Sveti Nikolaj je zgodovinsko izpričana osebnost, o njegovem življenju obstaja tudi več legend. Najbolj znana je tista, ki pripoveduje, kako je škof Nikolaj pomagal obubožanemu očetu, ki je imel tri neporočene hčere, a brez dote. Škof Nikolaj je tri večere zaporedoma vrgel skozi okno njihove hiše kepo zlata in dekletom priskrbel primerno doto. Ta legenda je podlaga za navado, da sveti Nikolaj/Miklavž zvečer pred svojim godom prinaša otrokom darove v nastavljene posode. Sveti Nikolaj se je rodil okoli leta 250 v Patari v Mali Aziji staršem po dolgih letih zakona. Ko sta umrla, je podedoval veliko premoženje, ki ga je razdelil med reveže, sam pa je šel v samostan. Okoli leta 300 je postal škof v mestu Mira in tamkajšnjo občestvo vodil skoraj petdeset let. Njegov grob v Miri je kmalu postal sloveča božja pot na krščanskem Vzhodu. Češčenje sv. Nikolaja je razširjeno po vsem svetu. V Rusiji so ga sprejeli za narodnega svetnika. O njegovem češčenju pri Slovencih priča 120 njemu posvečenih cerkva na naših tleh. (sč)

Na sliki: A. Cebej, sv. Nikolaj, oltarna slika, olje na platno, Bizovik, p. c. sv. Miklavža.

Na slovenskem ozemlju je sv. Nikolaju posvečenih 120 cerkva: 36 župnijskih in 84 podružničnih. – Največ ‘Miklavževih’ ž. c. je v LJ nadškofiji (11):  Babno Polje, Bohinjska Bistrica (2), Dol. Logatec, Janče, Lipoglav, Litija, Ljubljana - Sv. Nikolaj (1), Ovsiše, Sava, Sorica in Zapoge; imajo pa kar 33 p. c.: Hudi Vrh (Bloke), Paka (Borovnica), Dvorje (Cerklje na Gor.), Zabreznik (Čemšenik), Podgora (Dobrepolje - Videm), Mevkuž (Gorje), Slivnica (Grahovo), Visoko (Ig), Brdo (Ihan), Podgorje (Kamnik), Gozd (Križe), Bizovik (Ljubljana - Štepanja vas), Vrh (Moravče), Strahinj (Naklo), Dvor (Polh. Gradec), Renke (Polšnik), nad Mačami in na Možjanci (Preddvor), Močilno in Sava (Radeče), Godešič (Reteče), Praprotno Brdo (Rovte), Golica (Selca), Jeprca (Sora), Ulaka (Sv. Trojica nad Cerknico), Cerovo (Šentjurij/Grosupljem), Čolnišče (Šentlambert), Gradišče (Šentvid/Stični), Greben (Šmartno v Tuhinju), Bela (Špitalič), Hlevni Vrh (Vrh Sv. Trije Kralji), Kureno (Vrhnika) in Sp. Bitnje (Žabnica). – V KP škofiji je sv. Nikolaj zavetnik desetih ž. c.: Ankaran (8), Avber, Breginj (4), Budanje (5), Cerovo, Golac, Kred, Podbrdo, Podsabotin in Suhorje; prav toliko (10) je tudi p. c.: Plužna (Bovec), Landol (Hrenovice), Slo. Gračišče (Kubed), Krstenice (Kanal), Koper (sv. Miklavž), Gabrovica (Osp), Jazne (Otalež), Nanos (Podnanos), Neblo (Šlovrenc), Palčje (Trnje). – NM škofija ima tri ž. c. sv. Miklavža: Adlešiči (7), Metlika (11) in Novo mesto - stolna župnija (3); kar 22 pa je p. c.: Sela (Ajdovec), Dol. Kronovo (Bela Cerkev), Boštanj (sv. Miklavž), Stražnji Vrh (Črnomelj), Vrh (Fara/Kočevju), Kostanjevica na Krki (sv. Miklavž), Vel. Podlog (Leskovec/Krškem), Martinja vas (Mokronog), Stranska vas (Novo mesto - Šmihel), Sp. Čačič (Osilnica), Žuniči (Preloka), Gradnik (Semič), Mala Gora (Stara Cerkev), Pangrč Grm (Stopiče), Brezovo (Sv. Križ - Gabrovka), Gradec (Sv. Križ Podbočje), Budna vas (Šentjanž), Gorjanci (Šentjernej), Otok, (Škocjan/Novem mestu), Podturn (Toplice), Gradenec (Žužemberk), Žužemberk (Miklavž). – V MB je sv. Miklavž zavetnik šestih ž. c.: Majšperk, Sv. Miklavž ob Dravi (10), Sv. Miklavž/pri Ormožu (6), Šmiklavž/Slov. Gradcu) (9), Vuzenica in Zavrč; imajo še tri p. c.: Koritno (Čadram - Oplotnica, Sele (sv. Miklavž) in Falski Grad (Sv. Marija v Puščavi). – V CE škofiji imajo štiri ž. c. sv. Miklavža: Polje ob Sotli, Sevnica (13), Sv. Miklavž nad Laškim (14) in v Žalcu (12);  14 pa je p. c.: Celje - Sv. Cecilija (Sv. Miklavž), Vrba (Dobrna), Drevenik (Kostrivnica), Planina (Ljubno ob Savinji), Ljubija (Mozirje), Šmiklavž (Nova Štifta), Podvin (Polzela), Lemberg (Sladka Gora, Vinarje (Slivnica/Celju), Tisova Gora (Sv. Jurij ob Taboru), Planinska vas (Sv. Vid na Planini), Sotesko (Šmarje/Jelšah), Loke (Trbovlje - Sv. Martin), Plešivec (Velenje - Sv. Martin) in Stari Grad (Videm - Krško). – V MS škofiji sta sv. Nikolaju posvečeni dve ž. c. (Dolenci in stolna v Murski Soboti-spodaj),  v Selu (Kančevci) (15) pa imajo pa tudi p. c. (mč)

