Trinajsti dan meseca je bil dan Marijinih prikazovanj trem pastirčkom v Fatimi na Portugalskem leta 1917. Bilo jih je šest: od 13. maja do 13. oktobra. Francek in Jacinta, brat in sestra, sta bila takrat stara devet, oziroma sedem let in Marija jima je izpolnila obljubo, da ju bo kmalu vzela k sebi: Francek je umrl leta 1919, Jacinta pa leta 1920. Papež sv. Janez Pavel II. ju je 13. maja 2000 v Fatimi razglasil za blažena. Lucija je umrla leta 2005 v starosti 94 let. Ob zadnjem Marijinem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je zgodil čudež s soncem: »Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. “Bolje je, da gremo domov,”« sem rekla sestrični in bratrancu, “bliska se. Najbrž bo nevihta.” In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala in se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: “Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.” “Odkod si?” sem jo vprašala. “Iz nebes.” “In kaj želiš od mene?” “Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.” “Bom šla tudi jaz v nebesa?” “Da, boš.” “In Jacinta?” “Tudi ona.” “Pa Francek?” “Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev”.

Fatimski Mariji je pri nas posvečena župnijska cerkev Marijinega Brezmadežnega srca (Fatimske Marije) v Kisovcu (levo); zidani kapeli pa sta v Grušovcu (Črešnjice – CE) in v Ključarovcih (Križevci/Ljutomeru – MS) (v sredini)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče.

Pripoved o puščavskih očetih govori o človeku, ki je bil pripravljen prehoditi zemljo in morje, da bi se prepričal o resničnosti govoric o izrednem puščavniku in o njegovi globoki duhovnosti.
»Kakšne čudeže je storil vaš učitelj?« je vprašal prvega učenca, ki ga je srečal.
»Obstaja čudež in čudež,« je odgovoril ta. »Najbrž v tvoji deželi velja za čudež, če Bog izpolni voljo kakšnega človeka. Pri nas pa nasprotno velja za čudež, če človek izpolni Božjo voljo.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2022), 37; Zgodbe za pogum, 171

Kristina je s tesnobo v srcu stopala proti bližnji župnijski cerkvi, ki ji je bila nekoč tako draga. Da, nekoč, še pred nekaj leti, ji je bila ta pot nadvse ljuba, zdaj pa bolj iz navade, še bolj pa zaradi mame, gre k večerni maši na »čisto navaden« delavnik.
Kaj imam od maše? Kaj je v veri sploh resničnega? Takšni in podobni dvomi so jo mučili vsa ta leta, odkar se je iz domačega kraja preselila v mesto, v stanovanje, kjer je od treh deklet samo ona še zahajala k maši. Sostanovalki Sandra in Ines sta se tej njeni zvestobi posmehovali. V času, ki ga je Kristina po njunih besedah »neumno zapravljala«, sta se onidve zabavali, se učili ali spali.
Skrivnost Jezusove navzočnosti v svetem Rešnjem telesu in vprašanje Božje dobrote spričo vsega zla, ki ga Bog dopušča, sta bili verski resnici, ki ju Kristina ni mogla razumeti in sprejemati. Če je Bog res tako dober, zakaj mi ne odgovori, ko ga kličem, ko ga v stiski prosim? Če je pravičen, zakaj se nevernim ljudem pogosto godi bolje kot tistim, ki verujejo vanj in se trudijo po veri tudi živeti? Zakaj? Kdaj bom zbrala toliko poguma, da bom prelomila s preteklostjo in se izenačila z večino mladih? Tako je razmišljala Kristina, ko se je počasi bližala cerkvi. Tedaj ji je prišlo na misel, s kakšnim veseljem je včasih brala berilo pri sveti maši. Kaj ko bi ga brala tudi danes? Pospešila je korak, da bi prišla še dovolj zgodaj v cerkev in bi ji župnik prinesel knjigo beril ter bi, kot nekoč, stopila za ambon in morda doživela vsaj drobno iskrico tistega veselja, kot ga je doživljala nekdanje čase zlasti ob mladinskih mašah. Toda ko je prišla v cerkev, jo je čakalo razočaranje. Knjigo beril je že imela Marička, starejša ženica, ki je že dolga leta redno prihajala k večerni maši. Prvi hip je bila Kristina prizadeta, potem pa jo je obšlo nekakšno zadovoljstvo ob misli, da imajo morda le prav tisti, ki trdijo, da je vera le tolažba za stare ljudi, saj mladih v cerkvi ni bilo.
Sveta maša se je pričela. Ko je bil čas za berilo, je Marička stopila k ambonu in z jasnim glasom razločno pričela z branjem. Nekako sredi berila pa se ji glas zatresel, njen obraz je prebledel, oprijela se je ambona. Župnik je takoj opazil njeno slabost: pomagal ji je do sedeža ter berilo sam prebral do konca.
Kristina je stari ženici privoščila to slabost, češ: kaj pa se sili k ambonu, da bi brala, če tega ne zmore! Toda to grdo misel je hitro odgnala, ker se ji je dobra ženica zasmilila. Zaskrbljeno jo je opazovala ter bila pripravljena priskočiti na pomoč, če bi se ubožica od slabosti zgrudila.
Sveta maša se je nadaljevala. Ko je prišel čas obhajila, je duhovnik s ciborijem v roki stopil k ubogi Marički, ki je vstala in spoštljivo prejela sveto hostijo. Tedaj se je zgodilo nekaj presenetljivega. V trenutku, ko je sveto hostijo zaužila, se je na njen obraz povrnila zdrava barva, povrnil se je nanj tudi njen vedri, prisrčni nasmeh, ki je bil za to dobro ženo tako značilen. Kristina si je pomela oči. Ali vidim prav? se je spraševala. Ne, ni mogoče, da bi se Marička pretvarjala: ko je prejela Sveto Rešnje telo, je bila v hipu rešena vse slabosti. Mrtvaška bledica se je spremenila v rožnato zdravo barvo!
»Ljubi Bog, to je tvoj odgovor na moje očitke, da mi ne pomagaš v mojih dvomih. Zdaj vidim, da nam odgovarjaš o pravem času in na tak način, kakor ga posamezna duša potrebuje,« je razmišljala Kristina, ko se je tisti večer vračala od maše. S trdnim sklepom, da se bo vere še tesneje oklenila in jo poglobila.

