Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu poreklu, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da lahko živijo skupaj?
Opat jim je odgovoril:
»Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.«
Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval:
»Bolj ko se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, moremo reči: ko se približujemo Kristusu, središču naše človeške in duhovne skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«

RUSTJA, Božo. (Povejmo z zgodbo). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str. 61.

Ležala je na bolniški postelji, vsa bleda in krhka. Govorila je nekaj po svoje, in kar je povedala, ni bilo tisto, kar smo jo vprašali. Toda ko jo je prijel za roko in se sklonil k njej, rekoč: »Olga, veš, kdo sem jaz?«, se ni zmedla.
»Rajko, ljubezen moja. Zaljubljena sva že dvajset let.«
Pri letih je udarila mimo, saj se je uštela za dobrih štirideset let. Tudi tisto o dolgotrajni zaljubljenosti verjetno ne bo držalo, kajti ta ima, kot pravijo, kratek rok trajanja. Če pustimo ob strani nepomembne časovne okvire, je treba priznati, da je ženica zadela v polno. Zakon in družina sta bila zanjo sveta stvar, negovala in čuvala ju je kot svetinjo. Na svetu ni bilo stvari, ki bi bila pomembnejša od moža in otrok. To je čutila do zadnjega diha, vanjo se je usidralo že tisti usodni trenutek, ko je vstopila v avtobus in ga zagledala za volanom.
Kakšen lepotec, jo je prešinilo in mu to tudi dala vedeti.
»Kako si lep!« so bile njene prve besede. To ve povedati še sedaj, ko mu je sedemindevetdeset let.
Na prvem daljšem postanku jo je povabil na kavo in ji kupil čokolado. Papir, v katerega je bila zavita, je s tresočimi rokami položil v krsto k njenemu truplu.
Naj počiva skupaj z njo, ki ga je čuvala do konca svojih dni, si je rekel.
Dve leti je že, odkar je odšla v večnost, a ni ga dneva, da ne bi šel na pokopališče. Izbral je preprost nagrobnik, vendar ni pozabil dodati kipca v obliki angela.
»Ker je bila kot angel,« je pojasnil, »in angel naj jo čuva.«
Ne more pozabiti, kako ga je imela rada in kako se je posvečala otrokom. Bila je mama, kot so si jo lahko samo želeli.
Ko se v spominih vrača v njuna skupna leta, preskoči tiste čase, ko je bilo treba kruh in še kakšno malenkost zraven prihraniti za otroke, sama pa sta ostala lačna. Tudi tega, da so se v petih stiskali v majhni podnajemniški sobici, ne omenja. Včasih, tako mimogrede, navrže besedo, dve o težkih časih, a hitro doda, da je ljubezen premagala vse.
»Petinšestdeset let sva bila skupaj,« rad poudarja vidno ganjen. »Dobro sva se razumela,« se mu zdi, da mora povedati tudi to, kar smo sicer opazili vsi.
Iz predala vzame otroško srajčko, njegovo prvo. Najprej jo je čuvala mama, potem Olga. Njegovi ljubljeni ženski. Kolikokrat sta majčko vzeli v roke, jo pogladili, jo ponesli k ustnicam, kolikokrat sta se nanj obrnili z ljubeznijo.
Vsak teden se, letom navkljub, odpravi po poti, ki ju je združila. Ustavi se v lokalu, ki je najbližji tistemu, kjer sta prvič pila kavo. Nikogar več ni, da bi z njim obujal spomine, zato se je prav razveselil, ko je neki možak potrdil, da se še spominja modrega avtobusa, ki je kmalu po vojni vozil skozi kraj.
»No, jaz sem šofer, ki ga je vozil,« mu pojasni, vesel, da ni sam v spominih na tiste nepozabne čase.
Vsak dan ji na njenem grobu zagotavlja, da se bosta nekoč spet srečala. Ve, da ga bo, tako kot vedno, pričakala odprtih rok in morda mu bo pojasnila, komu ali čemu je bila namenjena njena zadnja beseda:
»Hvala lepa.«

Rafaela, (zgodbe), Ognjišče 6 (2018), 91.

Ognjeni zublji in ogromen oblak dima so se dvigali v noč, ko so gasilci prišli do večje hiše. Z vsemi razpoložljivimi gasilnimi avtomobili in napravami niso bili kos tako silnemu požaru. Ljudje so v pižamah bežali iz stavbe. Mladi mož je opogumljal nosečo ženo, naj skoči skozi okno v drugem nadstropju in res ji je uspelo skočiti. Gasilci so dobili še dodno pomoč, htro so sestavljali cevi, da bi pogasili požar, a iz izkušnje so vedeli, da ne bo mogoče rešiti stavbe in ljudi, če so slučajno še ostali v njej.
Mladi mož je na tleh objemal ženo in jo spraševal,če je vse v redu z njo ... pomagal ji je vstati in opotekaje sta se umaknila nekaj metrov stran od goreče hiše. Zdravnik je prihitel k njima, poskušal ju je pomiriti in jima je pomagal do rešilnega avtomobila.
»Jaz ne grem nikamor!« je v solzah obupano kričala žena: »Moj otrok je tam notri! Moram ga rešiti iz stanovanja.«
Toda njihovo stanovanje je bilo že v plamenih. Mladi zdravnik je žalostno zmajal z glavo in nosečnico odločno odpeljal k rešilnemu avtomobilu.
***
Bilo je že skoraj jutro, ko so na pogorišču našli ostanke petnajstmesečne deklice. Še preden so našli otroško telesce, pa so odgovorni sporočili novico o vzroku požara.
Mož, ki je bil jezen na dolžnika, ker mu ni vrnil osmih evrov, je s signalno pištolo streljal proti stavbi. Ni se menil, za to, da so bile notri vnetljive snovi. Poslopje je zgorelo do tal več deset ljudi je izgubilo dom, sedem so jih odpeljali v bolnišnico, majhen otrok pa je umrl – zaradi borih osmih evrov.

Ker ne ve, kdaj je njegovemu trebuhu zadosti,
se ne reši svoje poželjivosti. (Job 20,20)

Krivični se hvali s poželjivostjo svoje duše,
ropar preklinja in zasramuje Gospoda. (Ps 10,4)

Mil odgovor pomirja togoto,
žaljiva beseda pa zbuja jezo. (Prg 15,1)

Lakomnik izziva prepir,
kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v izobilju. (Prg 28,25)

Zares, bogastvo je varljivo,
predrzen mož ne bo obstal. (Hab 2,5)

Jaz pa zaupam vate, o Gospod,
pravim: »Ti si moj Bog.«
V tvoji roki so moji časi,
reši me iz rok mojih sovražnikov in preganjalcev. (Ps 30,15-16)

Slišali ste, da je bilo starim rečeno: Ne ubijaj! Kdor pa ubije, bo kriv pred sodbo. Jaz pa vam pravim: vsak,
kdor se jezi na svojega brata, bo kriv pred sodbo. (Mt 5,21)

Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta moj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne moj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce. (Mt 6,19-21)

Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte skrbeti za dobro. Če je mogoče, kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi. (Rim 12,17-18)

Ne tatovi ne lakomniki ne pijanci ne obrekljivci ne roparji ne bodo dediči Božjega kraljestva. (1 Kor 6,10)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 8 (2006), 58-59.
knjiga: Zgodbe za pogum. (Denar), Zgodbe za dušo 8, Ognjišče, Koper, 2009, 53.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