Stolna cerkev sv. Nikolaja v Murski Soboti

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 12, str. 131.

Živel je mož, ki je bil nekdaj bogat, toda izgubil je dvorno službo in vse imetje. Imel je tri odrasle hčere, ki bi se poročile, a jim ni mogel priskrbeti dote. Nesrečni oče se je odločil, da bo trgoval z lepoto in mladostjo svojih hčera in tako nekaj zaslužil. Hčere pa so vneto prosile Boga, da jih reši tega zla.
Škof Nikolaj je zvedel za to očetovo odločitev in je sklenil, da to prepreči. Napolnil je vrečko z zlatniki in se ponoči prikradel do njegove hiše in vrgel vrečko skozi okno.
Oče deklet se je začudil, ko je zjutraj našel toliko denarja. Videl je, da to zadostuje za poroko prve hčerke.
To se je kmalu ponovilo in oče je lahko omožil še drugo hčerko.
Zgodba ima dva različna konca:
Očetu je nekaj govorilo, da bo neznani dobrotnik gotovo še v tretje prišel. Zato ga je čakal nekaj noči. In res, ko je škof Nikolaj vrgel svoj dar še za najmlajšo hčerko, je oče skočil, ujel neznanca in v njem prepoznal škofa. Ta ga je rotil, naj molči, toda srečni oče je veselo novico razglasil po celem mestu.
Po drugih virih pa se je zgodba končala drugače:
Miklavž je opazil, da oče deklet čaka nanj in našel je rešitev: splezal je na streho in vrečko z zlatniki vrgel skozi dimnik. Na odprtem ognjišču so se sušile nogavice in zlatniki so padli vanje.

Od tod izvira navada, da ponekod Miklavžu nastavijo nogavice ali škorenj.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Ljudje v okolici so si ga težko predstavljali brez kolesa. Kamor koli se namenil, je sedel na kolo, pa naj bila pot še tako kratka. Med vožnjo je Damjan opazoval vse, kar se je dogajalo okoli njega. Tako je vedel, da ima vsaka hiša svoje navade: eni so vedno nekaj brkljali okoli hiš, drugi so pred njimi posedali, eni so mu odzdravljali, drugi pa so se delali kakor da ga ne vidijo. Vedno pa so mu pozdrave vračali otroci, katerim je že od daleč mahal v pozdrav. Tudi v šolo se je vozil s kolesom, izogibal se je glavnih cest in poiskal stranske. In tam je pogosto srečeval starejši par. Bila sta nekaj posebnega: on je bil visok in močan, na glavi je vedno imel klobuk, ki ga je naredil še večjega, ona pa je bila nekoliko manjše postave. Hodila sta počasi in le redkokdaj sta se pogovarjala. Vedno pa sta se držala za roke in prav to ga je presenečalo. Vedel je, da se oče in mama imata rada, ampak da bi se kdaj prijela za roke, tega ni doživel. Vedno, kadar ju je opazil, je najprej pogledal, če se tudi tokrat držita za roke.

