Rodil se je 7. aprila 1506 na gradu Javier (Ksaver). Pri devetnajstih letih je šel študirat na slavno pariško univerzo Sorbono. Obetala se mu je sijajna prihodnost. Tedaj pa je srečal svojega rojaka Ignacija Lojolskega. Bil je med tistimi sedmimi možmi, ki so se 15. avgusta 1534 v cerkvi na Montmartru posvetili Bogu in položili temelje Družbi Jezusovi. Leta 1540 je papež na prošnjo portugalskega dvora poslal v Indijo jezuitske misijonarje, ki jih je vodil Frančišek. Na indijska tla so stopili 7. aprila 1541. Takoj se je vrgel na delo. Na jugu Indije je v enem mesecu krstil 10.000 ljudi. Leta 1547 je prišel na Japonsko. Ko se je predstavil kot oznanjevalec nove vere, so mu rekli, da bi novo vero poznali Kitajci, če bi bilo to res. Prizadeval si je stopiti na Evropejcem prepovedana kitajska tla, toda 2. decembra 1552 ga je na otoku Sancian, na pragu Kitajske, pobrala mrzlica. Papež Pij XI. ga je leta 1925 razglasil za zavetnika katoliških misijonov (skupaj s sv. Terezijo Deteta Jezusa). (sč)

Sv. Frančišku Ksaveriju je pri nas posvečenih 11 cerkva (3 žup. in 8 podr.) in dve kapeli. – Največ cerkva (5) stoji v LJ nadškofiji in vse so podružnične: v Podslivnici (4) (Cerknica), Starem Kotu (5) (Draga), nad Sajevcem (6) (Ribnica), na Vrhniki (7) in na Logu (8) (Železniki). – V KP škofiji sta zavetniku misijonov posvečeni dve ž. c.: v Gor. Trebuši (1) (oskrb. Most na Soči) in na Lozicah (2) (oskrb. Podnanos). – Tudi NM škofija ima tri cerkve sv. Frančiška Ksaverija: na Mirni Gori (9) (Semič), v Dolenji Stari vasi (10) (Šentjernej) in romarsko na Veseli Gori (11) (Šentrupert); na ozemlju škofije sta še dve Frančiškovi kapeli: v Kočevju in v Zadercu (Stari trg/Kolpi). – V CE škofiji je sv. Frančišku Ksaveriju posvečena ž. c. v Radmirju.(3) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Koliko dobrih slovenskih katoliških staršev trpi, ker so njihovi otroci zapustili vero in živijo “kar tak”! Kolikokrat spovedniki slišimo od starih mam izpoved bolečine, ker so vnuki “brez Boga!” Pa tako lepo se jih je vzgajalo! Pa ministranti so bili! Pa molilo se je za njih! Zdaj pa to …
Pri starših in starih starših lahko nastane duhovna kriza, občutek poraženosti, dvom o svojem vzgajanju, celo dvom o svojem poslanstvu.
Irski jezuit in profesor Michael Paul Gallagher, čigar knjiga Spopad simbolov je prevedena v slovenščino, je že v devetdesetih prejšnjega stoletja jasno zaznal in zapisal, da v množičnem odnosu do Boga prihaja do preobrata. Na kratko povedano: iz ideološkega ateizma prehajamo v kulturo nevernosti. Na dolgo povedano: danes nekdo več ne veruje v Boga ne zato, ker politkomisar tako reče in ker učiteljica v ateistični šoli grozi, temveč zato, ker “se tako pač dela”; danes nevera več ni vsiljena, temveč je “v zraku”, se pravi, v obči miselnosti; danes ne tuhtaš, ali Bog je ali ga ni, in, ali se ti ateizem splača, saj boš kot ateist napredoval v partiji in službi, danes se preprosto “prepustiš toku” in brez velikih dram postaneš neveren.
Po domače govorimo o “tako se pač dela”, o idejah, ki so “v zraku”, o “prepustiti se toku”. Strokovno temu pravimo množična kultura, obča miselnost, bolj filozofsko tudi potrošniška meta-naracija.
Množična kultura danes zelo močno vpliva na vsakega človeka, njen pritisk je obsežen in močan. Da je tako, lahko preverite ta hip ali pa danes zvečer, preden zaspite. Vprašajte se: Koliko reklam sem danes videl, poslušal, bral? Koliko ur sem gledal nadaljevanke? Koliko časa sem visel na družbenih omrežjih? Kako sem se pustil informirati velikim medijem? … Če boste pošteni, boste ugotovili, da gre za krepko minutažo, ko ste bili aktivno in samovoljno podvrženi v bistvu močnim kulturnim vplivom. Reklame so vam sporočale o življenjski sreči, ki da počiva v oglaševanih proizvodih. Nadaljevanke so vas uspavale v sanjah o lepih ljudeh v lepih hišah. Informativne oddaje so vam narekovale svojo lestvico dogodkov, oziroma, kaj po odločitvi uredništva je pomembno in kaj ni.
Prostor vaše svobode se je ob tem krčil, pustili ste si vcepljati tuje sanje, v poplavi dražljajev in informacij ste izgubili voljo do iskanja resnice, moralni standardi so postali mlahavi … Kako boste po vsem tem še iskali Boga? Že vaše logično razmišljanje, vaša ustvarjalnost oziroma vaša duhovna ‘domišljija’ so okrnjene. Gallagher pravi, da v današnji množični kulturi “trivialno ugrabi domišljijo in ji odvzame svobodo za sprejetje Razodetja”; v svetu hrupa in tisočih dražljajev “je onemogočeno poslušanje, iz katerega se rodi vera”.
Če je tako z vami, ki ste odrasli, koliko težje se bodo množični kulturi upirali vaši otroci, ki so še bolj vsrkani vanjo? Staršem in starim staršem je zato potrebno reči, naj ne nosijo krivde, ki ni njihova. Otroci iz vernih družin so postali neverni večinoma zato, ker so bili izvendružinski vplivi premočni. Starši in stari starši so jih vzgajali za visoke valove, s kibernetsko potrošniško družbo pa je prišel cunami, na katerega nismo bili pripravljeni.
A cunami ni odnesel vsega. Hrepenenje po dobrem in lepem, nagnjenje uma k spoznanju resnice, sposobnost za bližino in ljubezen so resda poškodovani, vendar niso izginili. To je Božja govorica, ki ostaja živa – od tod gradimo.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 12, str. 3.

