»Prihodnji teden bomo šli na božjo pot na Trsat,« je nekega dne naznanila mama vsej zbrani družini.
»Mama, bom šla lahko tudi jaz?« sem vprašala in moje vprašanje je bilo upravičeno: bila sem še majhna in večkrat so me pustili doma, če je bila pot naporna in je bilo treba veliko hoditi.
»Da, letos boš šla tudi ti.«
Potem so se usula vprašanja: »Kje je Trsat? Bomo šli peš? Kako veliko je morje? Je večje od našega Močila? Bomo videli ladje? Kakšna je Marijina nazareška hišica?« Ponavljala sem jih ves teden. Mama mi je potrpežljivo odgovarjala: da je za peš predaleč in se bomo peljali z vlakom, da je morje zelo veliko in mu ni videti konca, v primeri z njim je naše Močilo čisto majhna lužica, da je na Reki pristanišče in so tam velike ladje, ki plujejo po vseh morjih sveta, da nazareške hišice ni več na Trsatu, ker so jo angeli, ki so veliko močnejši kot ljudje, na božje naročilo prenesli drugam ...
»Mama, boš vprašala Marijo, kam so jo odnesli?« nisem odnehala.
***
Na prste sem štela, kolikokrat bomo še šli spat, preden gremo na Trsat. Podnevi in ponoči so se mi prikazovale čudovite slike: morja z ladjami, cerkve na Trsatu, predvsem pa hišice, ki jo angeli prenašajo po svetu. V tisti hišici je angel Gabrijel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V njej je stanovala sveta družina: Jezus, Marija in Jožef. V njej je Jezus živel do svojega tridesetega leta.
Dočakala sem tisto zgodnje jutro, ki me je pozdravilo še vso zaspano, a vznemirjeno. Dolga je bila pot do vlaka – malo po nogah, malo po rokah, ki so me nosile – smo prišli na postajo. Z nami so šle tudi sosedove tete in veselje je bilo popolno. Na vlaku do Ljubljane in nato do Reke, sem občudovala iskre, ki so letele mimo oken, kadar je vlak vozil z vso paro, in so v temi tako lepo žarele.
Vožnja je bila kar dolga, zato sem – čeravno ne rada – vmes tudi zaspala. Ko me je spet popadel spanec, so me zbudili: »Heli, glej, Reka se že vidi!« Bil je čaroben pogled na morje luči v mestu, saj je bila še tema. Nečesa tako lepega še nisem videla.
Ko smo na Reki izstopili, se je že danilo. Čarobne lučke so počasi ugašale, pokazalo se je morje: do koder je segel pogled – voda. V vseh mojih sanjah ni bilo tako lepe slike! In ladje – kako velike so bile in koliko jih je bilo!
Potem smo šli proti Trsatu. Nasproti sta nam prišla dva črnca, temna kot čokolada, z bleščeče belimi zobmi. Če me ata ne bi nosil na rokah, bi se ju ustrašila – takih ljudi še nisem videla.
Prišli smo do stopnic in se začeli vzpenjati. Pravijo, da jih nikoli niso točno prešteli, a da jih je okoli petsto! Hodili smo in hodili, dišalo je po morju, po oleandrih, lovoru, in ne vem, po vsem čem še. Bilo je tako lepo, da bi kar naprej hodila po teh stopnicah. Toda namenjeni smo bili k Mariji, v njeno cerkev.
Cerkev je bila polna ljudi, tiščala sem se k mami in atu, da ju ne bi izgubila v množici. Spomnim se vonja kadila in zatohlega zraka, petja, procesije, ki se je z nami vred po kolenih vila okrog Marijinega oltarja. Z očmi sem iskala hišico, pa je ni bilo nikjer. Dolgo smo bili v cerkvi, a mi ni bilo težko, saj je bilo toliko lepih slik, kipov in drugih predmetov, ki sem jih občudovala. Počutila sem se tako lepo, varno, sproščeno ko doma.
Vrniti se je bilo treba v mesto. Bilo je vroče, sonce je pripekalo, ko smo sedeli na klopi na nekem trgu in gledali morje in ladje. Še danes v meni veselo zaigra, kako lepo nam je bilo na tisti klopi pod velikimi črnimi senčniki in smo jedli dobrote iz naših torb. Mimoidoči so nas gledali in se nam smejali, mi pa smo se smejali z njimi. Danes bi to slikala, takrat pa sem si sliko lahko le vtisnila globoko v spomin.
Na poti domov sem mamo spraševala, kaj ji je rekla Marija, kje je njena hišica. Mama mi je odgovorila: »V vsakem srcu, tudi v tvojem, je Marijina hišica in v njej bivata Marija in Jezus, če ju imaš rad, če je srce čisto, brez greha, in če se rad pogovarjaš z njima v molitvi. Če se pa srce umaže z grehi, to hišico zapustita in ostane prazna. Ko boš dovolj velika, boš šla k spovedi, grehi ti bodo odpuščeni in Jezus se z Marijo vrne v to hišico v srcu.« Takrat sem sklenila, da se moram truditi, da bo moje srce vedno lepo pospravljeno in čisto, da ga Jezus in Marija ne bosta nikoli zapustila.
Lepi spomini me vežejo na Trsat. Želim si, da bi spet šla tja na romanje. Morda mi bo uspelo. Vem, da bo vse drugače, da bom vse doživljala z drugimi očmi, saj je od prvega romanja preteklo že več kot pol stoletja.
Papež sv. Janez Pavel II. je na Trsatu rekel: »Družina je prihodnost Cerkve in naroda!« Zato bi Mariji izročila v varstvo svojo družino, svoj dom, pa tudi širšo družino – našo župnijsko skupnost, saj je trsatsko svetišče spominski kraj Svete družine, hrvaški Nazaret. Ko si na Trsatu, si na svetem kraju. Božja Previdnost ga ni izbrala za stalo prebivališče Marijinega doma, vendar je Marija na tem kraju večkrat na čudežen način uslišala verne romarje. O tem govorijo številne podobe in predmeti, ki so jih darovali častilci trsatske Matere Božje v zahvalo za uslišane molitve.
Božja in naša Mati Marija, prosim te, bogato poplačaj v nebesih mojim staršem, ki so mi vsadili v srce ljubezen do tebe in tvojega Sina Jezusa.
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 07, str. 44.

