8.april

V prvih krščanskih stoletjih so kristjani imeli varstvo po državnih zakonih: cesar Trajan je namreč Pliniju mlajšemu namestniku v Bitiniji naročil, naj kristjanov ne vodijo pred sodišča in tega so se modri cesarji držali. Ker pa pogani niso imeli dostopa na evharistične zbore kristjanov, so jim lahko zlahka naprtili številne protinaravne zločine in tako so kristjani kmalu veljali za 'sovražnike človeškega rodu', za 'rušilce bogov' in povzročitelje nesreč, ki so zadevale državo. Nekajkrat je to pogansko sovraštvo bruhnilo na dan in tako so v Smirni okoli leta 155 obsodili na smrt sv. Polikarpa (gl. 23. februar) in enajst drugih kristjanov, v Rimu je bil mučen apologet Justin (ok. leta 165, gl. 1. junij) in pet drugih, v Lyonu so hkrati usmrtili blizu 50 spoznavalcev vere v Kristusa (leta 177/78 - gl. 2. junij) in nekaj še drugod. Večkrat so kristjane obsodili na trdo delo v rudnikih, npr. na Siciliji ali na Sinaju, od koder se je malokdo vrnil živ.

To sovražno razpoloženje poganov zoper kristjane je dobro imeti pred očmi, da razumemo čudovito lepo vlogo, ki jo je v tedanji krščanski družbi prevzel nekako po letu 160 korintski škof Dionizij. Pri nas ta sveti mož ni splošno znan, vendar to zasluži. Sv. Hieronim ga uvršča med redke znane 'odlične može' prvega krščanstva in cerkveni zgodovinar Evzebij prisrčno hvali njegovo zgledno apostolsko vnemo. Zakaj? Sv. Dionizij se je posvetil nalogi, ki jo je Kristus postavil za znamenje svojih učencev: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Spolnjevanje te zapovedi je bil najboljši odgovor na sovraštvo poganskih množic in najboljša opora za rast Cerkve. Več prič imamo, da so ljudje zunaj Cerkve morali priznati: »Glejte, kako se kristjani med seboj ljubijo!« O tem posebnem znamenju božjih otrok pričajo brž po letu 100 čudovita pisma sv. Ignacija Antiohijskega (gl. 17. oktober), kakih petdeset let pozneje pa je taka pisma razpošiljal korintski škof sv. Dionizij. Cerkvena občina v Korintu, ki ji je sv. Pavel v dveh velikih ohranjenih pismih (eno pa je izgubljeno), kazal posebno naklonjenost, je bila med najpomembnejšimi za Rimom v vsem krščanskem občestvu tistega časa. In kakor je apostol Pavel zapisal o sebi, da ima skrb za vse Cerkve, je tudi škof Dionizij, eden najmodrejših pastirjev Kristusove črede, z ljubeznivo pozornostjo spremljal vesele in žalostne dogodke drugih cerkvenih občin, ki so tedaj obveščale ostale o vsaki pomembni spremembi. Drugi vatikanski koncil je znova naglasil misel, da škof ni le odgovoren varuh in vodnik svoje črede, ampak hkrati tudi škof vesoljne Cerkve, ki jo na svojem mestu predstavlja. Prav sv. Dionizij je svetel zgled te vrste višjega pastirja. Ker ni mogel pogosto osebno obiskovati bratov v škofovski službi, jim je pošiljal pisma, vsa prežeta z ljubeznijo do Kristusa in takratnih cerkvenih občin. Osem takih Dionizijevih pisem bratom v škofovstvu poznamo. Ta pisma vsebujejo dragocena poročila o verskem stanju omenjenih krajev in o medsebojni pomoči. Pričajo tudi o Dionizijevi skrbi za čistost božjega nauka.

