Še enkrat je pogledala v vrečko: dva pirha, tri čokoladna jajčka in listek z voščilom za veliko noč. Zavezala je vrečko in se odpravila na obisk k Mariji.
Že nekaj časa je načrtovala ta obisk. Od takrat, ko je umrl oče. Takrat je bila zadnjič pri njej. Novica o očetovi smrti jo je potrla. V njenem odzivu je čutila, kako zelo ga je cenila, kako sta bila povezana na neki čisto poseben način. Novico ji je sporočila kar čez ograjo. Zaradi vseh mogočih opravkov pred pogrebom se ni mogla zadrževati pri njej. Zdaj se je namenila to popraviti.
Že dolgo ni bila v njeni hiši, morda zadnjič kot najstnica. Nato jo je življenje vodilo drugam in nikoli ni bilo ne časa ne priložnosti, da bi stopila za ogrado in šla k njej.
Razsušena lesena vrata so zaškripala. Primorska pripeka jih je zdelala in za trenutek se je ustrašila, da se bodo sesula. Vstopila je v temen hodnik. Morala je počakati, da so se ji oči privadile na medlo svetlobo, da je lahko prepoznala pisano šaro v tem ozkem prostoru. Nagneteno je bilo vse: od kmečkega orodja do drv, od kupa časopisov do odsluženega kolesa, od vreče krmil za kokoši do gorečk, ki so čakale na pomladansko presajanje. Ozke stopnice so vodile v prvo nadstropje. Prijela je za ograjo, spet je zaškripalo in spet se je zdrznila. Bilo je kot v kakšnem grozljivem filmu. Umazane kljuke, pajčevina, ki je izrisovala absurd: življenje v hiši je, a kakšno?
Potrkala je in ko je izza vrat zaslišala avanti, se je zavedla, da je povsem pozabila na njen poseben jezik. Govorila je mešanico slovenščine in italijanščine. No, niti to ni prava oznaka za njeno govorico. Govorila je mešanico slovenskega narečja in italijanskega narečja. Vmes je kot kamenček, ki pod vrati zaškripa in naredi razo, padla kakšna knjižna beseda, ki jo najverjetneje slišala na televiziji. K rahlo smešni slišni podobi je prispevala tudi kakšna tujka,ki ni sodila ne v eno ne v drugo kategorijo, a je bila tam in pričala o neustavljivi energiji govorke.
Ob vstopanju se je odločala, kako naj z njo spregovori in o čem naj govori. Pa je bila zadrega odveč. Ko je Marija razumela, čigava da je, je beseda stekla sama od sebe. Pa nista govorili samo o pokojnem očetu. No, tudi o njem. Povedala je, kako ji je kakšen dan pred smrtjo prinesel domačo salamo. Povedala je, da ga je takrat vprašala: Kej bo rekla moglje kste prnesu prou ceu šalam? On pa ji je odgovoril: Sveto pismo pravi, da naj pri dobrih delih levica ne ve, kaj dela desnica. In tako naj bo tudi tu: ni treba ženi vedeti za ta šalam.
Govorili sta dolgo in o marsičem. Pripovedovala je o svojem otroštvu, ko je bila meja še drugače speljana. Pred njo so vstajale slike obmejnih krajev: vrtojbenskih polj in Šempetra. Risale so se karjole, s katerimi so vozili repo, radič in krompir h gospodi v Gorico. Risala je revščino in bogastvo, vse pomešano, saj táko je bilo življenje.
Vmes je skuhala kafe: po stari maniri je kavna zrna zmlela za vsako kuhanje posebej. Ko je natakala vodo v kafetero, je rekla: Tako je ta pravo kafe. Lo go preso da Dario. Znaš, no si lava mai la kafetera con detersivo. Tako je prehajala iz preteklosti v sedanjost, ki je bila zanjo zares revna. Malo zaradi njene trme, saj se ni hotela preseliti k sinu v mesto, malo zaradi osamljenosti, ki jo prinese starost, saj je njena gospodarica umrla, njen mož tudi, njeni sosedje tudi njega, njenega prijatelja ni več na obisk.
Čutila je, kaj vse je prinesla v njeno stanovanje. Okus po starih časih, ko so kosili, grabili, se smejali. Vonj po poletju, ki je tako dehtelo ob hiši gospodarice, in občutek prijetnega hladu v graščini, ko so samo zaprte škure in debeli zidovi varovali prostore pred vdorom julijske vročine. Druga drugi sta ponujali spomine. Kdaj pa kdaj jo je zaneslo, da je skoraj zajokala, a se je kar sama potolažila. Samo poslušalca je rabila. Potrebovala je nekoga, ki sliši, da ji je hudo, ker sina ni drugače vzgajala, ker se je preveč udinjala gospodarici, ker ni imela svojih prijateljev.
Ob vprašanju, če je ni strah tako same v celi hiši v tako odmaknjenem kraju, ji je odgovorila, da se ne boji ničesar in nikogar. Ko je bila še mlajša, se je bala. Potem je videla, kako mimo hiše hodijo obmejni stražarji in navadila se je zaupati v njihovo varstvo. Ko meje ni bilo več, pa je bila že dovolj stara, da so strahovi izginili. No, včasih jo je bilo strah, da bi umrla. Danes tudi tega strahu ni več. Sm pronta, je rekla.
Vrečko s pirhi je opazila šele, ko se je že odpravljala. Omenila je Mariji, ji za veliko noč prinaša sporočilo, da je Kristus vstal. Marija je zmajevala z glavo, jo zares pogledala in mrmrala nekaj o tem, da skoraj ne verjame več. Da je bil verjetno njen oče eden zadnjih, ki je zbujal upanje in vero, da je nekaj po smrti.
Na belo nedeljo se je ustavila pri mami. Mama ji je povedala, da je Marija umrla. Že je hotela reči: “O, sem bila ta teden pri njej. Kako me je bila vesela. Naredila sem dobro delo.” Pa sem se spomnila na šalam, na desno in levo roko pri dobrih delih, zato sem rekla samo: »Bog ji daj večni mir in pokoj.« Mama pa je pristavila: »Amen. Aleluja.«

ŽEŽLINA, Sonja.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 27-28.

