Potrebujemo:

→ 250-gramski potiskan papir (27,5 x 14 cm)
→ 2 lista belega papirja (13 x 13 cm)
→ barven papir (14 x 4 cm)
→ ravnilo
→ svinčnik
→ škarje
→ olfa nož
→ lepilo
→ barvice ali flomastre
→ lepilni trak
→ črn vodoodporen flomaster
→ prosojnico – prosojno folijo
→ spenjač

POTEK DELA

1. Pravokoten potiskan papir položimo na delovno podlago tako, da je daljša stranica spodaj. Nato začrtamo in narišemo črto 1 cm od našega desnega in spodnjega roba.
2. Robova upognemo in razpremo.
3. Pravokoten potiskan papir upognemo proti naši desni, vse do začrtane navpične črte. Razpremo.

4. S škarjami odrežemo spodnji desni kot in spodnji levi trak pod začrtano črto do sredine.
5. Na našo desno polovico papirja narišemo kvadrat. Stranice naj bodo 1 cm oddaljene od roba. Kvadrat izrežemo z olfa nožem. Tako dobimo okence.
6. Bel papir (13 x 13 cm) prilepimo s tanko črto lepila.
7. Desni in spodnji zavihek zapremo proti dodanemu belemu papirju. Dodamo nekaj lepila in zapremo levi del pravokotnega potiskanega papirja. Tako dobimo žepek.

8. Na drugi list belega papirja s črnim flomastrom narišemo in pobarvamo želeni motiv (npr. Sveto družino).
9. Prosojnico položimo na motiv in ju z lepilnim trakom skupaj prilepimo na delovno podlago.
10. Z vodoodpornim flomastrom pazljivo obrišemo spodnji motiv na prosojnico. Počakamo, da se dobro posuši.
11. Odlepimo od podlage in s spenjačem oba – list in prosojnico – spnemo na zgornjem robu.
12. Sponke z obeh strani prekrijemo s pravokotnim papirjem (14 x 4 cm).
13. Za konec zataknemo prosojnico pred bel papir v našem žepku in barvni motiv za njim.

Voščilnico po želji okrasimo. Čarovnija voščilnice se zgodi, ko narisani del počasi potegnemo iz okvirja.

M. C. S. Erjavec, Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2016),96.

Priloga z namigi, kako adventne šege in navade v družini živeti danes. Od kod izvirajo, zakaj jih ohranjati, predvsem pa, kako jih narediti ‘naše’.

Adventni čas polnijo običaji, ki naredijo dneve pred praznikom pričakujoče, vesele, posebne – adventne. Nekateri običaji so pokristjanjeni, drugi so nastali iz potrebe, tretji imajo korenine znotraj redovnih skupnosti, od koder so se razširili po svetu.
Danes so šege še vedno del adventne priprave in praznovanja, a njihov namen razvrednotijo bleščeče izložbe, ki nam božič vsiljujejo že oktobra.
Kako adventni čas živeti danes? Kako šege prikrojiti in posodobiti, da nas bodo povezovale s tradicijo, hkrati pa ustrezale našim časom, predvsem pa, da bomo vero z navdušenjem predajali naslednjim generacijam?
Dodali smo nekaj namigov za ustvarjanje in nasvetov, kako si s pomočjo vsebine knjigarn Ognjišča pomagate pripraviti prijetno praznovanje. Popoln advent je namreč – preprost!

ČAROBNA VOŠČILNICA - navodila za izdelavo - Ognjišče december 2016 - tudi pdf

IZDELOVANJE VOŠČILNIC
Stari Kitajci so prvi ‘izumili’ pošiljanje voščilnic. Pošiljali so si ročno okrašena voščila ob novem letu. Tudi v starem Egiptu se je kasneje razvila podobna tradicija pošiljanja na papirusove zvitke zapisanih voščil ob novem letu. Sir Henry Cole je v Angliji v 19. stoletju izdelal prvo komercialno božično voščilnico. Od takrat je bilo poslanih že nešteto božičnih voščilnic. Še vedno pa velja, da so najlepše tiste, ki nastanejo z nekaj truda, najsibo pri izdelavi ali pri izbiri besed.
V naših knjigarnah najdete vse potrebno za izdelovanje voščilnic, prazne (naredi sam) voščilnice. Pa tudi že pripravljene – samo še lepo izbrano voščilo napišete.

oglejte si tudi prvi dve nadaljevanji:

Kako živeti advent danes (1 - Začnimo, adventni venec, adventni koledar, adventni vrtiljak)

Kako živeti advent danes (2 - Bodi Miklavž tudi ti, Božično žito)

(se nadaljuje ...)