V zadnjih letih smo imeli že precej protestov, trume so se zbirale in vozile mimo parlamenta, traktorji, kolesa, množice ljudi, takih in drugačnih, levih in desnih, črnih in rdečih so gladile trde kocke na Trgu republike. Dobro se mi zdi to dogajanje, vsaka ljubezen se gradi tako, vsak odnos. Ko se brusimo, šele postajamo drug drugemu bolj ustrezni in skladni, bolj primerni za življenje drug z drugim. Trg republike bi moral biti vedno poln, republika je namreč latinska beseda »res publica«, to pa je »skupna«, »javna reč«, torej stvar vseh ljudi, da povemo drugače. Tako lepo in skrbno so položene grobe granitne kocke na trgu, da se na njih nihče ne spotakne, pade, zakrvavi, izkrvavi. Zato je protestiranje, če je to borba za dobro in prav, vedno zelo plemenit izraz ljubezni. Razen če …
Razen če protestiramo samo zase. Nisem dobro gledal, kdo se je teh zborovanj udeležil, toda če bi šlo res za ljubezen, pravičnost, sožitje in ne za lastni žep, potem bi morali tam stati vsi ljudje, ne samo tisti (ali sploh ne tisti), ki jim je nek protest v korist. Pravičnost in ljubezen sta pač nekaj, kar zadeva nas vse, celotno družbo, ker smo drug z drugim prepleteni, drug poleg drugega položeni v tlak na Trgu republike. Saj vem, da sem idealist. Bodimo realni: kdo le bi se vendar tja odpravil zmrzovat na deževen dan, če ne bi šlo za njegovo korist? Toda treba je reči in treba se je spomniti, da gre pri protestih za nekaj zelo pomembnega: s tem, da sem tam, povem, da mi je za nekoga mar. Ni mi vseeno. Nekoga brusim na njih, ne politikov ne nasprotnikov; ne, pravičnost brusim, to, da bo drugemu ob meni prijetno, da bo dihal, kakor diha svoboden in dostojanstva vreden človek. Zato gremo na proteste, da s tem izkažemo ljubezen do vseh ljudi, ker nas to vse zadeva. Tako ljubim domovino.
Kajti domovina smo ljudje na tem svetem kosu zemlje, sosedje, bližnji in daljni, in vsi vdelani v tlak Trga republike. Na njem smo tistega daljnega dne zapeli neko pesem, ki jo ponavljamo kar naprej, ob zmagah in porazih, »da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«. In moramo misliti resno; brusiti se, ne z nasiljem, ampak z resnico, ne z udarci, temveč z zdravljenjem ran, s pravičnostjo in ljubeznijo, da se izbrusimo do človeškosti v nas. Da bo tako ta tlak res podlaga novim in novim generacijam Slovenk in Slovencev, da bi skupaj hodili, peli himno, se veselili in jokali, protestirali in se upirali, ne da bi se ob tem spotikali in padali in krvaveli.
In za brušenje je treba ljubezni. Ljubezni vztrajanja in vračanja, ko smo se enkrat v jezi in ranjenosti obrnili stran; ljubezni, ki je odločitev in nič drugega, odločitev, da ostanem in da se bom pustil brusiti, (po)trpeti, vedno znova začeti, tudi ko sem utrujen. Res, nič romantičnega, nič instagramskega, le trda in neizprosna resničnost, ki jo je treba živeti drug z drugim, ker nas je Bog ustvaril za sosede, za mejake, ne za vrage, za ljudi, vsakega s svojim srcem, vsakega s svojo težko rano v sebi.
Domovino ljubimo, ko postanemo drug drugemu sosedje.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2023), 3.

Draga moja Slovenija!
Pravzaprav je čudno, če ne celo smešno, še najbolj pa žalostno, da ti pišem prvič. Morda pa tudi ne. Sinovsko-materinski odnos, ki ga gojiva in ki naju veže, bi brez dvoma spravil v zadrego samega Freuda, vsekakor pa v zadregi obstojiva (in obmolkneva) vsakič, ko naju skupaj spravi kaka obletnica, praznik ali svet dan.
Poznam te vse tvoje življenje, ti pa me, čeprav si mi mati, poznaš le pol mojega. Kar je seveda čudno. Kot tvoj sin sem bil zraven, ko si se rodila. Kar ni le čudno, ampak tudi smešno. In mnogi tvoji sinovi pa tudi hčere, se sedaj prepirajo, kdo od njih je tvoj oče. Kar ni le čudno in smešno, temveč predvsem žalostno! In sprevrženo!
Izvoljenemu ljudstvu se je po egiptovski sužnosti ter po (s)prehodu skozi Rdeče morje in kljub temu, da so bili priče velikim božjim znamenjem in delom, ob prvih preizkušnjah začelo kolcati po egiptovskih loncih mesa, pa čeprav so bili teh loncev in tega mesa deležni vkovani v verige. Raje verige kot prazen trebuh! Zato so štirideset dolgih let blodili po puščavi, preden so prispeli domov, v obljubljeno deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med.
Slovenci pa smo ta, že sam po sebi ne preveč svetal svetopisemski zgled, tako kot znamo samo mi, vzeli malo po svoje. Tako kot izvoljeno ljudstvo, smo se tudi mi, po večstoletni sužnosti znebili spon, se odpravili v tako pričakovano in opevano svobodo, pa smo zakoračili v Rdeče morje, po katerem smo blodili več kot štirideset let. In ko smo končno prilezli na breg obljubljene dežele, smo, še mokrih oblek in do kože premočeni, na hitro popili mleko in polizali med, in nato polnih trebuhov naravnali svoj korak v puščavo, kjer zdaj brezglavo, kot ovce brez pastirja, oziroma: ovce s preveč pastirji, blekečemo od leve na desno, od desne na levo in se nam kolca po Egiptu in mesu, loncih in verigah ... Mojzesa in mane pa od nikjer in nikoder. In kako dolgo bo to še trajalo, mi ne pove niti Sveto pismo, čeprav me jok in škripanje z zobmi, ki ga slišim, straši, kako se bo ta zgodba končala.
In naj te sarkastični toni, ki morda vejejo iz tega pisanja, ne zavedejo. Imam te rad kot le lahko ima rad sin svojo mater. Nenazadnje sem se ob tvojih porodnih krčih tudi sam podil po hostah na tromeji. V nahrbtniku res nisem imel ne Svetega pisma ne Prešernovih Poezij, pač pa Drame angleške renesanse, saj sem se kot študent prvega letnika Akademije za gledališče ravno pripravljal na izpit, in pa brivsko peno namesto zobne paste! Sem se pa “z mrskim neprijateljem” preko puškinih cevi in preko ceste gledal kar nekaj dni, molil rožni venec, ko so iz helikopterjev skakali specialci v SMB uniformah, se na smrt prestrašil, ko se je nekomu po nesreči sprožila puška, in videl taisti strah tudi na obrazih na oni strani ceste in puškine cevi, se zaobljubil na peš romanje k Mariji Kraljici miru na Kurešček, če se bo vse srečno izteklo, in svojo zaobljubo krvavih žuljev (od Jesenic do Kureščka je kar dolga pot) tudi izpolnil ... In me zato neizmerno boli, ko se mularija, ki se takrat še rodila ni, zdaj norčuje, češ: »Kakšna vojna... Deset dni...Pha!«, kot da nam ni jasno, kako drugače bi se lahko vse zasukalo. In se tudi je, le nekaj deset kilometrov južneje od nas! A še bolj boli, ko se tako norčujejo ljudje mojih let in še starejši, in le predstavljam si lahko, kako mora boleti šele tebe, ko ti v obraz pljuvajo tvoji sinovi in hčere!
Noben otrok si ne more izbrati svojih staršev in tudi jaz si te, mati Slovenija, nisem izbral. Pripadam ti po nekem višjem ‘naključju’, ki naju je zvezalo. A te ljubim in spoštujem! Ne zato, ker tako veli božja zapoved! Ne le zavoljo pripadnosti in ne zgolj “po naključju”. Ljubim te, ker si me rodila in ker mi daješ življenje in ker le tako lahko ljubim in spoštujem samega sebe! In ponavljam z nekom, ki je v nekem trenutku sicer zatajil svojo pravo mater, pa kljub temu velja za največjega med nami: »Mati, domovina, Bog!« Ali kot to zveni v svetopisemskem prevodu: »Vera, upanje, ljubezen!«
Vse najboljše za tvoj rojstni dan! Bog te živi!
Tvoj sin Gregor

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2011) 06, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko se spominjamo obletnice naše samostojnosti in neodvisnosti, se ozrimo v zgodovino. Nekaterih dogodkov iz novejše se nekateri še spominjamo, o drugih nam govori zgodovina ... Mlajše generacije se slovenske potiv samostojnost in neodvisnost ne spomnijo in marsikomu je povsem samoumevno, da živimo v svoji in urejeni državi. V resnici pa to ni nikoli samoumevno; ni bilo niti pred skoraj tridesetimi leti niti nikoli prej v zgodovini.

