Robert, pozdravljen! Malo za šalo in malo zares. Velikokrat slišim od svojih staršev, da sem »len kot fuks«. Jasno mi je, da me starša ne želita kakorkoli žaliti, ampak prej spodbuditi, da se česa lotim. Verjetno bi tudi sam sebe opredelil kot malo manj delavnega, čeprav za čisto lenega pa ravno ne. Zelo preprosto povedano, nič se mi kaj dosti ne da, res se velikokrat presedam iz naslonjača v dnevni sobi s telefonom v roki do računalnika v svoji sobi. Rad bi se lotil te svoje lenobe, pa imam občutek, da se vedno znova srečujem z njo. Kdaj mi je tudi vseeno in si rečem, da tak pač sem. Bom vesel vsakršnega odgovora! (Aljaž, 16 let)

Na začetku bi rad osvetlil različne pojme, ki jih mnogokrat radi enačimo: lenoba, dolgočasje, melanholija in počitek. So posamezniki, ki potrebujejo počitek, pri čemer pogosto občutijo krivdo zaradi lenobe. So generacije, ki so bile vzgojene v imperativu nenehnega in neutrudnega dela. Vsa odstopanja so se lahko deklarirala kot lenoba. Velika zmota je, če mislimo, da si ne smemo vzeti časa za polnjenje baterij in premislek o svojem življenju. Prav tako je zmotno, če nihanje v aktivnosti, delavnosti ali učinkovitosti takoj označimo za lenobo.

Dragi Aljaž!
Super se nam zdi že to, da se zavedaš svoje lenobe. Uf, rešitev je ogromno, le zase moraš najti pravo. Za začetek se lahko vprašaš, zakaj se ti ne ljubi ničesar početi, se učiti … Te ne zanima snov v šoli? Ali pa te preprosto dolgočasi? Predlagamo ti, da si najdeš nek hobi. Ni treba, da se vpišeš v kakšen športni klub ali včlaniš v krožek. Začni se ukvarjati z nečim, kar te bolj zanima. S tistim, ob čemer začutiš srečo in se počutiš izpopolnjen. Včlanitev v športni klub ali v katero koli drugo obšolsko dejavnost ti bo omogočila lažjo organizacijo časa. Imel boš več zagona in svojega časa ne boš prepuščal lenarjenju. Hkrati boš, predvsem s športnimi dejavnostmi, svoje možgane spravil v formo. Zavedati se moraš, da nisi edini s takimi težavami. Več nas je takih. Zato ne obupaj. Same se z lenobo spopadamo na različne načine. Vse pa smo se najbolj našle znotraj animatorske skupine. Vsaka ima svoje zadolžitve, ki pa jih z veseljem opravljamo. Pomaga tudi molitev. Poskusi... Nežka, Lucija in Vita, župnija Ljutomer

V Rusiji so po boljševiški revoluciji leta 1917 zavladali komunisti. Nekoč so pripravili javno razpravo o Kristusovem vstajenju. Prvi je imel besedo neveren komunist, ki je mislil, da bo zmlel v prah krščansko vero v vstajenje. Ko je končal, je nastopil pravoslavni duhovnik, da bi zagovarjal resnico o vstajenju. Skromni duhovnik je pogledal po ljudeh, ki so ga opazovali z velikim zanimanjem, in jih pozdravil z običajnim: »Kristus je vstal«. Vsi skupaj so mu enodušno odzdravili: »Resnično je vstal.« Ko je duhovnik to slišal, je odšel z odra. Odgovor je bil jasen in ni bilo treba več nobene besede.

Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je pripovedoval, kako je kmalu po padcu komunističnega režima praznoval veliko noč v romunskem mestu Lasi in kako ga je pravoslavno praznovanje vsega prevzelo. Tamkajšnjim ljudem je velika noč v krvi.

Globoki pomen velike noči se nam približa, če primerjamo njeno doživljanje v pravoslavnih cerkvah s tem, kako jo doživljamo mi. V katoliških cerkvah je na osrednjem mestu križ, v pravoslavnih svetiščih pa vstali Kristus, ki ga že vse od bizantinske dobe imenujejo Pantokrator, vladar vesolja. V velikonočnem času se med seboj pozdravljajo: »Gospod je vstal« in odgovarjajo: »Resnično je vstal«.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2017), 33.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 121.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zame niso temeljni dokaz o Kristusovem vstajenju (in tudi zato o našem življenju po življenju) pričevanja zapisana v evangeliju, pač pa osebno izkustvo. Kristusa srečujem namreč živega – sedaj, tukaj … na poti svojega življenja in v življenju tolikih, s katerimi sem sopotnik. Vedno znova, ko me zajameta v čutenju ali mislih mrak in tesnoba in kličem (se dramim v zaznavo) Boga z njegovim imenom: »Jezus Kristus …« se začne buditi v meni Svetloba Ž/življenja. Ob klicanju Sneguljčice se kaj takšnega ne dogodi – ne pomaga. Ne teorija, predvsem izkustva tolikih potrjujejo Jezusovo živo navzočnost – (od)rešujočo (po)moč njegove bližine. Zaupal vam bom samo eno izmed mnogih, ki se me je pred leti dotaknilo prav v dneh velikonočnih praznikov.
