Bogati obredi velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer me vsako leto znova prevzamejo. Zanima me, zakaj je v te obrede vključeno krstno bogoslužje? (Aleksander)
Krstno bogoslužje je že od prastarih časov bistvena vsebina ve­li­ko­noč­ne vigilje – slavnostnega bedenja v noči med veliko soboto in nedeljo Gospodovega vstajenja. V prvih krščanskih časih so med tem slavjem škofje krščevali odrasle katehumene, ki so se na prejem krsta pripravljali več let, posebej zavzeto pa v zadnjem postnem času. Krst na velikonočno vigilijo, med katero se že oglasi zmagoslavna ‘aleluja’, nazorno pokaže, da deluje krst v moči Kristusove smrti in vstajenja. Po koncilu je katoliška Cerkev obnovila staro prakso katehumenata in na velikonočno vigilijo škofje podeljujejo katehumenom zakramente ‘uvajanja v krščanstvo’: krst, birmo in evharistijo. Vsi navzoči verniki pa skupaj z njimi izrečejo oziroma obnovijo krstne obljube. To je slovesna izpoved vere, ki jo to noč izrečejo kristjani povsod kjer se zberejo k slavju vstajenja. (sč)

 Silvester Čuk, Ognjišče (2012) 4, str. 56

Pred dnevi sem poslušal čudovito glasbo.
V majhni dvoranici še manjše glasbene šole sem sedel med zelo redko posejanim občinstvom, sestavljenim zgolj iz peščice staršev, ki so si sredi tedna in delovnega dne vzeli čas ali pa celo dopust zato, da so prišli poslušat svoje glasbeno nadarjene otroke na državno tekmovanje, dveh blago nadutih mentorjev ter treh članov komisije, ki so škripali s stoli in si med muziciranjem mladih glasbenikov polglasno šepetali pripombe.
Bil sem nervozen.
Ne le zaradi škripanja stolov, šepetanja in nadutosti.
Tudi ne zaradi dejstva, da sem bil v dvorani navzoč kot eden od omenjenih staršev, vedoč, da “sad mojih ledij” ta trenutek za odrom z violo v prepoteni roki trepeta pred nastopom in bi čutil dolžnost, da takole v duhu, iz sočutja in očetovskega ponosa, še jaz malo zatrepečem.
Ne. Bil sem nervozen, ker me je spreletela misel o krutosti in nesmiselnosti tega početja: Namesto, da bi mlade ljudi spodbudili in naučili, da bi s svojimi talenti – po svetopisemsko – trgovali, jih silimo, da s temi – od Boga danimi talenti – tekmujejo! In tako s talenti, namesto da bi zmagali (1Kor 9,25), prav po človeško trgujejo!
Na odru je igral klavirski trio. Dva očalasta mladeniča, ki jima je ravno odgnal prvi puh, eden za klavirjem, drugi z violončelom, in pa mladenka z violino, samozavestna, očitno zavedajoč se svoje lepote in talenta. Oblečeni svečano. Črno. Kot za pogreb.
Dvořák, Klavirski trio op. 90 št. 4 v e- molu … Poco adagio-Vivace non troppo …
Igrali so … Fenomenalno!
Če sem zaprl oči, me je glasba odnesla pod nebo, v nebesa …
Če pa sem oči odprl, sem videl trojico mladih ljudi, napetih, kot zdravniki med odprto operacijo srca. Njihovi prsti so izvabljali bravurozne, lahkotne tone … kot bi vetrc ujčkal milne mehurčke … Na njihovih obrazih pa nobene lahkotnosti, nobenega nasmeška, nobenih milnih mehurčkov. Zgolj zbranost, napetost … skoraj strah. Seveda: v igri ni le zmaga. Tu so nagrade, točke, štipendije, kariera … To so pomembne reči. Resne. Svete. In lahko postanejo pomembnejše od glasbe same!
Potem pa sem opazil mladenko, ki je sedela ob klavirju in je mlademu umetniku obračala strani na notah. Verjetno kakšna sošolka, prijateljica, oblečena preprosto, vsakdanje. Belo.
A njen obraz je žarel.
Kajti na njenem obrazu je žarela muzika, ki smo jo vsi skupaj poslušali.
Uživala je v glasbi. Uživala! In obračala strani! Fenomenalno!