M. Pezdir Kofol, Advent: Priloga, v: Ognjišče 12 (2022), 45-56.

izbira in pripravlja Marko Čuk

Živela je v Sirakuzah na Siciliji v premožni družini. Po globokem doživetju na romanju na grob sv. Agate, je razdrla zaroko, svoje imetje pa začela razdajati revežem. Užaljeni zaročenec jo je zatožil konzulu, da je kristjanka. Taka obtožba je bila po odloku cesarja Dioklecijana proti kristjanom smrtno nevarna. Pred sodiščem ni hotela zatajiti svoje vere, tudi, ko so jo mučili. Konzul jo je obsodil na smrt z obglavljenjem. Sveta Lucija velja za zavetnico vida. Po legendi naj bi se njen snubec zaljubil v njene lepe oči, ona pa si jih je staknila in mu jih poslala. Angel ji je prinesel druge. Sv. Lucija je priljubljena svetnica tudi pri nas in z njenim godom so povezani razni ljudski običaji …

Na slovenskem ozemlju stoji 13 cerkva, posvečenih sv. Luciji (3 žup. in 10 podr.) – V LJ nadškofiji jih je pet: žup. v Dražgošah (2), podr. pa v Zadnji vasi (3) (Begunje na Gor.), v Dolah (4) (Polica), v Mišjem Dolu (5) (Primskovo na Dol.) in na Skaručni (6) (Vodice). – Tudi v KP škofiji stoji pet Lucijinih cerkva: v Luciji pri Portorožu (8) in na Mostu na Soči (1) sta župnijski; na Vitovljah (9) (Osek), na Logarščah (10) (Podmelec) in na Plavjah (11) (Škofije) pa podr. – V NM škofiji sta dve podr. cerkvi sv. Lucije: na Kalu (7) (Ambrus) in na Senušah (12) (Leskovec pri Krškem). – V MB nadškofiji pa je priprošnjici za dober vid posvečena p. c. v Studenicah.(13) (mč)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 12, str. 98-99.

Zgodba

Koliko je ura?
Moža, ki je trgal vstopnice pri vhodu v kinodvorano, so ljudje velikokrat spraševali: »Koliko je ura?«
Odločil se je, da naredi konec tem neprijetnim vprašanjem.
Na steno za seboj je obesil uro, tako da jo je lahko vsakdo videl. Toda kaj se je zgodilo? Ljudje so, potem ko so pogledali na uro, spraševali: »Ali je ta ura točna?«

Misel

Živimo v času, ki bliskovito teče. Res je, ne moremo ga ustaviti, lahko pa ga dobro izkoristimo.
Vsak trenutek, ki mine, se nikoli več ne povrne. Če ga ne izkoristimo, je izgubljen za zmeraj. To je tudi trenutek manj v našem življenju in trenutek bliže koncu našega življenja.
Na žalost v svojem življenju izgubimo veliko časa po nepotrebnem.
Če res ljubimo svoje življenje, ne bomo izgubljali časa. To je namreč »blago«, iz katerega je narejeno življenje.

Molitev

Gospod Bog,
daj nam spoznati, da je čas,
ki nam ga podarjaš, čudež,
ki nam ga naklanjaš vsak dan.
Ko nam ga podarjaš vsako jutro,
našo popotno torbo napolniš s 24 urami,
nam pa prepustiš, da naredimo z njimi, kar hočemo.
Te so za nas najdragocenejši dar,
kot je največji dar življenje samo.
Pomagaj nam, da bomo svoj čas modro uporabljali,
tako kot ti želiš, in ne bomo izgubili niti enega samega trenutka.
Obljubljamo ti, da se bomo trudili,
da bomo dobro izkoriščali čas,
ki nam ga ti milostno naklanjaš.

Iskrica

Čas je depozit, ki ga vsakdo od nas ima v »Božji banki«, a nihče ne pozna stanja tega računa.

Gospod,
v tvojih očeh je tisoč let ko včerajšnji dan, ki je minil.
Uči nas šteti svoje dni, da pridemo k srčni modrosti.
Ps 90, 4.12