Ko je šel v srednjo šolo, se je vozil z avtobusom. V drugem letniku jih je profesor pri sociologiji vprašal, kdo so njihovi vzorniki. Nekateri so rekli da starši, drugi so naštevali bolj ali manj znane osebnosti. Damjan pa je imel pred očmi tisti starejši par in dejal, da sta mu ta dva ljubeča človeka na neki način vzor.
Sošolci so ga malo čudno pogledali, profesor pa je vprašal: »In kako jim je ime?«
»Tega pa ne vem,« je presenetil profesorja in sošolce.
»In kako da sta ti vzornika?« se je čudil profesor.
»Pomembno je, kaj sem čutil, kadar sem ju srečal,« je povedal.
»Zanimivo, zelo zanimivo,« je menil profesor.
Po uri je stopil k njemu Erik: »Si mislil na Miklavža?«
»Katerega Miklavža?« se je začudil Damjan.
»Tistega, ki ti je na neki način vzor.«
»Kaj ga poznaš?«
»Ja, blizu nas stanuje. Pa mu ni ime Miklavž, le tako mu vsi pravimo. Menda je Gašper.«
»Zakaj mu potem pravite Miklavž?«
»To biti znal bolje povedati moj oče. Ko je bil mlad, je bil menda velikokrat Miklavž. Oče mi je tudi povedal, da mu je nekoč dejal, da bi bil rad še kdaj Miklavž.«
»Čudna želja,« je pripomnil Damjan.
Na ta pogovor bi Damjan gotovo pozabil, če ne bi nekaj let kasneje v njihovi župniji pripravljali miklavževanje. Fantje so se hitro domenili, da bodo oni peklenščki, dekleta pa angeli, zataknilo pa se je pri izbiri Miklavža.
»Kaj če bi bil ti?« se je Tomaž, ki so mu rekli režiser, obrnil k Damjanu.
»Jaz?« se je začudil in zardel. »Jaz sem za to premlad. Miklavž mora biti odrasla oseba. Poznam pa nekoga, ki bi bil rad Miklavž.«
»Kaj nam tega nisi takoj povedal!« je bil vesel Tomaž.
Damjan jim je potem povedal, kako je kot šolar srečeval starejši par, ki se je vedno držal za rok, in ta gospod si menda želi, da bi bil še kdaj Miklavž.
»Ta bi bil ravno pravi za naše miklavževanje,« so menili vsi.
Damjan je poklical Erika: »Čuj, povej Miklavžu, da bo lahko letos v naši župniji Miklavž!«
»Tega bo gotovo zelo vesel,« je bil prepričan Erik. Naslednji dan pa mu je Erik vrnil klic: »Ne vem, če bo kaj. Oče ga je vprašal, pa je rekel, da je za to že prestar.« Damjan je na vajah povedal, da z njegovim Miklavžem verjetno ne bo nič.
»Pa poiščimo drugega,« so predlagali nekateri.
»Po ovinkih se ne moremo pogovarjati,« je menil Tomaž, »nagovoriti ga moramo osebno!«
Ko je Tomažu uspelo dobiti Miklavževo telefonsko številko, ga je poklical. »Na obisk sicer lahko pridete, dogovorila pa se bova bolj težko,« mu ni dajal veliko upanja. Ob dogovorjeni uri sta bila Damjan in Tomaž pred Miklavževimi vhodnimi vrati. Ko so se odprla, je pred njima stal Miklavž. Damjanove oči so premerile njegovo postavo. Prvič ga je videl tako od blizu. Nič več se mu ni zdel tako velik kot pred leti. »Gašper,« jima je ponudil roko. Damjanova se je kar zgubila v njegovi, stisk pa je bil močan in topel. Za njim je prišla žena. Ko mu je podala roko, ga je prevzel njen nasmeh. Toliko topline je bilo v njem!
Povabila sta ju v dnevno sobo. »Torej vidva bi me rada naredila za Miklavža,« je dejal Gašper z glasom, ki je bil bolj živahen kot njegove kretnje. Tomaž je na kratko predstavil delo v župniji in izrekel prošnjo za sodelovanje.
»Priznam, da mi vaše povabilo dobro dene. Kako pa ste zvedeli, da sem včasih želel, da bi bil še kdaj Miklavž?«
»Erik mi je povedal, da mu je povedal oče,« je pohitel Damjan.
»Kaj res?« se je čudil Gašper. »Že dolgo je tega, kar sem imel takšne želje,« je bilo čutiti zadrego v njegovem glasu. »Predolgo je že tega in medtem se je marsikaj spremenilo. Zdaj hodi Miklavž že po vseh mestih z vsem mogočim spremstvom, v naših mladih letih pa smo lahko miklavževanje pripravili samo v cerkvi ali po domovih. V naši veroučni skupini smo sklenili, da ga pripravimo za naše mlajše brate in sestre in sorodnike. Nekdo je napisal primerno besedilo, mene, ki sem bil največji, so določili za Miklavža, fantje so bili peklenščki, dekleta angelčki. Najmanjša med njimi je bila Mojca,« mu je pogled obstal na ženi. »Saj smo se že dolgo družili, toda nikoli je še nisem v resnici opazil. Ko pa mi je takrat podajala pakete, sem zagledal njene oči in kmalu ne bi več vedel, komu naj paket izročim.«
Žena se je samo rahlo nasmehnila in odhitela v kuhinjo »Čaj bom skuhala.«
Gašper je malo počakal, kot da zbira spomine. »Saj vem, da je to morda malo smešno, ampak tako je bilo: tisti angel mi je v hipu segel v srce in glavo!«
»Res ni običajno, da angel nekomu zmeša glavo,« se je zasmejal Tomaž.
»Tisti ogenjček se je počasi vnemal in na koncu vzplamenel ... V mladinski skupini smo nato še nekajkrat pripravili miklavževanje. Jaz Miklavž, Mojca angel. Zelo rada je nastopala kot angel. No, pozneje sem včasih v kakšni prijateljski družbi rekel, da bi bil rad še kdaj Miklavž ... Predvsem zaradi nje!«
»Zaradi žene?« sta se začudila.
»Ampak njej sploh ni treba nastopati kot angel,« je začel s premislekom. »Vesta, ona je res angel. Angel brez peruti.« Damjana in Tomaža je presenetila toplina njegovega glasu. »Toda vrnimo se k vašemu miklavževanju. Tako bom rekel: sveti Miklavž je poznal razmere, v katerih živeli ljudje, posebno otroci. In imel jih je zelo rad. Takšni morajo biti tudi njegovi nasledniki. Miklavž mora otroke poznati, da lahko ob darilu izreče besede, ki jih otrok potrebuje. Ali kateri od vaju zmore to?«
Tomaž je pogledal Damjana in zaklical: »Prijatelj, nihče med nami ni bolj primeren kot ti!!
Damjanu je postalo neprijetno. Ni pričakoval takega razpleta.
Gašper se je prisrčno zasmejal. »No, glejta! Že vidim, da se bo znal ta mladi mož vživeti v svetega Miklavža. Njega se ne sme igrati, njega je treba doživeti. Potem res pride Miklavž.«
Gospodinja Mojca je prinesla čaj in vprašala: »Ste se dogovorili?«
»Ja in ne,« je odvrnil Tomaž, Mojca pa ni vprašala, kaj to pomeni.
Popili so čaj. Gosta sta se zahvalila za lep večer in se poslovila.
»Škoda, da ga nisva prepričala,« je začel Damjan, ko sta stopala proti avtu.
»Morda pa niti ni. Zdaj, ko sva srečala skoraj pravega Miklavža, boš ti veliko lažje Miklavž,« ga je spodbujal Tomaž.
»Ampak on je imel ob sebi skoraj pravega angela,« je pripomnil.
»Na svetu je veliko ljudi, ki ne vedo, da so angeli,« je modroval Tomaž. Damjan pa je molčal in že zbiral misli in besede, s katerimi bo kot Miklavž obdaril otroke.
JARC,Janko, Smiljan. Ognjišče (2016) 12, str. 24

