Zbudilo me je trkanje na vrata.
Nekoliko sem dvignil glavo z blazine in prisluhnil. Nič ni bilo slišati.
Pogled na uro mi je povedal, da je štiri in dvajset minut. Kdo bi trkal ob taki uri? Še posebej, če je hiša opremljena z zvoncem. Nisem upal zaklicati: “Kdo je?!”, da bi ne zbudil žene, ki je mirno dihala ob meni. A če spi ona, ki jo zbudi vsak najmanjši šum, pomeni, da se mi le dozdeva. Da ni nič. Da ni nikogar. Da se mi je vse skupaj samo sanjalo. Ali pa morda še zmeraj sanjam. Kako naj vem ob štirih in dvajset ... eh, enaindvajset minut.
Prisluškoval sem še trenutek ... dva ... nato pa spustil glavo nazaj na blazino in čakal, da dremáva toplota odeje zaziblje telo in misli nazaj v spanec.
Pa ni šlo.
Nisem človek, ki bi se kar tako zbujal sredi noči. Po ‘cesarski pešpoti’ se zaenkrat sprehajam še pri dnevni luči, in čeprav sanjam ‘vse živo’, redkokdaj sanjam tako živo, da bi verjel, da sem v sanjah živ.
Kaj me torej vznemirja ob štirih in dvaintrideset, da še ne morem spati?
Je kdo umrl? Se je kdo prišel poslovit? Nisem še tako zelo star, a Matilda je s svojo koso že nekajkrat prav nesramno zamahnila tudi v našem koncu vrta ... kjer trava še ni tako visoka ... kjer še ni pognala v cvet ...
Da te od misli na smrt zanese do dnevne politike, ni treba prav dosti ... par vdihov ... minuta ...
In tako sem ob štirih in triinštirideset buden kot sova (kot sova!, ne kot SOVA) začel razmišljati o minulih četrt stoletja ...
Razmišljal sem o fantu, ki je v glavnem mestu nekdanje države, služil tej državi tako, da je generalštabskim oficirjem stregel hrano ...
Razmišljal sem o fantu, ki se je ob rojevanju nove države – domovine, s puško v roki in z ‘Dramami angleške renesanse’ v nahrbtniku (bil ja pač čas izpitov) plazil po hostah tromeje ...
Razmišljal sem o fantu, ki je zagledal mavrico nad tanki in se zaobljubil na peš romanje h Kraljici miru na Kurešček, če se bo vse srečno izteklo ...
Razmišljal sem o fantu, ki je v družbi prijateljev in bodoče žene (te, ki zdaj tako mirno spi poleg njega), svojo zaobljubo – krvavih žuljev – izpolnil ...
Razmišljal sem o fantu, že možu, ki v četrt stoletja ni zamudil in izpustil nobenih volitev in nobenega referenduma ...
Razmišljal sem o možaku, ki ga je novinar v cinični maniri vprašal, če je to država, za katero se je odločil pred četrt stoletja ... In je odgovoril, da je. Seveda! Saj je tudi žena, ki zdaj mirno spi poleg njega, taista oseba, v katero se je pred več kot četrt stoletja zaljubil. O, se je spremenila: pol ducata nosečnosti in porodov, zoprn mož in služba spremenijo človeka ... Kile, gube, rane ... A to je ta ženska, v katero se je zaljubil. In ji obljubil zvestobo. Ki se ji podreja. In jo ljubi.
To je ta ženska.
To je ta država.
To je domovina.
Ob petih in dvanajst me je razmišljanje zaneslo v ‘sovražni govor’ ... Hočem reči: začel sem moliti! Za vse tiste, ki bi morali bedeti – pa spijo! Za vse tiste, ki slišijo, da Nekdo trka na vrata, pa ne odprejo!
Kdaj sem spet zaspal ne vem.
Zbudil sem se kot običajno: ob šestih in petdeset.