Spominjam se prvega srečanja. Zbegano me je pogledala: »Pater ste? Kaj vas je kdo poklical? Vse v bolnišnici obiščete? Lepo! Veste, jaz nisem verna; pravzaprav verujem drugače kot vi. Verujem, moram verovati, da bom ozdravela. Žena sem, mati sem …«
Po tistem sva se videvala teden za tednom. Poklepetala sva o otrocih, o možu, delu … predvsem pa o njeni veri, veri, da bo ozdravela, veri, ki je bila iz teden v teden bolj krhka in nemočna, kot je bila krhka in nemočna tudi ona sama.
Prišel je veliki teden. »Bolnike obiskujem, pa sem prišel še vas pogledat.« Niti rahel gib ni nakazal pozornosti. Poteze obraza so govorile o izgubljeni veri v življenje. Molčala je, zazrta v praznino stene in svojega zemeljskega konca. Kako težko je stati ob nekom, ki izgublja vse in se pogreza v mračno odsotnost vsega, kar mu je dragoceno. Moreča tihota je izsilila besede: »Gospa, oprostite. Ali lahko molim? Ali lahko molim nad vami?« Rahel trzljaj vznemirjenosti, potem dolg molk in končno: »Pater, jaz nimam vere.« Zopet molk, kot vstopanje vase in potem tako neizmerno boleče: »Prosim, molite zame.« Pristopil sem k vzglavju, ji položil roko na čelo in prosil Njega, ki je Svetloba življenja, naj prebudi v tej ženi vero in upanje, naj se prebudi v njej kot Živa voda, ki prinaša življenje.
Bila je velika sobota. Ministranti so navdušeno pripravljali velikonočni kres za vedno znova tako pomenljivo slavje svetlobe, ko je prišel njen mož. »Pater, moja žena umira. Od jutra nenehno šepeče eno samo besedo … besedo Jezus. Vprašal sem jo, če želi, da jo obiščete in je potrdila.«
Stopil sem v sobo. Od bolezni do konca izžeta je počivala v belini postelje. Tiho sem pristopil, da bi ji s svetim oljem zarisal na čelo znamenje odrešenih. Ob dotiku se je zdrznila, odprla oči in bilo mi je podarjeno nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl v življenju: pogled, tako poln svetlobe, radosti, miru – bil je pogled Večnosti. Z njo sem delil čutenja spoznanja, da odhaja – ne v brezno brezsmisla in praznine, marveč v polnost življenja. Besede so molčale, celo misel je jecljala prevzeta pred Veličino, ki je odpirala vrata – bila je Mir, Ljubezen, Svetloba življenja …V tihoti ugašajočega dne velike sobote sem smel zreti v oči, v katerih je že vstalo Življenje, ki je vedno znova oznanjano, še posebej ob veliki noči, ki je prav zato praznik vseh praznikov. Ali je v našem zemeljskem bivanju – ob vseh, ki so nam tako neizmerno dragoceni, lahko še kaj bolj pomembno in pomenljivo kot oznanilo, da naše ljubezni niso ogrožene, da so naše ljubeče vezi neminljive? Prav zato zveni tja k Bogu vedno znova, ko se oglasi velikonočna aleluja, radostna hvaležnost srca.
Karel GRŽAN

Zapisi izvirov, Ognjišče (4) 2013, str. 43

Njegova prijateljica je bila že dolgo v grdi, težki depresiji. Klicala ga je po telefonu. Zlomljen glas, počasne besede. Rekla je, da vse dni čepi v kotu in bulji v zrak. Njena mama pa tako potrebuje pomoč pri hišnih delih!
Rekel ji je: »Depresija je prikrita agresija, ki si jo obrnila vase.«
Priznala je, da je strašno jezna na več ljudi, posebno nekomu se želi maščevati.
