V enem od Ognjišč zaskrbljeni vernik Melhior postavlja zelo tehtno in pereče vprašanje. Vaš odgovor mi po eni strani daje upanje na spremembe na bolje, po drugi strani pa spet ne.
Konkretno: pravite, da »prerekanje, kdo je kriv, duhovniki ali laiki, ne prinaša sadov« ... in da »ne glejmo, kdo je kriv za nesodelovanje, ampak iščimo poti, kako bi prišlo do večjega sodelovanja«.
Na takšen način se ne bodo rešili nobeni problemi. Seveda bi bilo zelo narobe, če bi se prerekali kar vsi po vrsti in po možnosti še javno, kdo je za kaj kriv. Jezus je učil: »Ne sodite, da ne boste sojeni.«
Vendar to spet ne sme pomeniti, da problema ne bi konkretno naslovili. Vse z dobrim namenom, da ga rešimo.
Cerkev bo morala kot institucija preiti od načina delovanja »gledanja stran od problemov« na način delovanja: odgovornost v skladu s pristojnostmi oz. dolžnostmi in pravicami. Če ponazorim: laik nima pravice in dolžnosti darovati svete maše, ima pa dolžnost sodelovati v župniji. Toda, če konkretno v župniji ni niti župnijskega pastoralnega sveta, ali je laik kriv za to, da ne more sodelovati? Če bi laik želel brati berilo med mašo, pa ne sme, ali sme opozarjati na nemožnost sodelovanja? 
Ali ne bi v skladu s pristojnostjo morala Cerkev te probleme nasloviti in konkretno – kot sami na koncu zaključite – naložiti duhovnikom, da »spremenijo način svojega dela«? Po drugi strani je seveda tudi potrebno konkretno nasloviti, kje in zakaj je duhovnikom »velikokrat laike težko pridobiti za sodelovanje«.
Ampak – po mojem mnenju bi nekdo konkretno znotraj Cerkve kot institucije (škof, škofovska konferenca, Vatikan) te probleme moral nasloviti. Kako bodo duhovniki »spremenili način svojega dela« tam, kjer je to potrebno, če jim to konkretno nekdo ne bo povedal in naložil? Pa kako se bodo laiki vključili v življenje župnije, če jim nekdo konkretno tega ne bo povedal? Ali se bo to razrešilo kar samo od sebe – le s pomočjo Svetega Duha?
Ali ni ravno sinoda namenjena temu, da ne samo naslovimo probleme, ampak tudi ukrepamo? Kot pravi dr. Štuhec v Demokraciji – ni dovolj le nekaj spraviti v neke dokumente, ampak je pričakovati, da se te dokumente »kritično ovrednoti in predvsem ugotovi, zakaj se niso ugotovitve in sklepi realizirali«.
 Upam, da ne zamerite tega pisanja. Verjemite, da je moje razmišljanje rezultat večletne notranje stiske. In žalosti, velike žalosti – ne samo da nas je kristjanov čedalje manj (v Evropi, seveda) in da naše vrednote izrinjajo druge religije ali pa liberalizem in anarhija, celo katoliki sami se začenjamo deliti na pravoverne in nepravoverne.
Vse dobro vam želim. Pa da bi še naprej skrbeli za ogenj žive vere – vaše in naše Ognjišče, ki ga pri nas doma tako radi beremo.
Gorazd

Bral sem pismo glede staranja duhovnikov. Mati Terezija je dejala svojemu (takrat bodočemu) duhovniku: »Svetost, ne številke.« Tak preroški klic gotovo velja še danes. Če bodo duhovni poklici brez svetosti ... mar ne grajate botrov, ki kupijo otroku za birmo darilo? Mar so starši, ki vpišejo otroka k verouku, odvezani dolžnosti osebne odgovornosti pred Bogom in da dajejo lep zgled krščanskega življenja? Svetost, ne številke. Dejanja, ne besede.
Aleks

Dva odmeva na pismo: Čez nekaj let bo za tretjino manj duhovnikov: v: Ognjišče 6 (2023), 36-37.

Najstarejše in najbolj pogosto znamenje za Kris­tu­sa je riba. Črke, ki sestavljajo grško besedo riba (IKTHS = Iesous Kristos Theou Hyos Soter) pomenijo: Jezus Kristus Božji Sin, Odrešenik. Zaradi tega so znamenje ribe zelo pogosto uporabljali v zgodnji krščanski umetnosti. Kristjani so vedeli, kaj pomeni, pogani pa ne.
Riba se uporablja tudi kot znamenje krsta. Kakor riba ne more živeti brez vode, tako kristjan ne more biti odrešen in prejeti božje življenje brez krstne vode.