Najpomembnejše dopisovanje je sv. Dionizij izmenjal s tedanjim papežem sv. Soterom (ok. 166–175). Papež je Dioniziju poslal kot prvi pomembno darilo s spremnim pismom, od katerega poznamo le majhen drobec. Ker so darilo zbrali kristjani v Rimu, je Dionizij naslovil na rimsko cerkveno občino naslednje pohvalne besede: »Že od prvega začetka naše vere imate navado, da vsem svojim bratom naklanjate dobrote vseh vrst in da kar največ Cerkvam, ki so se ustanovile v posameznih mestih, pošiljate za življenje potrebno pomoč. Na tak način lajšate stisko vsem bednim, pa tudi brate, ki se mučijo v rudnikih, oskrbujete z najnujnejšim. Vi, Rimljani, ste s temi darili obdržali navado in že kar rimljansko lastnost, kakor so si jo priučili vaši predniki. Vaš blaženi škof Soter pa ni samo ohranil te plemenite navade, temveč jo je povečal še s tem, da je z vašimi darovi, namenjenim bratom, izdatno postregel, darove pa duhovno pomnožil s tem, da je brate, ki so potovali v daljne kraje, s spodbudnimi besedami potolažil kakor najljubeznivejši oče svoje otroke.«

Ne vemo natančneje, na kakšno stisko se nanašajo navedene besede, znano pa je, da je sv. Dionizij za vero mnogo trpel in se ni izmikal pred najtežjimi žrtvami. Umrl je ok. leta 180. Carigrajska Cerkev ga prišteva med mučence, čeprav ni poročil, da bi bil umrl mučeniške smrti. Iz njegovih pisem odseva misel, da je bil vedno pripravljen žrtvovati se za brate in darovati za vero tudi življenje. Tako je sv. Dionizij dobra priča o tem, kolikšno moč je imela Kristusova ljubezen v drugem stoletju.

• Albert, sv., † 1140, rekluz v Hainantu v Belgiji
• Aleksander Rawlins, bl., † 1595, mučenec v Yorku v Angliji
• Amon, sv., prva st., lektor, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Dominik od sv. zakramenta Iturrate, bl., † 1927, duhovnik trinitarec iz španske škofije Bilbao
• Edvard Olcorns in Radulf Ashley, bl., † 1606, mučenca v Worcestru v Angliji
• Hegesip, sv., † po 180, zgodnjekrščanski glasnik čiste vere
• Irenej, sv., prva st., diakon, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Janez Krstnik de la Salle, sv., † 1719, ustanovitelj reda šolskih bratov
• Jozafata Hordashevska, bl., 1919. redovnica ukrajinskega vzhodnega obreda
• Jurij, sv., † 816, škof v Mitileni Kaliop, sv., 4. st., mučenec v Pamfiliji
• Marija Assunta Pallotta, bl., † 1905, misijonarka
• Pelevzij, sv., prva st., mučenec v Aleksandriji
• Radulf Ashley, bl., † 1606, mučenec v Worcestru v Angliji
• Serapion, sv., prva st., lektor, mučenec v Pentapoli v Libiji
• Teodor, škof, sv., prva st., mučenec v Pentapoli v Libiji
• Uršula Venerii, bl., † 1410, devica, mistikinja v Parmi v Italiji

7. april

Življenjska pot nekaterih ljudi je posejana s trnjem in posuta z bodečim ostrim peskom.

Neprestano se morajo boriti z raznimi ovirami in težavami, pri vseh svojih načrtih in dejavnostih doživljajo grenka razočaranja, povsod imajo smolo in vse jim gre narobe.

Take usode je bil deležen sveti Albert, ki se ga danes spominjamo. Bil je sin plemiških staršev in je prišel na svet leta 1149 v kraju Castro Gualtieri blizu Parme v severni Italiji. Otroštvo in mlada leta je preživel kot pravi božji otrok in zgodaj je vstopil v samostan avguštinskih menihov v mestu Mortara. Tam je pridno študiral in se poglabljal v molitev ter postal eden najbolj uglednih redovnikov, da so ga postavili za samostanskega predstojnika, ko mu je bilo komaj nekaj nad trideset let. Štiri leta kasneje pa je bil izvoljen za škofa v mestu Bobio, toda še pred škofovskim posvečenjem je bil imenovan za škofa v mestu Vercelli. Albert se je le nerad ločil od svoje samostanske celice, kjer se je lahko v miru pogovarjal s svojim Bogom, V duhu pokorščine je sprejel škofovsko posvečenje.