Zgodilo se je v majhni vasi, natančneje, v mizarjevi delavnici. Ko se je mojster nekega dne mudil v mestu, je njegovo orodje sklicalo zborovanje. Trajalo je dolgo in bilo je napeto. Razpravljali so o tem, da bi iz svoje srede izključili nekatere člane.
Spregovoril je prvi: »Izključiti moramo našo članico žago. Grize in škripa s svojimi zobmi. Ima najbolj ujedljiv značaj na svetu.«
Drugi se je hudoval: »Ne moremo več trpeti med nami našega člana obliča. Ima oster značaj in oguli vse, česar se dotakne.«
»Član kladivo,« je se je oglasil tretji, »ima težak in nasilen značaj. Rekel bi, da je pravi pretepač. Izključimo ga!«
»In žeblji? Ali lahko živiš z nekom, ki tako zbada? Naj odidejo! In pila ter rašpa? Drgneta in povzročata stalno trenje. Izključimo tudi brusilni papir, saj zna samo praskati!«
Pogovor med mizarskim orodjem postajal vse bolj glasen. Govorili so vsepovprek. Kladivo je hotelo izključiti pilo in rašpo, ti dve pa sta hoteli izključiti žeblje in kladivo ... Na koncu zborovanja so vsi vse izključili.
Pomirili so se ob mojstrovem prihodu. Vsi so utihnili, ko je stopil k delovni mizi. Vzel je desko in jo z ostro žago prežagal. Zgladil jo je z obličem, ki oguli vse, česar se dotakne. Vsi so prišli na vrsto. Sestra sekira, ki tako hudo rani, sestra rašpa, ki ima tako robat jezik in brat brusilni papir, ki praska, vsi so takoj zatem začeli svoje delo.
Mojster je zatem vzel v roke brate žeblje, ki zbadajo, in kladivo, ki udarja.
Uporabil je vse orodje, ki ima tako slabe lastnosti, da je naredil zibelko. Čudovito zibelko, da bo sprejela otroka, ki se bo rodil. Da bo sprejela Življenje.

Tudi ljudje pogosto izključujemo drug drugega. Zato, ker je značaj enega oster, drugega zbadljiv, tretjega robat, da rani vse okoli sebe. Lahko pa stopimo skupaj in tudi s svojimi pomanjkljivostmi začnemo pripravljati zibelko, prijetno ležišče za Božje Dete. Advent je čas, da malo obrusimo svoj značaj ... Naj nas k temu spodbudi tudi ta zgodba.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2015), 26.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Drage babice in dedki, prihaja vaš čas. Se sprašujete, zakaj vaš? Ker ste prav vi najboljši pomočniki sv. Nikolaja na zemlji in ker ste prav vi tisti, ki s svojimi izkušnjami, ki ste jih pridobili, ko ste hodili po različnih življenjskih poteh, ko ste se zmogli in znali vedno znova pobrati, v adventni čas svojim otrokom in vnukom prinašate zgled upanja in vere.

V času adventa bomo prižigali svečke na venčkih, in ko boste z otroki in vnuki skupaj molili, jim povejte zgodbe svojega življenja, ki jim bodo prinesle zgled vaše vere. Eno je moliti po obrazcih, nekaj čisto drugega pa je molitev, ki nas poveže v odnosih. To je molitev, ko si pogledamo v oči, ko začutimo bližino drug drugega, včasih nemir, včasih bolečino, včasih samo raztresenost, ko si vzamemo čas, da se lahko drug drugemu usedemo v srce. To je čas in prostor, ko lahko vi, starejši in modrejši od nas, z nami delite svojo izkušnjo žive vere in nam poveste, kaj pomeni živeti iz vere, vedno znova vstati in ne obupati, ter ko lahko pričujete z zgledom svojega življenja. To ne pomeni, da dajete navodila ali da grdo govorite o prejšnjih časih ali ljudeh, tudi ne pomeni, da obujate spomine na vse mogoče družinske spore in travmatična doživetja.