Dejal ji je: »Odpusti! Potrudi se in moli za to! Dokler ne boš odpustila, te bo mučila depresija. Tisti človek, ki mu nočeš ali ne moreš odpustiti, ima moč nad tabo. Ko odpustiš, boš svobodna in vesela.«
Prepričeval jo je, priporočal ji je, naj moli očenaš, molitev, ki od nas zahteva, da odpustimo sebi in drugim, kakor Bog odpušča nam. Če smo jezni, moramo moliti za sovražnike.
Po tem pogovoru mu je rekla, da se že bolje počuti in da bo razmišljala v to smer. Sam pa se je spraševal, če vse odpustil vsem in sebi. Obujal je spomine na ljudi, ki je bil kdaj jezen nanje. Spomnil se je marsičesa in vse izročil Bogu. Veliko olajšanje je prišlo vanj.
NI nehal misliti na prijateljico: ali ji je uspelo odpustiti, ali res razmišlja v to smer, ali res ne more iz tega, kar jo je težilo, kakor je rekla. Spodbudil jo je: pot je dolga in cesta se vleče. Tudi ona zdaj hodi po poti odpuščanja, a čaka jo je še veliko dela.
ARHAR, Vojan. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 37

Čas spomladanskega čiščenja je tudi zame – čeprav nikakor ne pospravljam iz veselja – nekaj izredno osvobajajočega in zato tudi pomembnega, nekaj, kar spomladi preprosto ne sme manjkati. Ko se človek kakor pri postu reši odvečnega in zanemarjenega, ko v svoje zatohlosti spet spusti nekaj svežega zraka, je tako, kakor da bi spet na novo zaživel. Misli se mu zbistrijo, novo moč dobi, da se mu spet ljubi delati nekaj drugače, bolje, z veseljem in voljo. Razen če ne ravno takrat, ko prezračiš sobo, nekdo zakuri nesuho zelenje s svojega vrta, ki ga je pravkar obrezal in okopal, in se potem neznanski dim širi po vsem obzorju in zasmraja vse naokoli.
Saj vem, da tisti, ki to počnejo, tega zelo verjetno ne delajo nalašč. Pa sem zaradi tega vseeno jezen. Ravno tako ali pa še bolj jezen kot mnogi izmed vas, ko se takšenle dim vali iz medijev, recimo, ko se ljudem nonšalantno, brez kake debate sporoči, da ne bodo več smeli kuriti na drva. Ali pa da ne bodo več smeli poročati o verskih dogodkih. Ali pa ko se mesec dni pregovarjamo, kdo je kriv za nakup neke podrtije sredi Ljubljane. Eni se nad tem dimom naslajajo in jim je všeč, spet drugi se ga bojijo, tretji postanejo še bolj brezbrižni kot prej in obupajo nad vsem. Točno to je namen tega dima, nekdo to hoče. Kajti to je res odlična scena za to, da v ozadju mirno delaš, kar te je volja. Ravno takemu, razdeljenemu, prestrašenemu, brezbrižnemu, v čustva potopljenemu ljudstvu je najlažje vladati. »Gorje ti, dežela, kjer je tvoj kralj deček« (Prd 10,16), kjer so ljudje postali otroci v peskovniku.
Ta presneta demonska megla, ki meša pojme in prestavlja prioritete ter bistvo menja s trenutnostjo!
Tako se to stori, da se nič ne vidi, nič ne opazi: ljudem se preprosto prebudi čustva, razjezi se jih, prestraši, nahujska drugega proti drugemu, požene se jih v križarske vojne, pa se za dolgo izklopi njihov razum. In to je prava nevarnost te megle, ne toliko da se med sabo ne znamo pogovarjati, ne toliko to, da imamo vsak svojo pamet in da vsak rine po svoje – saj je pač vedno bilo tako – ampak to, da nimamo več razuma, samo še čustva, evforijo in bes. To pa nas žene v slabe, nepremišljene odločitve, kajti čustva so vedno najslabši svetovalec. Zaradi njih je pri nas tako, kot je, da se odločamo impulzivno, brez premisleka, brez modrosti, brez dolgoročnosti, samo v navalu trenutne koristi in strahu, da je ne bi več imeli. Kajti prek čustev se da človeka najlažje prepričati.
Naš čas pa zahteva bolj kot kdajkoli prej treznost, mirnost, preudarnost, videti in razumeti znamenja časov, ki se vsepovprek vsipljejo na našo sedanjost in zahtevajo spremembo, ne samo v geopolitiki, tudi na nivoju naših odnosov. Odtujeni smo si, zastrupljeni, bolj prepričani v vrednost kapitala kot ljudi. Da gre nekaj zelo narobe, nam govori že prav vsak dan, tudi če ne odpremo medijev. In samo tisti, ki se dela, da tega ne vidi, je lahko miren.