Kakor je bil poprej v vseh ozirih vzoren redovnik, tako je hotel biti kot škof mož na mestu. Bil je odličen učitelj in moder voditelj svoje škofije. V sporih, ki sta jih imela rimski papež in nemški cesar med seboj, je skušal biti nepristranski in pravičen do obeh, da se ni zameril ne enemu ne dragemu, ampak je posredoval pomirjevalno. Oba sta ga visoko cenila kot modrega moža. Svojo škofijo je vodil s tako modrostjo in vnemo, da je glas o tem prišel celo do Svete dežele. Ko je umrl jeruzalemski patriarh, so ga tamkajšnji verniki hoteli imeti za njegovega naslednika. Njihovi odposlanci so šli k papežu in ga prosili, naj jim za patriarha pošlje škofa Alberta.

Albert se je branil sprejeti tako težko in odgovorno službo, toda papež mu je prigovarjal in mu dokazoval, da se mora žrtvovati za dobro stvar. Poslal mu je osebno pismo, v katerem mu je živo priporočal, naj junaško sprejme to breme, ki mu ga je določila božja previdnost. Tako se je Albert slednjič vdal v božjo voljo ter sprejel ponujeno čast jeruzalemskega patriarha. Ko je uredil vse potrebno glede svoje dotedanje škofije, se je iz Genove podal na pot proti Sveti deželi.

Po naslovu je bil jeruzalemski patriarh, dejansko pa ni mogel prebivati v Jeruzalemu, ker so muslimanski oblastniki Svete dežele z vsemi močmi nasprotovali, da bi v svetem mestu Jeruzalemu prebival katoliški škof. Patriarh Albert je zato moral za svoje bivališče izbrati mesto Akon, ki ni bilo pod muslimansko oblastjo. Službo patriarha je nastopil leta 1206. Njegovo življenje in delovanje je bilo tako vzorno, da so ga spoštovali ne le kristjani, ampak tudi muslimani. Patriarh Albert je leta 1209 sestavil redovna pravila karmeličanskemu redu, ki je imel svoj sedež na gori Karmel. Kot bivši predstojnik samostana avguštinskih korarjev je dobro poznal potrebe in zahteve redovnega življenja in v tem smislu je sestavil redovna pravila.

Čeprav je bil dober in blag, ni bil brez sovražnikov, ki se radi dvignejo zoper tiste, ki so posebni božji prijatelji. Smrtno ga je zasovražil neki hudodelec, kateremu je patriarh Albert dejal, da ga bo izobčil iz Cerkve, če se ne poboljša. Ta človek ga je 14. septembra leta 1214, na praznik povišanja svetega križa pri procesiji napadel in ubil. Tako je Albert pri izpolnjevanju svojega poslanstva izgubil življenje kot Kristusov pričevalec mučenec.

7. april

Zasluga današnjega svetnika je zlasti dvojna: da je revnim in zapuščenim otrokom preprostih ljudi omogočil učenje po poti dobrodelnosti in da je vzgajal dobre učitelje. Njegove zamisli in izkušnje so posredno mnogo koristile tudi javnim obveznim šolam, ki so zaživele več kot sto let pozneje. Ustanovil je red 'bratov krščanskih šol' ali 'šolskih bratov', ki še danes uspešno deluje po številnih deželah. Danes šteje ta družba nad 10.000 članov.

K delu za ustanavljanje šol je svetega Janeza Krstnika de la Salle spodbudil pristni krščanski čut. Pri tem prizadevanju so mu zvenele v ušesih Jezusove besede: »Pustite otročičke in ne branite jim priti k meni, ker takih je nebeško kraljestvo.« Bil je otrok aristokratske družine iz Reimsa, rojen 30. aprila 1651 kot prvi od desetih otrok. Družina je bila zelo verna in vzgoja otrok skrbna, zato se ne smemo čuditi, da so kar trije sinovi postali duhovniki, hči pa redovnica. Prvorojenec Janez je bil zelo nadarjen deček, ki ga je bolj kot vse drugo osvajala misel na Boga. Domači se niso mogli upirati njegovi želji, da bi postal duhovnik. Mašniško posvečenje je prejel leta 1678. Po zgodnji smrti staršev je moral prevzeti skrb za vzgojo svojih mlajših bratov in sester in tako se je v njem vzbudilo vprašanje šolstva.