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 07, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Pred davnimi časi sta na Kitajskem živela dva prijatelja.
Prvi je odlično igral harfo, drugi pa ga je zelo pozorno poslušal. Ko je prvi igral in pel pesem o gori, je drugi dejal: »Vidim goro, kakor da stoji pred mano.«
Ko je prvi igral o potoku, je ta, ki je poslušal, dejal: »Slišim, kako teče voda po skalah!«
Nekega dne je tisti, ki je poslušal, zbolel in umrl ...
Njegov prijatelj je pretrgal strune na harfi in je nehal igrati.
Veseli in srečni smo samo, če smo nekomu dragoceni in potrebni.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 37.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Popotovanje v veri

gost meseca

Beograjski nadškof Ladislav Nemet

moj pogled

Martin Hvastja: Kolesarstvo je zelo privlačen šport

Preberite več: Julij 2025

Kako priti do lepega telesa

Junij je. Prepričan sem, da je skrb, kam in kdaj boste šli poleti na dopust, počasi že zamenjalo vprašanje, kakšni boste tam. Če ste dobro organizirani in ste stvar splanirali, je za vami že cel mesec (ali dva) trimčkanja, zdravih obrokov, trebušnjakov ali fitnesa, mogoče – če ste zadevo resno zagrabili – celo vsega naštetega skupaj in si pred ogledalom že zadovoljno ogledujete rezultate svojih naporov. Če ste zamudniki in vas je tako kot mene junij popolnoma presenetil, pa je verjetno že prepozno, da bi svoj trebuh spremenili v mišičasti šestorček, postrgali zimski celulit in utrdili svoje nekoliko razpuščene obline v napete in atletsko zapeljive hlebčke. V tem primeru verjetno mrzlično iščete instant gele, ki topijo maščobo, medtem ko spite, ali pa preprosto stradate, da boste do sredine julija tisto svojo malo preveliko in vsega hudega vajeno zadnjico nekako strpali v oglas za bikini.
Čeprav mu zamerimo, da je okroglo tam, kjer bi radi, da bi bilo ravno, in da je mehko, kjer bi si želeli, da bi bilo trdno, telo ni krivo za nič, zaradi česar ga ne maramo. Telo pač nima besed, zato uporablja drugačna sporočila. Če ima česa preveč, to pokaže tako, da se slabo počutimo. Ravno tako, če imamo česa premalo. Če ne dojamemo namiga, da je telo postalo ali skladišče za naša poželenja ali berač za stvari, ki jih potrebuje, pa mu jih ne damo, potem odreagira, kot odreagira. S podočnjaki, skrčeno držo, z alergijami ali maščobnimi blazinami, ki molijo čez pas.
To je tisto, kar nas pred ogledalom boli: telo namreč vsem pove, kakšni smo v resnici. In na plaži, kjer ni na njem skoraj nobene prikrivajoče cunjice, je to še toliko bolj očitno.
Zato so geli, trebušnjaki in stradanje čisto odveč. Samo še ena od mask so, ki si jo poveznemo na obraz. Četudi jo gradimo mesec ali dva, je to še vedno maska, ki jo bomo septembra pospravili na police telovadnic. Za božič se bomo spet prenajedali, kolo pa nam bo rjavelo na dežju. Trebušček bo rasel, dokler nas ne bo spet zaskrbelo, da bi ga bilo mogoče dobro skriti. In tako je naše telo vse kaj drugega kot svetišče (1 Kor 6,19). Bolj kot to je nosač drobnih večernih sladkih razvad in suženj, ki mora za dobro fasado garati in stradati.
Če pa bi razumeli, da je treba zmerno in zdravo jesti ne zato, da bi shujšali, ampak da bi se dobro počutili, če bi vedeli, da je telovadba potrebna, ker gibanje pomlaja telo, izloča strupe in izboljša pretok krvi, in ne, ker se z njo pride do postavnih mišic, če bi se odpočili, ko smo utrujeni, vstali, ko smo dolgo sedeli, in če bi šli v trgovino ali k maši peš namesto z avtom, potem ne bi potrebovali nobene mučne in zahtevne priprave za na plažo. Ne zato, ker bi bilo naše telo s tem podobno tistemu na reklamnih panojih, ampak ker bi na ta način svoje telo, kakršno pač že je, končno imeli radi.

