Lansko leto sem bila na veliki četrtek dopoldne v koprski stolnici pri maši z blagoslovom svetih olj. S škofom je somaševalo več kot sto duhovnikov iz vse škofije. Prevzelo me je njihovo koralno petje, ki je tako poduhovljeno in pomirjajoče. Napišite kaj o tem petju. (Vida)

Koral je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva, nato se je širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Koral vsebuje prvine judovske bogoslužne glasbe in grške klasične glasbe. Za utemeljitelja korala velja papež sv. Gregor Veliki (+ 604), ki je bil vsestransko izobražen in velik glasbenik. Dal je zbrati obsežno gradivo cerkvenih koralnih napevov, prikladne je sprejel, neprimerne izločil. Po njem se koralno petje imenuje gregorijanski koral. Vse speve cerkvenega leta je dal zapisati v knjigo, ki se imenuje antifonarij. Uredil je tudi mašno liturgijo. Koralno petje blago deluje zato, ker je poudarjena notranja, duhovna vsebina. Koralno petje danes gojijo predvsem redovniki benediktinci. Po cerkvenih navodilih naj bi imelo pri obredih prvo mesto "gregorijansko petje kot svojevrstno za rimsko bogoslužje". Pri slovesnih mašah se v koralnem napevu poje Slava, mašne prošnje, hvalospev, očenaš. Čudovit je napev velikonočne hvalnice (Exultet), ki se poje na velikonočno vigilijo. (sč)

• Adiutor, sv., † 1131, samotar pri Vernonu v Franciji
• Amatos, Peter in Ludvik, sv., † 855, mučenci v Kordobi v Španiji
• Benedikt iz Urbina, bl., † 1625, kapucin v Fossombroni v Italiji
• Diodor in Rodopijan, sv., prva st., mučenca v Afrodisiadu
• Donat, sv., 4. st., škof v Epiru
• Earkonvald, sv., † ok. 693, škof v Londonu v Angliji
• Evtropij, sv., prva st., škof v Saintesu v Franciji
• Frančišek Dickenson in Miles Gérard, bi, † 1590, mučenca v Rochestru v Angliji
• Hamon, sv., † 1173, menih v Savignyju v Franciji
• Jožef Benedikt Cottolengo, sv., † 1842, ustanovitelj Hiše božje previdnosti v Torinu
• Lovrenc in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Novari v Italiji
• Ludvik, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Marija od Učlovečenja (Guyart), bl., † 1672, uršulinka
• Miles Gérard, bl., † 1590, mučenec v Rochestru v Angliji
• Pavlina Mallinckrodt, bl., † 1881, ustanoviteljica Sester krščanske ljubezni
• Peter, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Pij V., sv., † 1572, papež
• Pomponij, sv., 6. st., škof v Neaplju
• Rodopijan, sv., prva st., mučenec v Afrodisiadu

• Agatop, sv., 4. st., mučenec v Solunu
• Benedikt Niger (Črnec), sv., † 1589, frančiškanski brat
• Izidor Seviljski, sv., † 636, škof
• Peter, sv., † 1115, škof v Poitiersu v Franciji Platon, sv., † 814, opat
• Teodul in Agatop, sv., 4. st., mučenca v Solunu
• Viljem Cufitella, sv., † 1411, puščavnik na Siciliji

30. april

V mestu Torinu, središču italijanske pokrajine Piemont, že skoraj 170 let deluje ustanova, ki se imenuje Hišica božje previdnosti. Na površini 90 kvadratnih kilometrov stojijo številne stavbe, v katerih so bolnišnice, zavetišča, šole, delavnice, igrišča v sredini pa je cerkev, kjer se noč in dan dviga zaupna molitev k Bogu, ki je 'vzdrževalec« te ustanove. V njej uživa brezplačno oskrbo nad 10.000 nesrečnih človeških bitij, ki so telesno in duševno prizadeti in jih drugje nočejo sprejeti. Nekaj tisoč zdravih jim s smehljajem na obrazu streže. Povečini so to redovnice, redovniki in redovni bratje, ki jih je ustanovil sv. Jožef Cottolengo. Vedno pa je med njimi nekaj stotin prostovoljcev različnih poklicev, predvsem mladih, ki ostajajo v službi trpečih nekaj tednov, nekaj mesecev ali tudi več let. Vsi delajo vse zastonj. Njihovo vodilo so besede apostola Pavla, ki jih je dal sv. Jožef Cottolengo zapisati nad glavnim vhodom: 'Kristusova ljubezen nas sili'. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti, se je rodil 3. maja 1786 v mestu Bra južno od Torina kot prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje. Polovica otrok je umrla že v nežni dobi, trije sinovi pa so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Pobožna mati je svoje otroke učila ne le moliti, temveč jih je tudi navajala k dejavni ljubezni do bolnikov in revežev, kar je Jožefu šlo do srca.