Karantanci – naši predniki
Slovani, ki jim takrat še nismo mogli reči Slovenci v današnjem smislu besede, saj kot narod še nismo bili izoblikovani, so vzhodne Alpe in porečje tamkajšnjih rek poselili v času med drugo polovico 6. in začetkom 9. stoletja. Naseljeni Slovani sprva niso bili popolnoma svobodni, saj so bili vključeni v gospostvo Avarov. Plačevati so jim morali davek ter se udeleževati njihovih bojnih pohodov. Leta 623 so se Slovani uprli in pod vodstvom Sama osnovali lastno državno tvorbo, katere naslednica je bila država Karantanija, ki je bila neodvisna v letih 658 do 745. Ljudstvo Karantancev je bilo večetnična skupnost, čeprav vsekakor velja, da so bili to Slovani. Karantanija je bila kneževina, kneza pa so ustoličevali na knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Pomembno vlogo so imeli tudi t. i. kosezi, ki jih imamo lahko za zametek karantanskega plemstva, katerega razvoj je bil prekinjen po letu 745, ko je Karantanija padla pod bavarsko in frankovsko nadoblast. S tako rekoč popolno likvidacijo domačih plemičev, torej vodilnega sloja ljudi, je ljudstvo ostalo brez domačih voditeljev in je bilo tako »obsojeno«, da ostane »narod hlapcev«, kot se je izrazil Cankar.
Približno v tem obdobju lahko govorimo o postopnem pokristjanjenju Karantancev, ki je bilo sicer versko dejanje, a je imelo tudi politične posledice – pomenilo je prevzem osnovnih etničnih norm in s tem podlago za skupno življenje z drugimi nastajajočimi narodi.
Kot najpomembnejšo pričo vstopanja Karantancev (oz. Slovencev) v krščansko skupnost lahko omenimo Brižinske spomenike, ki so sicer versko besedilo, a hkrati prva zapisana slovenska beseda.

Pomen samostanov v srednjem veku
Kot je bila prva zapisana slovenska beseda versko besedilo, velja enako tudi za naslednja stoletja, v katerih je bilo prav krščanstvo glavni motor  napredka in kulture, pa tudi narodnega zavedanja v tistem času. Gotovo velja nekaj: Samostani so bili na Slovenskem najpomembnejši nosilci kulturnega življenja v srednjem veku.
Prvi samostani so v slovenskem prostoru nastali v 12. stoletju. Najstarejši in tudi najpomembnejši je cistercijanski samostan v Stični, ustanovljen leta 1136, ki je kmalu postal kulturni, gospodarski in verski center širšega območja. Tam je nastala obsežna zbirka besedil, ki po kakovosti ne zaostajajo za evropskimi. V prvi polovici 15. stoletja so tam nastali tudi Stiški rokopisi, ki nam pričajo, da je ljudstvo prepevalo in molilo v domačem jeziku, čeprav je uradno bogoslužje potekalo v latinščini. Največjo zbirko spisov pa je v svoji zbirki imela kartuzija v Žičah. Imela naj bi nad dva tisoč knjig! Prepisovanje spisov je spadalo med redna opravila menihov. Kulturna dejavnost samostanov se je izražala na različnih področjih, predvsem pa v rokopisih, ki so jih zbirali v samostanskih knjižnicah. Samostan brez knjižnice je bil namreč kot grad brez orožarne. V meniških knjižnicah je v glavnem mogoče najti verska besedila, ki pa vseeno izražajo široka vsebinska področja (Sveto pismo in biblični spisi, zapisi cerkvenih očetov, življenjepisi svetnikov, filozofska, jezikovna, pravna, farmacevtska, medicinska besedila ...). Od avtorskih del velja omeniti Knjigo resničnih zgodb opata Janeza Vetrinjskega, ki velja za najpomembnejše srednjeveško delo latinske literature iz prostora, kjer so govorili tudi slovenščino.
Iz poznega srednjega veka poleg Celovškega, Rateškega in Stiškega rokopisa poznamo še najmanj osem različnih zapisov v slovenščini.

Reformacija ter katoliška obnova
Tudi na Slovenskem se je reformacija začela z zahtevami po obnovi Cerkve. Vrhunec se je odvijal v drugi polovici 16. stoletja, ko se je organizirala Protestantska cerkev, ki je uživala visoko podporo s strani plemstva. Po mestih so začele nastajati protestantske šole. Med najvidnejše predstavnike reformacije spada Primož Trubar, ki s svojima knjigama Katekizem in Abecedarij iz leta 1550 stoji na samem začetku slovenske književnosti. S Cerkveno ordingo pa je postavil temelje Protestantski cerkvi na Slovenskem. Med pomembne pridobitve, ki jih je Slovencem dal protestantizem, šteje prvi prevod Svetega pisma (1584), delo Jurija Dalmatina. Knjiga Zimske Urice avtorja Adama Bohoriča pa je veljala za prvi slovenski pravopis oz. slovnico. To delo je kot edina knjiga naših protestantov doživljalo ponatise in priredbe še v 18. stoletju! Nadaljnji razvoj reformirane Cerkve je prekinila
odločna protireformacija. Vzporedno z njo je potekala tudi notranja obnova Katoliške cerkve. Nosilca sta bila redova kapucinov in jezuitov. Prvi so se ukvarjali s pridigarskim in spovedniškim delom med najširšimi sloji prebivalstva, drugi pa so svoje delo zastavili predvsem na vzgojni in (versko)izobraževalni ravni. Sad njihovega marljivega dela je bila recimo boljša izobrazba med duhovniki, ki so bili večinoma domačini (skoraj edini intelektualci tistega časa), poleg tega se je razmahnilo tudi versko življenje (ustanavljale so se številne bratovščine, kongregacije itd.). Dijaki jezuitskih
kolegijev so prirejali gledališke igre, kapucini pa pasijonske procesije za širše množice (tak primer je znameniti Škofjeloški pasijon patra Romualda Štandreškega. Gre za prvo znano v celoti ohranjeno slovensko dramsko besedilo). K rabi slovenščine pri verskih obredih je spodbujal ljubljanski škof Tomaž Hren. Po njegovem prizadevanju je papež duhovnikom dovolil uporabljati Dalmatinov prevod Biblije. (12. stol. po Kr.)

Narodni »preporod«
Z izidom Kraynske grammatike avguštinca Marka Pohlina leta 1768 se je na Slovenskem začelo prvo obdobje narodnega gibanja, imenovano narodno prebujenje oz. narodni »preporod«. Pohlinu so kmalu sledili razni pisci, ki so se marljivo lotili izdajanja slovnic, slovarjev, pesmaric, priročnikov itd., obenem pa zapisovali ljudske pesmi ter prevajali Sveto pismo in druga verska besedila. Slovenščini se je tako odpirala pot v javno rabo. K »preporodu« so seveda precej pripomogle razsvetljenske ideje, ki so vdirale tudi v naš prostor. Širila so se nova znanja in spoznanja (družboslovje, naravoslovje), v deželnih glavnih mestih so se odpirale javne knjižnice in liceji. V tem času je delovalo veliko mož, ki so s svojimi talenti, znanjem in prizadevnostjo pripomogli k notranjemu bogatenju in plemenitenju slovenskega naroda. Če recimo omenimo le najpomembnejše: Giovanni Antonio Scopoli,
Baltazar Hacquet, škof Janez Herberstein, Anton Tomaž Linhart, Jurij Japelj, Jurij Vega, Žiga Zois (ki je deloval kot mecen), Janez Krstnik Novak, Valentin Vodnik in Jernej Kopitar. Narodni »preporod« je bil sicer zelo nepovezano gibanje, a je kljub temu dobil pristaše v večini dežel, kjer so živeli Slovenci. Tudi kasneje, v prvi polovici 19. stoletja, se je število narodno usmerjenih Slovencev vztrajno večalo. Med ljudmi, ki so se imeli za Slovence, so bili ljudje različnih poklicev, največ je bilo med njimi duhovnikov. Razvijala se je slovenska književnost. Krog ustvarjalcev okrog jezikoslovca Matije Čopa in pesnika Franceta Prešerna se je trudil, da bi slovenščina imela še večjo veljavo. V štiridesetih letih 19. stoletja je začel izhajati tudi prvi slovenski časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki ga je urejal Janez Bleiweis.

