Mati Terezija je pripovedovala o možu, ki so ga sestre pobrale na ulicah Melbourna. Več let je bil alkoholik in je živel na ulici, dokler ga sestre niso sprejele v svojo hišo usmiljenja. Iz tega, kako so skrbele zanj in kako so mu pomagale, je kmalu spoznal: »Bog me ljubi!« Zapustil je hišo in ni več poskusil alkohola. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom in na svoje nekdanje delovno mesto.
Ko je spet prejel svojo prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in dejal: »Želim, da bi tudi za druge bile znamenje Božje ljubezni, kakor ste bile zame.«

Razsul je, dal ubogim;
njegova pravičnost ostane na veke,
njegov rog se vzdiguje v slavi.
Ps 112, 9

Kajti kakor pride dež in sneg izpod neba
in se ne vrača tja, ne da bi napojil zemljo,
jo naredil rodovitno in brstečo,
dal sejalcu seme in uživalcu kruh,
tako bo z mojo besedo, ki prihaja iz mojih ust:
ne vrne se k meni brez uspeha,
temveč bo storila, kar sem hotel
in uspela v tem, za kar sem jo poslal.
Iz 55, 10 – 11

Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo,
z vso močjo in z vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.«
Lk 10, 27

Bogatašem tega sveta naročaj, naj se ne prevzamejo in naj ne naslanjajo svojega upanja na nezanesljivost bogastva, temveč na Boga, ki nam obilno daje vsega v uživanje. Dobrodelni naj bodo in se bogatijo z dobrimi deli, naj bodo radodarni, naj z drugimi delijo to, kar imajo. Tako si bodo nabirali zaklad, ki bo dober temelj za prihodnost.
1 Tim 6, 17 – 19

Naj vam načina življenja ne določa sla po denarju.
Zadovoljni bodite s tem, kar imate, ker je Gospod sam rekel: Nikar te ne bom pustil samega, nikakor te ne bom zapusti.
Heb 13, 5

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 60.61. (naslov; Hvaležnost)
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Marija je zatočišče mnogih src. Kdo pa je zate in kaj pomeni tebi?

Običajna mama
Razmislek o Mariji je običajno osredotočen na tistih nekaj klasičnih odlomkov, kjer je še posebej orisana Marijina vloga v Jezusovem življenju. Zdi se, da je bila vedno vpeta v zanimive dogodke. Vedno? Pravzaprav se vse nenavadnosti kmalu po rojstvu (po begu v Egipt) nehajo in dolgo časa se ne zgodi ničesar. Ko se vrnejo iz Egipta in se za stalno naselijo v Nazaretu (Mt 2,19-23), zaživijo kot običajna družina. Če bi kdo vprašal nas: »Kako živite kot družina?«, bi najprej malo pomislili in nato verjetno rekli: »Nič posebnega. Hodimo v šolo, v službo, včasih se kaj pogovarjamo ...« Mogoče bi ugotovili, da živimo precej enolično, rutinsko življenje. Točno tako so živeli tudi Marija, Jožef in Jezus. Nič posebnega. Jožef je tesaril, Marija je skrbela za Jezusa in vodila gospodinjstvo, prala, kuhala, hodila po vodo in na polje, pomagala sosedom ... In verjetno opazovala Jezusa in se spraševala, kaj bo iz tega otoka. Pa razen tega, da sta ga z Jožefom tri dni kot nora iskala in ga našla v templju, ni bilo nič ...  – celih 30 let. Ne pozabimo, da je angel Mariji oznanil, da bo njen sin »velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« (Lk 1,32-33) Sicer ni bilo nič povedanega o tem, kdaj naj bi njen sin zakraljeval, toda 30 let je dolga doba in če ne drugega, človeka po tolikem času zgrabi malodušje. Marije pa ni. Tako trdno vero je imela. Potem pa je njen sin prišel še navzkriž z oblastmi. In ko njega, ki naj bi po angelovih besedah postal kralj, ubijejo – kaj še preostane njegovi mami? V tem je veličina Marijine vere: veruje, da je Bog ni prevaral, in vztraja tudi takrat, ko ne razume njegove logike.

