Ko sem ga postavila na vročo ploščo kuhalnika, je začelo pod njim cvrčati. Dvignila sem ga in krpo obrisala dno; pa ni pomagalo, spet je zacvrčalo in drobne kapljice so se razbežale po plošči. Zlila sem vodo v lijak in lonček nagnila proti kuhinjskemu oknu. Ja, res, v dnu je bila čisto majhna luknjica. Na mojem štedilniku je prestal že mnogo let, pa kljub tej luknjici tudi zdaj na bo čisto odpisan. Morda bom spomladi vanj posadila kakšno rožo in ga postavila na okensko polico.
Treba je bilo kupiti novega. Z vnukoma smo šli v trgovino, da ga izberemo. Katja se je navduševala nad rdečim z belimi srčki, Aljaž pa je hotel modrega z zelenimi žabicami. Pred policami s posodo bi se skoraj sprla.
»Za ta lonček se pa res ne bomo kregali! Saj vesta, kako je bilo s tistima dvema bratoma?«
»Katerima? Ali ju poznamo? Kaj pa se je zgodilo?« sta takoj prisluhnila.
»Ne, ne poznamo ju. Zgodilo pa se je tako gotovo, kot gotovo zdaj stojimo v tej trgovini.«
»Joj, stara mama, povej nama že, kaj je bilo!« je priganjal Aljaž. Nora sta na pripovedke, poslušala bi jih noč in dan.
»Zdaj bomo izbrali tale lonček,« sem rekla in s police vzela prvega. »Med potjo domov pa vama povem, kaj je bilo z bratoma in lončkom.«
Tako smo tudi storili in moje obljube seveda nista pozabila. Tako sem iz spomina potegnila na pol pozabljeno povedko o lončku.
Nekoč sta bila v neki vasi dva brata. Živela sta skromno, težko sta se prebijala, a imela sta se rada, pomagala sta si pri vsakdanjih opravilih. Mirno in preprosto jima je teklo življenje. Nekoč pa je starejši brat rekel mlajšemu: »Poglej, vsi v vasi, skoraj pri vsaki hiši se večkrat prepirajo, midva pa živiva tako mirno. Kaj če bi se tudi midva malce skregala?«
»Zakaj pa?« je bil začuden mlajši brat.
Starejši brat se je popraskal po glavi in se končno domislil: »Hm. Morda zaradi tega lončka.«
Imela sta namreč star in obtolčen lonček.
»Glej, jaz bom rekel, da je to moj lonček. Ti pa reci, da ne, da je tvoj. Jaz bom vztrajal, da je moj, ti pa, da je tvoj ... vidiš, tako se bova sprla. Zabavno bo ... Zakaj bi vedno vse teklo gladko in v miru?«
In res, ob času kosila je starejši brat zakuril peč in nanjo postavil lonček z vodo. Mlajši je prijel lonček in rekel: »To je moj lonček!«
Starejši ga je potegnil nazaj, da je voda pljusknila čez rob: »Ne, to je moj lonček!«
Mlajši je prikimal: »Prav. Kar naj bo tvoj.«
Tako se nista niti mogla skregati, saj je jima bilo vseeno, čigav je lonec, važno je, da skupaj skuhata dobro juho, ki jo bosta v miru in s slastjo pojedla.
Počasi smo tiho šli po pločniku in čakala sem, kdaj se bodo usula vprašanja. Pa jih ni bilo. Aljaž me je samo postrani in prebrisano pogledal: »Najprej sem pomislil, da to nima nobene zveze z našim lončkom. Ampak vem, kaj si hotela povedati.«
»Ja,« se je zasmejala Katja, »tudi jaz vem. In mlajši bratje in sestre smo bolj pametni kot starejši!«
»To pa že ne!« je planil Aljaž, pa sem ga ustavila. »Ej, kaj pa lonček?« Kakor konjiček, ki mu zategnejo vajeti, se je ustavil. Ozrl se je vame, mi pomežiknil in sestrici rekel: »Morda res. Ampak ti boš morala to šele dokazati!«
In z lončkom v cekarju smo šli zadovoljni domov.
KOROŠEC, Ivanka. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 93.

