24. april

Vsako leto na cvetno nedeljo in na veliki petek v cerkvi poslušamo pasijon poročilo štirih evangelistov o Jezusovem trpljenju. Na cvetno nedeljo se zvrstijo evangelisti Matej, Marko in Luka, na veliki petek pa nam leto za letom govori evangelist Janez. Slišimo tudi njegove besede: »Poleg Jezusovega križa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena«. Marije Klopajeve, ki je bila med ženami, ki so stalno spremljale Jezusa in mu stregle na njegovih potih, se zaradi te dobrote pa tudi zvestobe božjemu Učitelju do konca, Cerkev spominja na današnji dan.

Evangelist Janez imenuje Marijo Klopajevo 'sestro Jezusove matere', vendar je to treba razumeti po načinu judovskega izražanja o sorodstvu. Po starem izročilu je bila današnja svetnica žena Klopaja (po starem prevodu Kleopa), ki je bil Jakobov sin in brat svetega Jožefa. Marija Klopajeva je bila torej svakinja Jezusove matere Marije. Namesto Klopaj srečujemo v Svetem pismu še ime Mej kot očeta Jakoba in Jožefa, zato lahko današnji svetnici rečemo tudi Marija Alfejeva. Njen sin Jakob je bil član apostolskega zbora Jakob mlajši, čigar praznik obhajamo 3. maja.

Marija Klopajeva je vztrajala ob umirajočem Jezusu in njegovi trpeči Materi pod križem na Kalvariji. Pomagala je pri snemanju Jezusovega telesa in ostala tam, dokler ga niso položili v grob. Zaradi bližajočega se praznika Jezusovega trupla niso mogli maziliti, kakor je bil običaj. Zato je Marija Klopajeva z Marijo Magdaleno v velikonočnem jutru navsezgodaj prihitela h grobu, da bi dopolnili njegovo maziljenje. Po poročilu drugih evangelistov je bilo žena več. Žene so presenečene zagledale grob odprt in prazen in angela, ki jim je govoril: »Kaj iščete živega med mrtvimi? Ni ga tukaj, temveč je vstal. Spomnite se, kako vam je govoril, ko je bil še v Galileji: "Sin človekov mora biti izročen v roke grešnikov, biti križan in tretji dan vstati". Tedaj so se spomnile njegovih besed. Vrnile so se od groba in vse to sporočile enajsterim in vsem drugim« (Lk 24,5–7). Marija Klopajeva je bila torej med prvimi pričami Gospodovega vstajenja.

Iz zapisa v Apostolskih delih, da so apostoli po Jezusovem vnebohodu šli v Jeruzalem in v dvorani zadnje večerje "enodušno vztrajali v molitvi z ženami, z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati" (t.j. sorodniki) ter pričakovali prihod Svetega Duha, razlagalci enodušno sodijo, da je bila med tistimi ženami tudi Marija Klopajeva. Torej je bila od Boga izbrana, da bo napolnjena s Svetim Duhom. Potem je bila s svojim spodbudnim življenjem zgled prvim kristjanom, čeprav o njeni življenjski usodi po prvih binkoštih ni nobenih trdnih poročil.

Med svetniškimi lastnostmi Marije Klopajeve je na prvem mestu njena brezpogojna vdanost Jezusu, odkar je začel z javnim delovanjem. Prav tako sta občudovanja vredni njena vztrajnost pod križem in požrtvovalna ljubezen, ki jo je Odrešeniku izkazovala še pri pokopu in grobu. V njeno materinsko čast je treba šteti gorečnost apostola Jakoba mlajšega in Jezusovega učenca Jožefa Pravičnega. Mati Marija Klopajeva jima je svetila z dobrim zgledom pa tudi s svojo tiho in nesebično službo Jezusu. Marija Klopajeva ali Alfejeva se uvršča med najpopolnejše svetopisemske žene in matere. V krščanskem občestvu zato velja za veliko priprošnjico dobre verske vzgoje. Temelje te vzgoje postavlja družina, predvsem starši z zgledom svojega življenja.