PRIČEVATI Z ZGLEDOM
Pričevati z zgledom vašega življenja pomeni, da poveste, da ste se pobrali, da ste molili, tudi ko je bilo težko, kje ste našli moč in vero, kako ste se pobrali, kako ste šli naprej. Kot bi nam danes ob adventnem vencu Marija pripovedovala svojo zgodbo: »Prišla sva do strme poti, težko mi je bilo, bolele so me noge, zdelo se mi je, da ne bom več mogla naprej, pa sem pobožala Jezusa v trebuščku in sem si rekla: seveda grem naprej, dragi moj otrok, ne bom te rodila sredi te puščave. Vstala sem in šla naprej. Res mi je bilo težko, ko ne pri prvih in ne pri desetih vratih ni bilo postelje za naju, a sem verjela, da če nas je Bog Oče pripeljal do sem, bo našel tudi prostor, kjer se boš ti, moj dragi otrok, lahko rodil.« Ali kot bi nam danes govoril zgodbo Jožef: »Sram me je bilo in krivega sem se počutil, da svoji ženi in otroku ne morem zagotoviti takšnega prostora, kot ga po mojih standardih potrebuje žena za dostojno rojstvo otroka. Ampak zato nisem preklinjal Boga. Nisem zavil v prvo gostilno in se napil. Tudi nisem kričal ali koga udaril, temveč sem v vsej bolečini ponižanja zaupal, da Bog Oče ve, kam nas pelje. Molil sem in molil ter v molitvi premagoval svojo nemoč. Zaslišal sem glas: Na tista vrata tam potrkaj. In tam si se rodil ti, dragi Sin. V hlevu – kamor jaz nikoli ne bi peljal noseče žene. Nikoli ne bi pomislil, da nas bo grela bližina živali in pastirskega ognja. Nikoli. To v moji moški logiki ni obstajalo. Toda Božja logika je drugačna od moje. In sem zaupal in šel naprej. Danes sem hvaležen.« To so zgodbe, ki veri dajejo konkretno življenje. Vi, dragi dedki in babice, jih imate mnogo.

Pet načel za popotnico:

• Dedki in babice, naučite nas molitve, ki nas povezuje.
• Dedki in babice, povejte nam, da je strma pot del življenja in da jo bomo zmogli.
• Dedki in babice, delite z nami toplino in čarobnost hrepenenja.
• Jaslice nam kažejo bistvo. Če družina ostane povezana, zunanje okoliščine niso zadnji odgovor.
• Povejte otrokom, da Miklavž prinese vsem in ne ločuje otrok na pridne in poredne.

SV. MIKLAVŽ IMA RAD PRIDNE IN POREDNE
Dragi dedki in babice, prihaja čas, ko bo vaše vnuke in vnukinje obiskal prijazen, sočuten, moder svetnik, ki je v življenju znal prisluhniti potrebam ljudi in jim priskočiti na pomoč: sv. Nikolaj. V času življenja je bil na razpolago ljudem in obiskuje nas še danes. Ker pa je danes veliko otrok, ki so potrebni toplega objema, nežnega pogleda, sočutne besede …, ima sv. Nikolaj na Zemlji svoje številne pomočnike. In kdo je primernejši za pomoč temu svetniku kot prav vi, dragi dedki in babice? Vi ste prav tako kot on za otroke zakladnica modrosti in znanja, nudite jim topel in nežen objem in vaše sočutne besede božajo njihova srca. Svet, v katerem odraščajo vaši vnuki in vnukinje, je Bogu hvala res čas brez vojne na naših tleh in brez lakote, v marsikaterem pogledu tudi čas izjemnega napredka in obilja. Pa vendar je to čas, ko so vaši otroci, starši vaših vnukov in vnukinj, pod izjemnimi pritiski, ki jih doživljajo v službah, kjer se od njih zahteva mnogo in še več, kjer si marsikatera mamica in očka težko vzameta bolniški dopust zase in za svoje otroke, kjer je tempo dogajanja hiter in so finančni pritiski na družine izjemno veliki. Zato vas, dedki in babice, sv. Nikolaj kliče na pomoč, da mu pomagate vsaj za hip ustaviti čas in pričarate čaroben, pravljični, s svetniško dobroto in Božjo lepoto ožarjen čas praznovanja miklavževanja ter naprej adventa in Božiča. Prav vi ste tisti, ki boste lahko v vaše domove prinesli vzdušje praznovanja, ko bo vse dišalo po cimetu in klinčkih, ko boste lahko skupaj z vnuki spet pekli najboljše medenjake na svetu. Saj veste, da bodo medenjaki, ki jih pečete in krasite skupaj z vnuki in vnukinjami, pustili sladko sled spomina otrokom še dolgo v njihovo odraslost in starost, ko bodo vaše recepte prenašali naprej na nove rodove. To so vonjave in okusi, ki jih bodo vaši otroci in vnuki nosili s sabo v svojih ustih, nosnicah in srcih, kamorkoli na svetu bodo šli. Ta čas, ko boste z njimi vsaj na videz za hip ustavili divji tempo, bo zanje za vse življenje ostal zapisan kot sveti čas. To je čas, ki sta si ga dedek in babica vzela samo zanje, da sta skupaj z njimi ustvarila vonjave doma in ljubezni. Kar jim boste dali v teh trenutkih, ne bodo samo sladki okusi vseh dobrot, ki jih boste skupaj pekli. Dali jim boste veliko več: zavedanje, da so dragoceni, edinstveni, brezpogojno ljubljeni (zato je tako zelo pomembno, da veste in da vsi vemo: sv. Nikolaj nosi darila tako pridnim kot porednim, in nikar ne uničimo teh trenutkov z vzgojnimi momenti, v katerih bi otrokom grozili, da jim Miklavž nič ne bo prinesel, če ne bodo naredili tega ali onega). S tem ko si boste vzeli čas, da boste skupaj z otroki pekli in krasili vaše domove, skupaj peli in se pripravljali na praznovanje božiča, jim boste privzgojili in za vedno vtisnili v srce, kaj zares pomeni praznovanje božiča: da se je Jezus rodil med nas, v naše odnose, zato da nam prinese dar brezpogojne Ljubezni. Vse to pomeni imeti družino in vse to pomeni imeti dom.

