17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — 'barvarjev sin') je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, "se mu je treslo vse telo, duh pa ne". Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.

• Benedikt Jožef Labre, sv., † 1783, svetniški berač
• Bernardka Soubirous, sv., † 1879, lurška vidkinja
• Drago, sv., † 1186, rekluz v Sebourgu pri Valenciennesu v Franciji
• Fruktuoz, sv., † ok. 665, škof v Bragi na Portugalskem
• Joahim, sv., † 1305, servit iz Siene v Italiji
• Kontard, sv., 112–47) popotnik v Broni pri Paviji v Italiji
• Leonides in tovariši, sv., prva st., mučenci v Korintu
• Magnus, sv., † 1116, grof na Orkneških otokih na Škotskem
• Paternus ali Per (Pair), sv., † ok. 562, menih in škof v Avranchesu v Franciji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Astorgi v Španiji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Vasij, sv., † ok. 500, mučenec v Saintesu v Franciji
• Viljem Gnoffi a Palizzi, sv., † 1317, samotar na Siciliji

16. april

Rojstni kraj te preproste svetnice, ki ni iskala lastne slave, ampak je pred njo bežala, je francosko mesto Lurd (Lourdes) pod Pireneji. Mesto je zaslovelo po najbolj obiskani Marijini božji poti v Evropi, saj se tja zgrinja vsako leto več kot tri milijone romarjev z vsega sveta. V dneh od 11. februarja do 16. julija 1858 se je tam Bernardki Soubirous osemnajstkrat prikazala Marija. Na kraju prikazovanj ob bregu reke Gave je počasi zrasla cerkev, tam je privrel na dan znameniti studenec lurške vode, ki je po kemični sestavi povsem enaka vodi drugih studencev v okolici, vendar povzroča čudežna ozdravljenja. Med romarji, ki hite v Lurd, je letno nad 40.000 bolnikov. Stroge zdravniške komisije so vsako leto priče 3035 primerom ozdravljenj, ki jih medicinska znanost ne more razložiti. Takih ozdravljenj je bilo doslej v Lurdu nad 5.000, Cerkev pa jih je kot čudeže priznala le kakšnih 60. Največji 'lurški čudež' je nedvomno to, da mnogi težki bolniki na tem svetem kraju najdejo življenjsko vedrino in odkrijejo smisel svojega trpljenja.

Bernardka Soubirous, ki jo poznamo kot Bernardko Lurško, se je rodila 7. januarja 1844 v Lurdu. Bila je najstarejša od šestih otrok v družini mlinarja brez stalnega zaslužka. Stanovali so v vlažnih prostorih nekdanje jetnišnice. Bili so večkrat lačni kot siti, zato so bili otroci bolehni. Bernardka si je v otroških letih nakopala naduho, ki jo je potem mučila vse življenje.

Bernardkina velika življenjska naloga se je pričela oblačnega 11. februarja 1858, ko je šla s sestro in prijateljico nabirat suhljad na obrežje reke Gave. Prikazala se ji je čudovito lepa in ljubezniva Gospa. Bog, ki se razodeva malim, prevzetnim pa se skriva, se je poslužil Bernardke, da je poživil češčenje Matere božje v naših časih. Gospa, ki se ji je prikazala, se ji je predstavila z imenom 'Brezmadežno spočetje«. Štirinajstletni Bernardki je obljubila, da jo bo naredila srečno ne na tem, ampak na onem svetu. Prosila jo je, naj moli za grešnike in dela pokoro zanje. Pri enem od prikazovanj ji je naročila: »Pojdi in povej duhovnikom, da hočem, naj sezidajo na tem kraju kapelo!« Duhovniki so bili glede njenih prikazovanj zelo skeptični. Bernardko so imeli za lažnivko in nastavljali so ji pasti, da bi jo ujeli v besedi, toda ona se ni dala zmesti. Vedno je bila z vsemi potrpežljiva in obzirna. Počasi so spoznali, da je vse njeno pripovedovanje resnično in verodostojno.

Njena največja želja je bila, da bi se pred radovednimi ljudmi skrila. Ko ji je bilo štiriindvajset let, je bila sprejeta v samostan usmiljenih sester v Neversu, daleč od Lurda. Prednica jo je zapostavljala in poniževala, Bernardka pa je vse potrpežljivo prenašala. Nič se ni ponašala s tem, da se ji je prikazovala Marija. Imela se je za 'božjo metlo', ki je izpolnila svojo nalogo in je bila 'odložena v kot'. Vedno bolj je zorela v spoznanju, da je na tem svetu najbolj modro živeti v skladu z resnico, da človek sam od sebe ni nič, da nič nima, ampak je vse božji dar. Zelo veliko je bila bolna. Zadnje tedne svojega življenja je hudo trpela. Umrla je 16. aprila 1879 v Neversu, stara nekaj nad petintrideset let. Za svetnico je bila razglašena 8. decembra 1933. Njen god obhajamo na obletnico njene smrti rojstva za nebesa.

• Cezar de Bus, bl., † 1607, ustanovitelj Družbe očetov krščanskega nauka
• Helena, sv., † ok. 329, cesarica
• Krescenc, sv., prva st., mučenec v Miri v Likiji
• Ortarij, sv., 6. st. ?, opat v Franciji
• Paternus, sv., 5. st., škof v Vannesu v Franciji
• Pavsilip, sv., prva st., mučenec v Trakiji
• Peter Barbarič, † 1897, jezuitski novinec, hrvaški pesnik
• Peter Gonzales (Elmo, Telmo), bl., † 1246, dominikanski pridigar
• Ruadanus, sv., † 585, opat v samostanu Lorrha na Irskem
• Teodor in Pavsilip, sv., prva st., mučenca v Trakiji

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.

