Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce ...« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56

Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.
Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.
A že sprehod do poštnega nabiralnika ali do vrtne ograje lahko resno ogrozi tvojo ljubezen do bližnjega. Kaj šele, če moraš na vlak, na avtobus, v trgovino ... Ljudje različno in čudno dišijo, ljudje govorijo, ljudje se prerivajo, te pohodijo, te odrinejo, te grdo gledajo, ljudje so nestrpni in nepotrpežljivi, neprijazni in zamerljivi ... hudobni. Zato se zapreš v svojo hišo. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi okno in izza šipe.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in pri tem trpiš, se ti celo zdi, da si kristjan!

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.
Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.
A že pogled preko ograje te lahko oropa nasmeha, saj se na oni stani žive meje dogaja ‘vse živo’! Smetnjaki so prevrnjeni, na pločnikih kraljujejo lastniki psov, ki bevskajo glasneje od svojih ljubljenčkov in le redko pospravijo za njimi. Klopce v parkih so polomljene in zasvinjane, obcestne svetilke razbite ... Zato pustiš, da živa meja zraste visoko in gosto. In ljubiš ljudi. Tako ... na daleč. Skozi veje in preko ograje.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, oni pa tebe ne, se ti celo zdi, da si boljši!

Lahko je pridigati ob nedeljah dopoldan.
Ali če oznanjevanje omejiš na pot od župnišča do oltarja, na birmovanja in blagoslovitve fasad. A če odpreš vrata, če odpreš okna, če odpreš oči, boš spoznal, da so se časi in ljudje spremenili. Včasih je pastir pustil devetindevetdeset ovc v staji in se napotil iskat izgubljeno, danes pa v staji bleja kako osamljeno jagnje, čez drn in strn pa se podiš za devetindevetdesetimi izgubljenimi. Če se ti da, seveda. Če se ti ne zdi za malo. Ker je tudi te in take ovce ustvaril Bog in morda ni prav, da smo vsi ena čreda.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in jim včasih celo zavidaš izgubljenost, se ti zdi, da si na pravi poti.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.
Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.
Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.
Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu ...
V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!
Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Neki duhovnik v Riu de Janeiru je povedal, da je večkrat hodil mimo berača, ki je dan za dnem sedel ob hiši in prosjačil. Bil je hrom, toda duhovnik ni nikoli razmišljal, kaj se to pravi.
Nekega dne pa se je le zamislil ob usodi tega moža. Videl je ljudi, ki so hodili mimo prizadetega človeka, ne da bi se nanj ozrli, ne da bi mu posvetili kanček pozornosti. Molče so mu dajali miloščino. Duhovnik se je malo obotavljal, nato pa je vendarle stopil k beraču in ga vprašal, če bi morda rad vstal in hodil. Berač ga je najprej začudeno pogledal, potem pa mu dejal, da je on prvi mimoidoči, ki ga je po dolgem času nagovoril. Začel je pripovedovati o svoji usodi, o svojem težkem življenju.
Bil je zelo osamljen. Čutil je, da je mnogim ljudem nerodno, da bi se ob njem ustavili in ga nagovorili. Seveda bi zelo rad hodil, je dejal, toda nihče mu ne pomaga. Zanj in za njegove sorodnike so ortopedski pripomočki predragi. Vdal se je v usodo, da se mu želja, da bi lahko hodil, ne bo nikoli spolnila.
Duhovnik mu je segel v roko in obljubil, da mu bo po svojih močeh pomagal.
Naslednjo nedeljo je pri maši spregovoril o tem človeku in njegovi usodi ter o odgovornosti vseh za življenje tega moža. Sad njegovih besed je bila nabirka, ki je presegla ceno za bergle in umetno nogo. Hromi berač je bil nad darom presrečen in vneto se je učil hoditi, dokler tega ni zmogel brez tuje pomoči.