BOLEČINO OZDRAVITA UPANJE IN TOPLINA
Kaj pa tam, kjer so se družine razbile, kjer je bolezen, kjer je kdo umrl? Povsod tam, dragi dedki in babice, je vaša sočutna, neobsojajoča, odpuščajoča in ljubeča prisotnost obliž na rane in povsod tam niste le pomočniki sv. Nikolaja, ampak prinašate Jezusovo ljubezen.
Dotaknite se vseh ranjenih src s svojo ljubeznijo. Naj otroci, starši, vsi ranjeni in razboleni jokajo ob vas in vi z njimi, in potem ko se objeti potolažite, praznujte. Pripravite vzdušje praznovanja iz hvaležnosti, da ste vi lahko skupaj, da lahko pečete, kuhate, tudi kaj zapojete in okrasite vaše domove.

Tudi v teh ranjenih domovih naj zasije luč upanja. Prižgite ognje, lahko zunaj na vrtovih, notri v kaminih ali preprosto samo na svečah. Pomembno je, da gorijo pravi plameni, ki v temo prinašajo svetlobo in z njo luč upanja. Tam, kjer je temno in boli, še toliko bolj.

C. Breznikar Ruparčič; M. Ruparčič, Ta mladi - ta stari, v: Ognjišče 12 (2023) 23-25.

Bila je huda zima z debelo snežno odejo. Mraz je bil iz dneva v dan hujši in je grizel do kosti. Naša nova hiša še ni bila vseljiva, saj je bilo tiste čase zelo težko dobiti gradbeni material. Stiskali smo se v stari hiši in po svoje nam je bilo prav lepo, domače.
Mož je imel službo, ki se je začela skoraj sredi noči, zelo zgodaj zjutraj. Takrat nam je pogosto zmanjkalo elektrike in tako je bilo tudi tistega zgodnjega jutra, ki mi je ostal neizbrisno v spominu. Prižgal je petrolejko in jo postavil na vogal kmečke peči, da je svetila po vsem prostoru
»Ne ugašaj je, brž ko bo otrok nehal sesati, ga bom šla previt,« sem mu naročila. Dva meseca star dojenček, naš sin, je počasi sesal, malo zadremal, pa spet malo sesal. Tako je bilo prijetno v topli postelji z otrokom ob sebi, da me je, sama ne vem kdaj, premagal spanec. Ne vem, koliko časa sem tako spala. Ko sem se zbudila, je bilo v sobi temno, zrak pa gost, težak in smrdelo je po sajah. “Ljubi Bog, le kaj se je zgodilo?!” Potipala sem po otroku, ki se je ob dotiku premaknil in zacmokal. “Hvala Bogu, z njim je v redu,” sem se oddahnila.
Hitro sem vstala in odprla okno, da je prišel svež zrak v sobo. Poiskala sem svečo, jo prižgala in skušala ugotoviti, kaj se je sploh zgodilo. Vedela sem, da je vzrok petrolejka, ki je bila verjetno preveč na toplem in je bila vsa črna. Komaj sem čakala, da se je pričelo daniti. Joj, kakšna katastrofa, vsa hiša je bila črna od saj! Moj dojenček je bil ves črn, vse lepo oprano perilo, ki se je sušilo na vrvi ob peči in na peči, zavese, pohištvo – vse je bilo prekrito s črnimi sajami. Oddahnila sem se, ko sem vse to videla in mi je prišlo do živega, da je otrok še majhen in bi se lahko tudi zadušil – bil pa je živahen, lačen in ni vedel za vso črnino v naši sobi.
»Pa niti en teden ni minil, ko sem vse generalno pospravila, da bo lepo čisto za božič,« sem začela vzdihovati pred taščo, našo mamo, kot smo ji rekli. »Nič ne de, boš pa še enkrat počistila, samo da ni kaj hujšega,« me je tolažila.
Ko se je zdanilo, sem imela res polne roke dela. Najprej sem v pralni stroj dala prvo perilo in ga vklopila. Izpod stroja pa je začela teči voda. Kolikor jo je prišlo v stroj, toliko je je takoj steklo po tleh. “Lepa reč, stroj se je pokvaril. Pa ravno zdaj, ko imam toliko vsega za oprat, pa še tak mraz je,” sem vzdihovala. Loteval se me je obup. Brezvoljno sem brisala in čistila. Nisem bila previdna in moj ponos, lep košat božični kaktus, poln nastavkov cvetja, je zgrmel po tleh. Lonček se je z zemljo vred razletel po tleh, kaktus se je ves razlomil. “Pa toliko cvetja bi imel, zdaj bo pa komaj preživel,” sem bila žalostna.
