V Evropo prihaja vedno več beguncev, ki so večinoma muslimani. Nekje sem prebral, da tudi muslimani častijo Marijo. Ali jo častijo kot Jezusovo mater, ali so ji dali kakšno drugo vlogo? Jezus (Isa) je, kolikor vem, pri muslimanih čisto navaden prerok in ne Božji sin. Ali se Marija omenja tudi v Koranu? Dober poznavalec Korana mi je rekel, da poznajo tudi angela Gabrijela, ki je prav tako oznanil Jezusovo rojstvo. Morda moje vprašanje zanima še koga, zlasti sedaj, ko se soočamo s pripadniki te vere. Hvala za odgovor.
Boško

Hvala za vprašanje, ki se najbrž v tem času, ko prihaja vse več beguncev islamske vere v Evropo, postavlja še komu.
Najprej naj omenim, da niso znani samo številni starodavni svetopisemski apokrifi, ampak tudi nekatere novodobske (new age) skupnosti in tudi ločine, ki zajemajo iz Svetega pisma toliko, kolikor se jim zdi primerno ali potrebno za njihovo skupnost oziroma ločino. Znan je naš rojak Jakob Lorber (+ 1864), ki je napisal svoje ‘razodetje’, Rudolf Steiner (+ 1925), ustanovitelj antropozofije, svoj peti evangelij, Joseph Smith (+ 1844), ustanovitelj mormonov, Mormonovo knjigo itd. Islam seveda ni novodobska skupnost in ne ločina, saj je zelo številno ‘verstvo knjige’, ki obstaja že od leta 622, ko je Mohamed (+ 632) odšel iz Meke v Medino. Kljub temu bi rad omenil, da se je Mohamed srečeval z judi in kristjani nestorijanci ter se tako srečal vsaj z nekaterimi svetopisemskimi knjigami Stare in Nove zaveze, kar se pozna v Koranu. Povem naj tudi, da so nestorijanci, ki jih je Mohamed poznal, po svojem ustanovitelju Nestoriju (+ 451) učili, da sta v Kristusu dve osebi, Božja in človeška, in da je Marija sicer Kristusova mati, ne pa tudi Božja mati. Vsi muslimani cenijo Marijo, nekatere muslimanske ločine (npr. nekateri šiiti imamiti) pa se ji tudi priporočajo. Nekoč mi je ob Marijini katoliški kapelici v Mariboru dejala mlada Romkinja, muslimanka: »Vi katoličani imate pač Jezusa, mi pa imamo Marijo!« Znano je, da na Kosovu v katoliško Marijino svetišče Letnica prihajajo 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, kosovski muslimani. Romi, ki Mariji zelo zaupajo, ji prižigajo številne sveče in se ji priporočajo. To tradicijo kosovski muslimanski Romi ponekod nadaljujejo tudi v Sloveniji, kamor so se preselili nekateri že v bivši skupni državi ali pa pozneje.
Vem, da se vaše vprašanje ne nanaša na gornje Marijino priporočanje in češčenje, saj je znano, da muslimani, tako šiiti kot suniti, častijo samo enega Boga in jih v krščanstvu zelo moti krščanski nauk o troedinem Bogu in Sveti Trojici. Kljub temu ima Marija v Koranu zelo častno mesto, predvsem poročilo o angelovem oznanjenju Mariji, ki ga najdemo na dveh mestih, v tretji in devetnajsti suri (poglavju), o Marijinem devištvu pa še v enaindvajseti (K 21,91 = Koran, 21 sura /poglavje/, 91 ajet /vrstica, verz/) in šestinšestdeseti suri (K 66,12). Medtem ko tretja sura v verzih od 42 do 46 omenja več angelov in napoved čudežnega Jezusovega govorjenja že iz zibke, nas poročilo v devetnajsti suri zelo spominja na vrstice v evangeliju, ki poročajo o tem dogodku, razen o Jezusovem govorjenju v zibelki, ki ga Sveto pismo nikjer ne omenja. Morda bo najbolje, če navedemo iz Korana, iz devetnajste sure, nekaj navedkov o vseh treh dogodkih: angelovem oznanjenju Mariji, Marijinem spočetju Jezusa in Jezusovem rojstvu, da boste lažje razumeli Marijin položaj v Koranu.
Devetnajsta sura, ki ima naslov Marija (Merjem/a/), najprej spregovori o Zahariju in Janezu (Krstniku) in nato o oznanjenju angela Gabriela Mariji, o Marijinem spočetju Jezusa in o Jezusovem rojstvu. Ko se je (Marija) umaknila pred domačimi na vzhodno stran (v tempelj) in je tam stopila za zastor, smo k njej poslali angela Gabriela, pokazal se ji je v podobi čudovitega moškega. »Pred teboj se zatekam k Usmiljenemu, če se ga bojiš!« je vzkliknila. »Prav jaz sem poslanec tvojega Gospoda,« je dejal angel, »z vestjo, da boš rodila krepostnega sina.« »Kako bom rodila sina,« je odvrnila ona, »ko pa se me noben moški ni dotaknil in nikoli nisem nečistovala.« Angel pa je odgovoril: »Tako bo! Tvoj Gospodar je dejal: “To zlahka storim!” On bo znamenje za ljudi in znak naše milosti. Tako je vnaprej določeno!« Zanosila je in se umaknila na oddaljen kraj. Ob porodnih bolečinah je legla pod neko palmo ... Z otrokom v naročju je prišla k svoji družini. »O, Marija,« so rekli sorodniki, »Storila si nekaj nezaslišanega – ti, sestra Aronova! Tvoj oče ni slab človek in tudi tvoja mati ni bila blodnica!« Marija pa je pokazala na otroka. »Kako naj govorimo z otrokom v zibki,« so vprašali. Otrok pa je spregovoril: »Gospodov služabnik sem, dal mi je to Knjigo in me postavil za glasnika vere. Kjerkoli bom, me bo blagoslavljal. Ukazal mi bo, naj molim in delim miloščino, dokler bom živel, in naj bom dober z materjo. Ne bo me naredil nepravičnega in neposlušnega. Mir z menoj – na dan mojega rojstva, na dan smrti in na dan, ko bom vstal od mrtvih!« Glejte, to je Jezus, Marijin sin! To je prava resnica o njem, o kateri dvomijo. Nepredstavljivo je, da bi imel Bog otroka! Slava mu! Ko se odloči nekaj storiti, samo reče: »Bodi!« in zgodi se. Edini Bog je resnično moj in vaš Gospodar, zato se klanjajte samo njemu! To je prava pot. ... In angeli so rekli: »O Marija, Gospod te je izbral in te ustvaril čisto, nad vse žene sveta te je povzdignil (K 19,16-34; K 3,42). (Prevod: Prim. Erik Majaron, prev., Koran, Učila International, Tržič 2004, 228-229; 45.)
Iz gornjega sledi, da je bil koranski Jezus (Isa) iz Korana spočet deviško, z neposrednim Božjim posegom, po nadnaravni poti. Svojo posebnost Jezus pokaže takoj po rojstvu, ko spregovori v zibelki in razloži, da njegova mati ni storila nič ‘nezaslišanega’ (K 19,27), temveč je le izpolnila Božjo voljo.

