Slovesni praznik apostolov Petra in Pavla obhajamo 29. junija. Petra imenujemo ‘prvak apostolov’, ker mu je Jezus določil vodstveno vlogo v svoji Cerkvi. To je napovedal že ob prvem srečanju z njim, ko mu je spremenil ime: »Ti si Simon, Janezov sin. Imenoval se boš Kefa« (to pomeni Peter) (Jn 1,42). Utemeljitev za Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru pa je njegova izpoved vere v imenu vseh učencev: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Jezus je najprej pohvalil njegovo vero, potem pa mu je dejal: »Jaz pa ti povem: Ti si Peter in na tej skali bom sezidal svojo cerkev« (Mt 16,18). Apostol Peter je po Jezusovem vnebohodu oznanjal evangelij najprej v Antiohiji, potem pa v Rimu, središču takratnega sveta. Vsak Petrov naslednik je najprej škof krajevne Cerkve v Rimu, obenem pa prvi pastir vesoljne Cerkve ali papež.

Pavlu pravimo ‘apostol narodov’, ker je bil po posebni Božji izvolitvi največji misijonar vseh časov. O sebi piše, da je “po Božji volji poklican apostol Jezusa Kristusa” (1 Kor 1,1), “nič manjši” od tistih apostolov, ki so hodili z Jezusom. Sklicuje se na srečanje z Gospodom pred Damaskom, ki je bilo tako silovito, da Savel, zakleti preganjalec kristjanov postal Pavel, najzvestejši Jezusov učenec in oznanjevalec. Ta spreobrnitev je v Apostolskih delih, zgodovini prve Cerkve, opisana dvakrat: prvo je po pripovedovanju prič zapisal evangelist Luka, drugo pa je podal Pavel sam, ko se je zagovarjal pred judovskim ljudstvom. Povedal je, da je tiste, ki so govorili o Kristusu, “smrtno preganjal”. Kristjane je šel lovit celo v Damask. Ko so se bližali Damasku, »me je nenadoma obsijala velika svetloba z neba; padel sem na tla in zaslišal glas: “Savel, Savel, kaj me preganjaš?” Odgovoril sem: “Kdo si, Gospod?” In rekel mi je: “Jaz sem Jezus Nazarečan, ki ga ti preganjaš.” (...) In rekel sem: “Kaj naj storim Gospod?” Gospod pa mi je rekel: “Vstani in pojdi v Damask in tam se ti bo vse povedalo, kaj ti je treba storiti”« (Apd 22,1-16). Od tedaj je bil Jezus za Pavla edini Gospod.

Apostola godujeta skupaj zato, ker sta skupaj dala življenje za Kristusa.

Oba skupaj (sv. Peter in Pavel) sta zavetnika 22. cerkva na Slovenskem: 10 je župnijskih, 12 podružničnih - in dve kapeli). V LJ nadškofiji stojita dve ž. c.: na Vrhpoljah pri Moravčah in v Zagorju ob Savi, p. c. (3) pa so: na Dolenjem jezeru (Cerknica), na Sp. Slivnici (Grahovo) in v Tisovcu (Struge). - V KP škofiji sta apostoloma Petru in Pavlu posvečeni dve ž. c.: v Lokovcu in Tomaju, p. c. pa so: v Noznem (Gradno) v Peratih (Livek), v Lojah (Podmelec), na Brezovem Brdu (Pregarje) in v/na Gažonu (Šmarje pri KP). - NM škofija ima pet cerkva apostolov Petra in Pavla: ž. c je v Osilnici, p. c. pa v Gor. Ložinah, v Sp. Logu (Stari Trg/Kolpi) in v Vel. Mraševem (Sv. Križ - Podbočje). - V MB nadškofiji stojita dve ž. c. sv. Petra in Pavla: na Ptuju (Ptuj - Sv. Peter in Pavel) in na Vel. Tinju. - Tudi CE škofija ima dve cerkvi sv. Petra in Pavla: Vitanje in Zavodnje. V MS škofiji stoji ž. c. apostolov v Hotizi, p. c. v Lipovcih (Beltinci), večja kapela pa v Lukačevcih (Murska Sobota). (V Ognjišču bomo naštete cerkve predstavili junija 2022)

Samo sv. Petru, prvaku apostolov’je pri nas posvečenih 62 cerkva, 25 župnijskih, 37 podružničnih in tri kapele. – V LJ nadškofiji je sv. Petru posvečenih osem ž. c.: Blagovica (1), Komenda (2), Ljubljana-Sv. Peter (3), Naklo (4), Preddvor (5), Radeče (6) , Radovljica (7) in Selca (8); ‘Petrovih’ je tudi 14 p. c.: Gora nad Poljčami (Begunje na Gor.), Studenec (Bloke), Prigorica (Dolenja vas), Kamniške planine (Kamnik), Dvor (27)  (Polhov Gradec), Ježni Vrh (Primskovo na Dol.), Ladja (Sora), Lož (Stari Trg pri Ložu), Pšata (Sv. Jakob ob Savi), Golče (Zasavska Sveta Gora), Dob (Šentvid pri Stični), Bodovlje (Škofja Loka), Vintarjevec (Šmartno pri Litiji) in Vrh (Želimlje); ter kapela nad Šempetrsko graščino (KR - Šmartin). –

