• Alojzij Scrosoppi, sv., † 1884, vzgojitelj iz Vidma (Udine)
• Gandolf iz Binasca, sv., † 1260, manjši brat na Siciliji
• Janez, sv., † 432, škof v Neaplju v Italiji
• Jožef, sv., † 886, himnopisec v Carigradu
• Krest, sv., 1. st., mučenec v mestu Tome
• Ničeta, sv., † 824, opat v Bitiniji
• Rihard, sv., † 1253, škof v Chichestru v Angliji
• Sikst I., sv., † 126, papež
• Ulpijan, sv., 4. st., mučenec v Tiru

3. marec

Angleškemu kralju Rihardu I. so zaradi njegove neustrašenosti v bojih s sovražniki dali vzdevek Levjesrčni. Današnji godovnjak sveti Rihard pa si je prizadeval svoje srce oblikovati po Jezusovem srcu. Zaslovel je kot velik učenjak, še bolj pa je bil cenjen in priljubljen zaradi svoje izredne plemenitosti in dobrote. Kot škof se je izkazal v dobrodelnosti: svoje dohodke je premišljeno razdeljeval, ubogim in stiskanim je pomagal do pravice. Ko ga je starejši brat, s katerim sta se odlično razumela, nekoč prišel opomnit, naj ne razmetava svojega imetja, mu je Rihard odvrnil, da si je sicer zase pridržal konja, da more hitreje priti do Kristusovih udov, ki trpe, pripravljen pa je prodati tudi tega, če bi videl, da je to všeč Bogu, ki je zdaj njegov edini gospodar.

Rihard se je rodil okoli leta 1197 v plemiški družini Wich, ki je v angleški državljanski vojni zašla v dolgove in izgubila gospodarja, Rihardovega očeta. Posestvo je prevzel Rihardov starejši brat, ko pa ni mogel poplačati upnikov, je moral v zapor. Tedaj je Rihard pustil študij, ki ga je veselil, da reši dom. S pridnostjo in razumnostjo mu je to uspelo. Brat mu je zdaj ponudil pravice do nasledstva in mu pridobil nevesto iz bogate rodbine, Rihard pa je oboje odklonil. Odbrana nevesta se je rada poročila z njegovim bratom, saj je videla, da je Rihardu več do študija kot do družine.

Rihard je najprej študiral na univerzi v Oxfordu, nato pa ga je želja po večjem znanju gnala v Pariz, kjer je bila tedaj najbolj sloveča evropska univerza. Kot študent se je povečini boril z revščino, vendar je to prenašal v duhu spokornosti. Posnemati je tudi želel zgled sv. Frančiška Asiškega, katerega vpliv je tedaj segel do Francije. Po vrnitvi iz Pariza si je Rihard v Oxfordu pridobil naslov magistra, nekaj časa je tudi predaval in zaradi njegove učenosti so ga vsi hvalili. Njemu pa ni bilo do časti, temveč si je prizadeval, da bi s svojim znanjem služil domovini in Cerkvi. S tem namenom je šel v Bologno študirat še cerkveno in državno pravo. V pravni vedi se je Rihard tako izkazal, da je nekaj mesecev predaval namesto nekega profesorja, ki je zbolel. Ta mu je ponudil nasledstvo v profesuri, toda Rihard se je raje vrnil v Anglijo, kjer so ga bolj potrebovali.

Nekaj časa je bil kancler oxfordske univerze, potem pa ga je svetniški Edmund Rich, nadškof v Canterburyju in angleški primas, povabil k sebi za tajnika. Zvesto mu je služil in je svoje bogato znanje uporabil, da pridobi Cerkvi vse pravice, ki jih ji je kratil tedanji angleški kralj Henrik III. Nadškof Edmund se s kraljem ni maral prepirati, zato je odšel v prostovoljno pregnanstvo v Francijo, kjer je leta 1240 umrl. Rihard, ki ga je spremljal, je v Franciji izpopolnil svoje bogoslovno znanje in je bil po Edmundovi smrti posvečen za duhovnika. Ko se je vrnil v domovino, je prevzel manjšo podeželsko župnijo.

