Bila sta dva trgovca, ki sta tekmovala med seboj. Njuni trgovini sta stali v isti ulici, ena nasproti druge. Cele dneve sta sedela pred vrati svojih trgovin in opazovala, kaj dela sosed na nasprotni strani ulice. Če je h kateremu prišla stranka, se je privoščljivo smejal nasprotniku. Neke noči se je enemu od njiju v spanju prikazal angel in mu dejal: »Bog me je poslal, da ti povem. Dal ti bo vse, kar ga boš prosil, toda tvoj tekmec na nasprotni strani ulice bo dobil dvakrat toliko. Če boš ti živel v blagostanju, bo trgovec nasproti postal velik bogataš.« Mož je za trenutek utihnil, potem pa dejal: »Če je tako, prosim, da oslepim na eno oko, da bo moj tekmec oslepel na obe očesi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 163.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zaskrbljena voznica je ustavila na robu ceste, ker je videla, da ji neki avto že precej časa sledi. Avto, ki ji je sledil, se je ustavil tik za njo. Stopila je iz vozila, da bi videla, zakaj jo nadleguje.
Na svoje veliko začudenje je ugotovila, da je na parkirišču ‘zapela’ z odbijačem svojega avtomobila drugo vozilo in ga vlekla za seboj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2019), 86.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetniki ne poznate šale: ker niste za vice, ampak za nebesa. Pa mi vseeno dovoli en majhen vic, dovoli, da se pošalim.
Menda si prvi ‘pravi’ svetnik. ‘Pravi’ v pomenu, da je šlo vse po postopku … po pravilih! Pred tem so svetniki – če sem malce burkaški in nesramen – lezli na oltar in na svetniške podstavke kakor se je komu zdelo, oziroma so jim na oltar pomagali škofje. Tebe pa je kot prvega svetnika vesoljne Cerkve po formalnem, rednem kanonizacijskem procesu razglasil papež Janez XV.
Pa brez zamere! Saj vem, da se nebeščani – ponižni, skromni in ljubeči kot ste – prav nič ne prerivate pred Božjim tronom, zato pa mi tu doli toliko bolj tekmujemo med sabo kdo je prvi in pravi. Ne nazadnje imamo za to lep apostolski zgled. (glej Mr 9, 34)
V tvojem življenjepisu berem, da si bil kot deček tako bolehen in slaboten, da so se bali za tvoje življenje, in da si se okrepil šele, ko je neki duhovnik materi naročil, naj te izpostavi soncu in zraku. Tudi danes starši, še posebej starši najstnikov, trepetamo za življenja svojih otrok, ki bi najraje vse dneve in še noči preždeli pred računalniki, in jih zlepa ne spravimo ven na sonce in zrak.
Pa ravno tebi bom to pravil, ki si tudi rad ‘ponočeval’.
Če gre verjeti legendi, si se nekega četrtka tako zaklepetal s prijateljem, škofovskim sodrugom, da ne ti ne on nista opazila, kdaj je minila noč, in ko si zjutraj lačnemu služabniku dal kos mesa z mize, te je, nehvaležnež, šel tožit vojvodu, da kršiš petkov post. Ko pa je hotel predložiti ‘corpus delicti’, se je šnicl spremenil v ribo. Mesarji so se ti odrekli, si pa zato zavetnik ribičev – jasno! – in pa vinogradnikov … saj, človek težko klepeta vso noč zgolj ob kozarcu vode.
Škofijo si vodil petdeset let, kar je vsekakor lepa doba, saj sem jaz star petdeset let, pa na vrhu škofije, ki ji pripadam, gledam že sedmo pomaziljeno glavo … če sem štel prav in če seveda ne štejem pomožnih škofov.
Berem tudi, da si, ko si zaslutil, da se ti bliža smrt, razdal vse imetje, si dal na tla cerkve posuti pepel v obliki križa, in med petjem litanij izdihnil. Upam, da si lepo pel. Točno. Kajti povedati ti moram, da so dandanes duhovniki tako brez posluha (tudi pevskega), da sem – naj se posujem s pepelom – med pétimi litanijami tudi sam dostikrat na tem, da izdihnem.
Ljubi moj sveti Urh. Oprosti, nisem ostal pri enem samem vicu, ampak sem jih nanizal celo vrsto … kot si ti nanizal kopico dobrih del.
Pa saj piše v življenjepisu, da si ljubil duhovito in nedolžno šalo.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 7, str. 114.