Na začetku Svetega pisma v poročilu o grehu človeškega para v raju Bog nastopa kot človek. »Zaslišala sta glas Gospoda Boga, ki je ob dnevnem vetriču hodil po vrtu« (1 Mz 3,8). Kako je ‘hodil’, saj je vendar duh! Ali ni ta opis preveč ‘človeški’? (Jakob)
Podobnih opisov najdemo v Svetem pismu še veliko. To prikazovanje Boga po podobi človeka se imenuje antropomorfizem (gr. anthropos – človek + morphe – podoba). Sveto pismo predstavlja Boga v telesnosti človeka: Bog čuti in ravna kot človek. Ima obraz, usta in glas (5 Mz 4,36), lakte in roke (5 Mz 7,19). Kot človek čuti jezo in obžalovanje (1 Mz 6,6). Tudi Božje ravnanje prikazuje Sveto pismo v antropomorfizmih: človeka naredi iz prahu zemlje kot kipar, vdihne mu duha v nos, obleče ga. Zanj zasadi vrt, po katerem se sprehaja in govori s človekom; lastnoročno napiše kamniti tabli zaveze in ju izroči Mojzesu. Ta način izražanja se morda zdi nekam naiven, vendar je spoštljiv. Spada k našemu govorjenju o Bogu, če naj bi bilo splošno razumljivo, in je navsezadnje tudi utemeljeno, ker je Bog postal človek. (sč)

ČUK, Silvester, Ognjišče (2017) 5, str. 50

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Dolga leta je bil predstojnik samostana Niederaltaich na Bavarskem, zatem škof v Hildesheimu. Po njem je dobil ime St. Gotthard, najpomembnejši prelaz v Alpah.

V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 262-264) lahko preberete več o svetniku.

Ime Gotard (ali Godehard) je poslovenjeno nemško ime (Gotthard) in pomeni ‘Bog je močan’ ali ‘močan po Božji zaslugi’. Naša statistika (SURS) ga ne zazna več (manj kot 5 oseb).

Pri nas je po njem dobil ime kraj Šentgotard pri Trojanah, kjer stoji tudi edina njegova cerkev pri nas (ž. c. – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Ko se govori in piše o cerkvenih obredih in bogoslužju nasploh, se pogosto uporablja beseda ‘liturgija’. Zanima me, kaj ta beseda pomeni? Kaj pa izraz ‘liturgika’? (Albert)
Na tvoje prvo vprašanje najdemo jasen odgovor v Katekizmu katoliške Cerkve: “Beseda ‘liturgija’ izvirno pomeni ‘javno opravilo’, ‘službo ljudstva in v prid ljudstvu’. V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri ‘božjem delu’. Po liturgiji Kristus, naš Odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej delo našega odrešenja. Besedo ‘liturgija’ nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (svete obrede), temveč tudi za oznanjevanje evangelija in dela ljubezni. V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi” (KKC 1069-70). Z besedo ‘liturgika’ pa označujemo vedo, znanost o bogoslužju, ki spada med glavne in zelo pomembne študijske predmete na teoloških fakultetah in se pod različnimi vidiki predava v več letnikih. (sč)

