"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v Rimu je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, razglasila sv. Leopolda Mandića (1866–1942) za zavetnika bolnikov z rakom. Zakaj prav njega?
P. Leopoldu se je po zlati maši 22. septembra 1940 v Padovi zdravje začelo naglo slabšati. Izgubljal je težo, težko je požiral, bolečine so postajale vse hujše. Zdravniki so ugotovili, da ima tumor oziroma raka na požiralniku. Ta je hitro napredoval in p. Leopold je zadnji dve leti precej časa preživel v bolniški postelji. Hude bolečine in telesno slabost je premagoval z močno vero in molitvijo v samostanski kapeli, kjer je po svojih močeh spovedoval in tudi maševal. Ko se je 30. julija 1942 z molitvijo v kapeli pripravljal na sveto mašo, ga je obšla slabost, da se je nezavesten zgrudil. Po prejemu bolniškega maziljenja je izdihnil. Kot zanimivost naj dodamo, da je p. Leopold Mandić bil leta 1905/06 samostanski vikar in spovednik pri kapucinih v Kopru, na krajši dopust naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ. Predvsem Koprčani so njegovo spovednico v Padovi radi obiskovali. Bolnikom pa je rad ponavljal: »Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.« Pri založbi Ognjišče je izšel njegov življenjepis (v več izdajah) z naslovom Sv. Leopold Mandić, ki je še v prodaji. 

Molitev
Bog Oče usmiljenja in nežnosti je izbral
svetega Leopolda za orodje svojega
neskončnega usmiljenja v zakramentu
sprave, zato je postal priprošnjik
spovednikov in spovedancev; rojstni kraj
ga je navdihnil za ljubezen do nekatoliških
kristjanov in tako je postal vzor molitve
za edinost kristjanov; obolenje za rakom
pa je spodbudilo Cerkev, da ga je razglasila
za zavetnika bolnikov z rakom. Bog Oče,
po priprošnji svetega Leopolda nam podari
zaupanje v tvoje neskončno usmiljenje,
vedno večjo edinost med kristjani in živo
vero, da si ti zdravnik in zdravilo.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Sv. Leopold, zavetnik bolnikov z rakom, prosi za nas.

(mč)

Papež Frančišek je sv. Leopolda Mandića in sv. Pija iz Pietrelcine izbral za ‘pričevalca usmiljenja’ v svetem letu usmiljenja (2016), ker sta bila oba neutrudna služabnika Božjega usmiljenja kot spovednika. V življenjepisu sv. Leopolda sem bral, da imel tudi dar prerokovanja. Na kakšen način se je to pokazalo? (Ludvik)
Prerok je človek, ki po božjem navdihu napoveduje prihodnje dogodke. Svetopisemski preroki stare zaveze so napovedovali Jezusov prihod in njegovo trpljenje za odrešenje človeštva. V privlačni knjigi o sv. Leopoldu Mandiću (Ognjišče 2014) je poglavje ‘Prerok in videc’. Dar prerokovanja mu je bil dan zaradi njegove globoke povezanosti z Bogom. Ko ga je nekdo vprašal, kako morejo svetniki napovedovati prihodnost, mu je odgovoril: »Zelo preprosto. Denimo, da smo ob vznožju visoke gore. Ali lahko vidimo, kaj je na drugi strani? Nikakor, gora je ovira. Ko se vzpenjamo v višine, se nam tudi razgled vedno bolj širi. Ko pa smo na vrhu, vidimo tudi na drugo stran. Gora je popolnost, je Bog sam. Čim bolj napredujemo v Bogu, tem večje skrivnosti odkrivamo.« (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 7, str. 47

