HIV (humani imunodeficientni virus) ali virus humane imunske pomanjkljivosti je povzročitelj sindroma imunske pomanjkljivosti (AIDS). Spada v rod lentivirusov, ki pripada družini retrovirusov. Poznamo dva tipa virusa HIV: HIV-1 in HIV-2, v vsakem tipu pa številne podtipe.

Genom virusa HIV je RNA molekula, ki jo obdaja kapsida (notranja virusna ovojnica). Skupaj tvorita nukleokapsido, ki jo obdaja zunanja ovojnica. V zunanji ovojnici sta med drugim dva pomembna glikoproteina (gp), ki se pogosto spreminjata – gp120 in gp41. Z glikoproteinom gp120 se virus veže na celico. Gp41 pa mu pomaga pri vstopu v človeške celice.
Za njegovo nadaljnje delovanje je predvsem pomemben vstop in napad posebne skupine celic imunskega sistema (limfociti in  druge celice, ki imajo na svoji površini CD4 receptorje). To so posebne beljakovinske molekule na celičnih membranah, ki jih virus HIV uporabi za vstop v celico. To povzroči oslabitev našega imunskega sistema, ki postane dovzetnejši za okužbe.
PRENOS VIRUSA
Virus HIV so izolirali iz krvi, semena, sline, solz, živčnega tkiva, materinega mleka in izločkov iz ženskih splovil. Dokazano pa se okužba prenaša s tveganimi spolnimi odnosi z okuženo osebo, s krvjo (s transfuzijo ali z menjavo igel med narkomani) in z okužene matere na novorojenca. V Sloveniji se virus HIV najpogosteje prenaša s tveganimi spolnimi odnosi.

To, da se človek lahko orientira na svoji življenjski poti, omogočajo naše duhovne zmožnosti. In to, da dojemamo razmere, v katerih živimo, in se v njih od spočetja in smrti razvijamo – da odkrivamo smisel svojega življenja. Iskanje in odkrivanje smisla je odločilna duhovna zmožnost. Zlita s človekovo notranjo svobodo tvori bistvo duhovne razsežnosti. Najvišja človeška potreba je, da išče smisel vedno in v vsem, zavestno in intuitivno, enkrat v navdušenem vriskanju, drugič v smrtni stiski in v potu svojega obraza. Človekovo iskanje smisla je tudi najbolj uhojena steza k Bogu.

