Na vašo revijo smo naročeni že lep čas. Najraje preberem članke v rubriki Pisma. Dovolite mi, prosim, da vas o nečem vprašam. Oseba, ki je ne bom imenoval, mi je pred kratkim omenila, da je cerkveni vrh nekoč iz Svetega pisma izločil nekatere knjige (še v starem ali srednjem veku).
Ta oseba, ki mi pomaga pri različnih problemih v mojem življenju, je povedala, da sicer veruje v Boga, a ne želi slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve. Omenila je tudi, da naj bi bili svoj ‘evangelij’ napisali tudi drugi Jezusovi učenci. Te teme pogovora sva se dotaknila, ko sem to osebo vprašal, ali veruje v Boga.
Kristjani poznamo štiri evangelije: Matejevega, Markovega, Lukovega in Janezovega. Rad bi vedel, ali me ta oseba zavaja, ali je morda napačno poučena (torej je nekdo drug zavedel njo) ali je res, da je nekdaj Sveto pismo vsebovalo več knjig, kot jih danes, ali jih je cerkveni vrh izločil? Če je to res, me zanima, zakaj so se odločili za to.
Zelo bom vesel, če mi boste odgovorili na zastavljena vprašanja. Najlepša vam hvala za čas, ki ste si ga vzeli, da ste si prebrali to pismo.
Želim vse dobro vsem, ki sodelujete pri reviji Ognjišče.

Peter

O pristnosti svetopisemskih knjig imamo kristjani celo znanost, ki so ji v slovenskem standardnem prevodu Svetega pisma Stare in Nove zaveze, študijska izdaja (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2006), posvetili razmeroma veliko strani (str. 23-40). Tam si lahko tudi preberete poglobljeno razpravo o tematiki, ki vas zanima. Iz vašega vprašanja ni jasno, ali vaš sogovornik pripada kateri od krščanskih Cerkva ali cerkvenih skupnosti ali ne. Priznal je le, da ne želi “slediti pogledom rimskokatoliške Cerkve”. Seznamu navdihnjenih in resničnih knjig Svetega pisma Stare in Nove zaveze navadno rečemo svetopisemski kanon.

Beseda kanon je grška in izvirno pomeni odmerjeno, določeno stvar, pravilo, v našem primeru gre za seznam svetih navdihnjenih knjig. V prvih treh stoletjih krščanstva je beseda kanon pomenila vsebino vere, verske resnice. Apostol Pavel piše Galačanom: »Nad vsemi pa, ki bodo živeli po tem pravilu (kanonu), bodita mir in usmiljenje, kakor tudi nad Božjim Izraelom« (Gal 6,16).

Kanon katoliških svetopisemskih spisov je zbirka svetopisemskih knjig, ki jih je katoliška Cerkev sprejela in razglasila na cerkvenih zborih in jih priznava, da so od Boga navdihnjene. Sveti Avguštin je rekel: »Ne bi verjel evangeliju, če me ne bi silila avtoriteta Cerkve.« Prav tako imajo svoj seznam svetih knjig (svoj kanon) Judje, pravoslavni in protestantski kristjani. V tem smislu obstaja judovski, katoliški, pravoslavni in protestantski kanon svetopisemskih knjig.

Judovski kanon deli svete knjige stare zaveze na tri dele: Postava (Tora), Preroki (Nebi'im) in Spisi (Ketubim ali Hagiografi). Judovski kanon po njihovem šteje 24 knjig, po katoliškem štetju pa je isto besedilo razdeljeno na 39 knjig, gre samo za različno delitev starozaveznih spisov.

Katoliški kanon obsega ves judovski kanon, poleg tega pa še 7 knjig Stare zaveze (Judita, Tobit, Prva in Druga knjiga Makabejcev, Knjiga modrosti, Sirah in Baruh) in 27 knjig Nove zaveze. Katoličani delimo starozavezne knjige na zgodovinske, preroške in modrostne, novozavezne pa na Evangelije, Apostolska dela, Pisma in Razodetje. Katoliški svetopisemski kanon Stare (39 + 7 = 46) in Nove zaveze (27) šteje 73 knjig.

Protokanonične (protos – prvi) svetopisemske knjige so tiste, ki jih vse Cerkve (pravoslavne in protestantske) soglasno sprejemajo v svoj kanon, devterokanonične (devteros – drugi) pa tiste, ki jih katoliška Cerkev sprejema v svoj kanon, protestantske skupnosti in Judje pa jih ne priznavajo za navdihnjene in jih dosledno imajo za apokrifne (apokripto – skrivam) knjige. Pri pravoslavnih teologih pa še ni poenotenja glede devterokanoničnih (drugokanoničnih) in apokrifnih knjig.