Pišem vam, ker mi je Ognjišče zelo všeč. Tudi v Nemčijo sem dobivala Ognjišče, Družino, Prijatelja in Našo luč. Sedaj dobivam še vse te revije, razen Naše luči. Bereva pa samo z mlajšim bratom. Vsi nečaki in ta starejši brat ne marajo takega branja. Berejo same posvetne, protiverske revije. Eden od nečakov se še na božič in veliko noč ne udeleži svete maše. Starejši brat sovraži Cerkev in Boga in pravi, naj ne omenjam vedno ‘tistega Boga’, ker mu je beseda Bog zoprna. Težko prenašam brezbožnost brata in nečakov, ker živijo tako, kot da ni nič po smrti. Čisto brez Boga. Župnika sem že prosila, naj se vseh spomni pri molitvi. Treba je prositi Boga in zaupati v božjo pomoč.
Meni pa je Bog tako dober. Velikokrat sem že v življenju izkusila božje delovanje. Pred kratkim sem bila v bolnišnici, da so mi vodo iz pljuč jemali. Povedali so mi, da sem imela pet reber zlomljenih, čudili so se, ker so mi bolečine kar na enkrat prenehale.
Pogosto izkusimo tudi delovanje hudega duha, kar je dano posebno meni. Tudi mlajši brat je že dvakrat ponoči slišal razbijanje. Prej je vedno govoril, da imam prisluhe in privide, da sem psihično bolna. Zdaj pa mi verjame. Ni čudno, da se kaj takega dogaja, ko pa živijo vsi čisto brez Boga. Samo mlajši brat skrbi za nedeljsko mašo. Starejši brat mi očita, da ni prav, da je človek čisto zatreskan v to vero, in pravi, da sem verski fanatik in versko blazna. Povedati moram, da je zelo bolan, leta so mu tudi podarjena. Lahko se vsak čas znajde pred božjo sodbo. Zakramentov pa ni prejel ne vem koliko let. Opominjam ga, da Bog še čaka, ker je zelo dober in potrpežljiv.
Vedno popolnoma zaupam v božjo pomoč. Bog me vedno usliši. Tudi smrti nas je že vse čudežno obvaroval. Razjočem se nad božjo dobroto in vsemogočnostjo. Oče urednik, vedno prosim Boga za vas. Da vas Bog ohrani pri zdravju in vas vedno in povsod varuje. Prav tako molim za vse duhovnike. Vse te nevšečnosti in bolezni darujem Bogu za svetost duhovnikov in spreobrnjenje grešnikov.
Lucija

Papež Frančišek je leto 2016 razglasil za leto božjega usmiljenja. Za to je imel veliko razlogov. Tudi tvoje pismo to potrjuje. Koliko krivic, trpljenja, preganjanja kristjanov je danes na svetu. Občudujemo prve kristjane, kako so pogumno šli v smrt in bili pripravljeni umreti za Jezusa, za svojo vero. Danes smo priča preganjanja kristjanov v veliko večjem obsegu, kot je bilo takrat. Papež nas na to večkrat opozarja. To se ne dogaja pri nas v Evropi, pač pa v Siriji, na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Na žalost moram priznati, da se ne brigamo prav veliko za tiste nesrečnike, ki se jim to dogaja, kot da se to nas ne tiče. Vsaka čast misijonarjem, dobrodelnim organizacijam, prostovoljcem, ki gredo v te kraje. Velikokrat rečemo: “Kaj pa moremo mi storiti?” V postnem času, pri nabirkah za preganjane kristjane po svetu bi morda lahko naredili kaj več, kot naredimo.
Veliko pa je to, kar ti delaš, ko prenašaš zapostavljanje vere v lastnem sorodstvu. Res se čudno sliši, da kristjani zaničujejo svojo vero. Krščanska dediščina, ki smo jo prejeli od naših staršev, je ogromen zaklad. Brez nje ne bi bili ‘kulturni’ ljudje, ne bi imeli tistih vrednot, ki jih iščejo pri nas tudi pripadniki drugih ver. Že hvaležnost, da smo podedovali kulturo in načela medsebojne pomoči, bi nas morala navdajati, da to spoštujemo in cenimo. Ravno narobe kot se dogaja v vaši družini.
Potrebno pa je tudi potrpeti z ljudmi, ki ne znajo razmišljati s svojo glavo. Nič ne pomaga, da se z njimi prepiramo. Mlajše morda lahko še prepričamo, tistih, ki so polni predsodkov, pa ne moremo spreobrniti drugače kot z dobroto. Pogovor je veliko vreden, vendar mora biti pripravljenost zanj na obeh straneh.
Bližamo se veliki noči, največjemu krščanskemu prazniku. Te dni bomo imeli priliko veliko razmišljati o resnicah naše vere in o božji dobroti, ki se razodeva prav v njegovem usmiljenju. Tudi tvoje domače, ki odklanjajo vero, rešuje božje usmiljenje. Tvoja molitev je velika spodbuda, ki jih lahko pripelje do tega neskončnega usmiljenja. Pišeš, da se bojiš, da bi prišli pred obličje Boga neskesani. To je velika nevarnost, ker človek se privadi na odsotnost misli na svojo smrt in na svoje zveličanje. Verujemo pa, da je Božje srce, po njegovih razodetjih sv. Marjeti Mariji Alacoque in v zadnjem času po razodetjih sv. Favstini Kowalski, polno usmiljenja in zagotavlja posebne milosti zlasti ob smrtni uri. Zato smo v zadnjem času med nabožne predmete, ki jih nudimo našim bralcem v naših knjigarnah, vključili tudi kipe usmiljenega Jezusa (različnih velikosti), kot se je prikazal tej poljski redovnici.
Hvaležen sem za to, kar si zapisala, da moliš zame (in za duhovnike). Papež Frančišek pri nedeljski molitvi Angel Gospodov skoraj redno prosi vernike, “naj ne pozabijo moliti zanj”. Zaveda se, kako je potreben molitve vernikov in kako mu pomaga pri opravljanju njegove težke naloge vrhovnega pastirja Cerkve. Mislim, da se moramo tudi tej njegovi prošnji in odzivov vernikov zahvaliti, da imamo tako izrednega papeža. Preprost je in govori jezik, ki ga vsi razumemo. Bogu hvala zanj! Cerkvi je vrnil privlačnost. Imajo ga radi tudi tisti, ki niso katoličani in tudi neverni. Njegovi preprostosti in odprtosti se lahko zahvalimo za bratsko srečanje z moskovskim patriarhom Kirilom na Kubi. Velik korak k medsebojni spravi in sodelovanju med kristjani.

Ne smemo se preveč bati hudobnega duha in njegovega vpliva. Brez božje volje nam ne more ničesar storiti. Bog je neskončno močnejši od njega in ne bo dopustil, da se nam preveč približa. Bati se hudobnega duha pomeni, da ne zaupamo dovolj Bogu, kar pa bi bilo zanj žaljivo.
Napisala si, da ti je Bog izkazal veliko posebnih milosti. Me veseli, da kljub težavam čutiš Boga blizu. To je veliko vredno. To je tudi posebna milost. Bog tudi tvoje družine ne bo zapustil, ker jo ti varuješ. Občuti to odgovornost. Če nam Bog veliko daje, bo od nas tudi veliko zahteval. V evangeliju je zapisano: “Po njihovih sadovih jih boste spoznali” (Mt 7, 16). Tudi od nas Bog zahteva sadove.

BOLE F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 4, str. 6.

