Gospod Ludvik je bil nekakšen zaščitni znak podjetja. Nihče ni mogel mimo vratarnice ne da bi ga pozdravil vedno nasmejani in elegantno oblečeni vratar. Morda so ga tudi zato uslužbenci naslavljali gospod Ludvik. Ob prihodu je, če je le utegnil, izmenjal z njimi nekaj besed, neznane obiskovalce pa je vljudno ogovoril in povprašal, kako jim lahko pomaga. Bil je prvi, s katerim so se zjutraj uslužbenci srečali, in zadnji ki jim je ob odhodu zaželel lep preostanek dneva. Čez dan je bil za uslužbence pogosto kar nepogrešljiv. Če je kdo v veliki hiši koga neuspešno iskal, je samo poklical gospoda Ludvika in ta ga je gotovo našel, ali če je kateri od zaposlenih pričakoval uraden obisk, pa se je nepričakovano kje zadržal, je samo poklical gospoda Ludvika in vse je bilo urejeno, kot se spodobi. Po telefonu je celo poizvedoval za izgubljenimi predmeti, ki so jih uslužbenci pozabljali na svojih službenih poteh, in gospod Ludvik jih je zagotovo našel.
Tudi Ludvik je bil navezan na podjetje. Že kmalu po zaposlitvi, ko so ga bolje spoznali, so mu dovolili, da je recepcijo – tako je imenoval svojo vratarnico – uredil po svoje. Preprosto, vendar z izbranim okusom. Za dolga leta je postala njegov drugi dom. Pred leti, ko mu je umrla žena, otroka pa sta se osamosvojila, se je še bolj navezal na službo in na recepcijo. Bila je njegovo zatočišče. Ko je izpolnil pogoje za upokojitev,nikomur od vodilnih še na misel ni prišlo, da bi mu odpovedali službo. In zakon jim je to nekaj časa tudi dovoljeval. Ampak zakoni so muhasti in se spreminjajo. Po novih zakonih bi ga morali upokojiti. V podjetju so se naredili nevedne. Čez kak mesec pa so dobili uradno obvestilo, da imajo zaposlenega delavca, ki izpolnjuje pogoje za upokojitev in da morajo ukrepati.
»Stopi h gospodu Ludviku,« je direktor naročil pomočniku Gregorju, »in mu razloži, kakšni so novi predpisi.«
»Se bi pa že spodobilo, da se vidva pomenita,« se je branil Gregor.
»Vidva sta se vedno dobro razumela. Od tebe bo lažje sprejel,« se je izmotaval direktor.
»Ja, ja,« je zagodel pomočnik in se napotil v recepcijo.
Kar nekaj časa sta se pogovarjala o vsakdanjih rečeh. »Veste,« je nato previdno začel Gregor, »predpisi glede upokojevanja so vedno ostrejši, nadzor pa vedno strožji …«
»Saj vem,« ga je prekinil Ludvik, »že nekaj časa pričakujem, da se boste oglasili pri meni.«
Gregorju je odleglo. »Saj veste, upokojencev ne smemo več zaposlovati.«
»Seveda vem in ne bi vam rad povzročal težav. Saj razumem.«
»Vedno smo dobro sodelovali,« je zadovoljno hitel Gregor.
»Seveda,« je Ludvik zbral pogum, »nekaj pa vas bi rad prosil.«
»Le recite.«
»Ali bi lahko delal samo enkrat na mesec?«
»Enkrat na mesec?« se je začudil Gregor.
»Lahko tudi zastonj.«
»Tega pa ne razumem,« je dejal.
»Vem, da težko razumete. Veliko vsega sem pustil tukaj, doma pa … Če bom lahko delal enkrat na mesec, bom vse dni čakal na tisti dan. Če ne bom ničesar več pričakoval, me bo pobralo.«
Gregor je kar nekaj časa zbiral misli. »Razumem, razumem … Bom govoril s šefom.«
»Tako je rekel?« se je začudil direktor, vendar manj, kot je Gregor pričakoval. »Naj prihaja, naj dela. Pa če ga bom moral plačati iz lastnega žepa.«
