12. april

Cesar Konstantin Veliki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. Sam se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo, vendar je Cerkev spoštoval. Rimski škof in papež je bil tedaj Silvester I., ki je imel velike težave z arijansko zmoto: Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da se Kristus ni rodil kot Bog, temveč le kot človek. Dokler je cesar Konstantin prebival v Rimu, je papeža Silvestra imel za predstavnika vesoljne Cerkve. Ko pa se je leta 330 preselil v Konstantinopel (Carigrad) in je dal to mesto blagosloviti kot 'novi Rim', si je cesar izbral druge svetovalce in se na papeža ni več oziral. Pod vplivom svojih svetovavcev je podpiral tudi zagovornike arijanizma. Iz Aleksandrije je poslal v pregnanstvo svetega škofa Atanazija, Arijevega glavnega nasprotnika. Cesar Konstantin je umrl leta 337 in isto leto je Petrov sedež v Rimu zasedel papež Julij L, ki je bil po rodu Rimljan in tudi po duhu je bil močan predstavnik krščanskega Rima. Ob njegovem nastopu je ves krščanski svet pričakoval, kaj bo odločil glede arijanstva, ki je bilo obsojeno na cerkvenem zboru v Niceji leta 325, vendar se je še kar naprej širilo. V Rim so pisali od treh strani: najprej carigrajski metropolit Evzebij, ki je bil polarijanec; dragi odposlanci so papeža prosili pomoči zoper nasprotnike nicejskih sklepov, slednjič pa se je oglasil še glavni zagovornik resnice škof Atanazij. Papež Julij se je z vso odločnostjo postavil na njegovo stran v obrambo resnice, ki jo je razglasil nicejski koncil.

Da bi dal močnejšo oporo vzhodnim škofom, jih je leta 340 povabil na sinodo v Rim. Prišlo je 50 škofov, pristašev nicejske veroizpovedi; njeni nasprotniki, ki so sami zahtevali sklicanje sinode, pa so spričo papeževe odločnosti rajši ostali doma. Sinoda je enodušno podprla papeža Julija in zahtevala, da se mora Atanaziju vrniti škofovski sedež, s katerega je bil že drugič krivično pregnan. Enako se je sinoda zavzela za druge pravoverne škofe. Malo kasneje se je sešla v Antiohiji sinoda, kjer so se zbrali pristaši napol arijanskega carigrajskega škofa Evzebija in od papeža je zahtevala, da potrdi njeno stališče. Papež Julij I. je vsem škofom poslal pismo, sestavljeno s svetniško plemenitostjo, vredno vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve. V njem odklanja sklepe iz Antiohije, ne da bi koga osebno žalil. Evzebij je imel močno oporo v cesarju Konstanciju, zato se za papeževo pismo ni zmenil. Pred zgodovino ostaja ta listina pomembno pričevanje, kako si je papež Julij I. prizadeval, da uveljavi avtoriteto Petrovega naslednika in obnovi edinost v Cerkvi.

Julij I. si je kot rimski škof zagotovil časten spomin tudi zato, ker je modro urejal cerkveno upravo. Ustanovil je zbor notarjev, ki so prevzeli skrb za pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost tako, da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča. V Rimu je dal sezidati najmanj pet cerkva, najpomembnejša med njimi je cerkev dvanajstih apostolov.

Kot papež je vodil Cerkev polnih petnajst let. Umrl je 12. aprila leta 352 in pokopali so ga v cerkvi, ki jo je dal sezidati na Avrelijevi cesti. Njegov grob so obiskovali romarji še v 7. stoletju. Pozneje so relikvije prenesli v baziliko Santa Maria in Trastevere. Leta 1505 so ugotovili pristnost teh relikvij in tako se je češčenje tega zaslužnega papeža spet poživilo.