Včasih se med mašo ozrem po cerkvi, po obrazih.
Razen otrok, ki klepetajo in se zabavajo po svoje, vidim le zbrane, napete obraze, na katerih se zrcali skoraj strah. In žalost. In skrbi. Življenje, pač … ki ga živimo.
Pa tudi: v cerkvi smo! Tu je vse po vrsti resno. In sveto!
Duhovnik nam prebere evangelij, veselo novico, a če bi kdo gledal le naše obraze, bi lahko sklepal, da so nam prebrali smrtno obsodbo. Duhovnik razlomi Kruh, srca pa nam utripljejo počasi in plaho … kot med operacijo!
Kje so milni mehurčki božje ljubezni?
Kje so nasmeški božjega usmiljenja?
Kje je lahkotnost večnosti?
Kje radost zmage nad smrtjo?
Resno in sveto? Seveda!
A Najsvetejši obrača strani. In obraz mu žari zaradi muzike!

Jokala je pod križem. Jokala s truplom v naročju. Jokala je pred grobom.
On pa je v grobu obrnil stran. In telo mu je zažarelo!

Izzvenel je zadnji ton. Zaploskali smo. Člani komisije za mojim hrbtom so vzklikali: »Bravo!« Napetost je popustila. Končno se je zarisal nasmešek na prepotenih mladih obrazih.
Mladenka, ki je obračala strani pa se je – tiha in neopazna – zmuznila z odra.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Podolgovata meglica se je vlekla nad zaspano vasjo in tik čez njo je mežikalo jutranje sonce, ko sem še zaspan in krmižljav nekaj pred sedmo zjutraj stekel proti cerkvi. Pod zvonikom se je že nabrala množica fantov, ki so stali ob ognju in se greli, vsak s svojo domačo pripravo za raznašanje: nekateri so lesne gobe nataknili kar na žico, drugi smo si jih nadrobili na koščke in jih položili na dno preluknjane konzerve, podedovane od starejših bratov.
Nekje med zaspanostjo in veselim vznemirjenjem se je vlekel dim in silil v oči, vendar je bilo v mrzlem jutru tam vendarle prijetno toplo, zato smo ostali ob ognju in potrpežljivo čakali, da bo župnik nazadnje le poškropil tisti nenavadni, jutranji kres, ki ga je navsezgodaj pripravil Jožko Mežnarjev. Potrpežljivi smo morali biti, nihče ni smel prižgati ognja pred koncem. Čim pa je župnik zamahnil z roko in se je na razžarjenih polenih razgubilo tistih nekaj blagoslovljenih kapljic, smo kot sestradane živali planili na kres, da bi čim prej prišli do plamena, ki bi vžgal presušene gobe in zakadil v nebo veselo novico, da se je prijelo. Ena prvih aleluj, ki so razprle skale otroškega srca. Takrat se je zame začela velika noč.
Vedno sem bil med počasnejšimi, nisem se maral grebsti, pa se mi tudi ni bilo treba, v mojem »rajonu« ni bilo velike konkurence, zato sem počakal in potem v miru odšel po ulici, potrkal na vrata in ponujal blagoslovljeni ogenj. V roko so mi tisti že navsezgodaj budni, ki so komaj čakali, da pridem, stisnili par tolarjev, čokolado ali pirh – lep občutek, ko si nekaj dobil, si nekaj prislužil za v tistih časih redke priboljške. Predvsem zato mi je bilo v veselje to jutro, otroške oči se pač zasvetijo ob vsakem darilu, tako zelo, da nisem opazil, kako zelo so se šele svetile oči ljudi, ki sem jih obiskal. Nekateri med njimi so skorajda moledovali, naj vstopim, ko sem se vljudno držal na vratih, da jim ne bi z dimom zasmradil stanovanja. Oni pa so želeli ravno to: »Pridi, pridi naprej, da bo cela hiša dišala po blagoslovu.« Pa sem vstopil – in prinesel blagoslov. In vonj po praznikih, tisti prvinski, nerazumljivi občutek, ki ga v sebi nosimo od ranega jutra do noči življenja.
Nositi drugim vonj po praznikih je odtlej zame nekoliko težja naloga. Prav hitro se človek pod bremeni vsakdanjosti ujame v rutino, da dela nekaj istega kot lani, isto kot vedno, samo da spelje. Vendar je čar praznikov, da so vsakič drugačni, čeprav delamo eno in isto stvar. Vendar ni potica nikdar enaka kot lani, nikdar ne moreš enako zapeti iste pesmi, kot je plamen velikonočnega ognja vedno drugačen, večno spremenljiva stvar. To je tisto, kar daje praznikom vonj, narediti nekaj več, spotiti se ob mesenju kruha, zmrzovati v jutru, da prideš do ognja, vedno znova pozdraviti, iti do hiše, kamor si lani nisi upal, narediti nekaj drugače kot bi sicer. Ker tudi Jezus letos ne bo vstal kot lani, drugače bo, drugače mora biti, drugje in na novo ga moram videti, da bi se velika noč zares zgodila. Ker ni stare velike noči, samo konzerva je vedno ista, preluknjana in črna, ogenj pa je vedno mlad.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 3, str. 75.

