April je zmešan mesec.
Že začne se z ‘dnevom norcev’ – prvim aprilom. In potem gre samo še navzdol. Ali pa navzgor, odvisno pač katera smer se vam zdi bolj nora.
April ti požre živce. Zjutraj se zbudiš, pogledaš skozi okno … sonce. Greš na stranišče, spiješ kavo … dež. Oblečeš dežni plašč, vzameš dežnik, stopiš na cesto … sonce. Stopiš nazaj v vežo, odložiš dežnik, odpneš plašč … ploha. Obuješ škornje, greš v službo … veter. In potem vse dopoldne in ves dan: sonce – dež – sonce – dež – snežna ploha – sonce – orkanski veter – sonce – sodra …
Vreme se menjava hitreje kot razpoloženje pubertetnika. Ki ti neprestano žre živce. A ga imaš rad. Nimaš kaj, saj je tvoj! In tebi podoben! In ga imaš rad. Pa čeprav se ti meša zaradi njega. In ti žre živce!
In ko se pozno popoldne preznojen in premočen vrneš domov, sedeš na kavč pred televizor ravno, ko so na sporedu novice, in … sami norci! Ki ti žrejo živce, ker se obnašajo kot pubertetniki! In komaj razločiš, kaj so novice in kaj vremenska napoved, kaj hladna in kaj osvobodilna fronta …
April je zmešan mesec in se v njem gode zmešane reči! Ta prva spomladanska polna luna … ki še skale premika, kaj šele ljudi!
Upam, da ste se že kdaj smejali. In po vsej verjetnosti ste se tudi že komu smejali. In kako ste se počutili, ko so se smejali vam? Razen če niste poklicni humorist, ni najbolj prijeten občutek, kajne, da ne?! Običajnemu človeku je vsaj malo nerodno, če ne kar neprijetno.
Upam, da znate povedati šalo, in da se znate šaliti. In verjetno ste se že kdaj pošalili na tuj račun. Kako ste se počutili, ko ste vi plačali račun za šalo? Bodica je bodica, pa če tudi je šaljiva. Običajnega človeka zbode in zaboli, kljub temu, da zna prenesti bolečino.
Upam, da se ne norčujete iz drugih, saj še predobro veste, kako je bilo, ko so se norčevali iz vas. Ni prijetno in zaboli, in še poklicni humorist je užaljen, če se kdo iz njega norčuje.
A najhuje je, ko vas imajo za norca. In upam, da še nikoli nikogar niste imeli za norca. Tudi sebe ne! Še Kristus v evangelijih pove, da je to huda reč, in da bo nekdo, ki ima druge za norca “kriv in obsojen na peklensko dolino ognja”! (Mt 5,22)
A morda je še huje, ko vas obtožijo, da imate koga za norca ali pa da se delate norca, vi pa ste se želeli le nekoliko nasmejati in pošaliti. In se mi v komunikaciji z mojim pubertetnikom to dostikrat zgodi, in se ne čudim, saj je ja v puberteti in muhast kot aprilsko vreme. Ko te pa česa takega obtoži odrasla oseba, pa ne veš: ali je zmešan ali zgolj (še) v puberteti!
Čeprav je res, da tudi jaz težko prenašam, kadar me ima kdo za norca, pa če še tako trdi, da je zgolj šala! In potem ne vem: sem jaz (še) v puberteti ali pa je dotični zmešan kot aprilsko vreme. Ne, ne bom rekel, da je nor, ker potem bom “kriv in obsojen”!
Prvi april je prvi april, in na ta dan prenesem marsikaj. Tudi kaj, kar sicer ne bi! Kaj pa češ drugega: saj je ‘dan norcev’ in je prav, da si tudi norci enkrat na leto lahko dajo duška in imajo svoj dan. Mi gre pa na živce, če me ima kdo iz dneva v dan za norca, saj imam potem občutek, da je vsak dan prvi april in da se nikamor ne premaknem in da še dolgo ne bo poletja in počitnic!
