Potrebujemo:

→ 26 lesenih palčk za sladoled (dolžine 15 cm)
→ 8 lesenih palčk za sladoled (dolžine 20 cm)
→ 3 palčke za ražnjiče
→ 12 palčk za cake popse
→ 2 lesena kroga (premera 17 cm)
→ svinčnik
→ ravnilo
→ šestilo
→ ščipalki
→ vrtalni stroj
→ lepilo
→ 24 plastičnih lončkov
→ 2 razcepka
→ številke

POTEK DELA

1. Delo začnemo z obema lesenima krogoma. Na vsakem od njiju poiščemo sredino in s šestilom narišemo krog premera 5 cm – to bo mera, do kod bomo lepili palčke. Sledi risanje zvezde z dvanajstimi kraki. Razdalja med posameznimi kraki naj bo enakomerna.

2. Sedaj so na vrsti krajše sladoledne palčke. Z vrtalnim strojem v vsako od 24-ih zvrtamo luknjo, ki je od roba oddaljena 1,5 cm.

3. Sledi lepljenje 12 lesenih palčk na krog. Preluknjani del palčk je obrnjen izven kroga. Pri lepljenju pazimo, da so palčke enakomerno porazdeljene.



4. Drugi krog položimo na prvega in ju združimo s ščipalkama – tako bomo lahko natančno poravnano zalepili drugih 12 palčk.

5. Nastali osnovi odstranimo ščipalke in z vrtalnim strojem na sredini obeh krogov zvrtamo luknjo.

6. Sledi priprava 24 lončkov. S pomočjo vrtalnega stroja vsem 24 lončkom izvrtamo po dve luknji, skozi katere bomo namestili palčke za cake popse. Luknje morajo biti malce širše, kot je debelina palčk, da bodo kozarčki ves čas vrtenja pravilno obrnjeni. Pri vrtanju plastike uporabimo ozke svedre za modeliranje, ki ne lomijo plastike.



7. Po dva in dva lončka združimo s palčkami za cake popse.

8. Skozi oba kroga na sredini namestimo daljšo palčko za ražnjiče.


9. Zdaj bo naš vrtiljak začel dobivati podobo. Sledi namreč nameščanje vseh 12 parov lončkov med oba kroga. Po potrebi nanesemo malo lepila med lesenimi palčkami in palčkami za sladoled.

10. Sestavimo še dva stranska nosilca za vrtiljak. Za vsak nosilec potrebujemo štiri lesene palčke za sladoled (dolžine 20 cm) in eno leseno palčko dolžine 15 cm. Sestavimo črko A takšne dolžine, da se bo vrtiljak lahko prosto vrtel. Pri sestavi daljših palčk nanesemo nekoliko lepila in ojačamo vez s preostalo 15 cm dolgo palčko ter vse skupaj povežemo z razcepkom.

11. Tako nastali nosilec v obliki črke A povežemo s palčkama za ražnjiče. Nato palčko na sredini kolesa povežemo na eni in drugi strani z zgornjim delom nosilca.



12. Sledi samo še okrasitev vrtiljaka – in oštevilčenje vsakega kraka.

13. Seveda pa ne smemo pozabiti pripraviti vsebine za posodice – vanje lahko namestimo listke s spodbudami za adventni čas, prostora pa je tudi za kak sladek priboljšek.

Opomba: višina vrtiljaka je 42 cm, polmer 37 cm.

M. C. S. Erjavec, Adventni vrtiljak: Naredi sam, v: Ognjišče 12 (2021),72.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

Apostola Andreja omenjajo evangeliji ob treh priložnostih: ko so učenci na Oljski gori Jezusa spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema (Mr 13,1); ko je Jezus nasitil pet tisoč mož, mu je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8–9); ko so pogani želeli videti Jezusa, mu je Andrej to željo sporočil (Jn 12,22). Doma je bil iz Betsajde, brat Simona Petra. V zbor svojih apostolov ga je Jezus poklical prej kot Petra. Po poklicu je bil ribič in družil se je z učenci Janeza Krstnika. Ta je nekega dne pokazal na mimoidočega Jezusa; “Glej, Božje Jagnje!” in Andrej je šel za njim (Jn 1,36.40). Ko so Jezusa prijeli, je strahopetno zbežal. Po prihodu Svetega Duha je deloval v Mali Aziji, nazadnje je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je umrl kot mučenec na križu v obliki črke X. Njegove posmrtne ostanke so leta 357 prenesli v Carigrad, ki se je oklical za ‘drugi Rim’, češ da je tam ustanovil Cerkev ‘prvopoklicani’ apostol Andrej. Postal je zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. (sč)
Na sliki: Križanje sv. Andreja, oltarna slika v ž. c. sv. Andreja na Vačah.