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

To je prav zares krivično! Zakaj je lahko velika noč vedno v nedeljo, pa binkošti tudi … sveti Miklavž pa ima god enkrat v torek, drugič v sredo, pa v četrtek ... In letos v ponedeljek, huje že ne more biti!« Blaž se je kujal. Zjutraj je lahko le na hitro pogledal darila, olupil mandarino, pohrustal nekaj suhih hruškovih krhljev … pa je že moral v šolo. Miklavž mu je v košari pustil razdelilnik za tire na njegovi leseni železnici. A preden ga bo lahko namontiral, mora v šoli odsedeti celih pet dolgočasnih ur. Zares krivična reč!
»Doma bom ostal! Izkoristil bom šolski dopust!« se je nenadoma domislil. A starša se nista strinjala.
»Tistih pet dni šolskega dopusta bomo izkoristili za družinske počitnice.«
»Kaj pa če napišeš, da kašljam? V šoli se nikoli ne zlažem, zato morda enkrat ne bi bilo tako narobe …«
Mama se ni dala prepričati in Blaž se je vdal v usodo. Neža ga je vsa nestrpna čakala na vratih. »Pridi, greva, res ne bi rada zamudila …«
Mami je skozi okno gledala, kako sta se otroka oddaljevala po ulici. Neža je hitela, Blaž pa je po polžje hodil par korakov za njo. Pri prehodu za pešce ga je počakala.
»Alo, daj pohiti! Saj veš, da te bo doma vse počakalo. Popoldne pride pa še babica in prinese kakšno malo presenečenje, ki ga je Miklavž pustil pri njej.« Blaž se je nasmehnil, res je bil vesel babice. Zadnje čase tako redko pride. Prav vseeno mu je bilo, ali kaj prinese ali ne. Rad se je stisnil v njeno naročje, užival je v božanju, čeprav so bile babičine roke vse hrapave od dela na polju. Pouk je ob misli na babičin obisk minil hitreje.