Lahkih korakov se je Gregor vrnil v vratarnico. Ko je sporočil direktorjevo odločitev, se je čez cel Ludvikov obraz razlezel neki poseben nasmeh. Gregor je poznal vsako potezo vratarjevega obraza, saj se je z njim srečeval že mnogo let vsaj dvakrat na dan. Vedel je, kdaj je poklicno prijazen, kdaj za svojim nasmeškom skriva jezo in kdaj se nasmeje iz srca. Ampak tako veselega, tako srečnega še ni videl.
Kot da se je Ludvik spomnil, da je na delovnem mestu, si je nadel resen obraz. »Recite gospodu direktorju najlepša hvala … Za podarjeno zaupanje,« je čez čas dostavil.
Gregor je bil ponovno presenečen. In moral si je priznati, da vsega vendarle čisto dobro ne razume.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 80.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Bilo je prva leta po drugi svetovni vojni.
Na ozarah so postale matere, ki so se vračale z roditeljskega sestanka.
»Težko je vzgajati, ko ti neki učitelj v eni uri lahko podre vsa tista tvoja vzgojna prizadevanja.«
»Čudno, da se je ravnatelj tako obrnil po vetru.«
»Ja, to mora biti močen pritisk partije. Včasih je z družino hodil v cerkev, lani pa je otroke kaznoval, ko niso prišli za božič v šolo.«
»Taki pritiski so, da mislim mojo Ano še letos dati k birmi, takoj po prvem obhajilu.«
»Prav imaš! Birma v fari je na vsaka štiri leta in čez štiri leta morda ne bo več verske svobode. Vse huje je, verni ljudje imajo povsod težave. Partijski sekretarji pa se slinijo in lezejo naprej.«
»Nič jih ni sram, da so zatajili svojo vero.«
»Ja, Judeži so vedno bili. Za denar prodajo Boga in svoje prepričanje.«
Žene so se razšle. Mina se je po večerji obrnila k najmlajši hčerki: »Ana, kar letos greš k birmi. Kdo bi ti pa vezal birmo? Ali imaš že izbrano botrico?«
»Ja mama, teta Lojzka bo.«
»Oh, to bo pa nerodno, ona živi v Ljubljani. Kaj ko bi izbrala teto Marjanco?«
»Ne, teto Lojzko hočem ali pa nobene!«
Ani je spomin odprl tisti ljubeznivi stik s teto Lojzko, ko ji je bilo pet let. Bilo je žegnanje in mama Mina je povabila v goste mnogo sorodnikov. Njihovi pogovori so se raztegnili v noč. Ana je bila že zaspana in sitnarila je mami, naj jo spremlja v posteljo.
»Znaš sama, kar pojdi!«
Z jokom se je Ana užaljeno počasi pomikala po stopnicah. Teta Lojzka je stopila za njo, se zazrla v njen jokajoči obrazek: »Ti angelček moj!« in ljubeznivo jo je odnesla v posteljo.
Od takrat je bila teta Lojzka njena zavetnica in priprošnjica. Če se ji je zdelo, da se ji godi krivica, si je rekla: kar k teti Lojzki v Ljubljano bom šla!
Mama Mina jo je prebudila iz sanjarjenja: »Prav, potem pa jo kar sama vprašaj, če ti hoče vezati birmo.«
Ob prvem srečanju s teto Lojzko je Ana že imela botrico.
Bližal se je čas birme in teta je poslala sporočilo, naj pride Ana za nekaj dni k njej, ker ji želi za birmansko darilo kupiti obleko in čevlje.
Tako je Ana spet videla tiste visoke hiše in ozke ulice in s tramvajem se je peljala. S teto sta najprej obiskali čevljarja, ki ji je umeril čevlje, nato pa šli k šivilji. Ana je poslušala, kako težko je bilo dobiti blago za oblekico. Bela svila z drobnim rožastim potiskom si je Ana vtisnila v spomin, medtem ko je šivilja s svojim metrom vzela mere.