Se je pa tudi Kristus pošteno ponorčeval iz smrti … ko ga je, trapa okostenela, zaman iskala v grobu. In temu dnevu, kljub temu, da je ‘dan’, rečemo ‘noč’! Celo ‘velika noč’! Če to ni zmešano!
Apriliti: nehote, morda celo s šalo, prizadeti nekoga, pa čeprav je morda prvi april.
Apriljenje: ko nekdo, na katerikoli drug dan, kot na ‘dan norcev’, brije norce ali ima koga za norca.
Puberteta še pubertetniku ni zabavna, kaj šele tistim, ki trdimo, da smo jo že prerasli.
Naj bo čim manj prvega aprila v aprilu in čim manj apriljenja v preostalih mesecih. Da se nam ne zmeša!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle ...« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal ... In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder ...
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Zimski večer je skrčil obzorje na razsvetljen prostor domačega dvorišča. Čez dan je med dežjem naletaval sneg, proti večeru pa so izpod neba padale le še velike, goste snežinke. Snežna odeja je bila vse debelejša.
Anica je že opravila pri živini, le mucke so se ji motovilile pod nogami in čakale na svojo večerjo. Pristavila je lonček mleka na štedilnik, da se ogreje. Pri vhodnih vratih je pustila prižgano luč.
Vzela je lonček toplega mleka, da bi ga nalila mucama ko je odprla vrata, je presenečena obstala. Na sredi napol razsvetljenega dvorišča je zagledala dve postavi, dva mlada človeka. V hipu jo je spreletelo, odkod sta se vzela. Zimski večer, precej pozna ura, čas korona virusa, omejeno gibanje in še policijska ura je! Že je hotela reči nekaj v tem smislu, ali se njiju to ne tiče, pa je fant pozdravil: »Dober večer! Midva sva se izgubila. Ne veva, kje sva.«
“Še to!” je pomislila Anica in hkrati ji ni bilo nič več čudno, ko je sredi Goričkega slišala prleško govorico. Kdo pa se ne bi izgubil ob takšni uri in iz tako oddaljenega kraja, se je Anici začelo mehčati srce, ko je videla, da sta fant in dekle čisto ‘normalna človeka’.
»Ja, odkod pa sta se vzela in kam sta namenjena?« ju je vprašala.
»Iščeva predelovalnico sadja,« je začel razlagati fant, »in naju je pot pripeljala sem. Zgrešila sva glavno cesto in zapeljala na stransko pot. Obtičala sva z avtom in ne moreva ne naprej niti nazaj, niti ne veva, kako priti do tja … Pa še policijska ura se začne ob devetih,« se je negotovo prestopal fant. Anica je pogledala na uro. Že pol sedmih je bilo mimo. Začutila je njuno stisko in bilo ji je nelagodno zaradi njenih prvih vtisov o njima.
»Stopita do mojega moža. On vama bo mogoče lahko pomagal.« Štefan je bil hitro seznanjen z njuno težavo in je šel iskat svetilko. »Stopimo do mojega kolega, ki bo prišel na pomoč s traktorjem.« In vsi trije so izginili v noč.
Anica je začutila močno sočutje do teh dveh mladih in resnično jim je hotela pomagati. “Molila bom za njiju, da bi jabolka srečno dostavila v predelovalnico in se do devete srečno vrnila domov. Ampak predelovalnica je od tukaj oddaljena za tri vasi in dolgo pot do doma,” jo je skrbelo. “Vse bom položila v molitev, drugega ne morem narediti. Mož bo pomagal, kolikor bo lahko,” se je tolažila. In res, že čez kratek čas je zaslišala brnenje traktorja in videla luči, ki sta brleli skozi gozd. Štefanov prijatelj je potegnil s traktorjem njun avto, ki je bil poln nabranega sadja, nazaj na glavno cesto. Štefan se je kmalu vrnil domov. »Kako bosta našla predelovalnico?« je skrbelo Anico.
