20. april

Ko slišimo besedo Huni, nam vstane pred očmi podoba njihovega kralja ali vojskovodja Atila, imenovanega tudi 'bič božji'. Iz zgodovine vemo, da je kot nenasiten osvajalec povzročil veliko gorja. Huni so na Zahod, v Evropo, prodrli z Vzhoda, od koder je izviral njihov rod.

Dva bizantinska zgodovinarja sodobnika današnjega godovnjaka, občudujeta vsak v svoji Zgodovini Cerkve izredno uspešno misijonsko delo sv. Teotima. Oba pripovedujeta, da je bil Teotim prej znan kot poganski filozof, ki se je v zrelih letih spreobrnil h krščanstvu, se ga z vso dušo oklenil ter ga začel oznanjati. Proti koncu 4. stoletja je prejel škofovsko posvečenje. Sedež njegove škofije je bilo mesto Tomi ob Črnem morju. Prizadeval si je, da pridobi za krst Hune in Gote v spodnjem Podonavju. Kar se je prej zdelo nemogoče, je Teotim dosegel s svojo silno zgovornostjo, ljubeznivostjo, učenostjo in čudodelnostjo. Med Huni in Goti je dobil ime 'bog Rimljanov'. Bil je pač Grk, ki je prišel iz rimske države na njihova tla in prikupil se jim je s svojo človekoljubnostjo.

Sveti Hieronim današnjega svetnika omenja v svoji knjigi O slavnih možeh iz leta 392 in pravi, da je Teotim napisal več manjših spisov v obliki dialogov in da še vedno sestavlja nove. Žal se nam Teotimovo pisateljsko delo ni ohranilo. Bil je prisrčen prijatelj plodovitega pisatelja sv. Janeza Krizostoma, katerega je odločno branil pred napadi Teofila iz Aleksandrije. Ko je sv. Epifanij s Cipra leta 403 na sinodi v Carigradu hotel, da obsodijo nekatere zmote veleuma in asketa Origena, se je Teotim temu upiral, češ da ni primerno obsojati takega moža, ki je vse svoje učeno delo podvrgel sodbi cerkvenega učiteljstva in neštetim ljudem odkril največje zaklade vere, pa naj se je tudi osebno motil v kaki stvari. Tako stališče razodeva izredno širino Teotimovega duha in blagost njegovega značaja.

Na žalost nam niso znane podrobnosti iz Teotimovega življenja. To, kar vemo, pa zadostuje za sodbo, da je bil velik bogoslovni mislec in zelo plemenit človek. Ker se je mnogo mudil na misijonskih potih, tudi onstran meja rimske države, ni zanesljivo znano niti to, kdaj je pravzaprav umrl. Gotovo je samo to, da ga je smrt doletela pred letom 431. Takrat se je koncila v Efezu udeležil že novi škof iz mesta Tomi, Teotimov naslednik.

• Ekspedit, sv., prva st., mučenec
• Elfeg, sv., † 1012, škof v Canterburyju v Angliji
• Jakob Duckett, bl., † 1602, mučenec v Londonu v Angliji
• Konrad iz Ascolija, bl., † 1283, manjši brat v Ascoli Picenu v Italiji
• Leon IX., sv., † 1054, papež
• Marcel Callo, bl., † 1945, delavski apostol, mučenec
• Ursmar, sv., † 713, škof in opat v Loblesu v Belgiji

19. april

Leta 1054 je prišlo do razkola med grško in rimsko, vzhodno in zahodno krščansko Cerkvijo, ki ga je povzročila različna miselnost in različne politične razmere na obeh straneh. Neposredni povod za to usodno ločitev so bile razne 'drobnarije'. Carigrajski patriarh Mihael Cerularij je prepovedal latinsko bogoslužje v Carigradu, ki je bilo v navadi po mnogih grških cerkvah, kakor tudi grško bogoslužje v Rimu. Zahodnim kristjanom je očital, da uporabljajo pri mašah nekvašen kruh, da se postijo ob sobotah, da zavračajo ženitev navadnih duhovnikov. Sovraštvo Grkov se je še stopnjevalo,ko so zvedeli, da se je papež pobotal z njihovimi nasprotniki Normani. Papež Leon IX. je v Carigrad poslal skupino cerkvenih mož, da bi te nesporazume izgladili. Vodstvo poslanstva je zaupal kardinalu Humbertu, ki pa je nastopal preveč nestrpno, ko je videl, da je bizantinski cesar želel spravo s papežem, nahujskano ljudstvo in patriarh pa sta jo preprečila. Kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike ter se vrnil v Rim. Napravil je to v imenu papeža, ki je bil tedaj že štiri mesece v grobu.

Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzgojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrastel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognjem je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knežjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju. Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.

Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim težavam prenovil versko življenje po klinijskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.

Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Ime Leon si je privzel zato, ker si je vzel za zgled svetega papeža Leona Velikega. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Natančno je preučeval versko življenje v posameznih pokrajinah, ki so bile zvečinoma zanemarjene, se posvetoval in odločal o izboljšanju. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem. Zgodovinsko najpomembnejša sprememba na papeškem dvoru je bila ta, da je v kardinalski zbor imenoval najsposobnejše in Cerkvi vdane može iz vse Evrope. Tem je prepustil odgovornost za red v papeških uradih in jih pošiljal kot svoje delegate na vladarske dvore. Sam je tako dobil več možnosti, da je prepotoval krščanske dežele, kjer je skliceval reformne sinode in jih sam vodil.

Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad, zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.

• Aja, sv., † 691 ali 708, plemkinja iz Monsa v Belgiji
• Andrej Hibernon, bl., † 1602, manjši brat v Španiji
• Elpidij, sv., prva st., mučenec v Melitini
• Evzebij, sv., † 526, škof mesta Fano v Italiji
• Galdin, sv., † 1176, škof v Milanu v Italiji
• Gebuin, sv., † 1082, škof v Lyonu v Franciji
• Hermogen, Elpidij in Peter, sv., prva st., mučenci v Melitini
• Idesbald, sv., † 1167, cistercijanski opat v Les Dunesu v Belgiji
• Jurij, sv., † 818, škof v Antiohiji v Pizidiji
• Kozman, sv., 9. st., škof v Kalcedoniji
• Lasrean (Melanij), sv., † 638, opat v Leighlinu na Irskem
• Marija Ana Sureau-Blondin, bl., † 1890, kanadska redovna ustanoviteljica
• Marija od Učlovečenja (Avrillot), bl., † 1618, karmeličanka
• Perfekt, sv., † 850, mučenec v Kordobi v Španiji
• Peter, sv., prva st., mučenec v Melitini
• Sabina Petrilli, bl., † 1923, redovna ustanoviteljica iz Siene
• Trifon, sv., † 915, patriarh v Carigradu
• Viktor in tovariši, sv., † ok. 300, mučenci v Nikomediji

18. april

Rodila se je 1. februarja 1566 v premožni pariški družini Avrillot, ki je v času hugenotskih vojn odločno branila katoliško vero in stranko. To so bili časi verskih bojev med kalvinističnimi hugenoti (protestanti) in katoliško stranko (Ligo). Pri krstu sta ji starša Nicolas in Maria Lhuillier dala ime Barbara in že v prvih letih življenja je doživela veliko hudega, tudi znamenito šentjernejsko noč, ko so katoličani množično napadli hugenote in pokol je samo v Parizu zahteval smrt vsaj 2000 hugenotov.