RIJAVEC, Marko. (kolumna MP). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 88.

Z veliko modro torbo na hrbtu sem šel po poti v šolo, po betonskem zidku mimo sosedove hiše, in si pel, kakor sem slišal Andreja Šifrerja: »Kdo bo za pijačo dal, ko umrla bo država …« Bilo je leta 1991 in takrat je dejansko umirala država, v kateri smo živeli. Da se bo rodila nova, mi v drugem razredu osnovne šole še ni bilo prav jasno. Vedel pa sem, celo jaz, ki še nisem vedel za družbo in politiko, da se nekaj dogaja, in to nekaj resnega, ker so vsaka večerna poročila Tomaž Terček in ostali začenjali z odnosi med Beogradom in Ljubljano. In vsi so se pogovarjali o tem. Še mi, ki nismo vedeli za razloge in za ovire. Bili smo samo ponosni. Zelo ponosni, da bomo imeli svojo državo.
A ko sem pel to pesem, ko sem si jo mrmral tam po Kolodvorski navzgor, me je bilo tudi strah. V meni je sicer tlelo otroško veselje z veliko navdušenja, a po tihem se je povsod govorilo tudi, da bo vojna. In vojne sem se nadvse bal. Umrla bo država … Res lahko umre. In kaj bo potem z nami? Kaj če umremo skupaj z njo? Kaj če nas potegne v smrtonosni vrtinec?
In bila je vojna. Kratka, a vseeno resna vojna. Imel sem pripravljeno svojo najnujnejšo prtljago, drobceno knjižico ter svojega plišastega zajca; to dvoje sem pograbil, ko so sirene tulile za zračni napad in smo vsi tekli v zaklonišča, pravzaprav v garažo enega od sovaščanov, ki bi jo malce konkretnejši napad zlahka pognal v zrak. A kaj zato, branili smo državo, novo, mlado državo, za katero so hoteli, da bi umrla, pa čeprav se je komaj rodila, in branili smo jo tako, da smo branili svoja življenja. Ker – kaj je država, ki nima prebivalcev? Pa četudi so to plišasti zajci!
In smo jo ubranili, s knjigami in mojim plišastim živalskim vrtom vred. Vojna je minila in jaz sem bil ponosen. Vsepovsod sem risal nove zastavice in grbe, pel sem Zdravljico. Rodila se je država in bila mi je kot moja mala sestrica, ki je nikoli nisem imel. Morda zato danes težko gledam in razumem ljudi, ki jim ni veselje razobešati naše lepe zastave, ki ob predvajanju Zdravljice ne čutijo ničesar, ki so jim proslave ob praznikih in domovinske pesmi brez zveze. Ne razumem, ker vem, da lastna država ni samoumevna. Ne razumem, ker imam rad svojo državo, svojo domovino, pa naj bodo na oblasti taki ali drugačni ljudje, levi ali desni. Ne razumem, ker je domovina nekaj neskončno večjega od politike in ker vem, da je ne ljubiti svoje domovine in ne ljubiti svojih staršev popolnoma ista stvar.
In ja, vojne za državo še ni konec. Pa ne govorim o »usodnih časih«, niti ne pravim, da je na vratih nova vojna, govorim o tem, da naš narod menda izumira, ne toliko glede etnične pripadnosti, kolikor v svojih vrednotah, v stvareh, ki so nam (bile) svete. Nekaj se razkraja, umira, in za to niso krivi ne politiki ne priseljenci ne kdo drug. »Na koga bomo poj pljuval, ko umrla bo država?« Na nikogar. Ker svojega naroda ne bomo ohranili tako, da bomo druge ubijali, zasmehovali, izganjali, sovražili, ampak da bomo svoje ljubili.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 2, str. 73.