Če se posameznik neprestano osredotoča na eno ali več zaznanih pomanjkljivosti na svojem telesu, ki jih drugi ne opazijo ali pa jih imajo zgolj za zanemarljive, govorimo o dismorfni telesni motnji.

Dismorfna telesna motnja (v nadaljevanju DTM oz. telesna dismorfija) je v diagnostičnem in statističnem priročniku za duševne motnje uvrščena v skupino obsesivno-kompulzivnih in podobnih motenj. Za osebe z DTM je značilno ponavljajoče se vedenje, ki se kaže na primer v neprestanem gledanju v ogledalo, pretiranem lepotičenju, praskanju kože in iskanju potrditve pri drugih ljudeh, saj so take osebe prepričane, da so napake v njihovem videzu resnične. Ta obsedenost pogosto vodi do izogibanja družbi zaradi osramočenosti in zaskrbljenosti. Posamezniki z DTM lahko poleg teh razvijejo tudi druge motnje (mejno osebnostno motnjo in blodnjavo motnjo). Svetovna zdravstvena organizacija je motnjo DTM uvrstila med bolezni, saj se simptomi kažejo v nesposobnosti zdravega delovanja na osebnostnem, družinskem, družbenem oziroma kateremkoli drugem pomembnem področju.

VSAK DAN VEČ UR RAZMIŠLJAJO PRED OGLEDALOM
Za telesno dismorfijo trpi približno 1–2 % prebivalstva. Prizadene oba spola, dismorfija mišic (obsedenost z mišičastim telesom) pa je pogostejša pri moških.
Osebe so osredotočene na določen del telesa, ki ga ocenijo kot nepopolnega, npr. koža, lasje, telesna teža, trebuh in obrazne poteze. Dismorfiki ves čas razmišljajo o tem, kako so grdi – gre za stalno zaskrbljenost glede domnevne telesne pomanjkljivosti –, in teh misli ne morejo pregnati, zaradi česar se počutijo manjvredne in žalostne. Ker je telesna dismorfija klasificirana kot dalj časa trajajoča motnja, so osebe po nekaj mesecih ali letih prepričane, da je nek del njihovega telesa popolnoma odvraten in da jim nihče ne pove resnice o tem. Oseba postane pretirano zaskrbljena zaradi namišljene napake ali skoraj neopazne nepravilnosti na telesu. Tako jo spremlja močna zmotna predstava o sebi, ki se je ne more znebiti, kar sčasoma pripelje do velikih stisk in trpljenja. Dnevno več ur porabi za to, da negativno razmišlja o telesnih nepopolnostih, pred ogledalom analizira napake, se primerja z drugimi in se poslužuje drastičnih ukrepov, da bi izboljšala svoj videz (lepotne operacije, steroidi ...).

LEPOTNI POSEGI IN KOZMETIČNI POSTOPKI NISO REŠITEV
Osebe z DTM velikokrat razmišljajo o kirurških posegih ali kozmetičnih postopkih, da bi poskušale popraviti svojo zaznano napako. Motnja je pogosta med zvezdniki, ki pravijo, da po posegih sicer občutijo začasno zadovoljstvo ali zmanjšanje stiske, vendar se tesnoba pogosto vrne in vodi v iskanje drugih načinov za odpravo zaznane telesne napake.
Pretirano osredotočeni na enega ali več delov telesa
Telesna značilnost, na katero se osredotočajo, se lahko sčasoma spremeni. Najpogosteje se osredotočajo na:

• obraz: nos, polt, gube, akne in drugi madeži
• lasje: videz, redčenje las in plešavost
• videz kože in žil
• velikost prsi
• velikost in tonus mišic
• pretirana zaskrbljenost s tem, da so nizke rasti ali premalo mišičasti (mišična dismorfija) se pojavlja skoraj izključno pri moških

Bolj kot so te osebe gotove v svoja prepričanja, več stisk in motenj v življenju doživijo.

ZDRAVLJENJE
Sram in zadrega zaradi videza preprečujeta, da bi poiskali strokovno pomoč. Telesna dismorfna motnja se običajno ne izboljša sama od sebe. Če se je ne zdravi, se lahko sčasoma poslabša, kar povzroči tesnobo, hudo depresijo ter celo samomorilne misli in vedenje.
Zdravljenje telesne dismorfne motnje lahko vključuje kognitivno vedenjsko terapijo in zdravila.

VZROKI
Vzroki za telesno dismorfijo niso natančno opredeljeni. Po vsej verjetnosti je posledica kombinacije težav, kot so družinska nagnjenost, nizka samopodoba in nepravilnosti v izločanju možganskega prenašalca, nevrotransmiterja serotonina.

DEJAVNIKI TVEGANJA
Telesna dismorfna motnja se običajno začne v zgodnjih najstniških letih in jo povezujejo z naslednjimi dejavniki tveganja:

• družinska obremenjenost s telesno dismorfno motnjo ali obsesivno-kompulzivno motnjo
• negativne življenjske izkušnje v otroštvu, konflikti v družini, tudi zlorabe
• nekatere osebnostne lastnosti, kot je perfekcionizem
• družbeni pritisk na kult telesa
• druge mentalne težave (anksiozna motnja ali depresija, motnje hranjenja)

ZAPLETI DISMORFNE TELESNE MOTNJE

• izguba samozavesti
• socialna izolacija
• huda depresija ali druge motnje razpoloženja
• samomorilne misli ali vedenje
• anksiozne motnje, vključno s socialno anksiozno motnjo (socialna fobija)
• obsesivno-kompulzivna motnja
• motnje hranjenja
• zloraba prepovedanih snovi
• telesna bolečina zaradi ponavljajočih se kirurških posegov
  
  

PREVENTIVA
Ni znanega načina za preprečevanje telesne dismorfne motnje. Ker pa se le-ta pogosto začne v zgodnjih najstniških letih, sta lahko zgodnje prepoznavanje motnje in začetek zdravljenja koristna predvsem za preprečevanje ponavljanja simptomov.

NE IŠČITE VŠEČKOV IN POTRJEVANJA OD DRUGIH!
Nenehna uporaba socialnih omrežij in neprestano objavljanje lastnih slik ali selfijev so lahko opozorilni znak nizke samopodobe in nagnjenja k telesni dismorfiji. Sporočila medijev o pomenu videza ponotranjijo tiste osebe, ki sprejemajo tuja merila lepote za svoja. Vztrajna izpostavljenost socialnim omrežjem je najbolj prizadela duševno zdravje žensk. Slednje se velikokrat primerjajo z medijskimi podobami idealne ženske, kar lahko povzroči neskladje med njihovo dejansko privlačnostjo in medijskim standardom privlačnosti. Raziskovalci z Univerze Bilgi in Univerze Bogazici v Turčiji so ugotovili, da posamezniki z nizko samozavestjo in samopodobo pogosteje objavljajo lastne slike na družbenih omrežjih in neprestano preverjajo število všečkov in komentarjev, ki so jih prejeli. Fotografije pogosto filtrirajo, da so videti lepši. Na tak način se ustvari napačna predstava o zunanji podobi, kar lahko spodbudi nenehno samoocenjevanje in iskanje potrditev, da smo na sliki videti popolni.