Sveti Urh je bil nekdaj med najbolj češčenimi svetniki na Slovenskem. Priporočali so se mu za srečno zadnjo uro in ga prosili za pomoč v raznih telesnih slabostih. Rodil se je leta 890 v plemiški družini na Švabskem. Starši so ga zaupali v vzgojo menihom v Sanct Gallnu v Švici, od tam je odšel v Augsburg, kjer ga je škof posvetil v duhovnika. Po škofovi smrti ga je papež hotel postaviti za njegovega naslednika, toda Urh si te odgovorne službe ni upal sprejeti, češ da je premlad. Nekaj let zatem pa je na željo vseh, ki so ga poznali in spoštovali, postal škof in obenem državni knez. Obojno službo je znal skladno izvrševati in prav v tem je njegovo svetništvo. Veliko škofijo Augsburg je vodil polnih petdeset let. Kot dobri pastir je šel med ljudi. Najbolj so mu bili pri srcu reveži, bolniki in ostareli. V zgodovino se je zapisal kot branilec svojega škofijskega mesta Augsburga ob napadu divjih Madžarov avgusta 955: sam je vodil obrambo, ‘oborožen’ samo z duhovniško štolo, svoje vernike pa je prosil, naj tiste, ki se bojujejo, podpirajo z molitvijo. (sč)
Na sliki: A. Cebej, sv. Urh, olje na platnu, okrog 1765, Narodna galerija, Ljubljana

Augsburškemu škofu sv. Urhu je na naših tleh posvečenih 40 cerkva (15 župnijskih in 25 podružničnih), med njimi je šest p. c. (v celjski in mariborski škofiji – Koroška), ki svojega zavetnika naslavljajo Ulrik (zunaj naših meja sv. Urha imenujejo tudi Ulrih, Udalrik). – V LJ nadškofiji je največ cerkva sv. Urha (16) in od teh je sedem župnijskih: Begunje na Gor., Leskovica, Smlednik, Šenturška Gora (oskrb. Velesovo), Vranja Peč (oskrb. Homec), Zaplana (oskrb. Vrhnika) in Žabnica (oskrb. Škofja Loka - Suha); še devet je p. c.: med Podolnico in Zaklancem (Horjul), na Kremenici (Ig), v Žiganji vasi (Križe), v Zavogljem in v Dobrunjah (Sostro), v Maršičih (Sv. Gregor), na Taboru v Zavrhu (Sv. Trojica nad Cerknico), v Hotemažah (Šenčur) in v Ravenski vasi (Zagorje ob Savi). – V KP škofiji je priprošnjiku za srečno zadnjo uro posvečenih pet ž. c.: Bovec, Branik, Ravne (oskrb. Cerkno), Ubeljsko in Zavratec (oskrb. Godovič); dve p. c. pa sta v Lažah (Senožeče) in v Tolminu (pokop.) – V NM škofiji je edina ž. c sv. Urha v Velikem Gabru, v škofiji pa je še devet p. c.: na Okrogu (Čatež - Zaplaz), na Vihrah (Leskovica pri Krškem), v Podstenicah (Poljane - Dolenjske Toplice; v Roviščah (Studenec), v Čadržah (Šentjernej), v Žalovičah (Šmarjeta), na Cerovcu (Trebelno) in v Slančjem Vrhu (Tržišče) – V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Urha: v Podgorju pri Slovenj Gradcu in v Strojni, tudi dve p. c. (sv. Ulrika) sta na Koroškem: v Dovžah (Št. Ilj pod Turjakom) in v Tinjah (sv. Ulrik). – V CE škofiji so vse štiri p. c. posvečene sv. Ulriku in sicer v Lesičnem (Pilštanj), v Brezjem pri Bojsnem - Slopno (Pišece), v Gor. Brezovem (Sevnica) in v Gaberkah (Šoštanj). – V MS škofiji ni cerkva, ki bi imele za zavetnika Sv. Urha (Ulrika). (mč)

Veliki Gaber

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 7, str. 123

Oče je vsak večer, ko je prišel iz službe, šel na sprehod s svojo najstniško hčerko. V njeni družbi mu je bilo lepo. Kar naenkrat pa je hčerka skoraj vsak dan našla kakšen izgovor, da ji ni bilo treba na sprehod. Prizadelo ga je, a ni nič rekel. Ko je prišel njegov rojstni dan, mu je hčerka podarila pulover, ki ga je sama spletla. Oče je tedaj spoznal, da ga je pletla tisti čas, ko je šel on na sprehod. Rekel ji je: »Draga Marta, zelo cenim tvoje darilo, toda tvoje družbe med sprehodom  sem še veliko bolj vesel. Pulover lahko kupim v vsaki trgovini, tebe pa ne morem.«