Leta 1244 je bil izvoljen za škofa v mestu Chichester in sicer proti volji kralja Henrika III., ki je imel svojega kandidata in ki ni pozabil, kako je Rihard znal braniti pravice Cerkve. Rihardovo izvolitev je potrdil papež, kralj se je maščeval tako, da je dal zapleniti vse škofovske dohodke v Chichestru. Riharda to ni motilo. Prevzel je upravo škofije, kakor da je vse v redu, se naselil v najetem stanovanju in se hranil pri preprostih ljudeh. Obiskoval je vse župnije svoje škofije in bil povsod z navdušenjem sprejet. Kralj je uvidel, da škoduje sam sebi, če je v sporu s škofom Rihardom, zato mu je vse imetje vrnil. Tega se je škof razveselil zato, ker je zdaj imel kaj deliti ubogim. Ko je videl, da se mu bliža smrt, je opravil še zadnja naročila, poljubil križ in dejal: »Marija, božja mati in mati usmiljenja, brani me pred sovražnikom.« Umrl je 3. aprila 1253, star 56 let. Devet let po smrti je bil prištet med svetnike.

• Abundij, sv., † 468, škof v Comu v Italiji
• Afian in Edesij, sv., 4. st., palestinska mučenca
• Edesij, sv., 4. st., palestinski mučenec — glej Afian in Edesij
• Elizabeta Vendramini, bl., † 1860, redovna ustanoviteljica iz Padove
• Evstazij, sv., † 629, opat v Luxeuilu v Franciji
• Frančišek Coli, bl., † 1875, dominikanec iz Gombrenyja v Španiji
• Frančišek Paolski, sv., † 1507, ustanovitelj reda najmanjših bratov
• Leopold iz Gaiche, bl., † 1815, frančiškan v Montelucu pri Spoletu v Italiji
• Marija Egiptovska, sv., † 430?, spokornica
• Nicetij, sv., † 573, škof v Lyonu v Franciji
• Nikolaj Carneckyj, bl., † 1959, škof ukrajinskega vzhodnega obreda, apostolski eksarh in 25 tovarišev mučencev
• Peter Calungsod, bl., † 1672, filipinski katehist, mučenec
• Polikarp, sv., 4. st., mučenec v Egiptu
• Teodozija, sv., 4. st., palestinska mučenka

2. april

Ljubezniva zgodbica pripoveduje o današnjem svetniku, da je dvakrat stopil v krušno peč, da jo popravi; čeprav je bila močno zakurjena, mu ognjeni plameni niso škodovali. Podobno mu ni mogel do živega duh renesančne dobe, ki je bila popolnoma zaverovana v tostranstvo in je slavila predvsem zunanje veličje. Že kot otrok se je odločil za življenje po čistem evangeliju, kakor ga je živel sv. Frančišek Asiški, njegov krstni zavetnik.

Po rojstnem mestecu Paola v Kalabriji, kjer je zagledal luč sveta 27. marca 1416, je dobil 'priimek« da Paola, ali po naše Pavelski. Njegova pobožna starša sta bila že priletna in sinka sta postavila pod varstvo sv. Frančiška Asiškega. Čutila sta dolžnost, da bistrega dečka vzgajata tako, da bo delal veselje svojemu nebeškemu zavetniku. Ni se jima bilo treba preveč truditi, kajti deček je bil izredno dovzeten za vse, kar je božje, in kot dvanajstletnik se je lahko z učenimi duhovniki pogovarjal o zapletenih verskih vprašanjih. Eno leto je živel pri frančiškanih blizu domačega kraja in nosil je celo redovno obleko, vendar pa ni hotel ostati pri njih za vedno, ker ga je Bog klical drugam.

Vrnil se je k staršem in z njimi šel leta 1429 na dolgo romanje: obiskali so Monte Cassino, Loreto, Assisi in Rim. Frančišek je povsod molil in vse bistro opazoval. Ko je v Rimu videl sijajna oblačila kardinalov, je deček potipal svileni plašč enega od njih in mu brez ovinkov rekel, da tak blišč ni nič podoben evangeljskemu duhu ponižnosti in skromnosti.