Njeno otroštvo ni bilo prav srečno tudi zaradi oblastne matere, zato je odrasla v zelo plašno dekletce. S sedmimi leti so jo poslali v samostan, zanjo je skrbela teta Izabela, ki je bila klarisa v samostanu Longchamp. Klarise so kot eden naj strožjih redov živele v kontemplaciji in strogi klavzuri. Vzgoja, ki jo je Barbara prejela v samostanu je zelo vplivala na njeno nadaljnje življenje. Tu se je naučila brati in moliti, ob meditaciji klaris pa je začela globoko spoznavati krščanske resnice in je vedno globlje doživljala krščanstvo. Na prvo obhajilo se je zelo dobro pripravljala in z 12 leti je bilo to zanjo eno najlepših doživetij, ki ga ni nikoli pozabila. V samostanu ji je bilo zelo lepo, tu je zaživela novo življenje in zato bi najraje postala redovnica. Toda njeni starši so imeli z njo drugačne načrte. Mati ji je našla bogatega ženina in stara šestnajst let se je morala poročiti s Pierrom Acarie iz imenitne družine in svetovalcem na kraljevemu dvoru. Živela sta v Parizu in v prvih letih zakona so se jima rodili trije otroci. Barbara je skrbela zanje, jih vzgajala v krščanskem nauku, in preživljala svoje dni v tem svetu pariških imenitnežev. Leta 1587 je nekje prebrala stavek: »Preveč požrešen je tisti, ki mu Bog ni dovolj.« Ob tem je popolnoma spremenila svoje življenje. Bog je postal njeno vodilo in spoznala je, da ni dovolj, da se predaja prijetnim čustvom, ampak mora tudi nekaj narediti. Ko svoj čas posvetiš Bogu to ne pomeni, da lahko živiš v brezdelju, ampak je treba misliti tudi na druge. Tako se je posvetila delu za bližnjega. Kasneje sta imela z možem še tri otroke. Ob obleganju Pariza leta 1590 je na ulici delila ubogim kruh in pomagala ranjenim in bolnim v bolnišnici St. Gervais. V tem času ji je Bog v tamkajšnji cerkvi tudi podelil prvo videnje in takrat je mislila, da bo 'umrla od sladkosti'. Kmalu pa je družino Acarie čakala prva resnejša preizkušnja. V vojni je zmagal Henrik IV, Liga je bila poražena, mož se je moral umakniti na podeželje in družina je izgubila večino premoženja. Barbara je vse otroke spravila k sorodnici, sicer ne bi imeli niti za hrano. Tudi sama se je težko preživljala in morala je prodati tudi svoje osebne stvari, da je imela za hrano. Ko se je kasneje stanje izboljšalo in se je mož vrnil, se je družina ponovno zbrala, in Barbara je še bolj skrbela za socialno ogrožene. K njej so se hodili posvetovati številni imenitni ljudje, iz zdravstva, sociale, ... njihova hiša je bila vedno polna. V vsem tem času je bila tudi vzorna mati in žena. Nad vse je ljubila Boga in govorila. »Da bomo vredni Božjega prijateljstva in bližine, se moramo osvoboditi vseh drugih stvari in se popolnoma podrediti njegovi volji.« V tem je bilo vse njeno življenje, zato je bilo tako polno dobrih del,m v sveto in v samostanu. Zdaj je v praksi zaživela tisto, česar se je naučila v samostanu. Pri tem ji je veliko pomagal tudi sv. Frančišek Saleški, ki jo je duhovno vodil. V jeseni 1601 je prebirala spise sv. Terezije Avilske, ki so se je tako močno dotaknili, da se je odločila, da bo redovno prenovo samostanskega življenja uvedla tudi v Franciji. Začela je zbirati kandidatke za tak način samostanskega življenja, dobila tudi pisno dovoljenje papeža Klemena VIII. in tako je 13. decembra 1603 dala zgraditi v Parizu prvi samostan bosonogih karmeličank. Duhovno jih je vodil njen bratranec in kasneje kardinal Peter de Berulle. Barbara si je prizadevala, da je odprla še samostane v Pontoiseju, Dijonu in Amiensu. To ji je tudi uspelo in med bosonoge karmeličanke so stopile tudi tri njene hčerke, ena od njih - Margareta je imela komaj 15 let.

