• Cezar de Bus, bl., † 1607, ustanovitelj Družbe očetov krščanskega nauka
• Helena, sv., † ok. 329, cesarica
• Krescenc, sv., prva st., mučenec v Miri v Likiji
• Ortarij, sv., 6. st. ?, opat v Franciji
• Paternus, sv., 5. st., škof v Vannesu v Franciji
• Pavsilip, sv., prva st., mučenec v Trakiji
• Peter Barbarič, † 1897, jezuitski novinec, hrvaški pesnik
• Peter Gonzales (Elmo, Telmo), bl., † 1246, dominikanski pridigar
• Ruadanus, sv., † 585, opat v samostanu Lorrha na Irskem
• Teodor in Pavsilip, sv., prva st., mučenca v Trakiji

15. april

Španskemu svetniku Petru Gonzalesu, čigar spomin obhajamo danes, so se v njegovi apostolski gorečnosti najbolj smilili mornarji, ki so le redkokdaj imeli priložnost iti v cerkev in poslušati božjo besedo, živeli pa so bolj kot drugi v nevednosti in surovosti. Če ni šlo drugače, je šel k njim na ladje ter jih poučeval. Mornarji na Španskem ga še dandanašnji časte kot svojega zavetnika. Že stoletja ga kličejo pod ljudskim imenom sveti Telmo ali Elmo.

Peter Gonzales je bil sin plemiškega veljaka. Rodil se je med letoma 1180 do 1196 v španski pokrajini Kastilji. Nadarjenega sina je oče poslal študirat in Peter je stopil v duhovniški stan, ne da bi zanj čutil posebno notranje nagnjenje. Najbrž se je za to odločil pod vplivom sorodnika, ki je bil škof na severu Španije in ta je Petra kot mladega duhovnika imenoval za kanonika in stolnega dekana. Gonzales je po takratni navadi temu svojemu imenovanju hotel dati tudi zunanji poudarek: v sijajnem spremstvu je jezdil skozi mesto. Njegov napuh je bil kmalu kaznovan: konj se je namreč nenadoma splašil ter nečimrnega jezdeca vrgel v cestno blato. Ta padec je bil zanj dober nauk. V nezgodi je spoznal prst božji, ki ga je kaznoval za njegovo nadutost in častihlepnost.

Šel je v samoto, veliko molil in se postil, nato pa stopil v red sv. Dominika. Bil je zgleden redovnik in predvsem odličen pridigar. Na njegove besede se je mnogo ljudi spreobrnilo. Ko je kastiljski kralj Ferdinand III. slišal o njem, ga je poklical na svoj dvor, kjer je moral biti vedno v njegovi bližini.

Peter je živel na dvoru enako spokorno kot v samostanu, zato je bil lahkoživim ljudem trn v peti. Nastavljali so mu vsakovrstne zanke, da bi ga osramotili. Njegov življenjepisec pripoveduje, da so najeli neko malopridno žensko, da bi ga zapeljala. Peter Gonzales jo je resno posvaril in stopil v sosednjo sobo, kjer je bilo odprto ognjišče. Zavit v plašč se je vrgel v ogenj in poklical zapeljivko: »Tu sem pojdi in glej!« Žensko je presunilo, ko ga je videla ležati sredi žerjavice, pa se ga ogenj ni prijel. Spoznala je svojo zablodo, s solzami v očeh obžalovala svoje grešno življenje in se spovedala. Njen zgled je ganil mnoge druge razuzdance, da so se poboljšali.

Peter je kralju s svojim modrim nasvetom velikokrat pomagal. Pri osvojitvi Kordove je rešil življenje tisočerim premaganim sovražnikom in obvaroval žensko čast mnogim ženam in dekletom pred podivjanim vojaštvom. Čez nekaj let je zapustil dvor, da se je lahko bolj posvetil misijonskemu delu med ljudmi, zlasti med najbolj revnimi.