Znamenje ribe nas spominja tudi na dogodek, ko apostoli vso noč niso nič ujeli, ko pa so vrgli mreže na Jezusovo besedo, so jih napolnili. Če živimo in delamo v Jezusovem imenu, bo naše življenje dobro in rodovitno.

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 6, str. 43.

Za kristjane je Bogu posvečen dan “prvi dan tedna” (Mr 16,9), ko obhajamo spomin Jezusovega vstajenja, ki se je zgodilo po soboti, ki je bil za Jude zapovedan praznični dan (2 Mz 20,8). Mi temu dnevu pravimo nedelja, drugi narodi pa imajo zanj drugačna imena. (Izidor)
Kako je s tem, lepo obrazloži dr. Marijan Smolik, dolgoletni profesor liturgike na teološki fakulteti ljubljanske Univerze, v svoji knjigi Liturgika (Mohorjeva družba, Celje 1995). Kristjani iz judovstva so se sprva zbirali k molitvi ob sobotah, kmalu pa so za obhajanje tedenskega spomina zbirali dan po soboti, prvi dan v tednu – torej v nedeljo. Ime Gospodov dan (dies dominica) za nedeljo je zapisano že Razodetju (Raz 1,10). Od tam so romanski jeziki vzeli za dan tedenskega obhajanja velikonočnega spomina: it. domenica, fr. dimanche. Po rimskem štetju dni v tednu je to dan sonca (dies solis) in od tod so germanska imena za nedeljo: nem. Sonntag, angl. sunday. V ruščini pa je nedelja voskresenje – dan vstajenja. »Slovenska (in slovanska) nedelja pomeni najbolj banalno: dan, ko se ne dela.« (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56

Napisala sem vam svoje mnenje o duhovniških poklicih, ki je plod večkratnih razmišljanj.
Božja pota niso naša pota. Tako se marsikdaj sliši in tako tudi je. Marsikaj se uresniči, če ljudje z zaupanjem molijo, da bi spoznali božjo voljo in jo v vsakdanjem življenju izpolnjevali.
Veliko se moli za duhovne poklice, ki jih vedno bolj primanjkuje. Če bo šlo tako naprej, bo prav žalostno. Mislim, da ni dovolj za duhovniške poklice samo moliti, treba je tudi kaj narediti zanje. Namesto, da bi fante, ki se odločijo za duhovniški poklic,  spodbujali, jim začnejo braniti. Najprej prijatelji in znanci, nato pa še starši in domači. Pomanjkanje duhovnikov je vsesplošen pojav. Po mojem mnenju je najbolj prizadeta koprska škofija.
Kolikor mi je znano, je bilo prav v koprski škofiji nekaj primerov, ko se je fant odločil za duhovni poklic, pa so ga ljudje pregovorili, da je opustil misel na duhovništvo. Najbolj odločni in vztrajni so taki fantje, ki so že nekaj let delali v kakšnem podjetju ali poklicu. Poznam primer, ko je fant že šestnajst let hodil v službo, ko je jasneje začutil božji klic, je službo pustil, najprej končal srednjo šolo, nato pa odšel v semenišče.
Verniki zahtevajo od škofa, da jim dá duhovnika za njihovo faro. Od kod pa naj ga vzame, če ni duhovnih poklicev? Marsikje bodo morali farani malo bolj pomisliti o tej stvari in iz svojih vrst izmoliti fanta za duhovnika. (...)