24. april

Sveti Frančišek Asiški je v uboštvu in veselju živel Kristusov evangelij. Njegov zgled je privabil veliko število učencev. Zanje je sestavil Vodilo redovna pravila, ki jih je leta 1223 potrdil papež Honorij III. Frančiškova evangeljska širina je kasneje povzročila, da so ta pravila razlagali različno in tako so se iz njegove prvotne zamisli rodili trije frančiškanski redovi: minoriti, ki so živeli v skupnih samostanih; observanti, ki so hoteli živeti dobesedno po Frančiškovem Vodilu (različne veje observantov so se pozneje združile v današnji red frančiškanov), in kapucini, strožja reformna veja, ki je nastala v 16. stoletju, kmalu po Lutrovi reformi.

Prvi mučenec mladega kapucinskega reda je bil sv. Fidelis iz Sigmaringena, ki ga slavimo danes. Doma je bil iz mesta Sigmaringen na Švabskem, kjer je zagledal luč sveta 9. oktobra 1578 kot predzadnji od šestih otrok zakoncev Johannesa in Genovefe Rov. Pri krstu so mu dali ime Marko. Že v deških letih je prišel v šolo k benediktincem, kjer se je dobro naučil latinščine, kar mu je prišlo zelo prav na raznih univerzah v tujini. V nemškem Freiburgu je končal študij modroslovja in prava, potem se je z majhno skupino plemiških sinov odpravil na študijsko potovanje po Italiji, Franciji in Španiji. Ko se je po šestih letih vrnil domov, je naredil še doktorat iz cerkvenega in državnega prava in mlademu doktorju se je odpirala lepa prihodnost.

Postal je član najvišjega sodišča za zahodno Avstrijo in iskreno se je zavzemal za pravice revnih ljudi, zato so ga imenovali 'advokata siromakov'. Ko je videl, kako so sodniki podvrženi podkupovanju, je sklenil temu poklicu dati slovo. Najprej je mislil iti h kartuzijanom, potem pa se je odločil za kapucine, kjer je že bil njegov mlajši brat Jurij. 4. oktobra 1612, na god sv. Frančiška, je postal duhovnik, isti dan je v Freiburgu opravil tudi slovesne redovne obljube in dobil ime pater Fidelis (Zvest). Potem je nekaj časa nadaljeval bogoslovne študije, nato pa nastopil pridigarsko službo, ki jo je opravljal v raznih mestih, predvsem v krajih, kjer sta se katolicizem in protestantizem bojevala za vsako ped zemlje in kjer je izbruh tridesetletne vojne (16181648) razvnel strasti do skrajnosti.

V takih okoliščinah je mogla prinesti rešitev samo še junaška krepost in zanjo je pater Fidelis prosil Jezusa. Najgloblji vir njegovega apostolskega življenja je bila evharistična skrivnost. Iz spoznanja božje besede, da mora zrno, če naj obrodi sad, umreti, je imel za največjo milost, da bi dosegel mučeništvo in tako postal deležen Gospodovega trpljenja.

Sredi januarja leta 1622 je prišel v popolnoma protestantski vzhodni del Švice, da bi pridobil ljudi nazaj za katoliško vero. Naletel je na fanatičen odpor kalvinskih pridigarjev, ki so ga pri ljudstvu očrnili kot avstrijskega biriča. Z zvijačo so ga zvabili v kraj Seewis, češ da kmetje želijo, naj jim pride pridigat. Ko je v nedeljo, 24. aprila 1622 stopil na prižnico, je nastal hrup, pred cerkvijo so kriki in streli pretresli zrak. Uporni kmetje so najprej pobili avstrijsko varnostno stražo. Strel, namenjen pridigarju, je zgrešil cilj. Fidelis je še prišel s prižnice in se skušal rešiti skozi zakristijska vrata. Komaj je bil zunaj cerkve, je z meči, vilami in koli planilo nanj kakšnih dvajset mož in zahtevalo od njega, da sprejme njihovo vero. Fidelis jim je odgovoril: »Prišel sem semkaj, da se bojujem proti krivi veri, ne pa da jo sprejmem!« Ko je množica to slišala, je planila nadenj in ga pobila.