V katoliškem izrazju pa so apokrifni spisi tisti, ki so nastali ob koncu Stare zaveze in v 1., 2. in 3. stoletju po Kristusu, in niso bili sprejeti niti v judovski niti v krščanski kanon, ter jih je Cerkev zaradi romansiranega sloga in številnih gnostičnih vplivov prepovedala, čeprav so ostali priljubljeno branje vernikov. Danes poznamo številne apokrife Stare in Nove zaveze. Starozavezne apokrife navadno delimo na tri skupine apokrifov: palestinsko, aleksandrijsko in kumransko; novozavezne apokrife pa na apokrifne evangelije, apokrifna apostolska dela, apokrifna pisma in apokrifna razodetja (apokalipse). Iz novozaveznih apokrifov pogosto jemljejo motive, ki jih v kanoničnih spisih ni: Jezusovo otroštvo, Marijina smrt in vnebovzetje, Življenje apostolov itd. Med najbolj znanimi apokrifi so Tomažev evangelij, Filipov evangelij, Evangelij po Mariji Magdaleni in nedavno odkriti Judov evangelij. Najbrž je vaš sogovornik mislil na katerega izmed teh apokrifnih evangelijev, ki pa ne spada v kanon krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti, kar pomeni, da ga ne priznava ne katoliška ne pravoslavna in tudi ne protestantske Cerkve ali cerkvene skupnosti.

Zdi se mi, da ste iz tega kratkega odgovora za tako obširno problematiko lahko spoznali koliko znanstvenega dela, vere in molitve je bilo potrebno, da so Judje in pozneje kristjani lahko uvideli, kaj je navdihnjeno in resnično Sveto pismo in kaj so apokrifi, ki so sicer pogosto zelo zanimivi in so lahko sad judovskega ali zgodnjekrščanskega vernika, njegovega zasebnega razmišljanja, lahko pa tudi sad pripadnika judovske ali krščanske gnostične ločine, ali pa so zgolj plod njegove zanimive pisateljske vneme. Ne katoliška, ne pravoslavne in ne protestantske Cerkve ne spadajo med tiste Cerkve in cerkvene skupnosti, ki bi samovoljno in samovšečno izločevale posamezne knjige iz kanona svetopisemskih knjig. Zato tudi vse pogosteje izdajajo skupno Sveto pismo, ki ga uporabljajo navedene Cerkve in cerkvene skupnosti, saj je Sveto pismo knjiga, ki pomaga vernikom različnih Cerkva in cerkvenih skupnosti živeti v luči razodete Božje besede. Iz povedanega sledi, da je vaš sogovornik v popolni zmoti glede trditve, da je ‘cerkveni vrh’ nekatere knjige načrtno izločil iz Svetega pisma.

Želim vam, da bi Sveto pismo radi prebirali in v njem odkrivali ljubezenski odnos, ki ga ima Bog do posameznega človeka in do vsega človeštva. Sveto pismo je ljubezensko pismo, ki nam ga je Bog napisal po ljudeh, ki jih je navdihoval Sveti Duh.

Vinko Škafar

Bojim se samote .... da se bom zaljubila v napačno osebo ... da me prijatelji v šoli ne bodo sprejeli ... da se me bo moja najboljša prijateljica naveličala ... Strah me je tišine, vedno mora biti okrog mene vsaj malo hrupa ... Bojim se, da nisem dovolj lepa ... da me imajo drugi za otročjo ... Bojim se spraševanja v šoli in testov ... biti v dvigalu z neznano osebo ... miši in pajkov ... bolečine ... Strah me je smrti ... Česa se pravzaprav ne bojim?! Na pooomoč!!! (Maša '97)