• Andrej, bl., † 1479, avguštinski eremit v Monterealu v Italiji
• Angel Carletti, bl., † 1495, manjši brat iz Cunea v Italiji
• Antipa, sv., prva st., mučenec v Pergamu
• Bakhus mlajši, sv., † 786/87, menih v samostanu Sv. Saba v Palestini
• Barsanufij, sv., † 540, puščavnik pri Gazi v Palestini
• Gema (Biserka) Galgani, sv., † 1903, italijanska laikinja
• Georg Gervase, bl., † 1608, mučenec v Londonu v Angliji
• Gutlak, sv., † 714, samotar v Angliji
• Helena Guerra, bl., † 1914, redovna ustanoviteljica iz mesta Lucca v Italiji
• Kanuin, bl., † 1120, kartuzijan v Kalabriji
• Stanislav, sv., † 1079, škof in mučenec

11. april

Leta 1966 so se Poljaki spominjali tisočletnice pokristjanjenja, leta 1979 pa devetstoletnice smrti sv. Stanislava, zavetnika Poljske. Od 2. do 10. junija 1979 je svojo domovino prvič obiskal Janez Pavel II., prvi slovanski papež v dvatisočletni zgodovini Cerkve. »Moje korake vodi dejansko jubilej škofa in mučenca sv. Stanislava,« je dejal pred vzletom z rimskega letališča. Zadnja postaja tega potovanja je bila maša na prostranem travniku pred mestom Krakov, škofovskim sedežem sv. Stanislava in Karola Wojtyla, sedanjega papeža. Ob papežu se je zbralo blizu dva milijona ljudi: v svoji homiliji je papež govoril o sv. Stanislavu in njegov jubilej povezal z dolžnostjo krščanskega pričevanja, ki izhaja iz zakramenta svete birme.

Stanislav se je rodil leta 1030 v vasi Ščepanovo pri Krakovu v družini nižjega vojaškega plemiča. Krščanstvo je bilo takrat na Poljskem še mlado in ljudi še zdaleč ni prekvasilo, zato je bilo v njih še mnogo surovosti. Stanislavovi starši so bili verni. Fant je želel postati duhovnik. Šolal se je najprej v Gnjeznu, kjer je grob sv. Vojteha, apostola Poljske, svoje bogoslovno znanje pa je utrdil v Liegu v Belgiji, kjer je bilo eno od središč prenovitvenega gibanja v Cerkvi. Mladi Stanislav se je vrnil v domovino z željo, da bi svoje moči posvetil Cerkvi, prosti državnih vezi. Rad bi postal redovnik, a na željo svojega škofa je sprejel službo župnika. Od blizu je spoznal stisko revnih slojev in rad bi jim gmotno in duhovno pomagal. Škof ga je poklical k sebi v Krakov, glavno mesto poljske kraljevine. Stanislav je želel, da bi Krakov postal tudi duhovno središče Poljske.

Leta 1070 je umrl krakovski škof in po volji ljudstva, plemstva in kralja Boleslava II. Hrabrega je postal njegov naslednik Stanislav. Bil je drugi škof na Poljskem, ki ni izšel iz vrst redovnikov. Dobro je poznal versko stanje med ljudmi in med duhovščino in rad bi ga dvignil po vzoru clunyjskega opata Hildebranda, poznejšega papeža Gregorja VII., velikega prenovitelja cerkvenega življenja. Boril se je za to, da državna oblast ne bi ovirala Cerkve pri izpolnjevanju njenega duhovnega poslanstva.

Kralj Boleslav je želel, da se Cerkev na Poljskem okrepi. Po njegovi zamisli naj bi bila opora državni moči. Prva leta je Stanislav s kraljem lepo sodeloval; njegova prva želja je bila utrditi moralne temelje države. Kralj naj bi bil vsem državljanom zgled lepega življenja. Tu so nastopile težave, kajti kralj je živel vse prej kot zgledno: za utrditev svoje moči ni izbiral sredstev in svojih strasti ni brzdal. Vsi so pred njim trepetali, škof Stanislav pa mu je spoštljivo, toda odločno očital njegove napake. 11. aprila 1079 je kralj Boleslav med mašo zunaj Krakova škofa Stanislava umoril. Nihče drug ni hotel biti za krvnika. Ljudje so škofa, ki je padel pod mečem, začeli častiti kot svetnika, kralj pa je izgubil prestol in moral je v pregnanstvo na Ogrsko. Škofa mučenca so pokopali v krakovski stolnici na Wawelu. Od leta 1253, ko je bil razglašen za svetnika, je prvi zavetnik Poljske.