Postni čas vzemimo kot čas milosti, čas treznosti, čas razumnosti, čas umiritve čustev. Čas tehtnega premisleka, kje smo in kam gremo. In prezračimo svojo sobo, ko nihče kuri na dvorišču.

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče 3 (2024), 3.

Nad hribi na vzhodni strani doline je jutranja zarja začela rahlo barvati nebo, ki je naznanjalo, da se poraja nov dan. Dan, ki ne bo kakor drugi dnevi, ampak največji dan v letu – praznik Kristusove zmage nad smrtjo, velika noč.
Proti cerkvi na hribčku sredi vas so hiteli trije starejši fantje in se pogovarjali o nalogi, ki jih čaka: da s pritrkavanjem, pesmijo zvonov, povzdignejo praznično slavje.
»Zdajle bomo pritrkavali sveto jutro, potem pa ves čas med vstajenjsko procesijo in med ofrom po maši, nazadnje pa še popoldne ob treh, saj je jutri še en praznik,« je dejal Janez, najstarejši med njimi. France in Tone sta mu pritrdila, Tone pa je pripomnil: »Velika noč je zelo naporen dan za župnika in cerkovnika, organista in pevce pa tudi za nas pritrkovalce. Hvala Bogu, da to delo opravljamo z veseljem, ljubeznijo in mislijo na Vstalega, v čigar čast se trudimo.«
»Zase lahko rečem, da sem najtežje že opravil, ko sem vstal,« se je pošalil France. »Vstati ob tako zgodnji uri bi mi bilo vse prej kot prijetno, če ne bi pomislil, da me čakajo zvonovi, ki se bodo z mojo pomočjo oglasili v mlado jutro in ljudem naznanili veselje velikonočnega praznika. Hitro se povzpnimo v zvonik, da nas ne prehiti sonce!«
Povzpeli so se po strmih stopnicah in stopili k zvonovom. Narahlo so potrkali po njih, kakor da jih božajo in jim sporočajo svojo ljubezen in hvaležnost.
»Jaz se bom držal velikega, kakor ponavadi,« je dejal France in prijel za ojnico, Janez in Tone pa sta hitela privezovat kemblja pri manjših dveh zvonovih.
Najprej je mogočno zapel veliki zvon, nato pa sta se mu v veseli in slavnostni pesmi pridružila manjša brata, da so skupaj zapeli v pozdrav Njemu, ki je premagal smrt in dal ljudem upanje. Vsul se je ta mogočni pozdrav skozi line, objel vaške hiše in sadovnjake ter se razlil po poljih, pobožal bregove ter se dvignil do redko posejanih oblačkov. Prebujale so se ptice po drevju in med grmovjem ter se s svojimi spevi pridružili slovesni hvalnici, ki je donela iz zvonika.
Pritrkavanje se nikoli ne sliši tako lepo kot ob zgodnjem jutru, ko v zraku še ni drugih glasov. Še posebej pa v velikonočnem jutru, ko pesem zvonov budi ljudi, ki se veselijo velikega praznika in procesije, ki se bo vila skozi vas in pri kateri bodo sodelovali z očiščenimi srci.
In zvonovi so peli svojo mogočno in slovesno pesem, da je postala dolina naenkrat vsa praznična. Sveta radost je napolnila srca dobrih ljudi, ki so pesmi zvonov prisluhnili in jo razumeli. Najbolje so jo razumeli pritrkovalci, ki so jo izvabljali iz svojih bronastih prijateljev in bili tako rekoč pri njenem izviru.
Celo uro so radostno peli glasovi zvonov, razveseljevali ljudi s svojim sporočilom: Gospod je vstal, Gospod živi, aleluja!
»Mislim, da je za zdaj dovolj,« je dejal Janez. »Domov moramo, da se preoblečemo. Je že res, da ljudje ne bodo videli, kako smo med procesijo oblečeni, ker bomo v zvoniku, toda iz spoštovanja do tako velikega praznika se spodobi, da oblečemo najboljše, kar imamo.«
»Tako je prav,« je pripomnil Tone. »Sicer pa med mašo ne bomo v zvoniku in bomo tudi ljudem na očeh.«
***
Vstajenjska procesija je bila ob sedmih, pritrkovalci pa so bili v zvoniku že četrt ure prej, da so zvonovi vabili verne ljudi k največjemu prazničnemu slavju. Ob sedmih so zvonovi utihnili in pritrkovalci so se v veselem pričakovanju ozirali skozi line na množico okoli cerkve.