Med lepe spomine mojega otroštva štejem tiste, ko sem na veliki petek šla z mamo v cerkev "molit božji grob". Pod oltarjem, okrašenim s cvetjem, je bil kip v grob položenega Jezusa. Nekaj časa sva tiho molili, nato pa s poljubom počastili Jezusove rane. Kdaj so začeli pri nas postavljati božji grob? (Cirila)

Božji grob, postavljen v naših cerkvah, središče ljudske pobožnosti od velikega četrtka zvečer do velike sobote, spominja na pravi Kristusov grob v Jeruzalemu. Prve božje grobove so na evropskih tleh začeli postavljati proti koncu 12. stoletja. Na veliki petek, dan Jezusove krvave daritve na križu, ni bilo svete maše; posvečene hostije, ki so ostale od maše na veliki četrtek, so do 16. stoletja položili v nekak grob, ga s kamnom pokrili in zapečatili. Kasneje pa so v božji grob postavili monštranco, ki so jo zagrinjali s tančico v znamenje žalosti in Gospodove smrti. V naših krajih po starodavnem običaju postavljamo božji grob, ki dramatično ponazarja dogodke velikega petka in velike sobote. Te so prikazovali tudi s kulisami, ki so si jih omislili po mnogih župnijskih cerkvah. Božji grob se na veliki petek blagoslovi z molitvijo, ki vsebuje prošnjo: »Nebeški Oče ... prosimo te, naj vsi verniki, ki bodo pri tem božjem grobu molili, začutijo tvojo bližino in ljubezen«. (sč)

Nekega spomladanskega popoldneva sta se oče in sin z avtom odpeljala na podeželje, nenadoma je skozi odprto okno priletela čebela. Sin je imel močno alergijo na čebelje pike, zato je bil ves iz sebe, ko je čebela letala po avtu. Oče je opazil strah na sinovem obrazu, zato je ustavil vozilo in ujel čebelo v svojo dlan. Potem je odprl dlan in čebela je poletela. Deček se je znova prestrašil. Oče se mu je približal, odprl dlan in mu pokazal vanjo zapičeno želo. »Bodi brez skrbi. Mene je pičila, zato tebi ne more več škodovati,« ga je pomiril oče.