Nekateri dobri duhovniki so v tistem času že skrbeli za šolanje revnih dečkov in deklic, toda pogosto so bili brez moči, ker niso našli primernih učiteljev, uporabnih za veliko delo, da v otroku odkrivajo božjo podobo, ki jo imajo od Stvarnika. Janez Krstnik de la Salle je od začetka imel šolske opravke za neko stransko opravilo. Potem pa je sam šel med otroke in videl, da se z dobroto, znanjem in živo vero da doseči mnogo več kot doslej. Začutil je, da je njegov poklic biti vzgojitelj in pripravljati druge na vzgojiteljsko službo. Učiteljski poklic je treba naravnati na spoštovanje božjega otroštva v vsakem mladem človeku. Učitelji naj bodo laiki, ki morajo vsakega otroka učiti in vzgajati tako, kakor da izhaja iz kraljevske družine. Ko je leta 1679 steklo delo v njegovi šoli, ki je že prvo leto imela 40 kandidatov, je začel voditi najprej učitelje. Janezova šola je dobila ime 'bratje krščanskih šol' ali 'šolski bratje'. Sestavil ji je pravila, ki so življenjsko praktična in temeljito seznanjena z vsakdanjimi potrebami otrok, po drugi strani pa naravnana na božje otroštvo.

Leta 1688 je Janez prenesel sedež nove družbe v Pariz. Njegove šole so se kmalu razširile po vsej Franciji in povsod so se prilagodile krajevnim razmeram. Janez je okoli sebe zbral odlične sodelavce, s katerimi se je lepo ujemal. Notranje vodstvo družbe je bilo vedno v rokah laikov. Škofje in župniki so uvideli prednosti, ki so jih pridobili po šolskih bratih, tudi v pouku katekizma.

Prej je bilo v navadi učenje na podlagi vprašanj in odgovorov, šolski brat je pa so otroke predvsem vodili k življenju iz vere in po veri. Janez Krstnik de la Salle je sam napisal več učnih knjig. Že takrat je priporočal pogostno obhajilo. Jedro in višek njegove pobožnosti je stalna misel na božjo pričujočnost povsod.

Do leta 1717 je bil vrhovni predstojnik družbe. Naslednje leto je začelo njegovo zdravje naglo pešati in na veliki petek, 7. aprila 1719, je spokojno umrl. Družbo šolskih bratov je slovesno potrdil papež Benedikt XIII. leta 1725, njen ustanovitelj Janez Krstnik de la Salle je bil prištet med svetnike leta 1900, papež Pij XII. pa ga je leta 1950 razglasil za zaščitnika učiteljev in učiteljic.

• Evtih, sv., † 582, škof v Carigradu
• Filaret, sv., † 1070, menih na Monte Aulina v Kalabriji v Italiji
• Irenej, sv., † 304, sirmijski škof in mučenec
• Katarina, bl., † 1478, devica iz Pallanze v Italiji
• Marcelin, sv., † 413, mučenec v Kartagini
• Notkar Jecljavec, sv., † 912, pesnik in glasbenik
• Prudencij, sv., † 861, škof v Troyesu v Franciji
• Viljem, sv., † 1203, opat v Aebelholtu na Danskem

6. april

Današnjega godovnjaka svetega Ireneja, škofa v Sirmiju, sedanji Sremski Mitrovici, ne smemo zamenjavati s svetim Irenejem, odličnim cerkvenim učiteljem, ki je bil škof v mestu Lugdunu v rimski pokrajini Galiji Lvonu v sedanji Franciji v drugi polovici drugega krščanskega stoletja. Ta Irenej, ki je s svojim življenjem pričeval za Kristusa na tleh, ki so zdaj slovanska in, žal, spet orošena s krvjo nedolžnih ljudi, žrtev vojne, pred Bogom ni manjši od onega velikega učitelja Ireneja. Pri njem namreč človeku daje veljavo zvestoba v njegovi službi in ljubezen do konca.