SKOZI MARIJINE OČI
Kot večina najstnic v Galileji sem tudi jaz sanjala o tem, da se bom nekoč poročila in postala žena in mama. Že moja mama Ana me je učila, kako skrbeti za dom in družino. Zaročila sem se s čudovitim judovskim mladeničem po imenu Jožef, ki je bil tesar in je imel tesarsko delavnico v našem malem kraju.
Prišel pa je tisti posebni dan. Angel me je obiskal in mi prinesel novico od Boga. Takoj ko sem ga zagledala, sem vedela, da bo moje življenje od sedaj naprej drugačno od življenj ostalih deklet. Zakaj jaz? Zakaj je angel obiskal ravno mene? Angel mi je dejal, da me je Bog izbral, da postanem mati Mesiji. Že res, da bi si to želelo mnogo judovskih deklet, toda nikoli si nisem mislila, da bo Bog izbral ravno mene.
Ko je angel odšel, se mi je porodilo vprašanje, kako naj pojasnim Jožefu, da bom dobila otroka. Še sama težko verjamem – kako naj potem pričakujem, da mi bo verjel on? Kar hitro sem se odpravila k njemu in mu povedala. Potrta sem bila, ker mi ni verjel, a sem ga razumela. Povedal mi je, da bo prekinil zaroko in da o tem ne bo nikomur povedal. Srce mi je noro utripalo, strah me je bilo, kako bom sama vzgojila tega otroka. Čez nekaj dni je Jožef prišel k meni. Dejal mi je, da mu je Bog spregovoril v sanjah in mu povedal, da je otrok od Boga in da mu morava dati ime Jezus.
Naslednjih devet mesecev mi je bilo težko, v sebi sem se venomer kaj spraševala, toda bila sem mirna. Vedela sem tudi, da se veliko govori o nama z Jožefom in celo nekaj prijateljev je nehalo govoriti z menoj. Včasih sem imela občutek, da mi niti starši ne verjamejo.
Jožef je izvedel, da mora v Betlehem, ker se moramo vsi prebivalci popisati. Bala sem se iti z njim, ker sem čutila, da bom kmalu rodila; toda prav tako si nisem želela ostati doma, saj sem želela, da bi bil Jožef pri porodu z menoj. Morda bi bilo tudi za otroka lažje, če bi se rodil kje drugje, ne v Nazaretu.
V Betlehem sva potovala nekaj dni in prišla v temi. Vse me je že bolelo, saj dolgo sedenje na osličku ni preveč udobno. Jožef se je trudil najti prenočišče za naju, a ga ni bilo, zato nama je gostilničar pokazal hlev, kamor sva se zatekla. Začutila sem, da se porod začenja. Čeprav si take porodnišnice nisva zamislila, sva bila mirna in hvaležna, da je vse potekalo v redu. Bil je prelep dojenček, stisnila sva ga k sebi in ga takoj vzljubila. Težko nama je bilo razumeti, da je ta otrok Božji sin. Kaj kmalu pa so nas obiskali pastirji in povedali, kako so izvedeli za Jezusa. Takoj sva vedela, da je nekaj posebnega. Čutila sem velik blagoslov, a v sebi še vedno nisem vedela, zakaj jaz.

Neponarejena
Katera podoba Marije te nagovarja? Brezjanska, ptujska, svetogorska? Mogoče tista, ki jo imaš doma v svoji sobi in pred katero največkrat moliš? Ali pa tista v vaši cerkvi, pred katero se vsakič ustaviš, ji pomahaš, se ji nasmehneš, priporočiš in vesel odideš z Marijinim blagoslovom? (Če tega še ne počneš, čimprej začni.
Marijine podobe nam Marijo približajo in nujno je imeti kakšno doma, vseeno pa je dobro biti pri njihovem izbiranju nekoliko kritičen. V želji po poudarjanju njene duhovnosti in vere jo mnoge upodobitve prikazujejo kot neskončno milo, otožno in pobožno, s patetično nagnjeno glavo in zelo sladkobnim otroškim obrazom. Kar vidimo, kako pobožni bi morali izgledati, in ponarejen, neživljenjski videz odbija tako verne kot neverne. Ob njej se mogoče v zelo poglobljeni molitvi laže vživimo v njeno zdajšnje življenje v nebesih – v našo vsakdanjost pa ne prinaša nobene življenjske iskrivosti. Kako je Marija sploh lahko prenašala vse tegobe svojega življenja, če je bila taka? V tem je nesporazum – sploh ni bila taka! Njen značaj se najbolje odslikuje v njeni hvalnici, Magnificatu, ki jo je zapela Bogu, ko je obiskala Elizabeto in ji je ta potrdila, da je res bodoča mama Božjega sina (Lk 1,39-45): »Moja duša poveličuje Gospoda, moje srce se raduje v Bogu, mojem zveličarju ...« Takšne hvalnice ni mogla izreči samo na videz pobožna, nesamozavestna in plašna oseba. Kako bi takšna lahko trdila o sebi, da jo bodo odslej blagrovali vsi rodovi? Ne, to je izrekla trdna, močna ženska z osebnostjo, katere stabilnost in moč izhajata iz zaupanja vsemogočnemu Bogu. Koliko veselja, energije, moči, hvaležnosti veje iz te hvalnice! Mariji vere ni bilo treba posebej kazati, ker je sama prosevala skozi njo. In takšna je prava vera. Tako polna veselja, moči, energije, da jo drugi že na daleč zavohajo.  Vsak bi si želel biti tak. Toda potem pride križev pot ... in križanje ... in to, kar težko razumemo. Ali se Marijin značaj kaj spremeni? Ne, še vedno poje svoj Magnificat. Ob vsem trpljenju je sposobna slaviti in hvaliti Boga! Kaj pa če ji je ravno to vlivalo moči, da ni začela kričati in metati kamnov v vojake in krvi željne ljudi? Ljudje ob nesrečah tako radi poiščemo krivca ... Marija pa je verovala, da ji Bog hoče dobro in niti trpljenje je pri tem ni premaknilo.
Si pripravljen, da odkrivaš podobo Marije, ki je trdna v veri in zato polna veselja in radosti? 

KAKO SEM POVEZAN Z MARIJO?
Zakaj je mesto Marije tako posebno? Ker ji ga je podelil Jezus. Ko so ga križali (Jn 19,25-27), je Marija stala pod križem. Takrat je Jezus ob njej zagledal svojega ljubljenega učenca in ji rekel: »Žena, glej, tvoj sin!« In enako tudi učencu: »Glej, tvoja mati!«
Od tega trenutka naprej je Marija mati vseh vernih. Če smo torej ljubljeni Jezusovi učenci, potem sledi, da je Marija tudi naša mati in Jezus želi, da jo vzamemo k sebi domov! Sveti Janez Pavel II. je rekel, da je Marijino materinstvo, ki je namenjeno slehernemu človeku, osebno darilo Jezusa vsakemu posamezniku. Zakaj ga ne bi sprejeli? Jezusova mama s tem postane naša mama.