Ko se ljudje znajdejo v veliki množici, se v gneči prepustijo splošnemu toku in izgubijo orientacijo, ne vedo, kje so. Kaj morajo storiti takrat? Izstopiti iz množice in stopiti na nekaj višjega, npr. stopnice, da se razgledajo naokrog ter se prepričajo, če gredo v pravo smer.
To načelo lahko uporabimo tudi v duhovnem življenju. Posnemamo Zaheja, ki se je povzpel nad množico na drevo. Če si za ta ‘umik’ vzamemo nekaj minut na dan – zlasti zjutraj, je to odličen način, da začrtamo smer svoje poti tako, kakor jo želi Bog.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 23.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zmeraj manj jih je.
Vsako leto je nekaj pogrebov ...
Kakšno leto več, kakšno leto manj ...
A vsako leto tudi nekaj novih maš. Vsaj zaenkrat.
Nekatere jokajo: “A jih ni škoda?!”, drugi pravijo: “Bo pa za nas več ostalo!”
Za nekatere bodo vedno ‘gospodi’, za druge so vsi po vrsti ‘pedofili’.
In godemo: “Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol!” in: “Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!”
Vsi – se nam zdi – vemo, kako jim je, in vse – se nam zdi – poznamo ...
Poznamo nekaj dobrih ... in nekaj še boljših. Nekaj svetih ... in nekaj svetniških. (O tistih, ki niso tako zelo dobri niti tako zelo sveti, pa ne bomo tu in zdaj.)