V KP škofiji je sv. Peter zavetnik šestih ž. c.: Ilirska Bistrica (9), Klanec, Pivka (10), Povir (11),  Šempeter (desno) in Temnica (12); in enajstih p. c.: Odolina (Brezovica), Gabrovica (oskrb. Komen), Grgar (pokop.), Goriče (Hrenovice), Volče (Košana), Sv. Peter (Krkavče), Vitovlje (28)  (Osek), Piran (26) (Sv. Peter), Sv. Peter (Ročinj), Zatolmin (Tolmin) in Dobravlje (Vipavski Križ). – V NM škofiji sta dve ž. c. sv. Petra: Črnomelj (13) in Št. Peter - Otočec (14) ; na ozemlju škofije je tudi devet p. c. : Kamni Vrh (Ambrus), Stankovo (Čatež ob Savi), Korte (Dobrnič), Zapudje (Dragatuš), Drašiči (23) (Metlika), Žunovec (Mirna), Koritnica (Raka), Gor. Mokronog (Trebelno) in Jezero (Trebnje); ter kapela na Mlaki (Stara Cerkev). – V MB nadškofiji so tri ‘Petrove’ cerkve: Sv. Peter na Kronski Gori (15) , Sv. Peter pri Mariboru (16) in Žiče (17); v Ribičju (24) (Muta) pa je edina p. c. – V CE škofiji je apostolu Petru posvečenih pet ž. c.: Bočna (18 - posvečena prav Sedežu ap. Petra), Buče (19) , Sv. Peter na Kristan Vrhu, Sv. Peter pod Svetimi gorami (20)  in Šempeter v Savinjski dolini (21); p. c. pa sta v Brestanici (pokop.) in v Oleščah (Sv. Rupert nad Laškim). – Edina ž. c. sv. Petra v MS škofiji je v Gornji Radgoni (22), imajo pa še kapelo v Šalamencih (Pečarovci). (mč - Ognjišče (2019) 2, str. 115.)

Na Slovenskem je tudi petnajst (15) cerkva, ki so posvečene sv Pavlu (ena župnijska in 14 podružničnih).  V LJ škofiji so štiri podružnične (in kar trije kraji so dobili ime po zavetniku): Šentpavel (8) (Sostro), Stara Fužina (9) (Srednja vas v Bohinju), Šentpavel (10) (Sv. Jakob ob Savi) in Šentpavel (11) (Šentvid pri Stični). – V KP škofiji je pet ‘Pavlovih’ p. c.: v Vrtovinu (12) (Kamnje), na Planini pri Ajdovščini (13) (sv. Pavel), v Črnotičah (14) (Podgorje), nad Ročinjem (15) (sv. Pavel) in v Starodu (16) (Podgrad). – V NM škofiji so štiri p. c. sv. Pavla: na Gorici (Leskovec pri Krškem), na Dol. Podborštu (17) (Mirna Peč), v Podpeči (18) (Sv. Križ - Gabrovka) in na Vinkovem Vrhu (19) (Žužemberk). – V CE škofiji pa je edina ž. c. sv. Pavla pri nas (Prebold - 7), imajo pa še eno podružnično na Sremiču (20) (skupaj z rojstvom Janeza Krstnika - žup. Videm - Krško) in kapelo v Pavlovi vasi (Pišece).

Poleg teh pa je pri nas še sedem (7) cerkva, ki so posvečene Savlovemu srečanju z Gospodom pred Damaskom (Spreobrnitvi apostola Pavla - 25. januar): tri so župnijske in štiri podružnične. - V LJ nadškofiji so Pavlovi spreobrnitvi posvečene ž.c. cerkve v Mavčičah (1), v Stari Oselici (2) in na Vrhniki (desno) p. c. pa sta v Žerovnici (3) (Grahovo) in v Komendi (4) (sv. Križ). – V KP škofiji je spreobrnitvi apostola Pavla posvečena p. c. na Straži (5) (Cerkno); v CE škofiji pa še p. c. v Brezju pri Dovškem (6) (Senovo). (mč -  v: Ognjišče (2020) 1, str. 115

pripravlja Marko Čuk

Senator iz severne Francije, je prišel v Pariz. V uglednem hotelu je najel sobo ter plačal stroške za mesec naprej. Lastnik ga je vprašal, če rabi potrdilo.
»Ne, ne rabim ga,« je odgovoril senator. »Bog je priča, da sem vam plačal.«
»Ali vi verujete v Boga v naši dobi napredka?« ga je zbodel hotelir.
»Zakaj pa ne? Ali vi ne verujete, dragi prijatelj?« ga je vprašal gost.
»Pravzaprav ne, gospod.«
»Potem pa bodite tako prijazni in mi napišite potrdilo.«

Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2016), 98.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 136.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Rok je lahkotno stekel po pločniku. Šolska torba, ki mu je napol prazna poskakovala na hrbtu, ga ni motila. Veselil se je bližajočih se počitnic in z mislimi je bil že na nogometnem igrišču, ko mu je korak nenadoma zastal. Nekaj metrov pred njim se je pot težo gromozanskega cekarja opotekala starejša gospa. Roku so kar sami od sebe spolzeli skozi glavo nešteti mamini napotki: odstopi sedež, pridrži vrata, pomagaj starejšim. Večkrat je bil zraven, ko je pomagala starejši gospe iz njihovega bloka, pa tudi sam je bil že deležen hvaležnih pogledov in odobravajočih besed, kadar je na avtobusu vstal in dal prostor starejšim. Tako je tudi zdaj brez obotavljanja pristopil h gospe.
»Vam pomagam?« je vljudno vprašal in z roko pomignil proti težkemu cekarju. Starka je nepričakovano hitro odskočila in oklenila cekar z obema rokama. »Ne, ne, ni potrebno, res ne,« je pohitela. Rok jo je začudeno pogledal. »Saj sem hotel samo pomagati, gospa... Ker grem ravno v isto smer in ker vidim, da težko nesete...« »Nič ni težko, ne,« je zatrjevala in še vedno prestrašeno oklepala svoj cekar.  Pospešila je korak, čeprav jo je od napora kar zanašalo. Rok je osuplo gledal za njo. Zavedal se je, da je starko prestrašil. Mislila je, da jo hoče okrasti. Pa je želel samo pomagati. Bilo mu je žal, ker je njegov poskus, da bi naredil dobro delo, tako klavrno propadel. Zakaj je bila ženica tako nezaupljiva do njega? So bile krive kavbojke in ponošeni športni copati? Ne, pa saj je izgledal čisto tako kot večina otrok njegove starosti. Je imela ona za sabo kakšno slabo izkušnjo?
Nekoliko slabe volje je prišel domov. Šele ko se je preoblekel v telovadke in izpod postelje izbezal žogo, je postal spet boljše volje. Že je nameraval v klet po kolo, ko se je spomnil, da se preljubi starejši brat še ni pripravil do tega, da bi mu zamenjal zračnico. Tako mu ni preostalo drugega, kot da je iz predala vzel avtobusno vozovnico in pohitel na postajališče.
S cvilečim vzdihom je avtobus obstal na postaji in potniki so se zdrenjali vanj. Rok se sploh ni ozrl za sedežem, saj je vedel, da je avtobus ob tej uri bolj poln kot prazen in da se vedno najde kdo, ki potrebuje sedež. Tako se je razkoračil ob oknu, se oprijel ograje in začel opazovati promet na cesti.
Na sedežih tik pred stojiščem sta sedeli dve gospe srednjih let. Rok je, ne da bi se posebej trudil, razločno razumel, kaj govorita. »Ja, ja, mi smo bili čisto drugačni,« je rekla sivolasa gospa. Njena soseda, najbrž prav tako sivolasa, samo prebarvana na rdečkasto, je vneto prikimala. »Prav imaš. Današnja mladina je prav nemogoča. Samo droge jim gredo po glavi.« »In sploh se ne zgodi več, da bi kdo pozdravil,« je spet vzdihnila sivolasa. »Ne, to sploh ne,« ji je pritrdila rdečelasa. »Ali pa, da bi odstopil sedež.« V potrditev svojih besed se je ozrla po avtobusu in se srečala z Rokovim neodobravajočim pogledom. »In tako se držijo, kot da je ves svet proti njim. Glavo pa imajo tako ali tako samo za računalnike in mobitele in cel kup tistih napravic...« je dodala, ker ni našla nobenega sedečega najstnika, da bi ga pokazala svoji sosedi. »V našem bloku je neki smrkavec, ti povem, česa takega zlepa ne srečaš. Strgane hlače, razvlečena majica, ves čas žveči in pljuva, cigarete prižiga kar eno za drugo... Pa Bog ne daj, da bi kdaj pozdravil, kaj šele pridržal vrata ali pomagal...« »Ah, saj ni samo ta. Vsi so taki,« je zaključila rdečelasa. Nekaj časa sta obe modro kimali, potem sta se začeli pogovarjati o štrikanju.
Rok je strmel skozi okno in pri duši mu je bilo težko. Najraje bi se vmešal v njun pogovor, zaklical, da on ni tak, da on pozdravi, pridrži vrata, odstopi sedež in pomaga. Da spoštuje starejše, ker so ga njegovi starši tako naučili... Toda ženski bi takšno vedenje imeli za predrzno in nesramno. Kako nenavadni so odrasli, si je mislil, ko je z avtobusa skočil na pločnik in se napotil proti igrišču. Po eni strani godrnjajo, kakšni smo mladi - če hočemo pomagati, nas pa zavrnejo.
Spet se je spomnil prestrašene ženice s cekarjem. Če bi šel gladko mimo, bi ga ti dve gospe imeli za kaj opravljati. Ampak on je želel pomagati, želel je biti dober - pa mu starka ni zaupala.
Je čas, v katerem živimo, res že tako pokvarjen, da ne upamo sprejeti pomoči, ker se bojimo, kaj se skriva v ozadju? Saj ne more biti nekdo preprosto prijazen in pomagati. Gotovo ima nekaj za bregom. In po drugi strani se jezimo, ker v trenutku, ko bi potrebovali pomoč, ljudje gredo mimo nas, saj se bojijo naše zavrnitve, bojijo se, česa jih bomo obtožili, če se ustavijo in ponudijo pomoč.
Rok se je zastrmel čez igrišče. Na tribunah je zagledal nekaj vrstnikov, ki niso prišli igrat nogometa, ampak so se tam zbirali, ker so se lahko neopaženo nacejali s pivom in kadili. »Odrasli pravijo, da je mladina pokvarjena,« je pomislil. »Ampak kdo nas je pokvaril? Sami se menda nismo?« Brcnil je žogo in stekel za njo. Ne, on sam že ne spada med pokvarjeno mladino. In prvič, ko bo imel priložnost pomagati, ko mu bo nekdo dovolil pomagati, bo to tudi dokazal.

Eva Sllivka, zgodbe, v: Ognjišče (2009) 06, str. 56.

