Doma iz Trsta, star dvanajst let, je odšel od doma in se umaknil v jamo v bližini socerbskega gradu. Tam je dobil posebno moč, s katero je ozdravljal bolnike in oznanjal krščanstvo. Umrl je mučeniške smrti, njegovo telo počiva tržaški stolnici.

Sv. Socerbu so pri nas posvečene tri podr. cerkve, vse stojijo v KP škofiji: na Artvižah (1) (Brezovica), v vasi Socerb (2) (Klanec) in pri Sv. Socerbu (3)  (Podraga). V bližini gradu Socerb je tudi jama sv. Socerba (4), edina podzemna cerkev pri nas.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107
 

Naš ugledni narodopisec je v svoji knjigi Praznično leto Slovencev zapisal, da je bila nekdaj žetev “slovesno opravilo, ki so ga obhajali bolj kot praznik kakor pa kot delo. Žanjice so bile skoraj praznično oblečene.” Ob branju Svetega pisma sem dobila občutek, da je bila žetev nekaj veselega tudi pri Judih. (Marjeta)

Žetev je bila praznik veselja in zahvale. Psalmist pravi: »Tisti, ki sejejo s solzami, žanjejo z vriskanjem« (Ps 126,5). Judje so sejali žito oktobra ali novembra, ko je po dolgi poletni suši prišel dragoceni ‘zgodnji dež’. Marca in aprila, ko je prišlo pozno deževje, je žito zraslo toliko, da se je lahko začela žetev. Žetev ječmena in pšenice je prišla aprila, maja in junija. Stebla so poželi s srpi in šope so povezali v snope. Snope so odpeljali na mlatišče. Navadno je bila to površina na vetrovni točki zunaj vasi. Mlatili so tako, da so tolkli s palico ali gonili živali po žitu ali pa uporabljali mlatilne sani. Sledilo je vejanje. Zrnje so spravljali v lončene vrče ali v suhe cisterne. Ob koncu žetve je bil praznik tednov: duhovnik je daroval dva hleba kruha nove moke. Praznik je kasneje postal znan kot binkošti. To je bil čas velikega veselja in zahvaljevanja. (sč)

Sedem tednov po veliki noči, prazniku Jezusovega vstajenja, je na koledarju binkoštna nedelja (binkošti), s katero se v bogoslužju zaključuje velikonočni čas. Zanima me izvor imena 'binkošti'. (Cveto)

Slovenski naziv za binkošti izvira iz staronemške 'fimfhusti', ki pa izhaja iz grškega izraza 'pentekoste', kar pomeni petdeseti dan. V latinščini je uradno ime tega praznika, ki ga obhajamo petdeseti dan po veliki nedelji, 'dominica pentecostes'. V bogoslužju je to praznik Svetega Duha, ki ga je poveličani Jezus petdeseti dan po svojem vstajenju poslal svojim učencem in se je spustil nadnje v obliki ognjenih jezikov. (Apd 2,1-11). To je rojstni dan Cerkve, kajti Duh je napolnil apostole z modrostjo in pogumom, da so ljudem začeli oznanjati resnico o Jezusu in njegov nauk. Bogoslužna barva praznika je rdeča (ogenj, ljubezen). Kristjani so slavili binkošti vsaj v prvi polovici 3. stol. Do pokoncilske prenove bogoslužnega koledarja se je po binkoštih ravnalo cerkveno leto do adventa: nedelje so se imenovale 'po binkoštih'. Po novem koledarju se takoj po binkoštih začenja čas 'med letom' z navadnimi delavniki. (sč)

Naslov Pomočnica kristjanov hoče označiti Marijo kot pomočnico in oporo celotnega občestva kristjanov, vesoljne Cerkve. God Marije Pomočnice kristjanov je v bogoslužni koledar katoliške Cerkve uvedel papež Pij VII., ko se je 24. maja 1814 iz ujetništva v Franciji vrnil v Rim in je to pripisoval Materi Božji, h kateri so se verni ljudje zatekali v zaupni molitvi. Kot Pomočnico kristjanov pa so nebeško Mater Marijo častili že davno prej. Na pomoč so jo klicali zlasti v hudih časih. Ko so muslimanski Turki grozili krščanski Evropi je papež Pij V. naročal vernikom, naj molijo rožni venec, po zmagi krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571 je uvedel god Rožnovenske Matere Božje, v lavretanske litanije pa je uvrstil vzklik Pomoč kristjanov, prosi za nas! Ob Marijinem naslovu Pomoč kristjanov takoj pomislimo na baziliko Marije Pomagaj na Brezjah, ki je od leta 2000 narodno svetišče. Po ‘veljavi’ drugo svetišče Marije Pomočnice na slovenskih tleh je župnijska in romarska cerkev na Rakovniku v Ljubljani, katere varuhi so salezijanci – sinovi sv. Janeza Boska, velikega častilca Marije Pomočnice. (sč)
Na sliki: Marijin kip (detajl) v glavnem oltarju cerkve Matere Božje Pomočnice kristjanov na Bregu (župnija Kranj - Drulovka/Breg)

