Spoštovani apostol Tomaž!
Naj začnem to pismo z opravičilom. Opravičilom za vse krivične in pristranske obsodbe, ki si jih bil skozi zgodovino deležen s strani vernega, oziroma ‘nejevernega’ božjega ljudstva. Ti, ki nisi verjel! Ki nisi hotel verjeti, dokler se ne prepričaš na lastne oči, dokler sam s prsti ne otiplješ! Kot so nekdaj Judje svoje grehe prelagali na grešnega kozla, tako smo kristjani skozi vse čase svoje strahove zapisovali na tvoj račun in svoje dvome opravičevali s tvojim.
In vendar, če drugega ne, v svojem dvomu nisi bil osamljen, a se na to rado pozablja. Tudi tvoji prijatelji, preostali apostoli, niso verjeli, dokler niso videli. Žene (in evangelisti jih naštejejo kar lepo četico: Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati, Saloma, Ivana in še druge), ki so v nedeljo, na prvi dan tedna, odšle h grobu in našle grob prazen in “kamen odvaljen” (Mr 16, 4) ter “imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi” (Lk 24,23) so, ko so o tem pripovedovale, pri apostolih naletele na kaj slab sprejem. Možakom “so se te besede zdele blebetanje in jim niso verjeli!” zapiše Luka v svojem poročilu (Lk 24, 11).
In glej, to je še ena nesrečnih tradicij, ki smo jih žal uspešno ohranili do današnjih dni. Ko bi se kdo sprehodil po naših cerkvah in pogledal, kdo sedi v klopeh in upira oči k oltarju, bi kaj zlahka prišel do sklepa, da je vera, ki se v teh cerkvah oznanja in izpoveduje, namenjena otrokom in starim mamam! Možakov je pri mašah, vsaj med tednom, zgolj za seme. Kot da gre za ‘blebetanje’, ki mu ne gre verjeti. A hvala Bogu: kljub ‘moški nejeveri’, kljub škandalom in pretresom, ki jih je deležna Cerkev, otrok in starih mam v cerkvah ne zmanjka. In tudi moških je vedno vsaj za seme. In seme, če pade v dobro zemljo obrodi in da sad: “eno stoternega, drugo šestdeseternega in spet drugo trideseternega” (Mt 13, 8).
Mariji Magdaleni, ki je prva videla Vstalega, se ni godilo nič bolje. »Ko so slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli« (Mr 16,11). Še ko so ga videli, so nekateri dvomili (Mt 28, 17). In če te takole, kot možak možaka, do neke mere lahko razumem, da nisi zaupal ženskim očem in pameti, res ne vidim razloga, zakaj si podvomil v moško pričevanje (Jn 20, 25)?! In kje si pravzaprav bil, da si umanjkal? Zakaj nisi bil z drugimi? Si morda še sam šel, kot Peter in Janez, do groba? Pogledat, če je zares prazen? Otipat prtiče in mrzlo skalo? Si morda mislil, da ga je kdo odnesel in si iskal vsepovsod njegovo truplo? Ali pa si iskal pot do kraja, kamor je odšel (Jn 14, 5)? Trdno verjamem, da to slednje: saj “kdor išče, najde” (Mt 7, 8). In če kdo išče Pot, jo bo torej našel, in skupaj z njo tudi Resnico in Življenje!
Vsak od nas, ki je že kdaj okusil nenadno in bolečo smrt bližnjega, prijatelja, sorodnika, pozna sledi, ki jih za seboj pušča Žalost. Njene stopinje prepozna že po zvoku. In četudi Žalost v svojih dlaneh nosi Upanje in Večnost, je to še vedno Žalost! Lahko si le predstavljam, kaj se je dogajalo v tvojem srcu, ko si opazoval Njegovo trpljenje in smrt. Danes žalost zdravimo z antidepresivi in pa, kot verjetno tudi v tvojih časih, z vinom! Ne, ne bom te obtožil, da si bil pijan. Nikakor! In to, da si tri leta od blizu poslušal Njegove besede, gledal Njegova dejanja in bil priča velikim znamenjem, ti morda tudi ni bilo v pomoč. Prej nasprotno! Verjamem, da si težko verjel, da se Nekdo, ki je hodil po vodi, zdaj utaplja v bolečini! Verjamem, da si težko verjel,da Ta, ki je obujal mrtve, zdaj sam umira! Verjamem, da si težko verjel, da Sin Očetov, zaman kliče Očeta na pomoč! In verjamem, da si težko verjel, da je Ta, ki si ga videl umreti, živ! A ti verjamem tudi, ko si rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20, 28) In verjamem, da si v Njegovih ranah zagledal Pot, otipal Resnico in našel Življenje! Blagor mi! (Jn 20, 29)
Prosi zame, ko bom zdvomil in mi bo težko verjeti, saj si moj brat, moj Dvojček!
ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 05, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodovinsko zanesljivo je, da je bil leta 362 izvoljen za osmega škofa v Veroni. Kot odličen pridigar je poudarjal krščanske kreposti. Nekaj njegovih pridig se je ohranilo. – Sveti Zenon je zavetnik Verone in Pistoie, otrok, ki se težko učijo govoriti in hoditi, in priprošnjik zoper vodne nevarnosti.