Pri nas je apostolu Andreju posvečenih 51 cerkva: 17 župnijskih, 34 podružničnih in ena kapela. – V LJ nadškofiji so sv. Andreju posvečene ž. c. v Goričah (1),  Mošnjah (4)  in na Vačah, imajo pa še 15 ‘Andrejevih’ p. c.: Rečica (Bled), Ravno (Jezersko), Podkoren (Kr. Gora (11),  Kašelj (LJ - Kašelj/Zalog), pri Krašcah (Moravče) (12),  Gosteče (Sora), Zg. Poljane (Stari trg/Ložu), Gor. Otave (Sv. Vid nad Cerknico), Planina (Šentjošt nad Horjulom), Hrastov dol in Sobrače (Šentvid/Stični), nad Zmincem (Šk. Loka), Sr. Gameljne (Šmartno pod Šm. Goro), Brest (Tomišelj) in p. c. sv. Andreja v trgu (Tržič). – V KP škofiji ima sv. Andreja za zavetnika pet ž. c.: na Gočah (3),  v Gorjanskem, v Opatjem selu, Prvačini(2) in v Ročinju (5); na Primorskem pa je zavetnik tudi osmim p. c.: Zakriž (Cerkno) (13), Svino (Kobarid), sv. Andrej (Koštabona), Gluho Vrhovlje (Kožbana), Slovenska vas (Pivka), pri Velikem Otoku (Postojna), Merče (Povir) in Popetre (Truške). – NM škofija ima dve ž. c., posvečeni apostolu Andreju: Belo Cerkev (9) in Poljane - Dol. Toplice, našteli pa smo še šest p. c. : Zajčje Polje, skupaj s sv. Valentinom (Kočevje), Suhi Potok (Mozelj) (14), Kleče (Stara Cerkev), Kalvarija (Stari trg ob Kolpi), Mali Orehek (Stopiče) (15) in Dalce (Sv. Duh - Veliki Trn), ter kapela v Kočevski Reki. – V MB nadškofiji je zavetniku posvečenih pet ž. c. Črneče (skupaj s sv. Jakobom), Makole (6), Sv. Andraž v Halozah (Zg. Leskovec) (7), Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci) (spodaj)  in Svečina (8), imajo pa še eno p. c.: Brda (Šmartno/Slov. Gradcu. – V CE škofiji imajo dve ž. c. sv. Andreja: v Belih Vodah in Sv. Andražu nad Polzelo (10); v škofiji so tudi štiri p. c.: Skale - Dramlja (Bizeljsko), sv. Andrej (Olimje), Šalek (Velenje - Sv. Martin) (16 spodaj)  in Bistrica (Zagorje/Pilštanju). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Andrejeve’ cerkve. (mč)

Sv. Andraž v Slovenskih Goricah (Vitomarci)

Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 11, str. 131.

Ameriški letalec Charles Lindbergh je leta 1927 prvi preletel Atlantski ocean. Polet iz New Yorka do Pariza je trajal 33 ur in 30 minut. Ko se je pripravljal na to težko preizkušnjo, pogosto ni šel spat v posteljo. Ko so ga vprašali zakaj to, je odgovoril: »Da bi se navadil biti buden celo noč.«

Evangelij prve adventne nedelje nas spodbuja: »Čujte.« Kristus želi, da se z večjo skrbjo posvečamo molitvi in dobrim delom in se tako pripravimo na njegov prihod.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2018), 67.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Iz svojih otroških let se spominjam, kako je naš župnik nosil sveto popotnico umirajočim bolnikom. Po domače se je reklo, da “gre z Bogom”, ker je nesel Najsvetejše. Župnik je bil navadno oblečen v talar in koretelj, spremljal ga je cerkovnik, ki je odgovarjal na duhovnikove molitve in zvončkljal. Ko sta se bližala naši hiši, smo šli ven in pokleknili. Kako je s tem danes? (Valentin)