Leta 1613 je zbolel njen mož. Vse dni njegove bolezni je skrbela zanj in se ni premaknila od njegove postelje. Ko je umrl, je prosila za razsvetljenje od zgoraj, in dobila v videnju potrditev, da je bil rešen. Zdaj je bila svobodna vseh vezi tega sveta in lahko je izpolnila svojo mladostno željo in stopila v Karmel in postala karmeličanka. Številni samostani so želeli, da vstopi k njim, ona pa je izbrala najskromnejšega v Amiensu. 7 aprila 1614 je oblekla redovniško obleko in izbrala ime Marija od Učlovečenja. Na lastno prošnjo je bila sprejeta kot preprosta 'spreobrnjenka', na razpolago vsem sestram, vedno je bila pripravljena opravljati vsa dela, pomagati v kuhinji, skrbela in stregla je tudi sestram, ki so bile bolne. Zelo ji je bilo pri srcu redovno uboštvo. Čeprav jo je Bog obdaril s številnimi darovi, je ostala ponižna, preprosta, prepričana, da je opravljanje navadnih vsakdanjih opravil najboljša pot k Bogu. Obdarovana z globokim duhom molitve je bila tudi polna silne apostolske gorečnosti. Zlasti med molitvijo je imela številna mistična doživetja. Iz zdravstvenih razlogov so jo leta 1616 premestili v samostan Pontoisse, kjer je po hudi bolezni je 18. aprila 1618 dotrpela in umrla. 5. junija 1791 jo je papež Pij VI. proglasil za blaženo. Ni zapustila nobenega spisa, samo nekaj pisem, bila pa je živa knjiga popolne ljubezni do Boga in bližnjega. Njen življenjepisec dr. Duval jo je nekoč srečal in o tem zapisal: »Njen obraz je bil tako svetel in bleščeč, da sem skoraj oslepel.« Žarela je od ognja ljubezni, ki jo je izgorevala. To lahko razume samo tisti, ki doume veličino ljubezni. V zgodovini mistike jo uvrščajo med velike mistične duše. Najodličnejše osebnosti njenega časa so jo cenile, zelo jo je občudoval zaradi njenih kreposti sv. Frančišek Saleški. V karmeličanskih samostanih se je lahko v bogoslužju spominjajo 18. aprila.

• Anicet, sv., † 166, papež
• Donan in tovariši, sv., † 618, mučenci na Škotskem
• Elija, Pavel in Izidor, sv., † 856, duhovnik in meniha v Kordobi v Španiji
• Inocenc Tortonski, sv., 4. st., škof
• Izidor, sv., † 856, menih v Kordobi v Španiji
• Jakob iz Cerqueta, bl., † 1367, avguštinski eremit v Perugii v Italiji
• Janez Krstnik Spagnoli, bl., † 1516, karmeličan
• Katarina Tekakwita, bl., † 1680, indijanska spokornica
• Klara Gambacorta, bl., † 1420, redovnica v Pisi v Italiji
• Maks Jožef Metzger, † 1944, mučenec
• Mapalik, sv., 3. st., mučenec v Afriki
• Marija Ana Jezusova, bl., † 1624, redovnica v Madridu v Španiji
• Pantagat, sv., † 540, škof v Viennu v Franciji
• Pavel, sv., † 856, menih v Kordobi v Španiji
• Robert iz 'Božje hiše', sv., † 1067, opat
• Simon (Simeon) Barsabejski in tovariši, sv., † 339, mučenci v Perziji

17. april

Pod vlado perzijskega kralja Šapurja II. (309-379), najmogočnejšega vladarja sasanidske dinastije, je doživela mlada Cerkev v Perziji dolgo in krvavo preganjanje, ki je terjalo mnogo žrtev. O tedanjih mučencih nam poročajo sodobni ali vsaj zelo stari in verodostojni uradni spisi v sirščini. Med ta stara poročila spada nekoliko govorniško okrašen, a v glavnem zanesljiv zapis o mučenju Simona Barsabejskega, škofa prestolnice Selevkeja-Ktezifon.

Do vlade Šapurja II. so kristjane v Perziji sicer mirno prenašali, imeli so celo občutek, da lahko svobodno priznavajo svoje krščansko prepričanje. Razmere pa so se hitro spremenile, ko si je Šapur postavil za cilj obnoviti nekdanji sijaj perzijske države. Za to mu je bila potrebna najprej verska edinost, torej enotna državna vera, nato pa zmagovita vojna z Rimljani, katerim je hotel iztrgati izgubljene pokrajine. Spričo takih ciljev je bilo jasno, da mora sovražiti kristjane iz dveh razlogov: trdovratno so se upirali perzijski veri, sumil jih je pa tudi, da so naskrivaj naklonjeni krščanski rimski državi. Torej je bilo skoraj neizogibno, da je moral najprej trčiti s kraljem škof glavnega mesta, ki je imel naj višji položaj v perzijski cerkvi.