Kaj so Slovencem dali Francozi?
Leta 1809 so našim krajem zavladali Francozi, Napoleon je ustanovil Ilirske province, katerih sedež je bil v Ljubljani. Ljudje so bili francoski okupaciji v glavnem nenaklonjeni, predvsem zaradi težkih davčnih bremen in vojaške obveznosti. Zemljiške reforme, ki so jo vsi pričakovali, Francozi niso izvedli, nekaj pridobitev pa je le bilo: ukinjeni so bili plemiški davčni privilegiji, sodišča so postala državne ustanove, posebej pomembna za razvoj slovenske
zavesti pa je bila uvedba slovenskega jezika v osnovne šole in gimnazije. Kot uradni jezik pa slovenščina še ni bila sprejeta. Krog tistih, ki so se navduševali nad francosko politiko, je bilo zelo ozek. V glavnem so to bili nekateri uradniki, trgovci in izobraženci, med njimi tudi Valentin
Vodnik, ki je kot hvalnico Napoleonu spesnil Ilirijo oživljeno. (16. stol. po Kr.)

Progam Zedinjene Slovenije
Progam Zedinjene Slovenije je bil skupna ideja večine političnih programov za združitev ozemlja, ki so ga poseljevali Slovenci. Prvič se je zahteva po »Zjedinjeni Sloveniji« pojavila že v revolucionarnem letu 1848 (celovški kaplan Matija Majar), oglasili so se tudi na Dunaju živeči slovenski izobraženci in študentje. Poleg združitve naroda v enotno politično telo (pod Avstrijo) so bile v programu navedene tudi zahteve po javnem priznanju slovenščine, po univerzi ter povezavi z ostalimi slovanskimi narodi. Gibanje ni imelo podpore pri kmetih in večjem delu meščanstva, ker so se njegove ideje marsikomu zdele preveč skrajne. Slovencem je namreč takrat še primanjkovalo samozavesti, niso namreč še verjeli v to, da lahko živijo kot en narod. Živeli so v različnih deželah (Štajerska, Koroška, Kranjska, Istra in Goriška) in se bolj kot Slovence čutili za pripadnike teh dežel. Zedinjeni Sloveniji je močno nasprotoval tudi nemški del prebivalcev monarhije. Po uvedbi dualizma (rojstva Avstro-Ogrske) leta 1867 je program Zedinjene Slovenije končno padel v vodo. (17. stol. po Kr.)

Čitalnice in tabori – javno izkazovanje narodne zavesti
Šestdeseta leta 19. stoletja veljajo za zlato dobo čitalniškega gibanja. Prva čitalnica je bila ustanovljena v Trstu, nato v Mariboru, Ljubljani in Celju, skozi vsa šestdeseta leta pa še po drugih slovenskih mestih in trgih. Ob koncu desetletja je bilo na Slovenskem 57 čitalnic s 4000 člani. V njih so se zbirali izobraženci, meščani in razni veljaki, na Primorskem tudi kmetje. V prostorih čitalnic so prirejali t. i. besede, prireditve s predavanji, govori ter kulturnim programom (glasbene točke, gledališke igre). Temu je ponavadi sledil zabavni del – ples. Za branje je bilo vedno na voljo časopisje ter knjige. Čitalnice so tako imele velik pomen pri utrjevanju narodne zavesti in medsebojnih vezi. V letih 1868–1871 je prvič prišlo do množičnih zborovanj, ki so imela
narodnozaveden značaj. Po češkem zgledu so jih imenovali »tabori«, pobudo zanje pa so dali štajerski Slovenci. V omenjenem obdobju je bilo na celotnem slovenskem ozemlju 18 taborov, največji pa se je odvijal v Vižmarjah pri Ljubljani, ki se ga je udeležilo kar 30.000 ljudi. Če ni šlo drugače, so ljudje na tabore prihajali tudi peš, nekateri oblečeni v noše in z zastavami. Prvi so tabore organizirali mladoslovenci (»liberalci «), ki so se jim kasneje pridružili tudi staroslovenci (»klerikalci«). Osrednji del taborov so predstavljali govori narodnih voditeljev in poslancev, ki so se zavzemali za Zedinjeno Slovenijo, uvedbo slovenščine na urade ter v šole, za ustanovitev slovenske univerze ter rešitev gospodarskih problemov. Po končanih taborih so udeleženci ponavadi sprejeli resolucije, ki so jih naslovili na oblasti. (18. stol.)

Država SHS in boji za severno mejo
Konec prve svetovne vojne ter propad Avstro-ogrske monarhije sta za Slovence pomenila veliko prelomnico. 29. oktobra 1918 je namreč nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ta je sicer obstajala le kak mesec, a Slovenci smo si v njej vladali sami. Prvič v zgodovini! Slovenski del države je do združitve vodila Narodna vlada, ki je organizirala tudi slovensko vojsko. Država SHS sicer ni bila mednarodno priznana, vendar je več držav z njo navezalo diplomatske stike in tako priznalo njen obstoj. Slovenski voditelji so v tistem času preveč optimistično upali, da bo pri določanju državnih meja upoštevano načelo samoodločbe. V nasprotju s tem je Italija zasedla ozemlje, ki ji je bilo obljubljeno z Londonskim paktom. Enako kot zahodna ni bila urejena severna meja nove države. Slovenska stran se je zavzemala za to, da bi vse s Slovenci poseljeno ozemlje prišlo v novo državo, nemška pa si je želela mejo na reki Dravi. Do odločne akcije za zaščito slovenskega ozemlja je prišlo na Štajerskem, kjer je general Rudolf Maister v imenu Narodnega sveta prevzel oblast v Mariboru. Do akcije je prišlo tudi na Koroškem. Slovenski prostovoljci in bivši srbski ujetniki so zasedli ozemlje južno, ponekod pa celo severno od Drave. Zaradi nezmožnosti dogovora v Narodni vladi, kolikšen del Koroške naj zahtevajo, je vprašanje meje ostajalo odprto (boji so se medtem nadaljevali), dokončno pa je postalo zapečateno s porazom slovenske strani na Koroškem plebiscitu oktobra 1920. 1. decembra 1918 se je Država SHS s kraljevino Srbijo, ki se ji je že pred tem pridružila Črna Gora, združila v Kraljevino SHS (Srbov, Hrvatov in Slovencev). Kraljeva vlada je do leta 1921 odpravila vse avtonomne narodne vlade, tudi slovensko, v korist centralistično naravnane države po srbski zamisli. Tudi prekmurske Slovence so doletele korenite spremembe. 12. avgusta 1919 je bilo po odredbi Pariške mirovne konference Prekmurje priključeno Kraljevini SHS. Tako lahko rečemo, da je severna slovenska meja, ki se je oblikovala v tistem času, v glavnem v veljavi še danes. (1900-1920)

Prvi protifašizem v Evropi
Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je skoraj tretjina Slovencev – Primorcev – prišla pod Italijo. Z naraščajočim pritiskom fašizma se je rodilo podtalno odporniško gibanje, imenovano TIGR (Trst, Istra, Gorica in Reka). V zgodovino se je zapisalo celo kot prvo protifašistično gibanje v Evropi! Njena glavna cilja sta bila združitev Primorske z matico ter upor proti raznarodovanju slovenske manjšine. »Tigrovci« so izvajali atentate na pomembne fašistične veljake in napade na centre poitalijančevanja, čez mejo na Primorsko so prinašali slovenske knjige, sodelovali so z britansko obveščevalno službo itd. Leta 1930 je sledil prvi tržaški proces, na katerem so na smrt obsodili in usmrtili štiri pripadnike gibanja, mnoge pa obsodili na zaporne kazni. Leta 1941 se je odvijal drugi proces, na katerem so usmrtili še pet »tigrovcev«. Po tem letu se je večji del članov gibanja pridružil partizanstvu

