Nadangel Gabrijel ni več živel v mehkem perju. Gospod nebes in zemlje mu je zaupal zelo odgovorno in zaupno nalogo. Ta je bila najpomembnejša naloga, kar jih je bilo od stvarjenja sveta: najti mesto za Odrešenika, Božjega Sina, za Boga samega, ki bo postal človek in živel na zemlji.
Šlo je za občutljivo nalogo, toda Gabrijel ni bil zaskrbljen, vse žene na zemlji (in bilo jih je veliko) bi bile počaščene, da bi postale matere Odrešeniku. Torej bo vse rešil s kratkim letom v kakšni uri.
Gabrijel je počasi pristal na zemlji. Najprej si je ogledal okolico in se ustavil pri čudoviti vili, ki jo je obdajal velik park. Ob fontani se je lepa in elegantna gospa pomenkovala s skupino prijaznih in nasmejanih prijateljev.
“Prava mama in pravi kraj za Božjega Sina,” je pomislil Gabrijel.
Stopil je do gospe in jo naravnost vprašal:
»Bi želela postati mati Odrešeniku?«
Gospa ga je začudeno pogledala: »Se šališ? Odpravljamo se na križarjenje po svetu. Predstavljaj si, da začnem misliti na otroka ...«
Gabrijel se je spet odpravil na pot in med potjo si je mrmral: »Morda bi bilo bolje poiskati manj bogato in bolj praktično mamo ...« Prispel je do velikega središča poslovnih prostorov, v eni od pisarn je opazil ženo. Bila je praktična in učinkovita. V rokah je držala debel fascikel.
»To bi bila odlična mati ...« je pomislil Gabrijel, ko je prišel v njeno pisarno in ji naravnost predlagal, da bi postala mati.
Toda odgovor je razmršil vse perje na nadangelovih perutih: »Otrok? Sedaj? Si normalen? Si pomislil, koliko dela sem vložila, da tako visoko kotiramo na borzi? Bližamo se vrhu! Razumeš? Sedaj se ne morem ustaviti. Zaradi enega otroka!«
»Ampak Odrešenik ...« je odgovoril Gabrijel.
»Kaj potem?« je odrezavo odvrnila žena.
Gabrijel je spet poletel, toda njegov optimizem je splahnel. »Morda moram iskati tako ženo, ki že ima otroke ... To bo lažje,« si je mislil že malo zaskrbljen.
Letel je po dolgem in počez, dokler ni našel neke žene, ki je stalno tekala naokrog, toda bila je srečna s tremi živahnimi otroki.
»Mama, Aleš je izgubil mojo žogo!«
»Mama, Luka je raztrgal mojo knjigo pravljic!« »Mama, lačen sem, žejen sem, utrujen sem in ne vem, kaj naj naredim!«
Angel Gabrijel je moral vpiti, da bi gospe povedal svoj predlog. Žena je zavila z očmi, potem pa rekla: »Še en otrok? Le kako? Že trije me bodo živo pokopali! Komaj čakam, da zrastejo!«
Gabrijel je sedaj odšel peš in povešenih kril. Znašel se je v težavah. Toda ni se smel predati. Njegova naloga je bila najvažnejša v zgodovini. »Najti moram kakšno mlajšo, pogumnejšo ženo z velikim srcem, res velikim. Ogromnim. Toda kje jo bom našel in kako?«
Spet je poletel. Letel in letel je, po dolgem in počez, na sever in jug. Mesece in leta. Nekega dne je v majhnem mestu, ležečem na enem od galilejskih gričev, našel zelo mlado ženo, morda je imela 15 let. Medtem ko je delala, je prepevala in molila. Uboga, a svobodna in srečna.
»To je ta!« si je dejal Gabrijel. Pognal se je in angelsko srce mu je utripalo od vznemirjenosti.

Devici je bilo ime Marija. Angel je vstopil k njej in rekel: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kakšen pozdrav je to. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža?« Angel ji je odgovoril: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin.
Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v starosti; in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje. (Lk 1,27-38)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 13.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Papež Frančišek je pri maši za skupino svojih sodelavcev na začetku svojega papeževanja svaril pred grehi jezika. »Skupnost ali družino uničuje zavist, ki jo seje satan v srce in vodi k temu, da slabo govorimo o drugem in ga s tem uničujemo.« So grehi jezika res tako hudi? (Rok)