M. Jurdana, Narava in zdravje, v: Ognjišče 4 (2023), 78-79.

Rojstvo evropske unije in njen razvoj

(pred enaindvajsetimi leti) Evropska unija (EU) je družina demokratičnih evropskih držav, ki si skupaj prizadevajo za mir in blaginjo, je zapisano v uradni predstavitvi EU. To ni država, ki bi nadomestila obstoječe države, hkrati pa je več kot katera koli mednarodna organizacija. Njene članice so ustanovile skupne institucije, na katere so prenesle del svoje suverenosti, tako da na evropski ravni lahko demokratično sprejemajo odločitve o vprašanjih skupnega interesa. "Rojstni dan" EU je 9. maj 1950 in ta dan se vsako leto praznuje kot "dan Evrope" (datum je pomemben tudi zato, ker je 9. maja 1945 začela veljati listina o kapitulaciji nacistične Nemčije in se je tako na evropskih tleh končala druga svetovna vojna). 9. maja 1950 je tedanji francoski zunanji minister Robert Schuman podpisal znamenito "deklaracijo", v kateri je med drugim zapisal: "Za Francijo, ki je že več kot dvajset let zagovornica združene Evrope, je bil vedno glavni cilj služiti miru. Evropa se ni oblikovala, dobili smo vojno... Povezovanje evropskih narodov zahteva, da za vselej preneha stoletno nasprotje med Francijo in Nemčijo." Schuman je našel iskrenega sogovornika v nemškem kanclerju Konradu Adenauerju. Prvi korak je bila združitev francosko-nemške proizvodnje premoga in jekla, s čimer so bili položeni temelji za hitrejši gospodarski razvoj. Tema dvema "očetoma" združene Evrope se je pridružil tretji - italijanski zunanji minister in predsednik vlade Alcide de Gasperi. Vse tri je poleg želje po Evropi miru in sodelovanja povezovala tudi globoka vera in pri vseh njihovih prizadevanjih so jih vodila krščanska načela.

Združevanje se je pričelo uresničevati s Pariško pogodbo 18. aprila 1951, ki jo je podpisalo 6 držav: Belgija, Francija, ZR Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska. 10. septembra 1952 se je v Strassbourgu prvič sestala Evropska skupščina. 25. marca 1957 je bil podpisan Rimski sporazum o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti. Januarja 1973 so se v združevalni postopek vključile tri nove države: Danska, Irska in Združeno kraljestvo (Anglija). Od januarja 1986 je današnja Evropska unija štela 12 držav članic, kajti dotedanjim sta se za Grčijo (1981) pridružili še Španija in Portugalska. Februarja 1992 so voditelji 12 držav članic na srečanju v Maastrichtu podpisali ustanovno listino o Evropski uniji, ki je stopila v veljavo s 1. januarjem 1993. Na zasedanju Evropskega sveta v Luksemburgu je bilo decembra 1997 sklenjeno, da se pričnejo pridružitvena pogajanja s šestimi novimi državami, med katerimi je bila tudi Slovenija. Na zasedanju ES v Helsinkih decembra 1999 pa je bilo med kandidatke sprejetih še 6 držav (Bolgarija in Romunija sta potem izpadli). Na evropskem vrhu v Kopenhagenu je bilo 13. decembra 2002 sklenjeno, da se deset držav kandidatk priključi EU 1: maja 2004. Na evropskem vrhu v Nici decembra 2000 je bila sprejeta Listina o temeljnih pravicah EU. Osnovan je bil tudi odbor, ki naj pripravi osnutek Evropske ustave (vodi ga nekdanji francoski predsednik Valelery Giscard d'Estaing, ki zavrača sleherno omembo krščanskih korenin Evrope); ustava naj bi bila sprejeta v prvi polovici leta 2004 na evropskem vrhu v Rimu.

Evropski parlament

Evropska unija ima pet institucij, od katerih ima vsaka posebno vlogo: evropski parlament, svet EU, evropsko komisijo, sodišče evropskih skupnosti in računsko sodišče. Te institucije pa imajo ob sebi še pet pomembnih teles: evropski ekonomsko-socialni odbor; odbor regij, evropsko centralno banko, evropskega varuha človekovih pravic ter evropsko investicijsko banko. Ta sistem dopolnjujejo številne agencije in druga telesa.

Najpomembnejša institucija Evropske unije je Evropski parlament, katerega zametki segajo v čas ustanovne pogodbe (po letu 1950). Od leta 1979 poslance Evropskega parlamenta neposredno volijo državljani ki jih ti poslanci zastopajo. Parlamentarne volitve so vsakih pet in pravico voliti ima vsak državljan, ki spada med volivce. Tako parlament izraža demokratično voljo 380 milijonov državljanov EU in zastopa njihove interese. Poslanci Evropskega parlamenta ne sedijo po nacionalnih blokih, temveč po vseevropskih političnih skupinah. Število sedežev na politično skupino je bilo leta 2003 takšno: Evropska ljudska stranka (krščanski demokrati) in Evropski demokrati so imeli 232 sedežev, Stranka evropskih socialistov 175, Evropska liberalna, demokratska in reformistična stranka 52, Evropska združena levica 49, Zeleni 44, Zveza za Evropo narodov 23, Evropa demokracij in raznolikosti 18, ne pripadajo nobeni skupini 32; vseh poslancev je bilo 624. Število sedežev na državo se ravna po številu njenih prebivalcev: največ poslancev (99) ima Nemčija, Italija, Francija in Združeno kraljestvo jih imajo po 78; Slovenija bo dobila 7 sedežev, manj od nje Ciper, Estonija in Luksemburg (6) ter Malta (5). Evropski parlament deluje v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Mesečne plenarne seje, ki se jih udeležujejo poslanci Evropskega parlamenta, so v Strasbourgu (Francija), kjer je prvotni sedež parlamenta. Sestanki parlamentarnih odborov in vse dodatne plenarne seje so v Bruslju (Belgija), v Luksemburgu pa je sedež upravnih pisarn (generalni sekretariat). Evropski parlament ima trojno vlogo: z Evropskim svetom si deli zakonodajno pristojnost, izvaja demokratični nadzor nad vse­mi institucijami EU, skupaj z Evropskim svetom je pristojen za proračun EU. Plenarne seje Evropskega parlamenta, ki se jih udeležujejo vsi poslanci, so navadno v Strasbourgu (en teden na mesec), včasih pa tudi v Bruslju (dva dni). Na teh sejah EP preuči predlagano zakonodajo in glasuje o spremembah.