Jezusov prazni grob nam govori: “Bodi brez skrbi! Mene je pičila smrt in zato tebe ne more več raniti.” Prazni grob pričuje resnico o Jezusovem vstajenju ter nam zagotavlja vstajenje in večno življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2018), 42.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Moj prvi spomin velike noči hrani podobo moje mame, ki me je lepo oblekla, mi dala v roko enega od kovancev, ki jih je skrbno hranila, da ga je vsak od nas daroval ob tej pobožnosti – molitvi pri božjem grobu. Tiščala sem tisti kovanec kot zaklad, ko smo z mamo in očetom šli v cerkev. Pazila sem, da nisem umazala belih nogavic, da nisem preveč gledala okoli sebe.
Ko smo prišli v cerkev, je najprej pokleknil oče, za njim pa mama in k njej sem se stisnila jaz na koncu dolge vrste, ki se je po kolenih počasi bližala oltarju. Bila sem premajhna, da bi videla križ. Ko smo prišli dovolj blizu, sem pozorno opazovala, kaj naredijo drugi. Prvi je bil na vrsti oče. Bil je videti ganjen. Potem je mama rahlo potisnila mene najprej h križu. Že doma me je poučila o Jezusu, da je moral veliko trpeti in umreti na križu zaradi hudobije ljudi. “Jezus, nikoli ne bom hudobna,” sem mu obljubila. Sklonila sem se k njegovim nogam in ga močno poljubila, vstala in v nabiralnik spustila ves poten kovanec. Prijela sem očeta za roko in šli smo v klop, kjer smo sedeli in molili.
“Koliko ljudi prihaja Bugca kušn't,” sem se čudila, “in kako lepo so se vsi oblekli.” Premajhna sem bila in nisem še znala moliti, zato sem imela veliko časa, da sem gledala okoli sebe.
Od takrat sem vsako leto na veliki petek hodila v cerkev Bugca kušn't. Skoraj vsako leto so mi starši kupili nove čevlje, ker sem stare prerasla. Ko grem zdaj Bugca kušn't, se mi zdi, da mi nekaj manjka: kovanec in novi čevlji. A namesto kovanca dam v nabiralnik večji denar, namesto novih čevljev pa se ‘obujem’ z vero in ljubeznijo in doživljam Jezusovo žrtev s hvaležnostjo zanjo.
Z leti sem spoznala, da je vsak človek tako ali drugače v življenju postavljen v Getsemanski vrt. Trpimo z Gospodom in on trpi z nami kot takrat, ko je za nas krvavi pot potil.
Prišlo je leto, ko sem velikonočne praznike preživljala v bolnišnici. Na veliki petek sem v mislih šla Bugca kušn't in molit. Prosila sem, da bi šel kelih trpljenja mimo mene, dokler se nisem spomnila, da je Jezus v tisti težki uri vdano molil: Oče, naj se zgodi tvoja volja, ne moja.
Prišel je letošnji (2020) post in z njim virus, ki je spravil v grob množice ljudi po vsem svetu. Cerkve so se zaprle, maše in pobožnosti spremljamo po TV.
Danes je veliki petek. Pri obredih velikega petka in pri križevem potu sem bila v Vatikanu. Prevzel me je pogled na križ, ki je ostal nepoškodovan ob požaru cerkve sv. Marcela v Rimu. Ko je kamera približala Križanega, se mi je zdelo, da se njegove prsi dvigajo, da diha. Gledala sem v njegove zaprte oči v pričakovanju, da jih bo zdaj zdaj odprl …
Počastitev križa. Sveti oče je poljubil križ.
“Mi pa ne bomo mogli iti v cerkev Bugca kušn't,” sem se žalostila. Tedaj pa mi je pogled obstal na lepem križu, ki stoji na omari v naši dnevni sobi. Nevidna sila me je dvignila, vzela sem križ z omare in z njim šla do vsakega člana naše družine, da ga poljubi. Tako smo v našem začasnem svetišču šli Bugca kušn't.

HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 76.