Ognjišče (2016) 5, str. 47

Neka žena je duhovniku rekla: »Ne bom več hodila v cerkev.«
Duhovnik jo je vprašal: »Ali mi lahko poveste zakaj?«
»V cerkvi vidim ljudi, ki med molitvijo uporabljajo mobilni telefon. Mnogi takoj, ko stopijo iz cerkve, opravljajo. Zame so to navadni hinavci.«
Duhovnik je malo pomolčal, potem pa ji je svetoval: »A preden storite ta korak, bi vas nekaj prosil.«
»Povejte.«
»Vzemite v roko kozarec vode in pojdite z njim po cerkvi gor in dol ter pazite, da ne polijete niti kapljice vode.«
Žena je obljubila, da bo to storila.
Ko je to opravila, se je vrnila k duhovniku in ta jo je vprašal: »Ali ste videli koga, ki je uporabljal mobilni telefon? Ali ste slišali koga, ki je opravljal, in ali ste srečali ljudi, ki ne živijo tako, kot bi morali in so hinavci?«
Žena je odgovorila: »Nikogar nisem videla ne slišala, ker sem bila pozorna na kozarec v roki, da ne bi polila niti kapljice vode.«
»Glejte, ji je rekel duhovnik, »ko pridete v cerkev, bodite tako osredotočeni na Boga in na molitev, kot ste bili takrat, ko ste nosili kozarec vode in ne ozirajte se na ljudi.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 61.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Vstopila sva v mesec maj, mesec ljubezni, kot pravijo, mesec zaljubljenosti … Oziroma mesec šmarnic … Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne? Razumsko dojeti in razložiti Marijo, njeno vero in poslanstvo, je težka naloga. Mamo ljubiš, ker je pač mama: tvoja, ena in edina, ne razmišljaš o razlogih za ljubezen, ne svojih ne njenih.
Verjamem, da ti gre, preljuba sestra, predragi brat v Kristusu, tako kot meni, na živce delitev na naše in vaše. Še bolj pa me zaboli in razjezi, ko se tovrstna delitev pojavi med verniki. Ko začnejo med seboj malodane tekmovati s svetniki in priprošnjiki. Pa mi, prosim, povejte: Je brezjanska Marija Pomagaj lepša od Marije s Ptujske Gore? Je Svetogorska Kraljica močnejša od Kraljice Miru s Kureščka? V čem je lurška Mati Božja boljša od Fatimske Gospe? Kot otroci, ki se prepirajo, koga ima mamica bolj rada, ali kdo ima bolj rad mamico. A ko otrok odraste, ohrani v svojem srcu »podobo« matere, ki je seveda drugačna od podobe, ki si jo je ustvaril njegov brat ali sestra, pa čeprav sta iz iste družine in sta imela isto mater! In častimo in ljubimo eno in edino Mater Božjo, Mater Kristusovo! Ki pa je nekomu bolj Zdravje bolnikov, drugemu bolj Pribežališče grešnikov, nekomu bolj Roža skrivnostna, drugemu Mati brezmadežna in tako naprej in naprej po neskončnih litanijah njenih podob.
In zdaj še o zaljubljenosti. Od nekdaj o njej govorimo tako malo v oklepajih, z omalovažujočim prizvokom, kot o nekakšni otroški, šolski bolezni kot so norice ali ošpice, kot o nečem prehodnem, nečem, kar nujno mine, kot o nečem, kar je le del odraščanja, začetni del nekega odnosa, kot o nečem, kar še ni ljubezen in ki le utrjuje in pripravlja pot za tisto pravo ljubezen … Pa je res tako? Zakaj potem mi, odrasli, zreli ljudje, ki smo že krepko zakoračili po utrjeni in pravi poti ljubezni, hrepenimo po zaljubljenosti in skušamo svoj odnos vedno znova pomlajevati in ga osveževati z zaljubljenostjo? Je mar kje kdo, ki bi si želel še enkrat prebolevati norice? Ali ošpice? Gre res le za hrepenenje po mladosti? Ali pa hrepenimo po obdobju, ko smo premogli toliko ljubezni, da smo bili slepi za vse drugo razen za ljubljeno osebo? Ko smo bili sposobni spregledati, pozabiti in odpustiti vse, in ko smo verjeli, da je tudi nam vse spregledano, pozabljeno in odpuščeno! Saj vendar ljubimo! Ko smo živeli in dihali le eno: ljubljeno osebo in ime. In smo v tej svoji zaljubljeni ljubezni vedno in povsod, hote in nehote zapisovali: ljubim, ljubim, ljubim … Na šolsko klop, na sosedov plot, na steno gasilskega doma, na debla dreves … Srček pri srčku in: ljubim, ljubim, ljubim …
In te pomladne norosti, zaljubljenosti v Boga, v Marijo, v bližnjega, v oddaljenega, skratka: v stvarstvo, ti želim v tem mesecu šmarnic. Oziroma, mesecu ljubezni. Kar pa je navsezadnje eno in isto, mar ne?
Gregor

