• Bazilej, sv., † ok. 322, škof in mučenec v Pontu
• Dominik in Gregor, sv., 13. st., dominikanca iz Španije
• Emo, sv., † ok. 675, škof v mestu Sens v Franciji
• Gregor, sv., 13. st., dominikanec iz Španije
• Klet, † ok. 90 in Marcelin, † ok. 304/05, sv. papeža
• Marcelin, sv., † 304, papež
• Marija Devica Mati dobrega sveta
• Pashazij Radbert, sv., † 860, teolog evharistije
• Rafael Arnaiz Baron, bl., † 1938, trapist
• Rikarij, sv., † 645, duhovnik samotar v Saint Riquieru v Franciji
• Štefan, sv., † 1396, škof v Permu
• Trudpert, sv., 7. st., samotar v Miinstertalu v Nemčiji

• Anijan, sv., 1. st., aleksandrijski škof
• Erminij, sv., † 737, opat v Loblesu v Belgiji
• Febadij, sv., † ok. 393, škof v Agenu v Franciji
• Janez Krstnik Piamarta, bl., † 1913, duhovnik in redovni ustanovitelj iz Brescie
• Klarencij, sv., 7. st., škof v Viennu v Franciji
• Macedonij, sv., † 516, škof v Carigradu
• Marko, sv., † ok. 67, evangelist
• Peter de Betancur, bl., † 1667, doma s Kanarskih otokov, dobrotnik Gvatemale
• Rustik, sv., † 501, škof v Lyonu v Franciji
• Štefan, sv., † 479, škof v Antiohiji, mučenec

25. april

Po soglasnem izročilu, ki sega v apostolske čase, je pisec drugega evangelija Marko, učenec apostola Petra, kasneje njegov sodelavec v Rimu. Na željo rimskih kristjanov je med letoma 65 in 70 napisal svoj evangelij, ki je po obsegu najkrajši, po nastanku pa najstarejši. Marko velja za iznajditelja književne vrste, imenovane evangelij. Izbor iz izročila, ki mu je bilo na voljo Jezusove besede in pripovedi o Jezusu je vpel v kronološki in geografski okvir navideznega življenjepisa, od tedaj, ko je Janez krstil Jezusa v Jordanu, pa do tedaj, ko so v Jeruzalemu našli prazen grob.

Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko, pravijo, je Jezusa gotovo osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 po Kr. seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije in Marko jima je bil pomočnik. Ko so stopili na maloazijska tla, se je Marko na lepem vrnil v Jeruzalem. Morda ga je premagalo domotožje, morda se je ustrašil nevarne poti po gorskem svetu, morda se kot pokristjanjeni Jud ni strinjal s širokimi Pavlovimi nazori. Ko sta se Pavel in Barnaba vrnila v Jeruzalem in pripovedovala o uspešnem delu med pogani, je bilo Marku žal, da ni vztrajal in ju je prosil, če bi smel iti z njima, ko bosta šla na novo potovanje.

Pavel ga ni hotel vzeti s seboj, čeprav je Barnaba to želel. Ker ni prišlo do soglasja, se je Pavel odpravil sam na svoje drugo misijonsko potovanje, Barnaba in Marko pa sta uspešno misijonarila na Cipru. Okoli leta 54 sta otok zapustila in po starem izročilu je Marko odšel v Aleksandrijo v Egiptu, kjer je postal prvi škof tega cvetočega mesta. To bi utegnilo biti med letoma 54 in 62.

Leta 62 je bil Marko spet pri Pavlu, ujetniku v Rimu. Zdaj ga je cenil tudi Pavel, ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja. Po Pavlovi osvoboditvi je bil v Rimu nekaj časa skupaj s Petrom, ki ga omenja v svojem prvem pismu. Tedaj je na prošnjo rimske krščanske občine napisal svoj evangelij. Ko je bil Pavel drugič v ječi, Marka ni bilo več v Rimu, zato apostol Pavel učencu Timoteju v Efez piše, naj pride k njemu v Rim in s seboj pripelje še Marka, 'ker mi je zelo koristen za službo«. Po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji. Od tam so njegove svetinje pozneje prenesli v Benetke, kjer so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno baziliko. Iz Benetk in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo tudi v naše kraje. Benetke so se na višku svoje pomorske slave imenovale 'Republika sv. Marka' in za mestni grb imajo še danes krilatega leva, ki je simbol evangelista Marka. Tega leva vidimo po mestih na slovenski obali, ki so bile nekoč pod beneško oblastjo.