Bog se nas usmili!
Povejte, župniki, vas je morda zajel val malodušja? Ste v svojem prizadevanju obupali? So vas prijatelji zapustili in farani razočarali? Vas škof ne razume, na sobrate pa se ne morete zanesti? Ste ostali brez moči? Sami? Se vam zdi, da vas še Bog ne sliši?
In vi, novomašniki? Trepetate? Se vam zdi, da vas čaka ogromno polje, vi pa v dlani držite le eno samo samcato zrno – svoje srce?
Toda ali veste, koliko žitnih klasov lahko zraste iz enega zrna? Deset! In veste, koliko zrn je v klasu? Povprečno osemdeset. Če torej zrno posejemo, bomo ob prvi žetvi dobili blizu osemsto zrn, teh osemsto zrn bo dalo ob drugi žetvi šeststoštirideset tisoč zrn, ob tretji jih bomo dobili petstodvanajst milijonov, ob četrti pa čez štiristo milijard. Tako se množi žitno zrno! Neverjetno, kaj?! A vse to se zgodi le, če zrno “pade v zemljo in umre”.
Veste, Bog je kmet, ne neki zblojen filozof. In kmet ve, da lepe besede, še tako učene in sladke, ne bodo zorale njive, ampak je treba poprijeti za plug. In kmet ve, da je treba vsejati zrnje in vsaditi seme, ne obljube. In kmet ve, da pridelek ni odvisen le od njega, čeprav je storil vse, kar je lahko. In da je ob času žetve dobro imeti pomoč.
Božja logika, v nasprotju z našo, stavi na kvaliteto, ne na kvantiteto; na moč, ne na število. In potem res ni važno, koliko nas je (kristjanov namreč: duhovnikov in laikov, posvečenih in neposvečenih, nedeljnikov in občasnikov), temveč, kakšni smo. Saj smo “sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?” (Mt 5,13)
Zato nam ne pritiče obup: ne duhovnikom ne laikom, ne posvečenim ne neposvečenim, ne nedeljnikom ne občasnikom! Bodi prilično ali neprilično!
V to božjo njivo, ki nas obdaja, in na katero smo bili postavljeni, vsadimo srce, ne le namena; in želi bomo dejanja, ne praznih besed. Iz dneva v dan umirati sebi, pomeni iz dneva v dan rojevati se v Kristusu. Tako si božič in veliki petek podajata roke.
In kmet ve: prazniki so prazniki. Pa če padejo na petek ali na svetek!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Rojevalo se je pomladno jutro. Hitela sem čez most in za hip ujela melodijo reke, ki je pela svojo žuborečo pesem. Kot že tolikokrat do sedaj sem zavila skozi vhod velike stavbe. »Še ena nedelja, ki jo bom preživela za temi zidovi!« sem pomislila, ko sem si oblekla modro belo uniformo. Na oddelku je dišalo po sveže kuhani kavi.
»A si že tukaj?« me je vprašala kolegica, ki je opravljala še zadnja dela pred predajo službe. Vidno utrujena je sedla k pisalni mizi in potožila, da je bilo v teku noči veliko dela. »Še je živa,« je še dodala in pokazala v smeri proti bolniškim sobam. Obe sva vedeli, da govori o težko bolni gospe. Že pred dnevi je zdravnik ugotovil, da se ji življenje izteka. Sorodniki so prosili, naj je ne pošilja v bolnišnico.
Nekaj minut zatem sem odšla do omenjene gospe. V sobi je bilo temačno. Slišalo se je le sunkovito in hropeče dihanje. Prižgala sem lučko na nočni omarici, jo prijela za roko in poklicala po imenu. Me je slišala? Spraševala sem jo o bolečinah, čeprav sem vedela, da mi ne bo mogla odgovoriti. Ko sem gledala trpeči obraz umirajoče žene, so mi v mislih vstajale slike spomina na pretekle čase.
Gospa je prišla v našo ustanovo, ker je ostala sama. Njen življenjski sopotnik se je po kratki bolezni za vedno poslovil. »Sin in hči nimata veliko časa zame. Oba imata zelo zahtevno delo in vsak svojo družino,« je večkrat razlagala in opravičevala njune kratko trajajoče obiske pri njej. Bila je zelo prijetna sogovornica. Rada je pripovedovala o svoji mladosti, ki jo je preživljala v mestu na obali. Kasneje se je njena družina pred fašističnim terorjem umaknila v notranjost države. Živahno je opisovala, kako je na nekem plesu spoznala svojega bodočega moža. »Zelo lep nasmeh je imel!« je zaključila svojo pripoved o tem dogodku. V domu upokojencev se je udeleževala vseh prireditev in različnih srečanj. Včasih je v šali rekla, da ji primanjkuje časa.
Nekega decembrskega večera sem opazila, da je žalostna. Previdno sem jo vprašala, kaj se je zgodilo. »Ah, sestra,« je zavzdihnila, »prazniki se bližajo. Vsako leto mi je težje, ko se spominjam, kako lepo smo praznovali v moji domači družini. Božični večer je bil eden najlepših v letu. Družina je bila skupaj. Peli smo in molili, potem pa šli k polnočni maši. Tako je bilo tedaj …«
»Tudi jaz se rada spominjam božičnih večerov, ki sem jih preživela skupaj s starši in z bratoma,« sem potrdila.
»Pa sedaj še praznujete božič?«
Pokimala sem.
»Srečni ste!« je rekla. »Veste, družina mojega moža je imela povsem druge poglede na svet kot jaz. Pa še tisti povojni čas je bil tako čuden. Mož je bil sicer dober, le o veri nisem smela nikoli govoriti in niti otrok vzgajati tako, kot sem želela in bi bilo prav. Sedaj pa vse bolj razmišljam, da bi se morala postaviti zase. Veste, sestra, ampak z Božjo Materjo sem se pogovarjala ves ta čas, ko javno nisem izražala svoje vere. Vedno sem ji priporočala svoje najbližje. Mislim, da je razumela mojo stisko. Kako ne bi, saj je mati!«
Dalje sem zrla v obraz, prekrit s potnimi kapljicami. Obrisala sem ji čelo in navlažila usta. “Že tri dni traja agonija,” sem pomislila in se vprašala, le zakaj se ne more posloviti. Nenadoma sem se spomnila, kako mi je pripovedovala o zaupanju v Marijino pomoč. Potiho sem začela moliti O Gospa moja. Prosila sem Božjo Mamo, naj jo pride iskat!
Program dela je zahteval, da sem se posvetila drugim jutranjim opravilom na oddelku. Hitela sem z meritvami sladkorja v krvi in delila zdravila. Stanovalci so se prebujali v nedeljsko jutro. Vsak na svoj način so začenjali nov dan. Nekateri so mi pripovedovali o preteklem večeru, ko je v domu potekal nastop neke folklorne skupine. Živahno so opisovali narodne noše in program, ki so ga izvedli pevci in plesalci. Ena od stanovalk je celo zapela del ljudske pesmi s šaljivo vsebino. Vesela sem bila njihovih doživetij.
Čez čas sem ponovno stopila v sobo k umirajoči gospe. Hropečega dihanja nisem več slišala. Stopila sem bliže k postelji. Njena glava je bila rahlo nagnjena in obraz je bil bled. Sledi preteklega trpljenja so se prelile v čudovito spokojnost.
»Božja Mama, torej si le prišla! Hvala ti!« sem rekla.
Prav tedaj je zvon v bližnji cerkvi povabil k prvi jutranji maši.