Peter Gonzales je umrl 15. aprila 1246 v mestu Tuv, kjer je uspešno deloval zadnja leta. Tam je tudi pokopan. Upodabljajo ga kot dominikanskega redovnika, ki leži na svojem plašču sredi ognja.

• Abundij, sv., † ok. 564, duhovnik pri sv., Petru v Rimu
• Azes, sv., 4. st., mučenec v Perziji - glej Jakob in Azes
• Benedikt, sv., † 1184, graditelj mostu v Avignonu v Franciji
• Bernard, sv., † 1117, opat v Thironu v Franciji
• Jakob in Azes, sv., 4. st., duhovnik in diakon, mučenca v Perziji
• Krištof, sv., † 778, menih in mučenec v Sv. Sabi v Palestini
• Lambert, sv., † ok. 688, škof v Lyonu v Franciji
• Lidvina, sv., † 1433, trpinka iz ljubezni do Boga
• Maksim, sv., prva st., mučenec
• Tiburcij, Valerijan in Maksim, sv., prva st., mučenci v Rimu
• Tisoč mučencev, sv., 4. st., v Perziji
• Tomaidis, sv., † 476, mučenec v Aleksandriji
• Valerijan, sv., prva st., mučenec

14. april

Vaše poslanstvo je v tem, da se žrtvujete za druge, da delate pokoro za storjene grehe in da dejavno ljubite na najbolj vzvišen božji način.« Tako je današnji svetnici, katere ime pomeni 'veliko trpeti', prigovarjal njen duhovni voditelj in ona si je njegove besede vzela k srcu. Prej je nad svojo brezupno usodo jokala, potem pa je svojo voljo popolnoma podredila božji volji in premišljevala Kristusovo trpljenje in ob njegovem se ji je njeno zdelo neznatno. S Kristusovim trpljenjem se je čutila tako povezano, da je priznala, da ne trpi več sama, marveč Kristus trpi v njej.

Rodila se je 18. marca 1380 v ribiškem mestecu Schiedam pri Rotterdamu na Nizozemskem kot edina deklica izmed devetih otrok preproste družine. Na svet je prišla na cvetno nedeljo, prav tisto uro, ko so v cerkvi brali Matejev pasijon, kar je pomenljivo za njeno kasnejšo usodo. Starši in bratje so s ponosom gledali, v kakšno lepotico se je razcvetala njihova hči oziroma sestra. Začeli so se oglašati prvi snubači, toda ko je šlo zares, je Lidvina staršem povedala, da prav nič ne misli na možitev. Če bi jo pa proti njeni volji v to silili, bo prosila Boga, naj ji vzame lepoto, da se noben snubec ne bo več zanimal zanjo. Poslej je starši niso več silili, naj se poroči, in Lidvina je živela bolj zase.

Pozimi leta 1396 je zaradi dolgotrajne bolezni zelo oslabela. Ko se je nekoliko popravila, so jo prijateljice povabile, naj gre z njimi na drsališče. Po nerodnosti ene izmed deklic je Lidvina tako nesrečno padla, da si je zlomila rebro. Nesli so jo domov in jo položili v posteljo. Bilo je na svečnico, 2. februarja 1396 in od tega dne ni nikoli več stopila na tla. V veliki rani se ji je napravila bula, kmalu so se gnojne bule razmnožile po vsem telesu. Lidvina je trpela strašne muke. Spala je na golih deskah, ker se ji je posteljnina lepila na rane, kar ji je povzročalo še hujše bolečine.

