V enem od Ognjišč sem zasledila podatek, da je na Slovenskem 2.386 cerkva. Od teh je zelo veliko posvečenih Materi Božji in mnoge od njih veljajo za božjepotne. Kdo jim lahko ‘uradno’ daje ta naziv?
(Veronika)

Na naših tleh stoji 326 cerkva, ki so posvečene Mariji. Lahko rečemo, da jim naziv božjepotne ‘neuradno’ dajejo prav verni ljudje, ki jih obiskujejo kot romarji. Mnoge je predstavil Franci Petrič v svojih petih knjigah Duša, le pojdi z mano (2000). ‘Uradno’ potrditev pa določa Zakonik cerkvenega prava (kan. 1230–1234), ki pravi: »Božjepotno svetišče se imenuje cerkev ali drug svet kraj, kamor zaradi posebne pobožnosti z odobritvijo krajevnega ordinarija romajo številni verniki … Krajevni ordinarij je pristojen za potrditev statuta škofijskega božjepotnega svetišča; škofovska konferenca za statut narodnega božjepotnega svetišča; samo sveti sedež pa za statut mednarodnega božjepotnega svetišča.« Slovensko narodno božjepotno svetišče je bazilika Marije Pomagaj na Brezjah, glavna škofijska pa so: Petrovče (Celje), Sveta Gora (Koper), Brezje (Ljubljana), Ptujska Gora (Maribor), Turnišče (Murska Sobota), Zaplaz (Novo mesto). ZCP naroča, naj se v božjepotnih svetiščih vernikom obilneje oskrbijo sredstva odrešenja, zlasti z obhajanjem svete evharistije in svete pokore. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 05, str. 48

... biti birmanski voditelj je včasih res noro dobro, drugič pa ti je odveč. S tem ni nič narobe. To je povsem normalno. Bistveno je, kako se boš s svojo nalogo soočil! Skupaj z Jezusom lahko pripelješ svoje birmance do prejema zakramenta zelo na hitro in površno ali pa se stvari lotiš zares. Nisi sam!

Da birmanske skupine ne bodo same sebi namen (in da se boš na srečanjih dobro imel tudi ti), poskusi takole:

RAZIŠČI SVOJE POSLANSTVO.
Biti birmanski voditelj ni najprej naloga ali obveznost – je služenje. Vedno ko je kriza, ko se ti ne ljubi lotiti priprave na birmansko skupino, pomisli, da delaš dobro za druge. Ti si korak pred njimi, zato jih zmoreš voditi. Sveti Duh je na tvoji strani. :) Deluje tudi tam, kjer tega sploh ne pričakujemo. Svojega dela se loti odgovorno, saj je pomembno, kako ga boš opravil. Birmanci so v tvojih rokah – zato se dobro pripravi in moli zanje. Pa še to: na birmanskih urah ne rastejo le tvoji birmanci, rasteš tudi ti!

PRIPRAVI SE NA BIRMANSKO URO.
Se ti Sveto pismo zdi preobsežno? O katekizmu pa nimaš pojma? Youcat – Priročnik za voditelje te bo usmerjal k pomembnim odlomkom iz Svetega pisma in Youcata. O Bogu in poti k birmi veš že precej več, kot se ti morda zdi. Da pa ne boš preveč v zadregi, ti Youcat – Priročnik za voditelje za vsako uro prinaša kratko teološko razlago, podano na preprost, mladosten način. Čas za branje in pripravo si vzemi kakšen dan pred srečanjem, da se podatki naložijo v tvoje možgane, tako Bogu daš priložnost, da preplete tvoje misli in ti pomaga priti do zaključkov in idej za delo z birmanci.

• 1. Za birmance je tu Youcat – Birma, ki neposredno nagovarja mlade iz tvoje birmanske skupine in jim nazorno, kot v romanu z dvanajstimi poglavji, razloži, za kaj gre pri pripravi na birmo.
  
  
• 2. Za voditelje pa je na voljo priročnik, kjer najdeš že v celoti pripravljene načrte za birmanske ure, ki so popolnoma skladni z dvanajstimi poglavji iz Youcat – Birme. Poleg tega ima vsako poglavje dodan članek s teološko podlago, ki ti kot birmanskemu animatorju posreduje potrebno predznanje.

Ves material te vodi k raziskovanju teme (da sam razumeš, kar deliš birmancem, in to počneš res suvereno), svetuje ti primerne odlomke iz Svetega pisma in te usmerja h katekizmu za mlade. V priročniku sta za vsako temo pripravljena tudi dva različna učna načrta za birmanske ure: eden težji, drugi lažji – ti svoje birmance najbolje poznaš in boš lahko izbral pravega zanje.
Youcat gradiva želijo biti aktualna, zato te priročnik spodbuja, da v svoje ure vključuješ izseke iz filmov, animacij, sodobno glasbo. V priročniku najdeš konkretne primere in namige, kako jih uporabiš na srečanjih.
Na koncu vsakega poglavja pa dobiš še gradivo, ki ga lahko skopiraš in uporabiš. V tej rubriki smo ga nekaj že predstavili, do konca leta pa ga bomo gotovo še nekaj.
Ta priročnik ti daje na razpolago obsežno bazo idej, predznanja, namigov, konkretnih delovnih listov, zasnovo birmanskih srečanj, ki ji lahko popolnoma slediš. Če pa kar prekipevaš od idej, uporabiš le en del, drugo pa si zamisliš sam. Začni s pripravami in videl boš, da se splača. Odkrivanje Boga je carsko.