Na Slovenskem sta svetniku posvečeni dve cerkvi (obe v KP škofiji): ž. c. na Ligu (Marijino Celje) nad Kanalom (desno) in p. c. v Hrvojih (žup. Sočerga) v Slovenski Istri.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 4, str. 115

V neki vasi je živel droben, star možiček, ki so ga ljudje nedeljo za nedeljo videvali, ko je šel peš k maši, pa naj je deževalo, snežilo ali pihal mrzel veter ali pripekalo sonce. Lahko bi po njem naravnavali uro, tako točen je bil vsako nedeljo. Bil pa je gluh, zato v cerkvi ni mogel razumeti ne pridige ne petja in ne slediti skupni molitvi. Nekoč ga je srečal novi sosed, se mu predstavil in izrekel nekaj vljudnih besed. Ko je ugotovil, da ga starček zelo težko razume, ker slabo sliši ... ga je na glas od blizu vprašal: »Vsako nedeljo vas vidim, kako greste mimo naše hiše v cerkev. Zakaj hodite vsako nedeljo k maši, ko pa tako slabo slišite in ne razumete molitev? Zakaj ne bi raje ostali doma in gledali prenos maše po televiziji?«
Možiček ga je pogledal in dejal: »Čeprav ne slišim petja in ne razumem molitev, dobro vem, da je Gospod med nami in čutim njegovo navzočnost. Vsak teden, ne glede na vreme, hodim v cerkev zato, da tudi sosedom pokažem, v koga verujem.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 8, str. 37.

Vrnil se je k staremu življenju.
Ne, kot da se nič ni zgodilo, temveč kot da je minilo.
Živel je spet kot prej.
Ne, kot da nič ni bilo, temveč kot da tega ni več. Kot da tega ne bo več! In iz tega nič ne bo!
Pred leti je pustil vse in odšel od doma. Zdaj se je vrnil domov. Vse ga je še čakalo, a mu ni nič pomenilo.
Spet je delal, kar je delal prej. Delal je, kar je edino znal, in to delal, kot je najbolje znal.
Delal je. A le zato, da bi pozabil, kar je bilo in kar se je zgodilo.
Delal je. In se (predvsem) delal, da se nič ni zgodilo in da nič ni bilo!
Lovil je ribe. Čeprav mu je On rekel, naj pusti ribe in lovi ljudi. Namesto ljudi, je (spet) lovil ribe in se počutil, kot da je ujet.
Morda mu je bilo celo žal, da se je sploh zgodilo, kar se je zgodilo. Gotovo pa mu je bilo žal, da se je zgodilo, kot se je zgodilo. Predvsem pa, da se je končalo, kot se je končalo. Morda mu je bilo žal, da se je sploh začelo. Kot mu je bilo zdaj žal, da je pred leti odšel. Ne, ker je odšel, temveč ker se je zdaj vrnil. Žal mu je bilo, da se je vrnil. In da je vse kot prej. Čeprav je čutil v sebi, da nikoli več ne bo tako kot prej. Kako bi sploh lahko bilo. Ker se je zgodilo, kar se je pač zgodilo.