MOJA DUHOVNA TRENERKA
Novinar je spraševal trenerja nogometne ekipe, če res moli z ekipo pred vsako tekmo. Trener je pritrdil. Novinar je vrtal naprej: »Ali mislite, da je Bogu res mar, ali bo vaša ekipa tekmo zmagala ali ne?« Trener je odgovoril: »Vem, da je Bogu vseeno, ali bo naša ekipa zmagala ali izgubila, ampak Mariji, njegovi materi, pa ni!«
Treba je vedeti, da Bog ne potrebuje nadomestne osebe, da bi nas uslišal, niti ne potrebuje nikogar, ki bi ga v našem imenu prepričeval. Bog že ve in hoče, kar je za nas najboljše v vsaki situaciji. Glavni problem je v nas, ker smo v svetu, polnem hrupa in motečih dražljajev slepi za njegov načrt, ki ga ima za nas, in v svoje razmišljanje o življenju ne vključimo njegove volje. Takrat vskoči Marija. Pomaga nam, da se odpremo Božji volji, da pozabimo na želje, ki nas vežejo s tem svetom. V športnem smislu lahko razložimo tako: če je trener rekel, da je treba naslednjih 14 dni tudi doma trenirati po eno uro na dan, da se je treba izogniti ponočevanju in slabi družbi, bi nam Marija rekla, naj ga ubogamo. Če seveda želimo uspeti.
Danes so osebni trenerji pravi strokovnjaki: plačujemo jih, da bi živeli dolgo in zdravo življenje, oni pa nas usmerjajo, koliko naj na teden telovadimo, koliko pretečemo, kakšne vaje naj delamo, kaj naj jemo, kaj naj razmišljamo, kako vzdržujemo dobro telesno in psihično kondicijo ... Vse za ta svet. Marija pa nas trenira za večnost. Njen recept je zelo preprost in kot pri vseh vadbah odvisen od tega, koliko časa in truda bomo vložili v trening: spoznavati njenega Sina in delati, kot želi on. Sama pa nam pomaga, da znamo prisluhniti tistemu, kar je resnično pomembno za naše življenje – v večnosti.

MARIJA PRI MENI DOMA
Markova družina se v letošnjem letu pripravlja, da bo v mesecu maju za eno noč vzela kip Marije k sebi domov, ko bo na romanju po njihovem kraju. »Kje pa bo Marija spala?« se Marko šali s svojo mamo. Hkrati ga ta Marijin obisk navdaja s kopico vprašanj: »Kaj pa bo Marija pri nas doma? Če bo že tukaj, kako lahko izkoristim njeno prisotnost? Hmmm, bi bilo primerno, da jo poleg pomoči pri seminarski nalogi prosim tudi za pomoč pri Alenki, da bi me opazila in da bi bila moja punca?«
Stop, stop! Marija je vendar sveta in do nje se moramo obnašati spoštljivo in obzirno! Markovo razmišljanje se mogoče zdi že kar preveč domače.
Kako pa se obnašamo do svojih staršev? Ker smo ljudje (najstniki), recimo, da jim vsaj večinoma izkazujemo dolžno spoštovanje, saj so naši starši. Vendar mojo mamo gotovo zanima, kako se bom lotil seminarske in ji ni vseeno, če me Alenka že spet ni pogledala. Zato ji o tem raje ne govorim. Itak mi ne more pomagati. Marija, naša nebeška mama, pa mi lahko. Ona skrbi za svoje otroke kot prava mama in poleg tega dobro ve, kako jim lahko pomaga. Podobno je, če nekdo hudo zboli in mora v bolnišnico – čisto drugače je, če tam dela zdravnik, s katerim se dobro poznata. Bolnik se počuti bolj varnega, laže mu je kaj vprašati, prositi, zdravnik pa mu rad ustreže, se mu posveti, zanj prosi drugega odgovornega. In vsi v bolnišnici vedo, da je treba biti do tega bolnika še posebej pozoren. Tudi Marija je tak priprošnjik. Zelo dobro pozna Boga in na njeno besedo Jezus raje usliši. Veze in poznanstva pač. In tako Marija lahko postane tvoja best frendica, tvoja sogovornica, ki ji z molitvijo in čaščenjem z veseljem izkazuješ spoštovanje, ki ji pripada.

ALI ZAUPAM?
Pred testom, ki ga je Špela pisala v četrtek, je imela še veliko opravkov. Ravno v tistem času je mama zbolela in je tako morala prevzeti skrb za nekaj gospodinjstva doma, hkrati pa se ni želela odpovedati svojim obiskom glasbene šole. Vedela je, da ji bo zmanjkalo časa za učenje. Kljub temu se je trudila in v preostalih treh dneh učenje potegnila tudi v pozne ure. Na dan testa, v četrtek, je zjutraj, preden se je odpravila v šolo, položila breme tistega dne v roke Mariji. »Ne vem, kako bo danes šlo, Marija, ampak ti si tista, ki si vedno verjela Jezusu. Čeprav me zdajle daje dvom, mi ti pomagaj, da bom verjela, da bo tudi Bog pomagal in bom tale test zvozila s solidno oceno.«
Špela se je v trenutkih stiske obračala na Marijo, saj je vedela, da je Marija tista, ki brezpogojno in brez oklevanja zaupa svojemu Sinu. Kot na svatbi v Kani galilejski, ko v trenutkih zadrege, ker zmanjka vina, ostane mirna in zgolj naroči, naj ubogajo njenega sina. Mirnost ji je v tem trenutku dajala ravno predanost Jezusu, zaupanje in vera v njegovo moč in pomoč. Kdaj smo mi pripravljeni prepustiti in v polnosti, brezpogojno in brez oklevanja, izročiti svoje prošnje v Božje roke, kot je to storila Marija? (se nadaljuje)

Gruden A. in Križaj K., Tema meseca, v: Ognjišče (2017) 05, str. 72.