Koran ima Jezusa za preroka, negira pa njegovo božanskost in zavrača Sveto Trojico in njegovo smrt na križu. Islamski nauk o Jezusu (islamska kristologija) govori o Jezusu zgolj kot o človeku, enem od petindvajsetih prerokov islama, ki je bil tako blizu Bogu (Alahu), da ga je brez telesne smrti vzel v nebesa. Jezusu, ki je v islamu predvsem napovedovalec zadnjega preroka Mohameda, je v Koranu posvečenih skoraj sto verzov, ki jih najdemo v petnajstih različnih surah, kjer Jezusa imenujejo Jezus (Isa), Mesija (Masih) ali Marijin sin, kar nas tukaj še posebej zanima, sicer pa je prav kot Marijin sin največkrat omenjen; in sicer triindvajsetkrat.
Marija, ki nastopa kot edina ženska v Koranu, je tudi pogosta tema islamskih mistikov, ki v njej vidijo simbol človeške duše, ki je po Božji milosti rodila največjo modrost Jezusa, in nekateri islamski mistiki ji dajejo prednost pred vsemi ljudmi, tudi pred vsemi moškimi. Ne samo v mistiki, marveč tudi v izročilu in ljudski pobožnosti obstaja do Marije poseben odnos, saj je znano, da še danes, ne samo kosovski romski muslimani, ampak tudi pobožni Turki obiskujejo tim. Marijin grob v bližini Efeza.
Muslimani, nekateri kosovski romski muslimani, nekateri Turki in morda še kdo so izjema, ne častijo ne Marije in ne njenega sina Jezusa, ker zanikajo Jezusovo božanskost in Marijino Božje materinstvo, kljub temu pa ima Marija pomemben položaj v Koranu in tudi Jezus, ki je napovedoval zadnjega preroka Mohameda, je zelo spoštovan prerok.
Seveda pa bomo katoliški kristjani na Slovenskem Marijo kot Božjo Mater tudi letos v mesecu maju – v luči svetopisemskega razodetja in nauka Cerkve – častili in se ji priporočali, da bi nam izprosila milost, da bi ostali zvesti njenemu sinu Jezusu Kristusu, ki ni samo Marijin, ampak tudi Božji Sin ter pot, resnica in življenje.
ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2016) 05, str. 46

(ob obletnici posvetitve) Cerkve na slovenskih tleh - zelo veliko jih je, ne samo sredi mest in vasi, ampak tudi na številnih gričkih zunaj naselij - so spomeniki vernosti našega naroda nekdaj in tudi sedaj, saj so povečini obnovljene in lepo vzdrževane. So pa tudi priče njegove kulture: veren človek je hotel zgraditi Bogu najlepšo stavbo, jo okrasiti z najlepšimi slikami in kipi. Med najpomembnejše in najlepše cerkve, kar jih premore naša domovina, je veličastna ljubljanska stolnica, biser baročne arhitekture. Zrasla je na temeljih stare cerkve in bila posvečena 8. maja 1707. Ob tristoletnici njenega "rojstva" za bogoslužna slavja je založba našega verskega tednika Družina oskrbela umetnostni vodnik Ljubljanska stolnica, ki ga je sestavila umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, njeno besedilo je z odličnimi posnetki dopolnil mojster fotografije Marjan Smerke. Z njuno "pomočjo" je nastala ta priloga.

Ribiška cerkvica je postala stolnica

"Če bi tujec, ki mesta ne pozna, iskal v Ljubljani stolnico, bi jo težko našel, saj nima nobenega odličnega položaja," piše umetnostni zgodovinar dr. Marijan Zadnikar (Spomeniki cerkvene arhitekture in umetnosti I., Mohorjeva družba, Celje 1973). "Prav gotovo ne bi iskal stolnice na ozkem prostoru med Ljubljanico in grajskim hribom, vso stisnjeno med gosto zazidavo starega mesta, brez kakšnega trga pred seboj in brez fasade, ki bi že od daleč napovedovala njeno imenitnost. Resnično skrita lega ljubljanske stolne cerkve je pač posledica tega, da je na istem prostoru nasledila srednjeveško prednico, ki ob svojem nastanku v romanski dobi ni bila niti farna cerkev, temveč le mestna podružnica prastare predmestne župnije sv. Petra. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 jo je kot mestno cerkev pač po sili razmer doletela čast škofijske cerkve."

Prvo, skromno enoladijsko cerkev, piše umetnostna zgodovinarka dr. Ana Lavrič, so ljubljanski ribiči na bregu Ljubljanice postavili zelo zgodaj, zagotovo pa šele po letu 1087, ko so relikvije sv. Nikolaja iz maloazijske Mire prenesli v italijanski Bari, in se češčenje svetnika uveljavilo tudi na Zahodu. Cerkev se v pisnih virih prvič omenja leta 1262 in tedaj je gotovo že imela obliko romanske triladijske sklopne bazilike: sodila je torej v skupino najpreprostejših triladijskih cerkva, kakršne so bile tedaj značilne za srednjeevropski prostor. V drugi polovici 14. stoletja je dobila gotski prezbiterij, pred zahodno fasado pa so postavili visok zvonik. Ob ustanovitvi ljubljanske škofije leta 1461 (6. decembra, na god sv. Nikolaja) jo je kot mestno cerkev doletela čast škofijske cerkve-stolnice. Da bi ustrezala novi vlogi in potrebam, so jo povišali in ladjo prekrili z gotskim obokom ter enotno streho. Pozneje je niso več bistveno spreminjali, le kapele so ji dozidali ob vzdolžnih stenah. Za časa škofa Jožefa Rabatta so v letih 1674-1675 zgradili le nov prezbiterij, ker za posodobitev celotne stavbe ni bilo sredstev.

