JEZUSOV ZGLED

(2 Kor 8,9)

Krščanske morale ne določajo predpisi in zakoni, temveč primerjava z osebo: z Jezusom. Predpisi in zakoni zastarevajo in prekrije jih prah, medosebno razmerje pa je vedno novo in sveže. In kako se je obnašal Jezus? Osnova njegovih dejanj je bila neka temeljna izbira: iz velikega, bogatega, mogočnega, kakršen je bil, je postal majhen, ubog, nemočen, da bi dal svojo moč majhnim, revnim, slabotnim. Krščansko obnašanje mora temeljiti na enaki temeljni izbiri: spustiti se k majhnim, ubogim, šibkim, pri čemer niso mišljene socialne kategorije, temveč ljudje, ki so sicer lahko odrasli po letih, živijo v blagostanju in popolnem telesnem zdravju, a ne vedo, kaj je polnost veselja. Ravno nasprotno je temu, kar ponuja svet, ki spodbuja, naj se dvignemo k tistim, ki so - navidezno - veliki, bogati in močni. Tam, kjer kristjan živi in dela, mora biti vedno na strani tistih "manj". Zato je njegovo obnašanje, če je res krščansko, v nasprotju s prevladujočim obnašanjem in vzbuja presenečenje. Ni človeka, ki bi si zaslužil takšen posmeh kakor kristjan, ki je prilagodljivec.

BODITE POPOLNI

(Mt 5,48)

Gospod Jezus, ti si neskončno dober, ti vse razumeš. In vse odpuščaš. Jaz nisem kakor ti. Pomagaj mi, da bom razumel in odpuščal in da bom dober do vseh tistih, ki hočejo krščansko življenje lažno prikazovati kot bedno življenje z zoženim obzorjem. Pomagaj mi, da bom odpuščal tistim, ki prikazujejo krščansko moralo kot zoprno pajčevino samih ne, ki človeka duši in ovira in iz katere se ne more izviti. Gospod Jezus, kako je mogoče, da smo te tako napačno razumeli? Koliko ljudi velikodušnega srca, ki so iskali velike ideale, koliko ljudi odprtega duha, željnih prostranih obzorij, smo oddaljili od tebe? Gospod Jezus, pomagaj mi, da ne bom nikoli rekel nobenega ne v tvojem imenu, če ne bom znal v njem pokazati tistega izrednega in čudovitega da, ki ga vsebuje.

ZAPRTA VRATA

(Mr 1,33)

Gospod Jezus, tudi pred mojimi vrati se zbira vse mesto. In trkajo, trkajo, trkajo ... Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Prijatelji, prijateljice, sošolci, sodelavci, reveži, bolni, izrinjeni iz družbe, invalidi, ostareli, priseljenci iz tretjega sveta ... Trkajo, trkajo, trkajo. Ampak jaz jim vedno ne odprem, Gospod. Vsi kaj prosijo, vsi kaj hočejo. In če jim ponudiš prst, potem zgrabijo še roko. Če enkrat popustiš, jim potem nikoli ni dovolj in ne pustijo te več pri miru. Gospod Jezus, ni mi do tega, da bi jim odprl. Rad bi bil sam zase, za zaprtimi vrati; jaz sem tisti, ki potrebujem kaj dobrega. Prijatelj moj, če ne boš odprl vrat, kako naj te doseže dobro, ki ga potrebuješ? Dobro se ne poraja za zaprtimi vrati.

S KAKRŠNO MERO MERITE ...

(Lk 6,38)

Vzemite prazno konzervno škatlo. Napolnite jo s pšeničnim zrnjem. Se vam zdi polna? Potlačite zrnje z roko. Ste videli? Še je prostor. Dodajte pšenico. "Tako. Zdaj ne gre notri nič več!" Bomo videli. Močno potresite konzervno škatlo. Poglejte! Pšenica se je sesedla in konzervna škatla ni več polna. "Pa res!" Dobro. Zdaj spet dodajte pšenico. Ne, ne samo polno do roba, ampak zvrhano, s kupčkom zrnja nad robom. Tako nam poplačuje Bog. Ne daje nam to, kar je prav, ne škili od strani na tehtnico, kakor to počnejo kakšni skopuški trgovčiči. Da in še navrže in nič ne varčuje. V tolažbo nam je, da se Bog tako obnaša do nas. Toda Bog ne ravna tako z nami, če ga prosimo v molitvah, če hodimo k maši in gremo k obhajilu, če mu prižgemo kakšno lepo debelo svečo, če vsak mesec obiščemo kakšen romarski kraj, če se vpišemo k skavtom ali se vključimo v kakšno gibanje, če smo člani župnijskega pastoralnega sveta. Z nami tako ravna, če mi tako ravnamo z drugimi. Če pa smo do drugih skopuški ali celo goljufamo pri merjenju ...

DAJATI

(Sir 4,31)

So ljudje, ki ničesar ne prosijo in ničesar ne dajejo. Nikomur. Tudi če jih bo konec, prosili pa ne bodo. In če so drugi na tem, da jih bo konec, toliko slabše zanje. Ne vzbujajo simpatije, ampak ne moremo si kaj, da jih ne bi vsaj malce občudovali: navsezadnje se hočejo izvleči sami. So ljudje, ki vedno prosijo, za vsako stvar, v vsakem trenutku. To so ljudje, ki ničesar ne zmorejo sami, ki vedno potrebujejo druge. Za take ljudi kratkomalo rečemo, da nam "grejo na jetra", čeprav izraz res ni posebno lep. Navsezadnje pa se nam zasmilijo, ker ostanejo vse življenje otroci. So ljudje, ki so vedno pripravljeni dajati. Lahko jih pokličeš ob kateri koli uri podnevi in ponoči. Veš, da lahko računaš nanje. In veš, da za to velikodušnost ne boš ostal njihov dolžnik. Nasprotno, zdi se, da jim narediš uslugo. To so čudoviti ljudje, ki razveseljujejo življenje, ki ti dajejo občutek gotovosti, ki ti odpirajo srce. So ljudje, ki prosijo in ne dajejo; pograbijo in ne izpustijo; sposodijo si in pozabijo vrniti; njihove roke so kakor premazane z lepilom in srce s katranom. To je eden najbolj žalostnih in strah vzbujajočih prizorov, kar jih ponuja svet. Še bolj nas lahko potrejo samo ljudje, ki imajo polna usta ljubezni do bližnjega, toda gorje, če jih kaj prosiš.