Župnik je pred božjim grobom z monštranco v rokah trikrat, vsakokrat višje, zapel ALELUJA in pevci so ta klic, vrisk veselja za njim trikrat ponovili. Ljudje so se zvrstili v procesijo in ko je zaplapolalo največje bandero, se je začela premikati. Vstali Gospod se je napotil med hiše in polja, da blagoslovi ljudi in delo njihovih rok.
Tedaj se je spet oglasil veliki zvon s svojo mogočno pesmijo v pozdrav Vstalemu. Ko sta se razigrano pridružila manjša dva, je njihova pesem objela procesijo in jo spremljala.
Janez, ki je pritrkaval na manjši zvon in je skozi lino gledal na procesijo, je sam pri sebi dejal: »Zame ni lepše slike kot je pogled iz zvonika na velikonočno procesijo v zgodnjem jasnem jutru.« Vso dolgo zimo in postni čas je prosil Boga in Marijo, zavetnico njihove župnije, za lepo vreme, da bo lahko tudi letos deležen tega pogleda. Bil je uslišan in iz srca mu je privrela iskrena zahvala.
***
Po maši so pritrkovalci spet šli v zvonik in pritrkavali tudi med ofrom, dokler niso vsi odšli iz cerkve še zadnji ljudje ter se napotili proti svojemu domu, da sedejo k družinskemu velikonočnem zajtrku – žegnu.
Ko so pritrkovalci prišli iz zvonika, so se za nekaj trenutkov ustavili pred cerkvijo in se dogovorili, da se dobijo še ob treh popoldne, saj bo naslednji dan še en praznik.
»Moj stari oče,« se je oglasil France, »da ni prave slovenske velike noči, če ni pritrkavanja.«
Tone je pristavil: »Letos pač ne bo mogel nihče reči, da se nismo zares potrudili.«
»Imaš prav,« je potrdil Janez, »glede pritrkavanja se ne more pritoževati, da ga je bilo premalo.«
»Ja, letos smo se res potrudili in sem prav zadovoljen,« povedal svoje Tone. »Sprašujem se, kako bo v bodoče s pritrkavanjem. Med mladimi ni videti posebnega zanimanja za to lepo slovensko navado.«
»Nekaj se le premika, ponekod delujejo pritrkovalske skupine,« je povedal Janez. »Res bi bilo zelo škoda, če bi se ta lepa glasba zvonov, ki je doma edino na Slovenskem, ne ohranila. Ohranila Bogu v čast in ljudem v veselje! Mi pač bomo pritrkavali, dokler bomo mogli,« je zaključil pogovor in svoja dva prijatelja pozdravil: »Vesele praznike in nasvidenje popoldne.«

MALAVAŠIČ, Ivan. (zgodbe) Ognjišče (2022) 05, str. 78-79.

Že dolgo ni bil njen korak tako lahak in hkrati tako težak. Tudi ni vedela, ali jo navdaja bolj strah ali upanje. Hitela je. Kar vleklo jo je naprej po kolovozu, o katerem ji je šepetaje govoril skrivnostni neznanec. Naj nič ne sprašuje, ji je nekajkrat dejal, samo dobro naj posluša. In da upa, da bo na koncu našla kraj v bližini velike skale, ki je tako zaznamoval njeno in mamino življenje.
Njeni najzgodnejši spomini so tako zelo povezani z materinim otožnim obrazom. Komaj je dobro shodila, je že začutila, da se za njim skriva nekaj hudega, usodnega. In s temi občutki je odraščala. Pogovori sosedov in neznanih ljudi so ji počasi razkrivali, kaj mamo tako teži. Pogovarjali so se šepetaje, da so bile njihove besede komaj razumljive, in se plašno ozirali naokoli, če jim morda kdo prisluškuje, čeprav ni bilo nikogar v bližini. Stisnjena v kakšnem kotu ali skrita pod mizo je lovila posamezne besede. Čeprav je ujela sem pa tja le kakšno, je po vsakem takem pogovoru vedela in razumela nekoliko več. Še preden so ji povedali, zakaj nima očeta, je že vse vedela. In tudi vanjo se je ugnezdila tista grenka bolečina, ki jo je brala na materinem obrazu.