Tega lepega obreda, ki ga opisuješ, ni več, še vedno pa Cerkev strogo naroča duhovnikom, naj poskrbijo. da vernike ob odhodu s tega sveta okrepi sveta popotnica Kristusovega telesa in njegove krvi, ki mu je jamstvo vstajenja po Jezusovi obljubi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan« (Jn 6,54). Sveto popotnico je po cerkvenih določbah dolžan prejeti vsak, ki je krščen in sme prejemati obhajilo. Posebno nalogo pri tem delu usmiljenja imajo bolnikovi domači in tisti, ki skrbijo za bolnike. Ko se bolezen poslabša, morajo obvestiti župnika. S sveto popotnico previdimo (oskrbimo) bolnika z zakramenti svete pokore, maziljenja in evharistije (obhajila), zato temu obredu pravimo previdevanje bolnikov, Nekdaj je bil v nekaterih litanijah vzklik: »Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod!« (sč)

Mali Dominik je bil pred kosilom nenavadno zamišljen. Ni se zmenil, ali mu je mama pripravila ‘pravi’, njegov krožnik, ni gledal, pri kom bo pri mizi. Tiho je sedel na svojem stolčku in pogledoval proti vratom.
Končno je prihitel v kuhinjo očka iz svoje delavnice. Dominik je skočil k njemu in vzkliknil: »Očka, kupi tovornjak, tak velik, zelo velik!« je Dominik s svojimi ročicami zaokrožil, da bi očku pokazal, da mora biti tovornjak res zelo velik.
»Ja, kam pa bi dali tako veliki tovornjak? Saj nimamo tako velike garaže, pa tudi ne rabimo ga,« se je očka nasmehnil in pobožal svojega kuštravčka po glavici.
»Ja, rabimo ga, z njim bi šli k teti Heleni. Tako majhno hiško ima v gozdu in tako sama je! Na tovornjak bi naložili njeno hiško in jo pripeljali sem, kam blizu nas. Tako bi lahko šel večkrat k njej in ji kaj pomagal, tudi sama ne bi bila, kot je sedaj tam v gozdu,« je razlagal Dominik in objemal očkova kolena.
»Dominik, veš, hiša tete Helene stoji prav tako trdno kot naša in je ni mogoče premakniti in naložiti na tovornjak,« je očka dopovedoval svojemu malčku.
»Ampak tam v gozdu je Miklavž ne bo našel in ji ne bo nič prinesel!« je v svoji otroški skrbi skoraj zajokal mali Dominik.
»Veš kaj: bova pa midva pisala Miklavžu, naj obišče teto Heleno in ji prinese veliko darov. Njeno hiško bomo pa pustili tam, kjer je,« je dejal očka in Dominik se je potolažil.
Zvečer, ko bi bilo treba pisati Miklavžu, je utrujeni Dominik hitro zaspal. Pozabil je na velik tovornjak in na selitev Helenine hiške. Ko je očka povedal Heleni o Dominikovi skrbi zanjo, ji je pri srcu postalo toplo in to jo je osrečilo bolj kot vsi Miklavževi darovi.
ŠKUFCA. Angelca. (zgodbe) Ognjišče (2015) 12, str. 51