NE SODITE

(Lk 6,37)

To Jezusovo naročilo so služabniki in služabnice Cerkve neredko uporabljali, da so preprečevali kritičnost v krščanski skupnosti. Kakšna zvijača! Kajti Jezus ne prepoveduje izražati mnenja in presoje o ravnanju drugih ljudi. To bi bilo nemogoče in tudi škodljivo. Imamo pravico in dolžnost, da se učimo iz tega, kar vidimo. Kako pa naj bi vedeli, kaj je dobro in kaj slabo, ne da bi ocenjevali, kritizirali, presojali? Jezus tudi ne pravi: "Kaj te briga! Brigaj se zase! Ne vmešavaj se!"

Nasprotno! Moramo imeti široko odprte oči in možgane ter opazovati, ocenjevati, odobravati, naznanjati. Jezus prepoveduje, da bi sodili v smislu izrekanja dokončnih obsodb. V njegovem času ni bilo sodišč prve stopnje, druge stopnje, višjih sodišč in še vrhovnih sodišč. Če je bil kdo obsojen, je bil obsojen. Za vedno.Takih sodb ne smemo izrekati.

Razlog ni take vrste, kakršnih smo navajeni iz televizijskih pogovornih oddaj: "Jaz mislim tako, ti pa tako; vsakdo lahko svobodno misli, kar hoče". Temveč zato, ker Bog, naš življenjski vzor, vedno in vsakomur dopušča možnost, da se spremeni, prerodi, postane nov človek.

PRETIRAVANJE

(Lk 10,41)

Jezus, res si te ne znam predstavljati v vlogi nekoga, ki sprejme povabilo na kosilo, potem pa ni hvaležen tistemu, ki mu je kosilo pripravil. Gre za to, da ti ne maraš pretiravanj. In Marta pretirava: to ni več samo gostoljubje, pač pa želja, da bi se pred teboj izkazala. Zagotovo se je tudi Marija ukvarjala s pripravami. Drugače bi jo spomnil: "Ne kdor mi pravi: Gospod, Gospod ..." (prim. Mt 7,21), kajti Očetova volja je, da se gostu izkazuje spoštovanje. Toda ona ve, da gospodinjska opravila ne zadoščajo. Jezus, kako bi nam bilo všeč, da bi se lahko pridružili ali Marti ali Mariji. Vidiš? Mi smo mojstri v pretiravanju. Poznam ženske, ki porabijo ves dan za pospravljanje hiše. In druge, ki jo puščajo umazano, da lahko gredo k vsem možnim mašam. Kristjani, ki hitijo ves dan, tako da ne vedo več, komu na čast sploh hitijo. In drugi, ki ne vidijo "napol mrtvega" brata sredi ceste, ker se jim mudi v tempelj (prim. Lukov evangelij 10,30). Duhovniki, ki imajo vklopljen prenosni telefon tudi med mašo. In menihi, ki se ne odzivajo niti umirajočim, ker so "pri molitvi". Jezus, torej, Marta ali Marija? Ti: "Marta in Marija!"

FANATIKI

(1 Tim 5,23)

Malo je tako odločnih in močnih ljudi, kakor je Pavel. Ni pa fanatik. Mladi Timotej pretirava s svojo strogo dieto. Njegov učitelj mu odločno naroča: "Nehaj piti samo vodo." Čim dlje stran od fanatikov! S to brezupno boleznijo se Jezusovi učenci ne bi smeli nikoli okužiti. Jezus je ne samo redek, ampak edinstven primer med utemeljitelji verstev, saj se ga ni dotaknila niti senca fanatizma. Krščanska vera je zmernost, modrost, potrpežljivost; je zavest, da je vse od Boga in da nič ne more biti ne izločeno ne povišano v edino dobro. Čim dlje stran od fanatikov! Od tistih, ki žebrajo molitve in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki pomagajo revnim in obsojajo vse drugo. Od tistih, ki hočejo samo kontemplacijo in obsojajo dejavno življenje. Od tistih, ki se navdušujejo za dejavno življenje in obsojajo kontemplacijo. Čim dlje stran od fanatikov! Zlasti od tistih, ki so topoglavo prepričani, da imajo izključno pravico do krščanstva. Čim dlje stran od vseh tistih, ki pravijo: "Samo to" ali "Samo mi".

PRAVA MERA POBOŽNOSTI

(1 Tim 6,6-7)

Primer iz življenja. Gospodinja je za veliko noč, da ne bi zamudila televizijskega prenosa papeževega blagoslova urbi et orbi, pustila pečenko, da se je zažgala. Ali ni to malo preveč?" Seveda je preveč! Pobožnost, toda s pravo mero bi ji pomagala lepo speči pečenko za družino, ne pa obsedeti pred televizorjem, kakor da je prilepljena. Kar je preveč, pravijo, še s kruhom ni dobro! In to velja vedno! Tako sem se naučil, da se ne zanesem na tiste, ki hodijo okoli vedno z rožnim vencem v rokah. Za takim razkazovanjem se pogosto skrivajo nameni, ki niso nič kaj pobožni in sveti. In tiste ženske, ki poslušajo verske radijske programe od petih zjutraj do enih ponoči, me ne navdušujejo nič bolj kakor ljudje, ki kupijo športni časopis, tudi če so vsa tekmovanja v vseh športih odpovedana. In tistim mladim, ki zanemarjajo študij, zato da se igrajo z otroki iz župnije, želim, da bi srečali koga, ki bi jih spet postavil, dokler še ni prepozno, v tirnice prave mere.

VARUH SVOJEGA BRATA

(1 Mz 4,9)

Da, Kajn, ti si varuh svojega brata, vsakega svojega brata. Brata, ki živi ob tebi, in brata, ki prebiva na drugem koncu sveta. Brata, ki se veseli, in brata, ki trpi, brata, ki se smeje, in brata, ki joče, brata, ki je bolan, in brata, ki je zdrav, brata, ki je mlad, in brata, ki je star. Ti si varuh svojega brata. Nikoli ne reci: Ne vem, kje je. Ti veš, kje je brat, ki je preveč, in brat, ki umira od lakote; brat, ki dostojno živi, in brat, ki ga tlačijo in izkoriščajo; brat, ki tlači druge, in brat, ki je žrtev nasilja; brat, ki je pravičen, in brat, ki je grešnik. Ti si varuh svojega brata. Brata, ki ima dovolj moči, brata, ki je zbolel za aidsom; brata, ki je v življenju uspešen, brata, ki se ugonablja z drogami; brata, ki ima telesne stražarje, in nemočnega otroka v materinem telesu. Da, Kajn, ti si varuh svojega brata. Vsakega svojega brata. Vedno.