V šoli mu je šlo sprva dokaj trdo, potem pa se je priporočil sv. Tomažu Akvinskemu in se mu je odprlo. Uspešno je doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Potem je nastopil svojo prvo duhovniško službo v domačem kraju, nato pa v bližnji župniji. Njegova želja je bila, da bi smel vse življenje ostati na kakšni podeželski župniji, kjer bi pomagal ljudem v vseh njihovih potrebah in stiskah. Njegovo geslo je bilo: »Če Bog vidi vsako človeško stisko, tudi njegov služabnik ne sme biti slep zanjo.«

Nadaljeval je bogoslovne študije na univerzi v Torinu in dosegel naslov doktorja teologije, ki ga je daroval Mariji. Torinski nadškof ga je imenoval za kanonika. On na časti ni veliko dal, pomembno zanj je bilo, koliko lahko naredi za potrebne. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili 'dobri kanonik'. Cottolengo se je kmalu prepričal, da je božja previdnost njegova zaveznica, na katero se lahko trdno zanese. Redno se je dogajalo, da je takrat, ko je želel komu pomagati, pa sam ni imel prav ničesar, prišel kakšen dobrotnik.

Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil navidez nepomemben dogodek. 2. septembra 1827 se je skozi Torino vračala domov v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdel. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje. Najprej le najel dve sobi v hiši nasproti cerkve in vanju sprejel prve nesrečne ljudi. Na pomoč mu je priskočila mlada vdova, ki je pridobila še nekaj plemenitih deklet, da so prišle streč bolnikom. To je bilo prvo jedro družbe vincentink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Danes ta družba šteje nad 5000 članic. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je božja hiša cerkev, kjer čaka vstajenja ustanovitelj Hišice božje previdnosti. Po nekem notranjem uvidu je začutil, da se bliža ura odhoda s tega sveta, čeprav mu je bilo komaj 56 let. Umaknil se je k svojemu bratu Alojzu, župniku v Chieriju. Tja je dal prenesti svojo posteljo od doma in tam je 30. aprila 1842, vzdihujoč: »Mati moja Marija!« z nasmehom na ustnicah izdihnil. Papež Pij XI. ga je leta 1934 prištel med svetnike. Imenoval ga je 'genija dobrote' in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.

• Katarina Sienska, sv, † 1380, cerkvena učiteljica in sozavetnica Evrope
• Robert, sv., † 1110, cistercijanski opat v Molesmesu v Franciji
• Sever, sv., † 409, škof v Neaplju v Italiji
• Torpes, sv., prva st., mučenec iz Pise v Italiji
• Vilfrid mlajši, sv., † 744, škof v Yorku v Angliji

29. april

Ime Katarina, ki pomeni 'čista', spada med zelo pogosta imena na Slovenskem. Bibliotheca Sanctorum, enciklopedija katoliških svetnikov, bolj ali manj obširno opiše življenje 20 svetih ali blaženih Katarin, v slovenskem Letu svetnikov pa je predstavljenih sedem, od katerih sta najbolj znani sv. Katarina Aleksandrijska (tudi Sinajska), in današnja slavljenka sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, vsestranska delavka in tudi plodovita pisateljica.

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Ljubka in živahna deklica je že z dvanajstimi leti prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Dominikanske tretjerednice niso bile redovnice, ki bi živele v samostanu, temveč pobožne žene, ki so se ravnale po določenih pravilih in so živele med svetom. Posvečale so se molitvi in dobrodelnosti. Nosile so tudi posebno obleko, da so se razločevale od drugih žena.

Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Ko ji je bilo kakih dvajset let, se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Nekaj se jih je povezalo v nekakšno skupino učencev, v kateri so bili pripadniki različnih družbenih slojev: sodniki, poslanci, slikarji, pesniki, rokodelci, redovniki in redovnice. Tako je Katarina dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve svojega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala 'sladke telesne muke', je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II. leta 1461, papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, papež Pavel VI. pa ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice in sicer zaradi njenega znamenitega in obsežnega spisa Knjiga božjega nauka. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Edith Stein/Terezijo Benedikta od Križa in sv. Brigito Švedsko.

• Afrodizij, sv., prva st., škof v Beziersu v Franciji
• Agapij, sv., † ok. 259, škof in mučenec v Numidiji v Afriki
• Artemij, sv., † 609, škof v mestu Sens v Franciji
• Ciril, sv., † 1182, škof v Turovu pri Minsku
• Dada, sv., 4. st., mučenec v Durostoru
• Evzebij in 169 tovarišev, sv., prva st., mučenci v Nikomediji
• Imo, sv., † 859, škof v Beauvaisu v Franciji
• Ivana Beretta Molla, bl., † 1962, zdravnica in mati
• Kronan, sv., 7. st., opat na Irskem
• Kvintilijan, sv., 4. st., mučenec v Durostoru
• Ludvik Grignion Montfortski, sv., † 1716, ljudski misijonar
• Lukezij, bl., † 1260, tretjerednik
• Maksim, Dada in Kvintilijan, sv., 4. st., mučenci v Durostoru
• Peter Chanel, sv., † 1841, mučenec v Oceaniji
• Simeon, sv., † 107, jeruzalemski škof, Jezusov sorodnik
• Vital, sv., prva st., mučenec iz Ravene