Med psihologi se je pomenu smisla v človeškem življenju posvetil Viktor Frankl (1905–1997). Ugotavljal je, da je smisel naša odločilna motivacija, imenoval jo je volja do smisla. Ker je bil psihoterapevt, je pomagal ljudem iskati konkretni smisel v situaciji, v kateri so se zapletli. Bil je tudi pronicljiv antropolog in odkrival celostno povezanost naših malih smislov, ki jih udejanjamo iz trenutka v trenutek: ko delamo in ko počivamo, ko eden pospravlja stanovanje in drugi ustvarja umetnino, ko človek doživlja vrhunsko navdušenje in ko preživlja smrtno obsodbo v koncentracijskem taborišču – med drugo svetovno vojno se je to zgodilo njemu in po tej grozni izkušnji je napisal eno najbolj branih knjig na svetu Kljub vsemu rečem življenju DA.
Na strokovni poti, ki jo je začel Frankl, raziskujemo človekovo voljo do smisla logoterapevti. Razvijamo načine za iskanje in uresničevanje vsakdanjih smislov ter za njihovo povezovanje v celosten smisel življenja. Poglejmo na to pot s treh razglednih točk: s prve bomo videli smisel kot energijo, z druge kaj je smisel, in s tretje, da je doživljanje smisla človeška zmožnost za spoštljiv odnos do tega, kar nas omogoča in presega, vernemu človeku pa za odnos do Boga.
SMISEL JE PRIVLAČNA MOTIVACIJA
Energija je ena od najbolj iskanih dobrin. Če zmanjka elektrike, je vse narobe: od teme preko nemega televizorja do segrevanja zamrzovalne skrinje. Boj za naftno energijo je v ozadju vojn na bližnjem Vzhodu. Med boleznimi je zelo huda depresija, pri kateri človek nima nobene energije.
Energijo, ki spravlja v tek vse, kar ljudje mislimo, čutimo, doživljamo, hočemo in delamo, imenujemo z ustavljeno tujko motivacija; po slovensko nagib, gibalo, pogon – iz istega korena kot motivacija je tudi beseda motor. Ljudi poganjata dve vrsti motivacije: potisna in privlačna.
Potisno motivacijo imamo skupno z vso ostalo naravo. Naše življenje teče na pogon fizičnih, kemičnih in bioloških sil. Potiskajo nas telesne potrebe po hrani, zraku, gibanju …, da reagiramo na dražljaje, ki jih naši živci zaznajo v nas samih in v okolju. Tudi vpliv ljudi v skupnostih je močna potisna sila, ki poganja naše doživljanje in ravnanje – kaj vse storimo vede ali nevede pod vplivom norm, reklame, ker drugi tako delajo; zato, da ne bomo izjema ali pa zato, da bomo opazna izjema. Potisna motivacija ni naša osebna volja; potiska nas nevidno “od zadaj, od strani ali od spredaj” v neko smer, ki se včasih izkaže kot dobra za razvoj, včasih pa ne.
Za to, da lahko presodimo, katere sile od zunaj in v nas samih nas potiskajo v zdrav človeški razvoj in lepše sožitje, katere pa ne, imamo privlačno motivacijo. To je človeška zmožnost, ki je druga živa bitja je nimajo. Izvira od znotraj iz človekove osebne zavesti in deluje preko njegove vesti. Zakaj se imenuje privlačna? Z njo uvidimo, kaj je v naši misli, čustvu, občutku, želji, hotenju, dejanju, zunanjih razmerah in vsem drugem res vredno. Tisto, kar je v vsaki stvari vredno, pa človekovo zavest in vest privlači, podobno kakor magnet železo – to je smisel. Smisel je notranja motivacija, ki nas usmerja v zdrav človeški razvoj. To, da doživljamo smisel trenutka in situacije, v kateri se nahajamo; smisel svoje misli, hotenja in ravnanja, smisel svojega življenja in sveta kot celote, je naša zadnja, najvišja in najmočnejša energija, v moči katere živimo in se razvijamo kot ljudje.
KAJ JE SMISEL?
Beseda smisel je zelo sorodna z besedami misel, premisliti, zamisel. Ko človek s svojo mislijo uvidi, kako je neka stvar zamišljena, odkrije njen smisel; ko uvidi, kaj neka beseda in dejanje pomenita, razume njun smisel.
Živali ravnajo nagonsko: v njihovih možganih so avtomatični algoritmi, kako naj se odzovejo na določen dražljaj v sebi ali od zunaj, da bodo preživele in se bo razvijala njihova vrsta. Živali čutijo in uresničujejo smisel instinktivno, pri človeku pa je ta način precej odmrl. Nadomešča ga zavestno iskanje in uresničevanje smisla. Zavestno usmerjanje samega sebe se v človeštvu čedalje bolj razvija.
Človekov um pride s pozornostjo, z vživljanjem in s komuniciranjem v osebni stisk z doživljanjem in ravnanjem drugega, tako da ga lahko razume. In prav tako razmere, v katerih se nahaja. Zato človek vidi več možnosti, kako razumeti dano situacijo, drugega človeka in sebe. Pri tem lahko tudi uvidi, da je ena od možnosti najbolj smiselna – to je prava, dobra in vredna razvojna ‘zamisel’. Ko se človek iz leta v leto razvija, lahko uvedeva, da je tek življenja in sožitja neka smiselna celota. Krepi se mu globoko pra-zaupanje, da je razvoj, ki je pripeljal svet in ljudi do njega, in ki sedaj omogoča njemu, da živi in se razvija, vredna celota – da ima smisel celotno njegovo življenje, zgodovina in bivanje. Da se uresničuje neka vredna ‘zamisel’, ki ga presega človeško zavest in vse bivajoče, vendar ji lahko zaupamo.