Konec junija se veselimo mašniških posvečenj, v začetku julija pa novih maš. Duhovnike je Bog poklical v posebno službo. Vendar Bog kliče vsakega človeka in mu daje poslanstvo, podobno kakor je iz gorečega grma poklical Mojzesa in mu naročil, naj izpelje Izraelce iz egiptovske sužnosti. Zato je goreči grm znamenje poklicanosti.
Poleg tega ima motiv gorečega grma bogato simboliko. Najprej je podoba Izraelskega ljudstva, ki iz trpljenja v egiptovskem suženjstvu izide nepoškodovano in močno. Dalje je podoba Kristusa, ki je trpel kakor človek, a ostal neokrnjen v svoji božji naravi.
Zelo pogosto je goreči grm tudi podoba Marijinega devištva. Marija je rodila Kristusa in postala mati, a ostala devica. Končno je tudi podoba Cerkve, ki v zgodovini kljub številnim preganjanjem iz njih izhaja nepoškodovana, z neokrnjenim naukom.

Bog ljubi človeka, zato vsakemu zaupa nalogo, ki naj jo v življenju izpolni. Človek lahko sodeluje z Bogom, da bi izboljšal svet. Kakor je za poklic Mojzesa uporabil goreči grm, tako tudi za nas uporablja znamenja, po katerih nas kliče na delo: npr. želje, okoliščine, ljudje, dogodki … Da bi jih razumeli, moramo znati utihniti in postati pozorni. Podobno kot Mojzes v puščavi..

RUSTJA, Božo. (Božja znamenja), Ognjišče, 2012, leto 48, št. 7, str. 43.

Ko sem bila še majhna, sem si v svoji naivni otroški domišljiji predstavljala, da je moje srce podobno balončku, tistemu za napihniti. In vsakokrat, ko so mi starši, sorodniki, učitelji ... z besedami ali dejanji povedali in pokazali, da me imajo radi, ali me pohvalili, da sem bila pridna ... ali pa sem jim sama iskreno to čustvo ljubezni, skrbi ... vračala: podarila objem, poljub ... sem imela občutek, da se ta balonček polni. Prav nasprotno pa se je dogajalo, ko sem bila na koga jezna, ko sem do koga gojila zamero, ko sem bila osamljena ... takrat pa sem imela občutek, da se je zaradi moje hudobije in vsakdanjih muh ta balonček praznil. Zdaj sem že najstnica, toda še vedno se včasih spomnim tistega občutka in takrat se vedno sprašujem, kaj se trenutno dogaja z menoj: ali se moje srce prazni ali pa ga polnim s pravo energijo, ki mi bo pomagala, da bom vsak dan živela polno in se počutila, kot da letim na oblakih ... Doris '98