»S sosedom sva jima razložila pot.«
“Upam, da bosta našla pot in se ob pravem času vrnila domov,” se je tolažila Anica in bila hvaležna možu, da je takoj šel po pomoč. “Kako bi bilo, če bi se nama zgodilo kaj takega,” je razmišljala. “Če si ponoči v tujem kraju, je še dvakrat težje … Pa v tem času korona virusa, ko posebni pogoji ljudi časovno omejujejo, ni enostavno v kratkem času priti tako daleč. Tudi sezona predelave sadja je že skoraj pri kraju za to leto.” Anica je še bolj čutila razumevanje do teh dveh mladih ljudi. S prijetnim občutkom, da je mož naredil, kar je lahko, sta legla k počitku.
Naslednjega dne so se Aničini vnuki že navsezgodaj lovili po snegu in začeli delati snežaka. Anica je podoživljala otroško živost in si je tudi sama želela nekoliko več snega, tako kot je bilo v njenih otroških dneh. Brž ko je bila šola na daljavo za tisti dan zaključena, jih do večera nihče ni mogel priklicati v hišo. A sneg je hitro skopnel. Anica je imela čez dan svoja opravila, a se je spomnila tudi včerajšnjega nepričakovanega obiska. Spraševala se je, kako sta opravila, ali sta se pravočasno vrnila domov.
Ko je nakrmila svinje, zaprla kurnik in dala hrano zajcem, se je že stemnilo. Preverila je še, če je vse zaprto. Tedaj je na dvorišče pripeljal avtomobil z močnimi žarometi. Anica je obstala. Ni si mogla misliti, kdo bi lahko bil. Iz avtomobila sta izstopila fant in dekle s sinočnjega obiska. Ko sta stopila bliže, ju je prepoznala. »O, vidva sta,« je dejala presenečeno. »Kako je bilo včeraj z vajino potjo? Tako me je skrbelo,« se je Aničina skrb pomešala z radovednostjo. »Vse je bilo v redu,« sta odgovorila v en glas. Anica se je vidno oddahnila.
»Vašemu možu sva prinesla v zahvalo majhno pozornost.« Fant je držal v roki steklenico bučnega olja v embalaži. Anica je poklicala moža.
»Pa ne, da sta vidva prišla zaradi tega tako daleč?« ni mogla verjeti Anica. Fant je skromno dejal: »Prazniki so blizu. Vaš mož nama je pomagal. Pa sva se mu prišla zahvalit.« In je izročil Štefanu darilo.
»Hvala vama, tega ni nihče pričakoval,« sta bila ganjena Štefan in Anica.
»Morava priti še do vašega prijatelja, ki nama je s traktorjem pomagal izvleči avto nazaj na cesto. Lepe praznike in res prisrčna hvala za pomoč,« sta se prijazno poslovila.
Anica in Štefan sta stala na dvorišču še potem, ko je bil avto že na zadnjem ovinku iz gozda in dokler se šop svetlobe ni popolnoma izgubil v temi. Anico je ganila hvaležnost teh dveh mladih ljudi. »Tega ne doživiš vsak dan,« je rekla možu, ko je v mislih imela številne kilometre, ki sta jih prevozila fant in dekle samo zato, da sta se prišla zahvalit.
»Nekaterim dela hvaležnost velike preglavice, pri drugih pa ne pozna mej in preseneti, ko jo najmanj pričakuješ,« sta razmišljala Anica in Štefan.