Bolj kot vsa darila je dragocena ljubeča bližina ljudi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2022), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vsako leto na drugo velikonočno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek, v katerem apostol Janez poroča, da se je Jezus po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem in pregnal njihov strah. Tomaža ni bilo med njimi in ko so mu drugi polni veselja o tem pripovedovali, jim ni verjel. Čez osem dni jih je vstali Gospod spet obiskal. Jezus se je posebej obrnil do Tomaža in ga zaradi tega grajal, nakar je Tomaž  izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Zaradi svoje nevere je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem malo vemo. Preden ga je Jezus poklical, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Evangelist Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je prevod njegovega imena, ki izhaja iz aramejske besede ‘toma’ (dvojček). Staro izročilo ve povedati, da je Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij na Bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije, zato indijske kristjane včasih imenujejo ‘Tomaževi kristjani’. Umrl naj bi kot mučenec v kraju Mailapur pri Madrasu. (sč) - Na sliki: Sv. Tomaž vtika prst v Jezusove rane, freska, 1492,  p. c. sv. Tomaža v Stomažu pri Vrabčah (žup. Vrabče).

Sv. apostolu Tomažu je pri nas posvečenih 34 cerkva: sedem župnijskih, 27 podružničnih in ena kapela (oratorij). – V LJ nadškofiji imajo dve ž. c.: Krašnja (1)  in Ljubljana - Zadobrova (2) ; kar 13 pa je p. c.: Topol (Begunje pri Cerknici), Sp. Draga (Ivančna Gorica) (8) , Bitnje (Kranj - Šmartin), Češnjica (Ovsiše), Zg. Pirniče (Pirniče), Britof (Predoslje) (12), Planinca (Preserje), Rateče - Planica (pokopališče) (11), nad Praprotnim (Selca), na Vrhu (Stari trg pri Ložu), Brode (Škofja Loka), Loke (Šmartno v Tuhinju) (10), nad Vel. Poljanami (Vel. Poljane). – V KP škofiji najdemo štiri ž. c. sv. Tomaža: Novaki (5),  Osp (6),  Pliskovica (3)  in Stomaž (4) ; šest je p. c.: Vrhpolje (Hrpelje - Kozina), Koprivišče (Kal nad Kanalom) (16), Idrsko (Kobarid) (7) , Vrsnik (Ledine) (17), Stomaž (Vrabče) in Famlje (Vreme); v starem delu Kopra je tudi Tomaževa cerkvica (kapela). – NM škofija nima nobene ž. c., apostolu pa je posvečenih pet p. c.: Tanča Gora (Dragatuš) (14),  Vrh pri Hinjah (Hinje), Gor. Stara vas (Šentjernej) (15), Velike Poljane (Škocjan pri NM) in Gor. Straža (Vavta vas) – V MB nadškofiji je ena ‘Tomaževa’ župnijska cerkev (Sv. Tomaž - pri Ormožu) (spodaj)  in ena p. c. – v Tomaški vasi (Šmartno pri Slovenj Gradcu).(9)  - V CE škofiji imajo dve p. c. sv. Tomaža: Brecljevo (Šmarje pri Jelšah) in Sv. Tomaž nad Vojnikom (Vojnik) (13)  – V MS škofiji nimajo nobene apostolu Tomažu posvečene cerkve. (mč) (OP.: v reviji je nekaj cerkva napačno označeno (številka) - tu so popravki - se opravičujemo!)

      
Sv. Tomaž (pri Ormožu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 07, str. 115.

Po Kristusovem vstajenju se je apostol Tomaž po volji Vstalega Kristusa odpravil na pot proti Indiji. Pot je bila dolga in izredno težka!
Nekega večera, ko je že prestopil mejo, ga je obšla tako globoka potrtost, da se je moral ustaviti.
Tedaj pa so mu prišle na misel Jezusove besede: »Razkolji les in jaz bom tam, dvigni kamen in me boš našel!«
Ganjen se je priplazil do kamna v bližini, ga dvignil, ga omočil s svojimi solzami in pobožal ter rekel: »Gospod, tebe je res mogoče najti tudi v kamnih Indije.«
In nadaljeval je pot!