Ani je bilo pri teti Lojzki zelo všeč. Ko je gledala skozi okno na Gornji trg, je vse mrgolelo kot v mravljišču. Ljudje so hiteli sem in tja, vsake toliko časa je pozvonil tramvaj in spet se je vsula nova gruča.
Naslednji dan pa pri teti pozvonijo tri osebe: dva moška in ženska. Predstavijo se kot OZNA in povejo, da bodo opravili hišno preiskavo.
Ko jih je teta zagledala, se je strahu pričela tresti. Slišala je že za mnoge tak obiske, ki so se končali z odvzemom prostosti, odvzemom premoženja …
Ana je opazovala te nezaželene goste, ki so začeli odpirati omare. Neke posebno lepe stvari, od pozlačenih posod in nekaj cekinov, ki jih je teta hranila v čajnih skodelicah, je tuja ženska spravila v svojo potovalko. Premetavali so med knjigami. Nato nenadoma: »Tovarišica, pripravite se, greste z nami!«
Teta je v joku naročila sostanovalkam, naj Ano odpeljejo domov k mami. Kdo ve, kaj so iskali. Najti so hoteli neki vzrok za nacionalizacijo hiše, ki jo je teta podedovala po stricu, ki mu je v bolezni stregla. Nobene obremenitve z nikomer ni imela, nobenih povezav, sploh pa je med vojno živela v okupirani Ljubljani. Preživljala se je z najemnino treh skromnih stanovanj, v katerih so živele ostarele žene. Nobene kopalnice ni bilo v hiši, za vse pa v dveh nadstropjih tri stranišča, v pritličju pa dve majhni obrtni delavnici.
Ano so pripeljali domov in povedali, da so botrico odpeljali v Kočevje in ne vedo, kdaj se vrne. Tetin prijatelj je obljubil, da bo vložil pritožbo.
Ana je vsak večer molila za botrico. Nekega dne je med kosilom nenadoma vprašala: »Koliko dni je Jezus preživel brez hrane?« Stiskalo jo je pri srcu in preštevala je dneve. Iz Ljubljane pa nobenih novic.
Bližal se je že zadnji teden pred birmo, zato so Ani določili nadomestno botro.
»Ne, ne maram nobene druge botrice, hočem teto Lojzko!«
Ana je neprestano mislila na teto. Če je zaprta, je brez hrane, koliko časa je lahko brez hrane. Pomislila je, da je bil Jezus štirideset dni brez hrane in skrbelo jo je vsak dan, če je teta še živa in ali bo lahko do birme prišla domov. Molila je zanjo in jokala v svoji postelji.
Nato je od fare prišel mežnar vprašat, če gre Ana zdaj k birmi. Mama je še prigovarjala Ani, da bi imela še nadomestno botrico, še mlajšo sestrično Anico.
»Ne, nobene druge ne maram!« je jokala Ana.
»Potem moramo potrdilo vrniti na škofijo,« je dejal mežnar in se odpeljal s kolesom. Čez čas so Ani poslali sive čeveljčke: naj jih kar nosi, saj ji noga raste in naslednje leto ji bodo premajhni. Nosila jih je samo za k maši.
Čez tri mesece je teta prišla iz Kočevja, ker ji je izvrstna pravnica izborila svobodo. Tudi hiše ji niso podržavili. saj je bila preskromna za novodobne socialiste.
Ana je šla k birmi naslednje leto v stolnici s svojo izbrano botrico. Birmal jo je škof Anton Vovk. Takrat so botri res vezali birmo, ker so svojemu birmancu prek čela dali kakšen centimeter širok in meter dolg trak, ki so ga zavezali zadaj.