Smrt sv. Stanislava je po legendi povezana tudi z našimi kraji. V samostanu Osoje na Koroškem namreč kažejo grob njegovega morilca, poljskega kralja Boleslava. Legendo je obdelal pesnik Anton Aškerc v baladi Mutec osojski. Po vrnitvi iz Rima, kamor je šel na spokorno romanje, kralj prosi za sprejem v ta samostan. Sedem let kot nemi menih opravlja najnižja dela, šele na smrtni postelji spregovori in pove, kdo je. Življenjepisa pravijo, da je Boleslav res delal pokoro za svoj zločin, ni pa nobenih zgodovinskih potrdil, da bi bil on 'mutec osojski'.

Sveti poljski škof in mučenec je krstni zavetnik mnogih slovenskih Stanislavov, ki danes godujejo.

• Anton Negro, sv., † 1460, dominikanec, mučenec v Tunisu
• Apolonij, sv., prva st., duhovnik in mučenec v Aleksandriji
• Arhangel a Calatafimi, bl., † 1460, manjši brat v Alcanu v Italiji
• Beda mlajši, sv., † 883, menih v Garellu v Italiji
• Domnij (Dujam, Domen), sv., † ok. 304, splitski (salonski) škof, mučenec
• Ezekijel, sv., 6. st. pr. Kr., prerok
• Fulbert, sv., † 1028, škof v Chartresu v Franciji
• Marko Fantuzzi, bl., † 1479, manjši brat v Piacenzi v Italiji
• Mihael Svetniški, imenovan Zamaknjenec, sv., † 1625, španski redovnik trinitarec
• Paladij, sv., † 658, škof v Auxerru v Franciji
• Paternus, sv., † 1058, menih v Paderbornu v Nemčiji

10. april

Simboli štirih evangelistov: Matej človek, Marko lev, Luka vol, Janez orel so nakazani v knjigi preroka Ezekijela, ki je deloval med judovskim izvoljenim ljudstvom tedaj, ko ga je zadela najhujša nesreča babilonska sužnost. Ljudem je odločno povedal, da je sužnost kazen za njihovo nezvestobo Bogu. Njegova preroška govorica je polna veličastnih pa tudi težko umljivih podob, ki spominjajo na videnja iz zadnje svetopisemske knjige Razodetja.

Ezekijel je bil po poklicu duhovnik kakor njegov oče. Njegovo ime pomeni 'močan je Bog'. Kot mlad duhovnik je verjetno opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 je s kraljem Joahinom (Jehonijem) prišel v babilonsko sužnost. Tam je živel med pregnanci ob prekopu Kobaru. Za preroka je bil poklican leta 593 in je deloval do svoje smrti leta 571. Ezekijelovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem, drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti, torej petnajst let.

V prvem obdobju je napovedoval božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekijel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje mrtvih. Kot prerok kliče k prenovitvi sveta. Za to prenovitev jemlje simbol božjega svetišča: staro svetišče je bilo oskrunjeno, zato mora biti pozidano novo. Tudi ljudje morajo dobiti drugačno srce in drugačnega duha. Vendar ne sami od sebe. Bog jim bo dal novo srce in novega duha. Razlagalci Svetega pisma vidijo v tem nakazano misel o resnični milosti božji, ki je izključno božji dar in brez katere je vsako dobro dejanje nemogoče.

Istočasno kot Ezekijel v Babilonu je doma, v Jeruzalemu deloval prerok Jeremija. Oba božja glasnika sta se kljub tolikšni daljavi, ki ju je ločila, glede vsebine oznanila presenetljivo ujemala. Oba sta imela ista videnja, njuni duši je napolnjevala enaka žalost in njune oči so videle enako grozo. Ezekijel je v duhu gledal, kar se je dogajalo v domovini in je na grehe svoje domovine izrekel isto kletev kot Jeremija, ki je te grehe videl s telesnimi očmi. Prerok Ezekijel je ostal v Babilonu med ujetimi Judi, pregnan kakor oni, a ne zakrknjen kot oni. Bivanje Judov v Babilonu je bilo zanj kazen, Ezekijelovo bivanje v pregnanstvu med Judi je bilo zanje milost. V sužnosti je lajšal žalost pregnancev. Tam je bil znamenje, da Bog svojega ljudstva ni pozabil.