Počutim se kot ladja, ki pluje skozi grozeče valove in nevihte. Nisem dovolj prepričan sam vase, da bi si upal pokazati svoj pravi obraz, moram braniti tisto, kar je v meni od rojstva, in zato kažem navzven obraz, ki je zakrit z masko. Včasih želim, da bi me hvalili, da bi mi izkazovali nežnosti, toda ne upam si tega pokazati, da me ne bodo imeli za otročjega: zato visoko dvignem glavo in se raje brezbrižno in ravnodušno družim z odraslimi. Drugič pa sem v zadregi in se počutim neugodno, ko v sebi čutim grozečo nevarnost, napada me tisoč zmajev ... rad bi se približal nekomu, ki je starejši od mene, s katerim bi se lahko iskreno pogovoril, toda tega ne morem narediti, ker se bojim, da bodo potem govorili okrog, da imam probleme, da se ne znajdem v življenju, da sem problematičen in se name ni mogoče zanesti: zato se raje smejim in šalim, razlagam vsakdanje neumnosti in kažem samo svojo lupino (zunanjost). Večkrat želim razkriti svojo pesniško dušo, govoriti o svojih upih, načrtih za prihodnost: toda bojim se, da me bodo imeli za sanjača, čudaka in tistega, ki živi v oblakih, zato spet igram in govorim nekaj, kar je v popolnem nasprotju s tistim, kar čutim v sebi. Zavedam se, da nisem popoln, težko sprejmem mnenja in sodbe drugih, predvsem odraslih, nočem, da me razvrščajo, da o meni mislijo slabo, da me spravljajo v predalčke; zato sem zelo samozavesten, hočem iz sebe narediti mene samega in nočem nikogar prositi za pomoč. Razpet sem med dve skrajnosti: na eni strani bi se rad popolnoma odprl in razkril svojo notranjost, na drugi strani pa jo skrivam, ker bi rad ugajal, hočem, da se z vsemi dobro razumem in se bojim zavrnitve in kritike ... To bi me preveč potrlo in se ne bi več pobral. Vse tisto, kar kažem navzven, je le en delček mene, za vso mojo zgovornostjo, prijetnostjo in navidezno urejenostjo pa se skriva stiska mojega srca ... (Marko '95)

Ne bodi čustveno 'nepismen'!

Užaljeni smo, jočemo, pogosto se bojimo, občutimo bolečino, trpimo, imamo občutek, da smo srečni ... vse to so občutja, ki spremljajo naše življenje. In iz vsega tega se vsak dan nekaj naučimo. Učimo se iz osamljenosti, strahu, iz občutkov gotovosti in negotovosti, na svojih napakah, kot znamo večkrat reči. Učimo se, ko smo v družbi, iz tega, kako pomagamo drugim in prejemamo pomoč, iz potrpežljivosti, iz srčnosti, iz odnosov z drugimi ... Ni lahko pokazati navzven tisto, kar skrivamo v svoji notranjosti v tem 'plastičnem' svetu, ki je tako površinski in materialističen, da se zdi, da lahko že vse kupimo, tudi prijateljstvo in ljudi ... Toda tudi iz tega stanja mora voditi pot rešitve. Najprej moramo prisluhniti svojim čustvom, tako se bomo naučili največ. Pustiti moramo, da ti naši občutki pronicajo v našo zavest. Prisluhnimo jim, pustimo jim, da rastejo, dajmo jim svobodo. Potem pa moramo o njih pripovedovati, govoriti o njih z drugimi, prisluhniti drugim, njihovim občutkom: tako, brez kakšne razlage in sodb. In končno jih moramo sprejeti vase: jih povezati z razumom in srcem (ki nam govorita, kaj narediti, da bo prav) in voljo (ki odloča, kako ravnati). Vidite, če hočemo, se lahko spreminjamo in se tako bližamo zrelosti.

10 načel ... ZA POLNO ŽIVLJENJE

1. Bodi tak, kot si v resnici. Ne nosi maske in ne igraj.

2. Ne boj se svojih čustev in brez zadrege izrazi tisto, kar čutiš.

3. Ne dovoli, da si vedno v strahu, da boš drugega užalil: reci ali stori vedno tisto, kar misliš, da je prav, in ničesar ne olepšuj.

4. Bodi samozavesten: drugi te morajo spoštovati, prav tako tvoje mnenje in odločitve, za katerimi moraš vedno stati sam.

5. Ne kaži dveh obrazov, da bi bil tako vsem všečen.

6. Ne delaj se lepega s tem, da druge obsojaš, jih napadaš in celo žališ.

7. Govori o drugih le to, kar je v njih dobrega: pokaži da si vesel uspehov drugega, pohvali njegove dobre lastnosti in njegove uspehe.

8. Razmišljaj o sebi pozitivno: zavedaj se tega, kar je v tebi dobrega.

9. Bodi prijazen in prizanesljiv do samega sebe, tako kot bi moral biti do drugih.

10. Odpuščaj vedno, če ohranjaš zamero ... to uničuje tvoj notranji mir.

... in še nekaj nasvetov ZA POLNO ŽIVLJENJE

- Ne obremenjuj se s prihodnostjo.

- Ko boš čez dvajset let gledal stare fotografije, se ti bo zdelo, da je bilo veliko bolj vznemirljivo kot pa zdaj, ko se to dogaja.

- Naj te ne spravljajo ob živce vsakdanje malenkost.

- Vsak dan sprejmi brez strahu, odločno 'zgrabi' dan, ki je prišel.

- Ne izgubljaj časa s tekmovalnostjo. Enkrat si pred vsemi, drugič ostajaš zadaj. Tekma je dolga in na koncu boš moral sam odločati o sebi.

- Spomni se pohval, ki si jih bil deležen, pozabi na kritike. Če ti to uspe, mi povej, kako si to dosegel.