Bila je že v letih, vendar je hitela, kolikor je mogla. V mislih je ponavljala neznančev opis poti in pazila, da ne bi spregledala kakšne podrobnosti. Rekel ji je, da za pot ve samo iz očetovih besed, ki so se kot v blodnjah po delih trgale iz njega. Še zdaj ne ve, ali mu je oče to pripovedoval namenoma, ali mu je ušlo nehote in bi mu verjetno ukazal, naj o vsem molči. Zato naj ona vse čimprej pozabi, predvsem pa njega. On pa, odkar ve za takratne dogodke in to pot, čuti v sebi obupno težo in bolečino. Moral je spregovoriti, sicer ne bi mogel več živeti. Kar pobralo bi ga.
Kolovoz se je vedno bolj vzpenjal. Samo naprej naj gre, ji je bilo rečeno. Bala se je, da bi se pot nepričakovano razdvojila in ne bi vedela, po kateri naj gre naprej. Vsaka steza, ki se je odtrgala od kolovoza, jo je vznemirila in napolnila s strahom. In prisluškovala je, če je morda že slišati šumenje studenca. Pa je slišala le morečo tišino. Ko je že skoraj obupala, je tiho zažuborelo. Stekla je in kmalu zabredla v potok, ki je na široko prečkal kolovoz, da ji je voda napolnila čevlje. Kakšno olajšanje!
Srce ji je začelo glasneje utripati, ko je zagledala stezo, ki se je odcepila od poti in se usmerila navzgor ob potoku. Točno tako, kakor ji je bilo povedano. »Hvala Bogu!« je neprestano ponavljala. Steza se bo vlekla, ji je bilo rečeno. Toliko časa naj gre po njej, ko se bo začela spuščati. Takrat naj se spusti po bregu v grapo.
Steze kar ni hotelo biti konec. Negotovost je vedno bolj lezla vanjo. Se steza že dovolj spušča? Naj gre še naprej ali ne? V dvomu in negotovosti se je vprašala; »Bom sploh našla tisti kamen? Bom dovolj močna, da ga bom odmaknila?«
Končno. Steza se je začela spuščati, torej se mora spustiti v grapo. Samo kdaj in kje? Tega ji skrivnostni neznanec ni znal povedati. Še sama ni vedela, zakaj je kar naenkrat stopila s poti in se spustila po strmem bregu navzdol. Lovila je ravnotežje, se spotikala ob veje, skrite pod listjem, nemočno padala in se pobirala. Spuščala se je, spuščala in se ozirala, če bo kje zagledala kakšno skalo.
Strmina se je umirila v ozko dolino. Spuščanje jo je utrudilo, da so se ji noge tresle. Kam naj zdaj gre? Na slepo je zavila po grapi navzgor. Z begajočimi pogledi je nestrpno iskala kar koli bi spominjalo na skalo. Pa so bila povsod samo drevesa in grmovje. Tla so bila mehka in vlažna. Čutila je, da ji je začelo zmanjkovati moči. Že ob najmanjši oviri se je spotaknila. Le še upanje ji je dajalo moč, da je vedno znova vstala in iskala tisto skalo, o kateri ji je pripovedoval skrivnostni neznanec. V njeni bližini je bil umorjen njen oče, blizu nje zakopan, na grob pa so zavalili velik kamen. Pa skale ni hotelo biti nikjer! Prav nikjer. »Tudi groba ne bom našla,« se je vedno bolj bala.
Ko je zopet padla, se ni mogla več pobrati. Zavlekla se je do najbližjega drevesa in se naslonila nanj. Bolečina in razočaranje sta ji pobrala zadnje ostanke moči, misli pa so postale neskončno utrujene. »Vsega je konec.«
Še sama ni vedela, kako dolgo je bila tam ob tistem drevesu. Počasi se je bolečina izgubljala, misli pa umirile. Objela sta jo mir in tišina. Ne, ni se ji zdelo, res je čutila, da se je je dotaknila neka bližina. Tega ni doživela še nikoli. Kot da je nekdo položil roko na njeno ramo. Začudeno je pogledovala okoli sebe. Nikogar ni bilo. »Čudno,« je pomislila in vstala, Presenečena je bila, da skoraj ni več utrujena. Ozirala se je okoli sebe. Vse je bilo tako kot prej. Povsod samo smreke, bukve in grmovje. Pa vendar je dobro čutila, da mora biti tu nekje tista skala in tisti kamen, položen na očetov grob. Tu nekje!