Njegova molitev za milost mučeništva je bila uslišana. Za svetnika je bil razglašen leta 1746.

Njegovo telo leži v stolnici v Churu, glava pa v kapucinski cerkvi v Feldkirchu.

• Egidij Asiški, bl., † 1262, manjši brat Gerard, sv., † 994, škof v Toulu v Franciji
• Helena Valentini, bl., † 1458, vdova, nuna in mistikinja iz Vidma v Furlaniji
• Jurij, sv., † 1117, škof v Suelli na Sardiniji
• Jurij, sv., † 303, vojak in mučenec
• Marolus, sv., 5. st., škof v Milanu v Italiji
• Terezija Marija od Križa (Manetti), bl., † 1910, karmeličanka
• Vojteh (Adalbert, Bela), sv., † 997, škof in mučenec

23. april

Po ljudskem koledarju je pravi začetek pomladi Jurjevo spominski dan sv. Jurija, vojaka in mučenca, ki je bil nekoč 24., zdaj pa je 23. aprila. Ta svetnik, ki ga upodabljajo kot zmagovalca nad zmajem o njem pa vemo malo zgodovinsko zanesljivega je med pokristjanjenimi Slovani nadomestil neko pomembno pomladansko božanstvo, najbrž Jarila. O Jurjevem naj bi bila narava že zelena, zato se glavni junak obrednih obhodov na ta dan imenuje Zeleni Jurij: eden od fantov je od nog do glave ovit v zelenje. Jurjevanje, ki se je danes ohranilo samo še v Beli Krajini, je bilo nekoč razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Jurjaši so med petjem posebnih kolednic in plesom obhodili vso vas, pri vsaki hiši voščili srečo in dobili od gospodinje darove.

Kaj je zanesljivo znanega o sv. Juriju? Njegov grob je v palestinskem mestu Uda, kjer napis že iz leta 368 poveličuje "svetega in zmagoslavnega mučenca Jurija". Sledovi bazilike v njegovo čast, pozidane že v Konstantinovi dobi, so še zdaj dobro vidni. Obstoji obilo prič iz naslednjih dob, ki govore o velikih čudežih, ki se tu dogajajo. Iz številnih opisov njegovega trpljenja najstarejši in najbolj utemeljeni soglašajo, da je bila njegova domovina maloazijska provinca Kapadokija. Njegov oče je bil po rodu iz Perzije, mati pa domačinka, oba sta bila dobra kristjana. Sin si je izbral vojaški poklic in je hitro napredoval v službi. Hkrati pa je v Juriju rasla njegova globoka in močna vera. Ko se je začelo preganjanje, je razdal svoje imetje med reveže in se sam oglasil na dvoru v Nikomediji, da je kristjan. Začelo se je dolgotrajno mučenje, ki ga je junaško prenesel. S svojo izpovedjo vere in s svojim zaupanjem v Kristusovo zmago nad smrtjo je spreobrnil mnogo ljudi. Nazadnje je bil obglavljen. Njegovo telo je dal cesar Konstantin prenesti v Lido in nad njegovim grobom so sezidali lepo baziliko.

Njegov življenjepis je pomešan s slikovitimi legendami, iz katerih je teže razbrati zgodovinsko jedro. Ena od teh legend ve povedati, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje.

Kdaj je dal sv. Jurij življenje za Kristusa? Najstarejše izročilo pravi, da se je to zgodilo pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu verjetno skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom, najbrž leta 303 ali malo prej, ko je ta cesar 'iztrebil' krščanstvo v svoji armadi.

Cerkve in ustanove (tudi viteški redovi), posvečeni sv. Juriju, obstoje po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Georgije (Gruzije), ki ima po tem svetniku celo ime. Cerkve na Vzhodu že od prvih časov slave njegov spomin 23. aprila; tega se drži tudi latinski Zahod, razen oglejskega patriarhata, kjer so njegov god že od nekdaj praznovali 24. aprila. To je veljalo tudi za slovenske dežele južno od Drave. Po novem se tudi mi glede datuma pridružujemo vesoljni Cerkvi.