Svet evropske unije

Ta pomembna institucija je glavni organ za sprejemanje odločitev v EU. Ustanovljena je bila z ustanovnimi pogodbami v petdesetih letih 20. stoletja. Zastopa države članice in njegovih sestankov se udeležuje po en minister iz vsake nacionalne vlade članic EU. Kateri minister bo to, je odvisno od teme, ki bo na dnevnem redu: če bo Svet razpravljal o vprašanjih okolja, se bo sestanka udeležil minister za okolje vsake države EU. Vsak minister v Svetu je pristojen, da zaveže svojo vlado: podpis ministra je podpis celotne vlade. Skupaj je devet različnih sestav Sveta, vendar pa Svet ostaja ena sama institucija. Svet EU ima šest ključnih odgovornosti: sprejemanje evropskih zakonov (skupaj z Evropskim parlamentom), usklajevanje širših ekonomskih politik držav članic, sklepanje mednarodnih sporazumov, potrjevanje proračuna EU (skupaj z Evropskim parlamentom), razvoj skupne zunanje in varnostne politike EU, usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi policijami in sodišči v kazenskih zadevah. V Bruslju ima vsaka država članica EU stalno skupino {predstavništvo), ki jo zastopa in brani.njene interese, na ravni EU.

Predsedstvo Sveta se menja vsakih šest mesecev, tako da pride na vrsto vsaka država EU, ki v šestmesečnem obdobju predseduje vsem sestankom. Trenutno ima to vlogo Irska, v drugi polovici leta jo bo zamenjala Nizozemska, naslednji dve leti bo predsedstvo Sveta "v rokah" Luksemburga in Združenega kraljestva oziroma Avstrije in Finske. Predsedstvu pomaga Generalni sekretariat, ki pripravlja delo Sveta na vseh ravneh in zagotavlja njegov nemoten potek. Leta 1999 je bil za generalnega sekretarja Sveta imenovan Javier Solana. Odločitve v Svetu se sprejemajo z glasovanjem. Od 1. novembra 2004 bo število glasov, ki jih ima lahko posamična država (glede na število prebivalcev) zelo različno: od 29 (Nemčija, Franeija, Italija, Združeno kraljestvo) do 3 (Malta); Slovenija bo imela 4 glasove (kot Ciper, Estonija, Latvija in Luksemburg). Ponavadi obvelja glasovanje s "kvalificirano večino": za sprejem predloga je potrebna podpora določenega minimalnega števila glasov.

Evropska komisija

To je politično neodvisna institucija dvajseterice (doslej), ki jo imenujejo države članice in Evropski parlament, da vodijo to institucijo in sprejemajo njene odločitve. Evropska komisija je gonilna sila v institucionalnem sistemu EU: predlaga zakonodajo, politike in programe ukrepanja ter je odgovorna za uresničevanje odločitev Parlamenta in Sveta. Člani Komisije se neuradno imenujejo "komisarji". V državah, iz katerih prihajajo so vsi imeli politične funkcije in mnogi so bili ministri, kot "komisarji" pa morajo delovati v interesu EU kot celote in ne smejo sprejemati navodil od nacionalnih vlad. Nova Komisija se imenuje vsakih pet let, v šestih mesecih od volitev v Evropski parlament in sicer po posebnem postopku, pri katerem so soudeležene vlade držav članic, Evropski parlament in od njega imenovani predsednik Komisije. Sedanji mandat Komisije, katere predsednik je Italijan Romano Prodi, traja do 31. oktobra 2004.

Vsakodnevno delo Komisije opravljajo upravni uradniki, strokovnjaki, prevajalci, tolmači in pisarniško osebje. Teh evropskih javnih uslužbencev je okoli 24.000. Sedež Komisije je v Bruslju (Belgija), pisarne pa ima tudi v Luksemburgu, zastopništva v vseh državah EU in delegacije v mnogih glavnih mestih po vsem svetu. Štiri glavne naloge Komisije so: Predlaganje nove zakonodaje, Izvajanje politik in proračuna EU, uveljavljanje evropske zakonodaje, zastopanje EU na mednarodnem prizorišču. Skupina komisarjev (od 1. novembra 2004 jih bo 25) se sestaja enkrat tedensko. Osebje Komisije je razdeljeno v 36 oddelkov, imenovanih "generalni direktorati", od katerih je vsak odgovoren za določeno politično področje.

Sodišče evropskih skupnosti

Naloga te institucije, pogosto imenovane kar Sodišče, ki je nastala leta 1952 v sklopu Pariške pogodbe, je zagotoviti, da se zakonodaja EU razlaga in uporablja v vsaki državi enako. Sodišče sestavlja po en sodnik iz vsake države članice, tako da so zastopani vsi državni pravni sistemi EU. Na plenarnih sejah Sodišča so navzoči vsi sodniki, kadar Sodišče zaseda kot "veliki senat", pa ima le 11 sodnikov. Sodišču pomaga 8 generalnih pravobranilcev, katerih naloga je podati utemeljena mnenja o primerih, predloženih Sodišču. Sodniki in generalni pravobranilci so ali člani vrhovnih državnih sodišč ali ugledni odvetniki, na katere se je mogoče zanesti, da bodo nepristranski. Imenovani so na podlagi dogovora med vladami držav članic. Vsak je imenovan za dobo šest let; imenovanje pa se lahko podaljša za eno ali dve nadaljnji triletni obdobji. Štiri najbolj pogoste primere, o katerih odloča Sodišče, so: zahteve po predhodnem odločanju, postopki zaradi neizpolnitve obveznosti, postopki za razveljavitev, postopki zaradi opustitve ukrepanja. Sam postopek poteka v dveh stopnjah: najprej je pisna, potem pa ustna stopnja. Sodba, odločena na podlagi večinskega mnenja, se izreka na javnih zaslišanjih.

Evropsko računsko sodišče

Ob besedi "računsko" takoj pomislimo na denar. Z njim je povezano Evropsko računsko sodišče, ki preverja, ali so bili prejeti vsi prihodki EU in ali so vsi stroški nastali zakonito in pravilno, ter skrbi za dobro poslovodenje proračuna EU. Ustanovljeno je bilo leta 1977 in ima svoj sedež v Luksemburgu. Sodišče ima po enega člana iz vsake države EU, ki ga Svet imenuje za dobo šest let, ki pa jo je mogoče podaljšati. Vsi člani tega Sodišča so v svojih državah delali za revizijsko institucijo ali pa so posebej usposobljeni za to delo. Izbrani so zaradi svojih sposobnosti in svoje neodvisnosti in delajo za Sodišče s polnim delovnim časom. Člani izvolijo izmed sebe predsednika za obdobje treh let. Glavna naloga Evropskega računskega sodišča je preverjati, ali se proračun EU pravilno izvaja, kar pomeni, ali so prihodki in odhodki EU zakoniti in pošteni, ter zagotavljati dobro finančno poslovodenje. Ta institucija ima približno 550 usposobljenih oseb, od katerih je 250 revizorjev, ki obiskujejo druge institucije EU, države članice EU in države, ki prejemajo pomoč EU.