G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 5 (2010), 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Te dni so nam posebej pred očmi rane, tisočero Gospodovih ran, iz katerih lije kri in se spušča po umirajočem telesu. Mnoge, neštevilne rane, ki so, kakor je rekel prav On (Mt 25,35-36), rane ljudi vseh časov, zaobjete v sveto telo, ki utrujeno in izmučeno visi na lesu človeških grehov, zločinov, napak. V opomin? V očitek? V dokaz, ki bi utemeljil primerno kazen? V odrešenje. Za limbar tvoj.
Vseeno je na Kalvariji mučno, v ozračju visi bolečina, zadušljivo je v tihi zameri in prizadetosti. Nemi kriki prebadajo nebo, ker je nekaj narobe, ker je nekaj zelo narobe na tem njegovem telesu (1 Kor 12,27), ki še hodi po svetu. Cerkev greši in pada in krvavi in v njej je toliko stvari grešnih in napačnih. Ker smo v njej ljudje.
Toda to še ni opravičilo. Ni razlog, zaradi katerega bi samo zamahnili z roko in šli naprej. Morda smo že siti vseh trpečih ljudi tega sveta, ki nam dnevno jemljejo pozornost. Morda smo jih tudi že navajeni, pa vendar vsaka rana boli in kolikor prizadene tistega, ki jo nosi, mora prizadeti tudi tistega, ki jo je povzročil. A tudi tistega, ki jo samo vidi, ker se namreč s tem pokaže njegova občutljivost, ki je bistvena stvar, zaradi katere smo ljudje še ljudje. Da nas rane prizadenejo, zato to poveličevanje njegovega ranjenega telesa, zato velikopetkovi poljubi, prikloni, pokleki. Človeka mora bolečina zaboleti, sicer je konec z njim. Ni zaman bolečina najboljši zdravnik, zaradi nje sploh čutimo, da je nekaj narobe – in da je zato treba nekaj spremeniti. Zato častimo križ, zato si ga obešamo okrog vratu in nad mizo; povsod visi Kristus na križu, povsod, da ne bi pozabili, da je njegovo ranjeno telo še danes bičano in križano in da je kri tudi na naših rokah. Da bi zato obsodili zlo, da bi svojim dejanjem rekli: »To ni prav!« Da bi se zlu zaradi teh ran spet in še enkrat odpovedali. Ne zato, da bi si naprtili krivdo, ne da bi se imeli za nekaj ničvrednega. Za limbar tvoj, zato je treba gledati rane, se ob njih jokati, se zaradi njih trkati na prsi, ker se v njih začenja naša pomlad.
Gre pač za to, da so rane razodetje, namig, pot –, kajti tako in nič drugače se na veliko noč spozna vstalega Kristusa. Ne po glasu in ne po stasu, po ranah: »In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). Tako je stopil v sredo svojih učencev, tako je premagal smrt: z ranami. Tam je bil in nikjer drugje, sredi zlomljene, osramočene skupnosti, znotraj ran, ki smo jih prizadejali Njemu in vsem njegovim najmanjšim bratom. »Če ne vidim na njegovih rokah rane od žebljev in ne vtaknem prsta v rane od žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25).
Kdor vtakne svoj prst tja notri, v sredo svojega greha, bo našel Kristusa. Vstalega Kristusa, ki premaguje smrt, ki je močnejši od vsakega mojega greha, saj njegove ljubezni ne more premagati še tako veliko hudodelstvo. A najprej je treba stopiti v te rane, v grob, se jih dotakniti, od gnusa nad tem, kar smo storili, zajokati. Za limbar tvoj. Takrat bomo slišali glas enega izmed starešin, ki stojijo pred njegovim prestolom: »Ne jokaj! Glej, zmagal je lev iz Judovega rodu« (Raz 5,5).

M. Rijavec, Na začetku, v: Ognjišče,4 (2024), 3.