Ko se približuje zaključek akademskega leta, vedno začnem razmišljati o poti na Brezje. Prvič sem šla tja peš v študentskih letih. Lepo doživetje za mladega človeka. Takrat nisem razmišljala, da mi bo to še kdaj dano. Bila je pač prošnja in zahvala Mariji za pomoč pri študiju, zabava, druženje s sošolci, skoraj prespana maša in boleče noge.
Po desetletjih, ko je bil del življenja za mano in ko je popustil primež vsakdanjih nalog, mi je ta pot pomenila izhod iz puščave. Res, bilo je nebeško, neverjeten občutek lahkosti in veselja ter moči me je navdal po tisti prehojeni noči.
Letos vse do tretje popoldanske ure na dan odhoda nisem vedela, ali grem, čeprav sem si vsakič že dan prej, ko sem pomislila na romanje, ko so me že srbele pete in ko je bila želja neizmerna, v nahrbtnik porinila kakšno nujno potrebno stvar in v petek, ko je ura odbila tri, je bila tam svetilka, sveže nogavice in majica, vetrovka, jabolko, denarnica in v njej nekaj obližev, dežnik, pribor za šivanje. V hladilniku je čakala plastenka pijače. Grem torej, povem družini, in postorim še nekaj nujnih stvari. Odidem na vlak proti prestolnici. Med vožnjo pošljem sporočilo bratu: »Jutri zjutraj me ni, pridem, ko pridem ... buen camino.« Toliko, bosta z mamo že vedela, kje sem. In začel se je čas zame in za Boga, za mojo dušo, za razmišljanja. Iz ohlajenega vlaka ni bilo čutiti vročega dne. Pomirjajoč pogled na reko, ki teče ob progi. Bujna polja kažejo, da bo letos letina dobra. Kako čudovito je stvarstvo, za veselje in upanje nam je dano vse. Bodimo skromni in hvaležni in veselimo se vsakega novega dne.
Kmalu smo v Ljubljani. Po najkrajši poti odhajam proti stolnici in si za energijo na vogalu Trubarjeve ulice kupim kepico sladoleda. Prečkam Zmajski most in zavijem proti Ciril Metodovem trgu. Tržnico pospravljajo, tam je ostalo še nekaj prodajalcev rož. Pridem pred stolnico. Spodaj, proti Plečnikovim arkadam, je vse živo: bučna glasba, trebušne plesalke, morje turistov. Osvežim si roke in obraz v bližnji fontani in odidem v cerkev. V zadnji klopi skušam najti mir, pa se vrata venomer odpirajo in zapirajo, turisti vseh barv in različnih jezikov prihajajo in odhajajo s tega kraja. Kako simbolično! Tu smo vsi enaki, kdo nas že druži? Ni izbire, odgovor je samo eden – Resnica in Življenje.
Nekaj mladine se počasi zbere. Počakamo na nagovor in blagoslov, še eno zapojemo in odidemo. Kakih petnajst nas je in do Nazorjeve ulice smo že vsi v parih in v spoznavnem pogovoru. Lahkotno potegnemo po Celovški cesti do Šentvida, kar naenkrat smo tam. Odpočijemo se in se pripravimo na dolgo pot.
S študentko Ano sva se spoznali že na poti do tu in sva se odločili, da bova hodili skupaj. Ko po blagoslovu čakava na odhod, me pocuka za rokav znanka iz sosednje fare in, neverjetno, z njo je bila tudi moja vrstnica iz osnovnošolskih dni, ki je že desetletja v tujini in na dopustu v domovini roma na Brezje. V tem vidim sporočilo: domovina je ena sama in mati Marija je ena sama, Kraljica Slovencev.
Kar dobra skupina romarjev smo, ko se odpravimo pokončno in veselo. Dan je bil dolg, tako da je bil začetek hoje res prijeten, ozračje se je pričelo ohlajati, sonce je potonilo, spremljal nas je medeni vojn cvetočih lip. Romarji smo veseli, še polni moči, ob vsakdanjih pogovorih. Z vrstnico iz mladosti prehodim kar lep del poti. Tujina človeka utrdi, predvsem pa mu izoblikuje veliko človeško in duhovno razsežnost. To najino srečanje je bilo zame prava radost.
Počasi se znoči, ustavimo se za krajši počitek, da se skupina strne in odidemo proti Kranju. Med hojo zmolimo desetko, izrečemo prošnje, pojemo. Ura je že čez polnoč, vzpenjamo se na Prešernov trg v Kranju proti cerkvi. Sopotnica Ana je na peš romanju prvič – najbrž zahvala za uspešen zaključek študija. S pogledi išče osvetljeni zvonik, še malo, Ana ... Sama spijem še zadnjo tekočino iz plastenke v nahrbtniku in si natočim hladne vode iz vodnjaka pod kranjskim trgom. Oh, kakšno bogastvo in osvežitev! Brez vode ni življenja. V cerkvi prečudovita razmišljanja in sporočila ter blagoslov.
Zunaj je postalo hladno, po okrepčilu se še malo odpočijemo, se toplo oblečemo in sedaj k Mariji. Še sedemnajst kilometrov – za nami je precej več kot pol poti. Kmalu se bo pričelo daniti. Ne vem, kdaj je minila ura hoje. Skupina romarjev se razpotegne, z Ano hodiva skupaj, spet molimo rožni venec. Tu in tam po krčmah ob poti še posedajo tisti, ki jih hrabri opojna pijača. Molitev zamre, romarji utihnejo, počasi se najde vsak sam s svojimi mislimi.
Od Nakla v svojem ritmu hodim sama. Za gorami se že svita, moči imam še kar. Razmišljam o svojih najdražjih, tudi tistih v večnosti, kako se je vsak na svoj način dotaknil mojega življenja in kako je v vsem božja previdnost, načrt, sporočilo in pomoč. Če smo z Bogom, smo lahko brezskrbni, saj deluje kot najpopolnejši računalnik, brez napake, v popolni usklajenosti in sozvočju. Tistim, ki ne verujejo, pa naj bo sporočilo: prepustite se življenju!
Približujemo se cilju. Popolnoma se zdani. Opazujem naravo, poslušam petje ptic, vsrkavam vonj trav. Še krajši vzpon skozi gozd in še malo mimo bogatih gorenjskih domačij s cvetočimi vrtovi do svetišča. Ob pol šestih sonce že vstaja izza gora in obeta se lep poletni dan. Obsedim na stopnicah in zrem proti cerkvi. Nekaj romarjev je že prispelo, se preoblačijo, tu in tam kdo zajtrkuje. Tudi jaz se za silo uredim. Vrata cerkve so že odprta. Odidem do Marijinega oltarja. Marija, hvala ti za življenje, hvala ti za vse ... samo malo te prosim, hvala ti ... naj se zgodi Očetova volja.
Metka