Postregla sem naši mami, ki je bila slepa, z zajtrkom, zakurila v obeh pečeh in v štedilniku, umila in preoblekla dojenčka.
Imeli smo kokoši, zaprte v hlevu. Bila sem raztresena in nisem dovolj zaprla vrat. Ena kokoš mi je ušla ven. Komaj sem jo spravila nazaj.
“Gotovo bo tudi pri konju, ki se ga tako bojim, kaj narobe,” sem oklevala, preden sem šla k njemu. Pa je bilo na srečo vse kot ponavadi.
Vedno bolj sem bila živčna in obupana, ko sem gledala vse tisto umazano perilo. “Le kako bom vse to oprala? Kje bom posušila? Kaj bo rekel mož, ko bo vse to videl? Pa še otroka sem spravila v takšno nevarnost s svojim spanjem. Kakšna mati pa sem? Lahko bi se mi otrok zadušil!” Ob teh in podobnih mislih so mi začeli popuščati živci in bila sem na robu joka.
“Čisto sem iztirjena, ne vem več, ali je dopoldan ali gre proti večeru,” sem si govorila in stopila v sobo pogledat na veliko stensko uro. Ura pa je stala. “Kaj tudi ti ne greš več naprej? Po toliko letih si se ravno danes ustavila?” Mera je bila polna, solze so začele kar same vreti iz oči.
Naša mama je bila pametna žena. Slišala je moje ihtenje, čutila, da sem na robu obupa. »Vzemi otroka, stisni ga k sebi in sedi k meni na klop ob peči. Pusti delo, vse bo počakalo, nič se ne mudi čistit in prat. Sedi in bova skupaj molili. Samo dvajset minut potrebujeva za en rožni venec. Molitev te bo pomirila, lažje ti bo in delo ti bo šlo bolje od rok. Pride dan, ko ti gre vse narobe. Takrat se usedi in moli, potoži svoje gorje, izlij svojo žalost, preloži skrbi na Jezusa in njegovo mater Marijo,« mi je govorila. Poznala je veliko moč molitve in trdno zaupala vanjo.
“Toliko dela imam, taka nesnaga je v hiši, jaz pa tukaj sedim,” sem si mislila. A sem jo vseeno ubogala. Ko sva končali rožni venec z zadnjim Čast bodi, sem bila čisto umirjena. Otrok je mirno spal in dala sem ga v naročje mami, ki ga je tako rada pestovala.
»Ubožček, kako si moral biti lep, ko si bil sajast po obrazčku,« se mu je mama nasmejala.
»Ja, kot en majčken zamorček je bil,« sem se začela smejati z njo.
Ko je zvečer prišel mož domov, sva mu napol v smehu povedali naše dogodivščine tistega dne. »No, saj ni tako hudo, lahko bi bilo mnogo hujše. Jutri bom pripeljal mojstra, da bo zamenjal cev pri pralnem stroju. Verjetno je voda zamrznila v njej in je počila. Uri bomo zamenjali baterije, petrolejke pa drugič ne bom več puščal prižgane. Bolj varna bo baterija, da si boš posvetila,« me je potolažil.
»Božični kaktus pa bo drugo leto imel priložnost pokazati vso svojo lepoto,« sem vesela dodala.

HELI. (zgodbe), v: Ognjišče (2020) 12, str. 80-81.

Ognjenik Vezuv je za časa starega Rima zasul Pompeje in po skoraj dva tisoč letih so pod strjeno lavo našli zasuto mesto in njegove prebivalce. Bili so tam, kjer sta jih v trenutku presenetila lava in pepel: v kuhinji, v spalnici, na ulici … Rimskega stražnika so našli pri mestnih vratih. Stal je prav tam, kamor ga je postavil poveljnik, z orožjem v rokah. Najditelji so se začudili: po dva tisoč letih je stražar stal na svojem mestu z orožjem v roki in zgovorno pričeval o svojem zvestem in čuječem opravljanju službe.