Lidvina je tožila nad svojo bridko usodo in svojim vrstnicam govorila, da je živa pokopana. Počasi pa se je priborila do spoznanja, da njeno trpljenje dobi smisel, če se vda v božjo voljo. Pri tem ji je bil dragocen pomočnik njen spovednik in duhovni voditelj. Brez popolne vdanosti v božjo voljo in brez božje pomoči bi bilo popolnoma nemogoče, da bi kdo v tako hudem trpljenju vzdržal osemintrideset let. Po poročilih sodobnikov je Lidvina večkrat dobila na poseben način božjo tolažbo. Bila je vesela, da je kot bolnik imela več časa kot drugi in je zato lažje več molila. Bogu je priporočala prošnje ljudi, ki so prihajali k njeni bolniški postelji in jo prosili, naj moli zanje, ker njena molitev več zaleže. Mnogi neuki in učeni, navadni ljudje in duhovniki so prihajali k njej in postala jim je vodnica in svetovalka v duhovnem in vsakdanjem življenju.

Najgloblji pomen njenega trpljenja, njenega življenjskega poklica, je ostal nepojasnjen. Vemo le, da Bog večkrat izbere ljudi, ki trpijo in se pokorijo za druge. Takšno poslanstvo je namenil tudi sv. Lidvini, ki je živela v času, ko so bili mnogi vodilni ljudje v Cerkvi vse prej kot zgledni. Delala je pokoro zanje.

Umrla je po oseinintridesetih letih trpljenja 14. aprila 1433. Rojena na cvetno nedeljo, ki je pomenila za njeno življenje simbol Kristusovega trpljenja, je odšla tudi k večnemu počitku v velikem tednu. Njeno češčenje, ki se je kmalu po njeni smrti razširilo po Nizozemskem, je Cerkev potrdila leta 1890. Časte jo kot zavetnico bolnikov in drsalcev, upodabljajo pa jo kot s cvetjem ovenčano devico s šopkom in razpelom v roki.

• Agatonika, sv., prva st., mučenka
• Edmund Catherick, bl., † 1642, mučenec v Yorku v Angliji
• Elevterij, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Hermenegild, sv., † 586, kraljevič in mučenec
• Ida, bl., 13. st., cistercijanka blizu Mechelna v Belgiji
• Ida, bl., † 1113, vdova grofa v Boulognu v Franciji
• Ignacij Knoblehar, † 1858, misijonar v Sudanu
• Janez Lockwood in Edvard Catherick, bl., † 1642, mučenca v Yorku v Angliji
• Karp(os), Papil(os) in Agatonika, sv., prva st., mučenci
• Marjeta iz Castella, bl., † 1320, dominikanska tretjerednica v Italiji
• Martin, sv., 6. st., opat v Clermontu v Franciji
• Martin I., sv., † 656, papež in mučenec
• Martirij, sv., 4. st., škof v Jeruzalemu
• Papil(os), sv., prva st., mučenec
• Scubilio (Janez Bernard Rousseau), bl., † 1867, iz Burgundije, šolski brat in misijonar na otoku Reunion
• Ursus, sv., 5. st., škof v Raveni v Italiji

13. april

V vsej njeni več kot dvatisočletni zgodovini je bilo za Cerkev pogubno, če je bila povezana s svetno oblastjo. Tako je bilo tudi proti koncu 6. stoletja v Španiji, kjer so tedaj živeli Vizigoti. Ti so se oklepali arijanske krive vere in jo hoteli z orožjem vsiliti še drugim. Kot žrtev tega nasilja je padel kraljevič Hermenegild in prav njegova mučeniška smrt je omogočila in pospešila prehod arijanskih Vizigotov v katoliško vero in s tem Vizigote spremenila v enoten španski narod.