DA, KADAR JE DA ...

(Mt 5,37)

Ne moremo več prenašati politikov, ki ves dan govoričijo o tem, kar so drugi politiki govoričili včeraj in kar bi spet drugi utegnili govoričiti jutri. Ne moremo več prenašati novinarjev, ki polnijo časopise in televizijske dnevnike z neskončnimi govorancami desničarskih politikov, ki se odzivajo na odgovore levičarskih politikov sredinskim politikom. Ne moremo več prenašati televizijskih pogovornih oddaj, polnih neumnih in nesmiselnih bla bla bla. Strokovnjakov, ki razlagajo vse, ne da bi prišli do kakšnih sklepov. "Vsevedov", ki se gnetejo na vseh televizijskih programih s svojim pametovanjem, a ga že dogodki naslednjega dne ovržejo. Ne moremo več prenašati pridig brez konca in kraja. Ne moremo več prenašati neskončno dolgih dokumentov, razdeljenih na točke in podtočke, izjav, dnevnih redov, sporočil za javnost. Če bi bil naš govor da, kadar je da, in ne, kadar je ne, bi nam časa ostalo na pretek in bi ga lahko posvetili reševanju problemov zaposlovanja, sodstva, javnih in socialnih storitev, zdravstva, šolstva, bolnih, ostarelih, revnih. Jezus, pomagaj nam, da bomo ozdraveli od kuge čvekanja.

KDOR NE DELA, NAJ TUDI NE JE

(2 Tes 3,10)

Kdor veliko govori o nebesih, na zemlji pa bolj malo dela, ne govori o nebesih iz Svetega pisma. O nebesih, ki niso kakšna dežela zabave, že lepo pripravljena v nekem koncu vesoljstva za tiste, ki vse življenje niso delali nič drugega, kakor sanjali o njih. O nebesih, ki so neko novo mesto brez "žalovanja, vpitja in bolečine" (Raz 21,4), odprto za tiste, ki so ga prizadevno gradili, premagovali žalovanje, vpitje in bolečine, ne z vzdihovanjem in sanjarjenjem, pač pa s srcem, polnim ljubezni, z znojem na čelu in z močjo svojih rok. Kdor veliko govori o nebesih, na svojem delovnem mestu pa velja za lenuha in zabušanta; kdor je vedno v prvi vrsti pri škofovih mašah in praznovanjih farnega zavetnika, doma pa pušča vse na ženinih ramenih; kdor ne izpusti nobenega škofijskega srečanja, nobenega zborovanja kakšnega gibanja, nobenega skavtskega izhoda, porabi pa dvojna študijska leta, da prileze do diplome, ne govori o nebesih, o katerih je govoril Jezus. Jezus, ki je imel tako naporne dneve zemeljskega življenja, da ni imel časa niti jesti. In v treh letih je postavil svet na glavo, ne da bi si privoščil luksuz, da bi kakšno leto pavziral.

MEDSEBOJNO SPOŠTOVANJE

(Ef 4,31-32).

V ameriških televizijskih filmih policisti, ki so še slabši kakor zločinci, ne odprejo ust, ne da bi stresali prostaške besede. V naših filmih so še najbolj prijazna stvar zadnjice rosno mladih igralk. V televizijskih oddajah, od pogovornih do političnih debat, vpitje in žalitve navdušujejo občinstvo. Popevke, če naj bi bile "angažirane", morajo vsebovati vulgarnosti. V takšni šoli so medsebojni odnosi postali barbarski in nasilni. Ne pogovarjamo se, ampak grdo govorimo: uporabljamo nespodobne besede in nepotrebna mašila. Zabava je hrup in razgrajanje. Politika je spopad, pri katerem nizki udarci niso izključeni. Potem pa se pritožujemo, da ni več dobre vzgoje, da tako ne more iti več naprej. Kristjani smo že navajeni, da krenemo, ne da bi pričakovali, da se bo premaknila vsa četa. Zato je naša naloga, da v javno življenje spet prinesemo vljudnost, dobrohotnost, rahločutnost, spoštovanje. Brez fanatizma. Toda tudi brez strahu, da nas bodo imeli za pobožnjake in moraliste.

UMAZANE BESEDE

(Ef 4,29)

"Daj no! Kaj pa je tako slabega v kakšni grdi besedi? Pravi grehi so kaj drugega: nasilje, vojna, nepravičnost ..."

Kar je slabo pri umazanih besedah, je dejstvo, da niso dobre besede in da ne koristijo tistim, ki poslušajo. Seveda sta vojna in nasilje slabši, toda to še ne pomeni, da so umazane besede nekaj dobrega. Vojne in nasilna dejanja ne nastanejo iz nič, nenadoma, temveč zrastejo iz zemlje, obdelane z majhnimi vulgarnostmi in po kapljah pognojene s pomanjkanjem spoštovanja do drugih. In kdaj postane beseda umazana? Kadar brez sramu vrže v obraz tisto, kar zaradi tega ali onega razloga sodi v človekovo osebno življenje: Boga, spolnost, izločke. Umazana beseda je vedno znamenje obremenjene, prostaške in nasilne zavesti, ki se sploh ne ozira na občutljivost drugega človeka. Umazana beseda je kakor oslovo riganje sredi Mozartovega koncerta. Od umazane besede se ne umre, toda brez nje se živi lepše.

JANEZ KRSTNIK

(Lk 7,28)

Zemlja potrebuje takšne može in žene, kakršen je Janez Krstnik: prave, pristne, pogumne, skladne s svojim dostojanstvom Božjih otrok.. Možje in žene, podobni Janezu, ki jih na tem svetu nikoli ne manjka, ker za to poskrbi Bog, so svež zalogaj moči in lepote. Lepi zaradi poguma in močni zaradi pristnosti vzbujajo in ohranjajo v nas močno hrepenenje po Božji veličini. Taki ljudje so zagotovilo, da so vsi, tudi tisti najmanjši, poklicani, da postanejo deležni Božje veličine, tako kot Janez, največji med rojenimi od žena (prim. tudi Matejev evangelij 11,11).