Lep primer čuječnosti, o kateri govori evangelij (Mr 13,33) in h kateri nas kliče adventni čas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2020), 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

Na vas se obračam z vprašanjem glede urejanja števila otrok v družini. Z možem sva v spolnosti resnično uživala. Vse bolj je postajal to trenutek nečesa svetega, podaritve in povezovanja. Sedaj, ko se je hiška napolnila, sva uvedla naravno metodo. In nastal je problem. Zame – ženo – je to velika odpoved, da se v dneh, ko bi možu in sebi lahko podarila nekaj čudovitega, držim nazaj, in se trudim biti za, v dneh, ko mi do spolnosti niti ni. Vedno bolj jasno v sebi čutim, da to ni v Božjem načrtu. Bog je preveč dober in spoštljiv do človeka. Če mi daje želje, mi po njih tudi govori. Nikakor ne morem sprejeti, da bi Bog vame položil nekaj svetega, čudovitega in potem zahteval, da se temu vsak mesec znova odpovem. S tem ubijam sebe in mi je zelo težko. Rotim Boga, naj mi pokaže pravo pot in skušam preslišati njegov klic, naj mu v vsem zaupam. Naj Njemu prepustim tudi to področje, ki ga sedaj želim imeti pod kontrolo. To bi bilo sicer res najbolj preprosto. Do sedaj je vse ‘zrihtal’ in verjamem, da bi tudi na tem področju naredil vse tako, da bi bilo prav. Saj je gospodar narave! Njemu ni problem tako voditi drobnih celic, da do spočetja ne pride, niti mu ni problem urediti situacij tako, da se v najbolj plodnih dneh toliko dogaja, da zvečer pomisliš le še na spanec. Mislim, da je Bogu všeč, če mu prepustimo naša življenja. In vendar ja, Bog je dal človeku razum in tudi to z razlogom. Prosim vas za teološki odgovor. Bom vesela tudi morebitnih odzivov s strani parov, ki ste v tej metodi našli izpolnitev obeh.
Tina

Ker je vaše vprašanje zelo posebno, saj je naravna metoda urejanja spočetja med slovenskimi zakonci žal premalo poznana, čeprav se o njej v zadnjih desetletjih vse več govori, uvaja na seminarjih, piše na spletu (Zavod Iskreni: FertilityCare; Zavod Živim itd), v knjigah (Priročnik več avtorjev Naravno in zanesljivo; Naravno načrtovanje družine, s primeri ciklov od pubertete do méne, MD, Celje 2012 itd.) in zloženkah, bom odgovor – da bo različnim bralcem bolj razumljivo – postavil v širši kontest katoliškega pojmovanja urejanja spočetja. Iz vašega vprašanja ugotavljam, da vam je dobro znan nauk katoliške Cerkve o urejanju spočetja. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi mladi in zdravi zakonski pari. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna kontracepcija neprimerljivi, saj že izraz abortivna (splavna) pomeni, da gre pri prvi za splav (abortus), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Po krščanskem moralnem nauku se urejanje že spočetega otroka ne sme reševati s splavom, ki je, po nauku pastoralne konstitucije o Cerkvi v sedanjem svetu Veselje in upanje 2. vatikanskega cerkvenega zbora, “gnusen zločin” (CS 51,3). To omenjam zaradi zmede večkrat tudi med kristjani, čeprav je vam to vse znano, saj sta se z možem odločila za naravno metodo, ki je postala znana šele v dvajsetem stoletju in jo tudi pri nas kot sprejemljivo in najboljšo možnost svetujejo katoliški svetovalci za urejanje spočetja.

NARAVNA METODA – NARAVNO IN ZANESLJIVO
Zaradi tistih bralcev revije Ognjišče, ki ne poznajo naravne metode urejanja spočetja naj odgovorim s kratko predstavitvijo priročnika Naravno in zanesljivo Mohorjeve družbe (Celje 2012), ki predstavlja naravno načrtovanje spočetja, posledično družine, s primeri ciklov od pubertete do méne: “Življenje z naravnim načrtovanjem družine nas vodi k temeljnim spoznanjem bioloških struktur in fizioloških dogajanj v človeškem telesu, h globljemu razumevanju različnih vplivov in možnih motenj ter k potrebni odprtosti, da damo naravi njej potreben prostor in jo s svojim načinom življenja dolgoročno podpremo. Morda je prav mešanica soudeležbe pri naravnih procesih in možnost razširitve znanja o vaši lastni plodnosti v vas zbudila zanimanje za naravno načrtovanje družine. V najnovejši izdaji knjige Naravno in zanesljivo je opisana simpto-termalna metoda Sensiplan, najbolj zanesljiva metoda naravnega načrtovanja družine. Z znanjem, ki ga ponuja, lahko zakonca ozavestita svojo plodnost ter prevzameta odgovornost zanjo. S pomočjo opazovanja in razumevanja telesnih znakov lahko določita plodne in neplodne dni v ženskem ciklu ter se v svojem ljubezensko-spolnem življenju ravnata po svojih željah: lahko se izogneta nosečnosti ali pa v najbolj plodnih dneh povabita otroka medse”.
Zavod Iskreni (Iskreni.net) ponuja uvajanje v naravno metodo FertilityCare, ki žensko nauči, kako naj opazuje svoje telo in prepoznava znake, ki govorijo, kdaj se nahaja v plodnem in kdaj v neplodnem obdobju cikla. Tako naravna metoda lahko pomaga zakoncema k izognenju nosečnosti kljub spolnosti v času ženinih neplodnih dni in k lažji nosečnosti v najbolj plodnih dneh v ženinem ciklu. Tudi poznavanje teologije telesa, o kateri imamo danes veliko napisanega tudi v slovenščini, lahko pripomore, da se krščanska zakonca lažje in z večjo odprtostjo, medsebojnim zaupanjem, empatijo in z upoštevanjem drug drugega lažje odločita za naravno metodo, ki mnogim pomaga, da živijo v polnosti svoje zakonsko življenje.
Gornje pismo pa našteva probleme, ki jih lahko doživlja žena kljub uporabi naravne metode urejanja spočetja, o čemer se manj piše in govori, saj na zemlji nobena metoda ni tako popolna, da bi vsem parom brezhibno in vsestransko ustrezala, čeprav je prav naravna metoda, ki seveda zahteva določeno disciplino in predvsem medsebojno ljubezen in empatijo, najbolj pomaga uresničevati krščansko pojmovanje urejanja spočetja. S pomočjo nje številni krščanski zakonci, ki so sprejeli že optimum otrok v svojem življenju, živijo radostno zakonsko življenje.