Vstopila sem v zobozdravstveno čakalnico. Z gospo, ki je že čakala, sva se pozdravili in izmenjali prve informacije o tem, koliko časa že čaka.
»Kar lepo se držijo ure. Sedaj je pri zobozdravniku gospod, ki je bil poklican točno ob uri, kot je bil naročen. In če bo šlo brez zapletov, bom na vrsti čez dobrih pet minut.«
»Potem pa imam čas, da počasi pripravim na to, kar me čaka. Nisem tiste vrste človek, ki ima vse rad na hitro.«
»Jaz pa sem čisto drugačna,« je odvrnila gospa. »Meni se mora zgoditi vse na hitro. Ne maram zavlačevanja in da se mi vse razlaga na dolgo in široko, kaj me čaka, kaj bodo sedaj počeli z mano. Zaupam, da bo vse dobro.«
»Saj tudi jaz zaupam v strokovnost, dobronamernost in človečnost,« sem se branila, »ampak vseeno imam rada, da mi razložijo postopek. Tudi v vodo se nikoli ne poženem. Vedno najprej stopim vanjo in grem počasi v globino.«
Iz ordinacije je stopil gospod in poklicana je bila gospa, s katero sva klepetali. Z odhodom obeh je nastala tišina in v tihoti sem še enkrat preletela pogovor ter si dala poguma, da sem lahko drugačna.
Med vožnjo semkaj sem molila za zobozdravstveno osebje, ki me bo sprejelo, zdaj pa lahko petnajst minut v tišini nadaljujem.
Nisem bila dolgo sama. Vstopil je znanec, čigar mama je bila drugič hospitalizirana na onkološkem oddelku.
»Kako pa je kaj z mamo?« sem ga boječe vprašala takoj po pozdravu.
»Nič dobrega se ne obeta. Rak naglo napreduje. Že skoraj dva tedna se ne zbudi več. Čeprav se pri njej zadržim po celo uro, jo božam, ji govorim, kaj zapojem in na koncu še molim, se le kakšen dan odzove tako, da zatrepeta z vekami, oči pa ne more več odpreti. Bolnišnično osebje dobro skrbi zanjo, vendar je kljub temu to samo še tisto zadnje počasno poslavljanje. Z eno nogo je že na drugi strani, kot rečemo ...«
Sledilo je nekaj trenutkov tišine in pritajenih vzdihov bolečine, ki sem jih prekinila, govoreč bolj sebi, kot njemu: »Mogoče pa vaša mama rabi počasen prehod, tudi vi domači rabite počasno slovo in Bog vam milostno poklanja dodatne dneve, za katere mislimo, da so samo še dodatne in nepotrebne bolečine in trpljenje. Zakaj je vse to potrebno? Bog ve! Kljub vašemu trudu vam mama ne bo nič spregovorila. Mogoče pa vas ona sliši in čuti vašo prisotnost, ko ji mogoče prvikrat v življenju izrekate besede, ki ste jih v sebi držali celo življenje. Mogoče se ji šele sedaj lahko iskreno zahvalite za vse, kar je storila za vas, ker ste bili prej zadržani ali pa se vam je zdelo samoumevno. Mogoče se ji morajo nebeška vrata odpirati počasi, ker bi jo vsa tista nepopisna sreča in slepeča ljubezen, ki jo bo obsijala ob smrti, prestrašila.«
Spet je zavladala tišina.
»Če je vaše razmišljanje pravilno, potem pa tisti, ki podpirajo evtanazijo, ves ta božji načrt porušijo,« se je utrgalo iz njega.
»Duša stopi pred Boga čisto zmedena in nepripravljena, saj še ni prišel njen čas. Mogoče si ne želi tako hitrega srečanja z njim in jo je strah. Kako se bo v takem odločilnem trenutku, od katerega je odvisna vsa večnost, pravilno odločila ... Na ta odločilni korak se moramo pripravljati vse življenje, dan za dnem. Ne bojmo se, Bog nam velikodušno pomaga tudi v smrti. Smrt so samo vrata, skozi katera stopamo v večnost.«
Najin pogovor je prekinil mladenič, ki je privihral v čakalnico.
»O, saj sta še dva!« se je začudil. »Sem pa mislil, da ne bo nikogar in bom mogoče na vrsti prej kot sem naročen.«
»Kam pa se ti tako mudi?«
»Izpit imam. Zadnji izpit. Če ga uspešno opravim, bo moje izobraževanje končano. Ni bilo lahko. Nekaj izpitov sem naredil odlično in z lahkoto, nekaj pa jih je bilo narejenih s težavo. En predmet sem ponavljal kar trikrat. Pa sem trmasto vztrajal. Kdor vztraja, enkrat naredi. Danes je pred mano zadnja preizkušnja, potem pa se bo odprlo novo, drugačno življenje in v bistvu bom spet na začetku nove poti. Ojej, pa še zob me boli, da moram k zobozdravniku. Še dobro, da sem dobil termin. Mi bo pa šlo na tesno s časom. Ne vem, ali naj čakam, ali naj malo potrpim in se vrnem drugič.«
»Zamenjajva vrstni red. Pojdi sedaj v ordinacijo ti, ko pa bil ti na vrsti, pojdem jaz,« sem mu predlagala.
Vrata v ordinacijo so se odprla in asistentko sem prosila za zamenjavo vrstnega reda s tem mladeničem. Nič ni imela proti, mladenič pa se mi je lepo zahvalil, ko je vstopil.
Ko sva z znancem spet ostala sama, je nadaljeval: »V teh dneh me zelo nagovarjajo Jezusove besede, ki sem jih slišal v nedeljo pri evangeliju in pridigi. Poslušali smo Matejev evangelij in Jezusove besede: Kdor bo vztrajal do konca, ta bo zveličan. V tem odlomku nam evangelist opisuje, kako je Peter branil Jezusu, da bi trpel: “Bog ne daj, Gospod! To se ti nikakor ne sme zgoditi.” Jezus je HOTEL opraviti nalogo, ki mu jo je zaupal Oče, HOTEL je trpeti in biti umorjen, da bi premagal pekel in smrt in nas odrešil.«
»Cerkev nas želi uvesti v Jezusovo pot križa, ki jo je prehodil za nas. To je storil, da bi mogli stopiti v polnost novega življenja. V našem življenju je res velikokrat težko razumeti božje načrte in njegovo ljubezen,« sem mu pritrdila.
»Kot obliž na rano so bile zame besede duhovnika, saj sem se tudi sam večkrat spraševal – ZAKAJ? Zakaj mora mama, ki je celo življenje toliko trpela, toliko pregarala in ves časa molila, zakaj mora sedaj še vse to pretrpeti? Ampak to niso misli, ki bi prihajale od Boga. Jezus je zavrnil Petra, ki je rekel: “Bog ne daj, Gospod! To se nikakor ne sme zgoditi”.«
»Res je, Jezus svojim učencem ni prikrival, da bo njegovo trpljenje cena našega odrešenja. Tudi mi moramo sprejeti to resnico križa, saj velja za vse. Vsak dan moramo vzeti svoj križ, ki je ključ nebeških vrat, in hoditi za Jezusom,« sem se strinjala z njim.
Znanec je nadaljeval: »V teh težkih trenutkih je zame pogovor z Bogom prav odrešujoč. Včasih, ko ne vem, ali je moja želja dobra, ali je zares koristna, dodam stavek če je to Tvoja volja. Bog vse ve. Ve, kaj je dobro za nas, mi pa tega vpogleda nimamo, zatorej se mu prepustimo.«
»Ja, življenje je treba živeti, ga doživeti in na koncu dotrpeti. Takrat se človek najlepše pripravi na srečanje z Očetom ...«
Najin pogovor mi je odzvanjal v ušesih še potem, ko sem iz ordinacije že slišala zvok svedra. Hvaležna sem bila mladeniču, ki je vstopil namesto mene; z znancem sva si tako lahko še marsikaj izmenjala. In pritrjujem svetemu Tomažu Akvinskemu, ki pravi: »Razdeljena bolečina se razpolovi, razdeljeno veselje se podvoji.«
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 44.