O mučeništvu svetega Ireneja iz Sirmija poročata dva mučeniška spisa, eden latinski, drugi grški, oba zajemata iz skupnih CO virov in imata razne govorniške 'okraske'. Mučeniško smrt je Irenej pretrpel 6. aprila leta 304. V prvih krščanskih stoletjih se je pogosto dogajalo, da so za škofe predstojnike krajevnih Cerkva izvolili tudi poročene može, ki so pri ljudeh uživali spoštovanje in zaupanje. Tudi Ireneja so izvolili za škofa v velikem mestu Sirmiju, ko je bil še mlad in oženjen. Po prevzemu škofovske službe se je ločil od družine in se ves posvetil delu za božjo Cerkev. Imel je še žive starše in ti so se zavzeli za njegove nedorasle otroke, iz sodnih zapiskov pa je dobro vidno, da je bila tudi žena zavzeta za srečo otrok. Irenej je mogel tako dokaj neovirano delovati za rast božjega kraljestva v svojem velikem in pomembnem škofijskem območju. Nedvomno je moral biti res sposoben, da so ga verniki izvolili za škofa.

Ob času Irenejevega mučeništva je živel v Sirmiju 'cezar' Galerij, desna roka cesarja Dioklecijana. Prav Galerij je prepričal Dioklecijana, da mora 'zaradi varnosti rimske države« začeti boj zoper kristjane, "dokler ne bo krščansko ime iztrebljeno". Mladega Ireneja, ki je bil kot škof tako važnega mesta v veliki meri predstavnik vse Cerkve, je poklical pred sodišče Prob, prefekt v provinci Panoniji.

Škofa je najprej opozoril na ukaz obeh cesarjev, Dioklecijana, in Maksimijana, da mora, kakor vsak državljan, tudi on darovati bogovom. Irenej je to zavrnil in prefekt mu je zagrozil s smrtjo, ako ne bo daroval. »Darujem samega sebe Bogu,« je odvrnil škof Irenej, »s tem, da ga priznavam; vedno sem mu doslej prinašal to daritev.«

V skladu s cesarskimi odloki je moral Prob poskusiti vse, da bi Ireneja pripravil k odpadu. Pred sodišče so povabili njegove starše, ženo in otroke, ki jih je škof vse ohranil v ljubezni. Pokazal pa je, da ga njihovo rotenje, naj si ohrani življenje, nikakor ne more odtrgati od višje ljubezni do Kristusa. Svojo misel je izrazil z besedami svojega božjega Učitelja: »Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden.« Prav tako so Ireneja zaman pregovarjali njegovi ugledni prijatelji in sorodniki. Odgovoril jim je, da noče zatajiti Odrešenika pred ljudmi, da ga ne bo Kristus zatajil pred svojim Očetom. Na ponovno opozorilo prefekta Proba, da je vendar dolžan varovati svojo družino, je Irenej odvrnil: »Moji otroci imajo istega Boga, kakor ga imam in molim jaz. On more nje in mene varovati.« Prefekt mu je tedaj zagrozil s smrtno kaznijo. »Za srečo si štejem, ako boš to res storil,« je dejal Irenej, »ker mi boš z obsodbo na smrt pripravil večno življenje.«

Rimski visoki uradnik je ukazal, naj bo Irenej "zaradi nepokorščine cesarskim ukazom" na mostu zunaj mesta obglavljen, njegovo truplo pa naj vržejo v reko Savo. To se je zgodilo 6. aprila 304.

• Albert iz Montecorvina, sv., † 1127, škof
• Eva, bl., † ok. 1262, rekluza v Belgiji
• Eva, sv., † 1258, redovnica v Belgiji - glej Julijana in Eva
• Ferfarta s sestro in služabnico, sv., 4. st., mučenke v Perziji
• Gerald (Gerhard), sv., † 1095, benediktinski opat v La Sauve v Franciji
• Julijana in Eva iz Liègea (Lütticha), sv., † 1258, redovnici v Belgiji
• Katarina Thomas, sv., † 1574, avguštinska kanonisa v Palmi na otoku Mallorca
• Marija Krescencija Hoss, bl., † 1744, vizionarka
• Tigernej, sv., † ok. 550, škof v Clonesu v Managhonu na Irskem
• Vincencij Ferreri, sv., † 1419, spokorniški pridigar