Mariji Pomočnici kristjanov (Devici Mariji Pomočnici, Mariji Pomagaj) je pri nas posvečenih 19 cerkva: pet župnijskih, ena redovna, ena bazilika (narodno svetišče), 12 podružničnih in 36 kapel. – V LJ nadškofiji jih je največ (6); najvažnejša je seveda bazilika in narodno svetišče na Brezjah (1), tri so župnijske: Kranj - Drulovka/Breg (2) Ljubljana - Rakovnik (spodaj) in Ljubno na Gor. (3); Mariji Pomočnici pa je posvečena tudi križniška cerkev (4) (Ljubljana - Sv. Nikolaj); p. c. je na Prtovču (7) (Selca), imajo pa še 11 kapel: Dražica, Plavž, bolnišnica (Jesenice), porodnišnica KR, duh. dom (LJ - Trnovo) Zduša, Bonovec (11), Tamar (12), Dane, pod Bogenšperkom in v Domu za ostarele salezijance na Trsteniku. – V KP škofiji ni nobene ž. c. Marije Pomagaj, imajo pa pet p. c.: Soze (8) (Ilirska Bistrica), Vanganel (9) (Marezige), Log Čezsoški (Srpenica), Vrhovlje (10) (Šmartno v Brdih) in Ratečevo Brdo (Zagorje/Pivki) ter eno kapelo (Idrija). – Tudi NM škofija nima nobene ž. c., Mariji Pomočnici pa so posvečene pet p. c.: Šmarčina (Boštanj), Rodine (Črnomelj), na Visejcu (Hinje), Gorica (Poljane - Dol. Toplice) in Kovačev hrib (Tržišče); in še devet kapel Marije Pomagaj: Dolenjci (13) (Adlešiči), Globočice in Žejno (Čatež ob Savi), Vinja vas (14) (Podgrad), Stari Log (St. Cerkev), Osrečje (Škocjan/NM), Dol. Orle (Studenec) in v Domu star. Trebnje. – V MB nadškofiji je ž. c. sv. Marije Pomočnice v Puščavi (5), imajo pa še štiri kapele: Starošince (Cirkovce), MB-Pobrežje (15) (pok.), Tolsti Vrh (Ravne na Kor.) in Radehova (16) (Sv. Lenart v Slo. Goricah. – V CE škofiji je ž. c. v Zagorju pri Pilštajnu,(6) p. c. je v Dolenji vasi (Videm - Krško), kapela pa na Šavni peči (Marija Širje). – V MS škofiji je deset kapel sv. Marije Pomočnice: Žepovci (Apače), Bratonci (Beltinci), Filovci(17) (Bogojina), Sr. Bistrica (18) (Črensovci), Ščavnica (19) (Gor. Radgona), Banovci in Lukavci (Križevci/Ljutomeru, Matjaševci (Kuzma), Dol. Petanjci (Tišina) in Nedelica (Turnišče). (mč)

Marija Pomočnica, Ljubljana - Rakovnik

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 5, str. 115

Mati je svojega petletnega sina vzela  s seboj na koncert slavnega poljskega pianista Ignacija Paderewskega. Upala je, da bo to v njem spodbudilo zanimanje za glasbo.
Dobila sta sedeže blizu odra. Mati je srečala nekega starega prijatelja in se zapletla v pogovor z njim. Ni opazila, da je sin izginil.
Točno ob uri so se prižgale luči na odru in mati je opazila tam svojega sina, sedečega za klavirjem, kako sproščeno igra preprosto otroško pesem.
Še preden ga je lahko šla iskat, je na oder stopil Paderewski. Približal se je klavirju in zašepetal dečku na uho: »Ne nehaj igrati! Nadaljuj!« Sklonil se je ter z levo roko začel igrati spremljavo, potem pa še z desno roko dopolnjevati osnovno melodijo.
Veliki maestro in petletni deček sta s svojim igranjem navdušila občinstvo.