Grehi jezika, ki so zelo številni, pa jih ponavadi 'podcenjujemo', so kršitev osme Božje zapovedi "Ne pričaj po krivem". Teža greha se meri po škodi, ki jo povzroči. Osma Božja zapoved prepoveduje: krivo pričevanje, krivo prisego in laž, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje, ki škoduje dobremu imenu in časti, do katere ima vsak človek pravico, laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih koristi. V nagovoru, ki ga omenjaš, je papež Frančišek slikovito povedal: »Ugrizni se v jezik, da ti bo otekel, in ne boš mogel opravljati.« (sč)

Kot otrok sem se bal marsičesa: teme najbolj! Ali pa biti sam doma! Pa dve glavi večjega, hudobnega sošolca, ki me je vlekel za ušesa in sem mu moral pisati domače naloge. Kasneje sva pri mladinskem verouku postala čisto dobra prijatelja, ampak to zdaj ni pomembno … Ali pa morda je?  Kajti ni nepomembno, da človek uspe spregledati tuje ali lastne otročarije in skleniti prijateljstvo!
No, kakorkoli … ob vseh otroških in otročjih travmah zame skorajda ni bilo večje groze, kot ko je župnik na koncu maše namesto “Pojdite v miru”, rekel “Slavimo Gospoda”! Kajti to je pomenilo, da so na vrsti litanije. Litanije!
Lavretanske litanije Matere Božje!
Ta stavek zdaj zveni kar nekoliko poetično, takrat pa mi je bilo, kot bi me dali na natezalnico! Še posebej, če so bile litanije – péte!
Nisem se kaj dosti ubadal, kaj pomeni “lavretanske” … že kaka cerkveno-latinska finta … nikoli pa nisem povezal lavretanskih litanij z Loretom! Krajem, kjer sredi lovorovega gaja – lauretuma – stoji “nazareška hišica”, domovanje svete družine, ki naj bi jo po izročilu angelci iz Nazareta prinesli na ta kraj. Pustimo avtentičnost stavbe bogatim zgodovinskim dokumentom in osebni veri ter pokukajmo v loretsko hišico skozi njeno pomenljivo simbolno okence:
Hiša, v kateri je bivala sveta družina, je kraj, kjer se litanije niso molile ali pele … temveč so se živele! To je kraj, kjer je mali Jezus vse vzdihljaje, ki jih v litanijah pobožno ali ne tako pobožno naslavljamo na Mater Božjo, v čisto stvarni in praktični obliki prejemal.
V tej “hiši zlati” je “začetek našega veselja”, tu je cvetela “roža skrivnostna”, ki je naša “tolažnica, pomoč in pribežališče”, tu je bivala “mati ljubezniva, devica milostljiva in kraljica miru”!
Pa ne bom tukaj odmolil litanij, da ne bom komu povzročil še kakšnih travm, ampak bi samo navrgel v premislek vprašanje:
Kakšne litanije v naših hišah in stanovanjih poslušajo naši otroci?

So naše dnevne sobe in spalnice prostori, v katerih bivajo svete družine?
Ali okrog naših hiš letajo angelci ali piskri in zmerljivke?
 Ljuba loretska Mati Božja! Preženi temo iz naših src, da nas ne bo strah biti doma … da bomo znali spregledati tuje in lastne otročarije in bomo v prijateljstvu s teboj in tvojim sinom …. Kajti to ni nepomembno.

G. Čušin, (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 12 (2022), 99.

Našo nebeško Mater Marijo častimo tudi z litanijami, molitvijo, ki jo slavi z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Poznamo jih pod imenom ‘lavretanske’ – po kraju Loreto pri Anconi, kjer stoji znamenito Marijino svetišče, ki so ga sezidali v drugi pol. 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu, kjer je cilj romarjev iz vse Evrope, tudi papežev.

• Na naših tleh stoji pet cerkva Loretske MB. V LJ nadškofiji je njena p. c. v Suši /1/ (Zali Log); v KP škofiji sta dve p. c.: na Belvederju /2/ (Izola) in v Trenti 3 (Soča) ; p. c. LMB stoji tudi v MB na Grajskem trgu /4/ (MB – Sv. Janez Krstnik); p. c. LMB je tudi v CE škofiji: na Ložnem /5/ (Sv. Florijan ob Boču), loretska kapela pa v cerkvi Marijinega oznanjenja v Nazarjah. /6/