POMEMBNEJŠI KOT VES TA MATERIAL PA SI TI
Za svoje birmance si namreč ti obraz priprave na birmo in s tem največkrat tudi obraz Cerkve. Pri tem ne podcenjuj svojega vpliva. Če boš pri vodenju birmanske skupine verodostojno in odprto zastopal svojo vero, bo to naredilo vtis na tvoje mlade. Tudi tedaj, ko jih cerkveni nauk morda ne bo takoj prepričal.
Delo birmanskega voditelja oz. animatorja je zelo odgovorno. Zato v svoj čoln vzemi Jezusa. Navsezadnje gre pri vsem skupaj za njegovo Cerkev. In brez njega tako ali tako ne bo šlo. Zato je smiselno, da za svojo birmansko skupino tudi redno moliš. Tedaj, ko stvari ne potekajo preveč dobro, pa tudi takrat, ko je vse čudovito.
Pa še to: poišči duhovnega voditelja, ki ti bo pomagal, ko boš v osebni stiski ali ga boš lahko poklical, če bodo vsebine zate prezahtevne. Dogovorita se za redna srečanja.

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani, v: Ognjišče 5 (2017), 86-87.

Bill je bil odličen podjetnik, a se je zaradi prenapornega dela vdal pijači. Ločil se je od žene in zapustil družino. Tudi njegovo podjetje je propadlo. Ko je nekega dne hodil po cesti, je na tleh zagledal zakrivljen, rjast žebelj. Prišlo mu je na misel, da je podoba njega samega. Pobral je žebelj in ga dal v žep. Doma je vzel v roke kladivo in ga začel ravnati. Potem ga je očistil rje. Postavil ga je ob nov žebelj in videl, da je težko ugotoviti razliko med njima. Prešinilo ga je spoznanje, da se lahko, podobno kakor ta žebelj, tudi on zravna in očisti. Zavedal se je, da ne bo lahko, vendar mu je uspelo.
Danes je Bill spet s svojo družino in uspešno opravlja gradbene posle. Tisti rjasti in zakrivljeni žebelj mu je odprl oči, da lahko na novo začne svoje življenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2023), 41.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sv. Pavel nam v Pismu Galačanom zelo nazorno pove, kaj so sadovi Duha, in kako se kažejo v življenju tistih, ki hodijo v Svetem Duhu (prim. Gal 5, 22). Bog nam po Svetem Duhu daje darove, mi pa smo povabljeni, da te talente v sebi odkrivamo, jih v sebi udomačimo in koristno uporabimo Sadovi nastanejo, ko darovom dodamo svojo ‘sestavino’; ko jih sprejmemo in jim damo prostor ter z njimi sodelujemo, takrat postanejo v nas sadovi Svetega Duha. Prva med njimi je LJUBEZEN, in zadnjič smo omenili čudoviti Pavlov slavospev ljubezni (1 Kor 13,4-7). Danes pa spregovorimo še o veselju, miru, potrpežljivosti in dobrohotnosti.

VESELJE
Veselje je najbolj prepoznavno znamenje božjega kraljestva, ki prihaja. Že Jezusov prvi prihod je spremljalo veliko veselje: »Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo« (Lk 2,13).
Kristjan že dolgo pozna resnico, ki jo je danes potrdila tudi medicina in znanost: smejati se ni samo nekaj, kar je značilno za otroke, to ni nikakršna otročarija; smeh dobro dene ljudem vseh starosti in je zdravilo za telo in duha.
Tudi Bog se smeje (Ps 2,4) in Sveto pismo je polno veselja: samo Nova zaveza ga omenja 250 krat. Ameriški teolog Harvey Cox je zapisal: »Smeh je eden od načinov, s katerim lahko pokažemo, da smo kristjani, smemo ga primerjati znamenju križa, ki je najbolj prepoznavno znamenje kristjanov.«

Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu torej pomeni tudi biti polni radosti, prekipevati od veselja, ne samo biti dobri, ampak tudi prijetni, simpatični … Če je človek podoba in slava Boga, se to toliko bolj pokaže takrat, ko o kristjanu kdo reče: Kako prijeten, simpatičen je ta človek! Morda je to največja možna pohvala tako za človeka kot tudi za Boga, njegovega Stvarnika. In veliko pomoč za razumevanje življenja nudijo starši, ki se dajo voditi Svetemu Duhu in si prizadevajo za veselje v družini. »Če iz srca jemljemo in drugim dajemo, se vrača v podvojeni meri. Razdajaj veselje, če hočeš biti vesel. Razdajaj srečo, če hočeš biti srečen,« je zapisal Franc Sodja.
Sveti Duh ni cmerav, dolgočasen, nezanimiv, … sitnež, ki stalno samo stoka … Ne, Sveti Duh ne prenaša zamorjenosti! Mistikinji prejšnjega stoletja Madeleine Delbrel je bila navdihnjena molitev, ki bi jo morali večkrat premišljevati vsi, ki se pripravljajo za pot v Svetem Duhu: »Gospod, daj, da to naše življenje ne bo podobno šahovski igri, pri kateri je vse vnaprej preračunano; tudi ne tekmi, na kateri se je treba strogo držati pravil; življenje naj ne bo podobno matematičnemu problemu, s katerim si razbijamo glavo; marveč naj bo to praznovanje brez konca – na katerem se obnavlja srečanje s teboj. Kot ples, med rokami tvoje milosti, v vesoljni glasbi ljubezni …«

MIR
Medtem ko je graditeljem babilonskega stolpa zmešal jezike (1 Mz 11,1-9), so ob njegovem prihodu na Binkošti (Apd 2,1-11) vsi razumeli tisto, kar so govorili apostoli, ko so oznanjali “velika Božja dela” (Apd 2,11).
Sveti Duh združuje, je graditelj edinosti, miru in sloge. »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha« (1 Kor 12,13). Kdor hodi v Duhu, si prizadeva za edinost in želi mir. Z drugimi besedami: misli na mir, govori besede miru in zna najti način, kako tudi v praksi nekaj narediti za mir.
Misli miru. Vse se rojeva v glavi posameznika, tudi mir. Orožje samo ne ubija; človek je tisti, ki se odloči, da ga bo uporabil za ubijanje, on je tisti, ki hoče ubijati. Ko bodo ljudje razoroženi v glavah, bodo razoroženi tudi v srcu, tudi v rokah.