Pripoved je vzeta iz apokrifnega evangelija (teh Cerkev nima za navdihnjene in so nastali pozneje) in nam hoče povedati, kako lahko Boga srečamo povsod. Zaupanje, ki ga vliva ta zavest, nam daje moč, da se ne ustavimo, tudi ko zaidemo v težave ali nam opešajo moči.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 75.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Poglej, kako je lep/a,« sem kot otrok poslušal mamo, ko se je v času poletnih dni ozirala po lepo zagorelih telesih. »Kakšna barva!« je vzdihovala in dodala: »Gotovo je bil/a na morju!« Seveda smo si (s pomočjo sindikata) tudi mi privoščili vsaj nekaj počitniških dni ob morski obali, kjer sem dobil (zato 'da bom lep') prenekatero spodbudo za praženje na soncu (kar me ni nikdar pritegovalo – od nekdaj sem ljubitelj dobrega branja/pogovarjanja tam nekje v osvežujoči senci). Potem smo vsak dan sproti opazovali in ocenjevali našo 'lepoto', ki se je običajno začela z opeklinami in končala z nekakšno rjavino, ki naj bi bila lepa. Ko smo se vrnili domov, so nas seveda mnogi občudujoče spraševali: »Kakšna barva! Ja, kaj ste bili na morju?« In mi smo ponosni na svoj 'dosežek' potrdili svoje bivanje na peklenski vročini s sparjenimi sendviči za malico in celonočnim prebujanjem zaradi komarjev (pardon: komark), ki so nam pile kri. (Saj je bilo ob tem tudi kaj prijetnega, pa vendar ...) »Za lepoto je pač treba (po)trpeti,« sem slišal v svojem najstniškem uporništvu, ko sem poskušal doseči, da bi šel po svoje – namesto na morje, k stricu na kmete.

Skratka: poudarjanje telesne lepote (pač po merilih, ki so neredko tudi slaboumna), je v meni, kot otroku prebudilo prepričanje, da je dobro osončeno telo nekaj zelo pomembnega za človekovo zadovoljstvo. Gotovo, a v pravi meri in v ravnovesju s 'sončnostjo' srca in globine duha. Kaj kmalu sem namreč opazil, da tistim, ki so pozorni le na telesnost, nekaj manjka. Slabo prikrito so izražali neko nepotešenost – neki manko, ki so ga skušali še dodatno nadomeščati z zunanjimi 'fintami', ki pa jim več kot očitno niso prinašale umiritve, izpolnitve. Z odraščanjem sem (po lastnih izkustvih) spoznaval, da potrebuje sončenje tudi naša notrina/globina. Tja ne sežejo sončni žarki Sonca na nebu – do tja seže L/ljubezen tistih, ki so notranje 'S/sonce' našega življenja.

Gotovo se bomo v teh počitniških dneh sončili tudi pod milim nebom (jaz le takrat, ko bom delal na zemlji, ki me hrani in umirja), ob tem pa se velja dobro osončiti tudi v ljubečih B/bližinah. Počitnice so čas okrepitve. Na Soncu, ki se s svojimi močmi v naši koži preobrazi v vitamin D (ta je odločujoč, da kalcij utrjuje kosti) bomo utrdili telesne moči, v ljubečih B/ližinah pa svojo bomo okrepili svojo notranjo strukturo. Imeti čas za lepoto stvarstva, imeti čas za Lepoto samo – torej čas za Boga (molitev pred Naj-Svet-ejšim je naravnost terapevtska, pa duhovne vaje ...) in seveda imeti čas za tiste, ki so naši najbližji – tiste, s katerimi smo si dar Ljubezni! »Moj Bog, ko bi imel še en košček življenja, ne bi pustil da mine en sam dan, v katerem ne bi povedal ljudem, ki jih imam rad, da jih ljubim,« je zapisal kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez. In za težo, bremena, prizadetosti (morda celo sovraštva) svetuje: »Zapiši svojo mržnjo na led in počakaj, da jo raztopi sonce.«

Ja, potrebno in vredno se je osončiti. A ne le svoje telo. Sam sem si v počitniških mesecih ob rednih obveznostih označil v koledar tudi 'zaseden čas' – čas ko bom prisedel k svojim domačim in prijateljem in ko se bom ob 'vznožju' Boga sončil v svoje najbolj osebno. To je čas ljubkovanja (papež Frančišek bi rekel: čas nežnosti), ki me najbolj umirja in izpolnjuje – tudi zato, da lahko potem odsevan svetlobo.

Ker so za celostno okrepitev pomembne ne le svet(l)e B/bližine, pač pa tudi vredne vsebine (tudi misel je potrebno 'sončiti'), naj ti bo tudi revija Ognjišče vredna sopotnica.

GRŽAN, Karel. (kolumna Na začetku). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 7, str. 3.