Papež Frančišek je 15. maja 2022 razglasil šest novih svetnikov, kar je napovedal že maja lani, zaradi pandemije pa ni določil datuma. Med njimi je najbolj znan francoski spreobrnjenec Charles de Foucauld (1858–1916), ki je oznanjal evangelij brez besed. »Moj apostolat mora biti apostolat dobrote. Ko me bodo videli, morajo reči: “Ker je ta človek tako dober, mora biti njegova vera dobra.” Če me vprašajo, zakaj sem dober in krotak, moram reči: “Ker sem služabnik nekoga, ki je mnogo boljši od mene. Ko bi vedeli, kako dober je moj Gospodar Jezus!”« Po zgledu svojega Gospodarja Jezusa je daroval svoje življenje: njegova kri je bila seme dveh novih redovnih družin. Informativni postopek za njegovo beatifikacijo se je začel že leta 1927 in je potekal po običajnih stopnjah. Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XVI. 13. novembra 2005. Čudež za potrditev njegovega svetništva se je zgodil leta 2016.
»Hočem, da se vsi ljudje, kristjani, muslimani, judje in neverni, privadijo imeti me za svojega brata, vesoljnega brata,« je svoje oznanjevanje brez besed predstavil Charles de Foucauld, ki se je rodil 15. septembra 1858 v Strasbourgu. Pri šestih letih sta s sestro Marijo ostala brez staršev. »Bil sem krščansko vzgojen, toda od mojega petnajstega leta dalje je vera iz mene popolnoma izginila; knjige, ki sem jih požiral, so to storile.« Osemnajstleten se je vpisal na vojaško akademijo, a zaradi nerednega življenja so ga kmalu odslovili. Zresnil se je in se posvetil raziskovalnemu delu v Maroku, tedanji francoski koloniji. Ob srečanju s preprostimi domačini, vernimi muslimani, je izpovedal: »Priganjala me je neka notranja, izjemno močna milost: začel sem hoditi v cerkev, ne da bi veroval; samo tam sem se dobro počutil. Tam sem prebil dolge ure in ponavljal tisto čudno molitev: Moj Bog, če obstajaš, daj, da Te bom spoznal …« Konec oktobra 1886 je v Parizu poiskal duhovnika, ki so mu ga priporočili prijatelji, in ga prosil, naj mu pomaga spoznati katoliško vero. Ta pa mu je rekel, naj lepo poklekne in se spove. Očiščeno srce je bilo dovzetno za vero. »Ko sem prišel do vere, sem doumel, da bom poslej živel samo za Boga.« Romal je v Sveto deželo, nato je vstopil v strogi red trapistov, pri katerih je ostal sedem let. Odšel je v Nazaret in v posnemanju skritega življenja Jezusa-delavca bil hišni pomočnik redovnic klaris. Za svoje življenjsko geslo si je izbral besedi Jesus Caritas, za simbol pa srce, v katerega je zasajen križ. Po krajšem bogoslovnem študiju je 9. junija 1909 prejel mašniško posvečenje. Kot duhovnik je želel delovati v Maroku. Zamislil si je puščavniško bivališče za nekaj menihov, ki ne bi pridigali o Bogu z govorjenjem, temveč bi ga oznanjali z gostoljubnim sprejemanjem vseh ljudi brez razlike. To je skušal uresničevati v Beni Abbesu v Alžiriji v letih 1901–1905. Od tam je odšel med Tuarege, puščavsko pleme na jugu Alžirije. V naselju Tamnarasset si je postavil skromno kočo in ob njej kapelo z Najsvetejšim. Sprejemal je preproste Tuarege kot njihov mali brat. Vsak dan je enajst ur molil, veliko ur delal in malo ur spal. Naučil se je njihovega jezika in sestavil tuareško-francoski slovar.
Ob roparskem napadu na njegovo revno, gostoljubno bivališče 1. decembra 1916, je bil umorjen kot nedolžna žrtev. Vse življenje je sanjal o redovni skupnosti, ki bi učila ljudi v vsakem človeku videti brata, Božjega otroka. Njegove zamisli sta začela uresničevati Rene Voillaume, ki je leta 1933 ustanovil skupnost Mali Jezusovi bratje, in Magdeleine Hutin z Malimi Jezusovimi sestrami (1939). »Bratje in sestre morajo biti s svojim zgledom živa pridiga, vsak mora biti vzor življenja po evangeliju,« jim (nam) naroča sv. Charles de Foucauld.