Mir ne bo mogel zavladati v svetu, dokler se ne bo nastanil v človeškem srcu (sv. Janez XXIII.)

Besede miru. Pisateljica Simone de Beauvoir je zapisala, da obstajajo besede, ki imajo podobno ubijalsko moč kot plinske celice. Nekatere od teh so pravi projektili: ‘Norec’, ‘Butec’, ‘Nimaš pojma’ … Na drugi strani pa so tudi besede, ki pomirjajo, božajo: ‘Smem’, ‘Hvala’, ‘Oprosti’, ki jih je papež Frančišek svetoval kot ključ, s katerim odpiramo vrata do sreče in miru v družini.
In na koncu še dejanja miru. Najbolj preprosto in pristno dejanje miru je nasmeh, sledi mu spoštovanje, sprejemanje drugih, dejavno služenje in odpuščanje. Nekega dne je prišla k sv. Frančišku Saleškemu neka malo bolj živčna ženska in ga vprašala: »Kaj bi lahko storila za mir na svetu?« Sveti škof iz Ženeve ji je mirno odgovoril: »Začnite s tem, da nekoliko bolj tiho zapirate vrata!« Tudi dobra vzgoja je pot miru: tudi tako hodimo v Duhu.

POTRPEŽLJIVOST
Včasih rečemo ‘sveta potrpežljivost’ (to pomeni, da potrpežljivost iz nas dela svetnike). Mi smo tisti, ki moramo znati povezati potrpežljivost s Svetim Duhom. Padre Mariano, slavni televizijski pridigar (1906–1972), je takole govoril o potrpežljivosti: »Ne vem, če je bilo kdaj kakšni svetnici ime Potrpežljivost, bila bi pa zelo potrebna. Nekoč mi je neka zelo razgledana oseba rekla, da so za naše življenje zelo pomembne tri stvari: ščepec znanosti, žlica modrosti in sod potrpežljivosti. Da bi živeli – je nadaljeval oče Mariano – in dovolili tudi drugim, da bi živeli v miru. Če nimamo svetnice, ki bi se imenovala Potrpežljivost, pa je gotovo potrpežljivost tista, ki nas vse dela svetnike …«

Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh. (papež Frančišek)

Hoditi v Duhu pomeni oborožiti se s potrpežljivostjo, ker je potrpežljivost božja iznajdba. Bog biva (J), toda je potrpežljiv tudi v svojem delovanju, nič se mu ne mudi tega razlagati. Kako resničen je pregovor, da “božji mlini meljejo počasi”. Oborožiti se s potrpežljivostjo je tudi ena od številnih hčera modrosti. Trenutek potrpežljivosti nas obvaruje pred veliko zablodo; trenutek nepotrpežljivosti pa nam lahko uniči življenje … Biti moramo potrpežljivi sami s seboj, prav tako kot je Bog neskončno potrpežljiv z nami. Sv. Frančišek Asiški je dejal, da »Božji služabnik ne more spoznati, kolikšno potrpežljivost in ponižnost ima v sebi, dokler mu gre vse po volji.« Naš pregovor pravi, da je “potrpljenje božja mast, gorje pa tistemu, ki se z njo maže … da potrpežljivost odpre železne duri.

Potrpežljivost je oblika krščanskega poguma in srčnosti. Lažje se je boriti proti zlu in premagovati zlo, kakor prenašati hudo. (Tomaš Špidlik)

Vsekakor drži, da je dejavna potrpežljivost (še enkrat poudarimo, da to ni neodločnost) krepost velikih duš: krepost duš ki hodijo v Svetem Duhu. Ko nam nimamo potrpežljivosti in bližnjega ne znamo sprejeti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi in napakami, tedaj začnejo razpadati družine, združenja, skupnosti …

DOBROHOTNOST (BLÁGOST)
Znani italijanski razlagalec Svetega pisma Gianfranco Ravasi je zapisal, da je blágost, o kateri tu govori sv. Pavel, “dobrohotnost, ki odpušča”. Hoditi v Duhu, zato pomeni tudi sprejemati in odpuščati.
Sprejemati je ena največjih moči Boga (ali morda Bog ne živi tako, da odpušča), ki jo svet tako zelo potrebuje.
V začetku našega tisočletja lahko odpuščanje postane ena najbolj revolucionarnih idej, ki so si jo kdaj koli ljudje izmisliti, da bi preživeli. Francoski mislec Philippe Lacoue-Labarthe zatrjuje: »Nekaj mi pravi, da je odpuščanje najbolj ponižna beseda, nekaj najtežjega, nekaj, česar si Zahod ni nikoli upal izgovoriti in ki se jo moramo naučiti izgovarjati, sicer se utopimo.« Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo. Ko otrokom govorimo o Jezusu, moramo najprej pokazati na njegovo dobroto, usmiljenost in odpuščanje, to so lastnosti srca … Odpuščanje v svojem življenju uresničuje, kdor začne odpuščati najprej najbližjim doma: ženi, možu, otroku, sestri, bratu.

Kako težko je odpuščati, človek opazi šele tedaj, kadar mora to storiti sam. In koliko ljubezni je treba za to, da to stori. Pa koliko lahko s tem doseže! (Jörg Zink)

Kdor se pusti učiti Svetemu Duhu, pozna besedo odpuščanje. To se zdi težak jarem, vendar gre za velik dar: Kdor lahko odpusti, dejansko uresničuje Božjo voljo. »On, ki nas je učil prositi za naše dolge, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje,« pravi sv. Ciprijan.
»Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati,« nas spodbuja papež Frančišek.

Kliči v meni, Sveti Duh

Kliči v meni,
Sveti Duh,
Boga in njegovo pravičnost.