Potrebna je nova stolnica

Škofijska cerkev sv. Nikolaja je bila v drugi polovici 17. stoletja že tako razmajana, da je pretila nevarnost, da se podre, zato so mislili na njeno popolno prenovitev. Pobudnik in pogumni zagovornik tega velikega dela je bil tedanji stolni dekan in generalni vikar Janez Anton Dolničar. Škof Žiga Herberstein, vnet za napredek škofije, je njegovo zamisel podprl in marca leta 1700 naložil župnijskim uradom in podružničnim cerkvam poseben prispevek za zidavo, da bi priskočile na pomoč svoji "materi" (stolnici), ki je bila zaradi starosti v slabem stanju in jo je bilo treba na novo zgraditi.

Prej so morali podreti staro cerkev, kar so storili postopoma. Janez Gregor Dolničar, brat graditelja Janeza Antona, je kot kronist spremljal dogajanja ob podiranju stare in zidavi nove cerkve ter sestavil znamenito delo Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. V njem poroča, da si je njegov brat zamislil mogočno svetišče po rimskem vzoru. Gradbeni odbor je iskal arhitekta, ki bi izdela ustrezen načrt za dvorano s kapelami in s kupolo na križišču glavne in prečne ladje. Oglasilo se je več načrtovalcev. Po izbiri novega ljubljanskega škofa Ferdinanda Kunburga (1701-1711) je dokončno obliko stavbe določil tedaj sloveči jezuitski arhitekt, slikar in teoretik Andrea Pozzo. Ta je svoj prvotni načrt predelal tako, da ga je bolj približal znameniti rimski cerkvi Al Gesu. Zato je stavbo zasnoval kot baziliko, uskladil sorazmerja in natančneje razčlenil notranjščino.

Novo raste na ruševinah starega

Staro stolnico so podrli v treh etapah: v aprilu in maju 1701 vzhodni del, spomladi 1703 zahodnega, leta 1704 pa še zvonik. Gradnjo so zastavili 6. junija 1701. Dela je vodil kranjski deželni stavbenik Francesco Ferrata, ki pa je že na začetku sporekel s polirjem Mihaelom Zamerlon. Namesto njega je Dolničar izbral Francesca Bombasija, v Ljubljano priseljenega Benečana. Z njim so sodelovali domači zidarski mojstri Mihael Zamerl, Pavel Jugovic in Gregor Maček. Bombasi je nekatere arhitektove zamisli po svoje oblikoval, kajti Pozzo ni nikoli prišel v Ljubljano.

Resen problem je predstavljala načrtovana kupola, kajti njena gradnja bi zahtevala izurjenega izvajalca in veliko sredstev. Dolničar je zato sklenil, da bodo njeno gradnjo odložili na poznejše čase in se zdaj zadovoljili z naslikano varianto. Pri vseh teh gmotnih stiskah pa je zbral pogum, da je dal leta 1704 ob zahodni fasadi nove stolnice postaviti dva mogočna zvonika, da je cerkev z njima vendarle dobila tudi ustrezen višinski poudarek - da se vsaj malo dviga iznad mestnih streh. Načrt zanju je napravil slikar Giulio Quaglio, ker ju arhitekt Andrea Pozzo ni predvidel.

Giulio Quaglio je s freskami "oblekel" stolnico

Oboke in stene baročne ljubljanske stolnice je z živahnimi freskami "oblekel" slikar Giulio Quaglio (1668-1751), ki je bil doma iz Laina pri Comu v severni Italiji. V Ljubljano so ga povabili leta 1703. Bil je velik mojster baročnega iluzionizma: njegove slikarije so razgibane, žive, bogate in zdi se nam, da s z njimi resnična, zidana arhitektura nadaljuje v še višjo, le naslikano, onkraj te pa da nam se odpira pogled v nebo z nebeško glorijo. S freskiranjem je začel v vzhodnem delu cerkve, medtem ko so zidavo zahodnega dela šele zastavili. Na oboku prezbiterija je upodobil zgodbo ustanovitve ljubljanske škofije, do konca septembra je končal iluzionistično kupolo, ki so jo hodili vsi občudovat. Na zunanjščini (na južni steni) je napravil fresko Oznanjenja, spomladi 1704 je nadaljeval freskiranje na zunanjščini (Jezusov krst, Zaharija v templju). Strop cerkvene ladje, ki kaže poveličanje sv. Nikolaja in pripoveduje o preganjanju kristjanov pod cesarjema Neronom in Dioklecijanom, je Quaglio s svojim umetniškim čopičem oživil kasneje. Ko so 19. julija 1706 podrli slikarski oder, je pred očmi obiskovalcev zažarel v vsej svoji lepoti in mojster je požel veliko hvalo in občudovanje sodobnikov. Quaglio je s sodelavci poslikal tudi stranske kapele in glavno zakristijo; njegova je tudi velika oltarna slika sv. Dizme.

Veliko delo v kratkem dokončano

Hkrati s slikarjem Quagliem so v stolnici začeli z delom tudi štukaterji, ki so krasili obok prezbiterija, oblikovali kapitele in friz pod venčnim zidcem. Po petih gradbenih sezonah je bila nova stolnica dograjena in že toliko olepšana, da so lahko sredi leta 1706 v njej že uvedli bogoslužje. Začasno so se morali zadovoljiti z oltarno opremo iz stare cerkve. Sveto Rešnje telo so iz oratorija, kjer je bilo hranjeno med gradnjo, slovesno prenesli v stolnico 22. avgusta 1706. Ko so bila opravljena še nekatera nujna dela (tlak), je škof Ferdinand Kuenburg novo stolnico slovesno posvetil ob navzočnosti številnih cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov 8. maja 1707.