- Ne čuti se prizadetega, če nimaš izdelanega načrta, kaj boš počel v življenju.

- Nikar se preveč ne hvali, pa tudi ne bodi preveč malodušen glede svojih dejanj in odločitev.

- Skrbi za svoje telo, ne zmeni se za to, kaj bodo rekli ali si mislili ljudje. Telo je najboljše orodje, ki ti je bilo dano. Hodi, pleši, kolesari, plavaj ... izkoristi vsako priložnost, da ga okrepiš.

- Ne beri revij, ki poveličujejo umetno lepoto, da ne boš imel občutka, da si grd.

- Ostani povezan s svojimi starši: ne veš, kdaj bodo za vedno odšli.

- Bodi dober s svojimi brati in sestrami: potreboval boš njihovo pomoč v težavah.

- Računaj s tem, da prijatelji prihajajo in odhajajo ... Najbolj dragoceni pa ostajajo zvesti.

- Bodi previden v prejemanju nasvetov in strpen do tistih, ki jih delijo ...

Meteorologija srca

Po divjem besnenju vetra stresa pokrajino silovito grmenje in jo razsvetljujejo grozljivi bliski zavisti. Nevihte nemira in viharji zaskrbljenosti povzročajo poplave žalosti, stanje malodušja in potrtosti in blatni močvirnat svet mlačnosti in ravnodušnosti. Potem pa zapiha z morja lahen vetrič nežnosti: bel oblak ljubeznivo dovoli, da ob strani skozenj prodre žarek sonca. Zdaj se vse razsvetli: mlakuža srca zadrgeta in v njej naenkrat odseva živa modrina neba.

Življenje je – vsak trenutek

V življenju navadnega smrtnika se navadno ne dogaja nič čudežnega. Če te ne razveseli in osrečuje jutranje vstajanje, učenje, študij ali vsakdanje delo, obedovanje s starši, posedanje s prijatelji, kakšen izlet v naravo, večerni tek ... nimaš prav veliko možnosti, da bi bil pretirano srečen. Če človek povezuje srečo ali nesrečo samo s posebnimi dogodki: novo službo, velikim ugledom v družbi, dobro plačo, s popolnim zakonom, potovanji po svetu ..., bo ta človek le poredko srečen ... Če pa je nekomu za srečo dovolj že lep razgled, cvetje na vrtu ob hiši, kozarec hladne pijače v senci, nekaj minut popoldanskega počitka ... ima že več možnosti, da bo živel občutno bolj zadovoljno ... (Andy Rooney)

PODPIŠI POGODBO S SAMIM SEBOJ ...

Pripravljen sem odpustiti samemu sebi naslednje napake:

Odpuščam samemu sebi, ker sem večkrat zanemarjal svoje telo in nisem dovolil svojemu razumu, da bi razmišljal in ustavljal mojo voljo v odločanju. Odpuščam samemu sebi, ker sem pogosto puščal vnemar svoje dolžnosti, potrebe in najgloblje želje svojega srca. Odpuščam si tudi zaradi sodb in nerealnih pričakovanj, ki sem jih naredil v odnosu do samega sebe in do drugih. Pripravljen, sem, da bom odslej odkrival dobro, ki je v meni in v ljudeh, ki jih poznam. Obljubljam, da bom resnični jaz, da ne bom nosil maske, ki mi ne pripada, in ne bom igral, da bi v družbi veljal za frajerja. V polnosti želim živeti svoja občutje in svobodno izražati svoja čustva, tudi takrat, ko je to ... manj prijetno. Trudil se bom, da ne bom pesimist, da ne bom deloval razdiralno, predvsem pa, da ne bom cinik.

V moje dobro in zaradi tistih, ki jih poznam, sem pripravljen odpustiti vse. Z odpuščanjem bodo moji strahovi izginili in takrat bom resnično svoboden.

molitev

 Odpiranja

Gospod, pogosto sem gluh za prošnje drugih,
ne morem in tudi nočem spregovoriti o tistem,
kar se dogaja z mojim življenjem.
V meni so številni strahovi,
največji je ta, da me drugi ne bodo razumeli,
da ne bom sprejet, da mi nihče ne bo prisluhnil.
Zato si nadenem masko, 'umeten' obraz,
za njo pa skrivam svoj resničen jaz
in zadušim čustva, ki utripajo v meni.
Gospod Jezus,
ko jezno zaprem vrata svoje sobe,
da bi me nihče ne motil,
naj me doseže tvoj glas,
ki mi pravi: »Odpri se!«,
Zaradi slabe volje, ki jo pestujem v sebi,
sem med svojimi domačimi "tih kakor riba",
ne potrudim se, da bi odkril,
kaj mi hoče povedati ta tišina
in nemi pogledi mojih najbližjih.
Gospod, prosim te,
nauči me tvojega blagega odnosa do ljudi
in daj, da bi slišal tvoj klic: »Odpri se!«
Tako bi moje življenje postalo darovanje.