S. Čuk, “Vesoljni brat” sv. Charles de Foucauld: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2022), 90.

Kot običajno decembrskemu Ognjišču prilagamo koledar in knjižni katalog. Več o številnih novostih v katalogu si lahko preberete na koncu teh vrstic.
Vsem, ki se ukvarjajo s knjigami in imajo radi knjige, bo zanimiv pogovor z veliko poznavalko srednjeveških rokopisov ddr. Natašo Golob. Odkrila nam bo tudi, koliko je res mračen srednji vek in koliko bogastva lahko odkrijemo v teh rokopisih.

Sodobni svet je čas adventa preoblikoval v bleščeč »veseli december« in hkrati preoblikoval tudi nekatere slovenske adventne običaje. O tem času, tradiciji in običajih je spregovorila poznavalka slovenske kulinarične in kulturne dediščine Edvina Novak. S svojim delom, še posebej z uredniškim sodelovanjem pri kultni Kuharici sestre Vendeline, je pomagala ohraniti pomemben del slovenskega izročila. V času, ko potrošniška miselnost pogosto preglasi mir adventa, nas pogovor z njo povabi k razmisleku, kaj pravzaprav praznujemo.

V tokratni prilogi predstavljamo razvoj umetne inteligence od filozofskih začetkov do sodobnih tehnologij in opozarjamo, kako njen hiter napredek odpira pomembna etična, pravna in družbena vprašanja. Posebej predstavljamo pogled Cerkve, ki zagovarja odgovorno, človeku služno rabo UI ter oblikovanje moralnih načel, med njimi 10 zapovedi za digitalni svet. 

Na glasbenih straneh predstavljamo balet Hrestač – Božična zgodba kot pravljično, glasbeno in vizualno bogato predstavo, ki združuje Hoffmannovo pravljico, Dickensovo Božično pesem in glasbo Čajkovskega.

Romarska reportaža nas odpelje k Zagorski Mariji; lepo družinsko romanje je lahko tudi v zimskih razmerah.
V branje priporočamo Božjo matematiko, res čudna in čudežna so pota Gospodova. Preberite v hvaležnosti in upanju na še več takih zgodb v življenju mladih iščočih se parov.

Reviji je priložen knjižni katalog, v njem pa pregled novih izdaj naše založbe, med katerimi seveda izstopa prenovljena izdaja knjig Svetnik za vsak dan. Slikanica Zvezda repatica bo lepo obogatila vaše družinsko adventno pričakovanje. Ob letošnjem »romarskem« letu smo izdali knjigo o Nebeški poti (Cammino Celeste), povabilo na romanje h kraljici Evrope na Svete Višarje. Ob adventnih večerih lahko namesto sodobnih »koledarjev« prebirate Pesem brata Sonca. Ko boste polnili Miklavžev koš, pa ne pozabite, da si darila zaslužijo tudi naše mame in žene, ki so prve Miklavževe pomočnice. Zanje smo pripravili čudovito zbirko besedil, kratkih in močnih, ravno pravšnjih za poživitev vsakdana: Narisana na Božji zemljevid. Prelistajte katalog in naročite: pri Založbi Ognjišče se za dobrimi naslovi in ličnimi naslovnicami vedno skriva tudi dobra vsebina, ki temelji na krščanskih vrednotah.

Naročnina na Ognjišče za leto 2026 bo znašala 52,40 €. Posamezna številka revije pa bo 4,50 €. Naročnino lahko plačate v dveh obrokih. Več preberite na spletni povezavi ... vabimo vas, da ostanete naši zvesti naročniki.