In ni bil sam. Tudi drugim se je tako godilo.
Bili so skupaj v istem čolnu. Prav dobesedno: v istem čolnu. Lovili so ribe (namesto ljudi) in nič niso ujeli! Celo noč so se trudili, pa nič. Danilo se je že, njihove mreže pa so bile prazne. Molčali so. Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi se že zdavnaj sporekli. Glasno bi vpili, obtoževali bi drug drugega, krivili vreme in Boga, morda bi celo kleli ali se stepli. Zdaj pa so molčali. Ni jih bolelo, da niso nič ujeli, temveč da so ujeti na tem čolnu. Ker jih ni poklical na ta čoln. K tem mrežam. K ribam. Saj jih ni poklical, da bi bilo (spet) vse po starem.
Vendar, ker se je zgodilo, kar se je zgodilo, so se vrnili k staremu življenju. K temu, kar so znali in poznali.
In zdaj so se bližali znani obali. Na kateri je stal Neznanec. Ki jim je rekel: »Otroci, imate kaj hrane?«

(Ne vem sicer, kako so se v tistih časih pogovarjali, a reči skupini odraslih mož, ki so bili ribiči ... sklepam: krepkih rok, ogorele kože, bradatih lic ... ne kake pomehkužene mestne srajce ... torej: reči jim ‘otroci’ ... je bilo kar drzno. Pogumno. Zafrkantsko? Ljubeče?
Vprašati skupino molčečih, očitno nerazpoloženih odraslih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... in so se praznih mrež vračali z ribolova ... torej: vprašati jih po ‘hrani’, se pravi – ribah ... je bilo še bolj drzno. Predrzno? Še bolj pogumno. Še bolj zafrkantsko? Ljubeče nikakor?)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, takega izzivanja verjetno ne bi mirno prenesli. Zdaj pa ...
Odgovorili so: »Nič.«
Neznanec pa jim je rekel: »Vrzite mreže na drugo stran čolna in boste našli.«

(Priznam, da res ne vem, kako so se v tistih časih pogovarjali in da me vedno znova začudi pa tudi razjezi, ko amater soli pamet profesionalcu ... a reči skupini molčečih, očitno nerazpoloženih mož, ki so bili ribiči ... in tako dalje ... torej: reči jim, potem ko so zaman metali mreže na globokem morju, zavpiti jim z obale: »Poskusite še v plitvini!« ... je ne le predrzno, je noro! Skregano s pametjo in sleherno logiko, predvsem pa z bontonom. Je resnično (vsaj) zafrkantsko!)

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi ...
Zdaj pa ...
Saj je vse brez smisla. Skregano s pametjo in sleherno logiko! Zakaj pa ne?
In so vrgli mrežo ...

» ...pa je zaradi obilice rib niso mogli več izvleči. Tisti učenec, ki ga je Jezus ljubil je rekel Petru: »Gospod je.«

Brez pomisleka je skočil iz čolna.
Morda je mislil, da ga bo voda držala, kot ga je že nekoč. Morda se je ostalim za hip – za nekaj korakov – celo zazdelo, da ga voda drži, kot ga je že nekoč. A kot že nekoč, je spet potonil. Se potopil do grla in čez ... Kot že nekoč. Ko se je zgodilo, kar se je pač zgodilo. Ko je rekel: »Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikakor ne bom zatajil!« Pa je petelin zapel, on pa se je potopil. V razočaranje. V sram. V strah.

»Ali me ljubiš bolj kot tile?«

Prej, preden se je zgodilo, kar se je pač zgodilo, bi verjetno hitel zatrjevat, da ja. Da ga ljubi najbolj od vseh. Ker pa se je zgodilo, kar se je pač zgodilo ... predvsem pa, ker ni minilo ... je rekel:

»Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.«

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko nam umre kdo od najbližjih, se tudi sami zamislimo in zavemo, da je življenje hitro minljivo. Verjetno se pri večini ljudi nekje v podzavesti pojavi ugotovitev: tako bo minilo tudi moje življenje! Seveda se tudi vprašamo: kakšen je cilj ali smisel življenja?
Svojega zemeljskega konca se ob takih razmišljanjih zavemo, kako bomo ta konec življenja doživljali, ne vemo, nič ne vemo tudi o svojem začetku življenja. Vem, da se marsikomu zdi tako razmišljanje nekoliko neobičajno, a mene zanima, kdaj pride duša v novo človeško bitje. To sprašujem, ker vse teorije o nastanku novega človeka govorijo le o združitvi moške in ženske spolne celice in tako se začne razvoj novega človeka. Verjetno boste rekli, da Bog ob spočetju vdihne tudi dušo. Morda je za koga to nepomembno vprašanje, kdaj naj bi duša prišla v človeški zarodek, saj vendar tega noben človek ne ve. Poslušal sem biologe, tudi take, ki so krščansko usmerjeni, ki so opisovali pojav nastajanja človeka, vendar so vsi razmišljali le o združitvi spolnih celic, o nadaljnji delitvi teh celic in rasti novega bitja, ki naj bi se razvijalo po točno določenem programu. Duše nihče nikoli ne omenja. Ali morda z drugimi lastnostmi, ki jih dobimo od očeta in od matere, dobimo tudi od vsakega delček duše? Pravijo, da je duša nedeljiva. Torej je to nesmiselno sklepanje. Kako bi človek izgledal brez duše? Ali bi imel človeško telo in živalske nagone (kot na primer opice)? Torej mora Bog položiti dušo v novonastajajoče človeško bitje. Po tej logiki Bog sproti ustvarja nove duše in morda ga ljudje v to silimo, če namreč svobodno ustvarjamo telesa novih ljudi. Ali duša, ki je neločljivo spojena z živim telesom človeka, daje človeku tudi življenje ali neko drugo razsežnost? Svoj značaj vsaj deloma podedujemo po starših. Ali se tudi duša s telesom razvija, raste in propade? Ko telo neha živeti biološko, duša živi dalje, saj je neumrljiva. Verjetno je prav duša bistvo človeka, njegov jaz, telo gotovo ni, saj je zgrajeno podobno kot živalski organizem.
Dušan