Omenimo še nekaj Marijinih cerkva, ki zaradi posebnega poimenovanja niso bile uvrščene k znanim Marijinim praznikom in bogoslužnim spominom. – V LJ škofiji so take: ž. c. Naše Gospe Presv. Srca Jezusovega v Davči,/1/ p. c. Marije, Matere milosti nad Kropo /5/ in p. c. Marije, pribežališča grešnikov na Planinski gori./4/ – V KP škofiji niso bile omenjene: p. c. Marije od zdravja v Semedeli /6/ (Koper - sv. Marko) in Piranu; /7/ p. c. sv. Marije Alietske v Izoli /8/ (posv. M. Vnebovzeti) in p. c. Device Marije Rešiteljice v Selih nad Podmelcem. /9/ – V MB škofiji sta ostali neomenjeni: ž. c. Sv. Marije - Matere usmiljenja (Maribor - Sv. Marija – bogosl. spomin 25. 1.) /2/ in ž. c. Sv. Marije - Ptujskogorske Matere Božje (Ptujska Gora – romarska – bogosl. spomin 2. 7.) /3/

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 99.
 

V kraljestvu Čeng se je neki mož odpravil v mesto, da bi si kupil nove čevlje. Pomeril je nove čevlje, a je doma pozabil mero in je v mesto prišel brez nje. Odpravil se je do čevljarja: »Joj, mero za čevlje sem pozabil doma!« je zaklical ter odhitel domov. Ko se je spet vrnil na tržnico, je bilo sejma že konec in ni mogel
kupiti novih čevljev.
»Zakaj jih pa nisi pomeril?« ga je vprašal sosed.
»Bolj zaupam meri,« mu je odgovoril mož.

Neki misijonar je pripovedoval, kako je pred časom potreboval fotografijo za potrdilo. Ko se je fotografiral, je poskrbel, da je bila fotografija natančno takega formata, kot je potrebno za dokumente. »Osebno sem jo skupaj s potrdilom izročil uslužbencu za okencem. Ta pa mi je dejal: prinesti morate potrdilo, da je to res vaša fotografija.« Vzel sem fotografijo, jo obrnil proti njemu ter jo postavil ob svoj obraz. Nato se mu z vsem spoštovanjem, ki ga dolgujemo uradnikom, rekel: »Prosim, samo za trenutek poglejte in se prepričajte, da sem na fotografiji zares jaz.« Toda pisar je odgovoril: »Seveda je to fotografija vašega obraza. Toda na hrbtni strani fotografije mora biti podpis odgovornega uslužbenca in žig, da je fotografija res vaša.« Globoko sem se priklonil pred birokratom in se umaknil.
Niti sanjalo se mi ni, kdo je pristojni uradnik za te reči. Spomnil pa sem se, da je imel moj prijatelj prijatelja, ki je rekel, da pozna nekega pooblaščenega uradnika. Tako je moja fotografija romala iz rok v roke in se čez čas vrnila podpisana in žigom na hrbtni strani. Pristojni uradnik, ki me nikoli ni videl niti me ni poznal, je na prijateljevo priporočilo, s podpisom in žigom zagotovil, da obraz na fotografiji predstavlja res mene. In česar ni dosegel moj obraz, je dosegel uradnikov podpis. Prvi uradnik – tisti na okencu, je tokrat sprejel mojo fotografijo.« Mera čevljev je bila spet pomembnejša kot noga, ki bo obula čevelj.

zgodba je objavljena tudi v knjigi Zgodbe s srcem (zbral Božo Rustja). Ognjišče. Koper. 2005 (ponatis 2009), str 63.

Pa ni vse samo zabavno. Zgodba o čevljih in njihovi meri nas vabi, da globlje premislimo o stvareh, ki se jim smejemo. Oprijemati se »mere« ni samo napaka birokracije, ampak tudi nas samih. Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi... in pozabimo na našo nalogo. Najboljša mera za udoben čevelj je naša noga in sicer tedaj, ko potrebujem obuvalo. Tudi noga namreč raste in se z leti spreminja. Potrebujemo različna obuvala: ena za cerkev, druga za hojo v hribe, ena za stanovanje, druga za športne dejavnosti. Običajno ne kupujemo stotih modelov. Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje. Pa naj se mi je še tako prilegal.
Če je zrasla moja noga, sta »zrasla« tudi moje srce in pamet in se je spremenil moj pogled na stvari, moja sposobnost sprejemanja drugih idej ... ko grem danes v trgovino, nesem s seboj vso svojo resnost in svoje sanje ter kupim take čevlje, ki se bodo bolje prilegali mojim nogam, izbiri po mojem okusu in denarju, ki ga imam v denarnici. Če sem doma pozabil mere, še bolje. To me bo vodilo v izboljšanje mojega odnosa in navdihnilo moje izbire.