Uredništvo, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče 12 (2025), 4.

Prvi adventni venec, kakršnega poznamo danes, se je pojavil leta 1838 v Nemčiji v Hamburgu in sicer v domu za revne otroke.
Evangeličanski pastor Johanan Wichem je zbral revne otroke in jih namestil v staro hišo, ki je postala njihov dom. Svojim varovancem, ki so imeli trdo otroštvo, je želel olepšati adventne dneve in pričakovanje božiča. Naredil je velik lesen obod in nanj namestil 24 sveč, 19 majhnih za vsak dan in 4 velike za 4 adventne nedelje. Sveče je postopoma prižigal in ta obred je bil otrokom tako všeč, da se je odločil, da bo to vsako leto ponavljal. Trinajst let pozneje so ta leseni obod začeli krasiti z zimzelenimi vejicami. Kmalu so vence pletli samo z zimzelenimi vejicami. Ta lepi običaj se je sčasoma razširil po vsej Nemčiji. Od tam je prešel v druge evropske države, zatem še v Ameriko, ob koncu stoletja se je udomačil povsod po svetu, kjer živijo kristjani. Adventni venec je doživel spremembo: na njem so samo 4 sveče za 4 adventne nedelje.
Danes lahko adventni venec kupimo že v katerikoli trgovini, kar pa je odraz vse močnejše komercializacije božiča in meseca decembra. Veliko več je vreden venec, ki ga naredimo sami. Pri izdelovanju venca lahko uporabimo lovorjeve vejice, ki označujejo zmago nad grehi, vejice cedre, ki so simbol moči, vejice bodike (božjega lesa), ki spominjajo na trnjevo krono, ki so jo vojaki spletli Jezusu. Večina vencev pri nas je spletenih iz smrekovih vejic, ki pomenijo zvestobo. Kakor smreka in druge zimzelene rastline ne izgubijo iglic, ampak so vedno zelene, tako naj bomo tudi mi vedno zvesti Bogu in njegovi besedi. Zimzelene vejice nas spodbujajo k čuječnosti.
Venec v obliki kroga pomeni večnost in zvestobo, saj nima ne začetka ne konca. Danes so sveče na adventnem vencu različnih barv: rdeče, zlate, srebrne, bele ... Najbolj zgovorne so na vencu tri vijolične sveče in ena rožnate barve. Na 1. adventno nedeljo prižgemo prvo vijolično svečo, znamenje upanja na prihod Mesija. Izbor vijolične barve ni naključen: pomeni barvo kesanja in spokornosti. S to barvo izražamo žalost ob Jezusovem trpljenju in upanje ob pričakovanju njegovega prihoda, ki pomeni začetek odrešenja.
Na 2. adventno nedeljo prižgemo drugo svečo, ki predstavlja ljubezen. Nekateri jo imenujejo tudi betlehemska sveča. Prižgemo pa jo v spomin na jasli, v katere je Marija položila Jezusa. Na 3. adventno nedeljo prižgemo svečo rožnate barve, ki velja za svečo pastirjev. Ta barva predstavlja veselje ob bližajočem se Jezusovem rojstvu. 4. adventna sveča je spet vijoličaste barve. Prižgemo jo zadnjo nedeljo pred božičem, imenujemo jo tudi angelsko svečo, ki naj bi pomenila mir, o katerem so v sveti noči prepevali angeli.
Svetloba sveč nas spominja na svetlobo odrešenja iz teme grehov in nam prinaša upanje in odrešenje. V adventnem času ima prižiganje sveč še dodaten pomen. Vsako nedeljo prižgemo eno svečo več in tako svetloba pričakovanja narašča kot jutranja zarja.
Adventni venec lahko razumemo tudi s pomočjo simbolike venca v antični dobi, kjer je ta predstavljal zmago nad sovražnikom. Zato krščanski adventni venec predstavlja boj proti temi in grehu, boj, ki je poln upanja v Kristusa in njegovo odrešenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2017), 33.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Geometrijski lik, ki ima štiri kote je kvadrat. Ali pravokotnik. Ali trapez. Ali kar četverokotnik, če je pač čudne oblike, ki ji težko damo ime! Ni pa trikotnik. Nikoli in nikdar. Matematiki (in poznam jih kar nekaj) so vsi po vrsti trmasti ljudje in zlepa ne popustijo! Sploh, kar se matematike in geometrije tiče!
Trikotnik, (ki ima tri kote!) pač ni kvadrat brez enega kota! Ali pravokotnik z napako!
Za tako izjavo vam bo vsak matematik, ki da kaj nase, dal tako enko, ki jo boste v spričevalu težko prikazali kot polovico dvojke – pa čeprav to slednje po matematični logiki pravzaprav drži!