Vaše vprašanje o človeški duši je večplastno in tudi zahtevno. Duša je namreč izraz, ki ima zaradi svoje vsestranske uporabe veliko različnih pomenov, ki mu nova doba (new age) z ezoteriko dodaja še svoje različne razlage, kar lahko najdete na spletu in v številnih ezoteričnih in novodobskih revijah in celo v rumenem tisku. Predvsem pa filozofski, teološki in drugi leksikoni imajo raznovrstne razlage o duši, kar pomeni, da je pojem duše predvsem izziv za filozofe in teologe in, kot dobro omenjate, manj za biologe. Sicer se biologi po svoji stroki tudi ne ukvarjajo ne s smislom življenja in ne z dušo, marveč z biološko znanostjo. Poznamo pa med vrhunskimi biologi podobno kot med drugimi znanstveniki agnostike ter ateiste in predvsem veliko število globoko vernih kristjanov in pripadnikov drugih verstev.
In kako je z dušo? Zanimivo, da je razlikovanje duše in telesa navzoče v vseh kulturah in religijah, razlike pa nastajajo pri razlagah odnosa med njima, njunega izvora in narave, smrtnosti in nesmrtnosti, duhovnosti ali materialnosti. V zgodovini sta prevladovali dve temeljni stališči o duši, panteistično in monoteistično. V panteističnih religijah in naukih je duša božanskega izvora, enake narave kakor božansko prapočelo. Zato je večna, obstaja pred utelešenjem (praeksistenca duše) in je nesmrtna. Te panteistične religije so iz etičnih razlogov razvile tudi nauk o selitvi duš in reinkarnaciji. V monoteističnih religijah pa Bog ustvari dušo vsakega posameznega človeka, duša je duhovna, globoko povezana s telesom, ne umre z njim, a se z njim spet združi po vstajenju v večnosti. Na osnovi teh dveh stališč so se razvili številni filozofski in teološki nauki o človeški duši. V novoveški filozofiji in personalistični luči osebe, ki je enota telesa in duha, prihaja tudi do novih filozofskih in teoloških iskanj in razlag človekove bogopodobnosti v trinitarični luči in trinitaričnem občestvu, kjer je predvsem poudarek na odnosu oseba (človek) Bog. Avguštin Lah je napisal teološki priročnik V znamenju osebe, kot poskus trinitarične antropologije (Ljubljana 2008), ki je primerna za zahtevnejšega bralca, saj ste to tudi vi, kar sklepam iz vašega vprašanja. Izraz oseba je v običajni govorici zelo blizu, če ne celo večkrat identičen z dušo, ki v tem primeru pomeni človeka. Poznamo celo rek, ki na neki način to izraža: Ti nisi človek, ti si brez duše. Ali: Ti si človek, ti si duša.
Pri odgovoru na vaše zahtevno vprašanje si bom omagal z daljšim besedilom upokojenega papeža Benedikta XVI., ki ga mnogi imajo za tako pomembno teološko avtoriteto, da ga primerjajo z avtoriteto cerkvenih učiteljev. Mlad teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je v svojem Uvodu v krščanstvo (Celje 1975), zapisal: »Kaj pravzaprav napravlja človeka za človeka? Kaj je tisto, po čemer se navsezadnje človek razlikuje od vsega drugega? Na to moramo odgovoriti: gledano od zgoraj je človekova specifičnost v tem, da je nagovorjen od Boga, torej to, da je partner v dialogu z Bogom, bitje, ki ga Bog kliče. Gledano od spodaj, pa ta specifičnost pomeni, da je človek tisto bitje, ki se more s svojim mišljenjem dvigniti k Bogu, bitje, ki je odprto za presežno (transcendenco).« Nato se Ratzinger sprašuje: »Ali ni mnogo preprostejše videti človekovo specifičnost v tem, da ima duhovno, neumrljivo dušo?