Ognjišče (2013) 08, str. 50

Čutim neko bolečino, ker sem si  želel, da bi imel družino, vendar se mi to ni uresničilo. Še živo podoživljam tisti čas, ko smo si iskali primerno življenjsko sopotnico. Večkrat sem bil zaljubljen v kakšno dekle, vendar se je zmeraj, tudi po moji krivdi, končalo z razočaranjem. Z mano se je dogajalo, da mi je kljub neki prvinski želji, da bi si ustvaril družino, vedno bilo tudi strah pred vsem tem, ker tudi nisem srečal dekleta s približno podobnim pogledom na življenje. Mislim pa, če bi takrat spoznal takšno dekle, ki bi ji na krščanskih temeljih tudi jaz ustrezal, bi tudi ta strah premagal.
V tistem času nam je nenadoma umrl oče, ki je delal na domači kmetiji. To delo sva potem nadaljevala z bratom, kar ob drugem poklicnem delu še vedno delava. Mama nama je kuhala do poznih let. Zadnji dve leti pred smrtjo je bila bolna. V glavnem sem jo negoval jaz. Kakšna praznina, žalost je nastala, ko drage mame ni več. Če ne bi vse življenje molil in iskal Boga, bi sedaj skoraj zagotovo obupal. Večkrat sem slišal za kakšen primer, ko sta živela sin z ostarelo materjo in so ljudje rekli: “Ko bo mati umrla, se bo zapil”. Temu se nič ne čudim, res je to neznosno trpljenje, vsaj zame. Hvaležen sem svojim staršem, da so me krščansko vzgojili in potem sem še sam na teh temeljih gradil.
Težko mi je, ko opažam, kako mladi, tudi otroci, lahkotno opuščajo nedeljsko sveto mašo. Mnogi starši se trudijo, da bi nudili otrokom potrebne materialne dobrine, na duhovnem področju pa jim dajejo malo, ker tudi sami nimajo veliko. Na kaj se bodo ti otroci oprli v življenju, ko bo treba delati, skrbeti in bodo prišli tudi težki časi? Skupna udeležba družine pri nedeljski sveti maši je zelo pomembna tako za starše, kot za otroke. Seveda ne iz navade, ampak iz potrebe. Tako se njeni člani, skupaj s cerkvenim občestvom ‘sončijo’ pred Jezusom, odpirajo se njegovi milosti, da jih zdravi, in jim daje svoje Telo za moč in ljubezen.
Nekako v tej drži bi morali ponižno in iskreno umevati sveto mašo, da nam bo postala življenjska potreba. Kakšen duhovni kapital se pri maši nalaga v otroke, ki imajo še celo življenje pred seboj! Dragi starši, hodite s svojimi otroki k maši, četudi je morda vaša vera šibka.
Dragi oče urednik! Sedaj mi je lažje, ko sem napisal to pismo. Hvala za toliko dobrega, ki sem ga prejel preko te revije, Bog vam povrni.
Dušan

Neštetokrat se ponavlja ta zgodba: dekleta tožijo, da niso našle poštenega, vernega fanta, fantje pa, da niso našli našle vernega, poštenega dekleta. Tu je nekaj narobe. Ne v tem, da pisma, ki jih objavljamo v Ognjišču, niso iskrena, o tem ne dvomim, saj se ‘falsificirano’ pismo hitro odkrije, tudi če nisi poklicni detektiv. Dovolj časa sem bil župnik in še več let urednik, ki odgovarja na vaša pisma. Zdi se kot da bi se šli fantje in dekleta ‘slepe miši’. Saj poznate to priljubljeno otroško igro, ko nekomu zavežejo oči in mora loviti. Težko kaj ujame. To, o čemer govorimo, pa ni otroška igra, ampak življenjska stvarnost. Kaj morajo narediti mladi, da se ne bi šli ‘slepe miši’? Najprej si odvezati oči.
Dobri in verni fantje ali dekleta ne padejo z drevesa kot zrela hruška. Treba jih je iskati. Najprej je treba najti primeren kraj. Če stojiš pod smreko, boš težko našel hruško. Za hruško moraš iti v sadovnjak. Tako boš težko našel “pošteno, krščansko dekle” v disko klubih, na zabavah, plesih ali v gostilnah. Ne vem, kje si ti iskal, na takih krajih najbrž ne, ker se imaš za “poštenega, krščanskega fanta”. Najdeš jih pa lahko v cerkvi, kamor redno zahajaš, V raznih krščanskih izobraževalnih in dobrodelnih krožkih, karitas, skavtih. Najbrž v tvoji župniji, če je manjša in daleč od večjih centrov, tega sploh ni. Treba se je potruditi in ‘aktivno’ iskati. Na deželi, kjer se ljudje med seboj dobro poznajo, je to lažje. Če se predstaviš, da poznaš nekoga, ki ga ona pozna, pa primer župnika, kaplana, pevovodja, organista, ne boš postal sumljiv in jo lahko povabiš na kavo ali čaj, na klepet ... Lahko pa se pridružiš skupini, v katero zahaja ona, bo še bolj naravno. Vsekakor je treba delati načrtno, biti iskren in ne delati napak prehitrega ‘osvajanja’. Vsekakor pa si je treba vzeti čas. Tudi hruška ne dozori čez noč. Dati je treba tudi dober zgled! Kot vidim iz drugega dela tvojega pisma, ti to ni manjkalo. Ne vem pa, če si si vzel čas, izbral pravo strategijo, imel določen cilj, izbrano dekle. Redko kakšen podvig uspe že v prvo, treba je vztrajati, da prideš do cilja. Ne govorim to toliko zate, ker si, kot kaže, že “vrgel puško v koruzo”. Sicer so danes v ‘modi’ pozne poroke. Ko sem jaz prišel na svet, je moj oče imel tvoja leta, res, da sem zadnji od petih otrok. Če bi prehitro obupal, bi ne imeli očeta urednika Ognjišča in morda niti Ognjišča.
Posebej me je razveselil tvoj odnos do svete maše. Danes duhovniki doživljamo veliko razočaranje, ker toliko ‘krščanskih’ ljudi ne ceni svete maše, ne zase ne za svoje otroke. Nekateri vsaj pošljejo svoje otroke, navadno do birme. Nič čudnega, da potem tudi otroci ne hodijo več k maši, če ne vidijo svojih staršev v cerkvi. Po milosti božji pa so tudi izjeme. Upravičeno se sprašuješ, kje bodo ti otroci našli moč za preizkušnje življenja. Ni čudno, da smo po samomorih na vrhu lestvice v Evropi. Ali ima brez Boga življenje še smisel, zlasti, ko pride trpljenje, preizkušnje, osamljenost?
Poleti je še več izgovorov, da bi ostali ob nedeljah brez maše. Še več pa je razlogov, da smo pri maši, ker je to naša duhovna hrana, ki jo še kako potrebujemo. Hvala za priznanje Ognjišču. Tudi to je lahko duhovna hrana v počitnicah, ko je več časa za branje.