TRENING POBOŽNOSTI

(1 Tim 4,7-8)

Fitnes centri, polni fantov, deklet in ne več rosno mladih debelušk. V gorah invazija mahnjenih na gorska kolesa, ki jim jezik visi iz ust, ko vrtijo pedale na meji infarkta. Mestne ulice, polne ljubiteljev hitre hoje, včasih kar s celim spremstvom za seboj. In še nogomet, košarka, odbojka, borilni športi. Pa domovi, polni pripomočkov za odpravljanje trebuha, za učvrstitev zadnjice in prsi. Bolj malo pa je takih, ki trenirajo "pobožnost", namreč tiste vrednote, ki pripomorejo k jasnejšemu in trdnejšemu odnosu z Bogom in zato tudi z brati in sestrami. Če zjutraj odpremo oči z mislijo na Stvarnika; če si vsak dan utrgamo pet minut in se vprašamo: "Kdo sem? Od kod prihajam? Kam grem?"; če ne pustimo, da mine teden, ne da bi prebrali vsaj eno stran Svetega pisma; če si obljubimo, da bomo vsakomur, ki ga bomo srečali, podarili opogumljajoč nasmeh; če se pri soočanju z različnimi situacijami vedno vprašamo: "Kaj bi naredil Jezus?"; če pustimo, da nas v spanec zaziblje Božje odpuščanje; vse to koristi zdravju mnogo bolj kakor fitnes ali hitra hoja. Če ne verjamete, poskusite.

PETER

(Jn 21,7)

Peter, v meni so ravno taki strahovi, kakor so bili tvoji, enaka negotovost, enaka omahljivost. Peter, tudi zame so dovolj že besede kakšne dekle, posmehovanje kakšnega prijatelja, jedke opazke sodelavca, da skrijem svojo vero ali pa jo zakrinkam. Peter, tudi jaz iz strahu pred trpljenjem, pred morebitnimi težavnimi situacijami in ker se bojim tvegati, kaj kmalu zbežim in pozabim na vse obljube ljubezni in zvestobe. Peter, ampak jaz nisem kakor ti. Nimam ponižnega poguma, da bi priznal svojo šibkost, in pustim, da me moje napake in nezvestoba ustavijo. Nimam pogumne ponižnosti, da bi se vrnil h Gospodu vsakokrat in kljub vsemu, in to takoj. Peter, pomagaj mi, da bom postal kakor ti. Daj mi moč, da se bom vračal h Gospodu. Takoj in vedno. Tudi če bi moral hoditi po vodi!

KAR ŽELIŠ ZASE, PODARJAJ DRUGIM

(Mt 7,12)

Gospod Jezus, tvoje sporočilo smo obtežili z najrazličnejšimi zakoni in predpisi, določili in prepovedmi. Naredili smo ga težko razumljivega in zapletenega, primernega za strokovnjake in ugledne profesorje. Ti pa si, tako kot vedno, čudovit v svoji preprostosti. Ne zaupaš svoje besede zapletenim vsebinam, razdeljenim v točke in podtočke; filozofskim razpravam in visokoumnim utemeljitvam. Ti govoriš tako preprosto, da te zlahka razume tudi nepismen človek: "Vse tisto, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Gospod Jezus, ali je to vse? In prišel si iz nebes in prestal toliko gorja, zato da si nam prišel povedat to, kar smo že vedeli? "Da, jaz ti ne vsiljujem ničesar od zunaj, ne nalagam bremen na tvoja ramena. Pravim ti: beri v svoji notranjosti. In to, kar želiš zase, podarjaj drugim! To je vse." Hvala, Gospod Jezus! Pomagaj nam, da bomo dobro prebrali tisto,kar je zapisano v nas.

Čuk, M., 2005. Jezusovo srce - merilo za nas vse: Korak v globino. Ognjišče, 41 (10), p. 96-97. - (ob izidu knjige Lasconi, T., 2016. 365 + 1 dan s Teboj, Četrta izdaja. Koper: Ognjišče.)

Na binkoštni dan, ko so apostoli, zaradi ognjenih plamenov Svetega Duha verjetno osmojenih glav, vsekakor pa gorečih src, odšli na ulice Jeruzalema oznanjat evangelij, jim je bilo dano, da so govorili v različnih jezikih in so jih razumeli vsi: domačini, tujci, migranti in turisti. Morda pa so govorili kar po domače in je Sveti Duh odprl ušesa in razum poslušalcem, že prej omenjeni zbrani multi-kulti množici?
Slovenci, se mi zdi, precej trepetamo v strahu, da Bog ne razume naše ‘zemeljske’ slovenščine, in si silno prizadevamo, da bi končno že dobili svojega predstavnika, ki bi v nebeškem kraljestvu zastopal naše interese. Preden smo v čakalno vrsto potisnili Slomška, Grozdeta, Barago, Halasa, Vovka in druge, smo tako slovenili in nacionalizirali vse, kar se je svetniškega sprehodilo čez naše kraje: Viktorina Ptujskega, Hieronima, Cirila in Metoda ter seveda tebe, ljuba moja sveta Ema, ki si morda celo res bila slovenskega rodu, pa vendar tega ne moremo z gotovostjo trditi, saj v tistih časih, kot berem v tvojem življenjepisu “narodnost ni delala razlike med ljudmi”, neizpodbitno dejstvo pa je, da si se več kot le sprehajala po naših krajih.
A tudi ti si se kar načakala v birokratski vrsti pred Uradom za beatificiranje, saj so ti štempelj na dovolilnico oziroma svetniško Delovno knjižico pritisnili šele leta 1938, čeprav zreš Najvišjo inštanco “iz obličja v obličje” že dobro tisočletje.
Morda gre prav v birokratskih zapletih iskati razloge za odpor, ki smo ga Slovenci kot narod razvili do vseh institucij in oblasti, ki smo jim, ker nismo imeli lastne države, v zgodovini pripadali. Zaradi istih razlogov, bojda čutimo odpor tudi do Evropske unije, kjer fraza, da “narodnost ne dela razlike med ljudmi”, žal res vse prepogostokrat ostaja zgolj fraza, iz narave pa nam je znano, da velike ribe žrejo manjše in da v džungli vlada zakon močnejšega. Je pa potem, če pomerimo z istim vatlom, nadvse začudujoče, če ne celo skrajno neverjetno, vredno psihoanalize in potrebno psihoterapije, da smo v zadnjih tridesetih letih, kar končno imamo svojo državo in lastne institucije, na državni in institucionalni ravni najmočneje razvili prav birokracijo.
Iz iste (slovenske) možganske vijuge pa verjetno izvira tudi silna želja nekaterih po ponovnem uvajanju latinščine v diplomatske odnose, ki jih imamo kot posamezniki in kot občestvo s Najsvetejšim sedežem, ker naj potem Sveta Trojica ne bi vedela ali komunicira z ubogim Slovencem ali pripadnikom kakšnega svetniško številčnejšega naroda, in bi Bog, ki je med drugim tudi Pravica, svojo pravico pravičnejše delil. Menim pa, da On, ki “povišuje nizke” in “iz blata dviguje siromaka”, ne dela razlik med nami.Ljuba moja in ‘naša’ sveta Ema Krška! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.Ti, ljuba moja sveta Ema, si slovenska, če ne po rodu, pa prav gotovo po duši in usodi. Moža in oba sinova ti je vzela smrt. Podedovano imetje si razdala in uporabila, da si gradila cerkve in samostane. Tudi samostan, v katerem si oblekla redovno obleko, čeprav redovnih obljub nisi dala, in si tako ostala ‘zgolj’ vdova in mati brez otrok, ter si tako, takoj ko si v poznih tridesetih letih preteklega stoletja vstopila svetniško službo, lahko postala zavetnica premnogih slovenskih mater, ki so kot ti, a na dosti bolj krut način, ostale brez svojih mož in sinov.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 106.