« In si sam odgovarja: »Ta odgovor je pravilen, a mi se trudimo – nadaljuje – ravno za to, da bi osvetlili konkretni smisel tega odgovora. To dvoje sploh ni v protislovju med seboj, temveč pove isto, le da v različnih miselnih oblikah. “Imeti duhovno dušo” namreč ravno pomeni, da je človek na poseben način hotèn, na poseben način poznan in ljubljen od Boga; imeti duhovno dušo pomeni: biti takšno bitje, ki ga je Bog poklical k večnemu dialogu in ki je zaradi tega s svoje strani sposoben spoznavati Boga in mu odgovarjati. To, kar v bolj substancialistični govorici imenujemo “imeti dušo”, to bomo v bolj zgodovinski, aktualni govorici označili z “biti dialoški partner Boga” (biti sogovornik Boga). S tem ni rečeno, da je način govorjenja o duši nepravilen (kakor to danes kdaj pa kdaj trdi enostranski in nekritični biblicizem); v nekem pogleduje je ta način govorjenja celo nujen, če naj izrazimo celoto tistega, za kar tu gre. Toda z druge strani je ta način potreben dopolnila, če nočemo pasti nazaj v dualistično pojmovanje, ki pa ne more biti v skladu z dialoškim in personalističnim gledanjem Svetega pisma. Če torej pravimo, da človekova neumrljivost temelji v njegovi dialoški usmerjenosti k Bogu, čigar ljubezen edina daje večnost, ne mislimo s tem na posebno usodo pobožnih, temveč na bistveno neumrljivost človeka kot človeka. V skladu z našimi zadnjimi razmišljanji nam gotovo ne bo težko razviti misel tudi na temelju sheme telo-duša. Pomen te sheme, morda celo njena neizogibna nujnost obstoji v tem, da postavlja v ospredje ta bistveni značaj človeške neumrljivosti. Moramo pa jo vedno znova postaviti v biblično perspektivo in jo iz te perspektive tudi korigirati, da bi tako mogla služiti tistemu vidiku človekove prihodnosti, ki ga je odprla vera« (Joseph Ratzinger, Uvod, 266–267).
Iz tega sledi, da oseba ni sestavina naravnega, dednega procesa. Oseba ni narava, kot Bog ni narava. Osebe, ki vključuje dušo, ne rodijo starši, oseba se ne rodi. Oseba se zgodi, je ustvarjena. Osebe se ne razmnožujejo, kot se razmnožujejo bitja živalskih in rastlinskih vrst, temveč so svobodne, se samoodločajo in imajo možnost in danost osebnega razvoja v moči svobode. Druga živa bitja so po naravi vnaprej določena (determinirana) ter delijo usodo svoje vrste, se ne spreminjajo in so minljiva. Oseba (duša) ni deležna te usode in je neminljiva. Zato je vsak človek enkratno in neponovljivo bitje in ima svoje dostojanstvo od spočetja do naravne smrti.
Mlad teolog Joseph Ratzinger, ki smo ga zgoraj navajali, je razmišljal o človeku kot dialoškem partnerju Boga s človekom in človeka z Bogom, je pozneje kot papež Benedikt XVI. napisal Predgovor v Youcat (Katekizem katoliške Cerkve za mlade), v katerem so zanimiva besedila o duši.
Youcat na vprašanje »Kaj je duša?« odgovarja: »Duša je to, kar vsakega posameznega človeka naredi za človeka: njegovo življenjsko počelo, njegova intima. Duša povzroči, da materialno telo postane živo, človeško telo. Zaradi duše je človek bitje, ki lahko reče 'jaz' in stoji pred Bogom kot nezamenljiv osebek. Ljudje smo telesna in duhovna bitja. Človekov duh je več kot telesna funkcija in ga ne moremo razložiti iz človekove materialne sestave. Razum nam pravi: obstajati mora duhovno počelo, ki je vezano na telo, vendar ni identično z njim. Imenujemo ga 'duša'. Čeprav duše naravoslovno ne moremo 'dokazati', brez sprejetja tega duhovnega počela, ki presega materijo, ne moremo razumeti človeka kot duhovnega bitja« (Youcat 62).
Christoph Schönborn, dunajski kardinal, soustvarjalec Katekizma katoliške Cerkve, piše: »Človek je po svojem zemeljskem izvoru povezan z vsemi živimi bitji, toda šele po svoji od Boga 'vdihnjeni' duši je človek. To mu daje njegovo nezamenljivo dostojanstvo, pa tudi njegovo enkratno odgovornost«.
Morda lahko pomaga k osvetlitvi vašega vprašanja tudi pesnik Tone Kuntner:
Cel svet je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Upam, da boste v navedenih besedilih papeža Benedikta XVI. in ‘njegovega’ Katekizma katoliške Cerkve za mlade lažje našli primeren in zadovoljiv krščanski odgovor na vaše zahtevno antropološko vprašanje.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str 70-72.