A v matematično dokazovanje se težko podamo kristjani.
Ki verjamemo, da so Trije Eden.
Da smo vsi eno Telo.
Še več: da je glava temu Telesu Drugi od Treh, ki so Eden. In Edini. In Večni. Ki Ga/Jih nikoli nobeden ni videl.
Čudežno je, čeprav čudovito, po navadi čudno!

In naše življenje je čudež. In je čudovito. In vse bolj čudno.
Milo rečeno.
Ker so časi, v katerih živimo svoje čudežno in čudovito življenje, vse bolj čudni.
A kdor se temu čudi, je samo še ali čuden ali zelo naiven. Ali pa se spreneveda.
In nič od naštetega ni prav pohvalno.
Ker so časi čudni, je treba biti stvaren. In bolj kot kdajkoli je treba misliti z lastno glavo. A za kaj takega potrebuješ glavo. In misel. Lastno, seveda. Tako glavo kot misel.
A časi so čudni. In brezglavi. In nesmiselni.
Ko sem še hodil v šole, so me učili, da ima trikotnik tri in četverokotnik štiri kote ter da je voda brez barve, vonja in okusa. Zdaj pa lahko pijem ‘vodo z okusom’! In ne samo to: Lahko pijem tudi mleko brez laktoze, kavo brez kofeina, pivo brez alkohola ... in če bi kadil, bi lahko kadil tobak brez nikotina! Vem, da se vam zdi, da sem zoprn in čuden ... in malo oglat. A meni se zdi, da so mleko brez laktoze, kava brez kofeina, pivo brez alkohola ... zgolj – voda z okusom! In tobak brez nikotina – srobot (ki smo ga otroci skrivaj smodili v gozdu)! Pa vendar govorimo o: kavi, mleku, pivu in tobaku! In o vodi!
Prav tako govorimo tudi o porokah ... in o družinah ... A so te poroke brez moškega in ženske, ter družine brez očeta in mame! In smo tako, če mene vprašate, spet pri – ‘vodi z okusom’. In pri kvadratih brez enega kota!
Predvsem pa smo brez pameti. In, kar je še huje, brez ljubezni!

Prihaja advent. Pazite, da ne bo brez pričakovanja. Ker boste potem ‘praznovali’ božič brez Boga!
Na veliko noč brez vstajenja, pa smo se tako ali tako že navadili! Žal.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 11, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Winston Churchill je bil že v zatonu svoje politične kariere, ko se je nekoč udeležil neke uradne slovesnosti. Dva dostojanstvenika, ki sta sedela tri vrste za njim, sta se šepetajoč pogovarjala.

Prvi je rekel: »Poglej, Churchill. Pravijo, da je že zelo opešal.«

Drugi je dodal: »Ja, tako sem slišal. Pravijo, da ni samo opešal, ampak da postaja vse bolj in bolj senilen.«