Moli v meni,
Sveti Duh,
za veselje in gotovost.

Kliči v meni,
Sveti Duh,
po svobodi in življenju.

Jokaj v meni,
Sveti Duh,
od bolečine in žalosti.

Toži v meni,
Sveti Duh,
čez ločitev in smrt.

Poj v meni,
Sveti Duh,
pesem osvobojenja.

Raduj se v meni,
Sveti Duh,
v deželi živih.

Anton Rotzetter 

še nekaj misli na pot

Resnični mir ni sad zgolj človeških prizadevanj, ampak je vedno tudi sad našega sodelovanja z Bogom. (Stanislav Zore)

Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi. (sv. Janez Bosko)

Mir na svetu je odvisen od prvenstva Duha! Mirna prihodnost človeštva je odvisna od ljubezni. (sv. Janez Pavel II.)

Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje. (Alojz Rebula)

Ne vlada vselej svet pokoj / sred tihega zidu; / če ne prineseš ga s seboj, / ne najdeš tu miru. (Simon Gregorčič)

Potrpežljiv človek je boljši kakor junak, gospodar nad svojim duhom boljši kakor osvajalec mesta. (Pregovori)

Bog me ne spodbuja, naj bom popoln, temveč potrpežljiv, naj bom strpen in skušam razumeti slabotnost pri drugih, še zlasti pa pri sebi. (John Powell)

Svet odrešuje božja potrpežljivost in ga ruši nepotrpežljivost ljudi. (Benedikt XVI.)

Odpuščanje poznamo samo tedaj, ko smo se naučili odpuščati. Ljubezen, ki jo občutimo, poznamo le, če smo jo izkazali drugim. (Louis Evely)

In Ti si tako dober, saj z menoj / si bil usmiljen, in da zdaj sem Tvoj, / Gospod, podaril si mi odpuščanje! (France Balantič)

V krotkosti in ponižnosti srca obstoji milost sprejemljivosti, govorjenja, ravnanja, milost potrpežljivega prenašanja, sočustvovanja, molčanja in opogumljanja. (sv. Janez XXIII.)

Če bi Bog ne odpuščal, bi bila nebesa prazna. (berberski pregovor)

 pripravlja Marko Čuk

To vprašanje se mi zdi najbolj sporno. Po mojem je to podobno poganom in plemenskim obredom češčenja, čeprav se skozi celo Sveto pismo ponavlja svarilo, naj se varujemo malikovanja in podobnih reči. Naj navedem nekaj primerov: »Ne delaj si rezanih podob … ne moli jih in ne časti jih« (2Mz 20,4-6). »Njih maliki so srebro in zlato, delo človeških rok … Njim bodo podobni, ki jih delajo, vsak, ki vanje zaupa« (Ps 115,4-8). »Jaz sem Gospod, to je moje ime, svoje časti ne dam drugemu, ne svoje slave malikom« (Iz 42,8).
Kot sem prebral, je bilo leta 754 razglašeno češčenje podob kot kaznivo dejanje, češ da ga je vpeljal satan, da bi ljudi zvabil od Boga. Prav tako je bilo na znanem koncilu v Efezu v četrtem stoletju in še pozneje v 16. stoletju v Zürichu v Švici. Za sklep tega slopa pa še navedek iz evangelija: »Bog je duh in kateri ga molijo, ga morajo moliti v duhu in resnici« (Jn 4.24).
Branko