HVALA Irena (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 22-23.

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel ... Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali ...
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal - ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo ... Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina ...
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

Dolgo časa sem premišljevala, ali bi se oglasila ali ne, pa sem se le odločila, da vam napišem nekaj besed. Čudim se in ne morem razumeti, da nekdo po več kot pol stoletja zahteva, da se mora Cerkev opravičiti za nasilno pokristjanjevanje. Omenili ste, da sta papež Janez Pavel II. in papež Frančišek molila v ta namen, kar pomeni veliko več kot opravičilo. Vprašanje je, če je kriva Cerkev, ker so bile v tistem času razne svetne prisile.
Vedeti pa je treba, da bo o vsem tem sodil Bog, ker je on sodnik in ne ljudje. Stara sem 78 let in vzgojena sem bila verni družini. Že v otroštvu smo hodili k šmarnicam, zornicam, redno k maši in k spovedi, a mi nihče ni rekel nič slabega, pa imam tudi veliko grehov.
Če bi mi kakšen duhovnik rekel kaj slabega, pa zaradi tega ne bi opustila maše, saj hodim k maši zaradi Jezusa, ki me čaka v Cerkvi.
Danila

V svojem kratkem pismu ste pisali predvsem o dveh stvareh. Najprej o prošnji Cerkve za odpuščanje (pri pokristjanjevanju). Po vašem je nepotrebna, saj so v tistem času bile ‘razne prisile’. Mimogrede – pokristjanjevanje ni potekalo pred več kot pol stoletja, ampak veliko prej. Drži, da so bile razne prisile, a to ne odvezuje Cerkve, da bi ravnala tako kot druge ustanove. Tudi če bi za vse stvari ljudi silili, za vero to ne sme veljati. Vera je preveč sveta in velika zadeva, da bi vanjo koga silili, vse pa k veri lahko prijazno povabimo. Po pristnih zgodovinskih virih pokristjanjevanje Slovencev ni bilo nasilno, kakor bi ga nekateri radi prikazovali v zadnjem obdobju, še posebej v komunističnih časih. Sklicevali so se na Prešernovo pesnitev Uvod h Krstu pri Savici, kjer pa ne opisuje zgolj zgodovinskih dejstev, ampak zgodovinsko snov literarno obdela. To mu pesniška svoboda pač dopušča.
Če se člani Cerkve niso pregrešili pri pokristjanjevanju, so se pa marsikdaj v zgodovini. Ni res vse, za kar Cerkev obtožujejo, gotovo pa je, da so njeni člani v zgodovini delali napake. Nekateri tudi zločine. Prav zaradi tega dejstva je papež sv. Janez Pavel II. v svetem letu 2000 prosil odpuščanja za te napake. Vam se taka prošnja ne zdi potrebna. Niste edini. Tudi v tistem času so nekateri zaradi tega papeža zelo kritizirali. V tistem času nas je obiskal upokojeni reški škof Josip Pavlišić in kot izkušenega človeka sem ga vprašal, kaj meni o papeževi prošnji za odpuščanje. Odgovoril je: »Cerkev ljudem vedno priporoča, naj prosijo Boga in ljudi odpuščanja, zato je prav, da tudi sama stori enako.« Jakobovo pismo pravi: »Priznavajte drug drugemu grehe in molite drug za drugega« (Jak 5,16). Prositi za odpuščanja je veliko dejanje, ki ga zmorejo samo duhovni ljudje. Sveti Janez Pavel II. ga je zmogel. Veliki indijski državnik Mahatma Gandi je dejal, da slabiči zaradi svoje šibkosti ne zmorejo izreči opravičila, niti ga sprejeti! Da je prositi odpuščanje težko, kaže tudi dejstvo, da je malo drugih organizacij in ustanov prosilo odpuščanja za napake, ki so jih storili.