Prizor velikega glasbenika in majhnega dečka lepo ponazarja podobo Sv. Duha, ki je prišel nad Jezusove učence in jih preoblikoval v pogumne pričevalce.
Glasbeno gledano je bilo dečkovo igranje skromno. Toda Paderewski ga je s svojo ‘spremljavo’ spremenil v umetnino. Podobno lahko Sveti Duh našo majhnost spremeni v nekaj velikega in lepega.
Lepo je to ubesedil mehiški pesnik Amado Nervo:
Sami smo iskra, v duhu smo ogenj.
Sami smo strune, v duhu smo lira.
Sami smo mravljišče, v duhu smo gora.
Sami smo pero, v duhu smo perut.
Sami smo prosjaki, v duhu smo kralji.
Sveti Duh živi v nas. Binkoštni praznik nas spodbuja, naj naše drage obogatimo še z večjo ljubeznijo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2018), 30.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

V  nadaljevanju naše “poti s Svetim Duhom”, se še enkrat spomnimo zelo pomembne resničnosti: Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da s temi ‘talenti’ trgujemo – dolžni smo jih odkrivati v sebi, pripraviti prostor zanje, jih sprejeti in jih v sebi udomačiti. Ljubezni, veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti (blagosti) pridružujemo še dobrotljivost, zvestobo, krotkost in samoobvladanje … ter še nekaj misli ‘na pot’.

DOBROTLJIVOST
Tudi ta sad Duha nas najprej usmerja k drugim – da storimo kaj dobrega, izraža se v telesnih in duhovnih delih usmiljenja. Dobrota je vrlina tistega, ki je odprt za vse dobro in se izogiba slabega. Dobrota torej pomeni zaživeti še celo vrsto drugih vrednot: pravičnost, mir, poštenost, nežnost, začudenje, prijaznost (ljubeznivost), veselje, navdušenje, tišina … in zavračati vse tisto, kar ni vrednota: krivico, sovraštvo, nepoštenje, zavist, lenobo, hinavščino, jezo, molk, samoljubje, egoizem … Če si predstavljamo življenje kot reko, potem so na enem bregu vrednote, na drugem pa vse drugo. Če hočemo prav izbrati, moramo poznati eno in drugo, razlikovati med obojim in se ustaviti na bregu vrednot, kamor nas vabi tudi Sveti Duh, ki nam ponuja podobo poštenega človeka, zvestega obljubi, vedrega, nepristranskega, pripravljenega za mir, …

Dobrota je spreobrnila več grešnikov, kakor vsa vnema, zgovornost ali učenost … Dobrota nam daje božjo moč v prizadevanju za naše medsebojno dobro. (Friedrich Wilhelm Faber)

ZVESTOBA
Bog je zvest, nanj se lahko vedno zanesem. Zvestoba kot sad Duha je posnemanje Božje zvestobe, pomaga mi izpolnjevati dolžnosti in biti zvest tudi v najmanjših stvareh. Zvestoba je vrlina človeka, na katerega se lahko zaneseš, človeka, ki drži obljubo. Zvestoba nujno potrebuje očeta, ki mu je ime pogum, in mater, ki se imenuje vztrajnost: pogum, da premagamo težave, in vztrajnost, da zdržimo. Hoditi v Duhu pomeni vztrajati v dobrem, ne se posluževati prevar. Sveti Duh nam daje moč, da ostanemo trdni, tudi ko doživimo kaj grenkega, da se ne razburjamo preveč zaradi javnega mnenja, da vstanemo in gremo naprej, da začenjamo znova. Potrebujemo pa odločnost, saj je sveti Duh ogenj in veter in ne mara oklevanja in mlačnosti … tisti, ki se trudijo hoditi v Duhu so notranje močni ljudje …

Bistvo svetosti je veselo izpolnjevanje božje volje. Zvestoba ustvarja svetnike (sv. Terezija iz Kalkute).