Za veliko noč ga je duhovnik povabil k maši in mu dal prostor ob sebi pri oltarju. Med pridigo je rekel:
»Jezus je vstal v novo življenje. Novo življenje daje tudi nam. Tudi za naše bližnje se lahko začenja novo življenje. Z vašo pomočjo se je začelo novo življenje za našega prijatelja, ki sedi tu ob meni.« Njemu pa je dejal: »Vstanite in pokažite se ljudem, med katere spadate!«
Mož je vstal in pokazal, da lahko hodi.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 39.
v knjigi: Dragoceno darilo zgodb, Ognjišče, Koper, 2014, 122.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Recimo, da bo letos lepo vreme ... da ne bo deževalo ... in bo procesija!
Ker ... Velika noč bo! Vsekakor! Kristus se pač ne ozira na vremenske razmere. Se pa še kako ozira na človekove razmere. Na to, kako ljudje živimo. Oziroma životarimo! Na to, kaj delamo in kaj nam delajo ... Kaj delamo drug drugemu in kaj drug za drugega!
In letos Velika noč bo! Ker vstajenje mora priti! Ker veliki petek kar traja ... in nič ne kaže, da bi se končal ... Ker nosimo križ ... in smo padli že več kot trikrat ... vrha Kalvarije pa še ni videti ... ni videti konca trpljenja ...
A četudi bomo omagali pod križem, je Kristus že nesel križ na vrh gore ... že je umrl ... in je že vstal! Zmagal je ! Za vse nas!
Recimo, da bo letos lepo vreme ... da ne bo deževalo ... in bo procesija!
In ko boste šli v zgodnjem nedeljskem jutru v procesiji za Vstalim in Večnim ... in boste peli 'alelujo' ... se le vprašajte: Kaj sploh delam tukaj? V tej procesiji?... Zakaj sem tukaj?
Morda vprašanje res ni najbolj primerno. Morda se bo komu zdelo celo nesramno ... Morda se vam zdi, da ni pomembno ... Pa vendar: je pomembno ... in je primerno ... in čisto prijazno: Zakaj smo tukaj?
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker vsako nedeljo pridemo k maši in smo pač prišli tudi tokrat ... le, da je ura nekoliko nenavadna ... in zgodnja ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je praznik ... in je treba k maši ... da se ne zamerimo župniku in da ne bomo v spotiko sosedom ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je pač tak običaj ... in se spodobi ... Prihajali smo že kot otroci, pa prihajamo še sedaj ... da ne zamre družinska tradicija ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, da se srečamo s sosedi, prijatelji, znanci ... da si sežemo v roke in si zaželimo lepe praznike ... Največ se jih sreča takole pred cerkvijo, po maši ... še za kakšno voščilnico človek 'prišpara' ...
Morda smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker imamo radi velikonočne pesmi ... res so lepe ... borbene ... Morda radi poslušamo orgle ... in pritrkavanje ... ali celo pokanje možnarjev ...
Morda pa smo tu zato, pa se tega sploh ne zavedamo, da bi prešteli koliko ljudi bo ... Koga ni?... Koga spet ni?... Koga ni več?...
Zakaj smo prišli?
Zakaj smo tukaj?
Nobeden od odgovorov, ki jih ponujam, ni čisto pravi ..., a daleč od tega, da bi bil kateri čisto napačen ...
In morda imate prav ... morda res ni pomembno, zakaj smo tukaj ...
Sploh, če se ne zavedamo, da smo tukaj ... v procesiji za Vstalim in Večnim ...
A dejstvo je, da smo tukaj ...
In morda smo tukaj zato, pa se tega sploh ne zavedamo, ker je globoko v nas upanje v vstajenje ... in vera, da je življenje večno ... in je v nas Kristus: Zmagovalec! Vstali in Večni!
In je prav, da smo prišli ...