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Med nalaganjem drv v košaro v uti je Alenkino pozornost vzbudilo poleno, ki je bilo drugačno od drugih polen. Nekoliko večje je bilo. Na enem koncu se mu je poznalo, da se je deblo na drevesu zlomilo, morda zaradi žleda, drugi konec pa je bil odrezan nekoliko poševno in so ga krasile enakomerno široke letnice. Prav na sredini pa je imelo vdolbino, ki jo je pustila veja, ki se je, verjetno ob padcu, na silo zlomila. Škoda se ji je zdelo, da bi ga použil ogenj, zato ga v kuhinji ni stresla v zaboj za drva kakor druga polena, ampak ga je odnesla v kot pod stopnicami.
Nekaj dni pred prvo adventno nedeljo je po podstrešju iskala lanski adventni venček. Prav dobro se je spomnila, da ga je pred lanskim božičem spravila v škatlo, kjer je imela shranjene razne okraske, in jo spravila na polico na podstrešju. Ampak škatle ni našla nikjer. Skoraj prepričana je bila, da jo je odložila na polico, samo na katero, se ni mogla spomniti. Po skoraj polurnem iskanju ji ni ostalo drugega, kot da naredi novega.
Do gozda ni imela daleč. Domov je prinesla toliko zelenja, da bi lahko naredila tri adventne venčke. Smo še primerno podlago je potrebovala. Spomnila se je na tisto zanimivo poleno, odloženo tja pod stopnice. Poiskala je še lesen krožnik, položila nanj poleno in vse skupaj okrasila z zelenjem. Vdolbina na polenu je bila ravno prav velika, da je vanjo vstavila nekoliko večjo svečo. Dodala je še nekaj storžkov in malo mahu. Vsa zadovoljna je svojo umetnino postavila na sredino mizice v dnevni sobi.
Zvečer je prišel na obisk vnuk Damijan. Alenka ga je skoraj slovesno sprejela in ga takoj peljala v dnevno sobo.
»Kaj imaš pa to za en okrasek?« je nekoliko začuden vprašal vnuk.
»Kakšen okrasek?« se je začudila. »To je vendar adventni venček!«
»Adventni venček?« se je še bolj začudil vnuk. »To je lahko samo kapitalistični venček!«
»Kakšen?« je bila zaprepadena. »Kapitalističen?«
»Kakšne venčke pa imajo na televiziji, po trgovinah in izložbah pa še kje? Tistim okraskom pravijo ali vsaj mislijo, da so adventni venčki. Pri verouku pa smo se učili in pri pridigah je bilo povedano, da so na adventnem venčku štiri sveče. Toliko, kolikor je nedelj pričakovanja pred božičem, in da se vsako nedeljo prižge ena svečka več. Kako jih boš pa ti prižigala?«
»Saj je ta sveča dovolj velika, da bo zdržala štiri tedne.«
»Eno in isto svečo boš prižigala. Svetlobe mora biti vsako nedeljo več.«
Ni mu znala odgovoriti. Kar nekaj časa je molčala, preden je dejala, da se strinja z njim. Bilo ji je malce nerodno, obenem pa je bila ponosna na svojega vnuka, da bi ga najraje pobožala po licu.
Komaj je Damijan odšel, je šla na podstrešje. V medli svetlobi edine svetilke je z očmi iskala tisto zgubljeno škatlo. Skoraj spotaknila se je na neko stvar na tleh. Pogledala je in se nasmejala. Seveda, to škatlo je tako dolgo iskala. Iz nje je vzela lanski adventni venček. Tako lep se ji je zdel. Krasile so ga štiri sveče, vsaka nekoliko manj pogorela. Prav toliko, kot jih mora biti. Odnesla ga je v dnevno sobo in ga okrasila s svežim zelenjem. Čeprav je bilo še nekaj dni do prve adventne nedelje je prižgala prvo svečko. V siju njene svetlobe je za vsakega vnuka in vnukinjo zmolila po eno desetko. S prošnjo h Kralju, ki prihaja, da bi jo še velikokrat presenetili.

JARC,Janko, Smiljan. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2022), 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.

Kot zvesta vernica vem, da je adventni čas, ki traja manj kot štiri tedne, priprava na božič, ko v veri podoživljamo Jezusov zgodovinski prihod na svet. Ta je bil prvi; v vzkliku po povzdigovanju pravimo: "Tvojo smrt oznanjamo in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi" – ob koncu sveta, To je njegov drugi prihod. Pri neki pridigi je duhovnik govoril še o tretjem prihodu. Kdaj se ta zgodi? (Vida)

Naš svetniški kandidat Anton Strle je zapisal: »Sedanji advent obhajamo med 'adventom', ki je že bil, in 'adventom', ki še bo.« Sv. Ciril Jeruzalemski (+ 444) v svojih znamenitih krstnih katehezah razlaga: »Ne oznanjamo le prvega Kristusovega prihoda, ampak tudi drugega, ki je nedopovedljivo lepši od prvega. S svojim prvim prihodom nam je Gospod želel razodeti, kako naj bomo ponižni. Ob drugem pa nam bo prinesel svojo kraljevsko krono.« Prvikrat je Kristus prišel v telesu, v naši slabotni, krhki človeški naravi, podvrženi trpljenju in smrti. Drugi Kristusov prihod pa se bo izvršil v moči in veličastvu na sodni dan. Med obema pa je še en Kristusov prihod: nevidni, vedno znova se uresničujoči prihod v človekovo srce po milosti. kot je obljubil apostolom pri zadnji večerji (Jn 14,23). (sč)

