LETA 1745 UMRL GREGOR MAČEK

STAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA (* 1682)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

LETA 1788 ROJENA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

MATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1856)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine, ob 150-letnici njene smrti (25. novembra 1856). Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: "Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene." V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: "Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo." Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko. V začetku je bila mati: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

nekaj njenih pregovorov:

• Kdor pri dvajsetih ne ve, pri tridesetih ne zna, na koncu kot tepček konča.
  
• Kdor si ne zna porezati nohtov na obeh rokah, si tudi kruha ni sposoben služiti.
  
• Vest vedno ščegeta, tistega, ki jo čuti, in tistega, ki je ne čuti.
  
• Rana vedno potrebuje obliž.
  
• Tudi nohti prav pridejo za lupljenje česna.
  
• Spusti se, kdor hoče, povzpne pa se, kdor more.
  
• En sam sovražnik je preveč.

LETA 1812 UMRL LOVRO JANŠA

SLIKAR KRAJINAR (* 1749)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

LETA 1815 ROJEN OTTO VON BISMARCK

NEMŠKI DRŽAVNIK, KANCLER († 1898)

Končal pravo in postal diplomat, leta 1851 poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler. Prizadeval si je za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Najprej je priključil severne nemške državice, potem še južne in 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo), a je Rusija kmalu izstopila, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko. V notranji politiki se je opiral na kapitaliste, boril se je proti socialistom in tudi prepovedal delovanje socialnih demokratov ...

LETA 1873 ROJEN SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

RUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT († 1943)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

"V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica," je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem 'dopolnjeval' tisto, kar je prejel doma. "Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja ... Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita." Šola na tej 'veliki cesti' je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

več:
S. Čuk, Tone Seliškar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2010), 84-85.

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti. // Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške - /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna? // Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo - / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate? // Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica - / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče? // Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami. (Pomlad)

LETA 1900 ROJEN FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK († 1975)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

LETA 1905 ROJEN RUDA JURČEC

NOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA († 1975)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala ... med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Leta 1969 ustanovi revijo Sij slovenske svobode in napiše obsežne spomine Skozi luči in sence (1964–1969). Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo...

njegova misel:

• Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu ...

LETA 1909 ROJEN PASKVAL GUJON

BENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC († 2002)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil 'matajurski gospod'. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – 'očak z Matajurja'. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo 'varnostne' ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. "V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko": Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.

nekaj misli o njem:

• Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot 'viharnik' v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
• (...) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim ... Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: "A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /.../ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost." (Giorgio Banchig)

LETA 1918 ROJEN DRAGO ŠEGA

LITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG († 2004)

Drago Šega, diplomirani slavist, je bil mojster besede kot literarni zgodovinar in kritik, dramaturg, urednik in prevajalec. Opravljal je različne službe. Pomembno vlogo je imel pri posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem; za domače in tuje založbe je sestavil več antologij, od katerih je bila najbolj odmevna antologija slovenske poezije Živi Orfej (1970). Kot dramaturg je sodeloval pri več slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri stari pianino …).

LETA 1980 UMRL AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC (* 1912)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

LETA 2003 UMRL STANKO ZORKO

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC NA TRŽAŠKEM (* 1919)

Rojen je bil leta 1919 v Leskovcu pri Krškem, leta 1945 je bil kot begunec v kraju Montecortone pri Padovi posvečen za duhovnika ljubljanske škofije, a vse do smrti je opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi verniki na Tržaškem. Trideset let je po tržaškem radiu vodil oddajo Vera in naš čas, ki je bila priljubljena povsod, kamor so segli valovi tega radia. Od leta 1965, ko je Radio Trst A začel prenašati nedeljsko mašo iz njegove rojanske župnijske cerkve, je veliko moči posvečal pripravi te svete maše.

LETA 2014 UMRL MILOŠ MIKELN

PISATELJ IN ČASNIKAR (* 1930)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

Irena je med najpogostejšimi ženskimi imeni na 3. mestu. S tem imenom je bilo konec leta 2007 poimenovanih 12.736 (1971: 10.523; 1994: 13.332) oseb. Njene različice so: Ira (2007: 32), Iren (20), Irenca (104), Irene (32), Irina (109), Rina (67). Moška oblika imena Irena je Irenej (2007: 39; 1994: 18).