SP ODLOMEK

Privedli so mu gluhega, ki je tudi težko govoril, in ga prosili, da bi položil roko nanj. Vzel ga je k sebi, stran od množice, mu položil prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika. Ozrl se je proti nebu, zavzdihnil in mu rekel: »Efatá!« to je »Odpri se!« In takoj so se mu odprla ušesa, razvezala se je vez njegovega jezika in je pravilno govoril. Vsi ljudje so osupli govorili: »Vse prav dela: gluhim daje, da slišijo, nemim, da govorijo.« (Mr 7,32-35.37)

Čim zvesteje prisluhneš svoji notranjosti, tem bolje boš slišal glasove okoli sebe. Samo kdor posluša, zna govoriti (Dag Hammarsjköld).

Svetost predpostavlja predvsem zdravo in urejeno človeško čustvovanje. Milost gradi na naravo, ne tako, da bi nagonsko življenje zatrla, ampak tako, da ga zdravi in povzdigne na duhovno raven. (Thomas Merton)

Misli in besede moramo skrbneje nadzorovati kakor mleko na ognjišču ... Mračna misel ne more roditi svetlobe, iz grenkega čustva ne moremo črpati miline. (Marcelle Auclair)

Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem. (Phil Bosmans)

Ta dan, ki se odpira nad mano kot cvet, naj bo podoben daritvi. V lepoti sveta naj spoznavam tvoj sijaj. Moje srce naj bo odprto ljubezni, vnemi in veselju. (Henri Daniel-Rops)

Učimo se hoditi z odprtimi očmi: v šoli, v službi, na ulici, v našem mestu - najprej pa seveda v svoji družini, saj tudi tu pogosto kaj spregledamo, ker nam je tako blizu. (Metka Klevišar)

V enem svojih pisem je sveti Frančišek Saleški opisal običaj iz kmečkega okolja, v katerem je odrastel. Velikokrat je videl deklo, kako je šla čez dvorišče zajemat vodo iz vodnjaka. Opazil pa je tudi, da je, preden je dvignila do vrha napolnjeno vedro, vanj vrgla košček lesa. Neki človek jo je vprašal: »Zakaj delaš to?«
Presenečena ga je pogledala in odgovorila, kakor da gre za samoumevno stvar. »Zakaj? Da se voda ne bi polivala, ne bi pljuskala čez rob, ampak bo gladina mirna.«
Prijatelju je to opisal v pismu in dodal: »Ko je tvoje srce v stiski in vznemirjeno, položi v njegovo središče les križa, da bo ostalo mirno.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 140.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.

Si že zapazil, da je julij edini izmed mesecev, ki ne premore nobenega svetka? Niti praznika, če smo že ravno pri tem. Kot da se je, potem ko je Bog posvetil sedmi dan sebi in počitku, temu odločil slediti še sedmi mesec, in tako sta sčasoma nanj pozabila tako Cerkev kot država. Ne pa tudi Bog! Julij je namreč mesec novih maš. In če jih je bilo včasih toliko, da so jih lahko imeli za praznik, so danes tako redke, da so več od svetka! A moram z žalostjo in grenkobo dodati, da je, kljub temu, da so redke, redno vsako leto kakšna preveč, če me razumeš. In žal, verjetno me!
Kot ima vsaka medalja dve plati, tako so v vsakem poklicu lepe in slabe stvari, lepi in slabi trenutki, vzponi in padci, uspehi in razočaranja. Vsak kdaj potoži nad lastno izbiro, morda celo zamenja, a večina ne bi menjala za nič na svetu. Poklic je vendarle vsota in posledica talenta, znanja, študija in, nenazadnje, odločitve. Kljub temu pa, da sem razumevajoč do vseh, ki jih teže bremena službe, težko najdem opravičila za, ne vem, moža, ki pretepa ženo, jo vara, ne le z ljubicami, temveč tudi s prijateljsko druščino in neizmernim številom opravkov, ki so pomembnejši od družine, ki zanemarja ali pa celo zlorablja lastne otroke. (In vse to v isti meri velja tudi za žene!) Kajti poroka, družina, skratka: odnos, je vendarle vsota in posledica ljubezni! In odločitev za duhovništvo ni poklicna odločitev, temveč odločitev za stan, za življenjski, oziroma vseživljenjski odnos!
Priučili so nas, oziroma otopeli smo že do te mere, da se nam občasni skoki čez plot, ločitve in razbite družine že ne zdijo več nič posebnega, kaj šele, da bi bilo kaj narobe ali, Bog ne daj, nemoralno. Le pred pedofilijo, hvala Bogu, stoji trden zid. Zdaj pa bi me radi, s parolo: da smo vsi krvavi pod kožo, prepričali še, da se tudi duhovniku lahko spregleda vse do že omenjenega zidu! In da smo si na jasnem: Če se bo Sveti Duh po temeljitem premisleku in posvetu s papeško kurijo in seveda samim papežem lepega dne odločil spremeniti pravila, spodaj podpisani ob tem ne bom imel nobenih zadržkov. Pomisleke ja, zadržkov ne! A do tedaj se, lepo prosim, vsi skupaj držimo obstoječih, skozi stoletja preizkušenih in izpričanih, pravil!
Evangelist Luka je zapisal Jezusove besede: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo!« (Lk 9, 62) Težke so te besede. In prav zato marsikateri orač »dlakocepi« in pravi, da Jezus prepoveduje le oziranje nazaj, ne pa tudi naokrog. Vsak, ki je že kdaj oral, ve, da pogled naprej ni najbolj prijeten: Pred sabo vidiš le brazdo in konjsko rit! A pride čas, ko pogled objame preorano njivo, zrelo klasje, polno kaščo ...
Preljuba sestra, predragi brat v Kristusu! Do fantov, ki so položili roko na plug, čutim globoko spoštovanje, občudovanje in, priznam, tudi kanček zavisti. A novomašnik je kot vojak na paradi: v bleščeči uniformi, z zloščenim orožjem ... z eno besedo – lep! Duhovnik, župnik, pa je kot vojak na fronti, v jarku prve bojne črte: blaten, umazan, ranjen ... Če ga podpira najina molitev, je lahko kljub temu lep. In svet!
Dihanja iz polnih pljuč in razmišljanja z lastno glavo ti želim!