Le malo ljudi ne pozna trpljenja. Slej ko prej se, hočeš nočeš, vsakdo sreča z njim. Vsak nosi svoj križ, nekateri vdano in molče, drugi razglašajo svoje trpljenje, ki resnično je ali pa tudi ne.
Zgarana žena in mati, upognjena od trdega dela in udarcev življenja, ne pozna samopomilovanja. Oprta na motiko si obriše pot s čela in nadaljuje z delom. Svoje trpljenje tiho daruje za svoje drage rajne. Njeno delo se prepleta z molitvijo.
Mlado dekle pripeljejo v cerkev na invalidskem vozičku. Njeno trpljenje lahko le slutimo. Tiha molitev je prošnja, da bi zmogla vdano prenašati bolezen, s katero se je morala sprijazniti.
Mladost prehitro mine in marsikdo se mora na starost sprijazniti s tem, da se poslovi od svojega doma in odide v dom ostarelih. Noče biti v breme mladim, ki ne vedo, da so starejši ljudje kljub onemoglosti pravi zaklad. Ne pomislijo, da se bo tudi njim mladost iztekla. Prepričani so, da je to še daleč, sedaj pa želijo uživati življenje. Ne zavedajo se, da nam življenje vrača samo tisto, kar dajemo drugim. Žal je vse več ljudi v jeseni življenja prepuščeno tujim ljudem. Le molitev jim pomaga premagovati domotožje in nositi križ do konca.
Tudi mladi so preizkušani v trpljenju. Ne dobijo zaposlitve, veliko je osamljenih, ne najdejo življenjskega smisla. Nekateri so bolni, drugi trpijo zaradi ločitev ali smrti v družini. Mlada žena zaman hrepeni po materinstvu. Tiho trpi in upa.
Velike bolečine so neme. Mlad fant, priklenjen na invalidski voziček, ne postavlja sebe v ospredje z nenehnim tarnanjem, ne govori rad o bolezni, v nasprotju z njim pa nekdo veselo kolesari, lahko hodi in skrbi zase, pa ob vsaki priliki toži, kako ni zdrav, kot bi želel. Ne moremo soditi o teži križa, ki ga nosi nekdo drug, a vendar je v takih primerih očitno, kdo v svojem življenju zori in kdo si želi le pozornosti, pomilovanja.
»Človek v težki preizkušnji preraste samega sebe in skuša osrečevati druge. S tem pa nehote osreči tudi sebe. Tak človek duhovno raste, zori v svojem trpljenju. Marsikdo se v stiskah in bridkostih sprašuje, zakaj Bog, ki je ljubezen, dopušča bolečino in trpljenje. Zakaj? Kje je Bog? Mar ne vidi, kako mi je hudo?« Tisti, ki v trpljenju raste, spozna, da ga Bog želi s tem nekaj naučiti. Spozna, da preizkušnje niso kazen, ampak milost. V tolažbo vsem trpečim je tudi ta lepa misel: »Moraš se sprijazniti z dežjem, če hočeš videti mavrico.«
Neža

V postnem času nam Cerkev priporoča molitev in premišljevanje križevega pota. Kje lahko najdemo bolj nazorno prikazano trpljenje in njegov smisel, če ne prav na Jezusovem križevem potu? Sčasoma se je izoblikovalo 14 postaj križevega pota, ki predstavljajo glavne dogodke Jezusove poti na Kalvarijo, vzete iz evangelija ali iz ustnega izročila (Veronika poda Jezusu potni prt, Jezus sreča svojo mater). Najprej so po križevem potu začeli hoditi romarji, ki so obiskali Jeruzalem in se tam ustavljali ob »postajah«, kot jih je ohranilo izročilo. Tudi danes vsak romar prehodi to pot imenovano »Via crucis« (Križev pot). Danes skoraj ni cerkve, ki bi ne imela križevega pota, največkrat upodobljenega z uokvirjenimi slikami. Večkrat je, zlasti ob božjepotnih cerkvah, križev pot tudi v naravi (kapelice).
Ob tvojem pismu, v katerem si zelo lepo prikazala razne »podobe« »križevega pota« ljudi našega časa, sem hotel opozoriti na Velikega Trpečega, ki je svoje trpljenje spremenil v najbolj dragoceno sredstvo za naše odrešenje. Trpljenje ljudi, zlasti nedolžnih, ostane še vedno velika uganka. Jezus na vprašanje »zakaj trpljenje?«, ni dal filozofskega odgovora, ampak je trpljenje sam sprejel nase. S svojim zgledom nam je pokazal, kako je trpljenje nekaj dragocenega, čeprav ga ne razumemo. Lahko pa ga sprejmemo in se zavemo čemu je potrebno: našemu očiščevanju in v blagor drugih. Res je: človek zori v svojem trpljenju. Jezus je o svojem in o vsakem trpljenju rekel: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24).
Danes, v dobi potrošništva, ko velja geslo: »Uživaj!«, ko vsa reklama spodbuja k temu in te hoče prepričati, da boš srečen, če boš kupil ta ali oni predmet, je težko govoriti o trpljenju, premagovanju, odrekanju, značajnosti, pokončnosti (kako starokopitno izrazoslovje!)… Pa vendar vsak dan odkrivamo: samo, če se znamo omejiti v svojih zahtevah, željah, pohlepu, sebičnosti, smo lahko srečni in osrečimo tudi druge. In prav trpljenje, ki nam nekaj vzame ali pa nam naloži težko breme, nam omogoča zorenje.