God:
• 21. februar
• 1. april
• 20. oktober

ali na god sv. Ireneja:

• 6. april
• 7. april
• 28. junij
• 23. avgust

Ime Irena izhaja iz grškega imena Eirē'nē. Tako se je imenovala grška boginja sreče. Ime povezujejo z grško besedo eirē'nē 'mir'. Moška oblika imena Irena je Irenej, grško Eirēnáios, ki ga razlagajo iz grškega pridevnika eirēnáios 'miren, miroljuben'. Imenu Irena je pomensko ustrezno ime Miroslava, skrajšana Mira, Mirka, Mirna, Ireneju pa Ljubomir, Miroslav in Friderik. Irina je ruska oblika imena Irena.

Irena je ime več svetnic, npr.:

• Irena, sv., 304, solunska mučenka (1. april)
• Irena, sv., 4. st., devica in sestra papeža Damaza (21. februar)
• Irena (Iria), sv., 6./7. st., mučenka (20. oktober)

Irene pa lahko godujejo tudi na sv. Ireneja:

• Irenej, sv., † 304, sirmijski škof in mučenec (6. april)
• Irenej, sv., prva st., diakon, mučenec v Pentapoli v Libiji (7. april)
• Irenej, sv., 3. st., mučenec v Rimu (23. avgust)
• Irenej (Lyonski), sv., † 202, oče katoliške teologije (28. junij)

Lansko leto sem bila na veliki četrtek dopoldne v koprski stolnici pri maši z blagoslovom svetih olj. S škofom je somaševalo več kot sto duhovnikov iz vse škofije. Prevzelo me je njihovo koralno petje, ki je tako poduhovljeno in pomirjajoče. Napišite kaj o tem petju. (Vida)

Koral je enoglasno liturgično petje katoliške Cerkve; nastalo je v času zgodnjega krščanstva, nato se je širilo in bogatilo vse do poznega srednjega veka. Koral vsebuje prvine judovske bogoslužne glasbe in grške klasične glasbe. Za utemeljitelja korala velja papež sv. Gregor Veliki (+ 604), ki je bil vsestransko izobražen in velik glasbenik. Dal je zbrati obsežno gradivo cerkvenih koralnih napevov, prikladne je sprejel, neprimerne izločil. Po njem se koralno petje imenuje gregorijanski koral. Vse speve cerkvenega leta je dal zapisati v knjigo, ki se imenuje antifonarij. Uredil je tudi mašno liturgijo. Koralno petje blago deluje zato, ker je poudarjena notranja, duhovna vsebina. Koralno petje danes gojijo predvsem redovniki benediktinci. Po cerkvenih navodilih naj bi imelo pri obredih prvo mesto "gregorijansko petje kot svojevrstno za rimsko bogoslužje". Pri slovesnih mašah se v koralnem napevu poje Slava, mašne prošnje, hvalospev, očenaš. Čudovit je napev velikonočne hvalnice (Exultet), ki se poje na velikonočno vigilijo. (sč)

• Adiutor, sv., † 1131, samotar pri Vernonu v Franciji
• Amatos, Peter in Ludvik, sv., † 855, mučenci v Kordobi v Španiji
• Benedikt iz Urbina, bl., † 1625, kapucin v Fossombroni v Italiji
• Diodor in Rodopijan, sv., prva st., mučenca v Afrodisiadu
• Donat, sv., 4. st., škof v Epiru
• Earkonvald, sv., † ok. 693, škof v Londonu v Angliji
• Evtropij, sv., prva st., škof v Saintesu v Franciji
• Frančišek Dickenson in Miles Gérard, bi, † 1590, mučenca v Rochestru v Angliji
• Hamon, sv., † 1173, menih v Savignyju v Franciji
• Jožef Benedikt Cottolengo, sv., † 1842, ustanovitelj Hiše božje previdnosti v Torinu
• Lovrenc in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Novari v Italiji
• Ludvik, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Marija od Učlovečenja (Guyart), bl., † 1672, uršulinka
• Miles Gérard, bl., † 1590, mučenec v Rochestru v Angliji
• Pavlina Mallinckrodt, bl., † 1881, ustanoviteljica Sester krščanske ljubezni
• Peter, sv., † 855, mučenec v Kordobi v Španiji
• Pij V., sv., † 1572, papež
• Pomponij, sv., 6. st., škof v Neaplju
• Rodopijan, sv., prva st., mučenec v Afrodisiadu

