• Andrej, bl., † 1479, avguštinski eremit v Monterealu v Italiji
• Angel Carletti, bl., † 1495, manjši brat iz Cunea v Italiji
• Antipa, sv., prva st., mučenec v Pergamu
• Bakhus mlajši, sv., † 786/87, menih v samostanu Sv. Saba v Palestini
• Barsanufij, sv., † 540, puščavnik pri Gazi v Palestini
• Gema (Biserka) Galgani, sv., † 1903, italijanska laikinja
• Georg Gervase, bl., † 1608, mučenec v Londonu v Angliji
• Gutlak, sv., † 714, samotar v Angliji
• Helena Guerra, bl., † 1914, redovna ustanoviteljica iz mesta Lucca v Italiji
• Kanuin, bl., † 1120, kartuzijan v Kalabriji
• Stanislav, sv., † 1079, škof in mučenec

11. april

Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.

Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.

Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.

Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.

Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on 'mutec osojski'.

Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.

• Anton Negro, sv., † 1460, dominikanec, mučenec v Tunisu
• Apolonij, sv., prva st., duhovnik in mučenec v Aleksandriji
• Arhangel a Calatafimi, bl., † 1460, manjši brat v Alcanu v Italiji
• Beda mlajši, sv., † 883, menih v Garellu v Italiji
• Domnij (Dujam, Domen), sv., † ok. 304, splitski (salonski) škof, mučenec
• Ezekijel, sv., 6. st. pr. Kr., prerok
• Fulbert, sv., † 1028, škof v Chartresu v Franciji
• Marko Fantuzzi, bl., † 1479, manjši brat v Piacenzi v Italiji
• Mihael Svetniški, imenovan Zamaknjenec, sv., † 1625, španski redovnik trinitarec
• Paladij, sv., † 658, škof v Auxerru v Franciji
• Paternus, sv., † 1058, menih v Paderbornu v Nemčiji

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni 'močan je Bog'. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil "od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit". Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

• Anton Pavoni, bl., † 1374, mučenec dominikanskega reda v Bricherasiu pri Turinu
• Evpsihij, sv., prva st., mučenec v Cezareji v Palestini
• Gavherij, sv., † 1140, regularni kanonik v Aureilu v Franciji
• Heliodor, sv., † 362, škof, in tovariši, mučenci v Perziji
• Hugo, sv † 730, škof v Rouenu v Franciji
• Maksim, sv., † 282, škof v Aleksandriji
• Ubald Adimari, bl., † 1315, servit na Monte Senario v Italiji
• Valtruda, sv., † 688, redovnica v Belgiji

9. april

Valtruda je staro nemško ime, ki pomeni 'vladajoča božja (božanska)' ali 'močna'. Svetnica izhaja iz belgijske plemiške hiše; v njeni družini je bilo več svetnikov in svetnic. Bila je hči plemenitega Valberta in Bertile, sestra svete Aldegonde, mati svetega Landrika, svete Madelberte in Adeltrude, žena svetega Vincenca Madelgarija. Tudi njena mati Bertila je bila svetnica. Ko je odrasla, se je poročila z grofom Vincencem Madelgarijem, dvornim uradnikom kralja Dagoberta I. Imela sta tri otroke, vse tri svetnike: Landrik je bil opat v samostanih Soignies in Hautmont (v severni Franciji), ki ju je ustanovil njegov oče; deloval je verjetno kot misijonski škof na področju Bruxellesa in je umrl okoli leta 700; Madelberta je bila opatinja samostana Maubeuge in je umrla okoli leta 705; Adeltruda, druga opatinja v Maubeuge, pa je umrla okoli leta 696. Ko se je Valtrudin mož odločil, da gre v samostan Hautmont, je žena Valtruda živela še dve leti v svetu, se posvečala skrbi za bolnike in jetnike. Leta 656 je še sama šla v samostan. Po nasvetu svetega Gislana, apostola belgijskega Hainauta, je ustanovila in vodila belgijski ženski samostan Mons, v katerem je tudi umrla 9. aprila 688. Pokopali so jo v po njej imenovani katedrali Ste. Vaudru v Monsu.

Kot je dokumentirano, so sv. Valtrudo zelo zgodaj častili, predvsem v Belgiji in Franciji, kjer jo imenujejo Waudru. Češčena je zaradi njene življenjske zgodbe, hkrati pa častijo kot svetnike tudi njene štiri otroke, njeno sestro Adelgundo iz Maubeugea in njenega moža Vincencija Maldegarja. Njene ostanke so prekopali leta 1250, njeno glavo pa so shranili v posebnem relikviariju.Na praznik sv. Trojice (nedelja po binkoštih) Valtrudine relikvije v veliki procesiji nosijo skozi Mons. Časte jo kot zavetnico mesta Mons, ki se je razvilo ob njenem samostanu. Zdravilni vrelec v Castiauxu se imenuje po njej.

Valtrudo upodabljajo kot redovnico, samo ali skupaj s svojimi štirimi otroki, včasih tudi samo z dvema hčerkama.

• Amantij, sv., † 446, škof v Comu v Italiji
• Badim, sv., † 375, menih in mučenec v Perziji
• Dionizij, sv., † ok. 180, škof v Korintu
• Julija (Marija Roza) Billiart, sv., † 1816, vzgojiteljica
• Julijan od sv. Avguština, bl., † 1606, manjši brat v Španiji
• Klemen, bl., † 1291, vrhovni predstojnik avguštinskih eremitov v Orvietu v Italiji
• Maksim in Timotej, sv., prva st., mučenca v Antiohiji
• Martin, bl., † 1343, samotar v Genovi v Italiji
• Timotej, sv., prva st., mučenec v Antiohiji
• Valter Pontoiški, sv., † ok. 1095, opat v Franciji

8.april

V prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za 'sovražnike človeškega rodu', za 'rušilce bogov' in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 - gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.

To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane 'odlične može' prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.

Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«

Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.