Iz torbice je vzela svečko. Elektronsko. Iskala je primeren prostor. Nekaj korakov stran je ležal podolgovat kamen. Odstranila ga je in na njegovo mesto položila prižgano svečko. »Naj razsvetljuje to grapo, saj je tu nekje očetov grob.«
Pomislila je na mamo. Na njen trpeči obraz. »Le zakaj ni mogla mama priti sem, da bi začutila očetovo bližino? Vse svoje gorje in stiske bi lahko izročila zemlji v tej nesrečni grapi!«
Šele mrak jo je opomnil, da se mora vrniti. Če bo sploh našla pot nazaj. Pa saj se ji to ni zdelo niti tako pomembno. Pomembno je bilo, da je prišla v očetovo bližino in da se bo še vrnila. Takrat bo našla tisto skalo in tisti kamen, ki so ga vrgli na očetov grob in ga bo nekdo odstranil. Da bo lahko poljubila zemljo, ki skriva v sebi mamino in njeno bolečino.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2020), 43-44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Orala sva na rebri, na naših težkih, ilovnatih njivah. Konj je bil utrujen. Vso zimo je vozil les z Jelovice. Oče je bil utrujen še bolj. Vsak dan, navsezgodaj že, je stopal za težkimi, okovanimi sanmi - »posmojkami« v Jelovico, po strmi, koritasti poti. Ledeni veter in sneg, ki se je usipal s smrek, je očetu zresnil pogled in mu še bolj poglobil gube v rjavem, kakor usnje trdem obrazu.
Stopala sem ob konju, držala sem ga za uzdo in se v visokih gumijastih škornjih opotekala sem ter tja. Dan, ki se je rodil, je bil lep. Zarja, ki je prilezla od Jamnika sem, je rdeče obarvala smreke v Pustem gradu. Tudi macesen pod njimi je postajal rdeč. Prav tako tudi rjavo zelene trave, ki so rasle okoli njiv.
Zavzdihnila sem, konj je bil nemiren in nepredvidljiv. Šele pred kratkim smo ga zamenjali. Prejšnjega sem bila vajena. Vedno je, kadar sva ob tako težkem delu počila, obstal in počakal. Zahrzal je, jaz pa sem naslonila glavo na njegov močni vrat in podrgnila nos v toplo, od potu premočeno dlako.
Tokrat tega še nisem poskusila. Nisem mu še povsem zaupala.
»Poženi! Daj, potegni za came!« je rekel oče, če sva se le malo ustavila. Ustavila pa sva se velikokrat! Oranje teh njiv je bilo najtežje. Bile so široke in dolge. Ležale so v strmem hribu. Rob pred mojimi očmi je bil tako visok, da se iz doline, kjer sva obračala, ni videlo na drugo stran. Šele po dolgih, težkih korakih in kratkimi počitki med tistim mučnim vzpenjanjem se je videlo čez. Od tam pa do konca ni bilo več daleč.
Konj je imel came ali žvale - del uzde, ki je v gobcu, kmalu vse slinaste. Tudi po roki se mi je cedila njegova topla slina. Ko sem spet poprijela za vajeti in ga potegnila k sebi, da sva se odpočila, je stresel z glavo in zakopal.
Pogledala sem nazaj po njivi. Brazda za plugom in očetom se je svetila, zemlja se še ni povsem odtajala. Tudi zato je bila tako trda in težka.
Oče se je vzravnal. Obrisal si je pot s čela. Pogledal je po meni in konju in se spet sklonil k brazdi. Vzel je v roke otko in natančno odrezal prst s pluga.
»Letos je pa hudo s to zemljo,« je zamrmral. Bolj sebi kot meni. »Kakor bi oral beton...«
Tlesknil je z bičem in šli smo spet dalje. Konj je zahrzal, napel mišice, da je v preozkem komatu kar zahreščalo. Zakopal je s kopiti in vlekel, vlekel...
»Še malo, pa bomo čez rob! Še nekaj metrov!« sem pomislila in odskočila na stran. V tistem silnem naletu bi me lahko pohodil. Vendar me ni! Prišli smo čez rob in spet počili. Od tam naprej je šlo malo lažje. Svet je bil bolj položen in videlo se je že na konec njive.
Pogledala sem v rob pod domačo hišo. Cvetele so že trobentice. Staro drevje je napenjalo popje. V kozolcu je med latami vlekel veter in odpihnil na tla še zadnja suha stebla fižola. Tam smo ga še vedno hranili, če bi slučajno zmanjkalo krme. Vendar je je bilo tisto zimo dovolj.
Na njivo so priletele vrane. Spustile so se v svežo prst za nami in se drle. Vendar pa se mi je zdelo, da so vesele. Da so tisti kriki le pozdrav soncu in življenju! Premagale so zimo in napovedovale zelenje in cvetje in takoj za tistim tudi praznično cvetno nedeljo.