Nič ne pomaga pritoževanje. Potrebno je dejanje vsakega stanu, zvestoba vsakega dela. Zvestoba bo dala boljše ljudi, boljše čase. (bl. Anton Martin Slomšek)

KROTKOST
Krotkost je krepost, ki jo Jezus slavi v tretjem blagru (Mt 5,4) in za zgled pokaže nase: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen« (Mt 11,29). To je sad Duha, ki pomaga obvladovati nekoristne izbruhe jeze in razburjenje zaradi neprijetnosti, ki nam jih kdo povzroči z besedo ali neprijaznim pogledom … Krotek človek je tudi dobrohoten, blag, prizanesljiv, preprost, ponižen … ima vse vrline, ki krasijo človeka in ga delajo modrega, zato se krotkost spoprijatelji z modrostjo, ošabnost in prevzetnost pa z nevednostjo. Čemu bi na druge gledali zviška, s prezirom, z ošabnostjo … čemu bi se postavljali, hodimo raje v Duhu in preživimo teh nekaj trenutkov našega življenja na zemlji v krotkosti kot plemeniti ljudje.

Krotkost je vse prej kot krotka, pohlevna – je velesila, ki rešuje svet. Krotkost ni vsiljiva, ni nasilna, zato pa je – silna. (Miha Žužek)

Mladim na pot
Dragi mladi
Potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.
Ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …
Odkrivajte načrt, ki ga ima Bog z vami, da boste tako bolj dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.
Prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.
Odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.
Prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.
Z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.
Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …
Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.
Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.
Vzemite na pot življenjski program Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.
Sveti Duh naj vam da moči, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom.

SAMOOBVLADANJE
Hoditi v Duhu pomeni obvladovati samega sebe – to je moč (neke vrste program) za nadzor mojih človeških nagonov in čustev – da mi te moči služijo in ne škodijo. Za to sta potrebna neprestan duhovni napor in zvestoba. Nevoščljivost in jeza krajšata življenje, pravi modri Sirah, Judje so imeli zapoved: »Če te tvoj sosed užali, zadrži jezo in vse bo Gospodovih očeh več vredno kot tisoč dni posta« … Papež Frančišek je na srečanju družin v ZDA opozarjal, da se nestrpnost ne bi smela naseliti v naše domove, zato se tudi mi vprašajmo, ali pri nas doma kričimo, ali se pogovarjamo obzirno in z ljubeznijo. Obvladanje samega sebe je znamenje močne osebnosti, notranjega ravnovesja, mirnega srca in tudi to nam daje Sveti Duh …

Dokler človek ne obvlada samega sebe, ne bo nikoli svoboden. (sv. Janez XXIII.)

Zares človek sem šele tedaj, ko znam sebe obvladovati, dati in odstopiti drugim, žrtvovati se za bližnjega, ljubiti druge okoli sebe (Jože Vesenjak).

VSTOPI, SVETI DUH!
Tako smo prišli do konca življenjskega programa, ki nam ga pripravlja Sveti Duh. Spoznavali smo darove, sadove in številne življenjsko pomembne odločitve, v katerih moramo pokazati, iz kakšnega ‘duhovnega testa’ smo. Svet potrebuje dekleta in fante, moške in ženske, ki niso zaprti vase … potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev … potrebuje ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje … Podlaga vsega tega je vest, ki poleg razuma in volje dela človeka zares človeka. Človeka opozarja na soglasje s samim sabo, z bližnjim in z Bogom. Je božji glas, božji šepet, navdih. Ljubosumni moramo biti nase, na svojo notranjost, na svoje misli in srce. Ne sme nam biti vseeno, kaj razmišljamo, s čim se ukvarjamo, kako ravnamo. Odprimo svoja srca. Dovolimo, da Sveti Duh vstopi. Premaknimo se iz skupine mlačnih v skupino navdušenih kristjanov. Prepričani smo lahko, da je to mogoče, saj vse zmoremo v Njem, ki nam daje moč (prim. Flp 4,13).

Dragi prijatelji, na stežaj odprimo vrata našega življenja Božji novosti, ki nam jo daje Sveti Duh, da nas bo preoblikovala, nas naredila močne med stiskami ter utrdila povezanost z Gospodom, našo trdnost ostati z Njim. V tem je resnično veselje! (papež Frančišek)

Bodite odprtega duha in mišljenja. Ne bojte se svetlobe in ne skrivajte se v temo. (papež Frančišek birmancem v Rimu)

še nekaj misli na pot

Dobrota, plemenitost, usmiljenje – to bo reševalo človeštvo. (Stanko Janežič)

Z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast. (Anton Trstenjak)

Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti, kot je dobrota. (Lev Nikolajevič Tolstoj)