Gotovo sem v svojih zgodbah že kje omenila, da sem se poročila daleč proč od doma. Dokler so starši še živeli in bili pri moči, so me večkrat obiskali. Kadar je prišla mama sama, sva se veliko pogovarjali tja v temno noč. Tako sem zvedela marsikaj, kar se dogaja v mojem rodnem kraju. Zadnja mamina zgodba je bila o dveh sosedih. Od tega je že dvajset let.
»Saj veš,« mi reče mama, »da so bile ob tisti cesti, ki pelje s trga, na vsaki strani njive. Zdaj pa tam stojijo nove hiše in hišice. Tam sta kupila zemljo tudi dva mlada prijatelja in z združenimi močmi začela graditi. Pomagali so si med seboj pri gradnji in delu. Enkrat je kuhala ena žena, drugič druga. Začudili so se ljudje, ko sta zrasli dve lepi hiši, ena poleg druge. Niso še doživeli takega prijateljstva in medsebojne ljubezni.
Pravijo, da je sreča včasih kratka. Janko, eden od teh dveh prijateljskih sosedov si je kupil avto, drugi tega še ni zmogel. Je pa prvi delal usluge, večkrat je tudi sosede kam peljal in lepo so se imeli. Sosed Janko se je zdaj vozil tudi v službo. Vsak dan se je vrnil domov ob isti uri. Drugi sosedi pa so dobili otroka, punčko, ki so ji dali ime Cvetka. Bila je čudovito lep otrok. Ob času tega, o čemer pripovedujem, je bila deklica stara malo čez dve leti. Njeni starši niso mogli razumeti, da je imela najbolj rada strica Janka. Zdaj še bolj, ker jo je včasih vozil z avtomobilom.
Neki popoldan sta šli Cvetka in babica na sprehod od hiše po cesti. Cvetka je zagledala avto, ki ga je dobro poznala, iztrgala se je iz rok babice in skočila na cesto. Stric Janko je ni videl. Treščil je vanjo in Cvetko je vrglo na njegov avto. Do kraja prestrašen je skočil iz avta, zagrabil deklico in jo hotel odpeljati v bolnišnico, toda njegova mala ljubljenka je bila že mrtva ...«
»Ne bom ti posebej omenila,« je rekla mama, »kako strašen udarec je bil to za obe družini. Čeprav je otrok v naglici skočil pred avto, si je Janko očital, da je kriv njene smrti. Silno hudo mu je bilo. In v odnosih s sosedi odslej ni bilo več tako, kot je bilo. Janko je s sklenjenimi rokami prosil, da mu odpustijo, je pač prepozno zagledal deklico pred avtomobilom. Nič ni pomagalo ...
Iz te nesreče se je rodilo sovraštvo. “Moral je kupiti ta prekleti avto, da je naša Cvetka umrla,” so mu oponašali. Vsako jutro, ko je prižgal avto, da se odpelje v službo, je z balkona kričala zdaj babica, drugič pa Cvetkina mama: “Morilec si, morilec našega otroka.” Janko je strašno trpel, pravzaprav sta trpeli obe družini. Ni mogel več delati, moral je v bolnišnico. Saj pravijo: če je bolna duša, zboli tudi telo. Iz dna duše so se mu smilili prej tako dobri sosedje, zdaj pa sovražniki.
Ni bilo več mogoče živeti skupaj kot nekdaj. Z ženo sta sklenila, da bosta hišo prodala. To sta kmalu storila in se odselila daleč proč. Od takrat se niso več videli ...«
Čas je po malem celil rane, a nikoli do kraja.

A. Uršej, (zgodbe) v: Ognjišče (2022) 11, str. 80-81.

Strah, malodušje in brezup povzročajo človeku najhujše stiske in ga vodijo v usodne napake. Človekovo zavest in podzavest razžre strah, za njim rada naredi razdejanje okrog sebe napadalnost, na koncu sesujeta človeka v prah malodušje in brezup; neredko pa to stori že v začetku sam strah.
Strah se zaleze v kosti podobno kakor se zmrzal v zemljo. Tudi reševanje je podobno: zmrznjeno zemljo otaja pomladno sonce, strah v kosteh in mraz v srcu pa raztopi upanje. Upanje seva iz človekovega duhovnega dialoga med njegovo vestjo in danostjo, v kateri se nahaja.
Nevarna sta zlasti otroški in starostni strah. Otroški je naravna previdnost pri uvajanju v svet in v samostojnost; nevaren je le, če otrok od rojstva naprej nima ob sebi ljubečih bližnjih. Strah ob staranju pa je bivanjski – tega se manj zavedamo, ker je globlje v kosteh. Topimo pa ga lahko le sami, če ga prepoznavamo in poznamo “domača zdravila za ogrevanje uvelega srca”.
Česa se najbolj boji v starosti 750.000 Slovencev, ki smo stari nad 50 let? Poglejmo odgovore iz reprezentativne raziskave:

• telesne oslabelosti in bolezni – tako pravi dobra tretjina (35,4 %),
• duševne oslabelosti, da bi mi odpovedala spomin in razum (34,0 %),
• da bi me vsi zapustili in pozabili name (14,3 %),
• da bi izgubil voljo in veselje do življenja (7,3 %);
• za skoraj desetino ne vemo, vsaj ne natančno, ker so napisali kaj drugega (4,1 %) ali na vprašanje niso odgovorili (4,9 %).