Tudi mi dovolimo, da naše življenje obvladujejo pravila, mere, potrdila, reklamna gesla, javno mnenje, mnenje večine, navade, vraževerja, horoskopi in astrološke napovedi...
Ni dovolj, da povemo samo številko čevljev. Potrebno je čevlje obuti, da ugotovim, kako se mi prilegajo, star model ne zadostuje.

Gospod, pričakoval sem te,
a nisi prišel.

Dolgo sem te čakal
in pozneje sem razumel, da nisi vstopil,
ker te srce ni pričakovalo.

Trkal si na vrata:
»Vstani, prijateljica moja, in pridi.
Zima je minila, deževje je ponehalo.
Cvetice so se prikazale v deželi.
Čas petja je prišel in glas grlice se sliši.
Odpri mi!«
A srce je bilo zaprto
in se je skrivalo za zemeljskimi obzorji.

A ko si končno vstopil
in premagal mojo gluhost,
sem, Gospod, spoznal,
da se v srce naselijo maliki,
ko ti odideš iz njega in
da ti bivaš samo tam,
kjer ti pustijo vstopiti.

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 12 (2004), 14-15.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2005, 63.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim trepet angelovih kril ... da stečem za njim ... ali za njo ... kdo bi vedel pri angelih ...
A stečem vsekakor ...
Čakam, da po ozkih ulicah srca zavijem za njim ali za njo na dvorišče ... preko dvorišča ...
Da vstopim ... za njim, za njo ... v tisto zadnjo kamrico ... kjer se zasliši: »Naj se zgodi!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim odmev Marijinih stopinj ... da se odpravim za njo v višave razuma ... da ji sledim po ozki in strmi poti ...
Čakam, da krenem, po poti, ki je z vsakim korakom bolj ozka in bolj strma ...
In grem za njo ...naprej ... in navzgor ... do vrat izza katerih zaslišim: »Blagor in blagoslov!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim zven Jožefove sekire ... da udari ... da zareže v globino duše ... da zaboli ...
Čakam, da odseka ... da loči ... namene od želja ... dejanja od besed... meso od duha ...
Prisluškujem kdaj kovina udari ob grčo in zapoje: »Ne boj se! Od Boga je!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim cesarjev razglas ... da osedlam svojega osla in se napotim iz sebe ... na dolgo pot ... naporno pot ... da dam cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega ...
In grem od vrat do vrat ... od človeka do človeka ... od ene zavrnitve do druge ...
Kot berač ... kot zadnji berač, ki zanj ni prostora v mestu ...
Da dospem do samote, kjer se dopolnijo dnevi ... in zaslišim: »Slava Bogu in mir ljudem!«

Čakam, Gospod ...
... da zaslišim angelsko petje ... da se zvezde na nebu razporedijo v edino pravo konstelacijo ...
In spustim modrost v hlevček svojega življenja ...
Da se poklonim z malimi ... da poklonim z razumnimi ... zlata, kadila in mire ...
Vse, kar imam, vse, kar sem in vse, kar znam ...
Da pokleknem in rečem: »Moj Gospod in moj Bog!«

Čakam, Gospod ...
... da me, ko klečim pred Teboj v blatu, iz tega blata na novo ustvariš ...
Pregneti me ...
Dihni vame ...
Naj bom drug ... naj bom nov ... naj bom Tvoj!

Čakam, Gospod ...