Filip je bil drugačen otrok kot njegovi vrstniki. Sošolci ga niso povsem sprejeli. Pred veliko nočjo je katehet pri verouku dal Filipovemu razredu posebno nalogo. Vsakemu veroučencu je izročil plastično jajce, potem pa jim naročil, naj poiščejo kakšno znamenje novega življenja in ga dajo v plastično jajce. Učenci so bili navdušeni in pri naslednji uri verouka so drug za drugim jajce odprli in razložili pomen njihovega znamenja. V enem je bila lepa cvetica, v drugem pisan metulj, v tretjem zelena trava ... Otroci so občudovali iznajdljivost vrstnikov. Zadnje jajce je bilo prazno. »To je neumnost,« je dejal eden od otrok. »Nekdo ni pravilno razumel naloge.« Katehet je začutil, da ga je nekdo povlekel za rokav. Bil je Filip: »To je moje,« je rekel »in mislim, da sem nalogo pravilno naredil. Jajce je prazno, ker je bil tudi Jezusov grob prazen.«
Nastopila je nenavadno dolga tišina. Od takrat so vrstniki Filipa sprejeli medse brez pridržka. Filip je imel zdravstvene težave. Tisto poletje je dobil okužbo, ki bi jo večina njegovih vrstnikov hitro premagala, njegovo šibko telo pa je ni zmoglo in po nekaj tednih je umrl. Ob pogrebu so devet- in desetletni otroci s katehetom prinesli svoja znamenja novega življenja in jih položili h krsti.
Filip, ‘drugačen’ otrok, je pomagal sošolcem spoznati pravo sporočilo velike noči – prazen grob.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 104.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Nekoč sem že povedala, da k meni, že starki, še vedno radi prihajajo mali otroci, tudi že predšolčki. Olepšajo mi mojo starost. Tako si predstavljam, da sem jaz zima, oni pa pomlad.
Prinašajo mi prve pomladanske rožice: zvončke, trobentice, marjetice ... Najljubše jim je, če se z njimi pogovarjam, seveda silno resno, kakor da bi bili že odrasli. Kadar se dobro počutim, jim pripovedujem najlepše pravljice. Ne takšne, ki jim jih starši kupijo in potem nimajo časa, da bi jih jim prebirali. Moje pravljice niso bile še nikjer napisane. Šle so od ust do ust, iz roda v rod. Ko jim kakšno pripovedujem, nastane v moji kuhinji popolna tišina in njihove očke postajajo vedno širše, včasih so odprta tudi usteca. Tudi oni mi prinašajo novice, ker vedo, da sem dobra poslušalka.
Tako mi je minuli teden Lucija, ki je stara osem let in hodi že v drugi razred, povedala: »A veste, teta, da bomo mi zdaj kar na kupu praznovali? Še teden dni je do tega, ko bom šla k prvemu obhajilu. Veliko se moram še naučiti, tudi pesmice. Takoj zatem imam rojstni dan. Zdaj bom stara osem let.« Nato utihne in nekaj časa premišljuje, potem pa nadaljuje: »Ja, pa še nekaj, teta, vam moram povedati.« »Zdaj sem pa res radovedna,« ji rečem. Lucija zdaj položi prst na usta in bolj šepetaje govori (kakor da bi bila to skrivnost): »Ata in mama se bosta ženila,« kar po domače pove. »Zdaj, ko je moj bratec že velik in hodi v četrti razred, se pa že spodobi.« Pomislim, od kod otroku vse te besede in razmišljanja.
Zdaj spet premor, potem pa vpraša: »Teta Ana, ali bi vas jaz lahko povabila?« »Lepo od tebe, Lucija, da hočeš tudi mene povabiti, a jaz sem stara in bolehna in ne morem več niti v cerkev.« Pogleda me od nog do glave, če je res tako. Tiho se smejim.
Moja stalna obiskovalka je tudi Vesna. Ta ima najbližje do mene, kar od vrat do vrat. Vedno mi prinaša bombone. Jaz vse dobro shranim, in ko ji zmanjka bombonov, ji jih po malem dajem nazaj, pa še drugim otrokom.
In tu je še Barbara. Tudi ona hodi v drugi razred in stanuje preko ceste. Tudi ona rada prileti, a malo manjkrat kakor drugi, ker se pridno uči. Barbara pa me je pred nedavnim najbolj presenetila. V bolnišnici ji je umrla babica. Ko so jo pripeljali domov, ni mogla verjeti, da je mrtva. Njena mamica mi je povedala, da je babico vso pretipala, najbolj po licih. Ko je bila soba polna ljudi, ki so prinašali rože in sveče, sem bila tudi jaz tam. In kaj sem doživela?
Barbara sedi sredi sobe na stolu ter glasno in razločno moli rožni venec. Vsi so se čudili tej vnukinji, da je znala tako lepo moliti. Ko je ob koncu vsake desetke molila: »Bog daj naši babici večni mir in pokoj,« nobeno oko ni ostalo suho, tako nedolžno in prisrčno je izgovorila te besede. Vsi so jo pohvalili, kasneje tudi jaz.