Ob koncu slovesnosti se je Churchill, ko je zapuščal dvorano, za trenutek ustavil, se obrnil proti svojima opravljivcema ter dejal: »Pravijo tudi, da že slabo sliši.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 28.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 105.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Večina je že odšla iz cerkve, Andrej pa je še kar sedel v klopi. Rad je prihajal k mesečnim študentskim mašam, da je s prijatelji doživljal sveto daritev. Današnja se ga je še posebej dotaknila. Morda zaradi jutrišnjega težkega izpita, zaradi iskrene spovedi pred mašo pa tudi zaradi kaplanovega nagovora, v katerem jih je popeljal v dvorano zadnje večerje, tako da je imel občutek, da je njihova cerkev dvorana zadnje večerje ...
Ko je kaplan prišel iz zakristije, sta se pridružila skupini, zbrani na stopnišču pred cerkvijo, ki se je živahno pogovarjala. Kmalu so se začeli poslavljati. Ko sta ostala sama s kaplanom Matijem, je Andrej začel: »Veš, kako rad sem s starši hodil k sveti maši. Ko smo izstopili iz cerkve, sem se zagledal v te mogočne planine. Tako čudovit je pogled nanje prav s teh stopnic. Imel sem občutek, kot da sem iz enega svetišča vstopil v drugo. In nisem se mogel odločiti, katero je mogočnejše.«
»Malo tvojih oči bi res rad imel,« je pripomnil kaplan Matija.
»Ne vem, ali je to ljubezen ali je iskanje,« je nadaljeval Andrej svojo misel, »ali pa oboje. Boga najbolj začutim med skalami. Tako se zlijem z njimi kot samo še v molitvi s svojim Bogom. Tam Boga čutim. Nekaj podobnega se mi dogaja le še ob poslušanju glasbe.«
»Ali je Anica zadnjič res začutila, da jo pri vajah poslušaš?«
»Sem kar vedel, da ti bo povedala! Lahko bi obdržala zase.«
»No, mimogrede mi je nekaj omenila, nič bolj točnega.«
»Saj veš, da jo rad hodim poslušat, ko vadi na orglah. Sama pravi, da vadi. Jaz pa mislim, da to niso vaje. Išče popolnost. Išče, kako prelila svoje občutke v glasbo, ki jo je napisal nekdo drug. In to se mi zdi nekaj enkratnega, nekaj, česar na smem zamuditi.«
»In Anica to ve?«
»Ve, da pogosto prihajam na te njene vaje. Če bi ji povedal, zakaj, se bojim, da bi preveč mislila na tehniko igranja, svoje tako imenovane vaje bi začela jemati preveč z razumom, ne pa s srcem, in ne bi imel več kaj poslušati.«
»In zadnjič?«
»Doma sem se predolgo mudil in sem prišel v cerkev nekje sredi njenega igranja. Čisto tiho sem odprl vrata, šel po prstih v eno zadnjih klopi, da me ni mogla videti, previdno sedel in poslušal. Že dolgo je nisem slišal igrati tako doživeto. Ko je končala, sem počakal, da je prišla s kora, in ji čestital. Ona pa mi reče: “Danes si pa malo zamudil.” “Kako pa veš?” sem jo debelo pogledal. “Čutila sem, da je nekdo vstopil v moj svet glasbe.” Mislil sem, da se mi bo zavrtelo. Nič ji nisem odgovoril, besede bi vse pokvarile.«
»Kdo bi razumel ta skrivnostni božji svet?« je dejal kaplan Matija.
»Mene vedno bolj spravlja v presenečenje,« je odvrnil Andrej. In pred kaplanom je začel razgrinjati svoje poglede, ki jih ni zaupal vsakemu človeku. Tako prijeten občutek ga je prevzemal, ko je videl, da ga kaplan pozorno posluša, da je kar pozabil na uro.
»Joj, domov moram!« se je udaril po čelu. »Pred jutrišnjim izpitom se moram pošteno naspati.«
»Dobro prodaj svoje znanje,« mu je zaželel kaplan, ko sta se razšla.