Blagor srcu

Blagor srcu, v katerem je vedno dovolj prostora za vse in se ga najde nekaj tudi za tistega, ki pride zadnji.
Blagor srcu, ki tudi na najbolj oddaljenega ne gleda kot na tujca, ampak sprejema vse po največji zapovedi, ki nam jo daje Jezus v evangeliju.
Blagor srcu, ki nenehno živi svoj 'Tukaj sem' za Boga, za druge in zase: vedno bo polno.
Blagor srcu, ki je živo povezano z vsemi in z vsakim: s tem gradi skupnost ljubezni.
Blagor srcu, ki se veseli resnice in pravice: odsev Boga je in sveti vsem.
Blagor srcu, ki trpljenje drugih lajša s tem, da ga sprejema nase: uresničuje bratsko povezanost.
Blagor srcu, ki ne dela razlik zaradi barve kože, jezika ..., zanj je pomemben prijazen pogled, iskren nasmeh, jasen obraz, ki je odsev Božje miline: prinaša upanje.
Blagor srcu, ki je pozorno, velikodušno in nenarejeno: vsak dan gradi božje kraljestvo.
Blagor srcu, ki je krotko in ponižno, ker je nova podoba Kristusovega srca.

Tvoje srce pozna vse stvari

"Vsak človek ima svoj zaklad, ki nanj čaka," je reklo srce. "Srca skoraj nikoli več ne govorimo o zakladih, kajti ljudje ne marajo zanje. Le še otrokom o njih pripovedujemo. Nato pa jih prepustimo življenju, naj vsakega usmeri proti njegovi usodi. Toda na žalost gre le malokdo po poti, ki je zanj pripravljena, po poti Osebne legende, po poti sreče. Mislijo, da je svet grozeča nevarnost - in zato resnično postaja grozeča nevarnost. Srca govorimo z zmeraj tišjim glasom, a nikdar ne obmolknemo. Želimo si, da ljudje ne bi slišali naših besed: nočemo, da bi trpeli, ker nam niso sledili.« (...) Odslej je mladenič razumel svoje srce. Prosil ga je, naj ga nikdar ne zapusti.  (Paulo Coelho, Alkimist, Vale Novak, Ljubljana 1997, str. 136-137.)

Najlepša katedrala

Spominjam se, da mi je mati večkrat s tresočim glasom govorila: »Glej, tu je Bog.« Jaz pa sem iskal neznanega Boga na oltarjih, v barvnih oknih, skozi katere so se igrali sončni žarki. Ona pa je dodala: »Ne išči ga zunaj sebe; zapri oči, poslušaj njegovo bitje. Ti, moj sin, si najlepša katedrala.« M. Descalzo

Odpri se, srce

Odpri se, srce, v tej topli oktobrski noči,
ne bodi tiho, brez besed
ne slišim te, že dalj časa te ne slišim več,
skrival sem te pred ljudmi in
koliko časa je minilo brez enega samega izraza ljubezni,
le zlagani nasmehi in prazne besede. (...)
Nikoli ga ne pusti samega, kot sem to storil jaz,
pusti oblast, denar ni tvoj Bog
sicer boš tudi ti ostal brez prijateljev.
Spremenil se bom, spremenil se bom,
srce, odpri se, prosim te, naj te začutim.
Spremenil se bom, vrnil tak kot nekoč (...)
Morda sem jaz tisti, ki ne slišim
in me je strah vsakega čustva
prepričujem se, da ni nič
toda nimam več besed, v tej oktobrski noči (...)
(Lucio Dalla, Apriti cuore)

Moje in tvoje srce, Gospod

Gospod, prosim te, naredi, da bo moje srce, ki je v meni večkrat nemirno in tako nerazumljivo skrivnostno, postalo budno. Izročam ga tebi, Jezus: tako ga bom morda bolje razumel. Samo tam pri tebi in s teboj bo moje srce bolj razumljivo, postalo bo odprta knjiga, ki jo bo mogoče brati. Pomagaj mi, da bom ob nedeljah prihajal redno k mizi tvoje Evharistije: tam je vsa skrivnost odrešenja našega srca. Ti ga oblikuj, ponovno ga preuredi, ti ga osvobodi. Svobodno se ti izročam. Tako boš ti vzel moje srce in mi pustil tvoje, usmiljeno in ponižno srce. Samo tako boš za vedno ostal navzoč v meni. Hvala, ker si ti resnično zame večno življenje. (Anastasio Ballestrero)