Že s stopnišča sem skozi zastekleno steno videl, da je pred laboratorijem množica čakajočih. Mimo njih sem bolj s težavo prišel do avtomata s številkami, ki določajo vrstni red. Potegnil sem listek, s pogledom pa že iskal prazen sedež. Ne samo sedeža, še prostih sten, na katere bi se lahko naslonil, ni bilo veliko. Za menoj so ljudje še kar prihajali. Res sem imel srečo, da nisem prišel nekaj minut kasneje.
Na to, da bom moral dolgo čakati, še pomislil nisem, zato nisem vzel s seboj nobenega branja. Začel sem prebirati oglasne plakate po stenah: z zdravo prehrano in gibanjem do zdravja, napotki za usklajeno vadbo, zaščita pred klopi ... Kmalu sem znal že vse na pamet.
Poleg mene se je spraznil sedež. Tako se lažje čaka. Misli so se spremenile v načrte za prihodnje dni.
Po hodniku je prihitela mamica z morda dveletnim sinkom. Ko je potegnila listek iz avtomata, se ji je otrok iztrgal iz rok in stekel med čakajočimi. Pohitela je za njim in ga ujela na koncu hodnika. Upiral se je, ko ga je vodila nazaj. Začel je kričati in na koncu še ihtavo jokati. Skušal se ji je iztrgati iz rok, a ga je trdno držala. Mamici je bilo nerodno, čakajoči pa smo imeli nekako izpolnjen čas.
Pogledal sem na ekran s premikajočimi se številkami. Čez kakšnih pet minut bom verjetno na vrsti. Ob pogledu na nemirnega otroka sem se odločil. »Gospa, zamenjajva listka s številko,« sem stopil do nje. »Bom šel jaz v laboratorij, ko bi bili na vrsti vi.«
Malo začudeno me je pogledala, nato pa vzela listek. »Hvala.«
Kmalu se je na ekranu izpisala njuna številka in drsna vrata so se zaprla za njima.
Čez slabih pet minut so se ponovno odprla. Mamica je držala sinka za roko, naglo odšla med čakajočimi in gledala nekam predse. Ko sta šla mimo mene, je začel otrok stegovati roko proti meni, a ga je samo povlekla k sebi, ne da bi spremenila pogled in odhitela proti stopnišču.
Brez misli sem obsedel. Neki čuden, nelagoden občutek me je prevzel. Nisem dobro razumel, kaj se je pravzaprav zgodilo, le še pogosteje sem pogledoval proti ekranu. Zdelo se mi je, da se številke še počasneje obračajo.