S temi besedami je poudaril večno živo poslanstvo Marije, Brezmadežne, v Božjem načrtu hrvaški pesnik, romanopisec in prevajalec Vladimir Nazor. Črne vode, ki divjajo na zemeljski polobli, čedalje močneje opozarjajo celotno človeštvo. Poželenje oči, poželenje mesa in napuh življenja mnoge ljudi oddaljujejo od tega belega mostu, ki vodi h končnemu cilju, k naši zadnji domovini – v nebesa.
Naš že pokojni duhovnik, profesor moralne teologije dr. Štefan Steiner je v času, ko se je boril z neozdravljivo boleznijo, v brezmadežni Mariji umiril svoje srce, ko je v pesmi zapisal: »Obsij me, kadar stopam pred oltar,/ Brezmadežna, z lepoto duše svoje,/ ker vredno ni nemirno srce moje,/ da Bogu bi Boga prineslo v dar.// Ob meni stoj, ko kličem ga z neba,/ ko ustnice od naročila vzplamenijo,/ ko roke v jaslice se spremenijo,/ ko raj in zemlja se objemata …«
Kako ponižno in iskreno je ta pristni prekmurski duhovnik zapel pesem Brezmadežni sredi svojega trpečega in nemirnega življenja. V doživljanju svoje telesne kalvarije se je oziral k najlepši roži človeškega rodu, k Brezmadežni, da je mogel poljubljati križ bolezni in neizmernega trpljenja.
Mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl je v besedi sobratom duhovnikom v Sporočilih že leta 2017 spregovoril o vlogi Božje Matere v Božjem načrtu: »Knjiga Razodetja apostola Janeza želi v vernikih utrditi vero in prepričanje, da kristjani niso sredstvo v rokah hudobije tega sveta, ki želi kristjane izbrisati in uničiti. Evangelist Janez jasno napoveduje, da kristjani ne bodo hrana zmaju in da na koncu zmage ne bo slavilo zlo, ampak Bog. V skrivnostnem razodetju je Janez videl novo nebo in novo zemljo … S prestola je slišal govoriti močan glas: Glej, prebivališče Boga med ljudmi … Obrisal bo vse solze z njih oči in smrti ne bo več; tudi ne bo več žalovanja ne vpitja ne bolečine« (Raz 21,1–4).
Nadškof Cvikl je brez obotavljanja spregovoril dušnim pastirjem: »Knjiga Razodetja postaja vedno aktualnejša, kajti okolje, v katerem živimo, postaja vedno bolj pogansko … Vera postaja zasebna stvar, ki nima nič opraviti z vsakdanjim javnim življenjem. Tako živijo mnogi ljudje dvojno življenje: brez Boga in z Njim. Na delovnem mestu in v javnem življenju se obnašajo kot vsi drugi, v Cerkvi pa pokažejo svojo vero …«
Mariborski nadpastir je v Marijinem mesecu maju (l. 2016) zapisal: »Po Marijini priprošnji bomo premagovali našo trdosrčnost, ki je večkrat ovira, da se nas Božje usmiljenje ne more dotakniti … Težava je v tem, da je naše srce vse prevečkrat otopelo in brezčutno do Boga pa tudi do človeka. Samo Božje usmiljenje, ki gre vse do križa, more omehčati naša srca … Po grehu Adama in Eve Bog ni hotel, da bi bilo človeštvo prepuščeno na milost in nemilost zlu. Zato si je zamislil in hotel Marijo, sveto in brezmadežno v ljubezni (Ef 1,4), da bi postala Mati človekovega Odrešenika …«
Ker smo rojeni z izvirnim grehom in svojimi osebnimi grehi, je naše srce nemirno in ga obdaja tema, adventni čas pa nam nudi dovolj priložnosti, da zakorakamo na beli most, kjer nas čaka Marija, pribežališče grešnikov in tolažnica žalostnih.
V tej najčistejši roži adventa bomo spoznali, kar je nepozabno zapisal v knjigi V šoli velikih molivcev Jacques Loew: »Zgodovina dejansko kaže, da je krščanstvo, ki noče več izkazovati Mariji časti, ki jo izkazuje Cerkev, okrnjeno krščanstvo … Ko so namreč odklonili, kar ima Jezusova Mati edinstvenega, je Kristus, čeprav menijo, da so ga obdržali, izmaličen … Kristus bi brez Marije kmalu izgubil svojo človečnost … Z Marijo ne kujemo bajk in ne slavimo nekakšnega malika, tudi če so v tem kdaj pretiravali, ko so ločili Marijo od Kristusa … Če je Jezus neločljiv od svoje Matere, pa je Marija neločljiva od nas. Bogu je dala na voljo najčistejše bistvo naše človečnosti. Marija se ne ukvarja s seboj, in v tem je največja globina devištva. Vsa je prevzeta od ljubezni in od tistega, katerega bo spočela … Marija je edina Mati, ki je bila izbrana od svojega otroka. Otrok še nikoli ni izbral matere! Jezus Kristus pa je naredil iz Marije pravo kristjanko, takšno, da ji prav zaradi tega materinstva ni podobna nobena druga« (prim. n. d., str. 133.146).
Martin Luther, ki je do smrti častil Marijo, je zelo prepričljivo izjavil: »Marija, gospodarica nebes in zemlje, more pozabiti na vse svoje bogastvo in imeti tako ponižno srce, da se ne sramuje prati plenic in pripravljati kopeli Janezu Krstniku kot služabnica v Elizabetini izbi. Kolikšna ponižnost! Pa bi bilo bolj prav, če bi pripravili pozlačeno kočijo, ki bi jo vleklo 4000 konj ter bi pred kočijo molili in peli: Tu se pelje žena nad vsemi ženami, nad vsem človeškim rodom! Toda ne, ona je peš prehodila dolgo pot, pa je bila tedaj že Božja Mati« (n. d., str. 144.145).
Pojdimo v šolo Marijinega življenja in naš advent bo blagoslovljen!
M. Ipavec, (kolumna). v: Ognjišče 11 (2023), 82.

