelavec v Rimu. Na željo rimskih kristjanov je med letoma 65 in 70 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja književne vrste, imenovane evangelij. Izbor iz izročila, ki mu je bilo na voljo Jezusove besede in pripovedi o Jezusu je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob.

Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje.

Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, se je Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62.

Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, 'ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale 'Republika sv. Marka' in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo.

• Aleksander, sv., † 177, mučenec v Lyonu v Franciji
• Anton, sv., † 1342, mučenec v Vilni
• Benedikt Menni, sv., † 1914, član usmiljenih bratov v Španiji
• Bova in Doda, sv., 7. st., devici v Reimsu v Franciji
• Deodat, sv., 6. st., opat v Bloisu v Franciji
• Doda, sv., 7. st., devica v Reimsu v Franciji
• Egbert, sv., † 729, menih na otoku Iona na Škotskem
• Evstahij, sv., † 1342., mučenec v Vilni
• Evzebij, Neon in Leontij, sv., † 303, mučenci v Nikomediji
• Fidelis iz Sigmaringena, sv., † 1622, mučenec
• Franka, sv., † 1218, cistercijanska opatinja v Piacenzi v Italiji
• Gregor, sv., 4. st., škof v Granadi v Španiji
• Janez, Anton in Evstahij, sv., † 1342, mučenci v Vilni
• Leontij, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Marija Evfrazija Pelletier, sv., † 1868, redovna ustanoviteljica
• Marija Klopajeva (Alfejeva), sv., 1. st., mati apostolov
• Melit, sv., † 624, škof v Canterburyju v Angliji
• Neon, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Vilfrid Yorški, sv., † 709, škof
• Viljem Firmatus, sv., † 1103, opat v Montainu v Franciji