Š. Bohar, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2021), 76-77.

Jezusova smrt je bila neizogibna, saj je bila kruta usmrtitev na Golgoti na neki način v središču božjega načrta. Jezus je bil rojen za to, da umrje na križu. Toda s tem ni bilo vsega konec, Jezus je tretji dan vstal. Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva. Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam.

NEIZBEŽNOST KRIŽA
Jezus je s svojim naukom spodkopal ozkosrčno vero Judov. Razkril je duhovno izprijenost voditeljev in s tem izzval njihovo zavist. Ker je imel za sabo ljudske množice, je ogrožal tedanjo oblast – rimske zavojevalce in njihove judovske pristaše. Njegova smrt je bila torej neizbežna. Poglaviten razlog za Jezusovo smrt pa je bil v tem, da je imel Bog z njo poseben namen. »Bog je namreč svet tako vzljubil, daje dal svojega edinorojenega Sina …« (Jn 3,16).

Senca
Kristusov križ je vrgel senco na celotno zgodovino sveta in človeštva. En sam dogodek je tako zelo in za tolike čase spremenil življenje neštetih ljudi na raznih koncih sveta, da si brez njega sploh ne moremo predstavljati zgodovine človeštva. Če je bil Jezus zares Božji Sin, se je med njegovim umiranjem gotovo dogajalo nekaj zelo pomembnega. Bilo je nerazumljivo, da so tako dobrega in plemenitega človeka usmrtili kot navadnega zločinca. Če se je ob križanju bolj kot kdajkoli prej razodela Božja ljubezen, se je prav tako pokazala tudi človeška izprijenost. Prvi kristjani so trdili, da je Jezusovo križanje popolnoma spremenilo njihovo življenje. Nekateri so zagotavljali, da so jim z njegovo smrtjo odpuščeni vsi grehi, drugi pa, da so našli dušni mir in spravo z Bogom. Kaj se je torej zgodilo?

Jezus je šel skozi pekel
V življenju nas najbolj prizadene trpljenje, zlasti še trpljenje nedolžnega. Če nas Bog ljubi in če je njegovo stvarstvo dobro, zakaj je potem vsepovsod toliko gorja in bede?
Odgovor ni preprost. Bolezen, krivica, trpljenje in smrt so se pojavili v življenju šele z grehom in so posledica sovraštva do Boga. Zakaj vendar Bog česa ne ukrene, tožimo ljudje. Je že storil! Ko je Jezus prišel na ta svet, se trpljenju ni izognil. Ne le to, celo pogreznil se je vanj do dna in sprejel vsa ponižanja. Kasneje nam apostol Peter postavlja Jezusovo smrt za zgled, kako naj se soočimo s krivico: »Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepuščal njemu, ki sodi pravično« (1 Pt 2,23).

VELIKONOČNA VERA
V petek pred veliko nočjo so Jezusovo telo položili v skalnat grob. V nedeljo je izginilo. Na to presenečenje so bili učenci popolnoma nepripravljeni. Judovski velikaši so podkupili stražarje, ki so stražili grob, naj rečejo, da so zaspali in da so nekateri izmed Jezusovih učencev truplo ukradli.

So truplo ukradli učenci?
V evangeliju se srečamo z zbeganimi in prestrašenimi učenci. Grob je bil zastražen. Med učenci gotovo ni bilo nikogar, ki bi zmogel ta rop načrtovati in izpeljati.

So posredovali judovski ali rimski voditelji?
Za rimskega upravitelja je bila s smrtjo vsa zadeva končana. Toda če bi ga duhovniki lahko prepričali, naj spremeni kraj groba, mar ne bi le-ti Jezusovim učencem gotovo zaprli usta s tem, da bi jim pokazali njegove ostanke? Pa ne eni ne drugi niso vedeli, kje je truplo in to je nemara najbolj prepričljivo.

Jezus se je začel prikazovati učencem
Prva ga je videla Marija iz Magdale. Janezov evangelij pravi, da je jokala ob praznem grobu. Ko se je pred njo pojavil vstali Jezus, je najprej mislila, da skozi solze vidi vrtnarja! Če bi si nekdo to izmislil, Janez gotovo ne bi omenjal te podrobnosti in si ne bi izbral spreobrnjene prostitutke za prvo pričo vstajenja.
Istega dne, nekoliko kasneje, se je Jezus pridružil dvema svojima učencema, ki sta se vračala v domači kraj. Luka navaja več podrobnosti, ki nas vodijo k resnici. Učenca ga nista takoj spoznala, čeprav jima je postalo nenavadno toplo pri srcu, ko jima je med potjo razlagal Sveto pismo. Ko pa sta ga povabila v hišo in je pred njima razlomil kruh, so se jima odprle oči in sta spoznala, kdo je (Lk 24,13–35).