Najlepše srce na svetu

Sredi trga, kjer je bilo vedno veliko ljudi, se je mladenič hvalil, da ima najlepše srce na svetu. Vsi so ga občudovali: res je bilo popolno, brez najmanjše napake. Tedaj je vstal iz množice starec in rekel: »Nikar se preveč ne hvali ... Tvoje srce še zdaleč ni tako lepo kot moje.« Pokaže svoje srce, ki je močno bílo, vendar je bilo polno brazgotin. Na njem so bile sledi ran in polno oteklin. Mladenič se je začel smejati, starec pa je nadaljeval: »Tvoje srce je res popolno, toda nikoli ne bi menjal s teboj. Glej, vsaka rana pomeni eno osebo, kateri sem podaril ljubezen; odtrgal sem del svojega srca in mu ga dal, in večkrat sem v zameno dobil košček njegovega srca; seveda tisto, kar sem prejel, ni bilo enakovredno tistemu, kar sem dal in tako imam tudi kakšno oteklino, ki pa v meni zbuja prijetno čustvo. Včasih pa mi ljudje tudi niso odgovorili: zato vidiš tudi številne brazgotine. Ljubiti je tvegano, toda bogve ... morda se mi nekega dne vendarle zahvalijo in zapolnijo prostor, ki sem ga prihranil zanje.« Mladenič je ostal brez besed in solznih oči. Vzel je del svojega srca in ga ponudil starcu. Starec ga je sprejel, potem je vzel del svojega starega, zakrpanega srca, in z njim zapolnil rano, ki je ostala v mladeničevem srcu. Ta del se ni povsem prilegal, zato je na mladeničevem srcu ostala vidna brazgotina. Starec je modroval: Ko bi ljudje vedeli, da lahko eno samo iskreno dejanje ljubezni osreči veliko ljudi in začne spreminjati svet ... koliko več pravičnosti, miru in veselja bi bilo na zemlji.

Sveti Anton in srce v skrinji

Ko je sv Anton Padovanski pridigal v Firencah, je tam umrl bogat človek, ki ni maral poslušati njegovih govorov. Sorodniki so želeli, da bi bil pogrebni obred lep, zato so povabili očeta Antona, da bi spregovoril ob grobu. Zelo so bili ogorčeni, ko je svetnik ob razlagi svetopisemskih besed: »Kjer je tvoj zaklad, tam je tvoje srce« dejal, da je bil pokojni skopuh in slepar. Jeznim sorodnikom je rekel: Pojdite pogledat v njegovo skrinjo, tam boste našli njegovo srce. Odprli so skrinjo in tam, presenečeni, sredi denarja in dragocenega nakita našli še utripajoče srce. Poklicali so zdravnika, ki je odprl njegov prsni koš, in lahko so se prepričali, da pokojni v prsih ni imel srca. Ta čudežni dogodek je nekatere bogataše in skopuhe tako presunil, da so se spreobrnili in skušali popraviti škodo, ki so jo storili s svojim oderuštvom in kopičenjem denarja.

Kjer se srečujeta nebo in zemlja

Bogataš je vprašal modreca, kje bi lahko našel srečo. Modri mož je odgovoril, da se sreča nahaja tam, kjer se dotikata nebo in zemlja. Bogataš se je odpravil na pot, prehodil je širne planjave, se vzpenjal na hribe in plezal čez gore, se peljal čez morja ..., todačrta, kjer se stikata zemlja in nebo, se je vedno bolj oddaljevala. Ko je obhodil zemljo, se je spet vrnil na izhodišče, ne da bi našel, kar je iskal. Tedaj mu je modrec dejal: Tisti kraj, kjer se srečujeta nebo in zemlja je človeško srce.

Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,21)

 Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce. (1 Sam 16,7)

Bedaki imajo srce v svojih ustih, modri pa usta v svojem srcu (Sir 21,26)

Človekovo srce načrtuje svojo pot, a Gospod vodi njegove korake. (Pregovori)

Kdor dregne v oko, izvabi solze, kdor dregne v srce, povzroči bolečino. (Sirahova knjiga)

Srce mora imeti roke - toda gorje, če so roke brez srca (indijska modrost)

Kaj mi koristi, da je svet tako velik, če pa je moje srce majhno? (slovenski pregovor)

Srce ene ženske vidi več kot oči desetih moških. (švedski pregovor)

  Srce imaš samo tedaj, če ga imaš za druge. (Friedrich Hebbel)

Biti mlad pomeni imeti srce, ki ni preračunljivo (René Bazin)

Čim bolj veselo je tvoje srce, tem svetleje sije sonce. (Romano Guardini)

Bogastvo, ugled, moč, vse je nepomembno in ničevo v primerjavi z veličino srca - samo srce je edina dragocenost na svetu. (Adalbert Stifter)

Srce daje barvo vsemu, kar človek vidi in sliši in ve. (Johann Heinrich Pestalozzi)

 Otroci poslušajo z očmi in gledajo s srcem (Albert Herold).

Človekovo srce - drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen. (Phil Bosmans)

Ljudi je treba iskati ne z lučjo, temveč s srcem, saj samo ljubez­ni odprejo svoja srca. (Peter Rosegger)

En prostor na svetu, vsaj en majhen delček lahko spremenimo: svoje lastno srce (Reinhold Schneider)

Gospod, zdi se mi, da bi se mnogi ljudje spreobrnili, če bi imeli kristjani bolj toplo srce. (Alessandro Pronzato)

Edino, kar nam pomaga vstopiti v molitev, je srce, ki je pri­pravljeno poslušati. (Jacques Loew)

Resnice ne spoznamo le z razumom, ampak tudi s srcem. (Blaise Pascal)

Če je kje na svetu veselje, potem je to veselje človeka, ki ima čisto srce. (Tomaž Kempčan)

Plemenite misli in čisto srce - to dvoje si moramo izprositi od Boga (Johann Wolfgang Goethe).