Prerok Ezekijel je umrl kot mučenec. Rimski martirologij pravi o njem, da je bil "od sodnika izraelskega ljudstva, ki ga je svaril zaradi češčenja malikov, umorjen pri Babilonu in bil pokopan v grobu Abrahamovih prednikov, kamor so mnogi hodili molit". Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen. Upodabljajo ga z mečem v roki, z vrati med dvema stolpoma, s tehtnico (božja pravičnost), z vozom, v katerega so vprežena bitja z obrazi človeka, leva, vola in orla.

• Anton Pavoni, bl., † 1374, mučenec dominikanskega reda v Bricherasiu pri Turinu
• Evpsihij, sv., prva st., mučenec v Cezareji v Palestini
• Gavherij, sv., † 1140, regularni kanonik v Aureilu v Franciji
• Heliodor, sv., † 362, škof, in tovariši, mučenci v Perziji
• Hugo, sv † 730, škof v Rouenu v Franciji
• Maksim, sv., † 282, škof v Aleksandriji
• Ubald Adimari, bl., † 1315, servit na Monte Senario v Italiji
• Valtruda, sv., † 688, redovnica v Belgiji

9. april

Valtruda je staro nemško ime, ki pomeni 'vladajoča božja (božanska)' ali 'močna'. Svetnica izhaja iz belgijske plemiške hiše; v njeni družini je bilo več svetnikov in svetnic. Bila je hči plemenitega Valberta in Bertile, sestra svete Aldegonde, mati svetega Landrika, svete Madelberte in Adeltrude, žena svetega Vincenca Madelgarija. Tudi njena mati Bertila je bila svetnica. Ko je odrasla, se je poročila z grofom Vincencem Madelgarijem, dvornim uradnikom kralja Dagoberta I. Imela sta tri otroke, vse tri svetnike: Landrik je bil opat v samostanih Soignies in Hautmont (v severni Franciji), ki ju je ustanovil njegov oče; deloval je verjetno kot misijonski škof na področju Bruxellesa in je umrl okoli leta 700; Madelberta je bila opatinja samostana Maubeuge in je umrla okoli leta 705; Adeltruda, druga opatinja v Maubeuge, pa je umrla okoli leta 696. Ko se je Valtrudin mož odločil, da gre v samostan Hautmont, je žena Valtruda živela še dve leti v svetu, se posvečala skrbi za bolnike in jetnike. Leta 656 je še sama šla v samostan. Po nasvetu svetega Gislana, apostola belgijskega Hainauta, je ustanovila in vodila belgijski ženski samostan Mons, v katerem je tudi umrla 9. aprila 688. Pokopali so jo v po njej imenovani katedrali Ste. Vaudru v Monsu.

Kot je dokumentirano, so sv. Valtrudo zelo zgodaj častili, predvsem v Belgiji in Franciji, kjer jo imenujejo Waudru. Češčena je zaradi njene življenjske zgodbe, hkrati pa častijo kot svetnike tudi njene štiri otroke, njeno sestro Adelgundo iz Maubeugea in njenega moža Vincencija Maldegarja. Njene ostanke so prekopali leta 1250, njeno glavo pa so shranili v posebnem relikviariju.Na praznik sv. Trojice (nedelja po binkoštih) Valtrudine relikvije v veliki procesiji nosijo skozi Mons. Časte jo kot zavetnico mesta Mons, ki se je razvilo ob njenem samostanu. Zdravilni vrelec v Castiauxu se imenuje po njej.

Valtrudo upodabljajo kot redovnico, samo ali skupaj s svojimi štirimi otroki, včasih tudi samo z dvema hčerkama.

• Amantij, sv., † 446, škof v Comu v Italiji
• Badim, sv., † 375, menih in mučenec v Perziji
• Dionizij, sv., † ok. 180, škof v Korintu
• Julija (Marija Roza) Billiart, sv., † 1816, vzgojiteljica
• Julijan od sv. Avguština, bl., † 1606, manjši brat v Španiji
• Klemen, bl., † 1291, vrhovni predstojnik avguštinskih eremitov v Orvietu v Italiji
• Maksim in Timotej, sv., prva st., mučenca v Antiohiji
• Martin, bl., † 1343, samotar v Genovi v Italiji
• Timotej, sv., prva st., mučenec v Antiohiji
• Valter Pontoiški, sv., † ok. 1095, opat v Franciji