Ali je Jezus samo ’oživel’?
Morda pa Jezus ni nikoli zares umrl, ampak je le izgubil zavest zaradi prevelike izgube krvi? Mogoče si je v hladnem grobu toliko opomogel, da mu je uspelo priti ven?
Ta domneva ne upošteva dejstva, da so Rimljani dvakrat preverili njegovo smrt. Vojak je prebodel Jezusovo stran, da bi se prepričal, ali je res mrtev. Mar bi se surovo pretepeni in križani človek lahko toliko opomogel, da bi odrinil skalo, ki je zapirala grob, premagal stražarje in se z ranjenimi nogami odpravil na pot? Če bi mu vse to uspelo, bi bilo to že samo po sebi čudež.

So imeli učenci privide?
Vse, kar vemo o vstajenju, kaže na to, da se ga učenci niso niti najmanj nadejali. Ponovno srečanje z Jezusom je bilo prav gotovo zadnje, kar so pričakovali.
Morda pa je bila Marija iz Magdale tako zelo razburjena in je le mislila, da vidi prikazen! Toda ona ni bila edina priča. Vstalega Kristusa so videli tudi trmasti cestninar Matej, robati ribič Peter in neverni Tomaž. Ob neki drugi priložnosti je kar petsto ljudi videlo Jezusa iz Nazareta po njegovi smrti na križu, da je živ.
Jezus se ni prikazal le v za oko varljivem jutranjem svitu ali večernem somraku, temveč ob različnih urah, na različnih krajih in zelo različnim ljudem.

Jezus je vstal od mrtvih
Majhna skupina Jezusovih učencev je spoznala, da se je z Jezusom zgodilo vse kaj drugega, kot da je preživel križanje. Ko so ga spet videli, ni bil bledoličen pohabljenec, ki počasi okreva od grozljivih muk. Prikazal se je v sijaju kot zmagovalec! Vendar ni bil nejasna prikazen. Jasno so ga videli in razločno slišali. Lahko so se ga dotaknili. Tudi jedel je. Bil je to isti Jezus, ki so ga videli viseti na križu. Znamenja njegovega trpljenja je bilo še vedno moč opaziti in se jih tudi dotakniti.
Zdaj je bil nekako na drugi strani smrti. Bog je svojega Sina dvignil iz groba. Jezus ima zdaj vstalo telo; to je duhovno telo: drugačno, skrivnostno, vendar kljub temu razpoznavno.

KAJ TOREJ?
Kakšen pomen ima vstajenje za nas danes? Pove nam, da je Jezus resnično bil, kar je trdil, da je. Sveti Pavel je napisal svoje prvo pismo kristjanom v Korintu okrog leta 55 po Kr. V njem bralce spominja na to, kar jim je rekel pred nekaj leti – okrog leta 49 po Kristusu.
»Izročil sem vam predvsem to, kar sem sam prejel: Kristus je umrl za naše grehe, kakor je v Pismih. Pokopan je bil in tretji dan je bil obujen, kakor je v Pismih. Prikazal se je Kefu, nato dvanajsterim. Potem se je prikazal več kot petsto bratom hkrati. Od teh je še zdaj večina živih, nekateri pa so zaspali. Nato se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom« (1 Kor 15,3–7).
Krščanska vera ima svoje korenine v ustnem izročilu prič, apostolov. Le nekaj let po križanju in vstajenju je Pavel skupaj z njimi skrbno pregledal vsa izročila. Potrdil je resničnost njihovih dokazov, saj je poznal stotine drugih prič, ki so še živele in bi lahko povedale isto.
Vstajenje je dokaz, da je bil Jezus zares Kristus – Odrešenik. Brez tega bi ne bilo ne Jezusa Kristusa in ne krščanstva.