Tim me je že čakal pred šolo in pritekel k avtu. Zadnjič je pri ortodontu dobil napotnico, da mu morajo izpuliti štirici. »Si med odmorom umil zobe?« sem ga vprašal, ko sem speljal s parkirišča. »Imaš robček?« sem hotel vedeti.
Z obema rokama je segel v žepe. »Nimam.«
»Nič hudega. V sprednjem predalu so, ampak zdaj jih ne dosežem. Jih bova vzela, ko ustavim.«
Še nikoli nisem bil v tistem zdravstvenem domu, zato sem vozil naokoli po enosmernih ulicah, dokler Tim ni prepoznal glavnega vhoda. S težavo sem našel prosto parkirno mesto. Pogledam na uro. »Ne bova veliko zamudila,« si oddahnem, ko hitiva in se zgubljava po hodnikih, dokler naju ni rešila prijazna sestra: »Po stopnicah, potem pa levo in desno.« Hodniki so ozki. Tudi čakalnica ni prav velika. Po sredini je klop s sedeži na obe strani. Kar štiri vrata vodijo vsaka v svojo ordinacijo. Ljudi ni bilo veliko. »Ne bova dolgo čakala.«
Timu je bilo dolgčas. Niti sekundo ni bil pri miru. »Kdaj bom že na vrsti?« je venomer spraševal. Iz ordinacije najine zobozdravnice je prišla mamica s hčerko, kmalu za njo pa zdravnica. Pomolil sem ji napotnico in zdravstveno kartico. »Takoj se vrnem, samo malo počakajta,« je rekla, mi vrnila papirje in pohitela po hodniku.
»Da se boš lepo obnašal,« sem dajal Timu zadnja navodila, »robček pa drži v roki.« utihnem sredi stavka. V naglici sem ga pozabil vzeti.
»Bom pa brez,« se Tim ni vznemirjal.
»Ne moreš brez robčka. Dva zobka ti bodo izpulili.« Tim me je negotovo gledal. »Stekel bom v avto, ti pa, če pride zdravnica, pojdi z njo v ordinacijo. Hitro bom prišel za teboj!«
»Rajši ne bi šel sam,« me je Tim žalostno pogledal.
»Saj bom pohitel,« sem ga prepričeval. Tim se je stisnil k meni. Nisem vedel, kaj naj naredim.
Nekdo se je lahno dotaknil moje rame. Pogledal sem nazaj. Zagledal sem dobrohotne oči starejše gospe in roko, v kateri je bil zavojček papirnatih robčkov.
»Saj ni potrebno ...« sem dejal, roka pa se mi je že z vso hvaležnostjo stegnila po robčkih.
»Kar dva vzemite,« je rekla, ko sem nespretno skušal potegniti iz ovoja samo en robček.
»Hvala, res hvala,« sem hitel, gospa pa je samo prikimala in se še enkrat dobrohotno nasmehnila. Tim je spravil v vsak žep po en robček in mirno čakal. Zdaj sva bila pripravljena na vse.
Kmalu se na koncu hodnika prikaže bela halja. Vstopila sva. Da bo izpulila samo enega, je povedala zobozdravnica, sestra pa je določila datum za odstranitev drugega. V škrbino je Tim dobil gazo. Robčka še potreboval ni.
Ko sva stopila iz ordinacije, sem najprej pogledal po sedežu, kjer je sedela gospa. Bil je prazen. Bilo mi je žal, resnično žal.

Opazujem okoli sebe. Čakalnica je prijetno urejena. Sedeži so nameščeni med vrati v ordinaciji in ob leseni steni, ki jo ločuje od hodnika. Na sredini sta dve klubski mizici in na njih zložene revije in časopisi.
Nihče ne spregovori. Večina čakajočih zamišljeno strmi predse. Kdo ve, kaj vse meljejo naše misli, ko čakamo na pregled, ki lahko spremeni naše življenje. Tišino sem pa tja zmoti sestra, ko odpre vrata ordinacije in monotono reče: »Naslednji, prosim!« Samo spogledamo se in nekdo od nas stopi za sestro.
»Kdo je zadnji?« vpraša gospa, ko vstopi v čakalnico. Mlajši gospod nasproti mene dvigne roko.
»Zdaj bom pa na vrsti jaz!« odločno reče skrbno urejena dama, ki jo je očitno spodbudila spregovorjena beseda.
»Mislim, da ste prišli za menoj,« ji ugovarja gospod, ki sedi ob vratih ordinacije.
»Niste se javili, ko sestra vprašala, kdo je zadnji za doktorja Korena!«
»Pozabil sem, kako se doktor piše.«
»Zaradi vaše pozabljivosti ne morem zapravljati časa s čakanjem!« odrezavo odvrne. Nastane mučna tišina.
»Veste kaj,« se kar utrga iz gospe, ki je do tedaj molče spremljala njun pogovor. »Ko se zaveš, da ti je čas kratko odmerjen, ga ne zapravljaš s prepirom! Me razumete!«
Gospa ostane brez besed in spet zavlada tišina. V ordinacijo pa prvi vstopi gospod, ki je pozabil, kako se doktor piše. Tišina me utruja. Rad bi segel po revijah, a jih nihče ni vzel v roke, zato kar obsedim. Stisne me, ko vstopim v ordinacijo. Zdravnik si vzame čas za pregled, nato vstane in za mizo pregleda stare izvide. Napeto čakam. Ko dvigne pogled, zadržim dih. »Vaše težave so prehodnega značaja, nič posebnega.« Njegov glas ni samo uradniški. »Za vsak slučaj boste prišli čez dve leti ponovno na pregled.«
»O moj Bog, hvala ti!« spregovori vse v meni, iz mene pa se iztrga le: »Hvala!«
Ko stopim v čakalnico, začutim, da skušajo pogledi čakajočih razbrati, kako sem opravil. Nikogar do sedaj nisem poznal, pa se je v tej tišini med nami spletla neka povezanost. Čutim, da vsi ne vidijo svetlih trenutkov pred seboj, zato si nadenem resen izraz, da jih ne bi prizadel. Mislim, da moram tako narediti, a ne vem, če mi je uspelo.
Pozdravimo se, med vrati pa že stoji sestra, ki ponovi svoj stavek: »Naslednji, prosim.«