Ves večer so se njegove misli kar naprej vračale k Andreju. Fantje in dekleta iz študentovske skupine so mu prirasli k srcu, ampak Andrej je bil nekaj posebnega. Rad je imel življenje, ljubil je ljudi in živali. Zato je nihal med medicino, veterino in teologijo. Odločil se je za medicino in se z vso vnemo lotil študija. Proste trenutke pa je najraje preživljal v gorah. Bil je strasten iskalec. Vsemu je hotel priti do dna in v vsem je najprej našel nekaj dobrega. Pred nedavnim mu je dejal, da se počuti kot kupec v veleblagovnici. “Med vso ponujeno robo hočem izbrati najboljše,” mu je dejal, “in ti si prodajalec, ki mi vedno svetuješ, kaj je najboljše,” je zaključil. Kaplan pa je iskreno priznal: “Včasih se počutim, da sem jaz tvoj kupec!”
»Zanimiv fant,« si je dejal kaplan in vzel v roke brevir.
Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati ... Andrej je omahnil v planinah.«
Kaplanu je vzelo dih: »Andrej? V planinah?«
»Po izpitu je šel do Češke koče. Ne vemo točno, kaj se je zgodilo. Le kaj mu je bilo treba?« je v bolečini izdavil Andrejev oče.
»Ljubezni se težko odrečeš,« je iskreno dejal kaplan, in oče mu ni oporekal. »Jutri se oglasim pri vas,« je še dejal, potem pa ga je začelo tiščati v grlu in odložil je slušalko.
»Zakaj, zakaj, zakaj?« se je spraševal. Nekaj časa je zdržal doma, nato pa je sedel v avto in se odpeljal na Andrejev dom. Srečanja z domačimi se je bal, še bolj pa si je želel biti v teh težkih trenutkih z njimi.
Ko je vstopil, je začutil bolečino, ki je pritiskala na domače. Misli, ki jih je hotel povedati, so ostale neizrečene.
»Boste Andreja, prosim, pokopali vi?« ga je ob slovesu presenetila mama.
»Verjetno bi moral obred opraviti župnik,« se je izgovoril.
»Gotovo bi bila Andrejeva želja, da to storite vi.«
»Če vi mislite tako ...« je pristal, ne da bi dokončal stavek.
Kaplan Matija se je na nagovore vedno skrbno pripravljal. Tokrat pa je sklenil, naj spregovori srce, ki se poslavlja od prijatelja.
»Strasten iskalec si bil, vedno si iskal svojo pot: iskal si svoje mesto med ljudmi, predvsem pa si iskal Boga. Na poseben način si ga našel na oltarju naših planin.« Svoj nagovor je končal z Balantičevim verzom: Naj bom še dolgo bakla nema, / ki potnikom samotnim v noč gori.
Čez dobrih štirinajst dni je Andrejeva stara mama praznovala sedemdeseti rojstni dan. Na skromno praznovanje so povabili tudi župnika in kaplana. Vzdušje je bilo zadržano in pogovor se je bolj ali manj sukal okoli Andreja. Obujali so spomine in vsem se je zdelo, kot da je Andrej med njimi. Oče je bolj molčal. Ko se je pogovor za nekaj časa ustavil, je spregovoril: »Takole mislim: na svetu vlada neki red. Neki vrstni red: da odhajamo stari in starejši. To razumem. Da se pa ta red podre pri življenju in smrti – tega ne razumem. Te zmešnjave ne morem sprejeti. Zadnje dni me preganja težka misel: Kje je zdaj naš Andrej? Kam je odšel? Kje je? Kje je njegova duša?«
Nastala je mučna tišina. Vsi pogledi so bili uprti v župnika. Toda oglasil se je kaplan: »Lahko ste brez skrbi. Spremljal sem ga, odkar sem prišel med vas. Po posebni milosti sem mu bil blizu zadnji dan njegovega bogatega življenja. V ponedeljek je bil pri spovedi, pri maši in pri obhajilu. Po maši sva imela dolg, čudovit pogovor. Plemenitejšega odhoda s tega sveta si ne znam zamisliti. Andrej je v nebesih!«
Oče ga je pogledal: »Ne vem, kako moreš govoriti s tako gotovostjo?«
Očetova odločna beseda je vse prisotne presenetila, kaplana pa ni zmedla, in dejal je: »Tega ne bi rekel, če ne bi z vsem svojim bistvom stal za temi besedami!«
»Naj se te vaše besede uresničijo,« je dajala mama in neko slovesno občutje je prevzelo vse navzoče.

J. Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 11 (2012), 24-25.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.