Neki mladenič je povedal judovskemu duhovniku (rabinu), da čuti v sebi dve živali – jagnje in volka. Rabin mu je odgovoril: »Postal boš tista žival, ki ji boš dajal jesti – če boš dajal jesti jagnjetu, boš blag, če pa ne boš krotil, kar je v tebi slabega, boš postal volk.«

 pripravlja Marko Čuk

Jezus je odšel od tam in se umaknil v tirsko in sidónsko pokrajino. In glej, prišla je kánaanska žena iz tistih krajev in vpila: »Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo mučijo demoni.« Vendar ji ni odgovoril niti besede. Tedaj so pristopili njegovi učenci in ga prosili: »Odpravi jo, ker vpije za nami.« Odgovoril je in dejal: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Prišla je, padla predenj in rekla: »Gospod, pomagaj mi!« Odgovoril ji je in dejal: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psom.« Ona pa je rekla: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psi jedo od drobtinic, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Tedaj je Jezus odgovoril. Rekel ji je: »O žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš!« In njena hči je ozdravela tisto uro. (Mt 15,21-28)

Ti imaš prav. Ne jaz. Ker si ti Bog, jaz pa človek.
Ta čudni dogodek s Kanaanko je pravi učbenik ponižnosti, zaradi napačnega razumevanja, kaj ta tako zanemarjena vrlina sploh je. Ker smo si jo nekoč razlagali v duhu krščanske pohlevnosti in sklanjanja vratu pod zapovedmi velikih, ker smo jo razumeli kot tiho prenašanje krivic in samozatajevanje, malodane samozaničevanje, zatiranje samega sebe, smo se ji v duhu sodobnega poveličevanja samega sebe seveda z navdušenjem odrekli. Iz niča smo postali vse, iz smeti bog.
In smo dobili svet brez Boga, pardon, svet, v katerem je človek stopil na njegovo mesto. Svet brez meja je to, svet, v katerem lahko počneš, kar želiš, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte, kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti.
V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko-krščanski pogled –, ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme« (1 Mz 1,4). Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl« (1 Mz 2,16-17). Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete.
Da si človek in ne bog.
Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Čudež, ki drži red v stvarstvu, je ponižnost, samo zavedati se, kdo sem v resnici in katero mesto mi pripada, realno, brez poniževanja in poveličevanja. Mesto človeka, ki lahko vpije, lahko moli, lahko prosi za drobtinice. Ali mu drobtinice z mize pripadajo, pa ni več njegova stvar. Prav tako ne, če te pripadajo komu drugemu. Biti na svojem mestu, to je ponižnost. Priznati, da je še nekdo Drug in da ima bolj prav kakor jaz. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. To pomeni biti človek.
Nič bolj zdravilnega ni od spoznanja, da si v življenju tam, kjer moraš biti. In njena hči je ozdravela tisto uro.

M. Rijavec: MP čudež, v: Ognjišče 5 (2024) 73.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In utrujene noge zaplešejo.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: No, pridi!
In nenadoma zagledamo cilj.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Zdaj pojdi!
In začetek je uspešen.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Saj zmoreš!
In brž začutimo moč.
Včasih potrebujemo nekoga,
ki reče: Vstani!
In proži roke proti nam.
Vedno je tukaj Nekdo,
ki pravi: No, pridi!
In nas prisrčno objame.

W. Klevinghaus, Pogled v nebo, v: Ognjišče 6 (2017), 55.

Ob zlatem jubileju Ognjišča je nastala knjižica z izbranimi molitvami zadnjih dvajsetih let. »Prava molitev mora biti ponižna, saj je pogovor revne stvari s Stvarnikom; zaupna, ker verujemo, da je Stvarnik naš ljubeči Oče; vztrajna, ker je znamenje zvestobe; in zbrana, ker je izraz spoštovanja prosilca do Dobrotnika. Molitev je lahko prošnja, zahvala, lahko tudi češčenje, občudovanje Božje lepote, dobrote in veličine,« je zapisal knjigi na pot Silvester Čuk, ki molitve od vsega začetka izbira, prevaja in pripravlja.
Lepo pravilo za kristjanovo molitev je dal francoski zdravnik in spreobrnjenec Alexis Carrel. V svoji knjigi o molitvi je zapisal: »Da prav moliš, je odvisno od tega, kako živiš. Da prav živiš, je odvisno od tega, kako moliš.« To se zdi na prvi pogled začaran krog, vendar ni tako. Te besede hočejo povedati, da mora prava molitev izhajati iz življenja in naše življenje oblikovati. Naj tako usmerjajo naše misli in dejanja tudi molitve iz pričujoče knjige.

pripravlja: Marko Čuk