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 7 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko se je oče tistega dne vrnil iz mesta, je z njegovega obraza sijalo zadovoljstvo. To se je opazilo toliko bolj, ker ga je večmesečno čakanje in prazne obljube spravljalo v slabo voljo. Stopil je v kuhinjo in z očmi poiskal razpelo na steni. Bil je trdno prepričan, da se brez Božje pomoči nič ne doseže. Zato so bile zdaj njegove prve besede zahvala Bogu.
Potem se je obrnil proti nam: »Dali so mi dovoljenje za delo v tujini. Že jutri moram opraviti zdravniški pregled in si priskrbeti potni list. Iz naše vasi so vzeli šest mož.«
Nemo sem ga gledala, ker nisem nič razumela, za kaj gre, dokler ga ni mama vprašala: »So kaj povedali, kaj se bo tam delalo? Ali ni nevarno?«
»Delali bomo na gradbišču kot pomočniki zidarjem.«
Vzel je velik zemljevid in ga razgrnil po mizi. S prstom je pokazal rekoč: »Seefeld na Tirolskem. To je kraj, znan po zimskem turizmu, in tam gradijo velike hotele za turiste in športnike. Pravijo, da bo dela za celo leto.«
Opazila sem, kako je mamin pogled zaskrbljeno zdrsnil po zemljevidu: »To je pa zelo daleč. Čisto na drugem koncu, kot sem mislila. Kdaj se pa delo začne?«
»To bomo zvedeli naknadno. Odvisno od vremena. Če bo topleje, so rekli, kar takoj po veliki noči.«
Naslednje dni me je misel na veliko noč objemala z občutkom bolečine. Dnevi so bili vse daljši in toplejši. Pomlad je že napolnila travnike in vrtove z zelenjem in cvetjem. Oče je hitel, da bi pravočasno obrezal sadno drevje in trte. Odkar sem vedela, da bo kmalu odšel, sem se ga držala kot klop. Pobirala sem odrezane veje in jih zlagala na kup, pripravljen za kres.
»Saj boš pomagala tudi mami, kajne, ko bom odšel?« me je presenetil z vprašanjem.
»Bom,« sem čisto kratko odgovorila.
»Pa tudi v šoli moraš biti pridna. Lepo se uči. Tudi pisati mi moraš, da bom vedel, kaj vse že znaš.«
Ko mi je to govoril, sem ga v mislih že videla tam nekje daleč v deželi, ki se ji pravi Avstrija, in bilo mi je preveč hudo, da bi mu kar koli odgovorila. Še hitreje sem se upogibala za vejami, da ne bi opazil mojih solznih oči.
Kljub temu da sem se trudila misliti kaj lepega, nisem mogla preslišati njegovih naslednjih besed: »Tvoj bratec je zdaj v najbolj nerodnih letih, zato pazi, da se mu kaj ne zgodi. Jaz bom vsak dan mislil na vaju, vidva pa lepo molita, da se bom srečno vrnil domov.«
Nisem več vzdržala. Dolgo zadrževani krik bolečine je privrel na dan z vso močjo in grenkobo, ki se je nabrala v moji notranjosti.
»Ne, oče! Nikamor ne smeš oditi. Kaj nam bo več denarja, če pa te ne bo med nami. Saj nam nič ne manjka. Tudi če bomo jedli samo kruh in mleko, nam bo lepo, če boš ti z nami.«
Tako sem ga v svoji otroški preprostosti želela ustaviti doma. Tisti trenutek bi storila vse, samo da očetu ne bi bilo treba od doma. Bila sem majhna, premlada, da bi lahko razumela njegovo odločitev. A nekako sem se vseeno sprijaznila. Dnevi do očetovega odhoda so se mi zdeli kot mora. Ko je nekega dne od nekod prinesel kovček, je mamo prosil, naj vanj zloži vse, kar bo potreboval. Skrivoma sem jo opazovala. Že tako redkobesedna je postala zdaj še bolj tiha. Skrbno je pregledala vsak kos perila, nogavic in obleke. Ob vsakem kosu zlikanega perila, ki ga je zlagala v kovček, je z muko zadrževala solze. Mnogo, mnogo pozneje sem spoznala, kako velika je bila takrat njena bolečina.
Dnevi pred veliko nočjo so bili lepi. Omamni vonj pomladnega cvetja je lebdel povsod po zraku. Kako lep bi lahko bil praznik Vstajenja, če ga ne kalila misel na očetov odhod.
Ko je tistega jutra po praznikih odhajal, so se nad našim skednjem spreletavale lastovke. Z glasnim ščebetanjem so naznanjale svoj prihod. Z dimnika hiše pa nas je s klopotanjem nase opozarjala štorklja. Tudi ona je jeseni zapustila našo lepo prekmursko pokrajino, da bi svojemu zarodu nudila boljše pogoje preživetja. V tem pogledu sem takrat videla odhajati očeta, in za spoznanje mi je bilo lažje. Prav gotovo mi je bilo lažje zato, ker sem iz pogovora med starši zvedela, da bo za žetev dobil teden ali dva dopusta.
Prej me nikoli ni zanimalo, kako se razvija rast po njivah. Zdaj pa sem pogosto opazovala naša polja, posejana s pšenico. Hodila sem med že visokim žitom, ki pa še ni imelo zlatorjave barve dozorelega klasja. Najraje bi zaklicala: »Sonce, sij topleje na naše žitno polje, da se bo oče prej vrnil!«
Dobro sem vedela, da bo njegova vrnitev spet prinesla samo tisto zastrašujočo misel na ponovni odhod. Ko je končno le prišel čas žetve, je prišel tudi on. Za nekaj dni je razbil naš strah in naše dvome. Pripovedoval nam je o deželi, ki potrebnim nudi delo in dober zaslužek. Njegove žuljave roke so se trudile, da bi dobro letino pšenice čim prej spravili s polja. Ko je bilo delo opravljeno, smo v kuhinji skupaj sedli za mizo. Oče je vzel svojo harmoniko in iz nje izvabil domačo melodijo, ki je splavala v tiho poletno noč. Pozabil je na tujino, na žulje svojih rok. To so bili spet naši trenutki sreče, ki ne bodo nikoli pozabljeni.