Srce, ki ljubi, spremlja tudi tistega, ki zaide, in ljubi, tudi če ve, da bo ranjeno (Mahatma Gandhi).

Prišla sem do spoznanja, da je človeško srce po naravi dobro, in prepričala sem se, da je vsepovsod mogoče najti srčno dobroto ... Že samo zaradi človeške dobrote nam še ni treba obupati nad svetom (Pearl Buck).

Človekovo srce je bolj pretkano in zvito, kakor slutiš; in kar se skriva prav na njegovem dnu, dostikrat ne opazi niti oko najbolj bistrega opazovalca (J. B. Hirscher).

Ko bi mogli reči o meni: dobro srce. Potem bi lahko vse drugo pozabili. (Franc Sodja)

Kaj pomaga zdravo telo in učena glava, če je srce hudobno? (bl. Anton Martin Slomšek)

Lepo življenje je sposoben ustvarjati samo tak človek, ki ima lepo dušo, dobro srce, dober namen. (Danijel Halas)

Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena. (Stanko Cajnkar)

Veselo srce podaljša naše dni. Toda naša dobra volja mora biti za dušo in telo zdravilo, ne ugonobilo. (bl. Anton Martin Slomšek)

Kaj pomaga, če je glava prebrisana, srce pa hudobno in robato. Branje in pisanje je le lupina, jedro pa krščanska omika in žlahtno srce. (bl. Anton Martin Slomšek)

Srce je bogastvo, ki se ne prodaja in se ne kupuje, temveč se ga podari. (Gustave Flaubert)

 Kaj pomagajo oči, če je srce slepo? (Anthony de Mello)

 Kjer srce srcu govori, / tam ni prevare, ni laži. (Engelbert Gangl)

Najboljši pridigar je srce, najboljši učitelj je čas, najboljša knjiga je svet, najboljši prijatelj je Bog (španski pregovor).

Srce človeško, kot sonce plamteče, / svet okrog sebe z dobroto zažgi! / Sveti in grej in za druge zatoni - / življenje priklije le iz srčne krvi. (Cvetana Priol)

Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru (Phil Bosmans).

Ločnica med dobrim iz zlim ne poteka med ljudmi, ampak skozi vsako človeško srce. V vsakem izmed nas ima dobri ali zli duh svojo bojno črto. (Jožef Smej)

Čim bolj človek razumeva svoje lastno srce, tem bolj razumeva tudi evangeljske nauke. (Henry Newman)

Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja (Raoul Follereau).

Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen. (Phil Bosmans)

Srce je najbolj pravičen sodnik. Uglašeno je na naš notranji glas. Pove nam, ali smo ravnali prav ali ne. Ne le žalost, pravo telesno bolečino lahko občutimo ob spoznanju, da smo sočloveku prizadejali gorje. (Berta Golob)

Nekaj lepega je, da imamo srce in da moremo z njim – čeprav je tako majhno – ljubiti Boga. (sv. Janez Marija Vianej)

Prosimo Mater božjo, naj nam da svoje srce: tako lepo, tako čisto, tako sveto, tako polno ljubezni in ponižnosti, da bi mogli prejeti Jezusa v Kruhu življenja in da bi mu mogli služiti v naših ubogih (mati Terezija).

Ni ga človeka, ki Boga ne bi ljubil in se ga bal; vsa naša nesreča v življenju in smrti izvira od tod ker je naše srce razdeljeno med ljubeznijo do Boga, bojaznijo pred hudičem in ljubeznijo do sveta in mesa... v svojem usmiljenju je Bog spoznal, kako so naša srca razdvojena, in stopil je na zemljo in prebival med nami... Tako nam je pokazal pot in nam razodel svojo ljubezen (Sigrid Undset).

Vse preveč verjamemo samo očem in premalo srcu. Srce pa nam pravi, da Sveti Duh resnično prebiva v naši sredi: iz vsake modre besede zveni in iz vsake molitve. Druži nas z vsemi, ki verujejo vanj (Emilijan Cevc).

Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni? (Fulton Sheen).

V Kristusu si je Bog resnično privzel človeško srce. Bog ima ne le božje srce, polno usmiljenja in odpuščanja, ampak tudi človeško srce, sposobno vseh čustvenih vzgibov. (sv. Janez Pavel II.)

 Če človekovo srce ni dobro, potem ne more postati nič drugega dobro. In dobrota srca more naposled priti samo od Tistega, ki je Dobrota - Dobrota sama. (papež Benedikt XVI.)