Pomožna telesa evropskih institucij

Že na začetku te predstavitve smo jih našteli, zdaj pa jih na kratko predstavimo. Prvi je Evropski ekonomsko-socialni odbor, ustanovljen leta 1957, ki je svetovalno telo in zastopa delodajalec, sindikate, kmete, potrošnike in druge interesne skupine, ki skupaj sestavljajo "organizirano civilno družbo". V političnih razpravah s Komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom predstavlja njihove poglede in brani njihove interese. Drugo tako telo je Odbor regij, ustanovljen leta 1994; sestavljajo ga predstavniki evropskih regionalnih in lokalnih organov. S tem Odborom se je treba posvetovati o zadevah, ki se tičejo lokalne in regionalne uprave, kot so regionalna politika, okolje, izobraževanje in promet. Zelo pomembno telo je Evropska centralna banka s sedežem v Frankfurtu: ena od njenih glavnih nalog je ohranjanje stabilnosti cen na območju evra, s čimer se ohranja njegova kupna moč. Evro je enotna valuta, ki jo od 1. januarja 2002 uporablja dvanajst od petnajstih dosedanjih držav članic EU (Slovenija ga bo dobila leta 2007). Organi odločanja pri poslovanju Evropske centralne banke so: izvršilni odbor, svet guvernerjev in razširjeni svet. Mesto Evropskega varuha človekovih pravic je nastalo s pogodbo o Evropski uniji (Maastricht 1992). Varuh človekovih pravic deluje kot posrednik med državljanom in organi EU: sprejema in preiskuje pritožbe državljanov EU, podjetij in institucij ter vsakogar, ki prebiva v eni od držav EU. Izvoli ga Evropski parlament za dobo pet let. Z Rimsko pogodbo (1958) je bila ustanovljena Evropska investicijska banka z namenom, da bi pomagala uresničevati cilje EU s financiranjem investicijskih projektov, ki pospešujejo evropsko povezovanje, uravnotežen razvoj ter inovativno gospodarstvo, temelječe na znanju. Evropska unija - poslej naša razširjena domovina je "stari" Evropi prinesla pol stoletja stabilnosti, miru in blaginje. Naj vse to prinese tudi nam!

S. Čuk, Naša domovina Evropa, Priloga, v: Ognjišče 5 (2004), 43-50.

Legenda pripoveduje, da je nekoč prišel v nebesa japonski kmet in njegov pogled se je najprej ustavil na polici z nečim, kar je imelo strašno čuden videz.
»Kaj je to?« je vprašal. »Ali se iz tega lahko skuha juha?«
»Ne,« je dobil odgovor. »To so ušesa tistih ljudi, ki so v svojem življenju natančno slišali, kaj bi morali storiti, a se za to niso zmenili. Ko so umrli, so njihova ušesa prišla v nebesa, drugi deli njihovih teles pa ne.«
Čez nekaj časa je kmet zagledal drugo polico z nenavadnimi predmeti. »Kaj pa je to?« je spet radovedno vprašal. »Ali se iz tega lahko skuha juha?«
»Ne,« je dobil odgovor. »To so jeziki. Pripadali so ljudem, ki so drugim govorili, naj delajo dobro in naj lepo živijo, sami pa niso izpolnjevali tega, kar so govorili. Ko so umrli, so njihovi jeziki lahko prišli v nebesa, drugi deli njihovih teles pa ne.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 27.
v knjigi: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekateri znanstveniki trdijo, da v vesolju poleg planetov, satelitov, zvezd in druge tovrstne zelenjave, rastejo tudi ‘črne luknje’, nekakšni kozmični vrtinci, ki vase posrkajo vse, kar jim pride na pot in to potem za vedno izgine v širnem neznanem prostorju, oziroma medprostorju.
Ne vem, no …
Nikoli nisem bil prav poseben ljubitelj znanosti: ne preverjene, še manj nepreverjene … znanstvene fantastike torej. Bitja iz vesolja, marsovci, neznani leteči predmeti … vse to me je, kot otroka, navdajalo s strahom in grozo, s prehodom v odraslo dobo pa z odporom in posmehom. Vesolje me je sicer vedno fasciniralo, a nikoli do te mere, da bi se navduševal nad raketami, astronavti ali odkrivanji daljnih planetov. Zvezde sem občudoval bolj kot pesnik, kar sem se v svoji mladostni naivnosti trudil postati. Dokler nisem spoznal, da pesnik ne postaneš, ampak se pesnik že rodiš. Da se ne moreš naučiti biti pesnik, temveč pesnik si. Če si … Spoznanje, ki bi ga privoščil mnogim sodobnim stihoklepcem! Tako sem se v svoji, že imenovani mladostni naivnosti, udeležil tudi pesniške delavnice, ki jo je vodil neki postarani samooklicani poet. In se mi je vtisnilo v spomin, da nam je razlagal, kako je, prav fizično, odkril prehod v drugo časovno dimenzijo. Vrata, ki so znana samo njemu – izbrancu, vstop v nekakšno ‘črno luknjo’, v katero pa je lahko po mili volji vstopal in izstopal. In tja je hodil po navdih. Pesmi pa, ki ji je prinesel z ‘one dimenzije’, so bile prav res ‘vesoljske’ … Pa še vesoljci ne vem, če bi jih razumeli! Tako pesniška kot vesoljska medprostorja so se mi zazdela en velik lari-fari, pa sem pustil, da je ta del moje mladosti vase posrkala črna luknja pozabe in posmeha …
Zadnje čase pa se mi dozdeva, da sem se morda zmotil … Da sem vsa ta leta preživel v zmoti … Ne kar se tiče mojega pesniškega talenta, ampak kar se tiče črnih lukenj. Resnično mislim, da obstajajo!
Da so resnične!
Da delujejo!
In vsaj ena je v naši hiši!
Na stopnicah, ki vodijo iz spodnjega v zgornje nadstropje!
Prav res!
Hiša je naša. A zgornje nadstropje pripada otrokom. Precej se mi jih je nabralo skozi leta. Zlati so … dobri … ubogljivi … moji … Zadnje čase pa … Mu rečeš, mulcu:
»Si naredil domačo nalogo?«
»Ne.«
»Še ne? Pojdi gor in se loti dela!«
In gre. In čez kakih dvajset minut greš za njim, on pa z rodnim bratom, ki je prav tako tvoj sin, igra karte, naloga pa seveda ni narejena. Da je pozabil, reče!!
Ali pa vprašaš, smrkljo, če je soba pospravljena.
»Ne,« odgovori.
»Gremo gor in pospravi sobo!«
In ko malo kasneje zakoračiš po njeni sobi, spotikajoč se čez igrače, zvezke in obleke, leži na kavču, bere, in pravi, da ni vedela, da mora takoj pospraviti!
Črna luknja, vam rečem! Zverina preži na stopnicah na moje mile, nedolžne, nič hudega sluteče potomce in jim posrka sleherno misel na to, kar sem jim naročil! Zgrabi to osamljeno, pogumno, dobrodelostoritihotečo misel, ki se mota po otroški glavi in jo pošlje v neznana medprostorja! Tam na stopnišču, ki ne povezuje le spodnje in zgornje nadstropje, ampak odrasli in otroški svet, je skrit prehod v drugo časovno dimenzijo, kjer se ‘takoj’, spremeni v ‘bom že’, ‘čez pet minut’ v ‘morda jutri’ in ‘kdaj’ v ‘ko se mi zljubi’!
Črna luknja je!
Pri meni doma!
Na stopnišču ali že kje!
Mora biti!
Drugače si tega ne znam razložiti.
Drugače bom morda celo začel razmišljati, da me moji otroci ne ubogajo. In če me ne ubogajo, to pomeni, da so slabo vzgojeni! A vzgajal sem jih jaz! In to bi pomenilo, da sem jih slabo vzgojil! Kar je nemogoče! Ta misel je absurdna! Vredna, da jo posrka črna luknja.
Evo, grem! Hodil bom po stopnicah gor in dol toliko časa, da me bo ta misel zapustila. Če pa to ne, bom pa morda shujšal! Kakorkoli obrnem, se bom bolje počutil!