ZAKONSKO ŽIVLJENJE – DUHOVNA DARITEV
In šele sedaj, gospa Tina, k odgovoru na vaše vprašanje, ki ste se odločili za naravno metodo urejanja spočetij in čutite problem ter ste v stiski, ki jo dokaj podrobno opišete. Najprej iskrene čestitke, ker sta imela z možem milost, da sta – kot pišete – “hiško” napolnila z otroki. Četudi števila otrok ne omenjate, čutite pa, da je sedanja številka vajinih otrok za vaju najprimernejša tudi pred Bogom. Sam bom v odgovoru ostal na načelni ravni in predvsem nakazal, kako bi lahko svoj zakonski problem, ki je stvaren in večplasten, poskušala reševali. Zakrament zakona je predvsem zakrament ljubezni med možem in ženo, ki se v različnih življenjskih obdobjih različno uresničuje in slavi Gospoda. Drugi vatikanski cerkveni zbor v dogmatični konstituciji o Cerkvi Luč narodov vabi, da bi vse svoje življenje, zakonci in družine, tudi zakonsko in družinsko življenje živeli v moči krstnega duhovništva kot “duhovno daritev” (C 34), tj. daritev v Svetem Duhu. V koncilski dogmatični konstituciji Luč narodov gleda Cerkev na vse kristjanovo življenje kot duhovno daritev: “Vsa kristjanova dela, molitve in apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu (prim. 1 Pt 2,5) (C 34)”. To velja torej tudi za vajino zakonsko življenje, ki vključuje tudi spolnost, in prav tako vaše družinsko življenje, če ga živite in izvršujete v Svetem Duhu, kot vabi apostol Pavel: “Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno daritev” (Rim 12,1). V tem smislu imenuje Gregory K. Popcak in drugi krščanski avtorji človeško spolnost na splošno in spolnost med možem in ženo “sveta spolnost” (Prim. Gregory K. Popcak, Sveta spolnost – dih jemajoča, vznemirljiva in izpolnjujoča, Založba Emanuel, Ljubljana 2018; Ksawery Lnotz, Seks, kakršnega ne poznate, Za zakonce, ki ljubijo Boga, Slomškova založba, Maribor 2010; On živi, 25 vprašanj o bioetiki, Založba Emanuel, Ljubljana 2010 itd.). Naslove knjig in spletne naslove navajam za tiste, ki bi radi o tem več zvedeli in si pomagali.