Pomagaj mi, Gospod, da bi bilo moje srce usmiljeno, da bi čutila vse trpljenje bližnjih in da nikomur ne odrečem svojega srca. (sv. Favstina Kowalska)

Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce. (sv. Janez Bosko)

Srce se mora vedno bolj širiti in prirojena sebičnost mora zamenjati razdajajoča se dobrota. Mar ni ves evangelij veselo oznanilo dobrote? (Franc Sodja)

Tudi če nimaš ničesar, lahko daješ vsakomur, če mu hočeš dobro. Če nimaš stvari, imaš srce ... Srce raste, ko se troši, se bogati, ko se razdaja. (Primo Mazzolari)

 Težko bi bilo najti resnico, ki bi bila čistejša od vsakdanjega reka, da ima kdo "srce na pravem mestu". (Gilbert Keith Chester­ton)

Modrost ni samo razum, je tudi srce; modrost ni samo umovanje, ampak je tudi slutnja; modrost ne izhaja samo iz mišljenja, am­pak tudi iz čutenja. (Ivan Golub)

Razdaj srce tudi drugim, svoji družini, prijateljem, in šele s tem Bog zares nekaj dobi, ko Mu daruješ vse svoje srce. (Anthony de Mello)

Srce ki se ob bedi ne zgane, je zares bedno srce (Raoul Follereau).

Vsakemu bitju pripada toliko sreče, kolikor je prenesejo njegovi čuti in njegovo srce ... Hvaležnost pa je tako sladka in tako neizbežno sladko je ljubiti, da najrahlejše božanje zraka zbudi v mojem srcu zahvalo. Potreba po hvaležnosti me uči, da iz vsega, kar se mi zgodi, naredim srečo (André Gide).

Človek, ki zapre srce pred sočlovekom, ravna krivično; kristjan, ki zapre srce pred kristjanom, zagreši bogoskrunstvo, kajti kjer je kak človek, povsod tam je oltar božje ljubezni (Primo Mazzolari).

Pripravlja Marko Čuk

Po dolgih letih smo tudi v naši župniji dočakali novo mašo. To je bil dan vesele hvaležnosti za nas vse. Z navdušenjem smo na začetku slavja zapeli “Novomašnik, bod' pozdravljen” in ob zaključku prejeli novomašni blagoslov. Rada bi imela njegovo lepo besedilo. (Sonja)
Verni ljudje zelo cenijo novomašni blagoslov, zato se radi udeležijo novomašnega slavja od blizu in daleč. Novomašni blagoslov spada med prosilne bla­go­slove, s katerimi Cerkev kliče božji blagoslov in varstvo na osebe, kraje in reči. Vsi blagoslovi so zakramentali – sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev, da po njih posvečuje različne življenjske okoliščine. Vsebujejo molitev, ki jo spremlja znamenje križa (in druga znamenja). Novomašnik z razprostrtimi rokami moli nad verniki: »Molimo. O Bog, ki si z milostjo Svetega Duha srcem svojih vernih vlil darove ljubezni, daj našim bratom in sestram, ki zanje prosimo tvojega usmiljenja, dušno in telesno zdravje, da te bodo z vso močjo ljubili, in to, kar je tebi všeč, z vso ljubeznijo vršili. Po Kristusu, našem Gospodu.« Verniki odgovorijo: »Amen«, novomašnik pa s sklenjenimi rokami nadaljuje: »Blagoslov vsemogočnega Boga, Očeta in Sina + in Svetega Duha, naj pride na vas in na vas vedno ostane.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 8, str. 49

Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje ... Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje ... Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji ... Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

V vseh letih izhajanja Ognjišča sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

»Kako je, če si slaven?« so nekoč vprašali Walta Disneya.