***

Ču-ču-ču vlakec je drdral po leseni železnici. Strojevodja Blaž in kretničar Anton sta bila tako zatopljena v železničarsko delo, da sta preslišala zvonec.
»Oho, to je pa že nekaj, če Miklavževo darilo otroke zaposli za celo popoldne …«
»Babiiii!« Dečka sta stekla v babičin objem. Kljub starosti so bile njene roke močne. Ko so jo objeli vnučki, so se ji v očeh vedno zableščale drobne solze veselja. Blaž je vedel zanje, a je ni izdal.
»Vidva se kar igrajta, jaz se bom usedla tule ob rob železnice …«
»Tudi letos nam pripoveduj o Miklavžu, babica, prosim!« Blaž in Anton sta parkirala vlakec in se stisnila k babici.
»Seveda, če želite, vam povem kakšno zgodbo iz življenja dobrohotnega moža.«
»Jaaa!«
»Ko je bil sv. Miklavž škof v Miri, sta ljudi pestili huda lahkota in revščina. Škof Nikolaj, kot tudi rečemo Miklavžu, je ljudem razdal vse svoje imetje, na koncu je ostala le še škatla zlatih posod, ki pa so bile last Cerkve. Glej, ti moji ljudje so Cerkev, kar daj jim še to zadnjo škatlo … je ključarju naročil dobri Miklavž. Sedaj je bil škof reven, prav tako reven kot vsi njegovi otroci. A ostala mu je molitev. Vztrajal je v veri in zaupanju. Ljudje so se mu posmehovali, češ, od molitev ne moremo živeti. A dobri škof je ljudem izmolil čudež. Bog je naredil, da so v pristanišče prispele barke iz Egipta – vse polno natovorjene z žitom!«
»Kako lepo! Prav vse je razdal!« je vzklikala Neža.
»Dobrohotnost tega skromnega škofa je bila tako velika, da je še njegova smrt ni ustavila! Še vedno se množi in razveseljuje otroke iz roda v rod … In prav vi, otroci, imate zelo zelo pomembno nalogo. Poskrbeti morate, da se Miklavževa dobrota ohrani.«
»Misliš nas tri? Mene, Antona in Nežo?« je Blaž negotovo vprašal.
»Ja, prav vas mislim, vaša naloga je, da postanete Miklavži in širite njegovo dobroto naprej.«
»Ampak kako?«
»Zelo preprosto …« Babica se je nasmehnila in iz svoje pletene košare potegnila deset pobarvank in deset lizik. Anton je hitro zgrabil liziko, a ga je babica ustavila. »Anton, pomisli, koga boš razveselil s tole liziko.«
Anton ni razumel. Njemu je Miklavž prinesel sladko presenečenje, ki ga je že pohrustal, zakaj ne sme še te lizike? Saj jih je babica prinesla več kot dovolj za vse!
»Pri meni je sveti Miklavž pustil pobarvanke in lizike … in tole sporočilo.«
Razvila je listek, na katerem je z zlatimi črkami pisalo: Draga babica, tole darilo odnesi svojim vnukom. Če zmorejo, naj ga razdelijo svojim sošolcem in prijateljem, ki živijo bolj skromno. Nauči jih, da tudi oni postanejo Miklavži.
»No, otroci moji zlati, bo šlo?«
»Seveda bo šlo!« je bil odločen Blaž.
Anton je poskočil: »Naša nova soseda, tista deklica, ki ima samo mamo ...«
»Anika?« je vprašala Neža.
»Ja, Anika! Njej bomo odnesli eno pobarvanko.«
Neža je stekla v svojo sobo po darilno vrečko – vanjo so položili pobarvanko in liziko. »Še tega mehkega konjička dodajmo.« Neža je imela rada konjičke, zato se je od pliška težko poslovila. Pa vendar: »Dar, ki malo boli, največ šteje,« je pomodrovala na glas. »Pridita, fanta, gremo kar takoj. Ampak potiho. Da nas nihče ne vidi. Sv. Miklavž je darila delil na skrivnem …«
Po hodniku se je slišalo le pridušeno drsenje copatkov. V klet so na kljuko vrat so obesili Miklavževo darilo.
»Pridita, pripravimo še ostala!« je zašepetal Blaž.