Vizigotski kralj Leovigild je bil od leta 573 edini gospodar v državi. Njegova nesreča je bila, da se je drugič oženil z zagrizeno arijanko Gosvinto, ki je smrtno sovražila katoličane. Dotlej so arijanski Vizigoti mirno živeli sredi katoličanov in čedalje bolj spoštovali moč in lepoto njihove vere. Gosvinta pa je hotela obnoviti v državi nekdanjo popolno oblast arijancev in s tem zanetila nemir. Kralj je bil premalo odločen, da bi jo ustavil. Njegova prva žena je bila katoličanka in rodila mu je dva sina, Hermenegilda in Rekareda, ki ju mačeha Gosvinta ni marala. Kralj je njeno sovraštvo hotel pogasiti s tem, da je Hermenigildu za ženo izbral Ingundo, Gosvintino sorodnico. Gosvinta je od snahe zahtevala, da mora prestopiti v arijansko vero, kar pa je ta odklonila. Kralj Leovigild je Hermenegildu prepustil upravo pokrajine z glavnim mesto Sevillo, kamor sta se mlada zakonca preselila.

V tej pokrajini je bilo mnogo katoličanov in katoliške vere se je oklenil tudi Hermenegild. Oče ga je zaradi tega klical na zagovor v Toledo. Hermenegild ni šel, ker je imela prvo besedo Gosvinta. Katoličani so odločno stopili na Hermenegildovo stran. Pod vplivom žene Gosvinte je oče od njega zahteval, naj se vrne k arijanski veri, sicer ga bo k temu prisilil z vojsko. Hermenegild je vztrajal pri obrambi katoliške vere kaki dve leti, potem je njegova moč opešala.

Ko je oče zasedel Sevillo, se je umaknil v Kordovo. Tam ga je obiskal brat Rekared in mu obljubil očetovo odpuščanje. Hermenegild se je vdal, da prepreči bratomorno klanje, vendar pa je vztrajal v katoliški veri. Oče ga je zato vrgel v ječo, kjer so z njim grdo ravnali. Za veliko noč leta 585 mu je arijanski škof prinesel obhajilo. Če bi ga Hermenegild sprejel, bi bilo to znamenje vrnitve v arijanstvo. Kraljevič pa ga je odklonil in zato mu je poveljnik Sisbert s sekiro odsekal glavo. Nikoli se ni pojasnilo, kdo je dal Sisbertu naročilo za ta umor. Kraljeva družina za to dejanje ni hotela prevzeti odgovornosti.

Sinova smrt je kralja zelo pretresla. Umrl je že naslednje leto in pred smrtjo je sina Rekareda, svojega naslednika, izročil v skrb sv. Leandru, seviljskemu nadškofu. Viri poročajo, da je Sisbert umrl 'najsramotnejše smrti', kakšne, ni povedano. Oče Leovigild je bil smrti sina Hermenegilda kriv le posredno, ker je bil preveč popustjiv omahljivec.

Hermenegildov brat in novi kralj Rekared se je tako sporazumel s škofom sv. Leandrom. Sam je sprejel katoliško vero, za katero je brat dal življenje, in do leta 589 je vsa vizigotska država prešla v katoliško vero ter v njej vztrajala. Mučeništvo sv. Hermenegilda je prineslo novi državi, ki se poslej imenuje španska, verski mir. Svetega Hermenegilda upodabljajo s kraljevskimi znamenji, z verigami in s sekiro.

• Alferij, sv., † 1050, državnik in opat
• Bazilij, sv., 9. st., škof v Pariu v Helespontu
• Damijan, sv., † 697, škof v Paviji v Italiji
• Erkembald, sv., † 742, škof v Theronannu v Franciji
• Florentin, sv., † 553, opat v Arlesu v Franciji
• Julij I., sv., † 352, papež Konstantin, sv., 6. st., škof v Gapu v Franciji
• Maksim, sv., † 434, škof v Carigradu
• Sava (Sabas) Got, sv., † 372, mučenec v sedanji Romuniji
• Viktor, sv., prva st., mučenec v Bragi na Portugalskem
• Zenon, sv., † 371, škof v Veroni v Italiji