Pri blagajni sem plačevala nekaj malenkosti, ki sem jih na poti domov kupila za jutrišnje kosilo. Iznenada sem zagledala voziček, v katerega se je odlagalo izdelke, namenjene ljudem v stiski. Vozička nisem prej opazila, zato nisem imela ničesar, da bi položila vanj.
»Je tale voziček tukaj samo danes, ali bo še kakšen dan?« sem vprašala blagajničarko.
»Še nekaj dni bo tukaj. Lahko boste vanj darovali pri naslednjem nakupu, če boste želeli.«
Preden sem se lahko zahvalila za odgovor, je gospa za mano hitro vskočila v najin pogovor, češ: »Jaz nikoli ne dam ničesar v voziček. Zvečer sigurno vso vsebino iz vozička vrnejo nazaj na police. Z naivnostjo kupcev služijo samo trgovci.«
Z blagajničarko sva se spogledali in v bran nič krivi sem morala nekaj reči. Gospa, ki je v tem času že plačala kruh in cigarete, si ni dovolila, da ji ‘solim pamet’.
»Veste, imam zelo slabe izkušnje z dobrodelnostjo,« mi je razlagala na poti iz trgovine. »Poznam družino, ki je zelo revna. Saj veste, veliko otrok, potem pa gledaš, kaj boš dal v lonec. Nespametno, vam rečem! Ampak kljub temu so se mi zasmilili. Nekoč sem ustavila mamico, ki je s svojimi otroki šla v trgovino, in ji dala dvajsetaka. Ne boste verjeli, kaj jim je za tisti denar kupila. Sladoled!!! Vsakemu svojega. Samo malo sem poklepetala, tako kot sedaj z vami, ko so se že vračali iz trgovine. Samo kruh so kupili. Otroci pa so lizali vsak svoj sladoled!!! Nezaslišano!!! No, saj zato pa so tako revni, ker ne znajo z denarjem. Namesto da bi plačala kakšno položnico, jim je kupila sladoled,« je bila gospa ogorčena, pritisk in ton glasu se je nevarno višal.
»Verjetno so bili pa otroci veseli priboljška, ki ga sicer ne bi dobili,« sem komaj uspela izsiliti malo predaha.
»Seveda so bili. Vsaj mislim da. Vsak posebej se mi je zahvalil, ko so me zagledali. Ampak jaz ne morem tega nespametnega ravnanja z denarjem odpustiti njihovi materi. Kakšen zgled jim je. Vse takoj zapraviti.«
»Pa si vi nikoli ne privoščite sladoleda, tortice, kavice? Sedajle ste kupili cigarete.«
»Si, ampak zelo redko in za svoj denar,« je zopet zvišala glas in poudarila SVOJ.
»Pa saj oni so si tudi za svoj denar.«
»Ne, za mojega.«
»Ko ste jim vi poklonili denar in ga je mamica sprejela, od takrat naprej je bil njihov. Ona pa verjetno že zna presoditi, kaj je v tistem trenutku za otroke najboljše.«
»Ne, ne zna. Joj, prepozno sem to spoznala.«
»Ne obžalujte dobrega dejanja, ki ste ga storili. Obžalujte le svojo nepravilno reakcijo in dovolite malo veselja tudi drugim. Takšna dobra dela bodo šla z vami v nebesa.«
»Ne, o nebesih se pa ne bom pogovarjala z vami. Jih ni!«
Jezno se je obrnila in brez pozdrava odšla, sama pa sem še nekaj časa gledala za njo in v spominih zaplula v otroška leta.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.
Po vremenskih napovedih se je iz meglenega jutra rodil lep, sončen dan. Kljub obilici dela na kmetiji je naša družina odšla na Brezje. Takrat se tega nisem zavedala, sedaj pa dobro vem, da za tako veliko družino, kot je bila naša, to ni bil samo logistični zalogaj, ampak tudi finančni. Ata je v nahrbtniku nesel malico: nekaj preprostega peciva, kruh ter čaj in vodo. Preprosto, da ne bi bilo komu slabo na avtobusu. Kljub temu sem bruhala celo pot tja in potem še nazaj.
Po slovesni sveti maši in podelitvi nagrad smo se v parku podprli s prineseno malico. Do odhoda avtobusa je bilo še dobre pol ure, zato smo počivali v senci.
Milo smo gledali proti lokalu, od koder so prihajali otroci s sladoledom. Mama je videla naše poglede in atu namignila, češ pa naj še naši dobijo sladoled. Nekaj časa je okleval, potem pa brez besed vzel enega izmed otrok, drugi pa smo počakali pri mami v senci. Kmalu sta se vrnila. Prinesla sta štiri sladolede. V vsakem kornetu je bila ena kepica. Čakali smo, kdo ga bo prvi dobil. Takrat pa je ata začel poimensko dvema dajati po en sladoled. Nekaj časa smo se gledali, saj si je vsak želel svojega, čeprav si tega nihče ni upal izreči. Ko pa sem videla, da ga za mamo in ata ni, sem vedela, da je to vse. Ker mi je bilo še vedno slabo do vožnje, sem samo nekajkrat polizala kepico, preostanek pa dala mami, da je sladoled dobila najmlajša sestrica. Škoda se mi je zdelo, da bi ga kasneje izbruhala. Brez ugovarjanja, joka in prerekanja je sladoled v nekaj minutah izginil. Potrlo nas je, ker ni vsak dobil svojega sladoleda, tako kot otroci, ki smo jih gledali, pa kljub temu smo bili veseli nenadejane poslastice. Ta dogodek je vsem ostal v spominu.
Ko sedaj premišljujem od tem, ko preračunavam, da nas je ta dan vožnja stala morda tretjino atove plače, vem, da je bil sladoled za dva res tisto največ, kar nam je ata v tistem finančnem stanju mogel privoščiti.
Pozno popoldne smo se vrnili domov in videli, da je bilo kar nekaj travnikov v okolici pokošenih.
»No, pa smo zamudili prvi dan košnje.«
Ata se je prešerno nasmejal in ni bilo videti, da mu je bilo žal zamujenega.
»Kosili so, kosili, sladoleda pa niso jedli,« je še pripomnil, ko se je oziral okoli in štel pokošene travnike.