M. Hafnar (zgodba), v: Ognjišče 6 (2022), 79-80.

Za vas imam eno vprašanje, ki se bo morda zdelo malce smešno, ampak mislim, da nisem edina, kateri se porajajo vprašanja glede tega. Zanima me, kaj se zgodi z živalmi, ko umrejo? Kam gre njihova duša? Se bomo po smrti srečali? Ali so nebesa tudi za živali? Ali pa, kot trdijo nekateri, živali nimajo duše in kadar umrejo jih preprosto več ni.
Sem velik ljubitelj živali, imela pa sem psičko, s katero sem dobesedno zrasla, imela sem jo od malega in, ko sem jaz prišla v najlepša leta, je na žalost prišel njen čas in je poginila. Tedaj se mi je pojavilo to vprašanje in še zdaj nisem našla popolnega odgovora na to.
Ne strinjam pa se z teorijo drugih, da nam je Bog dal dušo zato, da se razlikujemo od živali in da njih enostavno po smrti več ni. Kajti če obstaja pravica za ljudi, mora obstajati tudi za živali, ki so najbolj čista, zvesta in najmanj škodoželjna bitja. Kajti, če katera žival trpi celo življenje, si po smrti, vsaj po mojem mnenju, zasluži neko pravico oz. neko blaženost.
Vem, da je vprašanje mogoče nenavadno, vendar bi vam bila hvaležna za odgovor. Že vnaprej hvala
Tita