urednik oče Franc Bole - Ognjišče (2011) 06, str. 6

sv. Irenej Lyonski - škof v rimskem mestu Lugdunu v Galiji, današnjem Lyonu v Franciji - 'oče katoliške teologije' - učenec sv. Polikarpa, škofa v Smirni v Mali Azij, ki je sam poslušal apostola in evangelista Janeza ... je zapisal:

• Vera je kakor žlahtna pijača, ohranjena v najboljši posodi; pod vplivom Svetega Duha ta pijača trajno obnavlja mladost vsakomur, ki jo uživa.

• Ko kruh, ki ga daje zemlja, sprejme božji poziv, ni več navadni kruh, temveč evharistija in se v njem družita zemeljsko in nebeško. Zato tudi naša telesa, ko prejmejo evharistijo, niso več trhljiva, ker imajo v sebi že upanje na vstajenje.

• Človekova slava je v Bogu, človek pa je sprejemnik božjega delovanja, vse njegove modrosti in moči. Kakor zdravnik pokaže svojo izvedenost z zdravljenjem bolnikov, tako spoznamo Boga po tem, kako ravna z ljudmi.

• Izkustvo padca pomaga, da cenimo rešitev, kakor pomaga bolezen, da cenimo zdravje, in tema, da cenimo svetlobo.

• Najprej moraš ohraniti svoj položaj kot človek, šele potem boš prejel svoj delež pri Božji slavi. Nisi ti naredil Boga, ampak je Bog tebe naredil. Če si torej božje delo, čakaj potrpežljivo na roko Umetnika, ki dela vse stvari v vseh ob pravem času.

• Božja Beseda je prišla med ljudi in postala Sin človekov, da bi privadil človeka sprejemati Boga, privadil pa tudi Boga na bivanje v človeku.

• Kako je mogoče trditi, da naše telo, ki se hrani s Kristusovim telesom in njegovo krvjo, ni sposobno sprejeti milosti večnega življenja?

• Prav toliko, kot Bog ne potrebuje ničesar, toliko človek potrebuje občestva z Bogom. Človekova slava je namreč v tem, da stanovitno vztraja v božji službi.

• Hoditi za Gospodom se pravi imeti delež pri zveličanju, prav tako kakor če slediš luči: deležen si njene svetlobe.

• Bog ne stori ničesar brez namena in pomena.

zbral Marko Čuk

Angleški znanstvenik Huxely je bil v zamudi, ko se je odpravljal na predavanje. Skočil je v kočijo in zaklical kočijažu: »Kar se da hitro!«

Kočijaž je udaril po konju in oddrveli so, kolikor je žival pač mogla. Tedaj se je Huxleyu posvetilo. Pomolil je glavo skozi okno in zaklical kočijažu: »Hej, ali veste, kam me morate peljati?«

»Ne vem, gospod,« je odvrnil kočijaž, »a vozim, kar se da hitro.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 6 (2017), 33.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 44.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Krška/celovška škofija se je na devetstoletnico ustanovitve pripravljala s škofijsko sinodo 1970–1972. Med njenimi najbolj delavnimi člani je bil slovenski kulturni in javni delavec dr. Valentin Inzko.  Najtehtnejši dokument sinode Sožitje Nemcev in Slovencev v Koroški Cerkvi nosi tudi njegov pečat. »Dejstvo, da v škofiji Krka/Celovec stoletja žive Nemci in Slovenci, je za nas dokaz mnogovrstnosti stvarstva in živa zgodovinska danost, zato hvaležno prevzemamo nalogo kristjanov na Koroškem, da oba ta naroda vodimo k boljšemu vzajemnemu razumevanju in s tem dejansko prispevamo k sožitju v duhu krščanske bratske ljubezni,«  je dejal v pogovoru za bralce Ognjišča skoraj tri desetletja po sinodi (maja 1998).

SVETA EMA JE POLOŽILA TEMELJE
»Poromali ste v Krko, k tej častitljivi Marijini cerkvi in na grob svete Eme. Tudi Slovenci že dolgo častijo sveto Emo: mnogo slovenskih romarjev je že priromalo v Krko. To izročilo vi danes nadaljujete, ko se udeležujete šestega romanja treh dežel,« je papež sv. Janez Pavel II. 25. junija 1988 nagovoril okoli 70.000 romarjev, med katerimi je bilo nad 20.000 Slovencev iz Koroške in iz vseh slovenskih škofij, zbranih na prostranem polju ob cerkvi Žalostne Matere Božje.  Na tem mestu je koroška kneginja sveta Ema dala graditi prvo cerkev in ob njej samostan benediktink (1043), v katerem je umrla (1045). Kneginja Ema je odigrala pomembno vlogo pri urejanju cerkvenih razmer na Koroškem. Po smrti obeh sinov in moža je postala upraviteljica rodbinskih posesti v Posavju in na Koroškem, bila je ena najbogatejših žensk svojega časa. Ko je ostala sama, je razdajala svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Dala je pobudo in sredstva za gradnjo podeželskih cerkva.  Njeno največje delo pa je bil samostan benediktink v Krki, ki ga je ustanovila leta 1043. Svojemu samostanu je podarila osem župnij in dala graditi Marijino cerkev.  V tem samostanu je preživela zadnja leta svojega življenja. Umrla je leta 1045. Salzburški nadškof Gebhard je leta 1070 samostan v Krki razpustil. Leta 1072 je tam ustanovil novo škofijo: nekdanji samostan je postal škofijski dvorec, Marijina cerkev pa stolnica. Edina posest nove škofije je bilo osem župnij, ki jih je bila darovala samostanu kneginja Ema. V ljudskem spominu se je zato uveljavilo prepričanje, da je bila ustanoviteljica krške škofije pravzaprav svetniška kneginja.