V naslednjih letih je stopnica dobila marsikaj novega: prižnico, balkona in orgelski omari na stranskih korih (1711), kipe emonskih škofov pod kupolo (1713), spomenik graditelju Janezu Antonu Dolničarju (1721), marmorno menzo oltarja sv. Rešnjega telesa z angeloma adorantoma, ki sodita med vrhunske dosežke kiparja Francesca Robbe (ok. 1750). Pod škofom Janezom Herbersteinom (1772-1787) so postavili marmornat veliki oltar, v prezbiterij pa nove kanoniške sedeže.

Nova stolnica dobi krono - kupolo

Jezuitski arhitekt Angelo Pozzo je ljubljansko stolnico zasnoval kot baziliko. Njegov načrt je na križišču glavne in stranske ladje predvideval kupolo. Zaradi pomanjkanja sredstev je bila kupola zgrajena šele pod škofom Antonom Alojzijem Wolfom (1824-1859). Leta 1836 je predstojništvo ljubljanske stolne cerkve povabilo dobrotnike k nabirki za zidavo kupole. Po dolgih pogajanjih z državnimi oblastmi se je cerkveno predstojništvo odločilo za načrt zidarskega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem, ki se je že bil izkazal z raznimi deli. Po odobritvi končnega načrta je Medved s svojimi zidarji delo zastavil aprila 1841, junija pa so na vrh kupole že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kot sijajen spomenik umetnosti so jo občudovali sodobniki, hvalili so jo tudi naslednji rodovi in tudi umetnostno zgodovinska stroka ji je dala priznanje za drzno izpeljavo. S kupolo je bila stavba končno uresničena po prvotni baročni zasnovi; na zunaj je dobila pomemben arhitektonski poudarek, navznoter pa nov vir dnevne luči. Kupolo je po Quaglijevem vzoru v letih 1843-1844 poslikal Matevž Langus. Leta 1845 je naredil tudi novo sliko sv. Nikolaja/Miklavža za glavni oltar. - Po velikonočnem potresu leta 1895 je stolnico obnovil Franc Faleschini.

Mojster Plečnik in drugi umetniki za "mater" ljubljanskih cerkva

Na pragu dvajsetega stoletja so s prenovitvenimi deli počastili 200-obletnico posvetitve stolne cerkve. Začeli so spomladi 1905 in končali jeseni 1906. Quaglieve freske je restavriral Anton Jebačin, obnovljeni so bili korni sedeži, cerkev je dobila nova okna. Po praznovanju obletnice se je predstojništvo posvetilo predvsem opremi cerkve (vrata, klopi, spovednice). Leta 1911 je stolnica dobila nove orgle in tedaj so obnovili tudi okras baročnih omar. Med umetniki, ki so delali za stolnico pred drugo svetovno vojno in med njo, je treba omeniti Ivana in Heleno Vurnik, Rika Debenjaka, Ivana Pengova. Po vojni pa je vidno sled v cerkvi zapustil tudi mojster Jože Plečnik. Leta 1952 ji je podaril škofovski prestol, štiri leta zatem, tik pred smrtjo, pa je napravil načrt za predelavo kapele sv. Križa (gotski križ je iz stare stolnice) in vanjo postavil tudi izvirno oblikovan krstni kamen. Sledil mu je slikar Stane Kregar, ki je vhod v kapelo okrasil s podobo sv. Antona Padovanskega, za okno nad velikim oltarjem pa je leta 1961, ko so za proslavo 500-letnice ustanovitve škofije st avbo obnavljali, prispeval nov vitraj (barvno okno). V letih 1969-1971 so po smernicah pokoncilskega bogoslužja preuredili prezbiterij po načrtih arhitekta Antona Bitenca. S svojimi upodobitvami križevega pota je ljubljansko stolnico leta 1973 obogatil kipar France Gorše. V spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji je ljubljanska stolnica dobila dva monumentalna spomenika: dvoje bronastih vrat: "slovenska vrata" na glavnem pročelju, delo kiparja Antona Demšarja, ki predstavljajo zgodovino krščanstva med Slovenci, in "ljubljanska vrata", delo Mirsada Begića, na katerih so upodobljeni ljubljanski škofi dvajsetega stoletja.

(priloga 05_2007)