Jezus nam je odprl pot k Bogu
Jezus je sprejel nase greh, ki ločuje človeka od Boga. Sveti Pavel je to povedal takole »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Novo Jezusovo življenje zagotavlja novo življenje tudi nam. Jezus ni vstal od mrtvih zato, da bi užival večnost v nedostopni osamljenosti. Svojim učencem je rekel: »Tudi vi boste tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Vstajenje se začenja tukaj in zdaj! Ker Jezus živi, smo lahko že danes deležni njegove prisotnosti. On je naš Rešitelj in Gospod v tem trenutku. Pavel je to jedrnato izrazil v enem od vzklikov: »Če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev!« (1 Kor 5,17) Zase je lahko z vsem srcem zatrdil: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni« (Gal 2,20).

ČUK, Marko. Veroučne strani, v: Ognjišče (2013) 4, str. 108.

Asket (človek, ki skuša z odpovedju in premišljevanjem doseči krščansko popolnost) je sedel v svoji votlini in bil zatopljen v premišljevanje.
Tedaj se je v votlino priplazila miška in začela grizljati njegove sandale.
Asket je jezno odprl oči: »Kaj me motiš v moji pobožnosti?«
»Lačna sem,« je zacvilila miška.
»Poberi se, miš neumna!« je rekel asket, »iščem edinost z Bogom, ne moti me!«
»Kako se boš zedinil z Bogom,« je vprašala miška, »če se niti z menoj ne moreš?«. (sč)

Ob koncu Apostolske vere, ki jo navadno molimo na začetku rožnega venca, tudi tiste daljše, ki jo molimo pri maši, izpovedujemo vero v “vstajenje mesa in večno življenje”. Zanima me, kaj označuje izraz ‘meso’ in kaj pomeni? (Robert)
V tretji evharistični molitvi pri spominu rajnih prosimo nebeškega Očeta: »S krstom si ga (jih) pridružil svojemu Sinu in njegovi smrti, naj z njim tudi vstane v večno življenje, ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.« Izraz ‘meso’ pomeni isto kot telo, ki je umrljivo in označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti. Ko molimo angelovo češčenje, pravimo: “In Beseda je meso postala” in s tem hočemo povedati, da si je Božji Sin po materi Mariji privzel človeško telo in postal nam enak v vsem, razen v grehu. V tem umrljivem telesu je trpel in umrl na križu. Od mrtvih pa je vstal v poveličanem telesu, ki ni bilo več podvrženo fizičnim zakonitostim, vendar je bilo pravo telo, saj je učencem dejal: »Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesta in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39). ‘Vstajenje mesa’ pomeni, da bodo ob koncu časov tudi naša umrljiva telesa znova prejela življenje.

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 54.