• Agapit (Agapet) sv., † 536, papež
• Aprunkul, sv., † 532, škof v Trierju v Nemčiji
• Epipodij, sv., † 177, mučenec v Lyonu v Franciji
• Frančišek, bl., † 1322, manjši brat iz Fabriana v Italiji
• Gaj, sv., † 296, papež
• Hugo, bl., † ok. 1194, cistercijanski opat v Bonneveauxu v Franciji
• Hugo, sv., † 1132, kartuzijan, grenobelski škof
• Leon, sv., 6. st., škof v Seurju v Franciji
• Marija Gabrijela Sagheddu, bl., † 1939, trapistinja na Sardiniji
• Oportuna, sv., † ok. 771, opatinja v škofiji Seez v Franciji
• Senorina, sv., † ok. 982, opatinja na Portugalskem
• Soter, sv., † 175, papež
• Teodor, sv., † 613, škof in opat v Anastasiopoliju

22. april

Ime Hugo je nemškega izvora in po naše pomeni 'duh, pamet«. V nemško govorečih deželah so razširjene številne oblike tega imena, vendar s priponami: npr. Hugbert, Hugimar, Hugold. V Franciji in Belgiji pogosto naletimo na ime Hugo, čigar knjižna oblika je Hugues, ker so bili tam doma vsi trije svetniki s tem imenom. Na koledarju najdemo kot prvega sv. Hugona, škofa v mestu Grenoble, katerega spomin se obhaja na današnji dan. Pri nas je Hugonov izredno malo, večina njih pa goduje danes.

Opisovalci življenja svetega Hugona pravijo, da je delal čast svojemu imenu, ker je bil moder mož, ki je vsaki stvari hotel priti do dna. Gotovo so k njegovi duhovni globini veliko prispevali tudi njegovi starši. Oče Odilo, ugleden gospodar gradu Chateau-neuf blizu mesta Valence, je na stare dni vstopil v strogi kartuzijanski red, mati pa je kasneje spremljala sina Hugona in živela v njegovem škofijskem domu kot redovnica. Sin Hugo se jima je rodil leta 1053. Ko je nekoliko odrastel, se je odločil za duhovniški poklic in zato si je najprej šlo za temeljito bogoslovno izobrazbo. Ko je dokončal študije, so ga nastavili za kanonika v mestu Valence. Kot najmlajši član zbora kanonikov, ki jim je šlo predvsem za donosne dohodke, se je Hugo trudil biti neoporečen in goreč duhovnik. Svoje starejše sobrate je vabil k posnemanju bolj z zgledom kot z besedo. Nekaj let je bil desna roka lvonskega nadškofa Hugona, ki je kot papežev poslanik potoval po francoskih škofijah.

Leta 1080 je prišlo odposlanstvo iz Grenobla in prosilo nadškofa Hugona, naj kot papežev legat potrdi izvolitev kanonika Hugona za grenobelskega škofa. Hugo se je odgovorne škofovske službe branil in sicer predvsem zaradi svoje neizkušenosti, saj je bil star komaj sedemindvajset let. Legat ga je poslal v Rim k papežu Gregorju VIL, ki ga je primerno poučil, pomiril in ga sam posvetil za škofa. Dve leti je škof Hugo z mladostnim ognjem poskušal odpraviti splošen nered, ki ga je našel v grenobelski škofiji. Predvsem je hotel odpraviti hudo nevednost v verskih vprašanjih, nravno propalost, kupovanje cerkvenih služb in poklicno neresnost duhovnikov. Škofija je bila skoraj brez dohodkov, ker so njeno premoženje razgrabili razni velikaši. Delo je bilo tako trdo, da se je škofovanju odpovedal in se umaknil v samostan, kjer je bil preprost redovnik med redovniki.