R. Sarjaš, zgodbe, v: Ognjišče 7 (2023), 82-83.

Še vedno odmeva izvolitev papeža Leona XIV. Nekaj vtisov iz »prve roke« nam je posredoval kardinal Ladislav Nemet, beograjski nadškof. Kot udeleženec konklava je bil priča izvolitvi novega papeža in dogodkov takoj po izvolitvi. Svoje poglede na dogajanje je zaupal tudi bralcem Ognjišča.

V začetku julija potekajo tudi slavja novih maš. Njihovo majhno število v našem času naj spodbudi naše obilnejše molitve za nove duhovne poklice. Toda tudi duhovniki ostarijo, zbolijo ali obnemorejo. Obiskali smo duhovnika Franceta Dularja, ki je dolga leta zvesto delal v Gospodovem vinogradu. Pretresljiva je njegova pripoved, skozi kako velike preizkušnje je moral do duhovniškega poklica.

Naš prvi poletni potep je obarvan literarno – gremo namreč v Goriška brda, po sledeh Gradnikovih verzov odkrivat lep narobe svet. 
Misija mogoče, rubrika za mlade zakonce, prinaša nekaj izzivalnih vsebin, ki pa so nujne za rast in začetniško utrjevanje odnosa med mladima možem in ženo. 