“Čista, vsa brez madeža * bila si spočeta, * greh in pekel zmagala * v hipu prvem sveta.” Tako verni Slovenci opevamo slavo Jezusove in naše matere. V prvem trenutku svojega spočetja je bila “obvarovana vsakega madeža izvirnega greha, in sicer po edinstveni milosti in predpravici, ki jo je podelil vsemogočni Bog z ozirom na zasluženje Jezusa Kristusa, odrešenika človeškega rodu”. To je kot versko resnico razglasil papež Pij IX. 8. decembra 1854, leta 1858 jo je potrdila Marija sama v Lurdu, ko je Bernardki na njeno vprašanje, kako ji je ime, odgovorila: »Brezmadežno spočetje sem.« Resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju je Božje ljudstvo v Cerkvi priznavalo od vsega začetka v prepričanju o popolni svetosti Jezusove deviške Matere. Od leta 1708 se praznik Marijinega brezmadežnega spočetja v vesoljni Cerkvi obhaja 8. decembra. Datum je bil določen z ozirom na 8. september, ko obhajamo spomin Marijinega rojstva. (sč)

Brezmadežnemu spočetju Device Marije je na Slovenskem posvečeno 12 cerkva (8 župnijskih, 4 podružnične) in 16 kapel. V LJ nadškofiji stoji pet cerkva: v Grahovem (1), Kamniku (8), Kokri (2) in na Turjaku (3) so žup., v Škofji Loki (redovna uršulinska cerkev v Blaževi ulici - 9) je podružnična; Brezmadežni je posvečenih še (vsaj) pet kapel. – V KP škofiji je ž. c. Brezmadežne Device Marije v Šmarjah pri KP (5) in p. c. na Gradišču nad Prvačino (10) (Bukovica). – NM škofija ima dve ž. c. Marije Brezmadežne: na Studencu (4) in v Zagradcu (6), redovno cerkev (kapucini) pa v Krškem (11); imajo tudi tri kapele. – V MB nadškofiji so Brezm. Devici posvečene štiri kapele; ž. c. Marije Širje (7) (nad Zidanim Mostom) spada v CE škofijo; p. c. v Sp. Ščavnici (12) (Gor. Radgona) je edina cerkev posvečena Brezmadežni v MS škofiji, kjer stojijo še tri večje kapele: v Bučečovcih, Dobravi (Križevci), Noršincih (Ljutomer) …
Omenimo še tri cerkve in eno kapelo, ki so pri nas posvečene Marijinemu Brezm. Srcu: ž. c. je v Kisovcu (Fatimska Marija – LJ), p. c. pa v Brezovem Dolu (13) (Ambrus – NM), na Pragerskem (Sp. Polskava – MB) … (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 12, str. 107.
 