• Agatop, sv., 4. st., mučenec v Solunu
• Benedikt Niger (Črnec), sv., † 1589, frančiškanski brat
• Izidor Seviljski, sv., † 636, škof
• Peter, sv., † 1115, škof v Poitiersu v Franciji Platon, sv., † 814, opat
• Teodul in Agatop, sv., 4. st., mučenca v Solunu
• Viljem Cufitella, sv., † 1411, puščavnik na Siciliji

30. april

V mestu Torinu, središču italijanske pokrajine Piemont, že skoraj 170 let deluje ustanova, ki se imenuje Hišica božje previdnosti. Na površini 90 kvadratnih kilometrov stojijo številne stavbe, v katerih so bolnišnice, zavetišča, šole, delavnice, igrišča v sredini pa je cerkev, kjer se noč in dan dviga zaupna molitev k Bogu, ki je 'vzdrževalec« te ustanove. V njej uživa brezplačno oskrbo nad 10.000 nesrečnih človeških bitij, ki so telesno in duševno prizadeti in jih drugje nočejo sprejeti. Nekaj tisoč zdravih jim s smehljajem na obrazu streže. Povečini so to redovnice, redovniki in redovni bratje, ki jih je ustanovil sv. Jožef Cottolengo. Vedno pa je med njimi nekaj stotin prostovoljcev različnih poklicev, predvsem mladih, ki ostajajo v službi trpečih nekaj tednov, nekaj mesecev ali tudi več let. Vsi delajo vse zastonj. Njihovo vodilo so besede apostola Pavla, ki jih je dal sv. Jožef Cottolengo zapisati nad glavnim vhodom: 'Kristusova ljubezen nas sili'. Jožef Cottolengo, ustanovitelj Hišice božje previdnosti, se je rodil 3. maja 1786 v mestu Bra južno od Torina kot prvi od dvanajstih otrok družine, v kateri je vladalo zmerno blagostanje in bogato versko življenje. Polovica otrok je umrla že v nežni dobi, trije sinovi pa so si izbrali duhovniški ali redovniški poklic. Pobožna mati je svoje otroke učila ne le moliti, temveč jih je tudi navajala k dejavni ljubezni do bolnikov in revežev, kar je Jožefu šlo do srca.

V šoli mu je šlo sprva dokaj trdo, potem pa se je priporočil sv. Tomažu Akvinskemu in se mu je odprlo. Uspešno je doštudiral in bil leta 1811 posvečen v duhovnika. Potem je nastopil svojo prvo duhovniško službo v domačem kraju, nato pa v bližnji župniji. Njegova želja je bila, da bi smel vse življenje ostati na kakšni podeželski župniji, kjer bi pomagal ljudem v vseh njihovih potrebah in stiskah. Njegovo geslo je bilo: »Če Bog vidi vsako človeško stisko, tudi njegov služabnik ne sme biti slep zanjo.«

Nadaljeval je bogoslovne študije na univerzi v Torinu in dosegel naslov doktorja teologije, ki ga je daroval Mariji. Torinski nadškof ga je imenoval za kanonika. On na časti ni veliko dal, pomembno zanj je bilo, koliko lahko naredi za potrebne. Bil je odprtega srca in ljudje so mu pravili 'dobri kanonik'. Cottolengo se je kmalu prepričal, da je božja previdnost njegova zaveznica, na katero se lahko trdno zanese. Redno se je dogajalo, da je takrat, ko je želel komu pomagati, pa sam ni imel prav ničesar, prišel kakšen dobrotnik.