Vprašanja o živalski duši in kako je z živalmi po njihovi smrti, so vprašanja, ki se pogosto in vedno znova postavljajo. Odgovor o živalski in človeški duši je seveda odvisen od tega, kaj pojmujemo pod dušo – in to ni vedno enoumno pojmovanje. Če npr. pogledamo razmišljanje Aristotela, lahko opazimo, da je njemu duša ‘življenjski princip’ in jo zato pripisuje vsem živim bitjem: zato loči ‘rastlinsko’, ‘živalsko’ in ‘človeško’ dušo. Seveda se le-te med seboj razlikujejo, glede na stopnjo življenja v določenem bitju. V tem pomenu (lahko pa bi še našteli mnogo sodobnih pojmovanj glede tega) imajo seveda živali dušo, saj so živa bitja in celo z višjo stopnjo življenja kot rastline. Seveda pa takšno pojmovanje duše nima veliko skupnega s svetopisemsko razodetim krščanskim pojmovanjem duše. V krščanskem pomenu z dušo (ali pa tudi z ‘duhom’ – včasih nastopata ta dva izraza kot sopomenki, včasih pa označujeta različne razsežnosti človeka; kot npr. v Pavlovih pismih, kjer omenja, da je človek telo, duša in duh) izražamo tisto posebnost človeka, ki ga po stvarjenju loči od drugih živih bitij (kakor vidimo neko razliko v kvaliteti življenja tudi med rastlinami in živalmi). Najbolj izvorno je ta resničnost povezana z vsebino, ki jo pri zapisu o stvarjenju človeka v Svetem pismu označuje značilnost, da je Bog ustvaril človeka “po svoji podobi in podobnosti” (1 Mz 1,26-27). To posebej izpostavi človeka kot osebo, ki je sposobna odnosov kot nam jih Bog razodeva, da se dogajajo v njem, v Sveti Trojici, ki je absolutni odnos ljubezni med tremi Božjimi osebami. V starejšem zapisu stvarjenja človeka pa beremo, da je Bog osebno “izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša” (1 Mz 2,7). Vse druge stvari pa je ustvaril tako, da je rekel in so bile. S tem je jasno pokazana razlika med vsemi drugimi ustvarjenimi stvarmi in človekom. To ne omalovažuje drugih bitij, saj je vse stvarstvo ‘dobro’, je Božje delo in izhaja iz Boga, je vrednota, a človek je ‘zelo dober’. Prav po svoji osebni razsežnosti, ki mu omogoča oseben odnos z Bogom in soljudmi, je bistveno drugačen od drugih bitij. Zato tudi Sveto pismo razodeva, še posebej v Novi zavezi, da se je Bog posebej zavzel za odrešenje človeka, ker želi vso večnost živeti z njim osebni odnos, kakršnega ne more živeti z drugimi živimi bitji (razen z angeli, ki pa so duhovna bitja), ker niso osebna bitja. Glede človeka je torej jasno razodeto, da Bog želi vstajenje in poveličanje vsakega in vseh. Vstajenje seveda ne pomeni vrnitev v zemeljski način življenja, kot je Jezus storil z Lazarjem in dečkom iz Naina, ampak vstop v ‘novi’, Božji način življenja, kjer ni več trpljenja in smrti. Ta vstajenjska resničnost zadeva seveda celoto človeka, torej telo in dušo, kajti človek je vedno celota in se tega dvojega ne da ločiti, ne na zemlji, ne v nebesih.
Kar se pa drugega stvarstva tiče, torej drugih neživih in živih bitij, pa nimamo tako neposrednega ali bolj podrobnega razodetja. Imamo pa jasno sporočilo v Knjigi Razodetja, da Bog dela “vse novo”, da pripravlja “novo nebo” in “novo zemljo” (Raz 21,1.5). V verskem pomenu moramo to razumeti ne kot ‘drugo’ nebo in zemljo, ampak kot isto stvarstvo, ki pa bo ‘novo’ glede na nov način bivanja, torej preustvarjeno, kot smo ljudje pri krstu “prerojeni” (torej ostanemo isti – iste osebe, a z novim Božjim življenjem v sebi). “Nebo” in “zemlja” v svetopisemski simbolni govorici pomeni vse stvarstvo (kot začetek in konec ali alfa in omega). V tem duhu lahko razumemo, da nam Bog sporoča, da bo odrešenja deležno vse stvarstvo, a na kakšen način in v kakšnih “podrobnostih”, tega pa ne moremo z večjo jasnostjo razbrati. Je pa prav, da Bogu popolnoma zaupamo, da nam v poveličanem stanju ne bo prav nič ‘manjkalo’, kar bi omejevalo našo popolno srečo v Bogu. Verjetno pa bomo v tem novem načinu življenja tudi vse doživljali na precej izpopolnjen način. Naj sklenem z mislijo papeža Frančiška v okrožnici Hvaljen, moj Gospod, ki se nanaša in ujema tudi s našim premislekom: »Na koncu se bomo srečali iz oči v oči z neskončno Božjo lepoto (prim. 1 Kor 13,12) in bomo lahko z radostnim občudovanjem prebirali skrivnost vesolja, ki bo skupaj z nami deležno polnosti brez konca. Da, potujemo proti večni soboti, proti novemu Jeruzalemu, proti skupni hiši, ki je naš skupni dom v nebesih. Jezus nam pravi: “Glej, vse delam novo!” (Raz 21,5). Večno življenje bo nedeljeno čudenje, kjer bo vsaka stvar, sijajno spremenjena, zasedla svoj prostor in imela kaj ponuditi ubogim, dokončno osvobojenim.« (243)
Morda res nisem odgovoril, kako bo s konkretno psičko, o kateri sprašujete, a kljub temu lahko iz vsega sklepamo, da Bog ne bo zavrgel prav nič lepega, dobrega, osrečujočega, pristnega, kar smo doživljali ali delali v zemeljskem življenju; kako pa bomo z vsem tem povezani pa pustimo kot ‘presenečenje’, ki nam ga pripravlja dobri in usmiljeni Oče v nebesih. Prav nobene bojazni nam ni treba imeti, da bi tam manjkalo česa, kar je potrebno za našo popolno srečo. In tudi če bo to za koga psička, Bog, ki je stvarnik vsega, gotovo ne bo v zadregi.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 4, str 41-42.