Na ukaz papeža se je vrnil v škofovsko službo v Grenoblu. Ubogal je in se takoj lotil dela, zaupajoč v božjo pomoč. Kmalu po njegovi vrnitvi se je v samoti nedaleč od Grenobla naselil sv. Bruno s šestimi prijatelji, ki so postavili Veliko kartuzijo, zibelko kartuzijanskega reda (na Slovenskem obstaja kartuzija Pleterje). Kartuzijani so mu bili z molitvijo in pokoro veliki pomočniki pri prenavljanju škofije. Hugo je v škofovski službi vztrajal polnih štirideset let. Bila so to leta prizadevne verske obnove na vseh področjih, leta velikih uspehov, v začetku pa tudi leta porazov. Za svetniškega škofa res niso bila lahka leta. Malodušje mu je sicer prešlo, nadomestilo pa ga je telesno trpljenje: mučila sta ga želodčna bolezen in hud glavobol. Bolj ko je trpel, bolj blag je postajal. Njegovo delo je Bog podpiral z obilnim blagoslovom. Mnogi, ki so bili njegovi sovražniki, so postali njegovi zavezniki in sodelavci, ko so videli Hugonovo srčno plemenitost in ljubezen do pravice. Ko je telesno opešal, ga je za posvetne zadeve spomin popolnoma zapustil, za nebeške reči pa je njegov razum ohranil nekdanjo bistrino. Umrl je v osemdesetem letu 1. aprila 1132, na veliki petek. Že dve leti kasneje ga je papež Inocenc II. prištel med svetnike. Častijo ga kot zavetnika zoper glavobol.

• Anzelm, sv., † 1109, škof in cerkveni učitelj
• Apolon, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Apolonij, sv., 2. st., mučenec
• Aristos, sv., prva st., duhovnik v Aleksandriji v Egiptu
• Beuno, sv., † ok. 640, opat v Walesu
• Izacij, Apolon in Kodrat, sv., † 303, mučenci v Nikomediji
• Jernej Cerveri, bl., † 1466, dominikanec, mučenec v Cerveri v Italiji
• Kodrat, sv., † 303, mučenec v Nikomediji
• Konrad iz Parzhama, sv., † 1894, kapucin
• Maelrub, sv., † 722, opat v Applecrossu na Škotskem

21. april

»Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!« razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. »Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno.« Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.

Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180–192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj ga je oblasti naznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu potarejo kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom.

Cesar Komod kristjanom ni bil sovražen; da je moglo priti do kazenskega postopka zoper rimskega senatorja zaradi njegovega krščanskega prepričanja v tem času, si je mogoče razložiti iz dejstva, da so bili vodilni rimski krogi nagnjeni k podkupljivosti. Po pričevanju zgodovinarjev je Perenij, zmožen, a brezvesten človek, obsojal podložnike rimske države samo zaradi njihovega bogastva, da si ga je po njihovi usmrtitvi lahko prilastil. Tako je postal eden največjih bogatašev svoje dobe.

Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal zbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je le bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Apolonijeve odgovore sodniku in njegov zagovor je Evzebij uvrstil v zbirko poročil o starih mučencih. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.

Sodnik je Apolonija najprej pozval, da mora priseči pri cesarjevi boginji sreče. Apolonij je odgovoril, da je kot kristjan pripravljen priseči, da cesarja spoštuje in moli zanj, ne more pa priseči pri njegovih poganskih božanstvih. Za Apolonijeve dokaze je bil sodnik nedostopen in Apoloniju je dal tri dni odloga, 'da zase preudari o svojem življenju'. Po treh dneh se je sodna razprava nadaljevala in Apolonij je sodniku Pereniju bistroumno odgovarjal. Med drugim je dejal: »Spoznaj, Perenij, da je za kralje in senatorje in mogočne oblastnike in bogataše in berače in svobodne in sužnje in velikaše in majhne, modrece in neuke Bog določil eno smrt za vse in po smrti sodbo vseh ljudi. Je pa razlika v smrti. Zato učenci Besede, ki je pri nas, vsak dan odmirajo nasladnostim, krotijo poželjivost z odpovedjo in hočejo živeti po božjih zapovedih.« Z neupogljivo trdnostjo je Apolonij poudaril, da smo se od križanega Jezusa "učili lepo živeti in pričakovati prihodnje upanje, četudi prav nasprotno trpimo". Svoje pričevanje je potrdil s smrtjo.

Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je bilo čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulijanov izrek: »Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov.« V naslednjih stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.