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Sprejmimo potovalni paket v celoti – sami smo si ga izbrali
Na prvih straneh Svetega pisma je zapisano (sicer v zgodbi – drugače ni mogoče), kako Bog odsvetuje sad izkustvenega spoznanja dobrega in hudega. Bog želi, da smo srečni, mi (Adam = človek) pa smo izbrali to, v kar smo pristali. – V rajskem pač ni mogoče hudo, zato smo bili u-stvar-jeni v čas in prostor. Sedaj nimamo izbire. Življenje je treba sprejeti v celoviti resničnosti. Ne idealizirajmo, sicer nas bo hudo, še bolj bremenilo! Vzemi križ, pravi Jezus, in prehodi svojo zemeljsko pot z menoj. V tem je (od)rešitev.
Nismo sami, Bog je z nami.
Res, Božja ljubezen gre do norosti, kot je zapisala sv. Terezija. Sestopi iz rajskega – Bog se rodi v stvarnost (pred 2000 leti kot človek in sedaj taisti Bog v evharistiji), da bi nas (od)reševal v stvarnostih našega zemeljskega popotovanja. Njegova (po)moč je silna, saj je Ljubezen. Bog je (zaradi naše ujetosti v stvarne predstave) nebogljena teorija, a je fantastično izkustvo. Naj postane tvoja najgloblja osebna Bližina! In ne pozabi – težko Ga boš našel, če se ne boš sklonil k trpečim – k tistim posameznikom, v katerih te pokliče Ljubezen, tudi zato, da bi se lahko srečala s tabo.
Spoznavajmo in upoštevajmo pravila, da bo skupno popotovanje varno in koristno.
Od samovoljne svobode moramo prehajati k resnični. Včasih napotila ne zaležejo, preusmeri nas šele bolečina ob napačnem ravnanju. Pogosto je rešilna. Priporočam vsakodnevno branje evangelijev – premišljevanje Jezusovega življenja in njegovih besed (molitev rožnega venca je preveč spregledana zakladnica – omogoča prodor Jezusovih napotil in njegovega miru v naše najbolj osebno); pomenljiva so pisma apostolov, življenjepisi svetih so odlična spodbuda ... Redka so zgodovinska obdobja, ki zahtevajo od vsakega izmed nas, da se prepozna v svoji izvirnosti, poklicanosti in jo uresniči. Spreminjanje sveta na bolje je odvisno samo od moje in tvoje prebujenosti in pripravljenosti živeti svojo poslanstvo.
Redno in primerno prehranjevanje krepi moči, ki jih na potovanju nujno potrebujemo.
Fast food – hitra hrana nas preveč zapaca. Vze­mi si čas in se hrani z ljubečimi bližinami. Najprej z Bogom (da ne boš izpil in zajedal ljudi, ker boš hotel od njih kar ti lahko ponudi le On), sledijo najbližji (družina), potem sorodniki, izbrani – prepoznani prijatelji (če se ceniš boš izbral najbolj vredne in boš tudi sam zanje vrednost – ker imaš vrednote); ne spreglej svojih prijateljev v podobah živali – bodi do njih spoštljiv in pozoren ... in mati zemlja te bo z vsakim dotikom, s katerim se ji boš približal, krepila, v napetostih razelektrila.
Čeprav je na zemeljskem popotovanju tudi nekaj neizbežnih neprijetnosti, nikar ne spreglej zanimivosti in lepot, ki jih ponuja v preobilju.
Naj ti bo pomenljiva molitev zahvaljevanja, v katerem boš ozaveščal danosti, ki so vredne in dragocene. Prepoznaj se (ob najbližjih) v svoji odličnosti in sprejmi se v svojih nemočeh. Zaradi njih si lahko skromen in so ti bližnji dar dopolnjevanja. Nakloni bližnjim (ne pozabi na zapuščene – tudi na živali) čim več izrazov ljubeče, sočutne naklonjenosti. In vedno znova jih išči tudi zase. Če boš iskal najprej objem od Boga, ti trpkosti od bližnjih ne bodo odvzele poguma in optimizma.
Ne pozabimo: na popotovanju bogatijo predvsem B/bližine in vsebine. Vedno znova si odmerimo čas za bližnjega, pripovedujmo si zgodbe življenja, da nas naučijo in nasmejijo.
GRŽAN, Karel (Zapisi izvirov), Ognjišče (12) 2013, str. 43

Iz svojih otroških let se spominjam, da smo se tudi v adventnem času postili podobno kot postnem času in smo se s spokornostjo pripravljali na božič. Tako so bili prazniki veliko lepši in so nam prinesli veliko notranjega veselja. Kakšne so sedanje cerkvene določbe? (Katarina)

Katekizem katoliške Cerkve navaja evangeljski nauk, da se pokora, ki nas očiščuje in odpira za Boga, izraža na različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Zaradi korenito spremenjenih življenjskih razmer je postna postava zelo omiljena. Zakonik cerkvenega prava določa: »Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas« (kan. 1250). Nekdaj se je adventni post začenjal o sv. Martinu (11. novembra); v znamenje pokore niso uživali mesnih jedi. Na dan pred božičem so se pri nas vsi držali strogega posta – bil je tako imenovani 'veseli post'. Ljudje so bili brez zajtrka, kosilo je bilo skromno, večerja (okoli pete ure) še slabša. KO so prišli od polnočnice, je bila topla večerja (ponavadi koline). Na sveti dan opoldne pa je bila miza polna dobrot, tako da je bilo praznično doživetje res veselo. (sč)