Katarina. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 47-48.

Pogovori z Janezom Kavčičerm, eksorcistom koprske škofije

- V juniju kristjani obhajamo praznik Srca Jezusovega. Poznamo posebno pobožnost, povezano s češčenjem Presvetega Jezusovega Srca. Kako bi na kratko predstavili začetek te pobožnosti?
Nekateri svetniki so sicer o Presvetem Jezusovem Srcu pisali že stoletja prej, leta 1673 pa je imela francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque videnje Jezusa, v katerem je Cerkev prosil, naj počasti njegovo Presveto Srce in se mu posveti. Jezus je vernike prav posebej prosil, naj »devet mesecev zapored na prve petke prejemajo sveto obhajilo«. Prošnja je bila povezana s posebno obljubo za vse, ki se bodo posvetili Presvetemu Jezusovem Srcu in spodbujali njegovo čaščenje. Po smrti s. Marjete Marije se je pobožnost prvih petkov hitro razširila po vsej Cerkvi, njena priljubljenost pa se je močno povečala leta 1920, ko je papež Benedikt XV. Marjeto Marijo Alacoque razglasil za svetnico.

- Priporoča se, da je treba opraviti devet prvih petkov v devetih zaporednih mesecih. Zakaj ravno ta številka?
Številka devet je tradicionalno povezana z devetdnevnicami, korenine pa ima v devetih dneh, ki so jih apostoli pred binkoštmi preživeli v molitvi. Devetdnevnica zagotavlja dovolj časa za pripravo na praznik in notranjo obnovo.
Pobožnost v čast Srcu Jezusovemu temelji na dveh zakramentih: obhajanju svete spovedi in svete evharistije. Ravno ta zakramenta sta vedno v ospredju. Tudi Marija v vseh prikazovanjih govori o nujnosti teh dveh zakramentov, kajti če ju uporabljamo oz. posegamo po njiju, smo potem tudi vredni prejemati Jezusa v svoje srce.
Pri tej pobožnosti se torej udeležujemo svete maše in poskrbimo, da bi prejeli sveto obhajilo z namenom, da počastimo Presveto Jezusovo Srce. Če nismo v stanju milosti in se zavedamo, da ne moremo prejeti obhajila, je treba najprej opraviti sveto spoved.
Sicer pa ni toliko pomembno, s katerim mesecem začnemo, pomembno je, da vztrajamo in smo potem redni devet zaporednih prvih petkov v mesecu. Mnogi najraje začnejo z oktobrom, da zaključijo v juniju, ko je tudi praznik Srca Jezusovega.

sv. Marjeta Marija Alacoque

- Kakšne obljube so povezane s to pobožnostjo?
Jezus je rekel sv. Marjeti Mariji: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« To pomeni, da če vernik devet zaporednih mesecev na prve petke pobožno prejema sveto obhajilo, mu bo Jezus zagotovil posebne milosti v uri njegove smrti in mu omogočil, da se bo pokesal svojih grehov ter prejel poslednje zakramente (če bo to potrebno).
Sam to pobožnost zelo priporočam. V zvezi z njo imam nekaj osebnih izkušenj: ko sem hodil še na obiske v bolnišnico v Izolo in Šempeter, sem pri bolnikih, ki so lahko tudi dolgo časa zanemarjali duhovno življenje, videl, da so imeli milost zadnje srečne ure. Ko sem jih spraševal, ali so kdaj prej opravljali pobožnost prvih petkov, jih je večina izmed njih to potrdila.
Ta pobožnost ima neizmerno veliko moč in je res kot velika devetdnevnica. Zato sem jo tudi sam uvedel za birmance, in smo namesto devetdnevnice pred birmo obhajali pobožnost prvih petkov skozi celo leto.

- Ali so prvi petki »vstopnica za nebesa«?
Seveda ni tako preprosto: ni dovolj, da gremo devet zaporednih prvih petkov k sveti maši, nato pa vse skupaj »izklopimo«, nikoli več ne zaidemo v cerkev in živimo v grehu! Pomen te pobožnosti je, da vernika približa Jezusovemu Srcu. Če posameznik te obveznosti izpolnjuje z iskreno vero, je povsem naravno, da bo bliže Bogu in bolje pripravljen na smrt. Ko pa ta pobožnost postane praznoverna, ko ne čutimo potrebe, da bi živeli krepostno, vse Jezusove obljube ostanejo brez sadov.
Jezus si želi, da se spočijemo v njegovem Srcu kot sv. Janez, ki je pri zadnji večerji slonel na njegovih prsih. Pobožnost prvih petkov je zato priložnost, da se z Jezusom srečamo večkrat, ne le ob nedeljah, ter da poglobimo svojo ljubezen do njega.
Spoznanje in zaupanje, da se lahko spočijemo v njegovem Srcu in vanj položimo vse svoje skrbi, pa je bistvo prvih petkov. Gre za uveljavljeno pobožnost, ki ima svojo tradicijo, in ne za kako novodobno stvar – ker mnogi iščejo samo nekaj novega, nekaj drugačnega. Zato se mi zdi pomembno in potrebno, da izpostaviva tudi to pobožnost, saj je tako globoka, tako polna vsebine in prinaša toliko milosti, da je res škoda, da ne bi posegali po njej.