Ta Simon Barsabejski (Barsabbaee — 'barvarjev sin') je bil učenec in naslednik škofa Pape in na nicejskem koncilu (325) razglašen za metropolita celotne Perzije. To sporočilo mu je prinesel duhovnik Šahdot (Sadot), njegov zastopnik na koncilu, ki je bil tudi njegov naslednik in je kmalu za njim umrl mučeniške smrti (gl. 20. februar). Zunanji povod tega hudega, štirideset let trajajočega preganjanja je bil odlok kralja Šapurja okoli leta 340, s katerim je zaukazal škofu Simonu, naj od kristjanov zahteva dvojno glavnino in dvojni davek, kar naj pošlje kralju, da bo tako čim prej prišel do denarja za vojskovanje z Rimljani. »Kajti kristjani,« je rekel Šapur, »žive v naši deželi, so pa somišljeniki

cesarja, našega sovražnika.« Simon, ki ga je kralj Šapur cenil zaradi njegove modrosti in pobožnega življenja, se je branil izpolniti kraljev odlok, češ da njegova oblast sega samo na območje vere, nima pa pravice vtikati se v posvetne zadeve kristjanov. Simon je hkrati s tem odgovorom poudaril svojo zvestobo kralju in državi. Šapurja je njegov odgovor raztogotil. Simonovi nasprotniki in sovražniki kristjanov na dvoru so brž izkoristili to priložnost, da so Simona obrekovali in osumili veleizdaje. Ko se je Simon drugič uprl kraljevi zahtevi, so ga prijeli, njegovo cerkev porušili, mnogo škofov, duhovnikov in kristjanov pa zaprli. Ko so Simona pripeljali h kralju, mu je ta očital nepokorščino in podpihovanje ljudstva in zopet terjal, naj pobere od kristjanov zahtevani davek. Ko se je Simon tudi tokrat upiral, kralj ni več vztrajal pri tem, da mora od kristjanov zbrati dvojno glavnino in dvojni davek, pač pa mu je ukazal, naj moli sonce in ogenj. Simon je rekel, da ognja ne bo molil, ker je nekaj minljivega, sonca pa zato ne, ker je nevedno in nima pameti. Ko so ga privedli nazaj v ječo k mnogim drugim kristjanom, jih je hrabril, naj vztrajajo. Molili so vso noč, zakaj vedeli so, da je njihov konec blizu. Zaradi starega prijateljstva, ki ga je vezalo s Simonom, je kralj Šapur poskusil še zadnje: Simon naj bi enkrat samkrat molil sonce, pa bi si rešil življenje. A zaman. Ker so magi (perzijski duhovniki) čedalje bolj pritiskali na kralja, so bili Simon in z njim ujeti kristjani obsojeni na smrt. Tako je šel sprevod obsojencev s Simonom na čelu na morišče; škofje z besedo iz Svetega pisma in z molitvijo spodbujal svoje vernike, ko je rabelj opravljal krvavo delo. Naposled so ostali le še trije, Simon in dva stara duhovnika, Kananija in Abdaikla. Ko so Kananija slekli, preden so ga usmrtili, "se mu je treslo vse telo, duh pa ne". Pusai, ugleden mož, ki je bil navzoč pri usmrtitvi, je to videl in mu rekel: »Ne boj se! Za trenutek zatisni oči in videl boš Kristusovo luč!« Pusaia so takoj prijeli in ga privedli h kralju. Potem so obglavili tudi Abdaikla. Simon je v svoji zadnji molitvi prosil za preganjalce, za vernike svoje črede in za blagoslov kraja, kjer so umrli mučeniške smrti. Potem so obglavili še njega, in sicer okoli devete ure na veliki petek (339), kakor pravi poročilo.

• Benedikt Jožef Labre, sv., † 1783, svetniški berač
• Bernardka Soubirous, sv., † 1879, lurška vidkinja
• Drago, sv., † 1186, rekluz v Sebourgu pri Valenciennesu v Franciji
• Fruktuoz, sv., † ok. 665, škof v Bragi na Portugalskem
• Joahim, sv., † 1305, servit iz Siene v Italiji
• Kontard, sv., 112–47) popotnik v Broni pri Paviji v Italiji
• Leonides in tovariši, sv., prva st., mučenci v Korintu
• Magnus, sv., † 1116, grof na Orkneških otokih na Škotskem
• Paternus ali Per (Pair), sv., † ok. 562, menih in škof v Avranchesu v Franciji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Astorgi v Španiji
• Turibij, sv., 5. st., škof v Le Mansu v Franciji
• Vasij, sv., † ok. 500, mučenec v Saintesu v Franciji
• Viljem Gnoffi a Palizzi, sv., † 1317, samotar na Siciliji