ODLOČATI SE ZA VEČJO, BOLJŠO STVAR
Pri vaju gre za problem urejanja spočetja, ne rojstva, kajti kot kristjana zavračata splav in abortivno kontracepcijo (maternični vložek: spirala, mirena; hormonsko kontracepcijo, ki prepreči ugnezdenje potencialno spočetega življenja ali prekine novonastalo življenje), toda kljub uporabi naravne metode imata določene stiske, ki ste jih opisali. Okrožnica papeža sv. Pavla VI. Humanae vitae iz leta 1968, ki zavrača vsako kontracepcijo (HV 4), nima sicer značaja nezmotljivosti, res pa je tudi, da je Kristus postavil cerkveno učiteljstvo za vodstvo našega moralnega življenja in zato mora katoliški kristjan tudi redni nauk tega učiteljstva vestno upoštevati. Ob navedeni okrožnici so avstrijski škofe poudarili stalni nauk moralne teologije: “Obstaja svoboda vesti, ne obstaja pa svoboda glede oblikovanja vesti”. Na vaše vprašanje v tem kratkem odgovoru zaradi široke problematike ni mogoče celostno odgovoriti, kar pa ne pomeni, da ni odgovora. Že leta 1974 je moralni teolog Štefan Steiner spregovoril o navskrižju na subjektivnem področju (saj objektivnega navskrižja ne more biti), ki ga imenuje tudi perpleksen primer, to pa zato, ker se človek, ki vidi dolžnosti v nasprotju, boji, da bi katere prekršil in tako storil greh, kar ga spravlja v vznemirjenost. “Kaj naj naredita zakonca, ki prideta v zvezi z urejanjem spočetja v perpleksno stanje? Na to vprašanje so v svojih izjavah k okrožnici Humanae vitae odgovorili številne škofovske konference, ki se sklicujejo na tradicionalno moralno načelo o ravnanju v perpleksnem primeru. To načelo je najbolj pristojni moralist Cerkve, sv. Alfonz Ligvorijski, formuliral takole: ‘V perpleksnem primeru je treba izbrati manjše zlo.’ Francoska škofovska konferenca pa to načelo podaja v pozitivnem smislu: ‘Kadar se nekdo nahaja pred dvema dolžnostima, ki zahtevata istočasno izpolnitev, in se pri tem ne more izogniti slabemu, naj bo njegova odločitev takšna ali drugačna, je treba po tradicionalni modrosti pred Bogom premisliti, katera od nasprotujočih si dolžnosti je večja.’ Zakonci, ki so v perpleksnem stanju, morajo torej izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti spoznajo za večjo, čeprav ne izpolnijo manjše dolžnosti; drugače rečeno: izogniti se morajo večjemu zlu, čeprav s tem storijo manjše zlo. V enem zakonu je lahko večja dolžnost to, da se zakonci odrečejo spolnemu občevanju, ker z direktno kontracepcijo ne smejo urejati rojstev, v drugem primeru pa je lahko večja dolžnost, da s spolnimi dejanji skrbijo za zakonsko dolžnost, čeprav bi zaradi tega morali urejati rojstva s kontracepcijo. Kaj je večje in kaj je manjša dolžnost, odloča iskrena vest zakoncev. … Zakonci, ki po prepričanju svoje vesti direktne kontracepcije nimajo, vsaj v svojem primeru, za težki greh, in zakonci, ki v perpleksnem primeru storijo manjše zlo, smejo brez predhodne spovedi prejeti evharistijo. Gotovo je namreč, da ne store težkega formalnega greha. Eni in drugi pa so dolžni svoje ravnanje ponovno preverjati, da bi čimbolj skladno ravnali z naukom cerkvenega učiteljstva. Prav je tudi, da se od časa do časa kontracepcijske dejavnosti spovedo; zakramentalna milost jim bo namreč pomagala, da ne bodo samovoljno ravnali in da se bodo mogli čimbolj varovati zla pri urejanju spočetij” (Š. Steiner, Ko se poročita ljubezen in seks, Celovec 1974, 69-71). Gornji navedek Štefana Steinerja, moralnega teologa, je vam gotovo razumljiv, seveda je mišljena neabortivna kontracepcija. Vi po pogovoru z možem in oba po pogovoru z Bogom, morda tudi s spovednikom, bosta najlažje ugotovila, če gre v vajinem položaju za nasprotujoiče si dolžnosti oziroma za “perpleksni primer”. Tako se bosta lažje in mirneje odločila “za manjše zlo”, saj je pogosto pravilen odgovor skrit v podrobnostih, ki so verjetno samo vama znane.

NARAVNA METODA VIR SREČE IN ZDRAVJA
Na koncu odgovora bi še rad povedal, da so številni zakonci, ki so se odločili za naravno metodo, srečni in živijo zdravo ter bogato zakonsko življenje. Moj odgovor je načelen in splošen in se mi zdi prav, da ste, Tina, povabili tiste pare, ki prakticirajo uspešno naravno metoda urejanja spočetij, da bi se vključili z anonimnim in konkretnim pogovor o naravni metodi v prihodnjih številkah revije Ognjišče. S tem bi prispevali lahko svoj delež k spodbujanju in odločanju za poznavanje in uvajanje v naravno metodo in tudi pomagali tistim, ki imajo kljub temu težave, da bi osvetlili, kako jih rešujejo pred svojo vestjo in Bogom. Upam in želim, da bi se zaradi vašega vprašanja in mojega odgovora, kljub mogočim manjšim težavam, vse več mladih krščanskih zakonskih parov odločilo za naravno metodo urejanja spočetja in veselo ter radostno živelo zakonsko, tudi spolno življenje, kot hvalnico Bogu in “duhovno daritev”. Poznavanje in prakticiranje naravne metode pri urejanu spočetja je za katoliškega kristjana moralno najbolj sprejemljiva, “ekološko” in zdravstveno neškodljiva, komunikacijsko ter dialoško najbolj povezovalna, ki pa zahteva med zakoncema milost in odločitev za empatijo. Naravna metoda urejanja spočetja je lahko ena od najbolj dragocenih odločitev, seveda obeh zakoncev, za medsebojno ljubezen in za odgovorno starševstvo.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 11 (2020), 43-45.