Vprašanje češčenja svetih podob in svetnikov je zares staro vprašanje in od časa do časa je še posebej močno izbruhnila dilema, ali gre pri tem za idolatrijo (malikovanje), torej za češčenje stvari na način, ki gre samo Bogu, ki je edini Stvarnik vsega. Zlasti v Svetem pismu stare zaveze najdemo izredno močno poudarjeno prepoved upodabljanja Jahweja. To je povsem razumljivo, če se zavemo, da so Izraelci živeli sredi kulture mnogoboštva in so tudi sami iz nje izšli. Ko pa se jim je Bog začel razodevati kot edini in presežni, so počasi zapuščali predstave o bogovih iz mnogoboštva. Tudi pri Izraelcih ni šlo gladko, ampak poznamo najprej obdobje, ko so verovali sicer v Jahweja, a dopuščali obstoj tudi drugih bogov; a so ugotavljali, da je njihov Bog močnejši od vseh bogov sosednjih narodov. To jih je počasi pripeljalo do strogega, radikalnega enoboštva. Iz teh okoliščin je povsem razumljivo, da jih je postava učila, da si Boga ne smejo upodabljati, da jih ne bi zaneslo nazaj v mnogoboštvo. A to ni pomenilo, da jim stvari niso pomagale v njihovem odnosu z edinim Bogom. Spomnimo se samo na znamenje, ki ga je dal postaviti Mojzes, ko so se pojavile strupene kače. Kdor ga je z zaupanjem v Jahweja pogledal, ni umrl. Končno so imeli tudi skrinjo zaveze, shodni šotor in kasneje tempelj kot svete stvari, ki so jim pomagale pri izražanju in doživljanju vere v enega in edinega Boga. To so bile zanje svete stvari – čeprav jih niso zamenjevali za Jahweja.
V tej smeri lahko vidimo tudi razvoj svetih podob in češčenja svetnikov v krščanstvu. V novi zavezi se je Bog učlovečil in živel med ljudmi v človeški podobi, čeprav je dajal vedno jasno vedeti, da njegovo telo ni Bog, ampak pravo človeško telo. A hkrati je tudi pokazal, da je to telo tesno povezano z njim kot Bogom, da v njem deluje Bog, in da kdor vidi njega, vidi Očeta. Zaradi učlovečenja Božjega Sina, druge Božje osebe, se je v krščanstvu že zelo zgodaj uveljavila praksa, da so Kristusa pričeli simbolno upodabljati: kot dobrega pastirja, v časih preganjanj simbolno tudi kot ribo … Zelo kmalu so začele nastajati tudi ikone, saj tradicija govori celo o tem, da naj bi pisal ikone tudi sv. Luka, evangelist. Vendar je bilo v krščanstvu dokaj jasno, da so to samo upodobitve, samo pripomočki za vstopanje v odnos z ‘živim’ Bogom, in da češčenje ne gre stvarem, marveč Bogu osebno.
Res pa je, da so se pojavljale tudi zlorabe in nepravilno uporabljanje podob, in da se je zato pojavljalo občasno tudi nasprotovanje uporabe podob. Takšno obdobje je bilo tudi v 8. stoletju, ko je bilo močno gibanje imenovano ‘ikonoklazem’, ki ni samo nasprotovalo češčenju ikon, ampak so ikone celo uničevali. Res je, kar piše spraševalec, da so leta 754 prepovedali češčenje ikon. A to so naredili na koncilu, ki ga je sklical cesar Konstantin V. in v vesoljni Cerkvi ni bil nikoli priznan, ampak celo razglašen za neveljavnega. Nasprotno pa je bil veljavno sklican in izpeljan 2. nicejski vesoljni cerkveni zbor leta 787, ki pa je obsodil početje ikonoklastov in potrdil upravičenost češčenja ikon ali svetih podob, tako Kristusovih kot Marijinih in svetnikov. To svojo odločitev so koncilski očetje naslonili prav na dejstvo, da se je Bog sam učlovečil in tako na povsem viden in zemeljski način ‘predstavil’ samega sebe, ki je sicer duh in nima telesa. Pri tem so izhajali iz verske resnice, da sta se v Jezusu Božja in človeška narava neločljivo združili, čeprav sta odtali nepomešani (vesoljni cerkveni zbor v Kalcedonu leta 451). Glede omenjenega efeškega vesoljnega cerkvenega zbora moramo spet ugotoviti, da so, prav nasprotno, potrdili splošno prakso češčenja Marije kot Bogorodice, čemur so nekateri nasprotovali, češ da je Marija kot ustvarjeno bitje lahko rodila samo Jezusa kot človeka, kar pa je seveda kristološka zmota.
S tem je bilo spet jasno izraženo, da krščansko češčenje podob ne nasprotuje prvi Božji zapovedi, ki prepoveduje malikovanje stvari. Prav na omenjenem nicejskem zboru so izjavili, da se “podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru” in “kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana”. Izpostavim še lahko stalno prepričanje Cerkve, da ločimo dve vrsti češčenja: podobam gre “spoštljivo češčenje” (gr. dulija, lat. veneratio), samo Bogu pa “najvišje češčenje” (gr. latrija, lat. adoratio). Torej se v izvornih jezikih ločita obe stvarnosti že po besedi, kar v slovenščini ni tako razvidno. Naj navedem glede tega tudi odlično misel sv. Tomaža Akvinskega: “Bogovdano češčenje ni namenjeno podobam, kolikor gledamo nanje le kot na neke stvarnosti, temveč kolikor kot podobe vodijo k učlovečenemu Bogu. Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba predstavlja.”

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str 62-63.

Profesor je potoval z vlakom. Potniku, ki je sedel nasproti, se je pohvalil: »Jaz sem zelo znan profesor. Ko govorim, me vsi poslušajo z odprtimi usti.«
Sopotnik: »To se dogaja tudi meni.«
»Ste tudi vi profesor?«
»Ne, zobozdravnik!«

Človek, ki se hvali in šopiri, je podoben petelinu, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 82.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Že v otroštvu mi ni bilo dano hoditi v cerkev. Od 13. do 18. leta starosti sem živela po domovih, kjer so nas vzgajali brez vere. Tako sem počasi pozabila na Boga. Le v primeru, da sem se znašla pred cerkvijo, sem začutila željo, da bi vstopila.
Ko sem se vrnila domov, sem molila za bodočega moža (to molitev sem našla v svoji ‘mašni’ knjižici). Dobila sem pridnega, delovnega, skrbnega in, kar mi je bilo najvažnejše – vernega moža. A tudi tu se je satan poigral z nama. Na zvit način so ga spravili k UDBI, čeprav med služenjem vojaščine ni hotel v partijo ...
In tako se je počasi začelo. Rodili sta se nama dve hčerki 13 mesecev narazen. Živela sva skromno, saj sva živela pri njem v skromnem podstrešju brez sanitarij in vode. Že pri drugem porodu sem imela hude težave, nato pa sem spet zanosila. Tedaj so začeli pritiskati name vsi, češ, kaj pa če umreš, mož je ves obupan izjavil, da bo ‘spokal’ v Nemčijo, kar me je še posebno prizadelo. Pritisk je bil tudi iz vrst delodajalca: sedaj imaš priložnost dobiti delo za stalno, dovolj imaš dva otroka.
Nisem se zavedala, da je že takoj ob spočetju to živo bitje, kje neki! Govorili so celo, da ni nič, dokler ne začne brcati. Groza me je sedaj, ko tole pišem.
Ko sem prišla iz bolnišnice, je tašča začela vpiti name ‘morilci!’ To me je strašno vznemirilo. Odpovedala mi je vsako pomoč. On na terenu, jaz sama z dvema otrokoma, ranjena, razočarana ... Šele danes po več ko 50 tih letih ji dam prav. Zakaj je nisem poslušala?! Prepozno!
Čez leta, tik pred birmo mojih deklet, smo morali prekiniti s Cerkvijo. Ostalo je samo garanje za vsakdanji kruh in skrbi za dom in otroke.
Kako sem se spovedala, se sploh ne spomnim. Nikakor ne morem priklicati tega v spomin. Sedaj me vedno bolj skrbi, če se tega sploh nisem spovedala!?
Sedaj ko sem v pokoju, sem začela spet hoditi v cerkev. Postala sem čisto drug človek. Naročila sem verski tisk, začela brati in v okviru možnosti tudi sodelovati v cerkvenem občestvu. Tako sem vedno bolj spoznavala svojo zmoto. Starejša ko sem, bolj ko me tarejo bolezni, bolj ko se bližam svojem prehodu v večnost, bolj me skrbi in peče.
Večkrat sem že hotela opraviti življenjsko spoved, a mi nikoli ne uspe. Vedno se vsem tako mudi, spovedniki ne želijo poslušati naših grehov, samo potolažijo me in odvežejo vseh grehov, ki sem jih hotela povedati. Potolažena odidem.
Pa se je primerilo, da sem nedavno nazaj zvečer, ko sem legla, poslušala po Radiu Ognjišče, da je tista žena, ki je naredila splav, morilka, se izobči iz Cerkve in nima pravice do spovedi. Župnik ji mora dati neko posebno odvezo, da gre sploh lahko v spovednico.
Sedaj vas sprašujem, kako je s tem? Naglušna sem in nisem čisto dobro razumela. Tako je pač bilo včasih po starem, je bilo rečeno, kako je pa sedaj?
Moram se z nekom pogovoriti, ker me to spravlja v obup. Mož in otroci me sploh ne podpirajo v tem, češ, mi pač ni bilo dano. (Jaz pa sem kot dekle sanjala o veliki družini z desetimi otroki.)
Sedaj sem prepričana, da bova z možem kaznovana, rod se bo ustavil. Pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo. Hčere še po tihem molijo, otroci nočejo o tem nič slišati. Saj veste: moderno je bilo – se bodo sami odločili.
Ko so bili vnuki majhni, smo molili sveti angel, potem se nisem smela več vtikati.
Vse bolečine in delo podarjam Jezusu, svoj križ z veseljem nosim za Njim, ki se je usmilil celo desnega razbojnika ...
Duša