Odpor med drugo svetovno vojno
Leta 1941 je Slovenijo doletela velika tragedija, ko se je začela druga svetovna vojna in so jo »razkosali « kar trije okupatorji – Nemci, Italijani in
Madžari. Tudi slovenska politika tistega časa se je znašla v težkem položaju. Kar se tiče oboroženega odpora, so se predstavniki predvojnih političnih strank odločili za taktiko »čakanja«, kar pomeni, da bi z odporom počakali toliko časa, dokler ne bi bil okupator dovolj šibak, da med civilnim prebivalstvom ne bi povzročal preveč žrtev. Ta taktika je bila mogoče primerna za dogajanje v ljubljanski pokrajini, ki so jo zasedli Italijani, žal pa ne za Gorenjsko in Štajersko, kjer se je nad civilnim prebivalstvom z vso ihto (izseljevanja itd.) začel znašati nemški okupator, dosti bolj nasilni od italijanskega. Komunisti so s pridom izkoristili počasnost ostalih  strank – sami so aktivirali določen del ljudi ter jih vključili v lasten odpor proti okupatorju. Med partizane se je kljub komunističnemu predznaku vključil velik del Slovencev, ki so bili med drugim tudi verni in so si iskreno prizadevali za osvoboditev lastne dežele. Njim gre vse priznanje. Seveda pa je partizansko gibanje že skoraj od samega začetka umazal madež revolucije. Tako je protifašistično naravnanost Slovencev komunistična oblast zlorabila že med vojno, še bolj pa ob njenem koncu in po njem.
Življenje slovenskega naroda v novi Jugoslaviji prav gotovo ni bilo takšno, kakršnega si je zamišljal velik del nekdanjih partizanov – zavednih Slovencev. Tito je jugoslovansko ladjo sicer speljal stran od najtršega stalinističnega tipa komunizma, vendar pa je v Jugoslaviji še vedno vladala diktatura. Poleg tega je bila Slovenija kot najbogatejša izmed republik pogosto molzna krava, od katere so imele korist le druge republike oz. oblast v Beogradu. Tudi kar se nacionalnih čustev tiče, Slovenci nismo mogli izražati svojih pravic. Izražanje narodne zavesti je veljalo za nekaj slabega in je bilo v imenu internacionalizma prepovedano. Da raznih čutenj (tako pozitivnih kot negativnih) ni mogoče kar tako izničiti, se je pokazalo, ko je z razpadom Jugoslavije izbruhnilo silovito nacionalistično nasilje. »Država bratstva in enotnosti« je tako razkosana v mlaki krvi dočakala svoj konec.

Smrtni krči Jugoslavije in rojstvo Slovenije
Za simbolni začetek konca Jugoslavije imamo lahko smrt Josipa Broza Tita leta 1980. Z gospodarsko krizo, ki je nastopila v osemdesetih letih, je prihajalo do vse večjih nesoglasij in prepirov med republikami. Slovenci so bili za večjo demokratizacijo družbe, nasprotovali so politični togosti Zveze komunistov Jugoslavije. Leta 1987 so izobraženci iz kroga Nove revije objavili prispevke za slovenski narodni program, kjer so se zavzeli za večstrankarski sistem in večjo neodvisnost Slovenije. Na aretacijo treh novinarjev Mladine in podčastnika JLA ter proces proti četverici (Janša, Borštner, Tasič, Zavrl) se je slovenska javnost odzvala z odporom ter zahtevala spremembe. Leta 1990 je na prvih večstrankarskih volitvah zmagala koalicija »pomladnih« strank DEMOS. Ker so se razmere v Jugoslaviji še naprej zaostrovale, je Slovenija začela priprave na razglasitev neodvisnosti. 26. junija 1991 je bila na osnovi plebiscita (več kot 88 % glasov »za«) razglašena samostojna država. Sledilo je posredovanje Jugoslovanske vojske v  desetdnevni vojni, ki se je končalo neuspešno. Ustavo je Slovenija dobila dva dni pred božičem istega leta, 15. januarja naslednje leto pa je novorojeno državo diplomatsko priznala Evropska skupnost.

OBLAK, Sandro. (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2011) 6, str. 68-73.

Po tisočletju pod tujo oblastjo ali ideologijo je slovenski človek končno postal gospodar na svojem in odvisen od svojih zmožnosti. V stoletjih so izginjali mnogi večji narodi, številni so izgubili svoj jezik in samostojnost. Slovencem pa se je leta 1991 odprl kos svobodnega neba, da je lahko domovina, ubranjena v vojni, postala tudi država …