ČUŠIN, Gregor. (Razsuti tovor), Ognjišče, 2014, leto 50, št. 5, str. 17.

Zelo rad prebiram Ognjišče. Prav od začetka, že od prve številke. Takrat je bila sestra na praksi v Postojni in je tako za veliko noč prinesla na ciklostil razmnoženo revijo Farno Ognjišče. Hvala vam zanjo.
Pišem pa, ker bi rad opisal resnično zgodbo, ki se je začela pred štiridesetimi leti. Začela se je oktobra 1983. Nedelja. Bil je zelo lep jesenski dan. Končali smo kosilo, bili smo trije. Oče, mati in jaz, ki sem že prekoračil trideset let in naj bi prevzel manjšo kmetijo.
Ostarela mati je po kosilu zavzdihnila. Čakalo jo je pomivanje, oče pa je zagodrnjal. Brez besed sem razumel, da je to letelo name, saj bi si po njuni zamisli že moral izbirati nevesto. A namig sem hitro pozabil, odšel sem malo okrog. Živina je zadovoljno poležavala na jesenskem soncu, z gore pa je sneg že najavljal osvajalski pohod v dolino. Odločil sem se, da odidem na goro z razgledom do morja in Triglava. Dan je bil za to nadvse primeren. Z mopedom se je ta želja hitro uresničila in že sem užival v enkratnem razgledu. Vpisal sem se v planinsko knjigo. Pred mojim vpisom je bil vpis. Priimek in ime, smer prihoda sta bila napisana. Za smer odhoda pa je bil napisan velik vprašaj. Tako mi je bil všeč ta vprašaj, da sem ga pod rubriko smer odhoda narisal tudi jaz. Vrnil sem se v dolino ter se pri sosedu zaklepetal.
Takrat je prek polja prišla ta »oseba z vprašajem«. Bilo je dekle, nižje postave, z visokimi, takrat modernimi črnimi škornji, širokim nabranim krilom čez kolena ter dolgimi močnimi in gostimi lasmi. Prijazen nasmeh, ki ga nam je naklonila, me je popolnoma prevzel. Še danes je ta podoba shranjena v moji glavi. Takrat sem se zaljubil do ušes, mislim, da se je tudi njej zgodilo enako.
Nato sva se začela spoznavati. Jaz precej čez trideset, ona malo pod trideset, z lepo in odgovorno službo, jaz delavec, a naju to ni motilo. Prek dneva sva imela oba mnogo dela, noči pa so bile najine. Neskončno dolgi sprehodi, ko sva se držala za roke in je to zadostovalo za neko popolno izpolnjenost. Pri pogovorih sva se lepo ujemala. Za poroko sva se že dogovorila, le datum še ni bil določen. Oba sva si želela, da se poročiva samo s pričama, brez vsake slovesnosti. Že lepo število let nisem bil pri zakramentu sprave. Pogovarjala sva se in nič ni bila proti, da s spolnostjo počakava do poroke.
Poleti je njena poročena sestra z možem in otrokom odšla za teden dni na morje in povabila še naju. Menil sem, da bova takrat prvič imela telesni odnos. Prvi dan popoldne sva se sprehajala in neka skupina je igrala golf. Steza je bila prav blizu in pritegnila me je igra. Ena od luknjic je bila od nas oddaljena le kakih deset metrov. Po enem strelu se je žogica ustavila le kakih deset centimetrov pred luknjico. Hčerka sestre mojega dekleta, stara malo čez dve leti, je v svoji igrivosti stekla k tej žogici, jo prijela, dvignila ter pogledala proti nam. Oče je deklici rekel, naj postavi žogico nazaj. Punčki to še na misel ni prišlo in oče je že malo preveč dvignil glas. Tedaj je nastopila mama. Stekla je k punčki, jo dvignila, stisnila k sebi, žogico vrnila igralcem ter s čisto preveč dvignjenim glasom okregala očeta.
Po tistem prizoru mi je bilo jasno. Če bom imel to noč odnos s svojo bodočo ženo, se mi bo zgodilo enako. Ko sva odšla spat, sem dejal, da se želim poročiti takoj, ko pripraviva ustrezne dokumente. Lahko že naslednji teden, s spolnostjo pa bova do takrat počakala. Drugi dan pri slovesu, ko sva se vračala vsak na svoj dom, sem zaznal neki doslej še nikoli zaznan občutek, nekaj med strahom in temo. V treh tednih sva se razšla. Kaj sem takrat doživljal, ne bom opisoval. Skoraj leto sem potreboval, da me je dobri Bog postavil nazaj na noge. Sam se najbrž ne bi nikoli. Takrat sem razumel svetopisemski izrek, da vrlo ženo dobi tisti, ki se boji Boga. Razumel pa sem tudi, kaj pomeni kršiti Božje zapovedi.
Dobri Bog mi je takoj nato privedel čudovito ženo. Z njo imava odrasle otroke in lepo število vnukov. Vem, da se moram Bogu zahvaliti za vse, kar mi je dal, vsem pa bi svetoval: ljubite Boga, ljubite bližnje, skušajte se čimbolj držati Božjih zapovedi in zaupajte Bogu.
Metod