Ne pretiravam, če zapišem, da si nisem mislil, koliko pisem prihaja na uredništvo na temo bolečine mater po splavu. Eno izmed njih je tudi vaše. Na nekatere stvari glede splava in žalovanja po njem smo v preteklosti že odgovorili: v pismu meseca v marčevski številki Ognjišča, pa tudi v preteklih Ognjiščih. En odgovor je tudi v knjigi Pisma Bogdanu Žoržu (Nihče mi ni stal ob strani in mi ni povedal o negativnih posledicah splava, str. 44–52). Gotovo boste v teh odgovorih našli tudi zase kakšno misel.
Ponovno moram poudariti, da ni odgovorna samo žena, ki naredi splav, ampak nosi odgovornost tudi družba. To se lepo vidi v vašem primeru. Grozila sta vam mož in delodajalec. Tudi ravnanje tašče ni bilo najbolj krščansko. Zmerjala vas je z morilko in bila jezna na vas. S takim obnašanjem vam ni pomagala prebresti travme, ki ste jo doživeli in, kar je najvažnejše, ni vam pomagala h kesanju in spreobrnjenju. Pomislite, kaj bi bilo, če bi vam mož dejal, da vam bo stal ob strani tudi ob rojstvu tretjega otroka, da bi vam ne grozil delodajalec, da bi vam tašča zagotovila pomoč ob otrokovem rojstvu in pri njegovi vzgoji ...
Papež Frančišek priznava, da je Cerkev doslej storila le malo, da bi pomagala ženskam v zelo težkih situacijah, na primer takim, ki trpijo zaradi izjemne revščine ali so zanosile ob posilstvu. Zato spodbuja, da bi tem preskušanim ženskam več in bolj pomagali. Na papeževo vabilo se tudi pri nas odzivajo posamezniki in ‘zavodi’ (npr. info@zavod-biser.si ali 080 50 03; info@zavod-zivim.si ali tel. 040 577 468), ki bi radi nosečnicam v stiski pomagali in se zato nosečnica v stiski lahko na njih tudi obrne. Morda jih tudi vi pokličete in se z njimi pogovorite ali dogovorite za osebni pogovor. Nekateri tudi organizirajo mesečna molitvena srečanja za nosečnice v stiski. Prav tako papež podpira različna mednarodna gibanja, tudi gibanja pro-life (za življenje), ki bi rada pomagala zmanjšati število splavov.
Sprašujete, kdo lahko odpusti greh ženi, ki je naredila splav. P. Vinko Škafar takole piše:
Po do sedaj veljavnem Zakoniku cerkvenega prava, kanon 1398, tistega, ki “učinkovito oskrbi odpravo plodu, zadene vnaprej izrečeno izobčenje”. To pa pomeni, da lahko po tej cerkveni določbi (kanonu) ob zakramentalni odvezi prekličejo “vnaprej izrečeno izobčenje” samo škofje in od Svetega sedeža ali krajevnega škofa pooblaščeni duhovniki oz. samo ti so lahko do začetka izrednega jubilejnega leta usmiljenja dajali odvezo za greh splava. Papež Frančišek kot vrhovni predstojnik katoliške Cerkve, ki lahko daje tudi spregled od predpisov (kanonov) v Zakoniku cerkvenega prava, pa je v izrednem jubilejnem letu usmiljenja (od 8. decembra 2015 do 20. novembra 2016) pooblastil vse duhovnike, ki imajo oblast spovedovati, da lahko podelijo odvezo tudi za splav. Ob koncu jubilejnega leta je papež Frančišek vsem spovednikom za nedoločen čas podaljšal možnost podelitve odveze za umetno prekinitev nosečnosti oziroma načrtovani splav. Torej vas tega greha lahko sedaj odveže vsak duhovnik. V posebnem apostolskem pismu, v katerem je podaljšal to pooblastilo, je papež zapisal: »Želim sicer znova kar najtrdneje poudariti, da je splav zelo hud greh, saj konča nedolžno življenje. A po drugi strani lahko poudarim in moram poudariti, da ni greha, ki ga Božje usmiljenje ne bi moglo doseči in izbrisati, če najde skesano srce.« Papež seveda daje jasno vedeti, da ne spreminja temeljnih naukov Cerkve, saj je v dokumentu Radost življenja o splavu zapisal: »Od Cerkve ne moremo pričakovati, da bo spremenila odnos do tega vprašanja.«
Tudi vaša trditev, da bosta “z možem kaznovana in se bo rod ustavil, ker pri treh vnukih kaže, da potomcev ne bo”, je bolj prepričanje, ki izhaja iz občutka krivde, kakor pa resnice. Napačno si je predstavljati Boga, ki takole ‘na prvo žogo’ kaznuje. Kaj vse bi se dogajalo z nami, če bi nas Bog za vsako malenkost sadistično kaznoval? Ne, naš Bog je ljubeč Oče, ki želi, da bi vsi živeli po njegovih zapovedih ter bili srečni ter končno prišli k njemu. Se pa ljudje sami kaznujemo s svojim grešnim življenjem, ko se ne držimo božjih zapovedi. Morda je najbolj očiten izraz tega naš odnos do Božjega stvarstva. Neodgovorno ga uničujemo in sedaj že čutimo negativne posledice. Podobno, čeprav ne tako očitno, je tudi z drugimi zapovedmi. Vaša bolečina z vnuki je bolj povezana z dejstvom, da niso bili deležni verske vzgoje in danes živijo brez odgovornosti in pogleda v prihodnost, ampak samo za užitek v sedanjem trenutku.
Lepo je, da ste se v zrelih letih približali veri. Upam, da boste v veri našli moč, da boste premagali občutek krivde. In kaj konkretno narediti? Ker pravite, da težko dobite spovednika, ki bi vas poslušal in ker niste čisto gotovi, da ste se greha pravilno spovedali, vam predlagam, da se s kakšnim spovednikom dogovorite za življenjsko spoved. Nekako razumem spovednike, ki se vam ne morejo dolgo posvetiti, če je pred spovednico dolga vrsta. Zato telefonirajte kakšnemu duhovniku, morda redovniku v samostanu, in se dogovorite za življenjsko spoved, ki bo pač trajala dlje časa. Prepričan sem, da se boste po spovedi in pogovoru z duhovnikom umirili, saj boste deležni Božjega odpuščanja in okusili njegovo neizmerno ljubezen.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 5, str 38-40.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (10)