• Aleksander, sv., † 177, mučenec v Lyonu v Franciji
• Anton, sv., † 1342, mučenec v Vilni
• Benedikt Menni, sv., † 1914, član usmiljenih bratov v Španiji
• Bova in Doda, sv., 7. st., devici v Reimsu v Franciji
• Deodat, sv., 6. st., opat v Bloisu v Franciji
• Doda, sv., 7. st., devica v Reimsu v Franciji
• Egbert, sv., † 729, menih na otoku Iona na Škotskem
• Evstahij, sv., † 1342., mučenec v Vilni
• Evzebij, Neon in Leontij, sv., † 303, mučenci v Nikomediji
• Fidelis iz Sigmaringena, sv., † 1622, mučenec
• Franka, sv., † 1218, cistercijanska opatinja v Piacenzi v Italiji
• Gregor, sv., 4. st., škof v Granadi v Španiji
• Janez, Anton in Evstahij, sv., † 1342, mučenci v Vilni
• Leontij, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Marija Evfrazija Pelletier, sv., † 1868, redovna ustanoviteljica
• Marija Klopajeva (Alfejeva), sv., 1. st., mati apostolov
• Melit, sv., † 624, škof v Canterburyju v Angliji
• Neon, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Vilfrid Yorški, sv., † 709, škof
• Viljem Firmatus, sv., † 1103, opat v Montainu v Franciji

24. april

Vsako leto na cvetno nedeljo in na veliki petek v cerkvi poslušamo pasijon poročilo štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju. Na cvetno nedeljo se zvrstijo evangelisti Matej, Marko in Luka, na veliki petek pa nam leto za letom govori evangelist Janez. Slišimo tudi njegove besede: »Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena«. Marije Klopajeve, ki je bila med ženami, ki so stalno spremljale Jezusa in mu stregle na njegovih potih, se zaradi te dobrote pa tudi zvestobe božjemu Učitelju do konca, Cerkev spominja na današnji dan.

Evangelist Janez imenuje Marijo Klopajevo 'sestro Jezusove matere', vendar je to treba razumeti po načinu judovskega izražanja o sorodstvu. Po starem izročilu je bila današnja svetnica žena Klopaja (po starem prevodu Kleopa), ki je bil Jakobov sin in brat svetega Jožefa. Marija Klopajeva je bila torej svakinja Jezusove matere Marije. Namesto Klopaj srečujemo v Svetem pismu še ime Mej kot očeta Jakoba in Jožefa, zato lahko današnji svetnici rečemo tudi Marija Alfejeva. Njen sin Jakob je bil član apostolskega zbora Jakob mlajši, čigar praznik obhajamo 3. maja.

Marija Klopajeva je vztrajala ob umirajočem Jezusu in njegovi trpeči Materi pod križem na Kalvariji. Pomagala je pri snemanju Jezusovega telesa in ostala tam, dokler ga niso položili v grob. Zaradi bližajočega se praznika Jezusovega trupla niso mogli maziliti, kakor je bil običaj. Zato je Marija Klopajeva z Marijo Magdaleno v velikonočnem jutru navsezgodaj prihitela h grobu, da bi dopolnili njegovo maziljenje. Po poročilu drugih evangelistov je bilo žena več. Žene so presenečene zagledale grob odprt in prazen in angela, ki jim je govoril: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: "Sin človekov mora biti izročen v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati". Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim« (Lk 24,5–7). Marija Klopajeva je bila torej med prvimi pričami Gospodovega vstajenja.

Iz zapisa v Apostolskih delih, da so apostoli po Jezusovem vnebohodu šli v Jeruzalem in v dvorani zadnje večerje "enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati" (t.j. sorodniki) ter pričakovali prihod Svetega Duha, razlagalci enodušno sodijo, da je bila med tistimi ženami tudi Marija Klopajeva. Torej je bila od Boga izbrana, da bo napolnjena s Svetim Duhom. Potem je bila s svojim spodbudnim življenjem zgled prvim kristjanom, čeprav o njeni življenjski usodi po prvih binkoštih ni nobenih trdnih poročil.

Med svetniškimi lastnostmi Marije Klopajeve je na prvem mestu njena brezpogojna vdanost Jezusu, odkar je začel z javnim delovanjem. Prav tako sta občudovanja vredni njena vztrajnost pod križem in požrtvovalna ljubezen, ki jo je Odrešeniku izkazovala še pri pokopu in grobu. V njeno materinsko čast je treba šteti gorečnost apostola Jakoba mlajšega in Jezusovega učenca Jožefa Pravičnega. Mati Marija Klopajeva jima je svetila z dobrim zgledom pa tudi s svojo tiho in nesebično službo Jezusu. Marija Klopajeva ali Alfejeva se uvršča med najpopolnejše svetopisemske žene in matere. V krščanskem občestvu zato velja za veliko priprošnjico dobre verske vzgoje. Temelje te vzgoje postavlja družina, predvsem starši z zgledom svojega življenja.

24. april

Sveti Frančišek Asiški je v uboštvu in veselju živel Kristusov evangelij. Njegov zgled je privabil veliko število učencev. Zanje je sestavil Vodilo redovna pravila, ki jih je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Frančiškova evangeljska širina je kasneje povzročila, da so ta pravila razlagali različno in tako so se iz njegove prvotne zamisli rodili trije frančiškanski redovi: minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih; observanti, ki so hoteli živeti dobesedno po Frančiškovem Vodilu (različne veje observantov so se pozneje združile v današnji red frančiškanov), in kapucini, strožja reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju, kmalu po Lutrovi reformi.