Z objavo tega pisma sem počakal do posebne priložnosti – do vstopa v 60. leto izhajanja Ognjišča. Aprila 1965 je namreč za veliko noč začelo izhajati Farno Ognjišče. Vi in vaša družina ste ga že brali kakor tudi mnogi drugi ljudje. Ob vstopu v 60. leto izhajanja objavljam vaše pismo, ki kaže, kako vam je Ognjišče pomagalo pri rasti v veri in pri iskanju odgovorov na življenjska vprašanja. Zato ste po desetletjih zaupali prav tej reviji svojo življenjsko izkušnjo. Mnogo takih izkušenj so bralci zaupali reviji Ognjišče. Včasih so bili ljudje bolj »pismeni« oziroma drugače pismeni in so pisali dolga, zanimiva pisma ter življenjske izkušnje. Danes večina ljudi napiše samo kratko vprašanje v slogu sporočil, ki jih pišejo na mobilnike. Prav tako je danes več priložnosti, kamor lahko zaupajo svoje težave in naslavljajo svoja vprašanja. Verskih vsebin je tudi na raznih spletnih portalih precej. Prepričan pa sem, da ostaja Ognjišče revija, kjer dobivajo ljudje odgovore, se ob njej duhovno poglabljajo in rastejo v veri. Veseli me, da ste tudi vi med njimi. Vstop v šesto desetletje izhajanja nas navdaja s hvaležnostjo za pot, ki so jo začeli ustanovitelji Ognjišča in jo skupaj s sodelavci nadaljevali. Skupaj z vami lahko tudi ponovimo: Bogu se moramo zahvaliti za vse, kar nam je dal.
Vse bralce naše revije prosim, naj ji ostanejo zvesti še naprej in naj jo priporočijo tudi drugim. Naročijo naj jo mlajši družini, vnukom, otrokom, prijateljem … Pred kratkim sem bil na romanju in k meni je pristopila gospa v zrelih letih ter povedala, da ji je mama že kot najstnici naročila Ognjišče in to še danes prihaja v njihov dom. Upam, da ga bodo brali tudi njeni otroci in vnuki. In takih družin naj bo čim več.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 4 (2024), 78-79.

Čeprav že čisto na pragu poletja, je maj pravzaprav prvi pravi pomladni mesec.
Morda zato, ker je prvi mesec v letu brez črke R v imenu, in lahko zato jaz svojo zadnjo plat, ki ima cel kup primernih in neprimernih imen, najbolj znano in znamenito teh imen, ter seveda največkrat uporabljeno, pa se prav tako začne s črko R, mirno položim na tla, na cvetočo travo! Saj ste menda že slišali rek, da se v mesecih, ki vsebujejo R, ni zdravo valjati po travi? Če pa trava ni vaša, pa to ni zdravo na noben dan v letu. Se zna zgoditi, da boste morali dokazovati svoje tekaške sposobnosti pred lastnikom, če ga prinese mimo.
Če ste se izognili norim pastem aprila, vas bo maj našel že nekoliko upehane, pomladno utrujene, pomladno razdražene, pomladno vznemirjene … in vas bo zamajal do korenin!
In četudi tega ne priznate na glas, komaj čakate, da se to zgodi. Ker je to znamenje, da ste še živi … da še čutite.
Morda ste kot pubertetnik ali pubertetnica svoje dni zardevali in v zadregi gledali v tla, ko so zavele pomladne sape … v vas pa je pelo, pelo in se napenjalo … dokler ni počilo in ste zagrešili kakšno pesem ali pa s kredo na zid nakracali srček in vanj poleg svojega vpisali še kakšno ime. Morda ste srček vrezali z nožem v deblo drevesa. Naj se vidi, da je ljubezen večna!
Morda ste že stari in se ne sramujete več godrnjanja in slabe volje – z leti se zlepa ne sramujemo več, nas je pa za vedno več reči, ki smo jih v življenju zagrešili, sram – a na pomlad se boste spet sprehodili mimo tistega zidu, ki ga je pred mnogimi leti krasil s kredo narisani srček … in se boste spomnili tiste (ali tistega, če ste gospa), čigar ime ste takrat zapisali poleg svojega. In če boste našli tisto drevo, čigar lubje ste kot otrok z nožem ranili, boste opazili, kako je srce vsako leto večje … kot je v vaših spominih vsako leto večja ta rosna prva ljubezen. In vse pomembnejša! Kajti ljubezen je večna!
Če si priznate ali ne: pomlad je pomembna!
Zato jih tudi štejemo. Človek je lahko že tako krepko zakorakal v jesen življenja, da je z eno nogo že v grobu, a še vedno bo rekel, da šteje – ne vem, recimo – sto dve pomladi! In čeprav ste bili vse življenje nadvse zoprna, nadležna in tečna oseba, nihče ne bo rekel, da štejete – ne vem, recimo – triinšestdeset zim! Pa čeprav bi si to zaslužili … tečni, kot ste bili … ali ste … še vedno!
Če se zavedate ali ne: pomlad je pomembna.
Zato si jo mnogi želijo lastiti; zato se mnogi zanjo pulijo in si jo celo kradejo. Kajti pomlad ne požene svežih sokov le v naravi! Pomlad požene tudi kri! In ne zamaje le ljudi! Pomlad lahko zamaje tudi narode in države! Kar pomislite na ‘pomlad narodov’, pa na ‘majniško deklaracijo’ … prav vseeno ali na tisto iz leta 1917 ali leta 1989 … pomislite na ‘slovensko pomlad’ in na gnečo okrog naziva ‘pomladna stranka’!
A je že tako, da svetlobo ceni le nekdo, ki je doživel temo! Le kdor je preživel grozo noči, ve, kaj pomeni jutranja zarja! In le kdor je preživel mrzlo zimo, se resnično veseli pomladi!
Zato mnogi, ki so v prejšnji državi uživali, kot da je poletje in jih je sistem razvajal s plodovi in dobro založenimi jesenskimi kaščami, ne prepoznajo in ne priznajo pomladi lastnega naroda, saj so jih učili, da “jih nič ne sme presenetiti” in jih tako tudi zima še ni presenetila. Za ostale, navadne smrtnike, ki so nam bile ‘samoupravno’ kratene pravice, pa je že prvi sončni žarek in prva lastovka pomenila pomlad … in smo hiteli vrezovat srčke v debla, še preden smo vedeli, katero ime naj vrežemo!
Prav tako človek, ki misli, da iz lastne volje in moči živi brezgrešno, ne prepozna ‘božje pomladi’, ne sliši vetra, ki “veje, koder hoče” in ne čuti srca, ki z novo močjo požene kri po žilah. Kajti zavit v debel plašč samozadostnosti, obut v tople nogavice samovšečnosti, zavit v šal samoljubja in pokrit s kučmo napuha, ne čuti zime greha!
A v nebesih bo ‘večna pomlad’, ne ‘večno poletje’ ne ‘večna jesen’, še manj ‘večna zima’, ki – a ni hecno – kljub ‘večnemu ognju’ vlada v peklu!
Májanje: prepoznati pomlad. Ne zgolj koledarsko in meteorološko, temveč predvsem srčno.
Májati: prepustiti se pomladi. Pomladiti se. Spreobrniti se.
Naj vas zamáje!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)