(...) Kaj je vzrok pomanjkanja duhovnih poklicev (duhovnikov, redovnikov in redovnic)? Razlogov je gotovo več. Bog vedno kliče dovolj fantov in deklet v svojo službo. Veliko jih božji klic presliši. Zakaj? Mislim, da moramo na prvo mesto postaviti upadanje vernosti. Skoraj petdeset let pod komunizmom je bil ta poklic oviran, uradno poniževan, prikazan kot nekoristen. Tistim, ki so se odločili za semenišče, so ponujali štipendije, razgovor pri svetovalcu in podobno, da bi jih od njihovega sklepa odvrnili. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil pravi »bum« poklicev, da jih v bogoslovju v Ljubljani niso imeli kam dati in so preuredili podstrešje stolniškega župnišča za stanovanja bogoslovcev. Vernih družin, ki bi si želele duhovnika, redovnico iz svoje srede, je vedno manj, kot sama ugotavljaš, tudi med takimi, ki se imajo za verne.
Drugi vzrok je ta, da je v družinah vse manj otrok. Otroci so na splošno bolj razvajeni, ker so pač bolj »dragoceni«. Od razvajenih otrok pa ne moremo pričakovati odločitve za poklic, ki naj bi bil eno samo razdajanje.
Duhovniški poklic v očeh mladih in družbe nima več prave cene, moralne veljave. Po raziskavah je duhovniški poklic na dnu lestvice, še nižje kot sodniški. To je tudi posledica novinarske gonje proti Cerkvi, ki je še hujša kot pod komunizmom. Duhovniki so sami pedofili, čeprav je šlo le za posamezne primere. Cerkev je grabežljiva, ker hoče nazaj imetje, ki ji je bilo odvzeto, se trobi kar naprej, zamolči pa se, koliko Cerkev pri nas vlaga v obnovo sakralnih objektov, v šolska poslopja, domove - župnijske in za ostarele in bi lahko še več, če bi imela sredstva in bi ne bila odvisna samo od miloščine vernikov. Če ravna s svojim premoženjem kot dober gospodar, je za naše medije to narobe.
Potrošniška miselnost, ki vlada v družinah, mlade usmerja v to, da je treba čimveč imeti in uživati. V duhovniškem poklicu pa velja načelo: razdajati se za druge. To prinese veliko duhovnega veselja in zadovoljstva, da narediš nekaj dobrega za druge, kar pa danes ni cenjeno.
Franc Bole, Pisma. Ognjišče (2008) 6, str. 75 (odlomek)

V Egiptu je muslimanski vladar kalif Al Hakim ukazal za devet let zapreti vse cerkve. Ukaz je bilo treba strogo spoštovati. Čez nekaj časa se je kalif sprehodil po ulicah mestne četrti, kjer so živeli kristjani. To, kar je doživel, ga je pretreslo: iz vsake hiše je slišal molitev in slavljenje Boga. Tedaj je izdal ukaz: »Takoj odprite cerkve, da kristjani molijo, kakor želijo. Hotel sem v vsaki ulici zapreti po eno cerkev, pa sem s tem odprl cerkev v vsaki hiši!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2010), 7.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Slovenci veljamo za Marijin narod. V mesecu maju se zbiramo k šmarnicam, pri katerih pojemo Marijine pesmi, molimo lavretanske litanije in beremo ‘šmarnično’ branje. Zanima me, ali je to slovenska posebnost? (Ema)
Začetki češčenja Matere Božje v mesecu maju (nem. Maiandacht) segajo v srednji vek, ko so posvetna pomladna slavja posvečali Mariji. V sedanji obliki je majska pobožnost nastala v prvi polovici 18. stoletja v Italiji, od tam se je kmalu razširila v Francijo in Španijo. Sredi 19. stoletja pa je pognala korenine tudi v avstrijskih deželah, tudi pri nas. Odobril in pospeševal jo je papež Pij VII. Zdaj je majniška pobožnost v različnih oblikah razširjena po vsem katoliškem svetu. Pri nas se je majniška pobožnost začela leta 1851 v ljubljanskem bogoslovnem semenišču. Prvo šmarnično branje (Mesec Marije) pa je po francoski predlogi priredil Davorin Trstenjak že leta 1842. Šmarnična pobožnost je skoraj redno vključena v mašo, ki se zaključi z litanijami Matere Božje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 5, str. 56-57