NALOGE RAZSVETLJENIH PO DUHU

Hoditi s Svetim Duhom pomeni tudi zavzeto izpolnjevati tri obveznosti, ki nam jih nalaga “ogenj, ki razsvetljuje”.

Svetlobe si ne smemo razlagati po svoje
Dobro je dobro, zlo je zlo. Prerok Izaija je svaril: »Gorje njim, ki hudemu pravijo dobro, dobremu pa húdo, ki temo delajo za luč, luč pa za temo ... (Iz 5,20)

Človek najbolj živi, je najbolj poživljen in se čuti najbolj izpolnjenega, če mu uspe, da po njegovih mislih, besedah in delovanju sije v svet Sveti Duh sam, Očetova in Sinova Ljubezen. (Marjan Turnšek)

Ne moremo se “delati norca” iz vrednot. Med ‘biti prebrisan’ in ‘biti goljuf’ je silno majhna razdalja. Ne moremo se šaliti ali se celo norčevati s svetlobo, iz Resnice. Tudi laži se danes hitro posodabljajo in prilagajajo času, zelo so prefinjene in prežijo od vsepovsod. Italijanski pisatelj in TV voditelj Cesare Marchi je skušal narediti spisek sodobnih laži, ki pa je kmalu zastarel in je iz leta v leto daljši. Takole gre: usmiljenja vredna laž: tista, ki jo izreče zdravnik; predrzna laž: lovska; časnikarska: prodanih sto tisoč izvodov; pogrebna: vzoren oče in nadvse pošten državljan; šolska laž, po neupravičeni odsotnosti: sin je ostal doma, ker je imel močan glavobol; gledališka: na veliko željo vseh; telefonska: počakajte, prosimo, trenutek; turistična: vse je vključeno v ceno; govorniška: kratek bom; železničarska: ekspresni vlak ... Tem lažem bi lahko dodali še kakšno: “Po mojem skromnem mnenju.” – “Neodvisni časnik.” – “Mlad, pošten, iz dobre družine, iščem ...”

Kam je izginila luč?

Pridi, Sveti Duh in nas spomni na tisto, kar si nekoč že navdihnil svetopisemskemu pisatelju »Boljši je revež kakor lažnivec« (Prg 19,22).

Res je ‘boljši’, ker laž vse uniči. Ruski pisatelj Anton Čehov je zapisal: »Uši uničijo rastlino, rja razje kovine, laž uniči dušo!« Gandhi je temu dodal: »Kot kaplja strupa uniči celotno vedro mleka, tako že čisto majhno pomanjkanje resnice ugonobi človeka.«
Misliti, da lahko hodimo s Svetim Duhom in se poslužujemo laži, je podobno kot misliti da lahko obstaja železni predmet iz lesa!

Naloga krščanske razumnosti je, da v luči vere in s pomočjo darov Svetega Duha pokaže pot, na kateri mora delovati ljubezen. (Bernhard Häring)

Svetlobo moramo deliti
S svetlobo moramo oskrbeti tudi druge. Ni važno kakšen je njen vir: lahko je to sončna svetloba, ki jo je širil okrog sebe sv. Jožef Cottolengo, ‘genij dobrote’ iz Turina, ki so ga imenovali tudi ‘trgovec s soncem’; lahko je to luč svetilnika; včasih pa je dovolj že ena vžigalica, vendar mora biti prižgana.