SALZBURŠKI NADŠKOF NAD KRŠKIM ŠKOFOM
Prvi krški škof Gunther iz Krappfelda (1072–1090) je bil imenovan že leta 1072, toda nadškof Gebhard ni izdal niti ustanovitvene listine za novo škofijo; to je na pritisk Rima storil šele njegov naslednik nadškof Thiemo (1090–1101. Pravico imenovanja krškega škofa in določanja njegovega polnomočja si je pridržal nadškof, tako da je status krških škofov bil skoraj enak nekdanjim kornim škofom pri Gospe Sveti.  Krški škofje so bili nekakšni generalni vikarji salzburškega metropolita (Jože Mlinarič). Salzburški nadškof je ozemlje osmih župnij določil šele leta 1131, leta 1218 pa so mu dodelili še dve župniji in pri tem je ostalo 500 let. Poznejši krški škofje so si prizadevali za večjo samostojnost od salzburških nadškofov, vendar so ti vztrajali pri načelu, da kot apostolski delegati sami imenujejo sufragane. Nekaj več pravic si je priboril četrti krški škof Roman I. (1131–1167). Škofijo je postavil na zdrave temelje in si pridobil ugled, tako da mu je cesar Friderik Barbarossa podelil knežji naslov. V njegovem času je bila zgrajena sedanja mogočna cerkev, njegova stolnica. Nedaleč od Krke je dal sezidati grad Strassburg,  ki je bil šest sto let rezidenca krških škofov. Leta 1775 je dobila krška škofije ozemlje okrog Millstattskega jezera, temeljito pa so se spremenile njene meje za cesarja Jožefa II., ki je uveljavil pravilo, da se meje škofij krijejo z mejami dežel. Takrat je dobila vse ozemlje koroške dežele. Leta 1787 sta se sedež škofije in stolni kapitelj preselila iz Krke v Celovec in škofija se je preimenovala v celovško, ali tudi krško/celovško.

PO 852 LETIH PRVI SLOVENSKI ŠKOF
Koroški deželni stanovi so v letih 1581–1591 v Celovcu za protestante zgradili cerkev Sv. Trojice. Leta 1604 so jo prevzeli jezuiti, ki so ob njej ustanovili semenišče, leta 1787 je po prenosu škofijskega sedeža iz Krke v Celovec, postala stolnica. Nadvojvodinja Marija Ana, hči Marije Terezije, si je za stalno bivališče izbrala Celovec. Zgradili so ji palačo  poleg samostana elizabetink. Ker je samostan gmotno podpirala, so jo pokopali v samostanski cerkvi. Njeno palačo je leta 1790 odkupil škof Franc Ksaver Salm (1782–1822),  prvi na celovškem sedežu. S svojo odpravo je 28. julija 1800 osvojil najvišji vrh Grossglocknerja (Velikega Kleka). Njegov naslednik, 55. v vrsti krških škofov, je bil Jakob Peregrin Paulitsch (1824–1827).  Nekaj časa je vodil škofijo kot kapitularni vikar, leta 1824 pa je postal škof. Bil je prvi krško/celovški škof, ki ni bil plemiškega rodu, prvi slovenske krvi. V prvem letu svoje škofovske službe je v celovški stolnici posvetil v duhovnika blaženega Antona Martina Slomška.  Napisal je molitvenik Gospod, teci mi pomagat, ki ga je kasneje izdala Mohorjeva družba. Pavličev naslednik Peter Mayr (1827–1840) je določil, da morajo slovenski bogoslovci iz njegove škofije redno obiskovati Slomškov tečaj slovenščine, medtem ko je bila udeležba za lavantinske in nemško govoreče njegove škofije prostovoljna. Škof Adalbert Lidmansky (1842–1858) ni bil naklonjen političnemu delovanju svojih duhovnikov, zato je pokaral Andreja Einspielerja. Valentin Wiery (1858–1880)  je bil prvi celovški škof, ki je prevzel dušnopastirsko skrb za celotno Koroško. Kot Slomškov učenec je obvladal slovenski jezik. Njegova največja zasluga za Slovence bila rešitev Mohorjeve družbe v Celovcu. Einspieler  je Mohorjevo kot društvo odtegnil posegom državne policije s tem, da jo je s pomočjo škofa Wieryja in papeža Pija IX. spremenil v cerkveno bratovščino.  Čas škofovanja Josepha Kahna (1887–1910)  so posebej zaznamovala socialna vprašanja in narodnostne napetosti v deželi. Slovenski duhovniki so bili v desetletju pred prvo svetovno vojno vodilni pri organizaciji zadrug. Škof Kahn se je leta 1895 zelo zavzel za uvedbo verouka za vse razrede v realni šoli. Deželni zbor je to odklonil, češ da verouk ni potreben za splošno izobrazbo! Po koncu prve svetovne vojne je Kraljevina SHS zaradi pretežno slovenskega prebivalstva zahtevala priključitev južnega dela Koroške. Večina slovenskih duhovnikov se je opredelila za SHS, prva tako ob plebiscitu oktobra 1920. V prvi avstrijski republiki je bila Koroška polna antiklerikalizma. Škof Adam Hefter (1914–1939)  je v odločnem pastirskem pismu obsodil nacionalsocializem ter se zavzel za sožitje med nemškimi in slovenskimi Korošci. Škof Andreas Rohracher (1939–1945)  se je že kot pomožni škof zavzemal za globoko verno slovensko ljudstvo. Leta 1949 je katoliško usmerjeni Joško Tischler na pobudo slovenskih duhovnikov ustanovil Narodni svet koroških Slovencev, je prišlo do napetosti med njegovim vodstvom in škofom Josephom Kostnerjem (1945–1981),  ker je bil škof proti političnemu delovanju duhovnikov. Do napetosti med krščansko usmerjenimi Slovenci je prišlo, ko je škof po uveljavitvi manjšinskega šolskega zakona (17. septembra 1959) odredil, da smejo duhovniki uporabljati slovenski jezik pri verouku le tam, kjer so učenci prijavljeni k slovenščini.