5. april

Papež Urban VI., ki je bil izvoljen leta 1378, je bil kot človek zelo nerodnega značaja, tako da si je kmalu odbil velik del kardinalskega zbora, ki je sprva držal z njim. Nezadovoljni kardinali so še isto leto izvolili protipapeža Klemena VII., ki se je naselil v Avignonu, od koder se je leto poprej vrnil v Rim papež Gregor XI. po dvainsedemdesetih letih 'babilonske sužnosti'. Z nastopom protipapeža Klemena VII. se v cerkveni zgodovini začenja žalostno, sedemdeset let trajajoče obdobje 'zahodnega razkola', ki je privedel do Lutrove reforme. Verni ljudje so bili zmedeni in niso vedeli, kateri papež je pravi, saj so celo nekateri svetniki držali s protipapežem.

Med njimi je bil tudi sveti Vincencij Ferreri, eden največjih spokornih pridigarjev 15. stoletja. S svojo ognjevito besedo je v zmoto zapeljal cele dežele, ko pa je spoznal, da ne podpira pravilno izvoljenega papeža, se je na vso moč trudil, da bi razkolnega papeža pregovoril, naj se v blagor Kristusove Cerkve odpove Petrovemu prestolu, da bo na Zahodu zopet zavladala edinost.

Vincencij Ferreri je bil Španec: rodil se je okoli leta 1350 v mestu Valencia. Ko mu je bilo sedemnajst let, je oblekel dominikansko redovno obleko, študiral modroslovje in bogoslovje, po mašniškem posvečenju pa je bil nekaj časa profesor modroslovja v rojstnem mestu. Tam ga je spoznal stolni prošt Peter de Luna, kasnejši razkolni papež Benedikt XIII., ki je mladega redovnika zelo cenil. Vincencij je kmalu zaslovel kot odličen pridigar. Njegova pretresljiva beseda je grešnike spreobračala in vabila k poboljšanju. Deloval je tudi s pisano besedo. Nekdanji stolni prost Peter de Luna je kot odposlanec avignonskega razkolnega papeža znal pridobiti Vincencija, da je v svoji razpravi o papeštvu pravilno izvoljenega naslednika apostola Petra, papeža Urbana VI., razglasil za 'odpadnika in sovražnika Cerkve' in zagovarjal razkolnega papeža Klemena VII. Ko je Peter de Luna leta 1394 postal razkolni papež z imenom Benedikt XIII., je povabil Vincencija na svoj dvor v Avignon, kjer je bil njegov spovednik in predstojnik apostolske palače. Zvesto je opravljal svojo službo, odklonil pa je vse cerkvene časti. Ko je od blizu spoznaval razkrajajočo moč razkola v Cerkvi, je razkolnega papeža prepričeval, naj odstopi, vendar zaman.

Jeseni leta 1399, po videnju, v katerem sta mu govorila Kristus in sv. Frančišek Asiški, je Vincencij zapustil Avignon in začel novo, dvajsetletno misijonsko potovanje, na katerem je nastopal z vso vnemo kot klicar k pokori in poboljšanju. Prehodil je južno Francijo, severno Italijo, Švico, severno Španijo. Pridigal je s tako vnemo in prepričljivostjo, da so množice kar strmele vanj. Z njim je potovalo pet dominikancev in več svetnih duhovnikov, da so mu pomagali pri spovedovanju. V njegovem spremstvu je bilo tudi več notarjev, ki so po Vincencijevih spokornih pridigah uradno zapisovali sprave med sprtimi družinami.

Njegova beseda je bila prepričljiva zato, ker je sam živel tako, kakor je drugim predpisoval. Bil je kakor novi Janez Krstnik. Govoril je najraje o resnicah, ki so nagibale k pokori: o Kristusovem trpljenju, o štirih poslednjih rečeh in o bližajočem se koncu sveta. Zadnje govore je imel v mestu Vannes v francoski pokrajini Bretanji, kjer se je 5. aprila 1419 srečal s smrtjo. Pokopali so ga v stolnici tega mesta. Leta 1455 ga je papež Kalist III. razglasil za svetnika.