• Abundij, sv., † ok. 564, duhovnik pri sv., Petru v Rimu
• Azes, sv., 4. st., mučenec v Perziji - glej Jakob in Azes
• Benedikt, sv., † 1184, graditelj mostu v Avignonu v Franciji
• Bernard, sv., † 1117, opat v Thironu v Franciji
• Jakob in Azes, sv., 4. st., duhovnik in diakon, mučenca v Perziji
• Krištof, sv., † 778, menih in mučenec v Sv. Sabi v Palestini
• Lambert, sv., † ok. 688, škof v Lyonu v Franciji
• Lidvina, sv., † 1433, trpinka iz ljubezni do Boga
• Maksim, sv., prva st., mučenec
• Tiburcij, Valerijan in Maksim, sv., prva st., mučenci v Rimu
• Tisoč mučencev, sv., 4. st., v Perziji
• Tomaidis, sv., † 476, mučenec v Aleksandriji
• Valerijan, sv., prva st., mučenec

14. april

Vaše poslanstvo je v tem, da se žrtvujete za druge, da delate pokoro za storjene grehe in da dejavno ljubite na najbolj vzvišen božji način.« Tako je današnji svetnici, katere ime pomeni 'veliko trpeti', prigovarjal njen duhovni voditelj in ona si je njegove besede vzela k srcu. Prej je nad svojo brezupno usodo jokala, potem pa je svojo voljo popolnoma podredila božji volji in premišljevala Kristusovo trpljenje in ob njegovem se ji je njeno zdelo neznatno. S Kristusovim trpljenjem se je čutila tako povezano, da je priznala, da ne trpi več sama, marveč Kristus trpi v njej.

Rodila se je 18. marca 1380 v ribiškem mestecu Schiedam pri Rotterdamu na Nizozemskem kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Na svet je prišla na cvetno nedeljo, prav tisto uro, ko so v cerkvi brali Matejev pasijon, kar je pomenljivo za njeno kasnejšo usodo. Starši in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razcvetala njihova hči oziroma sestra. Začeli so se oglašati prvi snubači, toda ko je šlo zares, je Lidvina staršem povedala, da prav nič ne misli na možitev. Če bi jo pa proti njeni volji v to silili, bo prosila Boga, naj ji vzame lepoto, da se noben snubec ne bo več zanimal zanjo. Poslej je starši niso več silili, naj se poroči, in Lidvina je živela bolj zase.

Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila, so jo prijateljice povabile, naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Nesli so jo domov in jo položili v posteljo. Bilo je na svečnico, 2. februarja 1396 in od tega dne ni nikoli več stopila na tla. V veliki rani se ji je napravila bula, kmalu so se gnojne bule razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Spala je na golih deskah, ker se ji je posteljnina lepila na rane, kar ji je povzročalo še hujše bolečine.

Lidvina je tožila nad svojo bridko usodo in svojim vrstnicam govorila, da je živa pokopana. Počasi pa se je priborila do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v božjo voljo. Pri tem ji je bil dragocen pomočnik njen spovednik in duhovni voditelj. Brez popolne vdanosti v božjo voljo in brez božje pomoči bi bilo popolnoma nemogoče, da bi kdo v tako hudem trpljenju vzdržal osemintrideset let. Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila na poseben način božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje več molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili, naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. Mnogi neuki in učeni, navadni ljudje in duhovniki so prihajali k njej in postala jim je vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju.

Najgloblji pomen njenega trpljenja, njenega življenjskega poklica, je ostal nepojasnjen. Vemo le, da Bog večkrat izbere ljudi, ki trpijo in se pokorijo za druge. Takšno poslanstvo je namenil tudi sv. Lidvini, ki je živela v času, ko so bili mnogi vodilni ljudje v Cerkvi vse prej kot zgledni. Delala je pokoro zanje.

Umrla je po oseinintridesetih letih trpljenja 14. aprila 1433. Rojena na cvetno nedeljo, ki je pomenila za njeno življenje simbol Kristusovega trpljenja, je odšla tudi k večnemu počitku v velikem tednu. Njeno češčenje, ki se je kmalu po njeni smrti razširilo po Nizozemskem, je Cerkev potrdila leta 1890. Časte jo kot zavetnico bolnikov in drsalcev, upodabljajo pa jo kot s cvetjem ovenčano devico s šopkom in razpelom v roki.

• Agatonika, sv., prva st., mučenka
• Edmund Catherick, bl., † 1642, mučenec v Yorku v Angliji
• Elevterij, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Hermenegild, sv., † 586, kraljevič in mučenec
• Ida, bl., 13. st., cistercijanka blizu Mechelna v Belgiji
• Ida, bl., † 1113, vdova grofa v Boulognu v Franciji
• Ignacij Knoblehar, † 1858, misijonar v Sudanu
• Janez Lockwood in Edvard Catherick, bl., † 1642, mučenca v Yorku v Angliji
• Karp(os), Papil(os) in Agatonika, sv., prva st., mučenci
• Marjeta iz Castella, bl., † 1320, dominikanska tretjerednica v Italiji
• Martin, sv., 6. st., opat v Clermontu v Franciji
• Martin I., sv., † 656, papež in mučenec
• Martirij, sv., 4. st., škof v Jeruzalemu
• Papil(os), sv., prva st., mučenec
• Scubilio (Janez Bernard Rousseau), bl., † 1867, iz Burgundije, šolski brat in misijonar na otoku Reunion
• Ursus, sv., 5. st., škof v Raveni v Italiji