DVANAJST OBLJUB, POVEZANIH S POBOŽNOSTJO PRESVETEGA JEZUSOVEGA SRCA:

• Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu.
• Naklonil bom mir njihovim družinam.
• Tolažil jih bom v trpljenju.
• Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani inmeni posvečeni, se ne bodo pogubili.
• Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju.
• Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja.
• Mlačni bodo postali goreči.
• Goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popolnoma posvetili, me častili in ljubili.
• Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga ljubili in častili ter se mu izročali v posebno varstvo.
• Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.
• Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to čaščenje širili med ljudmi.
• Imena tistih, ki bodo širili čaščenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu.
• Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor z eksorcistom). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 30-32.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom ..., hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, ... Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine ... Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. ... Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina ...). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Po več kot 15 letih zakona se je mož odločil za mlajšo sodelavko in tako sem ostala sama s tremi najstniki. Po mesecih objokovanja in samoobtoževanja sem se kljub vsemu odločila, da se vsaj malo vrnem v družbo in se malce oddahnem od nenehne skrbi za otroke ter se vsaj malo sprostim.
Kar hitro pa sem spoznala, da moški v ločenkah vidijo le dobro priložnost za avanture, pa naj bodo samski, ločeni ali poročeni. Ko jim poveš, da ti ni za avanturo, in če boš še šla v zvezo, si za resen odnos, je v glavnem odgovor isti: “A ti res misliš, da se bo kateri moški odločil za resno zvezo z materjo treh otrok?”, “A si res tako staromodna, da se ne bi za občasna srečanja mogla kaj zmeniti?” Naj povem, da ko grem ven, ne iščem partnerja, čeprav priznam, da si ne predstavljam, da bom do konca življenja ostala sama, in včasih močno pogrešam ramo, na katero bi se naslonila, in nekoga, s katerim bi se iskreno nasmejala, a tega nočem za vsako ceno.
Vedno znova se sprašujem, ali je moškim res tako težko sprejeti, da niso na prvem mestu? Ali so jim ločenke z otroki res tako breme, da nismo za drugo kot bežno avanturo?
Hkrati pa se sprašujem, ali tudi pri nas ločenkah dobivajo občutek, da si želimo samo občasnih srečanj?
Pa še to. Tudi v Cerkvi smo ločeni zapostavljeni, saj smo ob morebitni novi zvezi ‘obsojeni’ na obrobno življenje v cerkvenem občestvu. In čeprav se zadnje čase veliko govori o nekih posebnih pogojih, ob katerih bi lahko prejemali obhajilo, pa se obenem tudi vedno znova ponavlja, da ločeni in ponovno civilno poročeni oz. v novi zvezi, živijo v smrtnem grehu. Pa ne govorimo samo o prejemanju obhajila, tu je tudi branje beril in vse sodelovanje, ki bi lahko bilo ljudem v pohujšanje. A res moram sedaj zato, ker se je moj mož odločil, da noče več nadaljevati zveze z mano, do smrti ostati sama, da bom v očeh Cerkve in občestva vredna in zgledna kristjanka, da lahko upam na večno življenje? Po drugi strani pa lahko nekateri možje in žene, za katere vsi vemo, da živijo dvojno življenje in imajo poleg zakonca še zvezo s sodelavko ali pa kakšno kolegico, mirno sodelujejo v življenju Cerkve in pristopajo k obhajilu.
A ni Bog usmiljen in bo razumel, da si človek, ki mu je življenje prineslo grenko izkušnjo razpada zveze, želi ob sebi imeti nekoga, na katerega se lahko zanese, da si kljub neuspehu prvega zakona želi, da je ljubljen? A smo potem, če se odločimo za ponovno zvezo, obsojeni na večno pogubljenje? Ali ni Kristus umrl tudi za tiste, ki bi si želeli sveti zakon, pa si ga žal zaradi napačne odločitve v mladosti ne morejo več želeti?.
Lenka

V svojem pismu omenjate veliko vprašanj. Zdi se, da ste kot ločenka z otroki imeli negativne izkušnje z moškimi na splošno in zato zaradi svoje slabe izkušnje o njih pišete tako negativno, čeprav sami veste, da so moški, podobno kot ženske, zelo različni. Očitno na temelju vaše izkušnje nekateri, menim, da maloštevilni, res mislijo, da so ločenke z otroki dobre le za bežne avanture. Kristus, ki pozna vašo stisko in ranjenost, misli drugače, in je do vas sočuten ter vas ljubeče spremlja in podpira na vaši življenjski poti. Prepričan sem, da poznate cerkveni nauk, ki nas uči, da smo vsi kristjani, tudi ločeni in razvezani, v moči krsta poklicani k svetosti. Preden bom naprej odgovarjal, naj zapišem, da danes marsikatera ločenka, seveda enako lahko ločenec, brez ponovne poroke dosega visoko človeško zrelost in tudi krščansko svetost. Celo si želim, da bi v skorajšnji prihodnosti Cerkev tudi uradno priznala, kateri od njih, podobno kot včasih vdovam, herojske kreposti in tudi uradno razglasila njihovo svetost, da bi bila ločenim vzornica. In zdaj bom poskusil odgovoriti na nekatera od vaših vprašanj.
Vsak človek nosi v sebi dednost svojih prednikov in tudi vzorce iz svoje družine, nekateri dialoške, kjer so bile vloge staršev primerno porazdeljene in je v družini tudi uspeval dialog med starši in otroki, in drugi, v katerih je imel oče ali mati prehudo premoč in se zato otrok v lastni družini ni naučil resnične komunikacije. Navadno ne gre tolikokrat zgolj za ‘moško’ ali ‘žensko’ sebičnost, marveč za dednost in vzorce, ki se jih je naučil v domači hiši, in za rane, ki jih je dobil v otroštvu ali v dobi odraščanja, in jih ni mogel pozdraviti. Nekateri so se naučili že kot otroci, predvsem kot odraščajoči, da so se doma lahko zaupali in pogovarjali, čutili so, da jih starši slišijo in imajo radi kot enkratne osebnosti, in drugi, ki jim to ni bilo omogočeno in bi si bili morali te ‘veščine’ pridobiti vsaj pred poroko, če bi želeli dober zakon. Brez dialoga, ki vključuje slišanje drugega in nenehno spreminjanje in spreobračanje, zakonci in družine ne morejo kvalitetno živeti in se zato zakonci ločujejo in družine razbijajo. Cerkev se sicer v zadnjih desetletjih zelo trudi, da bi mladim pomagala h kvalitetni pripravi na zakon, v čemer je včasih bolj drugič manj uspešna, saj so tudi mediji, predvsem rumeni tisk, glede tega pogosto zelo škodljivi.
Z druge strani pa ima Cerkev izdelan nauk o zakonu in družini, ki vključuje tudi predpise, nekateri so trajni in nespremenljivi, druge pa lahko ali celo mora spreminjati in prilagajati znamenjem časa. Pomislite, kako je bila glede prejemanja obhajila v zgodovini Cerkve različna praksa. V zgodnji Cerkvi so vsi ljudje, ki so imeli pravico do sodelovanja pri evharistiji, prejemali tudi obhajilo. Pozneje se je prejemanje obhajila zelo zmanjšalo in je moral 4. lateranski cerkveni zbor, leta 1215, celo zapovedati prejem obhajila vsaj enkrat na leto, kar so poznejši cerkveni zbori ponavljali, in tudi sedanji Katekizem katoliške Cerkve omenja to cerkveno zapoved (prim. KKC 1389). Zanimivo je, da je v 13. stoletju velika svetnica sv. Klara Asiška († 1253) priporočila svojim sestram klarisam prejem obhajila samo ‘sedemkrat na leto’ (na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov). Naj še omenim, čeprav je to mnogim znano, da je po strogem janzenizmu šele papež sv. Pij X. v začetku dvajsetega stoletja, torej pred dobrimi sto leti, začel uradno pospeševati pogosto prejemanje sv. obhajila, in nihče ne more reči, da v tistem dokaj dolgem obdobju življenja Cerkve niso v njej živeli številni svetniki, četudi so redkeje, kot je to danes navada, prejemali sv. obhajilo. Naj poudarim, da je molitev, kaj šele maša tudi brez obhajila, nujno in odlično sredstvo za rast v svetosti.