Po vrnitvi v Paolo je hodil po okolici in iskal bivališča pobožnih samotarjev, ki so tam živeli pred štiristo leti. Sklenil je, da jih bo posnemal. Umaknil se je v samoto in živel ves blažen proč od ljudi, večkrat zamaknjen v božjo lepoto, dobroto in usmiljenost. Po šestih letih se mu je pridružilo enajst mož. Pobožna družba si je nadela ime 'eremiti brata Frančiška'. Pod njegovim vodstvom so si uredili borne celice in cerkvico za bogoslužje. Nadškof iz Cosenze je ustanovo leta 1436 potrdil. Nekaj let kasneje so mu dobrotniki pomagali sezidati večji samostan, ki naj bi postal materna hiša za novi red. Leta 1450 se jim je pridružil tudi Frančiškov oče, brž ko mu je umrla žena. Število redovnikov je naglo naraščalo in prvi samostan je postal premajhen. Frančišek je v okolici zgradil nove hiše, vse primerne za samotarje. S svojo duhovno silo, dano od Boga, je premagal vse, ki so nastopili zoper njega in njegovo redovno družino.

Leta 1464 ga je več uglednih ljudi s Sicilije prosilo, naj pride k njim in v Milazzu pri Messini ustanovi svoj samostan. Frančišek je njihovi prošnji ustregel. Papež Pavel II. je poslal nekega svojega prelata, da preišče delo Frančiška in njegovih redovnikov. Čeprav je bila njegova ocena ugodna, je red potrdil šele njegov naslednik Sikst IV. leta 1474. Uradno ime reda je 'eremiti Frančiška Pavelskega', med ljudmi pa se je udomačilo ime 'najmanjši bratje'.

Sveti Frančišek je svoje samotarje vodil najprej po začasnih pravilih, ki jih je kasneje dopolnil in so bila potrjena leta 1493. V ta pravila je Frančišek vnesel četrto obljubo, da se bodo njegovi redovniki postili vse leto tako, kakor je predpisano za štiridesetdnevni post. Zdaj je red razširjen v Italiji, Španiji in Franciji. Tam je Frančišek Pavelski umrl 91 let star med branjem pasijona na veliki petek 2. aprila 1507. Svojo dušo je izročil Bogu pri evangelistovih besedah 'nagnil je glavo in izdihnil'. Za svetnika je bil razglašen leta 1519. Za patrona svoje dežele so ga sprejeli v Španiji, Kalabriji in na Siciliji. Središče njegovega češčenja na Slovenskem je nekdaj bilo v Šmihelu pri Novem mestu. Matere se mu priporočajo za srečo pri otrocih.

• Agapa (Ljuba), Hionija (Snežna) in Irena, sv., † 304, solunske mučenke
• Cellach, sv., † 1129, škof v Mammoniji na Irskem
• Gilbert, sv., † 1245, škof v Caithnessu na Škotskem
• Hionija (Snežna), sv., † 304, solunska mučenka
• Irena, sv., 304, solunska mučenka
• Ludvik Pavoni, bl., † 1849, ustanovitelj Družbe sinov Marije Brezmadežne v Brescii v Italiji
• Nonij Alvarez Pereira, bl., † 1431, karmeličan v Lizboni na Portugalskem
• Tomaž Tolentinski in tovariši, bl., † 1322, mučenci, misijonarji v Indiji
• Valarih, glej Valerij
• Valerij (Valarih), sv., † 619?, duhovnik in puščavnik v Amiensu v Franciji
• Venancij, sv., † 257?, škof in mučenec

God: 1.april

Prenovljeni Rimski martirologij navaja 1. aprila spomin Agape in Hionije, rodnih sester iz Soluna, ki sta bili mučeni 1. aprila 304, ko je Dioklecijanovo splošno preganjanje doseglo vrhunec. Le malo pozneje, morda že isti dan, je dala življenje za Kristusa nekaj mlajša Irena, najbrž sestra onih dveh. Vse tri so bile s svojimi krepostmi vredne naslednice tistih dobrih kristjanov, ki jih je v Solunu vzgojil apostol Pavel in se veselil njihove močne vere in bratovske ljubezni (1 Tes 1,8; 4,9). Ko se je leta 303 začelo Dioklecijanovo preganjanje, so poskrile svete knjige, ki jih je cesar ukazal uničiti, se umaknile na visoko goro in se skrivale. »Tam so stanovitno Boga molile. Njihovo telo je bilo na planinskih višavah, njihov duh pa je bival v nebesih. Ko so jih tam prijeli, so jih peljali k oblastniku Dulceciju, ki je preganjanje začel, da bi se izkazale do smrti zveste v ljubezni do Kristusa, ko so prej spolnjevale vse druge božje zapovedi.« Tako pravi izvirno poročilo.