Da je prositi odpuščanja nekaj plemenitega, me je v zadnjem času prepričal upokojeni nadškof Anton Stres, ki je ob zlati maši prosil za odpuščanje: »Ob jubileju duhovništva tako ne preostane nič drugega, kakor to, da smo velikemu pastirju ovc hvaležni, da nas je privzel v svoje pastirovanje, hkrati pa dovolj dovzetni za ponižno prošnjo, naj nam odpusti, če se nismo izkazali dovolj vredni tega zaupanja.« Podobno je ob odhodu v pokoj naredil mariborski nadškof Franc Kramberger. Kdo od nas je tako popoln, da mu ni treba prositi odpuščanja? Nihče. Vsi smo samo zmotljivi ljudje, ki lahko grešimo – tudi vi sami v pismu priznavate, da ste grešni – in zato moramo prositi odpuščanja.
Ob koncu pisma dodajate, da zaradi napak Cerkve oziroma duhovnikov ne smemo prenehati hoditi v cerkev. Strinjam se z vami, čeprav nekateri ljudje zatrjujejo, da so nehali hoditi v cerkev, ker se jim je zameril kakšen duhovnik. Verjamem, da je to neprijetna izkušnja, čeprav sem tudi večkrat doživel, da so nekateri poiskali izgovor za svoje neobiskovanje maše v duhovnikovem neprimernem vedenju. Nekateri so obsojali duhovnika, ki je odločno zahteval od njih, naj živijo kot kristjani. Tega mu ne bi smeli zameriti, saj je to njegova dolžnost. Res je, da je lahko kateri od duhovnikov to storil na neposrečen način.
Lahko se zgodi, da kakšen duhovnik s svojim slabim življenjem pohujša vernike. Pisatelj Pavle Zidar v knjigi Hokuspokus kaplan opisuje mladega duhovnika, ki je na novo prišel v župnijo in je na poti srečal staro ženico. Menil je, da ta ne ve, zakaj veruje. Zato jo je malo ‘preizkusil’, misleč, da ga ne pozna. Najprej jo je previdno vprašal, če veruje. Ona mu je pomenljivo odgovorila, da vere ne bi zavrgla zaradi interesov in da imeti sedem otrok ni enako kot preštudirati sedem debelih knjig, kakor jih je on, in mu tako prijazno dala vedeti, da ga je prepoznala in da tudi on ne ve vsega. Kaplan jo je še vprašal, če bi verovala, tudi če bi videla duhovnika grešiti. In ženica mu je odgovorila: »Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.«
Tako je ta preprosta ženica povedala globoko resnico, da svoje vere ne smemo graditi na človeku, ampak na Bogu. Lepo in dobro je, če nas na poti vere podpirajo ljudje, a to se ne zgodi vedno. Napake ljudi, tudi duhovnikove, naj nas ne odvrnejo od obiska maše ali sodelovanja v župniji. Kako žalostno je, ko kdo reče: “Odkar je prišel novi župnik ne hodim k maši” ali “Ne sodelujem v župniji”. Taka miselnost je znamenje slabotne vere ljudi. Če so prej hodili zaradi duhovnika k maši in sodelovali v župniji, so to delali zaradi človeka. Če v cerkev hodimo zaradi Boga, nas menjave župnikov ne bodo motile. Ko je bil neki mlad duhovnik premeščen iz versko dobre podeželske župnije v mestno župnijo, o kateri je bilo znano, da pri maši in pri cerkvenem življenju sodeluje malo ljudi, mu je neka modra žena v imenu župnijskega občestva ob slovesu in zahvali dejala: »V župniji, kamor vas pošilja škof, so ljudje drugačni in tudi okolje je drugačno, Bog pa je isti!«
Spominjam se nekega človeka, ki je trdil, da bi hodil v cerkev, če bi imeli drugega župnika, ker da sedanji ni dober. Morda je bil v nekaterih stvareh res nekoliko neroden. Pa je v župnijo prišel drug župnik, ki je dobro opravljal svoje delo, a omenjenega ‘kritika’ ni bilo v cerkev ...

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 6-7.