A. Uršej, (zgodbe), v: Ognjišče 3 (2023), 85.

Zanima me, zakaj so določene zgodbe v evangelijih preproste (npr. prilike) in jih zlahka razumemo, določeni odlomki pa so tako težki in skrivajo v sebi prenesen pomen. Poglejmo si blagre, še za razlagalce Svetega pisma so težko razložljivi. Kako naj pravilno razumemo evangeljski jezik? Vem, da je to zelo obsežno vprašanje, pa vsaj na kratko, prosim.
Ludvik
Jezusove prilike omenjate kot lahko razumljive, blagre pa kot težke. Res nekatere prilike Jezus sam razloži tedanjim svojim učencem in nam. Dejansko imajo prilike namen povedati težke stvari tako, da bi mogel razumeti tudi neuk človek. A ob nekaterih se nam vseeno pojavljajo vprašanja. Tak primer je prilika o krivičnem oskrbniku (Lk 16,1–8) ali tista o enotnem plačilu za vse dninarje, tiste, ki so delali ves dan, kakor za tiste, ki so delali le nekaj ur ali celo samo eno uro (Mt 20,1–16). Celo prilika o izgubljenem sinu je lahko prav pohujšljiva. Saj v njej oče nagradi malopridnega sina, ki je prej zapustil dom z lepo vsoto denarja, zdaj pa se je vrnil strgan in lačen, namesto da bi ga kaznoval vsem za zgled. Ostajajo torej možnosti za nesporazume in vprašanja tudi pri prilikah in pripovedih, ki jih štejete med ‘preproste’.
Je pa zelo dragoceno, da morete reči o določenih odlomkih evangelijev, da jih lahko razumete in veste, kako jih je treba upoštevati v osebnem življenju. Saj poznate tisti izrek pisatelja Marka Twaina, da ga ne skrbijo tisti deli Svetega pisma, ki jih ne razume, ampak tisti, ki jih razume. Se pravi, da imamo dovolj besedil, ki nas nagovarjajo in tudi kličejo k spremembi mišljenja in življenja. Bogu hvala! Morda se premalo zavedamo tega, kakšno prednost imamo mi, ki hodimo v cerkev od otroških nog. Mimogrede pri maši in pri verouku slišimo razlage za stvari, ki bi nam sicer ostale tuje. Jasne so nam besede, ob katerih naš vrstnik, ki ni hodil v cerkev in ni imel verouka, ostaja brez ključa za razumevanje. Sam še tako odličen slovenski prevod iz izvirne grščine ni dovolj.
Ravno ob prilikah dobimo nekajkrat namig, da so to neke vrste uganke. Jezus ob njih omenja starozavezno preroško besedo o tistih, ki sicer poslušajo, a so zakrknjeni v srcih in zato ne morejo razumeti (glej Mt 13,14–15). Lep primer so Jezusove napovedi, da bo izdan v trpljenje in smrt, a da bo tretji dan po smrti vstal. Če učenci sploh kaj dojamejo, je to napoved trpljenja, tisto o vstajenju jim do prikazovanj na veliko noč in v naslednjih tednih ostaja zakodirano sporočilo. Jezus je velikokrat žalosten, ker ga niti najbližji krog učencev ni razumel. Lahko ga občudujemo, kako potrpežljivo odgovarja Jakobu in Janezu oz. njuni materi, ki ga prosijo za visoka položaja v prihodnjem kraljestvu, potem ko je ravno izrekel napoved o bližini svojega trpljenja, smrti in vstajenja (Mt 20,17–28). Res, poslušali so, a niso razumeli. Ta apostolska trdoglavost nam je lahko v tolažbo, saj imamo ob njej vtis, da smo vendarle bolj odprte glave kot oni.
Še dve stvari bi rad omenil v tem odgovoru. Prva je ta, da živimo v drugem kraju in drugem času. Sicer so bili ljudje takrat prav tako ljudje, kot smo danes. Zaradi tega lahko marsikaj razumemo. Vendar je bila to drugačna kultura, drug način življenja. Razen tega je preprosto treba kaj vedeti o zgodovinskem in političnem dogajanju na Bližnjem vzhodu v prvem stoletju našega štetja. Pa o zemljepisu Palestine, o tedanjih verskih gibanjih in strankah med Judi in še o marsičem, kar nam olajša razumevanje evangelijev. Ne smemo pa pozabiti, da so štirje evangeliji bili napisani, ko se je že razvijala cerkvena organizacija in bogoslužje. Razumljivo je, da v njih odseva dogajanje tistega časa: prva preganjanja, odnos do rimske oblasti, reševanje novih moralnih težav znotraj skupnosti, odnosi med kristjani in Judi itd. Druga pomembna stvar, ko gre za razumevanje evangelijev, pa je Stara zaveza. Evangelisti navajajo iz prerokov, Jezus se sklicuje na Mojzesa in preroke, načini izražanja so pogosto popolnoma starozavezni, preneseni iz hebrejščine v grščino in potem seveda v slovenščino. Brez vsaj osnovnega poznavanja starozaveznih spisov ni mogoče s pridom brati evangelijev.
Ker omenjate težave razlagalcev Svetega pisma, sklepam, da preberete tudi kako razlago. To vam in drugim bralcem in bralkam tudi priporočam. Spoštovanje in veselje do Jezusovega veselega oznanila nas mora priganjati, da se malo potrudimo in ne obupamo ob prvi zapreki. To prizadevanje bo obrodilo sadove in še drugim bomo lahko pomagali.
Marijan Peklaj

Ognjišče (2013) 09, str. 52