Preskakujem stopnice. Zunaj globoko zadiham, nato brez pravega cilja hitim po ulicah, čeprav se mi nikamor ne mudi. Četudi ne sije sonce, je vse tako svetlo, sončno. Opazujem svet okoli sebe, misli pa se sprehajajo po vseh teh naših čakalnicah.
Janko Jarc-Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 06, str. 44.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

“Moli in delaj” – po tem pravilu so se ravnali moji starši in me s svojim zgledom vzgajali. Pri nas smo pri jutranji molitvi vsak dan prosili Boga za posvetitev dela in vsega, kar nas bo tisti dan doletelo. Besedila tiste molitve ne znam več na pamet. Ali jo lahko napišete in z njo razveselite še koga drugega. (Veronika)
Vsi, ki smo odraščali v krščanskih družinah, že od otroških let, znamo molitev v obliki pesmice: »Tebe ljubim, Stvarnik moj, ki si ohranil me nocoj, tebi delo posvetim, dušo in telo izročim.« Tista molitev, ki ti je nekoliko ‘ušla iz spomina’, pa se glasi takole: »O presveto Srce Jezusovo, po rokah preblažene Device Marije darujem molitve, dela in trpljenje današnjega dne – tebi v spravo za vse žalitve, ki jih trpiš v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, s teboj vred pa Bogu Očetu za vse tiste namene, v katere se mu ti sam vsak dan daruješ na naših oltarjih. Amen.« To je dejansko ‘posvetilna ’molitev Apostolata molitve, ki za vsak mesec določa posebne namene. Lahko pa vsako jutro rečemo Bogu tako: »Tebi v čast bodi vse, kar bom danes mislil in govoril, delal in trpel.« (sč)

Ognjišče (2016) 6, str. 48

Edini svetnik, ki se ga Cerkev v svojem bogoslužju spominja vsako leto dvakrat: ob njegovem zemeljskem rojstvu (24. junija) in njegovem rojstvu za nebesa – mučeništvu (29. avgusta), je Janez Krstnik. Njegovo rojstvo je Bog po angelu oznanil očetu Zahariju, podobno kot malo kasneje Mariji učlovečenje Jezusa, Božjega Sina. V obeh primerih je Božji poslanec določil tudi ime otroka, s katerim je nakazano njegovo poslanstvo. Ime Janez, hebrejsko Johanan, pomeni ‘Bog je milostljiv’. Janezu pravimo Krstnik, ker je kot Jezusov predhodnik oznanjal krst pokore in je v Jordanu krščeval, zlasti pa zato, ker je krstil tudi Jezusa in ga razglasil za obljubljenega Mesija. Zaharija in njegova žena Elizabeta sta bila že stara, ko sta prejela oznanilo o rojstvu sina. Ko je angel prišel k Mariji, ji je v potrditev, da Bogu ni nič nemogoče, povedal, da njena sorodnica Elizabeta “v svoji starosti” pričakuje otroka. – Janez Krstnik je umrl kot mučenec za resnico, ker je kralja Heroda grajal zaradi grešnega življenja. (sč)