V prilogi govorimo o romanjih, in sicer kot svetovnem pojavu, ki ga poznajo vsa verstva. Prav tako so romanja izraz človekovega najglobljega hrepenenja po Bogu. Obenem objavljamo potopis z romanja ob 60-letnici revije Ognjišče in 30-letnici Radia Ognjišče. V maju smo poromali na nepozabno svetoletno romanje po Franciji. Na njem smo se srečevali z duhovno dediščino mnogih svetnikov. Naj bo ta zapis še ena vzpodbuda za odločitev, da se tudi vi podate na kakšno romanje. 

Poletje je tudi čas porok. Ob sklepanju zakonskih zvez pa smo priče statistiki, ki kaže, da se vse manj parov odloča za poroko, hkrati pa raste število razvez. Ob vsem razvoju zahodne civilizacije na ravni odnosov je ta zapadla v površinskost in ne v globlje odnose. V tokratni številki zato tudi o tem, kakšno je danes poslanstvo zakoncev in kako to poslanstvo živeti.

V ta poletni mesec smo uvrstili tudi poljudno znanstveni članek, ki predstavlja po eni strani sedem literarnih likov pošasti in se hkrati sprašuje, če so pošasti res samo del literarnih pripovedk ali pa bi lahko resnično živele tudi v našem svetu.

Poletni meseci prinašajo pestro dogajanje v svetu športa. Največje zanimanje bo letos zagotovo za kolesarstvo. Malo ljudi tako temeljito pozna zakulisje tega športa kot Martin Hvastija. V pogovoru smo z njim spregovorili o razvoju kolesarstva v Sloveniji, različnih kolesarskih dirkah, pa tudi o napredku in izzivih, ki jih prinaša prihodnost tega športa.

Poletje je tudi čas za branje in ob 60. rojstnem dnevu se spodobi, da vam dobre knjige tudi letos ponudimo po kar se da ugodni ceni oziroma z velikimi popusti. Prelistajte poletno ponudbo Ognjišča. Ob nakupu vsaj treh knjig iz te ponudbe priložimo še klobuček, da boste brali v senci. Za najmlajše bralce smo pripravili potovalne paketke, da se bodo na poti na počitnice lahko zamotili – tako bo pot varna za vse. Nakup priporočamo tudi zato, ker je prav, da poleti ne pozabimo Jezusa. Otroški potovalni set lahko naročite pri »nizkocenovnikih«, a tisti bo brez vsebine. Takšnega z vsebino pa prav tako zelo ugodno dobite pri nas (na str. 81). Obiščite našo spletno knjigarno ali naše knjigarne, tam je še več ugodne ponudbe.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 7 (2025), 4.

Bilo je med prvo svetovno vojno. Vojak v strelskem jarku je zagledal svojega prijatelja na »nikogaršnji zemlji«, to je, na področju med okopi ene in druge vojske, kako se je opotekel in padel, ko ga je zadela sovražnikova krogla. Vojak je dejal svojemu oficirju: »Ali smem iti do njega in ga prinesti sem?« Častnik je podrejenega zavrnil z besedami: »Nihče se ne more živ vrniti od tam! Samo še tebe bi izgubili.«
Ne meneč se za oficirjeve besede se je vojak odločil, da bo rešil sobojevnika, saj sta bila celo vojno nerazdružljiva prijatelja. Nekako mu je uspelo privleči prijatelja do strelskega jarka, vendar za visoko ceno: vojak je bil smrtno ranjen, njegov prijatelj pa je bil mrtev.
Oficir je jezen dejal: »Rekel sem ti, da ne hodi! Sedaj sem izgubil oba. Ni bilo vredno!«
Vojak je z zadnjimi močmi skoraj izdihujoč odgovoril: »Pa je vendar bilo vredno.«
»Le kako,« je spet rekel častnik. »Le kako. Če si ti smrtno ranjen, tvoj prijatelj pa mrtev?«
Fant je pogledal oficirja v obraz in dejal: »Splačalo se je! Kajti ko sem prišel k njemu, je dejal: 'Vedel sem, da boš prišel pome.'«

Gospod je moja luč in moja rešitev,
koga bi se moral bati? (Ps 27,1)

Zato se ne bojimo, ko se zemlja spreminja
in se gore majejo v osrčju morja. (Ps 46,3)

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini! (Mt 10,28)

Vam so celo lasje na glavi prešteti. Ne bojte se torej!
Vi ste vredni več kakor veliko vrabcev. (Mt 10,30–31)

Saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milost, prek odkupitve v Kristusu Jezusu. Njega je Bog javno določil, da bi bil s svojo krvjo orodje sprave, h kateri prideš po veri. (Rim 3,23–25)

Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu. (Flp 4,7)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2005), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 21-22.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.