Fanika je bila najmlajši otrok številne družine. Že od malega je bila nekaj posebnega. Rada se je potepala in prišla domov vsa mokra in blatna, da so se domači večkrat pošalili, da bo postala geometer. A možnosti za študij ni bilo. Družino je prizadel očetov bankrot. Domačija je bila prodana na dražbi. Najstarejša hči je imela srečo: za svojo sta jo vzela premožna teta in stric, ki sta bila brez otrok. Za druge otroke pa se je pričela kalvarija, saj so morali iti služit k bogatim kmetom. Doma sta ostala samo Fanika in Honzi, ki sta celo otroštvo poslušala, kako so nekdaj nekaj imeli in nekaj veljali, zdaj pa so ob vse. V oba se je zažrl občutek krivice, ki se ga nista mogla znebiti vse življenje.
Fanika se je zaljubila v svojega bratranca Cirila in tudi on jo je rad pogledal. Ko je hodila delat na njihovo bogato kmetijo, si je obetala, da bosta enkrat mož in žena, zato je še rajši in še več delala. Toda Ciril se je po desetih letih vročih pogledov rajši odločil za premožno dekle, ki mu ju prinesla bogato doto. Njeni upi so se podrli; vrnila se je domov k staršem, kjer se je še naprej govorilo o krivicah. Brat Honzi je rad molil in se mudil v cerkvi, a oče je zanj odločil, da naj gre v uk za ključavničarja, kar ga pa ni veselilo. Že precej v letih se je naposled poročil, Fanika pa je začutila, da je postala spet odveč. Skrbela je za ostarela in bolna starša in nadvse težko prenašala svakinjo, na katere dom so se zdaj vsi preselili. Zapletali sta se v vedno hujše prepire, zdaj zaradi otrok, zdaj zaradi živine, dela na polju, staršev... Fanika je pobrala svoje stvari in odšla. Postajala je čedalje bolj prepirljiva in ukazovalna in nikjer ni prav dolgo obstala. O Cirilu je večkrat ujela kak glas: ljudje so vedeli povedati, da v zakonu ni srečen. Z ženo tudi nista mogla imeti otrok. Kadar ga je kje srečala, je žalosten povešal glavo in takrat se je vselej na čuden način počutila malo bolje. Nekoč, ko je bil že precej bolan, sta se srečala in dejal ji je: »Veš, ti si bila zame še najboljša.« V teh besedah je dobila nekaj utehe in večkrat je sanjarila, kako lepo bi jima bilo, ko bi bilo drugače ...
Zavedla se je, da ni več mlada. Ali je mogoče, da jih šteje že štirideset?
Oče in mati sta kmalu drug za drugim umrla in zdaj ni imela več izgovora, da je pri starših in da jima streže v njuni starostni onemoglosti.
»Kam zdaj?«
Od časa so časa je prišlo kakšno pismo od sester, ki so se vse poročile, imele otroke, zidale hiše ... V Faniko se je zajedlo ljubosumje. Pomislila je: To imam zdaj, ker sem skrbela za bolne starše, delala pri kmetih - ostalo mi je samo tisto, kar imam za nohti. Zasmilila se je sestri Nani, ki jo je povabila k sebi, da bo pri hiši za pomočnico. Nana in njen mož sta ji uredila, da je pričela prejemati nekakšno invalidnino. Fanika je prvič v življenju začela dobivati denar. Njena samozavest je sunkovito narasla. Ko je Nana nepričakovano umrla, je menila, da bi bilo najbolje, da bi jo Janez poročil - zdaj ko sta dva odrasla v hiši. A Janezu ni bila všeč Fanika, odkrito se je začel zanimati za Fanikino starejšo sestro Viko, ki je bila že dvajset let vdova in so jo vsi hvalili zaradi njene podjetnosti in preudarnosti. Vika pa je Janezovo snubljenje gladko odbila ter mu namignila, naj se rajši ogreje za Faniko, ki si želi moža. Janez je Faniko zavrnil in Fanika je spet izgubila streho nad glavo.
»Kam zdaj?«
Vika in njena hči sta staknili glave in povabili Faniko k sebi. Fanika se ni dala prositi in v nekaj dneh je bil pri sestri. Tu se spet ponovila stara zgodba: vsak dan se je govorilo samo o krivicah, ki so se jim zgodile. O nesrečnem bankrotu, delu pri kmetih, ljubezni do Cirila, o vseh nepoštenih ljudeh, s katerimi je imela opravka ... Kaj kmalu sta si tudi z Viko prišli navzkriž in Fanika se je spet odselila. Zdaj je služila pri nekem kmetu, ki je bil ves dober in zlat, zdaj pri drugi družini ...
In tako je prebila naslednjih deset let. Zdaj, ko je imela denar, si je omislila nov ‘hobi’ - to je postala sodnija. V Ljubljani si je našla advokatinjo, ki je kar čakala, da ji pride v roke ena taka človeška duša, razbolela od krivic. Znala jo je podpihovati in Fanika je postala reden gost sodnih dvoran. Zdaj je tožila enega soseda, zdaj drugega. Denar, ki bi ga lahko koristno uporabila, je znesla na sodišče. Pomagali niso niti dobronamerni nasveti sester in nečakinj niti župnika. Fanika je videla le sodnijo. Nekaj jo je gnalo, dokler ni spoznala, da je edina, ki ima korist od njenih tožarjenj, advokatinja.
»Kam zdaj?«
Začutila je, da je predmet posmeha vaških otročajev, ki so kričali za njo, ko je z berglo pridrsala mimo hiš. Zdaj se je jezila na otroke, ki so tako nevzgojeni do bolnih in ostarelih.
Stara leta je preživljala v neki podstrešni sobici brez vode in sanitarij. Vsak dan je morala z nočno posodo do skupnega stranišča mimo vseh otrok, ki so se ji posmehovali ... Kuhala si ni redno, kakšna soseda ji je tu in tam dala kosilo. Skromnega življenja pa je bila tako in tako vajena. Za tisti denar, ki ga je bila pustila na sodniji, bi lahko imela razkošno stanovanje. Rada je brala, poslušala radio in molila. Nekajkrat na leto se je odpravila na obisk k sorodnikom. Zdaj, ko so bili narazen, so si postali bližji. Drug za drugim so pomrli brat in sestre.
Nekaj let pred smrtjo se je Fanika od vsega prestanega trpljenja spremenila. Postala je bolj blaga in krotka. Zgodbe o krivicah je pričela obračati na smešno stran. Poslušalce je večkrat do solz nasmejala s svojimi prigodami in pripovedmi.
Že zelo bolno jo je vzela k sebi nečakinja in ji, stari in onemogli, lepo stregla.
In prišel je čas, ko je zaključila svojo pot na tem svetu. Pokopali so jo v domačem kraju, na hribčku, s katerega se je videla njena rojstna hiša - kraj, kjer se je vse začelo.
Leonida Razpotnik, zgodbe, v: Ognjišče (2011) 05, str. 42.

Tako je dejal Georg Gänswein v pogovoru, ki so ga na veliko noč 2015 predvajali na avstrijski javni televiziji ORF. Osebni tajnik zaslužnega papeža Benedikta XVI. in prefekt papeške hiše se je s temi besedami odzval na poročila, ki govorijo, naj bi papež Frančišek imel v Vatikanu vrsto nasprotnikov. Škof Gänswein je dejal, da bodo vedno obstajali nezadovoljneži, ki se ne bodo strinjali z določenim načinom papeževega vodenja Cerkve. V Vatikanu je sicer slišati takšne ali drugačne glasove, ki se jezijo nad marsičem, vendar nima občutka, da bi bili proti Frančišku osebe ali tokovi. Pomembna ključna beseda v Frančiškovem pontifikatu je pristnost, je še dejal ter nadaljeval, da je papež med zasebnimi srečanji takšen, kot ga opisujejo mediji. »Z ljudmi se srečuje na pristen način. Pri tem ne gre za strategijo, da bi povzdignil določene vrednote ali da bi bil deležen bučnejšega aplavza, ali da bi imel kakršno koli drugo korist od tega. To ljudje začutijo, pa če so katoličani ali ne.«