***
Naslednje jutro sta Neža in Blaž na poti v šolo pokukala v klet. Na vratih ni bilo več darila. Namesto darilne vrečke je bilo nalepljeno sporočilo: Dragi sv. Miklavž, hvala za tvoje presenečenje! Rada te imam. Tvoja Anika.

PEZDIR KOFOL, Marjetka (rubrika Zakajčki). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 14-15. Ilustracije: Polona Lisjak

Otroška vprašanja o veri tudi v knjižnih izdajah:
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Zakajčki. Koper. Ognjišče 2019.
KOFOL PEZDIR, Marjetka - LISJAK, Polona. Še bolj radovedni zakajčki. Koper. Ognjišče 2021.

Dan se je počasi prevešal v večer. Sonce je s poslednjimi žarki pozlatilo vrhove gora v daljavi. Mrak se je plazil po grapi, ki je ločevala dva hriba med seboj. V vseh hišah v vasi so se prižigale luči, le Pavletov dom je ostal zavit v temo.
Nihče ni vedel, da njegov edini prebivalec stoji pri oknu, opazuje umiranje še enega dneva. Bil je namreč eden od večerov, ki se jih skoraj sleherni človek spominja z neko mešanico topline in žalosti hkrati, ob spoznanju, da je v življenju le malo časa za sanje. Večer pred godom svetega Miklavža!
»Kje so tisti časi, ko sem se lahko veselil darov, ki so se v teku noči pojavili v peharju, pripravljenem na mizi?« se je spraševal Pavle, ki je z mislimi odplaval daleč nazaj. »Najlepša so bila tista najnežnejša otroška leta, ko sem še verjel, da fige, rožiče in celo kakšno igračo pokloni sam sveti mož!« je še dopolnil svoje premišljevanje. Nasmehnil se je ob spominu, kako mu je nekoč sosedov Jurij na paši rekel: »Ah, saj Miklavža v resnici sploh ni! Darila pripravijo starši in jih ponoči, ko trdno spiš, postavijo v ‘nastavljene’ posode!« »Kdo ti je povedal?« ga je tedaj vprašal osuplo in z neko čudno grenkobo v duši. »Naša Marička je rekla, da je blago za obleko, ki ga je prinesel, nekaj dni prej videla na dnu predala v mamini omari. Ali ne bi bilo čudno, da bi svetnik že prej prinesel stvari v hišo in jih na svoj god delil otrokom, ki tam stanujejo? Tu nekaj ni v redu ... in jaz bom letos bedel vso noč, saj hočem videti, kdo je resnični darovalec!« Še tisti večer je Jurijevo trditev zaupal materi, ki se je silno resno držala in nato vprašala: »Ali se ti ne zdi, da bi bilo smešno, da ti z očetom ponoči pripravljava darila? Midva sva preveč utrujena, da bi sredi noči po hiši trosila neke sladkarije. Saj veš, kako Jurček včasih pripoveduje neverjetne zgodbe.« »Pa Maričkino blago?« je hitro vprašal. »Če boš dvomil, bo daril gotovo manj. Svetemu Miklavžu angeli varuhi vse leto poročajo, kako se obnašate, kaj delate in govorite,« ga je še posvarila. Dvom v resničnost pa je le ostal nekje na dnu njegovega srca.
Tisto leto je sneg zapadel že prve dni novembra. »Letos bomo pa videli, če bo Miklavž res prišel, saj bodo sledi sani, s katerimi se bo pripeljal, ostale vidne še naslednje jutro!« je tedaj rekel materi. »Ti tepček,« ga je zavrnila, vendar nato v smehu vprašala: »Misliš, da bi lahko obiskal vse otroke, če bi se počasi vozil od hiše do hiše? Njegove sani vlečejo angelci z nebeško hitrostjo.« Zvečer je pripravil velik pehar, ki ga je mati uporabljala, kadar je pekla za praznike. Oče je ob pogledu nanj pomenljivo rekel: »Jaz pa ne bi pripravljal te posode, saj menda že vse leto trdiš, da so svetniki le v nebesih!« Pavle je molče prenesel očetovo zbadljivo pripombo in skupaj s sestrama, ki sta tudi pripravili vsaka svoj pehar, molil v čast dobrotnemu svetniku. Čeprav je sklenil, da ne bo zaspal, ni vedel, kdaj so se mu zaprle oči.
Naslednje jutro sta ga zbudili sestri, ki sta že pestovali vsaka svojo novo punčko. Stekel je v hišo, kot se v teh krajih imenuje dnevni prostor, in ... V svetel papir zaviti bomboni, fige, orehi, kapa, rokavice, šal in neko sadje ... Pavle je enega od sadežev z zanimanjem prijel v roke. Že lupina oranžno rdeče barve je bila mehka. Nikoli še ni videl česa podobnega. Jabolka je poznal, breskve so včasih prinesli sorodniki iz Vipave ... Tedaj je v prostor stopila mati in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Kaj je to?« je vprašal in pokazal na sadeže. »To je rajsko jabolko,« mu je razložila in dodala: »Sveti Miklavž je gotovo slišal za tvoje dvome o njegovi resničnosti in ti je zato prinesel to sadje v dokaz.« Zagrizel je v sredico in okusil njeno sladko, sočno vsebino. Tako dobre hrane še ni poizkusil ... Tedaj se je spomnil na Jureta. Vzel je enega od sadežev in stekel do soseda. Tudi pri njih je vladalo praznično vzdušje in vsi otroci so mu hiteli kazat svoje darove. Pavle pa je pokazal svoje nenavadno darilo. Nihče od njih ni videl česa podobnega. »To je pa rajsko jabolko!« jim je razložil in se še pobahal, da ga dobijo le najbolj pridni otroci. Juretu pa je še oponesel njegovo vedenje o resničnosti nočnega obiska iz nebes.