»Lepo je,« je odvrnil, »ko mi to pomaga, da dobim dobro mesto na stadionu, ko grem na nogometno tekmo. Nikoli mi to ne pomaga, da bi naredil dober film ali da bi mi uspel dober udarec pri golfu. Prav tako mi ne pomaga, da bi me hčerka bolj ubogala. Zdi se tudi, da ne pomaga, da bi moj pes imel manj bolh. In če slava ne prinese prednosti niti pri bolhah, potem, tako se zdi, ne pomaga dosti biti slaven.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je v naši hiši zavel pubertetniški prepih in ko sva z ženo videla, da se mila nama deca ne zateka več k nama, ampak iščejo odgovore na neizrečena vprašanja in podvprašanja vsepovsod, sva na seznam svetnikov, ki se v litanijah zvrstijo ob koncu večerne družinske molitve, dodala še dva: svetega Alojzija Gonzaga in tebe, ljuba sveta deklica.
Tebe, ki si vztrepetala že ob najmanjšem opolzkem namigovanju, bi do dna pretreslo že, ko bi gledala reklame, ki jih danes vrtijo med otroškimi risankami. Ah, kaj … že ko bi gledala otroške risanke, ne vem, če bi zdržala. Pa nikar ne misli, da te imam za preobčutljivo … le mi smo postali krepko neobčutljivi na področju čutnega.
Že mene, pa imam kot umetnik kar debelo kožo in visok prag tolerance, včasih pretrese, ko na ulici ujamem nivo in vsebino pubertetniških debat. Kako bi pa moglo biti drugače, ko pa otroci že od malih nog poslušajo popevčice z vulgarnimi besedili, in sredi belega dne lahko na televiziji gledaš prizore, ki smo jih še ne dolgo tega uvrščali med pornografijo, danes pa niso nič posebnega in če povzdigneš glas, te takoj označijo za puritanca in tercijalca, če ostanem pri milih izrazih.
Naše telo je lepo in čutnost je Božji dar … a bisere smo vrgli pred svinje, in te jih niso zgolj poteptale v blato, ampak so jih krepko osvinjale. Iz zasvinjanih biserov pa je nastal nakit, ki ga zdaj nosijo vsi po vrsti: od modernih meščanov do konzervativnih provincialcev.
Ljuba moja sveta Marija Goretti, ti si za ceno svojega življenja branila svojo čistost in nedolžnost, ko danes deklice tvoji let že hlepijo po izgubi nedolžnosti, za čistost pa še slišale niso … in mislijo, da je to poostreno karantensko umivanje rok.

Prosim te, ne daj, da bi si še mi – posebej starši – po pilatovsko umili roke in se obrnili stran. Izprosi nam milosti in moči, da bodo po gredicah, ki jih je prerasel plevel, spet zacvetele lilije, in da se bodo biseri, vdelani v nakit, še posebej na zaročnih in poročnih prstanih, spet zasvetili v čisti svetlobi.
Ljuba moja Marija Goretti! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 7 (2022), 98.

Prebiram vaš mesečnik Ognjišče in vidim, da marsikomu pomagate iz stiske. Prosim, pomagajte še meni iz moje strašne duševne stiske in mi povejte svoje mnenje.
Naj se predstavim. Sem žena in mati, vdova že deset let. Ob moževi smrti sem bila popolnoma izčrpana in sem mislila pustiti službo in sprejeti moževo pokojnino. Potem so mi vsi svetovali: “Delaj do konca in si prisluži svojo pokojnino, ker imaš možnosti, da boš dobila več, ker si bila pri borcih.” Mož je imel zelo nizko pokojnino in vsi so mi rekli, kako boš ti živela od tako majhne pokojnine. Delala sem naprej in poiskala z dvema pričama borčevsko pokojnino. Dobila sem kmalu rešeno in borčevsko pokojnino.
Potem sem začela premišljevati, da je denar, ki ga bom dobila, krivičen. Šla sem k spovedi, ko je bil pri nas misijon, in povedala misijonarju. Rekel je: dajte kaj za reveže. Potem je bilo nekaj časa dobro in zopet so me napadle misli, da prejemam krivični denar. Šla sem k domačemu župniku in mu povedala. Rekel mi je, da to ni nič in da tega sploh mi ni treba praviti pri spovedi, da naj grem domov in pomagam revežem, duhovnikom in ljudem v stiski. Da lahko napravim veliko dobrega. Ko dobim pokojnino, vzamem samo denar za nujne potrebe, ostalo dam za dobre namene, pomagam, če je kdo v stiski. Sedaj pa zopet grozno trpim in mislim, da bom zaradi tega pogubljena. Prosim, povejte mi vi svoje mnenje. In še nekaj me teži, ne vem, ali je greh ali ne.
Doma imam poročenega sina. Žena in vsi mi trpimo zaradi njega, ker je skoraj vsak dan pijan. Doma razgraja in preklinja. Velikokrat se vsi tresemo pred njim. Včasih mi v tistem groznem trpljenju pade na misel, da bi se mu kaj zgodilo, da bo vsaj vsega konec. Takoj se tega pokesam. Zdaj pa ne vem, ali je to grešna misel, in tega nisem povedala pri spovedi. V resnici pa se bojim zanj in molim veliko zanj, veliko rožnih vencev vsak dan in litanije, devetdnevnico k Brezmadežni za njegovo ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi k maši grem večkrat med tednom in vedno prosim Boga med povzdigovanjem zanj in njegovo družino. Včasih pa mi zopet pade na misel: zakaj tako moliš, ko nič ne pomaga, saj je vsak dan slabši. In sem res nehala en dan, potem pa sem zopet tako težko živela in nisem vedela, ali imam greh ali ne.
Antonija