V 45-minutnem pogovoru je prefekt papeške hiše zavrnil tudi govorice, da naj bi naj bi Frančišek neposredno po svoji izvolitvi za papeža v zakristiji sikstinske kapele dejal, da je karnevala končno konec. »To je izmišljeno, čista raca,« je dejal nadškof Gänswein. »Res pa je, da ni hotel nositi ne mocete ne štole ne koretlja, ampak je hotel oditi v ložo za blagoslov v belem talarju.«

Pripovedujejo, da je sin cesarja Marka Avrelija, ko je izvedel za smrt sužnja, na katerega je bil zelo navezan, začel jokati. Dvorni služabniki so ga tolažili, cesar pa je rekel: »Pustite, naj bo moj sin najprej človek in potem vladar.«

Ni nečastno, če jočemo. Jokali so Homerjevi junaki, jokali so apostoli, jokal je sam Jezus (Lk 19, 41-42; Jn 11,35).
Modrec je lepo dejal: Na zemlji so ljudje, ki menijo, da jih solze niso vredne. Ne vedo, da oni niso vredni solz!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2016), 36.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 17.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Lep dan je bil in preživela sva ga, kot mnogokrat, v naravi. Pomlad je dišala po kukavičjem snegu in zemlji. Spustila sva se po hribu za našo vasjo navzdol. Reaktivec, ki je letel nekam na jug, je s črto razdelil nebo na dva dela, ki sta neslišno zdrsela vsak na svojo stran in se kasneje spet združila. Šla sva po poljskih poteh do Save in se ustavila na mostu. Z zaprtimi očmi sva poslušala valove pod seboj, dokler nama ni zazdelo, da skupaj z mostom drsiva nekam v daljavo. Smeje sva stopila na desni breg in se podala po kolovozu navkreber. V senčnih globelih je še vztrajal zapozneli teloh z rdečkasto obarvanimi cvetovi, pojavile pa so se tudi že prve Marijine srajčice, na osončenih bregeh pa trobentice.
Včasih je dobro biti brez ure na roki in upoštevati le tisti čas, ki teče v loku sonca nad nami. Ustavljala sva se, ničkolikokrat hodiva tod okoli, po tej deželi, ki jo je Bog ustvaril sebi v užitek, vendar mi ne uspe te pokrajine nikoli videti dvakrat enako. Glede na letne čase se neprestano spreminja, živa je in poigrava se s svetlobo in z mojim pogledom. Njive so bile čokoladno rjave, pognojeni travniki pa živo zeleni in polni regrata, na nekaterih pa so še ležale zaplate snega. Tudi gore naokoli so še imele belo kapo, saj nam jo je sneg zagodel prav na koncu zime.
Postala sva na stičišču kolovozov s poganjajočo travo v kolesnicah in omahovala sva, ali naj jo ubereva levo ali desno. Odločila sva se za tretjo smer in jo mahnila navkreber. Pogovarjala sva se. Pripetljaje preteklega tedna, vsakdanji drobir in skrbi sva kot z lopato metala raz sebe in ko sva prispela na vrh klanca, sva bila vsa lahka in neobremenjena. Pokrajina, tako domača, videna že ničkolikokrat in znova prav pred kratkim, je bila zdaj spet malce drugačna pred nama. Travniki, nekaj zveriženih kozolcev, nad njimi na višji savski terasi vas, zabrisana v daljavi kot v slutnji.
Takrat sem ga zagledala. Sredi travnika je stal, ves zverižen, s prepletenimi vejami, napol grm, napol drevo, skrivenčen, a odet v veličasten rumen pajčolan. Rumeni dren - Cornus - baje uspeva povsod, na soncu in v senci, vendar ga v našem koncu ni veliko. Pa še tisti, za katerega vem, kje raste, se stiska navadno ob robu gozda, kjer je zemlja bolj kisla. Če bi bil že odcvetel, ga sploh ne bi bila opazila. Tako je pač, da hodimo mimo dreves, gledamo mimo njih, mislimo mimo njih. Ta pa je stal sredi travnika in mahnila sva jo prav do njegovih spentljanih vej. Mahoma je vame planila nenadejana razneženost, sočutje in spomin na legendo, ki pravi takole:
Dren je bil nekoč drevo, visoko in močno kot hrast. Iz njega so iztesali križ. Drenov les je bil globoko prizadet, da so ga izbrali za tako krut namen. Jezus, pribit na njem, je začutil njegovo gorje in v svojem brezmejnem usmiljenju je rekel: »Zaradi tvojega obžalovanja in sočustvovanja z mojim trpljenjem ne bo tvoje deblo nikoli več zraslo tako, da bi ga lahko uporabili za križ. Odslej bo rasel neznaten, upognjen, skrivenčen. Tvoji cvetovi bodo imeli obliko križa: dva dolga in dva kratka cvetna lističa. V sredini zunanjega roba vsakega lističa bo rjast madež kot odtis žeblja, na sredini cveta pa bodo pestiči v obliki trnove krone. Vsak, kdor ga bo videl, se bo tega spominjal.«
Utrgala sem droben drenov cvet, zdaj že razcveten tako zelo, da so bili pestiči res videti kot krona. In spomnila sem se ne samo legende, ampak tudi mame, ki mi jo je povedala pred mnogimi, mnogimi leti...

KOROŠEC, Ivanka, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 52-53.

sv. Dominik Savio je tudi zavetnik vseh odraščajočih. In ob vsem, kar doživljajo, so jim (in tudi nam) resnično potrebni