Leta so tekla in oba, Pavle in Jure, sta odrasla v moža. Življenje je prinašalo nove dogodke. Ostala sta prijatelja v dobrem in slabem, kot se spodobi za ljudi, ki živijo v soseščini. Jure se je poročil komaj dvajsetleten in kar osemkrat je njihov dom obiskala sreča, ki jo prinaša rojstvo novega bitja. Pavle pa je v skrbi za ostarela starša ostal sam. Sestri sta se odselili v mesto in sprejeli navade novega okolja. Domov sta se redko vračali. Najraje sta prihajali le na jesen, ko jima je Pavle podaril pridelke domače zemlje. Zdelo se je, kot da sta to povsem drugi ženski in da jih nikoli ni vezala ista družina. Odkar so se na pokopališču poslovili od očeta in kasneje še od matere, ju skoraj ni bilo več na spregled. Pavle se je večkrat spraševal, zakaj mu ni bilo dano, da bi srečal žensko, ki bi skupaj z njim hodila skozi življenje. »Je že tako usojeno!« je zaključeval razmišljanja, ko ga je zaradi osamljenosti bolelo v duši.
Tedaj ga je zmotil neki hrup pred vrati. Potrkalo je. Previdno je odprl vhodna vrata in presenečen obstal. Pred vrati je stal sveti Miklavž z vsem svojim spremstvom. »Videl sem vašo dobroto in sem se ustavil tudi pri vas. Vse leto sem si skrbno zapisoval, kako ste lepo živeli in predvsem, kako ste pridno pomagali sosedom v vsaki stiski! Angelčki, obdarujte ga!« je še ukazal sosedov Janez, ki je dobro odigral svojo vlogo. Pavle od presenečenja ni mogel govoriti. Tedaj pa je nekje iz ozadja stopil še Jure, ki je v roki nosil tri kakije, kot tudi imenujemo rajska jabolka. Oba sta se ob pogledu nanje nasmehnila in se spomnila zgodbe, ki jima je polepšala neko Miklavževo jutro.