Prav je, da smo tukaj ... da bomo procesijo z ALELUJO končali pred oltarjem, kamor so nas starši in botri prinesli h krstu ... Pred oltarjem, pri katerem smo prejeli prvo sveto obhajilo ... in birmo ... Pred oltarjem, kjer smo obljubili večno zvestobo in ljubezen ... Pred oltarjem, kjer se nas bodo pri mašah in molitvah spominjali naši otroci in vnuki potem, ko bomo enkrat umrli ...
In je prav, da se zavedamo, da smo tukaj ... da se zavemo, zakaj smo tukaj ... v procesiji za Vstalim in Večnim!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Evangelist Luka poroča, da je Jezus, preden je izmed svojih učencev izbral dvanajstere (apostole), “šel na goro molit in vso noč je prebedel v molitvi k Bogu” (Lk 6,12). Verjetno je tako delal pogosto. Ali je morda to podlaga za nočna molitvena bedenja kristjanov pred velikimi prazniki? (Albin)
Gotovo je Jezus pogosto prebedel noč v molitvi in svojim učencem je naročal, naj čujejo in molijo (prim. Mr 13,32). Zato so se kristjani od prvih časov pred nedeljami in prazniki ponoči zbirali k molitvam, ki so se končale ob zori z evharistično daritvijo. Te nočne shode so imenovali vigilije. Izraz je vzet iz vojaškega življenja: vigilija pomeni prvotno četrti del noči, čas ene nočne straže. Slovesne ali velike vigilije so trajale od devetih zvečer do treh zjutraj, manjše pa so se začenjale opolnoči in se končale ob zori s sveto daritvijo. Od vseh vigilij (bedenj) je ostala samo velikonočna na veliko soboto, ki so jo od vsega začetka praznovali najbolj slovesno. Obred se je v teku časov spreminjal. Zdaj velikonočna vigilija obsega slavje luči, bogato besedno bogoslužje, krstno bogoslužje ter evharistično bogoslužje. Celotno opravilo velikonočne vigilije se ne sme začeti pred začetkom noči, končati pa se mora pred zoro velikonočne nedelje. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 4, str. 48

Pred izložbo trgovine z nabožnimi predmeti je stal sedemletni deček in pozorno ogledoval sliko Jezusa na križu. Mimo je prišla tudi dekle in tudi njo je slika pritegnila, vendar je le malo razumela, kaj predstavlja. Ta njena nevednost o verskih skrivnostih jo je pravzaprav že dolgo vznemirjala v njeni notranjosti. Nikoli pa ni bilo prave priložnosti, da bi se o veri poučila. »Tegale fantiča lahko brez sramu malo povprašam,« si je mislila in ga ogovorila: »Ali ti veš, kaj predstavlja ta slika?«
»Seveda vem,« je odvrnil otrok: »Ta, ki visi na križu, je Jezus. To je tisti, ki se je čisto reven rodil v hlevu. Potem je naredil veliko dobrega, tudi številne čudeže, toda po nedolžnem so ga obsodili na smrt in pribili na križ. To so rimski vojaki, ki so to izvršili. Ta, ki stoji tukaj in joka, pa je Marija, njegova mati.«
Dekle je še zamišljeno zrlo v sliko, fantič pa je šel naprej svojo pot. Nenadoma pa se obrne, priteče nazaj k dekletu in pravi: »Najvažnejšo stvar sem vam pa pozabil povedati. Jezus je potem vstal od mrtvih!«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2015), 38.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22

Prihajajoča pomlad je tudi takrat, pred dobrimi šestdesetimi leti, prinesla zelenja in veliko pisanega cvetja. Ptički so začeli veselo žvrgoleti, kukavica in golob sta s svojim posebnim glasom vneto oznanjala pomlad. Pri nas, v našem domu, pa sta bili pomlad in velika noč zelo žalostni. V postelji je ležala neozdravljivo bolna mama s svojim velikim upanjem, da bo ozdravila. Mi pa smo vedeli, da se ji prerano iztekajo meseci in dnevi.