Predvsem so nebeški in zemeljski zavetniki (mož ženi in obratno, starš otroku, prijatelj prijatelju, boter krščencu, birmancu ...) tisti, ki nam stojijo ob strani v odločilnih trenutkih našega življenja. Prav zato, ker zaradi njih nismo sami, lahko tudi iz najglobljih stisk ‘zrastemo’ v večjo polnost življenja. Sv. Dominik Savio, ta “majhen, toda izreden velikan duha” (besede papeža Pija XI.) je imel srečo, da je imel ob nebeških ob sebi tudi izjemnega zemeljskega zavetnika: sv. Janeza Bosca (1815-1888). Don Bosco je vedel kako pomembno je, da doživljajo odraščajoči (seveda tudi mi starejši) sprejetost in v njej izkustvo, da so/smo vredni (ko so/smo potrjeni v božji in človeški) ljubezni. Za čas mladosti je pomembna “kratka molitev in dolga igra” ob pozorno ljubeči prisotnosti odraslih, je poudarjal, saj je to čas učenja – tudi medsebojnih odnosov. In pri tem je dragocena pristna iskrenost do sebe in bližnjih – da si lahko nekomu zavetnik, ga moraš dobro poznati; da te lahko nekdo dobro pozna, se mu moraš odkrivati ... (zato tudi spoved kot samoanaliza naše realnosti in v njej odrešujoče izkustvo l/Ljubezni). Največja in najpomembnejša ob vsem pa je seveda ljubezen.
V marčevski številki Ognjišča (3/2012) sem pisal kako potrebujemo za osebno rast dnevno vsaj dvanajst objemov (potrditev, naklonjenosti, sprejetosti ...) L/ljubezni – štirje nas ohranjajo v vegetaciji, osem objemov je potrebnih, da ne pregorimo, da funkcioniramo. In v odzivu ste mi  sporočili: Kadar pride nova številka Ognjišča preberemo naglas tudi vaša prispevka. /.../ Pisali ste o potrebi dvanajstih objemov v medsebojni pozornosti, da lahko rastemo. In se je nekaj dni za tem zgodilo, da je prišel najmlajši otrok – četrtošolec in nama z možem potožil: »Jaz bom ostal celo življenje mali – sploh ne bom mogel zrasti.« »Zakaj?« sva se začudila. »Zato, ker me objameta na dan komaj do sedemkrat.«
Ne pomaga nam teorija o ljubezni – mi ljudje potrebujemo izkustvo: odrešujoč objem Boga (evharistija) in osebno najbližjih. Danes smo toliki pregoreli ali potopljeni v tesnobo čutenj, ker nismo dovolj (od)rešeni v l/Ljubezni. Živ medosebni odnos je nenadomestljiv. Zaradi načina življenja, v katerega smo primorani, je iskanje nadomestkov, ki bi nas umirili v silnem porastu. Elektronske komunikacije sicer sterilizirajo naše medsebojne odnose, a jih vsaj na neki način ohranjajo: 42% otrok in mladostnikov komunicira z bližnjimi izključno po telefonu ali internetu. Stresnost življenja v pomanjkanju ljubeče prisotnosti poglablja notranjo tesnobnost. Tudi zato je omamljanje z opojnimi substancami v nenehnem porastu.
Kar naprej se odkrivajo načini kako pridobiti umirjenost v odsotnosti ljubečih bližin. Če je nekdaj učinkovalo, da smo s svinčnikom ali s prsti tapkali (v določenem ritmu udarjali) po mizi, je danes to premalo. Začeli smo tapkati po sebi. Veliko odkritje: to pomaga. Brez dvoma, vsakršno samozadovoljevanje učinkuje, a ne gre spregledati, da je vendarle izraz pomanjkanja živega odnosa. Zato je vredno biti pozoren, da ne opravičujemo nadomestke za še večje odtujevanje od zavetnikov našega življenja. Danes vse preveč tapkamo drug mimo drugega ... Ob predavanju na eni izmed slovenskih šol so mi podarili glasilo, ki je v celoti izraz velike hvaležnosti medvedku Zdravku, ki ga imajo otroci ob sebi. Tapkajo ga – ob dotikih plišastega rešitelja se umirjajo. Gospa, ki nas je okužila z Zdravkom (naslov prispevka psihoterapevtke, ki je uvedla tega kosmatinca kot rešitelja) razlaga: »Meni je Zdravko najbolj všeč zato, ker si z njim lahko sami pomagate, nobenega odraslega ne potrebujete zraven.« Saj res, zakaj bi starši, ki so tako zelo zaposleni, izgubljali čas in v objemu umirili svojega otroka, če pa lahko le ti tapkajo umetnega kosmatinca in se tudi tako potolažijo. Ob medvedku postanejo celo tako močni, da lahko pomagajo odraslim. »Tokrat ste se nečesa dobrega (tapkanja) naučili prej kot vaši starši in jih lahko poučite, kako si lahko pomagajo v svojih težavah.«
Da ne bom napačno razumljen: nič nimam proti tapkanju – hvala Bogu, da otroke (in odrasle) nekaj potolaži, ko so domači nujno odsotni, mi je pa nerazumljivo, da ni to nekdo (če že ne starš, pa vsaj učitelj ...  ali pa kakšna živa živalca – te imajo v domovih ostarelih, ker imajo bojda živali sedaj že višjo čustveno inteligenco kot ljudje). Otroci v prvem razredu so povedali: »Medvedek Zdravko mi je pomagal, ko sem bil jezen ...« » ... ko me boli glava ...« »... ko sem žalosten ...« Medvedka Zdravka tako zelo tapkajo, da se mu »že dela luknja. Verjetno mu je kdo hotel iztrgati srce, pa se je spomnil, da je plišast,« je ugotovil osmičar z iste šole in še dodal: »Zdravka je torej verjetno izumil zelo živčen človek.«
Tapkajo otroci, starši – žena medvedka Zdravka, mož vsekakor medvedko. Kaj če bi se raje objeli? Vem, da se zdim s tem predlogom grozno primitiven in banalen; toda, kljub vsemu, kaj če bi se vendarle poskusili objeti in ‘pocartati’ v pristni medsebojni bližini. Morda bi nam pomagalo celo bolj, kot če ob večerih, vsak sam zase, v postelji tapkamo svojega Zdravka.

Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (6) 2012, str. 30

Ljudmila je sedela pri mizi in si zamišljeno podpirala glavo. Pred njo je bilo pismo, ki je čakalo na odgovor, zraven njega pa bel list papirja. Ljudmila je razmišljala: kaj naj napišem? Ne morem se več skrivati, a če povem resnico, morda tvegam, da izgubim staro »novo« prijateljico, ki sem jo spet našla tako nepričakovano, po naključju, a mi njeno prijateljstvo veliko pomeni. In pred njo je zaživel prizor, ko je zamišljeno sedela na hodniku v bolnišnici in čakala na zdravniški pregled. Zazdelo se ji je, da čuti na sebi neki pogled. Ko je dvignila glavo, je opazila, da jo z nasprotne strani neka ženska prijazno opazuje. Pozorno je pogledala tisto žensko, tedaj pa se je ona nasmehnila in pristopila k njej.
Prijazno je vprašala: »Že nekaj časa te opazujem. Kajne, da se ne motim: da si ti, Ljudmila?«
Začudeno je strmela vanjo, tedaj pa jo je kot iz sna prebudil njen nasmeh: »Ali je mogoče? Francka!« je vzkliknila, ko je v njej prepoznala svojo mladostno prijateljico. Dobesedno padli sta si v objem, ne oziraje se na čakajoče okoli njiju. Hitro sta se dogovorili, da po pregledu počakata druga drugo ter gresta skupaj na kavo.
Takrat se nisva mogli kaj več pogovoriti, je v mislih to srečanje obnavljala Ljudmila, ker me je sestra kmalu poklicala k zdravniku, pri katerem sem dobila še več napotnic za razne druge preglede in vedela sem, da me Francka ne bo mogla čakati.
»Prosim, da mi daš telefonsko, da te pokličem, ko bom opravila, ali pa od doma,« sem zaprosila Francko.
»Nimam telefona, izmenjajva si naslove, da ti bom lahko pisala, ko sva se po dolgih letih tako nepričakovano srečali. Res bi rada kaj več zvedela, kako živiš,« je odgovorila Francka. Naglo sem segla v torbico ter ji stisnila v roke listek z mojim naslovom in odhitela po drugih pregledih.
Po nekaj dneh sem od Francke dobila prisrčno pismo, ki mi je obudilo spomine na lepo mladost. Joj, kolikokrat sva s Francko skupaj prepevali na koru, kolikokrat sva skupaj z drugimi dekleti pletli vence in krasili oltarje za procesije. Kako lepa je bila tedaj moja mladost! Sedaj pa... Iz Franckinih pisem diha toliko sreče kljub njenemu ne ravno lahkemu življenju. Jaz pa? Kaj mi je ostalo od življenja? Udarci življenja so me strli, da sem čisto na tleh. Res so bili ti udarci težki, a tudi Francki življenje ni prizanašalo, kot pove v svojih pismih, toda ti udarci njej niso vzeli Boga, jaz pa sem mu obrnila hrbet... Ko čutim, kako iz njenih pisem kar izžareva vera v Boga, ji ne smem prikrivati, da sem jaz vero izgubila. Že dolga leta nisem prestopila praga cerkve. Če ji to priznam, se bojim, da izgubim to, kar sem tako nepričakovano našla. Po srečanju z njo kar štejem dneve, kdaj mora spet priti njeno pismo! Če bi imela vero v Boga, bi ga zdajle prosila, naj mi on da pravo misel za odgovor. Čutim, da Francka pričakuje, da tudi jaz njej zaupam, kot zaupa ona meni.
Nekaj dni zatem je Francka dobila od Ljudmile pismo s sledečo vsebino: »Draga prijateljica, blagrujem te, da moreš verovati. Jaz po tolikih udarcih življenja, ki so me zadeli, ne verujem več. Po moje Boga ni, če je, pa ni dober, zato ne morem verovati vanj. Mož si je vzel življenje in po tem strašnem udarcu so me sorodniki zavrgli. Sama veš, da se po tistem nisem nikoli več prikazala v domačem kraju. V življenju sem vse izgubila, kako in v kaj naj torej verujem?«
Francko so te besede mladostne prijateljice boleče zadele. Kako najti besedo tolažbe za take bolečine, se je spraševala. V zaupni molitvi je prosila usmiljenega Jezusa, naj ji On, ki je trpel tudi za ubogo Ljudmilo, navdihne prave besede odgovora za to pismo, ki ga želi napisati Ljudmili v tolažbo.
»Draga prijateljica, prav zato, ker te je v življenju doletela tako boleča izguba moža, da si ostala sama s svojo bolečino, še bolj potrebuješ vero v Boga, ki ti bo pomagal nositi breme življenja. Poveži svoje življenje z Njim, ki je trpel tudi zate, in tvoj križ bo lažji, ker ga ne boš nosila več sama,« je brala Ljudmila s solznimi očmi.
Prijateljska pisma so krožila vse do dneva, ko je Francka dobila od Ljudmile tole priznanje: »Tvoja pisma so tako prepričljiva, da se je v meni že večkrat zbudilo hrepenenje po srečanju z Bogom. Toda kako naj to uresničim? V cerkev si ne upam, ker me je sram pred ljudmi, ko že tako dolgo nisem bila v cerkvi. Po tem tvojem zadnjem pismu sem že prijela slušalko, da bi poklicala gospoda župnika, pa tudi za to mi je zmanjkalo poguma. Že celo desetletje je v župniji, pa ga ne poznam, kako naj ga kličem?«
Francka se je spet zatekla k Srcu Jezusovemu, preden je napisala besede, namenjene župniku župnije, kjer živi Ljudmila. »Poznam neko vašo faranko, ki se je Bogu odtujila, a se želi spet srečati z njim. Prosim, pomagajte ji narediti prvi korak.«
Naslednje pismo, ki ga je prejela Francka, je bilo en sam izliv sreče in veselja. »Bogu hvala, Bogu hvala! Hvala tudi tebi! Sicer ne vem, kaj si storila, a gospod župnik mi je povedal, da me je obiskal na tvojo pobudo. Pogovorila sva se o vsem za dolgi dve desetletji. Potem je obiskal še z Jezusom, ki je sedaj, ko to pišem, še v mojem srcu in bo odslej za vedno. Ne zapustim ga več!«
»Ljubi Jezus, hvala ti, da si me uporabil za orodje svojega usmiljenja, da si mogel priti v to preizkušeno dušo,« je solznih oči šepetala Francka, ko je prebirala to pismo.
V naslednjem pismu je opozorila Ljudmilo, naj se ne meni za začudene poglede ali pikre besede ter gre pogumno v cerkev.
»Hvala, da si me opozorila na to: res so me ženske začudeno gledale in ena me je vprašala: »Kako pa, da si ti prišla k maši?« In sem ji na kratko odgovorila: »Ker sem stara in bolna.« Pa imam od tedaj mir pred ljudmi.
Pisma med prijateljicama se še križajo in utrjujejo njuno prijateljstvo, predvsem pa vero v Božjo Previdnost, ki vodi naše korake.

ŠKUFCA, Angelca, (zgodbe) Ognjišče (2007) 05, str. 53-54.