V naši župniji so pogosto pri nedeljski maši kar tri ‘pridige’: najprej je dolg uvod v mašo, po evangeliju je pridiga, ki ponavadi ni kratka, na koncu maše pa se župnik razgovori še pri oznanilih. Ali obstajajo glede tega kakšna cerkvena določila? (Matej)
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov je leta 2000 izdala dokument Splošna ureditev Rimskega misala, ki določa, da je “naloga duhovnika, ki vodi sveti zbor, da oznani božjo besedo in da podeli sklepni blagoslov. Prav tako sme, a čisto na kratko, vernike uvesti v dnevno mašo po začetnem pozdravu in skupnim kesanjem.” Glede pridige (homilije, razlage Božje besede) pa papež Frančišek naroča, da “mora biti kratka in ne sme postati predavanje. Pridigar utegne biti sposoben, da ohranja pozornost ljudi celo uro, a na ta način je njegova beseda važnejša kakor pa slavje vere.” Vedno več župnij ima tiskana tedenska ali vsaj mesečna oznanila, ki jih verniki vzamejo po nedeljski maši s seboj domov, zato župnikova ‘tretja pridiga’ ni potrebna, morda le kakšen poudarek. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 06, str. 47

Pri podelitvi zakramenta svete birme mlade spremljajo botri, ki svoje ‘varovance’ tudi obdarujejo. Zdi se mi, da se zadnje čase glede birmanskih darov pretirava. Jaz sem dobil od botra zapestno uro, ki je nisem pričakoval. Kakšne so bile nekdaj navade glede tega? (Pavel)
Novi obrednik Sveta birma določa, naj ima vsa birmanec botra, da ga predstavi birmovalcu, potem pa mu pomaga, da zvesto izpolnjuje birmanske obljube. Nalogo birmanskega botra lahko sprejme krstni boter ali tudi starši birmanca in v tem primeru je manjša ‘nevarnost’, da bi bili v ospredju darovi botrov namesto darov Svetega Duha. Nekdaj je bila navada, da so birmanskega botra ‘poiskali’ starši birmanca. Niso gledali toliko na premožnost, bolj pomembno je bilo, da je bil tak, ki bo svojega birmanca podpiral v krščanskem življenju. Po nenapisanem pravilu sta boter ali botra svojemu birmancu ali birmanski kupila novo obleko (‘birmanske ure’ so bile komaj znane). Botra je deklici kupila za na glavo venček iz umetnih rož, k birmančevi novi obleki pa je spadal klobuk, ki so ga ponekod v botrovem imenu kupili starši. Klobuk mu je bil – kot znamenje fantovske časti in moške veljave – namenjen za vse življenje. S klobukom so se obvezno pokrili za v cerkev. (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 50

Zelo bi vam bil hvaležen, če mi lahko navedete vsaj dva primera iz Svetega pisma, kjer je omenjena Sv. Trojica. Po mojem naj bi bile tri ločene osebe, ki se na nekakšen, nam skrivnosten način dopolnjujejo med seboj. Nikakor pa to ne more biti troedini Bog, ki jih imajo vzhodna verstva.
Branko

Glede razodetja Boga kot Svete Trojice, kar imenujemo v teologiji tudi troedini Bog, je treba najprej reči, da ostaja kljub vsemu skrivnost, ki ni dojemljiva človeškemu spoznavanju. Vse, kar o Bogu izrečemo, je samo analogno izraženo. Za to vrsto govorice pa je Cerkev jasno izrazila, da je z njo izražena večja nepodobnost kot pa podobnost. Vsekakor je res, da krščanstvo troedinega Boga ne razume v smislu vzhodnih božanstev, ki so neosebno pojmovane sile. Cerkev pa jasno izpoveduje vero v tri Božje osebe, ki imajo vse tri isto Božjo naravo oz. isto Božje bistvo. Da bi nam približal to skrivnost, je Jezus uporabil podobo oče-sin. Kot sina ni brez očeta, tako tudi očeta ni brez sina. Saj moški postane oče, šele ko dobi otroka, prej pa je moški oziroma mož. Tako sta eno v tem, da ju za očeta in sina dela njun medsebojni odnos. Nekaj podobnega je tudi v Sveti Trojici. Oče in Sin sta eno, a odnos med njima je popolna ljubezen, ki pa v Bogu ne more biti drugega kot Bog, torej tretja Božja oseba Sveti Duh.
V Svetem pismu zares še ne najdemo besedne zveze Sveta Trojica ali troedini Bog, saj so to teološki pojmi, ki so jih začeli uporabljati šele v naslednjih stoletjih. Je pa veliko mest, kjer lahko jasno razberemo, da gre za tri med seboj različne Božje osebe, ki so med seboj neločljivo povezane. Če naj bi med njimi izbral dve takšni mesti, potem naj spomnim na opis Jezusovega krsta v Jordanu in na njegovo spremenjenje na gori. V obeh primerih se zasliši Očetov glas, ki Jezusa imenuje “ljubljeni Sin”, Sveti Duh pa se pri krstu pojavi kakor golob. Podobno lahko prepoznamo navzočnost vseh treh tudi pri spremenjenju na gori.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 62.