V neki cerkvi v Afriki so za darovanje pri maši strežniki hodili pobirat darove s košarami, spletenimi iz vrbovih vej, enakimi tistim, v katere so nabirali manioke in druge sadeže.
V zadnji vrsti v cerkvi je sedel deček, oblečen samo v kratke hlače in je radovedno gledal košare, ko so krožile od vrste do vrste.
Videl je, da so verniki spuščali v košare kovance, nekateri tudi bankovce in se vznemiril. Segel je z rokami v žepe in ko jih je povlekel ven, je bil razočaran: v njih je bilo samo kakšno zrno peska.
»Čisto nič nimam, kar bi lahko daroval Gospodu,« je vzdihnil.
Vedno bolj zaskrbljen je opazoval strežnika, ki se je s košaro čedalje bolj bližal zadnji vrsti.
Košara je prišla do njega. Strežnik se mu je prijazno nasmehnil, kakor se je prej nasmehnil drugim.
Na začudenje vseh je deček vstal in ves srečen sedel v košaro, kot bi hotel reči: »Vse, kar imam, in kar sem, darujem Gospodu.«
Ne da bi kdo pritisnil na tipke, so tedaj orgle same od sebe zaigrale alelujo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2021), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V času mojega otroštva smo glasbo v glavnem poslušali na kasetah. In to na doma presnetih kasetah, originalne so bile za življenje za železno zaveso seveda predrage. Kot moja dva brata sem tudi sam stal ob radiu in poskušal ujeti tiste popularne komade, da bi jih slišal, ko bi hotel; ni bilo preprosto kot zdaj, ko si na spletu zavrtiš karkoli in kadarkoli. Kot rjuhe iz različnih starih koščkov so bile te miksane kasete, lepe, ker so imele nekaj, česar ti kupljena nikoli ne da. Bile so edinstvene.
Takrat so bile stare vinilne plošče že v zatonu, počasi so prihajali v modo videospoti. A za slovensko TV so bili tisti pravi videospoti predragi, si predstavljam, zato je bilo videti kakega res prava redkost, tako velika redkost, da sem si zapomnil enega prvih, ki sem jih videl. Za razliko od ostalih, ki bi si jih zapomnil po natupiranih frizurah in spranih kavbojkah, se mi je ta vtisnil v spomin zaradi svoje vsebine, ki me je do dna prestrašila in vznemirila. To je bil kultni videospot Pink Floydov Another Brick in the Wall.
Ne vem točno, zakaj me je tako zelo zgrozil, toda podobe iz tega videospota so se mi tako močno vžgale v spomin, da se ob njem v meni še danes dvigne neko temačno nelagodje. Vse v tem videospotu je grozno: dogajanje, temne barve, nobene prijaznosti, nobenega nasmeha. Pristno, boste rekli, tako kot mora biti ob takem besedilu. In je res, na nek način sem vesel, da sem že kot otrok videl te izmaličene, skoraj enake obraze učencev, ki sedijo ali hodijo, kot bi bili na tekočem traku. Da me je te enoličnosti groza tudi danes. In je prav tako, ker me je mora biti.
Menda bi zato ta pesem sodila v vzgojo mladostnikov – ah, ne, kar vseh ljudi, saj drug drugega vzgajamo celo življenje –, da bi si jo vsake toliko zavrteli, kot prizore druge svetovne vojne, tiste iz getov in taborišč, da ne bi pozabili, da ne bi pozabili tudi danes, kakšne ljudi morebiti ustvarjamo, povsem nezavedno seveda. V glavi pač imamo vsak svojo pot in vsak svojo podobo, kakšen naj bi bil videti človek ob meni, da bi bil v redu, da bi bil zadovoljen z njim. In se nam ne zdi pravi, če nam ne ustreza – tako smo prišli do tolikih in tolikih obstranosti v tem današnjem svetu. In zato si zaslužim pinkfloydovsko grozljivko, ker je početi točno to, ustvarjati ljudi po svojem okusu, grozljivka. Kajti če s čim uničujem človeka ob sebi, potem ga uničujem s tem, da zahtevam, da misli kot jaz ali kakor jaz hočem. In še huje: če sem zadovoljen, da je ubogljiva ovca, ki posluša in prikima vsemu, kar mu rečem in kar zahtevam od njega.
Ne prenesem, ko me hoče kdo spraviti v kalup, še vedno ne, prav besen sem na take ljudi, kar vprašajte tiste okoli mene, pa ne ker ne prenesem avtoritete, ampak ker ne prenesem tega videospota. Zahvalite se Pink Floydom, tisti, ki me zato ne prenašate – oni so me naučili, da sem nekdo takrat, kadar plujem po svoje, velikokrat proti toku. Sem pač miksana kaseta, ne da se je kupiti v trgovini, lepa zaradi svoje nenavadnosti, čeprav težka za poslušanje.

M. Rijavec, Kolumna, Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2022), 73.