Božji klic k delu, s katerim si je zaslužil svetništvo, je bil navidez nepomemben dogodek. 2. septembra 1827 se je skozi Torino vračala domov v Francijo družina Gonnet. Ob mladem paru se je stiskalo troje otrok. Cottolengo je prišel k umirajoči ženi in jo previdel. Tedaj ga je kot blisk prešinila misel: takim ubogim ljudem moram pripraviti zavetje. Najprej le najel dve sobi v hiši nasproti cerkve in vanju sprejel prve nesrečne ljudi. Na pomoč mu je priskočila mlada vdova, ki je pridobila še nekaj plemenitih deklet, da so prišle streč bolnikom. To je bilo prvo jedro družbe vincentink, ki nosijo ime po sv. Vincenciju Pavelskem. Danes ta družba šteje nad 5000 članic. Ob njej je zrasla tudi moška veja. Oboji delujejo v Cottolengovi ustanovi, ki je kmalu zrasla v pravo naselje. V njegovem središču je božja hiša cerkev, kjer čaka vstajenja ustanovitelj Hišice božje previdnosti. Po nekem notranjem uvidu je začutil, da se bliža ura odhoda s tega sveta, čeprav mu je bilo komaj 56 let. Umaknil se je k svojemu bratu Alojzu, župniku v Chieriju. Tja je dal prenesti svojo posteljo od doma in tam je 30. aprila 1842, vzdihujoč: »Mati moja Marija!« z nasmehom na ustnicah izdihnil. Papež Pij XI. ga je leta 1934 prištel med svetnike. Imenoval ga je 'genija dobrote' in zavetnika vseh, ki si prizadevajo uresničiti ideal ljubezni do bližnjega.

• Katarina Sienska, sv, † 1380, cerkvena učiteljica in sozavetnica Evrope
• Robert, sv., † 1110, cistercijanski opat v Molesmesu v Franciji
• Sever, sv., † 409, škof v Neaplju v Italiji
• Torpes, sv., prva st., mučenec iz Pise v Italiji
• Vilfrid mlajši, sv., † 744, škof v Yorku v Angliji

29. april

Ime Katarina, ki pomeni 'čista', spada med zelo pogosta imena na Slovenskem. Bibliotheca Sanctorum, enciklopedija katoliških svetnikov, bolj ali manj obširno opiše življenje 20 svetih ali blaženih Katarin, v slovenskem Letu svetnikov pa je predstavljenih sedem, od katerih sta najbolj znani sv. Katarina Aleksandrijska (tudi Sinajska), in današnja slavljenka sv. Katarina Sienska, globoka mistična duša, vsestranska delavka in tudi plodovita pisateljica.

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Ljubka in živahna deklica je že z dvanajstimi leti prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Dominikanske tretjerednice niso bile redovnice, ki bi živele v samostanu, temveč pobožne žene, ki so se ravnale po določenih pravilih in so živele med svetom. Posvečale so se molitvi in dobrodelnosti. Nosile so tudi posebno obleko, da so se razločevale od drugih žena.

Nekaj časa je bila Katarina usmerjena zgolj na molitev in premišljevanje. Ko ji je bilo kakih dvajset let, se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Od takrat naprej se je odlikovala tudi v dejavni ljubezni. Njena skrb za druge je pritegnila pozornost Siencev. Nekaj se jih je povezalo v nekakšno skupino učencev, v kateri so bili pripadniki različnih družbenih slojev: sodniki, poslanci, slikarji, pesniki, rokodelci, redovniki in redovnice. Tako je Katarina dejavno sodelovala v dogajanjih svojega mesta in Cerkve svojega časa. Tista njena posebna naloga, o kateri ji je bil govoril Jezus, je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas. Lik Katarine Sienske je eden tistih svetlih vzorov žena, ki jih je Cerkvi in svetu poklonilo 14. stoletje. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, použita od tistega, kar je sama imenovala 'sladke telesne muke', je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu 29. aprila 1380. Za svetnico jo je razglasil papež Pij II. leta 1461, papež Pij XII. jo je leta 1939 postavil za zavetnico Italije, papež Pavel VI. pa ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice in sicer zaradi njenega znamenitega in obsežnega spisa Knjiga božjega nauka. Papež Janez Pavel II. jo je leta 1999 razglasil za sozavetnico Evrope skupaj s sv. Edith Stein/Terezijo Benedikta od Križa in sv. Brigito Švedsko.