V XIV. stoletju je v Aziji mogočni vladar Tamerlan izgubil pomembno bitko. Po porazu je našel zatočišče v nekih ruševinah, kjer je sedel ves obupan in razočaran. Ni mogel verjeti, da je on, veliki zmagovalec, sedaj poražen in brez moči. Med tem žalostnim premišljevanjem je opazoval mravljo, kako poskuša prenesti koruzno zrno na drugo stran zida. Štel je, kolikokrat je mravlja poskušala priti do vrha zida in prenesti zrno na drugo stran. Poskusila je 69-krat. Sedemdesetič ji je uspelo prenesti zrno čez vrh.
Ko je videl odločnost, moč in vztrajnost mravlje, je Tamerlan sklenil, da poskusi znova. Vrnil se je na bojišče in zmagal.
Novo (cerkveno) leto, ki ga z adventom začenjamo, je priložnost, da pustimo za sabo preteklost in svoje izgubljene bitke ter se odločimo za nov začetek. Bog nam stalno daje priložnost za to, od nas je odvisno, ali to ponudbo sprejmemo. To ni vedno lahko. Potrebna je odločnost, moč in vztrajnost ter zaupanje v Božjo pomoč.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 51.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Čas je zrel, počasi, a zanesljivo že spet stopamo v tisto vedno težje, glavno vprašanje decembrskih dni, v glavno skrb tja do novega leta: kaj boš kupil za darilo?
Le redkokomu je to še prijetna skrb. Večina nas bo brez idej divjala po trgovinah in napol v obupu iskala rešilno bilko, s katero bomo rešili glavno zagato svojega življenja in svojim dragim pokazali ... kaj jim bomo z darili pokazali? Da jih imamo radi? Da jim želimo dati nagrado za pridnost? Ali jih kupujemo bolj iz slabe vesti – da ne bi pred drugimi izpadli kot skopuhi ali nesocialni čudaki?
Sam pri sebi sem se nekega dne odločil, da je z dragimi darili konec. Da bom odslej kupoval – ali pa celo naredil – samo še drobne pozornosti: 1. ker sem imel manj denarja kot prejšnja leta, 2. ker so imeli vsi, ki jim kupujem darila, bolj ali manj dovolj vsega, in 3. ker se vsota denarja, ki ga človek potroši za darila, hočeš nočeš vedno vzdiguje v spirali, vsako leto se pričakuje, da je darilo dražje ali pa da jih je vsaj več kot prejšnje leto, ker naj bi to obdarjencu povedalo, da ga imam bolj rad, kot sem ga imel prejšnje leto. Odločitev je bila razumna, podprta z dobrimi argumenti, pa vendarle ni šlo. Kljub vsej razumski teži svojih odločitev vedno znova pred polico obstanem s slabo vestjo, da sem skopuh, da sem slab, neradodaren človek. In doslej sem mislil, da mi to pravi vest. Pa to ni njen glas, poznam ga, nekoliko nižji in tišji je od tistega, ki mi govori pred policami. Ta visoki, očitajoči glas je glas družbe, v kateri živim.
Globoko nam je že segla miselnost, v kateri smo začeli človekovo dobroto, posebno do otrok, enačiti z vrednostjo darila. Ali še bolje: da smo svojo dobroto začeli enačiti z darilom samim. Saj si govorimo drugače, a v resnici si mislimo, da si toliko vreden, kolikor vredna darila dobiš, in si toliko dober, kolikor draga darila kupuješ. Kljub temu da nam večina daril bolj ali manj ustvarja balast. V trebuhu ali v stanovanju ali v življenju. Tisto, kar res potrebujemo, si ponavadi kupimo sami. Razen tistega, česar se ne da kupiti.
Prejšnji teden se mi je eden od župljanov ponudil, da mi opere avto. Verjamem, da se mu je zasmilil, moj vedno bolj in bolj umazani in zanemarjeni konjiček, ki mu nisem posvečal nič več časa, kot je bilo to nujno potrebno. Trenutek njegovega vprašanja, ali lahko to naredi, iz veselja, ne iz dolžnosti, si bom verjetno zapomnil za vse življenje. Da je pripravljen nekdo zate žrtvovati nekaj časa, nekaj svoje energije, namesto da bi ležal pred televizijo in hrustal čips, to je tisto, kar mi je dalo vedeti, da me ima rad. Neprecenljiv občutek, vam povem.
In ravno to je poanta daril in vsega, zaradi česar taki prazniki, kakršen je Miklavžev večer, obstajajo. Darila so samo nekakšen materialni pripomoček, da človeku damo tisto, česar se ne da kupiti. Da je nekaj, kar na to spominja. Nekaj, kar spominja na našo bližino, ker nas zares hrani samo ta, ne pa darila.
Ampak da bom to končno dojel, bo treba darilom in življenju dodati še veliko ponižnosti ter vedno več ljubezni kot denarja.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 88.