PO SINODI POGLED V PRIHODNOST
Sinoda krške škofije je potekala v letih 1970–1972, v času, ko so bili odnosi med obema narodoma na Koroškem napeti.  Že v pripravi na sinodo so prišli do spoznanja, da je potreben iskren dialog. Prvič v zgodovini krške škofije so na sinodi sodelovali tudi laiki. Sklepe škofijske sinode je dosledno uresničeval škof Egon Kapellari (1982–2001)  z močnimi pastoralnimi, socialnimi in kulturnimi pobudami. Nemški nacionalisti so mu očitali, da je bolj naklonjen slovenski manjšini kot nemški večini. Škof Kapellari je leta 1992 v pastirskem pismu opozoril, da so katoličani soodgovorni za to, kakšni so odnosi med obema narodoma. Po zgledu škofa Kostnerja je pri liturgičnih obredih na dvojezičnem ozemlju uporabljal oba deželna jezika. Za njim je krško škofijo vodil škof Alois Schwarz (2001–2018).  Kot pokrovitelj Mohorjeve družbe ji je bil vsestransko naklonjen, zlasti pa pri zalaganju veroučnih knjig. Bil je odločen zagovornik dvojezičnosti. Po njegovem odhodu v škofijo St. Polten je bil škofijski sedež poldrugo leto prazen.
Proti koncu leta 2019 je bilo znano ime novega krškega škofa, 66. po vrsti in drugega Slovenca v zgodovini krške škofije. To je Jože Marketz,  rojen leta 1955 v Železni Kapli. Škofovsko posvečenje je prejel 2. februarja 2020 v celovški stolnici. Po novi maši leta 1982 je nadaljeval študij, nato pa opravljal razne odgovorne službe v krški škofiji, nazadnje je bil direktor koroške Karitas. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Janeza: Deus caritas est (Bog je ljubezen). To je njegov življenjski program, srce evangeljskega oznanila.

SLOVENSKE CERKVENE USTANOVE
Dušnopastirski urad
Slovenski oddelek Dušnopastirskega urada podpira fare v dvojezičnih dekanijah pri njihovih prizadevanjih na vseh področjih. Glavni trud pa velja, da bi slovenska beseda in pesem ne polagoma utihnili in izginili iz cerkvenega življenja, prav v obrobnih krajih. Tu pa je najpomembnejši medij cerkveni list Nedelja, ki že 96 let s svojimi rednimi številkami sooblikuje slovensko narodno skupnost na Koroškem.
V okviru Dušnopastirskega urada delujejo: Misijonska pisarna, Referat za župnijske svete, Referat za cerkveno glasbo, Referat za Sveto pismo in liturgijo. Zelo rodovitna je Misijonska pisarna, ki jo je ustanovil Jože Kopeinig in jo neutrudno vodi že 54 let. Referat za župnijske svete spodbuja vernike k sodelovanju v njihovi domači župniji. Referat za cerkveno glasbo skrbi za izobraževanje cerkvenih pevcev in pevk, organistov, pevovodij ter spodbuja med mlajšo generacijo zanimanje za cerkveno glasbo. V referatu za cerkveno glasbo in liturgijo poudarjajo: naša vera črpa moč iz Božje besede.
Katoliška akcija
Začetki Katoliške akcije segajo nazaj v leto 1965 na čelu z vzornikom Vinkom Zwitrom, ki je z veliko gorečnostjo znal najti pravo pot v skrbi za slovensko besedo in širjenje vere … Katoliška akcija je igrala pomembno vlogo tudi pri škofijski sinodi leta 1972.
Duhovni asistent je v okviru Katoliške akcije prvotno del vodstva. Ob njem so še predsednik oz. predsednica, tajnik oz. tajnica, ki svojo nalogo opravlja poklicno. Vloga duhovnega asistenta je dajati duhovne impulze in skupaj z vodstvo podpirati delo organizacije.
V hiši Katoliške akcije ‘stanujejo’: Katoliška prosveta, Katoliška otroška mladina,  Katoliška mladina, Referat za družine in Katoliško žensko gibanje. Katoliška prosveta je bila ustanovljena leta 1965 kot izobraževalna ustanova krške škofije. Katoliška otroška mladina je stara štirideset let, njej pripada Akcija treh kraljev. Katoliška mladina je mladinska organizacija, ki zbira in združuje mlade na župnijski in medžupnijski ravni. Naloga Referata za družine je, da spremlja družine in jim pomaga krepiti odnose. Katoliško žensko gibanje na dvojezičnem ozemlju krške škofije spodbuja žene k rasti kot ženske, kot kristjanke, kot Slovenke.

Nedelja, slovenski verski tednik krške škofije  
Ustanovljena davnega leta 1926, se na kratko predstavi: »Glavni namen lista Nedelja je pomagati ljudem, ki so dobre volje, da jim ostane sedmi dan v tednu dan Gospodov.« Poleg Nedelje škof Jože Marketz zelo poudarja moč spletnih strani: »Moramo komunicirati to, kar delamo. In naredimo res veliko.« Na koncu je predstavljena Mohorjeva ljudska šola, ki je jeseni 1989 v prostorih Slomškovega doma v Celovcu. To je zasebna dvojezična šola, v kateri se otroci uvajajo enakovredno v oba deželna jezika.

S. Čuk, 950 let krške škofije (Priloga), v: Ognjišče 5 (2022), 44-49.