Kot mnogo drugih ljudi v sodobnem svetu imam težave z depresijo in socialno fobijo. Med celo paleto vrst pomoči pa pogrešam eno. Imamo morda kakšnega priprošnjika, svetnika ali blaženega, ki bi bil zavetnik depresivnih? Obstaja morda človek, ki mu je uspelo v ljubezni z Bogom premagati depresijo in postati svetnik? Občutek imam namreč,da se to bolezen kaj hitro lahko enači z grehom malodušja, obupovanja, utapljanja v žalosti. Zdi se, da se svetost in depresija izključujeta, saj gre vendar za veselo novico vstajenja. Slišala sem že tudi duhovnika govoriti, da kdor je v sebi žalosten, še ni srečal Boga. Res je, da mi ravno spoved in maziljenje najbolj pomagata v tem boju, ampak pogosto čutim, da je depresija nekaj, česar se ne da premagati z odločitvijo, voljo, ampak je nekaj, kar človeka popolnoma ohromi. Zase lahko rečem, da sem že kar nekajkrat izkusila, kako zelo je Bog navzoč tudi v depresivnem srcu, a eden od simptomov je tudi nezmožnost veselja. Najbolj boli ravno to, da veš, kaj vse Bog dela zate, kako te ima rad, pa se tega ne zmoreš razveseliti. Spomnim se, kako hudo je bilo, ko se nisem več mogla najti v občudovanju Boga v naravi, ki me je vedno dvigovalo. Med kristjani nekako velja, da kdor je srečal živega Boga, ne more več ostati žalosten. Depra pa je mnogo hujša. Poznam mnogo zelo vernih ljudi, tudi posvečenih, ki trpijo za depresijo. O tem pa se še vedno ne govori. "Bom molil zate," žal ni dovolj. Koliko stisk odmeva v tišini samostanskih hodnikov! Prav nihče ni imun pred tem rakom sodobne družbe in morda je čas, da se nehamo sprenevedati, da je to šibkost. Zelo zgovoren je odgovor psihiatra, ki sem mu rekla,da sem verna in mi to ne pomaga: »Ah, niste edini. Pri meni je pol ljubljanske nadškofije.« Vem, da je Bog zmožen v sekundi ozdraviti vsakršno psihično težavo, a včasih nam daje daljšo pot, ker želi doseči še kaj drugega. Kdo je torej lahko moj sveti sopotnik, ki me bo držal pod roko, kadar se opotekam po tej trnjevi poti?

Božena

 Na praznik vseh svetnikov, 1. novembra, se Cerkev v mašnem hvalospevu Bogu zahvaljuje: »Danes v duhu gledamo tvoje sveto mesto, nebeški Jeruzalem, ki je naša domovina. Tam te obdajajo množice naših bratov in sester, ki te na vse veke skupno slavijo.« Njim naj bi se ob koncu zemeljskega potovanja pridružili tudi mi. Papež sv. Janez Pavel II. je ob razglasitvi škofa Antona Martina Slomška za blaženega v Mariboru, 19. septembra 1999 dejal: »Na drugem vatikanskem koncilu je Cerkev jasno povedala, da so vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, poklicani k polnosti krščanskega življenja in popolni ljubezni. Kristjani so poklicani, da z lastnim življenjem postanejo luč za druge na poteh sveta.« Danes je v vsakdanji govorici vsebina pojma 'svetnik' omejen zgolj na tiste, ki jih v Cerkvi javno častimo. Toda svetniki so med nami tudi danes, so naši sodobniki. »Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uresničevati v življenju,« je dejal papež v Mariboru. »Mnoge slovenske matere in mnogi slovenski očetje so si zaslužili, da so posebej omenjeni v narodni zgodovini, saj so dali pomemben zgled krščanske doslednosti. Svetost je tista prava sila, ki je sposobna spremeniti svet.«

Naj že na začetku povem, da imate za svojo bolezen priprošnjika v nebesih. Celo več jih je. Velikokrat se omenja sv. Dimpna (goduje 30. maja). Pri nas je povsem neznana svetnica, a na spletu boste našli tudi nekaj molitev k njej. Molitve so v angleščini. Drugi zavetniki so še: Benedikt Labre, 16. aprila; Marjeta Kortonska, 22. februarja; Amator (škof v Auxerru), 1. maj. Prav tako je zavetnik nadangel Rafael, 29. septembra, saj v litanijah svetih angelov molimo k sv. Rafaelu: Pomočnik v velikih stiskah, Angel bolečine in ozdravljenja, Zaščitnik zdravnikov in potujočih ... Sami se boste odločili, kateremu svetniku se boste priporočali.

Prizadene vas, ko nekateri duševno bolezen ali depresijo enačijo z grehom malodušja. Res je, ni prav, če to enačimo. Eno je greh, za katerega se sami odločimo, drugo je bolezen, ki si je ne želimo. In tudi duševne bolezni so bolezni, ne pa greh. Prebral sem, da je med duševnimi boleznimi najpogostejša depresija, torej se z njo sooča veliko ljudi. To tudi vi v pismu potrjujete.