Posvečen čas osamosvajanja pred 30 leti sem doživljal kot nekaj globokega, slovesnega, častnega, v stoletjih izsanjanega. Kot dar, neomadeževan in trajen. Kot srečen prelom s temačnostjo desetletij primitivnega komunističnega režima, ki je v tistih pospešeno letih propadal politično, ekonomsko, moralno in ves čas hromil duha in ustvarjalnost vseh generacij … Seveda na oblast se je povzpel s krvjo in nasiljem, ne z volitvami in voljo večine. Demokratično vrenje je spodbudil proces proti četverici leta 1988, takrat je prvič popustil strah in ljudje so si upali na ulice in javno izraziti svoje prepričanje. Začel se je veliki boj za to, da Slovenci dobimo nazaj domovino, ki nam jo je ugrabila uvožena ideologija. Režim je v desetletjih svoje represije večino potisnil v drugorazredno vlogo, sploh kristjane. Vendar, ko je šlo za svobodo in demokracijo je bila utišana slovenska krščanska katoliška večina in nihče drug, tista, ki je bila na oboje že pripravljena vas čas. Številni katoličani so stopili v ospredje in vodili proces osamosvajanja.
Stranke bivšega režima, ki so lahko nastopile na svobodnih volitvah so se le prilagajale valu demokratičnega vrenja, ki ga niso zmogle več ustaviti. 23. decembra 1990 smo na plebiscitu množično glasovali za samostojno in neodvisno državo. Demos se je o tem odločal novembra 1990 v Poljčah in stare politične sile so se morale temu podrediti, če so hotele politično preživeti. In so. Demos, kot gonilna sila politične svobode, boja za demokracije in samostojno Slovenijo je opravil svojo zgodovinsko nalogo vzorno in pošteno. Takrat mu je sledila velika večina državljanov, ko je šlo zares, v času vojne za Slovenijo tudi večina tranzicijske politike s predsednikom predsedstva vred. Bistvena za zaščito slovenske suverenosti je bila uspešna obrambna vojna, ki je v različnih elementih dejansko trajala od razorožitve TO sredi maja 1990 do odhoda zadnjega tujega vojaka iz koprske luke konec oktobra 1991.
Ko se je delil plen, je Demos že razpadel, kar je bila daleč največja napaka pomladne demokratične politike, potem ko nas je popeljala v največji dosežek v tisočletni zgodovini slovenskega naroda. Napaka, ki si jo velja zapomniti. Kot tudi okoliščino, da je bil Demos sam prestreljen z nekaterimi kadri, ki so v resnici skrbeli, da stare partijske strukture ne bi izgubile privilegijev – “da bi bilo vse tako kot je bilo prej”.
Pomladna, izvorno demokratična politika je vedno pridobivala ko se je poenotila, in zgubljala, ko je bila razcepljena in skregana. Medtem ko so, poenostavljeno rečeno, eni delali državo, so jo drugi že lastninili ali celo okradli. Stare tranzicijske strukture globoke države so brutalno izkoristile svoje privilegirane in pogosto nepošteno pridobljene prednosti v gospodarstvu, bančništvu, pravosodju, medijih … v vseh poglavitnih sferah družbe. Dovčerajšnji ‘levičarji’ in zagovorniki proletariata so se v hipu prelevili v trde kapitaliste in s pomočjo ‘prihvatiziranega’ kapitala znova utrjevali svoje strukture, ki so se omajale v letih 1990–1992 oz. 1994. V resnici niso nikoli bili demokrati in vrsto njih si niti slovenske države ni želelo. Pozneje smo videli, da je njihovo srce ostalo v propadli Jugoslaviji, polna denarnica pa v kapitalistični Sloveniji.
A to je le en vidik. Slovenija se je v 30 letih vendarle spremenila in modernizirala. Nekdaj pusta in zanemarjena mesta in vasi so postala urejena in povečini v ponos prebivalcem in obiskovalcem. Ko so se strli samoupravni okovi so sicer propadla številna velika socialistična podjetja a nastala so še številčnejša nova, inovativna, uspešna, nekatera na najvišji svetovni ravni. Podobno odličnost smo Slovenci pokazali na vseh področjih življenja od znanosti, športa do kulture, naučili smo se spoštovati svojo dediščino in jo ohraniti kot vrednoto. Dosegamo odličnost v najrazličnejših obrteh in kmetijstvu, zlasti vinarstvu. A vidimo, kaj pomeni svoboda?
Po mnenju najbolj izkušenih med nami, ki so hkrati optimisti, smo na dobri poti in v ključnem trenutku, da uspešno končamo tranzicijo, to dolgo pot preizkušenj in prevar slovenske demokracije, ter zaživimo kot običajna družba zahodnega tipa, s problemi seveda, vendar ne takimi, ki imajo svoj izvor in prvotno akumulacijo kapitala v privilegijih, krvavo pridobljenih po letu 1945. V tem pogledu prijemi globoke države, njenih medijev in pravosodnih zlorab ne morejo več prevladati in zatreti drugače mislečih. Demokratični razvoj v vseh sferah družbe je ustvaril svobodne Slovence in državljane naše države. Res je medijski vtis drugačen, oglašajo se znanilci nasilja in histerije, vendar so bolj ali manj produkt medijev in njihove ujetosti v služenje starim preživelim strukturam, ki se borijo za preživetje.
Eden od razlogov napetosti v naši družbi je v tem, da nekateri glavni mediji niso svobodni, ljudje svobodo imajo, če jo le hočejo. Dejansko je od nas, vas odvisno, ali bomo obsedeli v drugorazredni klopi, morda igrali vlogo žrtve, ki smo jo (bili) vajeni in nudi izgovore, da se nič ne da, da nič ne zmoremo, da naj nekdo drug že kaj ukrene, javno izjavi, nastopi, zapiše, kandidira, skratka – se izpostavi. Taki izgovori niso več smiselni. Čas je za aktivno državljanstvo. In ob tem klic – kje si, slovenski človek, državljan, kristjan? Da izpolniš tudi sam tisto, kar globoko čutiš, da je prav, da zapolniš svojo vrzel v množici tistih, ki jim gre za to, da Slovenija ostane in utrdi svoje izročilo svobodne in demokratične domovine in države za vse državljane.
dr. Jože Možina, voditelj na TV Slovenija, avtor knjige Slovenski razkol

Janez Cigler Kralj, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Moja dežela, to je njena lepota.
Moja dežela, mi smo njeni ljudje.
Lepota dežele je sloves njen,
njeni ljudje smo njeno ime,
ponosno ime. (D. Velkaverh)
Dogodkov v času osamosvojitve se zelo dobro spomnim. Globoko so me nagovorili in zaznamovali mojo nadaljnjo življenjsko pot. Ljubezen do domovine je vela po deželi. Na vsakem koraku sem čutil ponos in samozavest naroda. Naroda, ki je stoletja čakal na ta zgodovinski trenutek. Ti občutki so zgoščeni v verzih zgoraj napisane pesmi.
V času velikih dogodkov leta 1991 sem bil v 13. letu življenja, zaključeval sem šesti razred OŠ Koroški jeklarji na Ravnah na Koroškem. Ravno v tem najstniškem obdobju so se mi številni takratni dogodki in občutki še posebej vtisnili v spomin.
Na večer, ko je bila sprejeta Deklaracija ob neodvisnosti, smo pri podružnični cerkvi sv. Križa, župnija Črneče, v okviru svečane slovesnosti posadili osamosvojitveno lipo in s tem posebej zaznamovali zgodovinsko priložnost. Nato smo ob zvokih harmonike, ki sem jo – sicer začetnik – igral, praznovali do zgodnjih jutranjih ur.
Kmalu je odjeknila realnost v obliki agresije JA na novorojeno državo. Odtlej sem, kadar se je le dalo, spremljal nacionalno televizijo in poročanje o vojni za Slovenijo. V mojem srcu so prostor pridobivali novi pogumni možje, pravi zvezdniki, danes jim lahko rečemo očetje države. Te dneve sem doživljal zelo dramatično. Nikakor nisem mogel razumeti, zakaj bi kdo napadel državo, ljudi, ki nikomur nič ne jemljejo in nikomur ne želijo nič žalega. Ob padlih žrtvah sem žaloval, čutil veliko jezo, bil sem ogorčen. Po drugi strani sem bil navdušen nad enotnostjo in odločnostjo slovenskega naroda, ki je izvirala predvsem od politikov z vizijo v okviru DEMOSa in slovenske vlade, ki ji je predsedoval Lojze Peterle.
Posebej se spomnim dni, ko so pripadniki TO, torej sedanje Slovenske vojske, z masivno barikado ustavili kolono oklepnikov pred Dravogradom. Vneli so se boji, kjer so sodelovali tudi vojaki JA v tamkajšnji vojašnici Bukovje. Razmere so bile izjemno napete. S travnika ob domači hiši sem neposredno gledal, opazoval te boje. Dih pa mi je zastal, ko sta Dravograd nekega dne preleteli dve vojaški letali JA MIG-27, eno od njiju pa je tudi odvrglo bombe. Na srečo v Dravo in brez posledic. V mislih in v duhu sem bil z vojaki na bojišču in skupaj z njimi pričakoval konec bojev. Dočakali smo jih. Rane so bile zadane, žrtve so padle, škoda povzročena. Ideje in odločitve o neodvisni državi pa napadalci niso mogli ubiti.
Danes z neopisljivo hvaležnostjo zrem na te trenutke 30 let nazaj. Ponosen, da smo trdno povezani vzdržali. In odločen, da skupaj s prijatelji delam vse, kar je v moji moči, da obujamo to povezanost, presegamo zgodovinske delitve in drug ob drugem, četudi z različnimi stališči, stopamo v prihodnost. Naša odgovornost je velika. Naslednjim rodovom smo dolžni prenesti izročilo o rojstvu države. Bog živi Slovenijo in Slovence!

Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo

“Slovenija, vstani!” je bil ta pomembni vzklik, ki je narod in posameznike prebudil, opolnomočil in opogumil za odločnejše korake v trenutku, ki ga ne gre zamuditi. Slovenski narod je postal nacija. Vstal je in se dvignil, odločno, kot še nikoli, pa so Slovenci izkazovali ljubezen do domovine in ponos. Osamosvojitev Slovenije je zagotovo ključni in najpomembnejši trenutek v zgodovini slovenskega naroda, ko so se uresničile tisočletne želje in sanje o lastni državi. A sanje so postale resničnost, ker so v pomembnem trenutku v ospredje stopili ljudje, ki so imeli znanje in pogum ter vedeli za cilj. Prevzeli so odgovornost in žrtvovali največ – lastno življenje. Zato jim gre večna slava in zahvala.
Klicu časa se je pomembno odzvala tudi Cerkev, na čelu katere je bil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Cerkev je v obdobju demokratizacije in osamosvajanja Slovenije prevzela velik del moralne odgovornosti, predstavljala pa je tudi vrednostno oporo tedanji novi in delno neizkušeni pomladni politiki.
Stališče Cerkve do osamosvojitve Slovenije je bilo nedvoumno, zato je že ob plebiscitu aktivno pozivala k udeležbi in odločanju za samostojno Slovenijo. Nadškof Šuštar je pred plebiscitom v posebni izjavi na nacionalni televiziji povabil ljudi, da glasujejo za samostojno in neodvisno Slovenijo ter se ne pustijo ustrahovati črnogledim napovedim, ki so jih v javnih nastopih in izjavah sejali politiki, ki so predstavljali prejšnji režim. Prav ta Šuštarjev nastop na televiziji, ko je z jasno besedo prevzel zgodovinsko odgovornost nad potekom nadaljnjih dogodkov, je ljudem vlil pogum pred ključnim odločanjem.
Nadškof Šuštar je s svojo mirnostjo, strpnostjo, a ob enem jasno besedo, z dialogom in avtoriteto narod bodril, da je njegova prihodnost v samostojni, neodvisni in demokratični državi. Zlasti njegove mednarodne povezave in poznanstva, ki si jih je pridobil že med službovanjem v tujini, so pomembno vplivale na mnoge evropske in svetovne politike, tako v času osamosvojitvene vojne, da so obsodili agresijo na Slovenijo, kot tudi kasneje, da je Slovenija postala mednarodno priznana država. Ni dvoma, da je imel Sveti sedež odločilno vlogo pri mednarodnemu priznanju Slovenije. Prav tako je papež sv. Janez Pavel II. med desetdnevno vojno nekajkrat močno “povzdignil glas” in javno posvaril jugoslovanske politike k prekinitvi ognja ter jasno zavzel stališče, da ima Slovenija pravico do samoodločbe. Nadškof Šuštar je Janeza Pavla II. osebno dobro poznal. Delila sta namreč prijateljstvo še iz časa, ko je bil nadškof Šuštar tajnik evropske škofovske konference, kjer je spoznal tudi druge vplivne kardinale in škofe, s katerimi je bil v rednem stiku med osamosvojitveno vojno. Obveščal jih je o stanju v Sloveniji, o agresiji JLA ter prosil za pomoč in posredovanje. Svoje življenjske izkušnje je Alojzij Šuštar vnovčil zelo plemenito.
Ob praznovanju tridesete obletnice Slovenije se pa le ponovno ozrimo k našim koreninam, k vrednotam, ki so nas dvignile in opolnomočile, da smo zgradili državo. Ponovimo skupaj zanos iz pred tridesetih let ter zasledujmo prihodnost in “edinost, sreča, sprava, k nam se vrnejo …”

dr. Helena Jaklitsch, ministrica brez resorja, pristojna za področje odnosov med republiko slovenijo in avtohtono slovensko narodno skupnostjo v sosednjih državah ter med republiko slovenijo in slovenci po svetu

Če sem iskrena, je moja prva misel, tista čisto necenzurirana ali olepšana, na čas pred tridesetimi leti popolnoma najstniška. Bila je nedelja, ko smo se z družino odpravljali k maši. Še vedno doma, toda že pri izhodu, smo zaslišali alarm, ki se je oglasil ob nenavadni uri. Ni trajalo dolgo, ko smo ugotovili, da naznanja nevarnost bombnega napada. Vem, da smo se otroci prvi hip razveselili, da ni bilo treba v cerkev, toda že naslednja moja misel na tisti čas je povezana s strahom, kaj bo. Spomnim se, kako smo pred televizijo nemo gledali na premikajoče se tanke in ranjene, poslušali novinarske konference iz Cankarjevega doma. Toda vsemu temu navkljub, vsaj tako je zapisano v mojem spominu, je bilo v ozračju čutiti nekaj velikega in pomembnega. Nekaj prelomnega. Trdna volja, da gremo do konca.
Ko se danes oziram na tisti čas, se v meni vedno prebudi več čustev. Najprej ponos in velika hvaležnost do vseh, ki so takrat imeli volilno pravico, da so se plebiscitarno, kljub vsem zunanjim pritiskom in grožnjam, da bomo jedli le še travo, če bomo izbrali pot samostojnosti, odločili uresničiti sen naših prednikov o svoji lastni, slovenski državi. Druga misel je, da smo v teh tridesetih letih, ko imamo svojo državo, čeprav se nam morda ne zdi, vendarle prehodili določeno pot, ki nas kot državo utrjuje. Vstop v Evropsko unijo, članstvo v Nato, uspešno prvo predsedovanje Svetu EU. To je le nekaj pomembnih mejnikov na tej poti.
Letošnja trideseta obletnica je zame izredna, ker lahko od blizu doživljam, kaj pomeni voditi državo, skrbeti za vsakega in ne samo za nekatere; kaj pomeni plavati proti toku. Moja naloga je, da Slovence v zamejstvu in po svetu povezujem z nevidnimi, vendar trdnimi nitmi z matično domovino. Med temi sta zagotovo slovenski jezik in kultura; pravzaprav slovenstvo v najširšem ter najžlahtnejšem pomenu besede. Razmišljam in iščem načine, kako bi se lahko tisti duh, ki je pred tridesetimi leti preveval ves slovenski svet, znova prebil na površje, predvsem tu, pri nas, v matici. Prepričana sem, da še vedno tli in živi v nas, čeprav se nam na trenutke morda zdi drugače. Opažam, da so Slovenci izven Slovenije bolje ohranili tistega duha, ki nam je prinesel svobodo, demokracijo in, kot krono, samostojno in neodvisno Slovenijo, povezano v evropske tokove. Trudim se, da bi ob 30. obletnici tudi sama dodala svoj kamenček v ta mozaik radosti, ponosa in veselja, ki bi moralo prevevati vsakega Slovenca. Samo pomislite, imamo svojo državo! Če to ni razlog za samozavest, potem pa res ne vem, kaj je.
Veseli moramo biti, da smo zdaj na Slovenskem sami svoji gospodarji. Ker smo toliko stoletji živeli pod okriljem nekoga drugega, se moramo seveda še učiti tega, da sami odločamo o sebi. Naučiti se moramo sprejemati odgovornost za naše odločitve, ki vplivajo na našo blaginjo in naš razvoj. Zavedati, da imajo naša dejanja posledice za vse nas. Trideset let kot država že zorimo. Počasi, ampak vseeno. To je pomembno. Kot država, tu mislim vse, tako politiko kot celotno družbo, moramo priti do soglasja o tem, kater so tiste bistvene vrednote, kreposti in načela , ki jih želimo kot narod in kot država živeti. Ne glede na vse. So to poštenost, podjetnost, slovenstvo ali kaj drugega. Samo to nam bo dalo tiste trdnosti in povezanosti, da se bomo lahko uspešno spopadali z izzivi, ki so pred nami.

dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof

“Očenaš, temeljna listina slovenske samostojnosti” (nadškof Šuštar)
Bogu sem hvaležen, da sem kot tajnik nadškofa dr. Alojzija Šuštarja od leta 1990 do 1994 mogel od blizu spremljati osamosvojitveno dogajanje. Hvaležen pa sem tudi, da sem bil lahko njegov sosed, ko se je leta 1997 upokojil, in je vse do svoje smrti, 29. junija 2007, bival v Zavodu sv. Stanislava, v “škofovih zavodih”, katerih dijak je bil nekdaj tudi sam. Takrat sva pogosto s hvaležnostjo obujala spomine na “milostne trenutke naše slovenske zgodovine”! Prav zato sem zbral nekaj misli, ki so povezane z nadškofom Šuštarjem, ki pa je skupaj z drugimi škofi, duhovniki, redovniki in redovnicami in vsemi kristjani kot Cerkev na Slovenskem, odločilno zaznamoval dogajanje v Sloveniji na poti v samostojno državo in ga zato upravičeno imenujemo za enega od “očetov slovenske samostojnosti”.
Zelo pomenljiva je bila Šuštarjeva izjava na nacionalni televiziji, 20. decembra 1990, ko je opozoril, da je prihajajoči plebiscit zgodovinski dogodek in ni primerljiv z nobenimi volitvami. Poudaril je, da imajo katoličani pravico in dolžnost sodelovati na njem. Povabil je kristjane in vse ljudi dobre volje, da se udeležijo plebiscita in glasujejo za samostojnost. Še posebej je poudaril, naj se ne dajo zbegati in ustrahovati, ampak naj odločno in pogumno naredijo to tako pomembno državotvorno dejanje.
Preden je nadškof dr. Alojzij Šuštar odšel na praznovanje slovesne razglasitve samostojne Slovenije, torej 26. junija 1991, je v ljubljanski stolnici pri maši izrazil hvaležnost predhodnim in sedanjim rodovom, ki so omogočili, da smo Slovenci naposled dobili lastno državo. Poudaril pa je, da za kristjane niso temelj pravni akti, ampak Božja beseda in Božja resnica, kar je lepo povzeto v molitvi očenaš. Dejal je: »Gospodova molitev je temeljna listina svobodne države Slovenije.«
Da bomo lažje razumeli sedanje stanje, je prav, da se ozremo v leto 1991 in na konkreten primer, ki priča o tem, da bo pot v resnično demokratično, pluralno, pravno državo dolga in zahtevna. Na slavnostni prireditvi pred parlamentom na dan razglasitve slovenske samostojnosti je nadškof Šuštar slovesno blagoslovih lipo, kot simbol slovenstva. Da pa politični akt osamosvojitve Slovenije ni prinesel tudi osvoboditve miselnih ideoloških spon, je nazorno pokazal tudi naslednji dogodek.Ko je bila na programu blagoslovitev lipe, sem kot tedanji nadškofov tajnik že nekaj dni pred slovesnostjo sporočil organizatorjem, da nadškof potrebuje mikrofon, da prebere blagoslovno molitev. Toda ko je nadškof stopil pred mikrofon za pozdrav in molitev, je bil mikrofon, ki je še pred nekaj sekundami brezhibno deloval, izključen. Nadškofov pozdrav in molitev sta bila tako »utišana«, toda prav zaradi tega še toliko bolj zgovorna in jasen krik, da bo pot iz totalitarnega sistema v demokracijo dolga in zahtevna. Več poslancev prvega sklica parlamenta mi je kasneje potrdilo, kako je tedanji visoki politik pred proslavo kričal, da “Šuštarjevo blagoslavljanje lipe na tej proslavi nima kaj delati. Zato, če bo že Šuštar blagoslavljal lipo, mora biti mikrofon izključen”. Pa tudi scenarij prireditve in blagoslova lipe se je iz ure v uro spreminjal. Kot je povedala dr. Rosvita Pesek na simpoziju o nadškofu Šuštarju jeseni 2020, naj bi po prvotnem scenariju ob lipi bili prisotni vsi trije predsedniki (države, vlade in parlamenta), nadškof Šuštar pa bi jo blagoslovil, ampak se to ni zgodilo, oziroma je bilo spremenjeno. Kdo in zakaj je to zahteval, je po današnjem poznavanju že bolj retorično vprašanje?!?
Ko sva se z nadškofom peš vračala s proslave, mi je po poti dejal približno takole: »Tone, tega z mikrofonom pa res ne morem razumeti … Saj hočem samo nekaj dobrega storiti za Slovenijo … Težka in zahtevna pot je pred nami. Toda ohranjati je treba upanje, korak za korakom bo šlo …«
In kako naprej? … Izviri evangelija nas tudi danes in v prihodnje vabijo, da gojimo kulturo dialoga, da se zavzemamo za spoštovanje svobode vsakega človeka, za njegovo dostojanstvo, da ohranjamo sočutje za tiste, ki so v najtežjem položaju, ter se zavzemamo za vrednote pluralne družbe, kjer se spoštuje temeljna načela pravne države in dejavnost civilne družbe. Hvaležen in ponosen sem, da lahko živim v samostojni državi in združeni Evropi! Za našo prihodnost pa se mi zdi odločilnega pomena, da ohranjamo kulturo življenja in radosti bivanja. Ob vseh človeških prizadevanjih nikoli ne pozabimo prisluhniti »šepetanju Svetega Duha«, ki nas opogumlja, vabi k odgovornosti in razumnosti ter preudarnosti, ter podarja upanje, da se lahko nekaj spremeni!k

MOŽINA, Jože. Srečni čas osvoboditve. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 42-47.

Kako zrase domovina? Kako se naredi? Morda tako, da nekdo na svojem domu sprejme človeka, mu da svoj prostor pod nebom. Morda tako, da se človek nekje odloči biti doma, korenine pognati. Morda tako, da na svoji zemlji postavi svojo hišo, morda tako, da v njej rodi otroke. Morda tako, da se z njimi pogovarja, čisto po svoje, da jim bere pravljice, da z njimi hodi v gozd in nabira gobe in suhljad, da se pod noč vrača domov, morda tako, da sklene roke in začne moliti pod prostranim nebom. Morda tako, da naredi kres, se usede obenj in potem poje in igra. Morda tako, da se v hvaležnosti zave, kaj ima. Morda se domovina začne, ko začne vse to, kar mu je dano, ljubiti.
Ljubiti. Samo tako se naredi domovino, ko se začne ljubiti.
Ljubezen pa je nekaj novega, mladega, zelenega kakor ravno vzbrsteli bukovi listi. Ljubezen je mlada ali pa je ni. Zato je domovina nekaj, kar obstaja samo danes, čeprav je raslo že mnogo let. Domovina je drevo, lipovo drevo, ki je zraslo na globokih koreninah, na krvi, na iskanju in boju, v potu, v trmi in v zavedanju tega, da smo drugačni od drugih – in da moramo to tudi ostati. In drevo mora rasti, vsako leto spet vnovič in znova, sicer se posuši, sicer umre. Mora rasti tudi danes. Domovina ni stvar včerajšnjega, ampak današnjega, jutrišnjega dne. Nikoli dokončana hiša je, nikdar do konca postavljen dom, ki ga je treba zidati in negovati vsak dan posebej in vnovič in znova.
Danes je treba nanovo postaviti domovino, spet kot tedaj, ko smo letalom jugoslovanske armade kljubovalno v bran postavili pravkar sešito novo zastavo, ko smo na barikadah žrtvovali kamione, avtomobile, avtobuse, ko smo pred tanki hoteli biti to, kar smo, tudi za ceno smrti; ko smo se bili sposobni pogovarjati in se upirati, zahtevati in vztrajati, ko smo hoteli živeti na svojih nogah, tudi za ceno padcev in žrtev in zares negotove prihodnosti. Tiste domovine namreč ni več, tiste izpred 31 let, danes je tu drugačna Slovenija, ki mora moja domovina postati danes vnovič in znova. Z enakimi koraki, z enako zavzetostjo, z enako ljubeznijo kot takrat. Verjeti, žrtvovati, vztrajati, trpeti, če je treba, odpuščati, govoriti, brati, hoditi, tudi če se samo še plaziš.
Domovina ni naša last, je naš dom. Dom pa se ne gradi zase, za vse in za vsakogar se ga gradi, za panonske ravnice in alpska pogorja, za vinograde in jame, za gozdove in polja, za mesta in vasi in osamljene kmetije, za vse to eno samo streho. Z edinim jezikom z dvojino na svetu, z njim si podrimo stene in se začnimo pogovarjati. Z odprtimi očmi za lepoto narave in drug drugega, z njimi se glejmo in spoštujmo. S pridnimi rokami, z njimi naredimo, kar zmoremo. S trmo, ki nam jo v Pogačarju, Rogliču, odbojkarjih in košarkarjih zavida ves svet, z njo vztrajajmo drug ob drugem, taki, kakršni smo, premagujmo klance in nasprotnike, tako da jih naredimo za svoje prijatelje, sogovornike, sosede. Da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak.
Tako zrase domovina. Med ljudmi in nikjer drugje. Med nami, današnjimi ljudmi, ki lahko živimo, se pogovarjamo, pojemo, molimo in ljubimo skupaj in po slovensko. Zato ostanimo Slovenci, za vedno v naporu pomladi! Bog blagoslovi Slovenijo!

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 6 (2022), 3.