Sv. Janezu Krstniku (rojstvu in mučeništvu) je v Sloveniji posvečenih 91 cerkva (28 župnijskih in 63 podružničnih) ter štiri kapele. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Hotedršica, Kovor, Ljubljana - Trnovo (1),  Preska, Škofja Loka - Suha (4),  Trata - Gorenja vas in Zasip (8),  poleg teh pa še 20 p. c.: Sp. Besnica (Besnica), Studeno (Bloke), Sabočev (Borovnica), Log (Brezovica), Zg. Brnik (Cerklje), Cerknica (sv. Janez K.), Gabrje (Dobrova), Gatina (Grosuplje), Vernek (Hotič), Nadgorica (LJ - Črnuče), Sp. Otok (Mošnje), Mamolj (Polšnik), Dolnji vrh (Primskovo/Dol.), Zbilje (Smlednik), Srednja vas (Bohinj), Luže (Šenčur), Bukovica (Šentvid/Stični), Boršt (Tomišelj), Dvorska vas (Vel. Lašče) in Goropeke (Žiri) ter kapela na Kofcah. – V KP škofiji je šest ž. c. sv. Janeza Krstnika: Ajdovščina (5),  Čepovan, Idrija/Bači, Matenja vas, Plave (vikariat) in Predloka (9);  11 pa je p. c.: Kal (Bovec), Planina (Cerkno), Sušak (Jelšane), Bač (Knežak), Volčji Grad (Komen), St. Sušica (Košana), Zabiče (Podgraje), Štorje (Povir), Smrje (Prem), Podgrad (Rodik) in Šebrelje (sv. Ivan)(13);  ter kapeli v Izoli in Piranu (krstilnica). – NM škofija ima svetniku posvečenih pet ž. c.: Dragatuš (2),  Kočevska Reka (11),  Mirna, Sela/Šumberku in Šentjanž (6),  12 pa je p. c.: Tribuče (Adlešiči), M. Sinji Vrh (Bela Cerkev), Gabrje (Brusnice), Petrova vas (Črnomelj), Cvišlerji (Kočevje), Leščevje (Krka), Drnovo (Leskovec/KK), Gor. Lokvica (Metlika), Verdreng (Mozelj), Sinji Vrh (pok.), Mačkovec (Št. Peter - Otočec in Breza (Trebnje). – Tudi v MB nadškofiji je pet ž. c. Jezusovega predhodnika: Čadram - Oplotnica, Maribor - stolnica (3),  Ojstrica, Št. Janž na Dravskem polju-Starše (ovitek)  in Št. Janž/Dravogradu (7); sedem pa je p. c.: Sp. Muta (Muta), Hum (Ormož), Haloze - Janški Vrh (Ptujska Gora) (14),  Janževski vrh (Ribnica na Pohorju), Janževa Gora (Selnica ob Dravi), Šentjanž nad Dravčami (Vuzenica), Gorenjski Vrh (Zavrč). – V CE škofiji imajo štiri ž. c.: v Podsredi, Razborju pod Lisco, Rečici ob Savinji in Šentjanžu na Vinski Gori (15),  poleg teh pa še 10 p. c.: Dobrovlje in Letuš (Braslovče), Polje (Rečica/Savinji), Senovo (p. c.), Sp. Brezovo (Sevnica), Slivnica/CE (p. c.), Orehovec (Sv. Štefan/Žusmu), Gorenje (Šmartno ob Paki), Prožin (Teharje) in Sremič (Videm - Krško). – V MS škofiji je Janezu Krstniku posvečena ž. c. v Ljutomeru (10),  imajo tudi tri podr.: Ivanci (Bogojina), Sp. Krapje (Ljutomer) in Sodišinci (Tišina) ter kapelo v Trnju (Črensovci). (mč)

Čuk S. in Čuk M., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 6, str. 131.