Duševno bolezen lahko primerjamo telesni bolezni. Vsak bolnik si želi ozdraviti. V ta namen tudi moli, a niso vsi uslišani, kakor bi želeli. Nekaterim se zdravje povrne, drugim pa ne. Podobno je tudi z duševno boleznijo. Bolnik lahko moli k Bogu in je uslišan, lahko pa ni. Težava je v tem, da so pri depresiji znaki bolezni enaki malodušju. A pri bolniku je vzrok za malodušje bolezen, ki pa ni greh. Zaradi enakih znakov nikakor ne gre enačiti duševne bolezni, konkretno depresije, z grehom. V greh ljudje privolimo, bolezen pa nas doleti. Vsak občutek krivde, ki bi ga imeli zaradi malodušja, porojenega iz depresije, je zato odveč.

Kakor je res, da vsi bolniki, ki molijo, niso uslišani, kakor bi sami hoteli, ostaja pa tudi dejstvo, da vsem bolnikom stoji ob strani Bog, ki jim pomaga nositi križ bolezni, ki gotovo ni lahek. Najbrž poznamo zgodbo bolnika, ki je poromal v Lurd s prošnjo, da bi ozdravel. Žal se je vrnil domov bolan kakor prej in ljudje so menili, da je pač poromal zastonj, ker ni bil uslišan. On pa jim je zagotavljal, da res ni ozdravel, je pa v Lurdu dobil moč, da zmore prenašati bolezen. Naj bo to tudi za vas spodbuda, da vam Kristus, ki je sam trpel, stoji ob strani v vašem trpljenju. Priporočajte se mu in "vso svojo skrb preložite nanj" (1 Pt 5,7), ki je dober in usmiljen. Zaupajte v njegovo pomoč pri prenašanju križa. Sami to tudi priznavate, saj pravite, da vam zelo pomagata bolniško maziljenje in spoved.

Prav v času, ko sem pisal odgovor na vaše pismo, sem na enem od katoliških spletnih portalov našel nekaj misli depresivne bolnice. Med drugim je napisala, da je trditev, da pravi verniki ne trpijo za to boleznijo, navadna laž. Pravi, da nam Kristus ni obljubil življenja brez bolečin, bolezni in težav, toda obljubil nam je Tolažnika. Nato nadaljuje: »Ko se spomnim svojih najtežjih trenutkov, ko sem se bojevala z depresijo, sem zagledala ob sebi Jezusa. Spomnim se, kako sem neke noči jokala. Tisti občutek, kakor da si povsem sam. V tistem trenutku pa me je preplavila božja navzočnost – takrat ko sem jo najbolj potrebovala. Depresija nima nobene zveze s pomanjkanjem vere. Zame je bila katalizator za še globljo vero. Kati bili so dnevi, tisti najtežji trenutki, ko je bila vera edino, kar sem imela.«

Na začetku sem že omenil, kdo so lahko vaši 'sopotniki na trnjevi poti'. Bi pa tu dodal še eno svetnico – blaženo Mater Terezijo iz Kalkute. Ta velika dobrotnica človeštva je namreč dolga leta preživela v 'notranji temi'. Iz njenih pisem vidimo, kako je bila preizkušana, ko jo je navdajal občutek, da je Bog daleč od nje. Šla je skozi 'temno noč' božje odsotnosti. Res je, da ni šlo za duševno bolezen, ampak pojav, ki je pri svetnikih dokaj znan, da morajo skozi temno noč odsotnosti Boga. A je vztrajala! Podobno so doživljali tudi nekateri drugi svetniki. In sedaj se lahko vprašamo, če je ona v življenju tako vztrajala na poti za Bogom in celo druge vodila k njemu, kako ne bi stala ob strani tudi vam, če se ji boste priporočali? Še več. V času svojega zemeljskega življenja je imela svoje srce vedno odprto za kakršnokoli stisko ljudi. Zakaj bi sedaj, ko je pri Bogu, bila gluha za vašo stisko in stiske drugih ljudi. Torej se lahko tudi njej priporočate, da vam pomaga nositi križ vaše bolezni. Ko sem že napisal te vrstice, sem srečal dve misijonarki ljubezni, sestri iz reda, ki ga je ustanovila Mati Terezija. Povedali sta mi, da imajo pričevanje neke gospe, ki se je v depresiji v molitvi zatekla k blaženi Tereziji iz Kalkute in stanje se ji je precej izboljšalo!

Božo Rustja

Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.