»Ne bo več dolgo, ko bodo pod našo hišo zacvetele tudi rabele,« sem pomislila. To sadje je prvo zacvetelo. Za njimi so zacvetele divje češnje pod gradom. Takoj za njimi pa vse sadno drevje, od kraja. Sonce je vedno topleje grelo in vrnile so se lastovke...
Z očmi sem šla za vrano, ki se je dvignila iznad razora, in si popravila lase s čela. »V razor glej, ne pa okrog!« je rekel oče za mano. »Kakor boš vodila konja, tako nama bo šlo!«
Oče je bil zelo redkobeseden človek. Zato sem vzela za dobro vse tisto, kar je sploh povedal. Tega sem se počasi navadila. Tudi doma, pri mizi, je bil tak. Vendar so bili tisti naši skupni obredi za mizo vseeno lepi. Kot praznični. Z mamo sta se razumela, tudi takrat, ko sta malo govorila. In jaz sem razumela njiju. Nič takega se ni zgodilo, da bi zmotilo naše mirno, vsakdanje družinsko življenje. Delo in jelo in nobenega hitenja. Trde njive, oranje, setev in žetev in veliko zadovoljstva. Ob vsaki, še teko borni letini...
Ko smo se spet obrnili, sem nastavila svoj obraz soncu in zamrmrala: »Še malo, pa bo! Samo še malo...«
Oranje je bilo zame od vseh del pri hiši najtežje. »Ata, morali bomo kupiti traktor. Za vse bo lažje,« sem rekla, ko sva bila že nekje na sredi.
»Dokler bom jaz pri hiši, bo tudi konj!« je zaključil in nobene besede več v tej smeri ni bilo. . . Mama je čez čas prinesla malico. Kruh, zaseko in mošt. Naslonila sem se na konjev vrat in malo počakala. Ni se premaknil! To je pomenilo, da bo med nama počasi še vse v redu.
Ugriznila sem v svojo malico in spila kozarec mošta. Tudi konju sem dala nekaj kruha in hvaležno se je podrgnil obme.
»Mogoče bova celo prijatelja!« sem pomislila in ga potrepljala po prepotenem vratu.
»Daleč ste že s tem oranjem,« je rekla mama, ko je pogledala po brazdi za nami. »Vseeno pa mislim, da bi moral pripreči. Ja, k sosedu bi moral po konja. Z dvema bi šlo laže...«
»Saj sem mu rekla. . . Ali pa s traktorjem! Traktor bi morali imeti. To!« »Traktor?« je rekla mama in pogledala vame. »Kje pa bomo dobili denar za traktor! Ali ne vidiš, kako gara? Kako trpi pozimi z lesom! Le ta zaslužek je pri hiši. Še to težko zmore... Kar poglej ga!« Dala sem konju preostanek kruha in pogledala nazaj. Oče je sedel na plugu. Njegov koščeni hrbet je bil zdaj še bolj upognjen. Zelen klobuk, zelen pulover in visoki gumijasti škornji... Jelovica in njive... Dan za dnem isto...
Počasi je prijel kruh v roke, ga razlomil in začel jesti. Nekaj grenkega se mi je nabralo v grlu,. Pogoltnila sem tisto in utihnila.
Oče in mama sta še nekaj časa govorila, kaj bomo posejali. Kaj bo na tej in oni njivi zraslo. Gledala sta po njivi na strmi rebri in modrovala. Kako bi kljub skopi zemlji le nekaj pridelali. Nobenemu se ni zdelo delo pretežko. Samo da bi seme vzklilo, da kasneje ne bi bilo pozebe in suše in... Vsega tistega, česar se kmečki človek že stoletja boji.
In tudi tisto leto nam ni v vsem prizaneslo! Bila je pozeba, veliko žita je šlo. Tudi cvetje rabel je oparilo. Vročine in nevihte so oklestile kar precej klasja. Vendar...
Nekaj je ostalo! Nekaj vedno ostane! Vedno, po neki božji volji, narava toliko pusti človeku, da preživi. Preživi, se pobere in gre naprej.
Polja danes niso zorana. Tudi na naši rebri ne! Pravijo, da se ne da toliko trpeti in da ne zmorejo vsega skupaj. Službe in njiv! Da je to preveč. In da tudi treba ni!
Upam, da imajo prav...
ŠKRINJAR, Polona. (zgodba) Ognjišče (2007) 3, str. 56