oče urednik Franc Bole, Človek zori v svojem trpljenju. (Pismo meseca). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 3, str. 6-7

Veliki petek je. S počasnimi koraki hodim ob reki. Sonce blešči na vodi in pomladni veter nemirno ziblje veje vrbe žalujke. Namenjen sem v cerkev k popoldanski pobožnosti križevega pota.
Tam pod mostom zagledam veliko gručo mladine. Konec pouka je in pred vrati so prazniki. Kakor običajno stojijo in sedijo v gručah s steklenicami alkohola v rokah. Obstanem in jih gledam. Na teh lepih, mladih obrazih je strašna praznina, odtujenost, izgubljenost. Sploh ne vedo, kaj hočejo – brez idealov, brez resnične sreče? Zdaj se jih ne bojim več. Moje usmiljenje je nekakšna vdanost. Božam jih s pogledi – polnimi sočutja in resničnega razumevanja. Ne vedo, kateri dan je danes! Čas odteka v gluho praznino človeške nemoči in bede. In koliko jih je! Nenavadno. Gledajo me in zazdi se mi, da jih je v resnici sram. Bruhajo v kalno vodo reke, ki teče dalje v neskončnost. V obraz me boža veter davnih, sladkih spominov.
Poženem se po ozki ulici proti starodavni cerkvi. Odrinem težka vrata in vstopim. Enaka tišina, a drugačne. Enak prostor sveta, a drugačen. Sveče gorijo z ognjem nekega težkega upanja. Začenja se križev pot – velikega petka. Sklenem roki. Z enkratnim pogledom preštejem ljudi. Kakih dvajset. Niti enega mladega človeka. Spomnim se prizora ob reki. Ki je za nas težki križ nesel! … Kam gre ta rod? Kam odhajamo prazni, odtujeni? Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil!
Slišim, da se za mano počasi odpro cerkvena vrata. Nekdo je vstopil. Ustavi se tik ob meni. Nehote se obrnem in začuden ostrmim. Ob meni stoji mlada srednješolka. Najina pogleda se nekam ponižno srečata in čudovito dotakneta. Mlado dekle. Na hrbtu ima šolsko torbo. Takšna je, kot vsi drugi, njej podobni. Preprosto oblečena, skromna, a neskončno živa in lepa. Moj občutek je nezgrešljiv. Doma je nekje tam daleč iz vasi pod hribi. Stoji ob meni in moli. Ena sama in edina, ki je začutila neustavljivo nujo, da to popoldne pride v cerkev. To je vera njene babice, njene mame, ki jo ima neizmerno rada. Začutila je čudno sveto dolžnost, da izpriča svojo vero v Odrešenika sveta. Začutim potrebo, da bi jo nežno pobožal. Nenadoma je polno tudi moje upanje. Prevzame me lahkotnost in sreča, ki se je ne da opisati. Skozi misli se vrstijo vprašanja in odgovori. Ena od vseh tam pod mostom, ki hočejo pozabiti, da so ljudje! Pokleknem. Ki je padel prvič pod križem … O Gospod, na kako strašni preizkušnji smo! Pomagaj nam.
Nenadoma dekle nemirno pogleda na uro. Vem, mudi se ji na vlak. Svojo dolžnost je opravila. Obrne se in obzirno odide. Tam nekje v domači vasi jo čaka dom, njeni dragi domači. Čakajo jo prazniki Vstajenja – novega, dokončnega Upanja in Ljubezni. Ko bo starejša in bo v tem mestu morda zdravnica, morda profesorica – bo za praznike še vedno hvaležno potovala tja, kjer so ji podarili največji dar človeškega življenja – smisel in človeško dostojanstvo. Tako je podobna meni, srečnežu … Pokleknem. Molimo te, Kristus, in te hvalimo – ker si s svojim križem svet odrešil …
Stanislav. Ognjišče (2012) 04, str. 24