Si predstavljate puščavo?
Pesek, pesek, pesek in še enkrat pesek ...
Brezkončne peščene sipine in žgoče sonce. Vročina, od katere se človeku v glavi zavrti in vse pomeša.
In nikjer kapljice vode!
In, seveda, nikjer žive duše. Nikjer nikogar. Prevroče je! Prevroče celo za muhe!
In ko zaide sonce: mraz! Kdo bi si mislil?! Mraz, da kosti šklepetajo kot sredi najhujše zime.
Z jutrom pa spet vročina. Da se ti zmeša. Prav dobesedno.
In če se sredi te puščave zasliši kak glas, je to ali šum vetra ali pa klic na pomoč! Klic na pomoč nekoga, ki umira od žeje in se mu meša od vročine!
Tudi Janeza Krstnika so mnogi imeli za norega! Morda je kdo prav zares mislil, da mu je sonce scvrlo možgane, a bolj se jim je zdel nor, ker je naznanjal Odrešenikov prihod ... ker je pozival k spreobrnjenju ... k pokori ... k molitvi ... k dobroti in usmiljenju ...
“Glas vpijočega v puščavi” je osamljen glas. Pa vendar je to glas, ki ne kliče na pomoč, temveč prav nasprotno: ponuja pomoč in obljublja odrešitev. To je glas, ki žejne vabi k izviru žive vode!
Da bi videli puščavo, vam ni treba prepotovati pol sveta in zakopati glave v pesek. Sredi naših mest, vasi ... sredi naših družin ... sredi delovnih kolektivov ... cerkvenih občestev ... čeprav obdani z množico ljudi ... so mnogi danes tako osamljeni, da se jim meša. Žejni so prijazne besede, pogleda, dotika. Njihova srca so premrla in premražena kot sredi puščavske noči!
Bi jim lahko mi postali “glas vpijočega v puščavi”?
Potegnite glavo iz peska ... poglejte okrog sebe ... poglejte s srcem ... in opazili boste odrinjene, ranjene, žalostne, osamljene ... med svojimi prijatelji, sosedi, sodelavci, brati in sestrami ...
Si lahko predstavljate, da čakajo na to?

Si sploh še lahko predstavljate, kako je, če kaj čakate?
Verjetno si lahko.
Recimo ... pri zdravniku. Včasih gre prav hitro ... včasih pa je čakalnica polna ljudi, odraslih ali otrok in vse nekaj boli ali tišči ... in vsi bi bili radi čim prej na vrsti. Sedete na stol in se prepustite čakanju. Nekaj minut se potegne v uro ali več ... zmeraj bolj boli, vročina narašča ... ali peče v grlu ... ali celo kaplja kri iz rane ... Čakate in čakate, morda zaradi bolečine celo požirate solze in z upanjem upirate pogled v velika bela vrata, kdaj se izza njih prikaže sestra ter pokliče vaše ime!
Grozno čakanje!
A ni vsako čakanje tako: grozno in neprijetno!
Ko čakate kak prijeten obisk! Z darili!
Ali pa, ko čakate na avtobusni postaji ljubljeno osebo, ki je že predolgo niste videli ... ki ste po njej hrepeneli!
Ta čakanja so pričakovanja ... Kot adventno pričakovanje, ko se pripravljamo na Jezusovo rojstvo!