Prvi mučenec mladega kapucinskega reda je bil sv. Fidelis iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Rov. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.

Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali 'advokata siromakov'. Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (Zvest). Potem je nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (16181648) razvnel strasti do skrajnosti.

V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fidelis prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.

Sredi januarja leta 1622 je prišel v popolnoma protestantski vzhodni del Švice, da bi pridobil ljudi nazaj za katoliško vero. Naletel je na fanatičen odpor kalvinskih pridigarjev, ki so ga pri ljudstvu očrnili kot avstrijskega biriča. Z zvijačo so ga zvabili v kraj Seewis, češ da kmetje želijo, naj jim pride pridigat. Ko je v nedeljo, 24. aprila 1622 stopil na prižnico, je nastal hrup, pred cerkvijo so kriki in streli pretresli zrak. Uporni kmetje so najprej pobili avstrijsko varnostno stražo. Strel, namenjen pridigarju, je zgrešil cilj. Fidelis je še prišel s prižnice in se skušal rešiti skozi zakristijska vrata. Komaj je bil zunaj cerkve, je z meči, vilami in koli planilo nanj kakšnih dvajset mož in zahtevalo od njega, da sprejme njihovo vero. Fidelis jim je odgovoril: »Prišel sem semkaj, da se bojujem proti krivi veri, ne pa da jo sprejmem!« Ko je množica to slišala, je planila nadenj in ga pobila.

Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746.

Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.

• Egidij Asiški, bl., † 1262, manjši brat Gerard, sv., † 994, škof v Toulu v Franciji
• Helena Valentini, bl., † 1458, vdova, nuna in mistikinja iz Vidma v Furlaniji
• Jurij, sv., † 1117, škof v Suelli na Sardiniji
• Jurij, sv., † 303, vojak in mučenec
• Marolus, sv., 5. st., škof v Milanu v Italiji
• Terezija Marija od Križa (Manetti), bl., † 1910, karmeličanka
• Vojteh (Adalbert, Bela), sv., † 997, škof in mučenec

23. april

Po ljudskem koledarju je pravi začetek pomladi Jurjevo spominski dan sv. Jurija, vojaka in mučenca, ki je bil nekoč 24., zdaj pa je 23. aprila. Ta svetnik, ki ga upodabljajo kot zmagovalca nad zmajem o njem pa vemo malo zgodovinsko zanesljivega je med pokristjanjenimi Slovani nadomestil neko pomembno pomladansko božanstvo, najbrž Jarila. O Jurjevem naj bi bila narava že zelena, zato se glavni junak obrednih obhodov na ta dan imenuje Zeleni Jurij: eden od fantov je od nog do glave ovit v zelenje. Jurjevanje, ki se je danes ohranilo samo še v Beli Krajini, je bilo nekoč razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Jurjaši so med petjem posebnih kolednic in plesom obhodili vso vas, pri vsaki hiši voščili srečo in dobili od gospodinje darove.

Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Uda, kjer napis že iz leta 368 poveličuje "svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija". Sledovi bazilike v njegovo čast, pozidane že v Konstantinovi dobi, so še zdaj dobro vidni. Obstoji obilo prič iz naslednjih dob, ki govore o velikih čudežih, ki se tu dogajajo. Iz številnih opisov njegovega trpljenja najstarejši in najbolj utemeljeni soglašajo, da je bila njegova domovina maloazijska provinca Kapadokija. Njegov oče je bil po rodu iz Perzije, mati pa domačinka, oba sta bila dobra kristjana. Sin si je izbral vojaški poklic in je hitro napredoval v službi. Hkrati pa je v Juriju rasla njegova globoka in močna vera. Ko se je začelo preganjanje, je razdal svoje imetje med reveže in se sam oglasil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Začelo se je dolgotrajno mučenje, ki ga je junaško prenesel. S svojo izpovedjo vere in s svojim zaupanjem v Kristusovo zmago nad smrtjo je spreobrnil mnogo ljudi. Nazadnje je bil obglavljen. Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko.

Njegov življenjepis je pomešan s slikovitimi legendami, iz katerih je teže razbrati zgodovinsko jedro. Ena od teh legend ve povedati, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje.

Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar 'iztrebil' krščanstvo v svoji armadi.

Cerkve in ustanove (tudi viteški redovi), posvečeni sv. Juriju, obstoje po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Georgije (Gruzije), ki ima po tem svetniku celo ime. Cerkve na Vzhodu že od prvih časov slave njegov spomin 23. aprila; tega se drži tudi latinski Zahod, razen oglejskega patriarhata, kjer so njegov god že od nekdaj praznovali 24. aprila. To je veljalo tudi za slovenske dežele južno od Drave. Po novem se tudi mi glede datuma pridružujemo vesoljni Cerkvi.