Če se mora človek odločiti med samimi slabimi stvarmi, je lahko v zadregi. Pri našem vprašanju je odločitev olajšala besedica najbolj – tudi kdor se junači, da se starosti ne boji, je lahko izbral med telesnimi, duševnimi, socialnimi ali duhovnimi tisto tegobo, ki se mu zdi še najbolj nevarna. Vsak tretji se najbolj boji telesnih težav in druga tretjina duševnih. Osamljenost in druge težave v sožitju so za večino bolj oddaljene ali lažje obvladljive; vsak sedmi pa doživlja to kot največjo nevarnost. Še bolj v megli so duhovne tegobe; teh se najbolj boji vsak trinajsti starajoči se Slovenec, to je kakih 60.000 ljudi.
Pomislimo na tri spoznanja o starosti: da telesne in duševne zmožnosti s staranjem nujno pešajo, da se v starosti lahko razvijajo edinole duhovne zmožnosti in da je kakovost sožitja najbolj odvisna od smiselnega razvoja duhovnih zmožnosti. V luči teh spoznanj kažejo navedeni odgovori starajočih se Slovencev, da je le manjšina, ki se najbolj boji duhovnega pešanja, pozorna na glavno rezervo za kakovostno staranje in lepše sožitje. Njihov strah je torej najbolj resen. Vsi navedeni štirje strahovi pred starostjo pa so enako stvarni. Zdrav strah je alarm, ki kliče po smiselnem ukrepanju. V trajnem strahu se ni mogoče zdravo razvijati. Kje iskati rešitev vseh navedenih strahov pred starostjo? Rešitev potrebujejo enako nujno tudi neodločni in izmikajoči se, ki niso izbrali nobenega od štirih strahov pred starostjo. Poskusimo jo iskati v človekovih duhovnih zmožnostih.
Duhovnost je dialog človekove zavesti, oziroma njene srčike – vesti, s svojimi mejami. Naše vprašanje po strahu pred starostjo trči v trdno mejo, ki jo postavlja starost z eno ali drugo od svojih tegob, pred katerimi je človek nemočen. Najbolj nas je strah tiste nemoči, katere ne znamo niti prav vprašati, kakšen smisel ima, ali pa nam dialog z njo ne da odgovora. Najti smiselno povezavo med neizbežnim dejstvom starostnega pešanja in svojim doživljanjem smisla življenja je shakespearovsko zahtevna bivanjska naloga.
Človeški razvoj v onemoglosti in odvisnosti od drugih je danes nasploh med najbolj nerešenimi življenjskimi vprašanji. Naša potrošniška civilizacija sili človeka v omamno potiskanje glave v pesek; to vprašanje negira, češ, ne govorimo o tem!; zatrjuje si, da imamo vse pod kontrolo, obenem pa pada v depresivno kapitulacijo pred človeško odvisnostjo od pomoči drugih v onemoglosti, javno si organizira neboleč uboj ali samomor.
Iskanje odgovora na vprašanje, kakšen smisel ima človeška nemoč in odvisnost od pomoči drugih ob starostnem pešanju je duhovna naloga. Navedimo en osebni in en skupni človeški odgovor. Ste poznali koga, ki je v starosti pešal sproščeno, vedro in človeško pokončno? Ta osebna izkušnja je eden od trdnih stebrov pra-zaupanja v brezpogojni smisel življenja. Univerzalna človeška zakonitost pa govori tole. Pomoč šibkejšemu je za močnejšega edina pot, da razvija svojo zmožnost empatije, ki je pogoj za vzdržno sožitje in uspešno sodelovanje. Ti dve spoznanji vzdržita zahtevnost današnjega človeka. Pritrjuje jim vest in zgodovinska izkušnja. Duhovni dialog z vestjo o tem dvojem topi strah pred starostjo.

J. Ramovš, Duhovnost in Slovenci, v: Ognjišče 11 (2020), 27.