Za vse razvezane zakonce, predvsem za tiste, ki imajo otroke, velja, da si morajo prizadevati za medsebojno odpuščanje in spravo, čeprav je to še tako boleče. To potrebujeta oba bivša zakonca, predvsem pa njuni otroci. Zato vas vabim, spoštovani ločeni in razvezani, da bi bili usmiljeni do svojega bivšega moža (žene), ki za svojo srečo potrebuje vaše odpuščanje in usmiljenje. To bo pa tudi vam pomagalo, da boste lažje živeli z ranami, ki ste jih dobili ob razvezi, predvsem pa vaše usmiljenje do očeta (matere) vaših otrok potrebujejo vaši otroci, ki ostajajo vajini, in zato potrebujejo tudi vajin dobrohoten starševski medsebojni odnos. Samo ob doživljanju vajinega korektnega odnosa se bodo lahko razvili v zdrave osebnosti in postali sposobni za graditev novih odnosov z drugimi ljudmi, in ko bodo odrasli in če se poročili, tudi s svojimi bodočimi partnerji in da vajinega ločitvenega vzorca ne bi ponavljali. Vem, da se zavedate, da so vaši najstniki sedaj vaša glavna skrb. Zato vam, spoštovana gospa Lenka, želim, da bi vajine otroke vzgojili za dobre kristjane, zrele za zakonski ali morda za duhovni poklic, saj je po svetu zmerom več duhovniških kandidatov otrok ločenih staršev. Zanimivo je, da je papež Frančišek želel, da je njegovo spodbudo o zakonu in družini Radost ljubezni predstavil javnosti dunajski nadškof in kardinal Christoph Schönborn, ki je tudi otrok ločenih staršev.
Ločeni in razvezani, tudi tisti drugič poročeni, so seveda tako kot drugi ljudje Božji ljubljenci in zato Bog in Cerkev upravičeno pričakujeta od krščanskih ločenk in ločencev, da so dejavni v župniji, kjer živijo. Prav je, da se, če še niso, vključijo v katero od župnijskih skupin (npr. skupino staršev veroučencev), lahko v katero od cerkvenih gibanj, morda v pevski zbor, Karitas ali na kateri drugi način služenja skupnosti.

Ognjišče (2016) 06, str. 46

»Ko je Gospod visel na križu, mu je vojak s sulico prebodel stran« (Jn 19,34). V postnem času, zlasti ob petkih, s češčenjem svetega križa častimo Jezusovo srce – njegovo odrešilno ljubezen.

• Pri nas imamo Jezusovemu srcu posvečenih 11 cerkva (5 žup., 2 redovni, 4 podr.) in 22 kapel. V LJ nadškofiji je ž. c. na Rakeku,(1) redovni v LJ na Taboru (lazaristi) (2) in v Repnjah (3) (šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja). – V KP škofiji stoji pet cerkva Srca Jezusovega: žup. so v Drežnici,(spodaj) na Škofijah (4) in v Vrtojbi, (5) podr. pa pri Puštalah (Čepovan) in v Merečah (7) (Il. Bistrica). – V CE škofiji je p. c. Srca Jezusovega na Vili v Zidanem mostu (Marija Širje). – V MB škofiji omenimo večjo kapelo v Žabljeku (Laporje); ž. c. v Veliki Polani (6) in p. c. v Gančanih (8) (Beltinci) stojita na ozemlju MS škofije, kjer velja omeniti še nekaj večjih kapel: Martinje, Renkovci, Ropoča ...

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 3, str. 98. 

Po izročilu je njeno rojstno leto 983, kraj pa grad Pilštajn na Štajerskem. Starši so imeli grofovski naslov, na njihovih družinskih posestvih so živeli v ogromni večini Slovenci in z njimi je bila Ema povezana od otroških let. Po smrti moža Viljema je začela je velikodušno delo za korist ljudi in Cerkve. Na Krki na Koroškem je dala zgraditi veliko cerkev in samostan za redovnice benediktinke. Sama je sprejela redovno obleko, ni pa napravila obljub. V samostanu je ostala do svoje smrti okoli leta 1045. Leta 1287 so njene posmrtne ostanke prenesli v kripto cerkve, kjer so ji postavili veličasten grob. Ljudstvo jo je takoj začelo častiti kot svetnico, Cerkev pa ji je to čast uradno priznala leta 1938. Romarjem, ki prihajajo v Krko, se je 25. junija 1988 pridružil papež sv. Janez Pavel II., ko je bilo tam srečanje treh dežel.

Sv. Emi sta pri nas posvečeni dve cerkvi, obe v CE škofiji; župnijska je pri Sv. Emi, podružnična pa v Kozjem. (mč)

Krstno ime Ema na Slovenskem kar pogosto slišimo, po podatkih Statističnega urada RS (2019) je pri nas 5.444↑ žensk s tem imenom (45. mesto med ženskimi imeni). Zanimanje zanj se je v zadnjih dvajsetih letih močno povečalo (+ 3.650).

  p. c. Kozje
ž. c. Sv. Ema nad Podčetrtkom

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 6, str. 107.