Pri sveti daritvi se večkrat pokrižamo: na začetku svete maše, pred evangelijem in ob blagoslovu na koncu. Zanima me, kdaj se je vpeljala ta navada pri bogoslužju? (Dominik)
Kristjani so se že najstarejših časih pokriževali v zasebnem življenju in tudi pri bogoslužju in s tem izpovedovali svojo vero v Jezusa, ki je s svojo smrtjo na križu svet odrešil. Maša pa je podoživljanje te njegove daritve. V prvih stoletjih so se verniki redno pokriževali samo na čelu. V 10. stoletju se je diakon, ki je pri maši pel evangelij, pokrižal na čelu in na prsih in ljudstvo ga je posnemalo. Liturgiki v 12. stoletju govorijo o trojnem križu: na čelu, na ustih in na prsih. Polagoma so se ljudje redno pokriževali na ta način, ki ga zdaj pri maši ‘uporabljamo’ na začetku evangelija. Ni pa dognano, kdaj so v bogoslužje sprejeli veliki ali latinski križ: od čela do prsi ter od levega do desnega ramena, ki ga napravimo na začetku maše in ob blagoslovu na koncu. Znamenje križa spremlja (tiho ali izgovorjeno) besedilo: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.« To je tudi najkrajša izpoved vere. (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 9, str. 48

Prva božja zapoved se v skrajšani obliki glasi: »Veruj v enega Boga«, v Svetem pismu pa je daljše besedilo. Med drugim je zapisano: »Ne delaj si rezane podobe tudi ne kakršnekoli podobe tega, kar je zgoraj na nebu, ali kar je spodaj na zemlji ali kar je v vodah pod zemljo« (2 Mz 20,4). Zakaj Cerkev tega ne upošteva in so njena svetišča polna slik in kipov? (Katarina)

Omenjena prepoved se nanaša na češčenje malikov, kot se jasno vidi iz nadaljevanja: »Ne delajte srebrnih bogov, da bi bili poleg mene, in ne delajte si zlatih bogov« (2 Mz 20,23). Vse se je spremenilo z učlovečenjem Jezusa Kristusa, ki je, kot piše apostol Pavel, “podoba živega Boga” (Kol 1,15). Kdor zavrača upodobitve Kristusa, zanika resnico o njegovem učlovečenju. »Boga, ki nima ne telesa ne oblike, nekdaj sploh ni bilo mogoče predstavljati s podobo. Toda sedaj, ko je postal viden v telesu in je živel z ljudmi, lahko upodobim, kar sem videl božjega« (sv. Janez Damaščan). Katoliški nauk o češčenju svetih podob je razglasil sedmi vesoljni cerkveni zbor v Niceji leta 787. V odlokih tridentinskega koncila (1545-1563) beremo, da “je treba Kristusove podobe ter podobe deviške Matere božje in drugih svetnikov imeti in obdržati zlasti v cerkvah”. Ko te podobe (slike, kipe) častimo, tedaj molimo Kristusa in častimo svetnike, ki jih podobe predstavljajo.

ČUK, Silvester. Ognjišče (2012) 06, str. 56-57

več sorodne tematike:

TURNŠEK, Marjan. Malikovanje ali češčenje podob, (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63