Si lahko predstavljate, da bi se zmotili v čakanju? Da bi po debelih urah čakanja pri zdravniku ugotovili, da ste se usedli v napačno čakalnico: boli vas srce, čakali pa ste pri zobozdravniku! Da je treba iti na drugo stran hodnika in čakati spet od začetka! Srce pa še kar naprej boli!
Težko, da bi se tako zmotili. Brez dvoma bi raje dvakrat preverili, če je vrsta, v kateri ste, prava!
Ali da obiskov ni ... ker so se – ne vem – zmotili v datumu ... ali pa ker so pozabili!
Ali pa čakate v nedogled na avtobusni postaji, on ali ona pa je prišel z vlakom in se doma sprašuje, kje da ste?
Nemogoče, kajne?!
Ali pa čakate na božič, a čakate čisto nepomembne reči: darila, jelko, lučke na jelki, razprodaje v trgovini, potice, vino in vročo čokolado, božične pesmi na radiu, sneg ... in pri tem pozabite, da je božič Jezusovo rojstvo.
Trenutek v letu, ko se spomnimo, da se je Bog sklonil na zemljo in se rodil kot Otrok!
Si lahko predstavljate to?!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Dragi Miklavž, mama pravi, da letos ne boš nosil igrač, ker se z njimi sploh ne igram in jih imam tako in tako preveč. To, da se z njimi ne igram, ni res. Z vsako novo igračo se zamotim vsaj nekaj časa in če me potem več ne zanima, nisem jaz kriv, mar ne? Mislim tudi, da igrač sploh ne moreš imeti preveč, sploh pa jih jaz nimam preveč. Mama verjetno niti ne ve, koliko jih imajo moji sošolci, da o prijatelju Blažu niti ne govorim! Toda menda se je zmenila s tabo, da lahko prineseš karkoli drugega, samo ne igrač, tako da sem v zadregi kaj te sploh prositi.
Oblek ali čevljev ti ni treba nositi, ker te tako ali tako kupi mama, pa tudi od brata Tineta mi pride še marsikaj prav. Sladkarije so pri nas doma prepovedane še bolj kot igrače. Kužeka, ki sem si ga želel najbolj od vsega na svetu, smo dobili prejšnji mesec od sosede, rolko so mi kupili za rojstni dan.
Ja, danes mi želje nekako ne gredo od rok. Pismo bom končal jutri, ker sem tudi že zaspan.
Dragi Miklavž, še dobro, da nisem že včeraj oddal pisma, kajti danes sem dobil super idejo. S šolo smo šli na izlet z vlakom. Veš kako je bilo lepo! Na vlaku še lepše kot tam, kamor smo se pripeljali. Sedeli smo skupaj ali drug nasproti drugemu in se pogovarjali. V šoli se vedno nekaj preganjamo, pa podimo, divjamo, si nagajamo. Enako je popoldne doma s prijatelji. Na vlaku pa smo si povedali marsikaj. Sedaj vsaj vem, kje je bil kdo na počitnicah ali kaj je doživel.
Kaj če bi se enkrat tako usedli: mama, ati, Tine in jaz in se nekam odpeljali, čim dlje, ni važno, kam, samo Tine ne bi smel vzeti s sabo tablice, ker bi sicer stalno buljil vanjo. Mama in ati bi lepo sedela ob naju. Nikamor se jima ne bi mudilo in tudi če bi se, ne bi pomagalo, kajti vlak pač ne ustavi zato, ker ima kdo kakšen opravek. Mama ne bi mogla reči, da nima časa, ker kuha, pospravlja, lika, skratka, ker mora vedno, prav zares vedno, nekaj delati. Tudi ata se ne bi mogel izgovarjati na delo ne v službi, ne na vrtu niti ne pri hiši. Prav tako se ne bi mogel pritoževati, da je utrujen, saj bi dan začel na vlaku in od sedenja pač ne moreš biti truden. Toliko stvari bi rad povedal mami in atija si želim marsikaj vprašati, a moram vedno čakati na ‘drugič’, ki se tako ali tako nikoli ne zgodi. Mama, na primer, še ne ve za tisto nesrečo, ki jo je imel Matičkov kuža, ati pa bi mi lahko povedal kaj zanimivega o moji babici, ki je pred kratkim umrla. Ja, na vlaku bi se lahko pogovorili o vsem, o čemer se doma ne utegnemo.
Samo, dragi Miklavž, ne vem, kako bi ti lahko uredil, da gremo skupaj na vlak. Se ti kdaj sploh srečaš z mojo mamo in atijem? Mogoče v množici tam na trgu, ko nas prideš pozdravit, toda takrat je vse polno ljudi in se ne utegneš pogovarjati z vsakim, kaj šele, da bi mojo mamo, ki me ponavadi pelje tja, prepričal, kako bi bilo lepo, če bi šli vsi skupaj na izlet. Ko prineseš darila v hišo, vsi že spimo, in odideš, preden se zbudimo. Torej kako, dragi Miklavž? Mogoče se jutri spomnim kaj pametnega.
Ja, spomnil sem se! Pravzaprav mi je pomagala mama, nehote. Ko je hotela oprati moj nahrbtnik, se je hudovala, da ga nikoli ne izraznim kot je treba, kajti tokrat je v njem ostal listek od vlaka. Še dobro! Prinesi, prosim, štiri listke za vlak (v šoli so rekli vozovnice): za mamo, atija, Tineta in zame. Do katere postaje? Ni pomembno, mogoče do Ljubljane ali pa kam drugam, samo da bomo skupaj in da ne bo prekratko.
Aja, boš rekel, da nosiš darila samo otrokom, ne pa tudi staršem. Morda pa to niti ne drži. Mama vedno pravi, da Miklavž obdari pridne, in mama in ata sta pridna, še preveč. Prav zares, veliko delata in nikoli si ne odpočijeta, zato tudi onadva zaslužita darilo.
Rafaela. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 55.

Pri maši in pri drugih bogoslužnih opravilih imajo škofje posebno pokrivalo, ki se mu pravi mitra. Kdaj je to liturgično pokrivalo nastalo in kakšen je njegov pomen? (Aleš)
Grška beseda mitra je prvotno pomenila naglavni prevez perzijskih vladarjih in svečenikih pa tudi pokrivalo judovskih velikih du­hov­nikov. Liturgično pokrivalo za škofe je mitra od 12. stoletja kot znamenje velikoduhovniške službe in oblasti. Prvotno je imela obliko stožca. Ko so vrh stožca potlačili, sta nastala dva roglja, ki po simbolični razlagi predstavljata dva snopa svetlobe iz Mojzesovega čela, ko je sprejemal tabli božjih zapovedi. Na zadnji strani mitre sta dva trakova, ki padata prek ramen. V teku stoletij se je škofovsko pokrivalo spreminjalo do današnje oblike. Mitre so okrašene z dragimi kamni, zlatimi vezeninami; neokrašene, izdelane iz belega platna ali svile, nosijo opati pa tudi škofje pri pogrebih. V bogoslužni molitvi se mitra imenuje čelada zveličanja, v dveh rogljih pa so videli simbol stare in nove zaveze. (sč)
ČUK, Silvester, Ognjišče (2016) 12, str. 50