I. Hvala, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2015), 18

V kuhinjo je vstopil mož in prinesel zabojček kratkih vejic lepe srebrno zelene jelke. Skupaj z vonjem po iglavcih in smoli je zadišalo tudi po snegu in zavelo po mrazu, ki sta bila zunaj. Zabojček je odložil na kuhinjsko mizo, ki je že dobro zaščitena s časopisnim papirjem čakala, da bo danes na njej nastajal letošnji adventni venček.
Mož se je pogrel z vročim čajem in si na topli skodelici pogrel še prezeble prste. Ob tem sva delala načrt, kako bo letošnji adventni venček izgledal. Ko sva uskladila svoji mnenji, sva začela z delom.
»Vidiš, kako se časi spreminjajo. Včasih si prinesel vejice in mah, pa je bil del tvoje naloge opravljen.«
»Ja, in ko sem se naslednji dan pozno ponoči vrnil domov, je bil venček že narejen. Ti in otroci ste ga spletli in okrasili.«
»Pa s kakšnim žarom so ti potem razlagali, kaj je kdo predlagal, da izgleda tako lepo. Vsi so sodelovali, zato se nam je zdel tako lep, tako naš, tako domač. Komaj so čakali prve adventne nedelje.«
Pričela sva z delom in v molku obujala vsak svoje spomine in se čudila, kako čas hitro teče ...
Otroci so odrasli, pa vendar se mi zdi, da ni še dolgo tega, ko smo skupaj izdelovali adventni venček. Kratke, dišeče vejice jelke sem vezala na obod in drobni otroški prstki so mi spretno hiteli polagat vejico za vejico, eno poleg druge. Na spleteni venček smo pritrdili še štiri barvne sveče v srebrni preobleki.
Adventni venček smo položili na kuhinjsko mizo in na prvo adventno nedeljo zvečer je najstarejši prižgal prvo svečko. To je bil njegov privilegij. S tem je pokazal, kako bodo to za njim v prihodnjih dneh storili še drugi – vsak dan eden. Tisti, ki je svečko prižgal, je na koncu plamenček tudi upihnil.
Prižgana svečka je bila znak, da se ugasnejo luči in prične naša molitev. Najprej smo zapeli pesem, potem smo zmolili desetko rožnega venca, se pogovarjali, kje sta sedaj na poti sveti Jožef in Marija, ki pričakujeta dojenčka, sledile so večerne molitvice in osebne zahvale. Najmlajši najprej s poslušanjem, kasneje pa tudi pri zahvalah in pri prižiganju svečk. Vsi pa so ves čas strmeli v plapolajoče plamenčke.
Po molitvi je sledilo veselje, ki so ga vsi nestrpno čakali. Prižgani plameni so dajali prostoru poseben čar. Vse dokler tisti, ki je bil na vrsti za ugašanje, ni upihnil sveč, toliko časa so lahko svoje spretnosti v obliki senc na steno s pomočjo upogibanja prstov ustvarjali vsi. Največkrat so to bili dolgouhi zajčki. Z vsakim letom so postajali spretnejši in več domišljije je dajalo poguma za nove ideje in izzive. Pustila sem jih, da so se sprostili v romantičnih čarih brezskrbnega otroštva.
Novodobni svet je tudi v našo družino vstopil z novotarijo. Najmlajši je za Miklavžev dar od sosede dobil adventni koledar z okenci, v katerih so se skrivali koščki čokolade. Za vsak dan ena. Nekaj časa smo se tej novotariji upirali, ko pa so otroci malo odrasli, je po vsem prejšnjem obredju sledilo še odpiranje okenca na adventnem koledarju.
Najmlajši je bil sta štiri leta, ko smo prvič vsakemu namenili svoj koledar. Najmlajši je že prvi večer začuden opazil, da mami in ati nimata svojega koledarja. Razložila sva mu, da je to le za otroke. Že naslednji dan ni več hotel pojesti svojega koščka čokolade. Tretji dan mi je ves srečen poklonil prihranjeni košček, sam pa je vzel tistega za tretji dan. Veselje ni dolgo trajalo, saj je opazil, da je ati še vedno brez čokolade. Hitro sem prelomila svoj košček in možu izročila polovičko. Najmlajši je ponovil za mano. Ati je tako dobil cel košček, torej več kot midva. Spet mu ni bilo prav. Zadrego smo rešili tako, da smo polovičko položili na krožniček poleg venčka.
Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 91-92.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

Še preden začnemo
Še preden vzamemo v roke zelenje in okraske, začnimo z nečim zares pomembnim: ne iščimo popolnosti. Otrokom dovolimo, da soustvarjajo vse, kar je adventnega in božičnega. Opravimo z željo, da mora biti pri nas doma vse kot v izložbi. Bog se ni rodil v trgovini, rodil se je v preprostem hlevu, v ljubeče naročje.

Ali boste v župniji izdelovali adventne venčke? Po dveh ‘koronskih’ zimah bo takšno druženje pravi blagoslov, kajne? Pri Ognjišču ugodno dobite tudi večje količine okrasnega vijoličnega traku. Za eno družino/en venec potrebujete približno 2 m traku. Otroci bodo hitro opazili, da je vsem adventnim vencem nekaj skupnega – povezuje jih enak trak. Tako tudi nas Jezus povezuje v eno veliko župnijsko družino.

ADVENTNI VRTILJAK - navodila za izdelavo - Ognjišče december 2021
tudi pdf

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Sveti Saba (Sava) se je rodil leta 439 v Kapadokiji v Mali Aziji. Ko mu je bilo osemnajst let, je odšel v Sveto deželo, kjer je ustanovil samostan Mar Saba v spodnjem delu Cedronske doline, ki je postal zibelka meništva v Palestini. Sv. Saba je pomemben zastopnik vzhodnega meništva.

• ‘Patriarhu menihov’ je posvečena ž. c. v Podgorju nad Kraškim robom (upr. Predloka – KP) /levo/ in kapela na pok. v Padni (Krkavče – KP). God sv. Sabe obhajajo tudi cistercijani v Stični.

 M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 12, str. 98.