12. april

Cesar Konstantin Veliki je leta 313 dal krščanstvu v rimski državi svobodo. Sam se je sicer dal krstiti šele tik pred smrtjo, vendar je Cerkev spoštoval. Rimski škof in papež je bil tedaj Silvester I., ki je imel velike težave z arijansko zmoto: Arij, duhovnik iz Aleksandrije, je namreč učil, da se Kristus ni rodil kot Bog, temveč le kot človek. Dokler je cesar Konstantin prebival v Rimu, je papeža Silvestra imel za predstavnika vesoljne Cerkve. Ko pa se je leta 330 preselil v Konstantinopel (Carigrad) in je dal to mesto blagosloviti kot 'novi Rim', si je cesar izbral druge svetovalce in se na papeža ni več oziral. Pod vplivom svojih svetovavcev je podpiral tudi zagovornike arijanizma. Iz Aleksandrije je poslal v pregnanstvo svetega škofa Atanazija, Arijevega glavnega nasprotnika. Cesar Konstantin je umrl leta 337 in isto leto je Petrov sedež v Rimu zasedel papež Julij L, ki je bil po rodu Rimljan in tudi po duhu je bil močan predstavnik krščanskega Rima. Ob njegovem nastopu je ves krščanski svet pričakoval, kaj bo odločil glede arijanstva, ki je bilo obsojeno na cerkvenem zboru v Niceji leta 325, vendar se je še kar naprej širilo. V Rim so pisali od treh strani: najprej carigrajski metropolit Evzebij, ki je bil polarijanec; dragi odposlanci so papeža prosili pomoči zoper nasprotnike nicejskih sklepov, slednjič pa se je oglasil še glavni zagovornik resnice škof Atanazij. Papež Julij se je z vso odločnostjo postavil na njegovo stran v obrambo resnice, ki jo je razglasil nicejski koncil.

Da bi dal močnejšo oporo vzhodnim škofom, jih je leta 340 povabil na sinodo v Rim. Prišlo je 50 škofov, pristašev nicejske veroizpovedi; njeni nasprotniki, ki so sami zahtevali sklicanje sinode, pa so spričo papeževe odločnosti rajši ostali doma. Sinoda je enodušno podprla papeža Julija in zahtevala, da se mora Atanaziju vrniti škofovski sedež, s katerega je bil že drugič krivično pregnan. Enako se je sinoda zavzela za druge pravoverne škofe. Malo kasneje se je sešla v Antiohiji sinoda, kjer so se zbrali pristaši napol arijanskega carigrajskega škofa Evzebija in od papeža je zahtevala, da potrdi njeno stališče. Papež Julij I. je vsem škofom poslal pismo, sestavljeno s svetniško plemenitostjo, vredno vrhovnega pastirja Kristusove Cerkve. V njem odklanja sklepe iz Antiohije, ne da bi koga osebno žalil. Evzebij je imel močno oporo v cesarju Konstanciju, zato se za papeževo pismo ni zmenil. Pred zgodovino ostaja ta listina pomembno pričevanje, kako si je papež Julij I. prizadeval, da uveljavi avtoriteto Petrovega naslednika in obnovi edinost v Cerkvi.

Julij I. si je kot rimski škof zagotovil časten spomin tudi zato, ker je modro urejal cerkveno upravo. Ustanovil je zbor notarjev, ki so prevzeli skrb za pravilno administracijo. Določil je red za cerkvena sodišča in razmejil njihovo pristojnost tako, da poslej klerikov niso več klicali pred svetna sodišča. V Rimu je dal sezidati najmanj pet cerkva, najpomembnejša med njimi je cerkev dvanajstih apostolov.

Kot papež je vodil Cerkev polnih petnajst let. Umrl je 12. aprila leta 352 in pokopali so ga v cerkvi, ki jo je dal sezidati na Avrelijevi cesti. Njegov grob so obiskovali romarji še v 7. stoletju. Pozneje so relikvije prenesli v baziliko Santa Maria in Trastevere. Leta 1505 so ugotovili pristnost teh relikvij in tako se je češčenje tega zaslužnega papeža spet poživilo.