Nastopili so dnevi velikega tedna. Za veliko noč je bilo treba speči jedila za žegen. Skrbna mama mi je dejala: »Marija, letos boš morala speči kar ti, počutim se slabotno; drugo leto, ko se bom pozdravila, pa bova pekli skupaj.« Z velikim pogumom sem ji obljubila, da se bom lotila peke. Še z njenimi nasveti sem potem prvič mesila testo in pekla v kmečki peči in uspelo mi je.
Na veliko soboto pred veliko nočjo je bil običaj, da smo nesli v vaško cerkev k žegnu. Na mizi je bil jerbas in vanj smo zlagali dišeča jedila: kolač, kruh, kuhan svinjski želodec, hren in lepe v čebulnem perju pobarvane pirhe. Radi bi že jedli te dobrote, a red je bil, da smo ta jedila, ki smo jih odnesli k žegnu, smeli jesti šele na veliko noč, ko smo prišli od jutranje maše in vstajenjske procesije, pri skupnem kosilu.
Mama nas je opazovala in dejala: »Otroci, zapomnite si: ne glejte ne na petke ne na svetke, jejte takrat, ko lahko. Jaz sem se vse življenje držala reda, katerega me je naučila moja mati. Nikoli nisem prelomila posta, danes pa ne smem zaužiti niti grižljaja od tega žegna.« Bolečine so bile prehude, v oči so ji stopile solze. Otroci smo se spogledali, razumeli smo njene želje in bolečine. Tolažili smo jo, pomagati pa ji nismo mogli.
Tisto pomlad smo pri skupnem velikonočnem kosilu jedli brez mame. Na krožniku sem ji nesla dišeči žegen in ji dejala: »Če ne boste mogli jesti, vam bo vsaj vonj pričaral veliko noč, drugo leto, ko se boste pozdravili, pa bomo, kot običajno, jedli za mizo vsi skupaj.« Vlila sem ji pogum, s srečnimi očmi in z velikim upanjem se mi je z lepim materinskim nasmehom zadnjič nasmehnila, jaz pa sem komaj zadrževala solze.
Mami se je stanje vedno bolj slabšalo. V pomoč in ohrabritev so prihajali sorodniki in dobre sosede. Družinski zdravnik me je naučil dajati mami injekcije za lajšanje bolečin. Dajala sem jih nekaj mesecev petkrat v štiriindvajsetih urah. Zaradi prečutih noči ob njej smo bili že vsi omagani. Vsak trud je bil brez uspeha, kruta bolezen je hitro napredovala. Po novem letu se je naši dobri mami od velikega trpljenja srce ustavilo za vedno. Teh najtežjih dni se ne da opisati, mamo smo imeli vsi zelo radi, težko smo se poslovili od nje.
Po tem žalostnem slovesu je zopet prišla zelena in cvetoča pomlad, ki pa očeta in otrok ni razveselila. Za veliko noč ni bilo več mame, da bi skupaj pekli in veselo pripravljali jerbas za k žegnu, kot je znala ona vse tako vestno pripraviti. Pri velikonočnem kosilu smo nekaj časa vsi nemo sedeli za mizo in gledali prazen stol, na katerem je običajno sedela mama. O, kako prazen je bil dom! Spoznavali smo, da nam je bila mama – kot vsaka dobra mati – največja dobrotnica in življenjska svetovalka, ki je ne more nihče nadomestiti.
Prihajale so pomladi za pomladjo, prav tako velike noči, ki so nam vedno bolj vlivale življenjskih moči. Sprijazniti smo se morali s tem, da bo treba življenjsko pot nadaljevati brez ljubeče mame.
Danes smo otroci že ostareli. S svojimi otroki in vnuki še vedno nosimo pokojni mami in očetu na njun grob šopke pomladnega cvetja, ob katerih prižigamo lučke njima v spomin.

MELE, Marija.(zgodbe). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5 , str. 26-27.