28. april

Francoska revolucija leta 1789 je pustila velikansko opustošenje v srcih ljudi, ki so jih hoteli njeni voditelji odtujiti od vere v Boga in od Cerkve. Veliko duhovnikov, redovnikov in redovnic je bilo umorjenih, mnogi so morali v izgnanstvo. Tisti duhovniki, ki so se v revolucionarnem metežu rešili, so brž ko se je krvava pijanost nekoliko polegla, spoznali, kako je treba zaslepljenim ljudem pomagati in jim znova pokazati pot k Bogu. Eden takih duhovnikov je bil Jean-Claud Colin, ki je ustanovil žensko in moško redovno družbo. Ta družba se je imenovala maristi in naloga njenih članov je bila odpravljati duhovno stisko v Franciji. Papež Gregor XVI., ki je potrdil redovna pravila, je družbi dal še eno apostolsko nalogo: da bi njeni redovniki šli kot misijonarji na otoke Južnega morja.

Med prvimi misijonarji, ki so na sveti večer 24. decembra 1836 pristali v Zahodni Oceaniji, je bil takrat triintridesetletni Peter Chanel. Rodil se je 12. julija 1803 v lyonski škofiji. Prvo znanje si je nabral v župnijski šoli. Ko so ga zajeli mladostni viharji, je hotel vse skupaj pustiti in oditi domov, pa mu je pobožna učiteljica svetovala: »Pojdi najprej v cerkev in moli k blaženi Devici, potem pa stori, kar ti bo navdihnila.« Ubogal jo je in se umiril. Že od mladih let ga je mikalo, da bi šel za misijonarja med pogane, ko pa je leta 1827 postal duhovnik, je bila ta želja še večja. Bil je zelo goreč duhovnik; njegov vzornik je bil sveti arški župnik Janez Viannev, oba sta delovala v isti škofiji.

Štiri leta po novi maši je vstopil k maristom in se začel pripravljati na misijonsko delo v Oceaniji. Potovanje z ladjo je bilo zelo dolgo. Ko so pripluli do Oceanije, še niso vedeli, kje se bodo izkrcali. Po dolgem posvetovanju z domačini otoka Futuna je Chanela in enega od laiških bratov sprejel poglavar Niuliki, škof Pompallier, ki je bil voditelj misijonarjev, pa se je peljal proti Novi Zelandiji

Za Chanela se je začelo trdo delo. Brez vsakega pripomočka se je začel učiti tujega jezika ter skušal razumeti njegove glasove in besede samo z vprašujočimi kretnjami in gibi. Dolgo se je zdelo, da je njegovo misijonsko prizadevanje neuspešno. »Dvajset krstov štirje odrasli, drugi pa otroci to je vsa moja žetev, ki sem jo pospravil v osemnajstih mesecih,« je pisal leta 1839 v Evropo. Vendar ni obupal. Svojemu sobratu je rekel: »V tako težavnem misijonu morava biti svetnika.« S pobožnim življenjem, z nesebično pomočjo bolnikom in z neizčrpno potrpežljivostjo si je polagoma pridobil naklonjenost mnogih otočanov, ki so mu pravili 'človek z dobrim srcem'.

Še s temi skromnimi uspehi si je nakopal smrtne sovražnike. Poglavarjev svet starešin se je bal za svoj ugled pri ljudstvu: imel se je za edinega varuha domačih navad in od očetov podedovane vere. Misijonarjevim prijateljem so na vse mogoče načine nagajali, jih preganjali in mučili ter jim požigali revne koče. Nazadnje se je proti njemu obrnil tudi poglavar Niuliki, ker se je njegov sin Meitale dal krstiti. Odslej ni le poslušal svojih zlobnih svetovalcev, marveč jih je celo ščuval proti misijonarju in jim dal vedeti, da si želi njegove smrti.

Poglavarjevo željo so imeli misijonarjevi sovražniki za ukaz. 28. aprila 1848 so v misijonarjevo kočo vdrli trije poglavarjevi svetovalci, ki so misijonarja najprej pobili s kolom, nato pa mu je eden od njih z motiko razklal lobanjo. Chanel se je na mučeništvo pripravljal vse življenje, zato je žrtev njegovega življenja pripomogla, da so v naslednjih letih skoraj vsi prebivalci teh otokov postali kristjani. Petra Chanela je za blaženega razglasil papež Leon XIII. leta 1889, papež Pij XII. pa ga je leta 1954 prištel med svetnike in ga postavil za zavetnika otokov v Južnem morju.