Bili bi srečni, če bi naši državni uradniki z mastnimi plačami imeli tako občutljivo vest, kot jo imaš ti. Pa je žal nimajo. Koliko več denarja bi bilo za revne! Vendar pa se tudi v to smer lahko pretirava. Ljudem, ki so pretirano občutljivi, rečemo, da so skrupulanti. To ni nič hudega. Bolje biti bolj občutljiv, kot pa premalo. Najboljša je seveda srednja pot: ne pretiravati. K temu pa moram še pripomniti, da tudi grehi niso vsi enaki. Iz katekizma vemo, da so grehi mali in veliki. Prekrški v malih stvareh so mali grehi, ki nam jih Bog odpusti že z kesanjem in ni potrebna takojšnja spoved. Če pogledamo tvoj primer: borčevsko pokojnino si si zaslužila in nisi nič goljufala. Drugo vprašanje je, kakšne so razlike v višini teh ‘dodatkov’. Za domovino se moramo boriti že po moralni dolžnosti in ne zaradi plačila. Ti si šla še bolj korenito: vzameš zase, kar nujno potrebuješ, kar je več, daš drugim. Zelo plemenito, čeprav tega ne bi bila dolžna storiti. Ko bi bilo kaj več tega čuta v vseh Slovencih. Na splošno Slovenci veljamo kot radodaren narod. To se vidi tudi pri raznih akcija za ljudi v stiski. Tega se zavedamo tudi pri Radiu Ognjišče, če ne bi imeli Prijateljev Radia Ognjišče, bi ne mogli ustvarjati takega programa, kot ga imamo. Hvala tebi in vsem Prijateljem Radia Ognjišče za to podporo. Slovenska Cerkev je revna in ne moremo pričakovati, da bi nas podprla.
Drugi problem je alkoholizirani sin. Koliko gorja ustvari v Sloveniji prav alkohol, v zadnjem času tudi druga mamila, si ne moremo predstavljati. Ti ne moreš narediti drugega, razen, da vzgajaš druge člane družine, da ne zapadejo temu demonu. Da za sina moliš, pa je zelo lepo in s tem nadaljuj. Morda pa bo Bog ‘našel’ kakšno rešitev. Želeti smrt ni krščansko, smemo pa prositi Boga, da nam olajša trpljenje, posebno če to prizadene nedolžne osebe. Bog pa ve, da so te tvoje misli samo trenutno razpoloženje in da ne misliš prav zares, zato tudi to ni kakšen veliki greh.
Iz tvojega pisma vidim, da veliko moliš. To Bog od nas pričakuje. Včasih se je v vseh naših družinah veliko molilo, danes se moli vedno manj. Zato bi morali vsaj tisti, ki še čutimo to potrebo in dolžnost, vztrajali v prošnji za naš narod, našo Cerkev, duhovnike in duhovniške poklice, ki jih tako potrebujemo, in tolike druge namene.
Ne smeš misliti, da je vsaka stvar greh in da boš zaradi tega pogubljena. Vemo, da je Bog dober in nas ima rad. Na to mislimo posebno v tem Letu božjega usmiljenja. Če ne zaupamo v njegovo usmiljenje, ga žalimo. Res je, da je danes na svetu veliko hudega in greha. Vendar velja, kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan je človek upanja, človek, ki vidi ped seboj luč in Božjo dobroto. Sami po sebi smo res slabotni, toda Jezus nam govori: »Zaupajte, jaz sem premagal svet.«
Moraš se znebiti črnogledosti, ker se ta ne spodobi za kristjana. Če pomislimo, da nas je Bog ustvaril zato, da bomo po krstu njegovi otroci, božji otroci, se moramo tega veseliti. Poslal je svojega Sina na svet, da bi svet odrešil. Svetujem ti, kot je papež Frančišek že neštetokrat priporočil, da bi imela pri roki Novo zavezo, to je najvažnejši del Svetega pisma, ki je v obliki majhne knjižice in zato primerna, da jo daš v žep ali torbico in vsak dan prebereš kakšen odstavek ali stran. Knjižica, ki stane samo 4,80 €, je neizčrpen zaklad Jezusovega nauka in misli. V njem boš našla spodbude, da vedno bolj zaupaš v Boga in njegovo neskončno usmiljenje. Morda pa imaš doma celotno Sveto pismo in lahko prebiraš tudi druge knjige te zakladnice božje besede. Tudi Ognjišče, Družina, drugi verski tisk, nam utrjuje vero. Morda se tega premalo zavedamo in se premalo poslužujemo. To ni reklama, ampak dejstvo, da moramo biti veseli, da imamo na razpolago toliko duhovne hrane.
Želim ti, da bi naredila še veliko dobrega zase, za Cerkev in svoje bližnje.

BOLE, Franc, oče urednik. Ognjišče (2016) 06, str. 6