Agapa in Hionija sta se izkazali vredne svojih imen; Agapa pomeni v grščini 'Ljubezen' (slovensko lahko Ljuba), Hionija pa 'Snežna' (hiôn = sneg). Ko je oblastnik ob zaslišanju ugotovil, da nočejo darovati, kakor je odrejalo cesarsko povelje, "je razsodil, naj žive sežgo". Agapo in Hionijo je poskušal na vse načine pripraviti k odpadu, pokazali pa sta neomajno trdnost v veri, zato je obe takoj izročil ognju, Ireno pa je še pridržal v ječi.

Po latinskem prevodu zanesljivega grškega poročila o tem mučeništvu je objavil opis zaslišanja Fr. Ks. Lukman v Martyres Christi, 221- 222 (Kristusovi pričevalci 226-232). Tu navajamo sklepni del:

»Namestnik Dulcetij je torej sveto ženo poklical nazaj, jo dal postaviti pred sodišče in ji rekel: »Ali še vztrajaš v isti brez­umnosti?« — Irena je dejala: »Ni brezumnost, ampak češčenje Boga, v katerem vztrajam.« — Namestnik Dulcetij je rekel: »S prejšnjim odgovorom si jasno pokazala, da nočeš poslušati ukaza cesarjev, kakor bi bilo prav, in tudi zdaj vidim, da vztrajaš v isti brezumnosti, zato boš dobila primemo kazen.« Zahteval je papir in napisal tole sodbo: »Ker Irena ni hotela ubogati ukaze cesarjev in darovati bogovom, da, ker še celo zdaj vztraja pri krščanskem nauku in bogočastju, zapovedujem, naj se živa sežge, kakor prej njeni sestri.«

Ko je namestnik izrekel to sodbo, so vojaki Ireno prijeli in peljali na neki vzvišen kraj, kjer sta bili pretrpeli mučeništvo tudi njeni sestri. Ko so zažgali veliko grmado, so veleli, naj stopi nanjo. Sveta Irena je psalme pojoč in Boga slaveč planila na grmado in umrla v letu devetega konzulata Dioklecijana Av­gusta in osmega konzulata Maksimijana Avgusta, ob aprilskih kalendah, ko je na veke vekov kraljeval naš Gospod Kristus Jezus. Z njim naj bo slava Očetu in Svetemu Duhu na veke vekov. Amen.«

Živim na vasi in po nakupih in drugih opravkih sem se odpravil v bližnje mesto. Ko sem uredil vse, za kar sem prišel, sem kot veren človek hotel stopiti v bližnjo cerkev, da počastim Boga in se mu zahvalim. Toda na moje razočaranje je bila cerkev zaklenjena. (Ignac)

Vse pohvale zasluži tvoja želja, da potem, ko si uspešno opravil vse, za kar si prišel v mesto, stopiš v cerkev in se zahvališ Bogu. Svojega lepega namena nisi mogel uresničiti, ker je bila cerkev zaklenjena. Nekdaj so bile (in na podeželju so povečini še) vse cerkve odprte od zgodnjega jutra do poznega večera. Takrat je bilo nekaj nezaslišanega, da si je nekdo drznil oskruniti Bogu posvečeni kraj. Danes pa cerkve niso varne pred vlomilci, ki delujejo ne samo ponoči, ampak tudi pri belem dnevu, zato so mnoge cerkve večji del dneva zaprte. Vse manj je mestnih cerkva, ki so lahko odprte, ker imajo zveste varuhe. To so ljudje, ki zavestno sprejmejo to nalogo. Tihi varuhi naših cerkva so tudi molivci, ki prihajajo tja ob različnih dnevnih urah. (sč)

priloga

'Zaslužni papež' Benedikt XVI.

moj pogled

Dr. Lučka Kajfež Bogataj

gost meseca

Dr. Bogdan Dolenc

Preberite več: April 2013