Bog nam je dal talente “za rast in zorenje”: za vero, ki navdušuje, za upanje, ki poživlja, za ljubezen, ki razsvetljuje, za Duha, ki opogumlja in bodri. (Lojze Bratina)

ODPRTI ZA SADOVE DUHA

Končno, hoditi v Svetem Duhu pomeni, obleči Svetega Duha. Tu smo zdaj na najbolj pomembni točki vsega našega dela in prizadevanja. Obleči Svetega Duha, v resnici ni prazna beseda, ampak nekaj povsem stvarnega in konkretnega: povabljeni smo, da oblečemo devet velikih kreposti, o katerih piše sv. Pavel v Pismu Galačanom.
Apostol, najprej našteje štirinajst del mesa (Gal 5,19): to so dela sebičnega človeka, zaprtega za delovanje Božje milosti, ki se ne pusti “voditi Svetemu Duhu”. Medtem ko v človeku, ki v veri pusti, da ‘vdre’ vanj Božji Duh, cvetijo božanski darovi, povzeti v devet veselih kreposti, ki jih Pavel imenuje ‘darovi Duha’.

Svet potrebuje moške in ženske, ki niso zaprti vase in so sprejeli življenjski program: “Živite po Duhu.” Zaprtost pred Svetim Duhom ni samo pomanjkanje svobode, ampak je tudi greh. Poznamo toliko načinov zapiranja pred Svetim Duhom: koristoljubno sebičnost; zakrknjeno vztrajanje pri držah ‘učiteljev postave’, ki jih je Jezus označil za hinavce; premajhno zanimanje za Jezusov nauk; krščansko življenje, ki ni služenje, temveč osebna korist ... Svet pa potrebuje pogum, upanje, vero, vztrajnost Kristusovih učencev. Svet potrebuje sadove Svetega Duha: “ljubezen, veselje, mir, velikodušnost, dobrohotnost, dobroto, zvestobo, krotkost, samoobvladovanje” (Gal 5,22). Dar Svetega Duha je bil v obilju dan Cerkvi in vsakemu od nas, da bi lahko živeli s pristno vero in dejavno ljubeznijo ter bi lahko širili semena sprave in miru. Okrepljeni s Duhom, ki vodi, ki prenavlja vso zemljo, ki nam daje darove in njegovimi številnimi darovi, postanemo sposobni bojevati se brez popuščanja proti grehu in sposobni bojevati se brez popuščanja proti pokvarjenosti, ki se dan za dnem širi po svetu, ter se s potrpežljivo vztrajnostjo posvetiti delom pravičnosti in miru.
Danes in v zadnjih dveh nadaljevanjih letošnjih katehez, bomo podrobneje spregovorili o sadovih Svetega Duha.

Duh človeka ne spreminja z močjo sile, temveč z močjo pričevanja – ljubezni: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci« (Rim 8,16). Če mu prisluhne, mu izreka najlepšo besedo, ki zanesljivo spreminja. (papež Frančišek)

LJUBEZEN
Za kakšno ljubezen gre? Za ljubezen, ki jo opeva prav sv. Pavel v čudovitem slavospevu pravi ljubezni, ki je zapisan v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Celotna hvalnica, ki jo je treba pozorno brati, o njej razmišljati in jo po malem okušati ..., je zelo globoka in dragocena. Za pokušino navajamo le del: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).

Govorica ljubezni je govorica Svetega Duha, ko človek postane majhen, da ga sprejme. Tedaj ga razume ves svet. Kdor pa želi govoriti ‘svoj’ jezik, ga nihče ne razume in vsi okrog njega se razidejo. (Michel Quoist)

To je ljubezen tistega, ki hodi v Duhu. To ni lahkoživa ljubezen, ki se spreletava z odišavljenih ustnic, ampak ljubezen, ki ne išče svojega interesa, ki ni zavistna, ki se ne jezi, ne išče svoje koristi, ni domišljava, ne prevzetna, vse prenaša ...

Ko boš ljubil, boš našel pot, ko boš ljubil, boš slišal Glas, ko boš ljubil, boš našel mir. (Carlo Carretto)

Svetost, ki jo želi in veleva Sveti Duh, je svetost, ki je trdno z nogami na tleh, svetost, ki hitro preide k bistvu stvari: k vrednoti, ki je najbolj človeška med vsemi: to je ljubezen. Govorijo dejstva: kdor ne ljubi, živi kot bi bil obrnjen narobe. Vsak dan se v našem življenju neštetokrat potrjuje resnica: človek raste samo tako, da se žrtvuje!

še nekaj misli na pot

 Vetra ne vidimo, a vidimo lahko gibanje, ki ga povzroči. Prvi učinek, ki ga povzroči Duh, je ljubezen. Obličje Duha v Cerkvi je obličje skupnosti, ki prinaša sadove ljubezni. Duh se nam razodeva tako, da med ljudmi ustvarja občestvo. (p. Dariusz Kowalczyk)

Včasih smo v skušnjavi, da bi se pred napori in življenjskimi preizkušnjami vdali obupu. Nikar ne obupujmo: obrnimo se k Svetemu Duhu, ki bo z darom moči spodbudil naše srce ter nam dal v življenju in hoji za Jezusom novo moč in navdušenje. (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Kakšna je naša drža pred darovi Svetega Duha? Se zavedamo, je Božji Duh svoboden, da jih da komur hoče? Ali jih razumemo kot duhovno pomoč, s katero Gospod podpira in krepi našo vero ter tudi krepi naše poslanstvo v svetu? (papež Frančišek)

Bojimo se, da bi nas Bog lahko usmeril na nove poti, nas preusmeril z našega pogosto omejenega, zaprtega, sebičnega obzorja in pred nami odprl številna nova, Božja obzorja. (papež Frančišek)

 pripravlja Marko Čuk