ŠKUFCA, Angelca, Nada, (zgodbe) Ognjišče (2008) 05, str. 55-566.

Moj tata jim je rekel »devičke«, tistim nežno belim rožam, ki so bile mami tako pri srcu in ki ji jih je, čim so vzcvetele, prinesel s svojega pomladnega sprehoda. Vedno še pred majem, vedel je za zatišne kraje, kjer so prve pokukale na plano, in jih je šel iskat, ne prav blizu, tako da se je moral potruditi. Ni mu bilo kakor Vorancu v Peklu, ki je moral premagati strah, da je materi nabral solzice, bilo pa je podobno lepo, ko je mama dobila šmarnice v dlan, napor pač vedno izzove strašno lepoto … »Ta trenutek je daljno sonce poslalo svoj prvi sončni žarek na dvorišče in po njem se je razlila prelepa svetloba. Sredi te svetlobe je stala mati, prečudno lepa in vsa ožarjena, kakor prikazen iz nebes. Planil sem prednjo s polnim naročjem cvetlic in ji zmagoslavno zaklical: 'Mati, mati ... solzice ...' Topil sem se od same sreče in neizmerne navdušenosti. Materin obraz je pokril blažen smehljaj; presrečna je iztegnila roke za solzicami in jih nesla k licu.« (P. Voranc, Solzice)
Podoben napor sem za svojo drugo mamo, Marijo, opravljal tudi sam: vsak dan v maju k maši, ko so dnevi postajali tako topli, da sem se lahko cel dan igral zunaj. Težko je bilo pustiti družbo in naše navihane igre, da sem šel k maši. Spomnim se svojih prvih takih šmarnic, v njih smo poslušali zgodbo o Dominiku Saviu. Prevzela me je, ker je bilo podobno z mano, kot je bilo z njim, prav v tistih dneh, ko sem pustil družbo, da sem odšel v cerkev. Mislim si, da sem takrat v svojih soigralcih izzval občutek, da sem čudak. Zato mi je bilo težko, zato mi je bilo naporno, predvsem ker sem se s tem ločil od drugih. Tvegal sem, da me ne bodo več imeli za svojega … In sem morda takrat postal to, kar sem danes – nekdo, ki se upira, ki išče, ki nima miru, kadar dela, kakor delajo vsi ostali. Ko sem premagal strah in šel v pekel po solzice za Mamo.
Danes je svojevrsten napor kogarkoli od otrok navdušiti za šmarnice, ko je vsega preveč, maja se vse končuje, se koncertira, tekmuje, dobiva diplome in priznanja in »popravce« … Tistih sprehodov v dišečem mraku, do cerkve nazaj proti domu, na večerjo, ko visi v zraku vonj po akaciji, vrtnicah, devičkah, nihče več ne občuti. Niti jih noče. Nekoristne stvari so postale tudi nepomembne, tako je, kakor da se otroška duša veseli samo medalj in priznanj in aplavzov na koncertih na koncu glasbene šole. Saj je res, napori so to, ti prinesejo veselje – in najtežji napor je ravno tisti, ki ga ni treba narediti. Saj se da pustiti solzice, naj pač oddehtijo v Peklu, saj se da preživeti tudi brez »blaženega smehljaja« … ampak iz česa pa je potem še to življenje, da bi se ga veselili in v hvaležnosti na koncu zaprli trudne oči?
Šmarnice cvetijo v globeli, kjer so bregovi porasli »z zanikrnim grmovjem, s češmigo, gabrovjem, trnovjem, pasjo črešnjo in podobno navlako. Med grmovjem raste še zanikrnejša trava, porabna le za ovčjo krmo.« In v njih drobnih kronanih cvetovih raste veselje, zanjo, Zanjo in zame. Vedno na težkih, napornih krajih, tam se najde najlepše rože.k

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 85.

Meseca maja je pomlad na vrhuncu, zato se vsekakor spodobi, da je vaše stanovanje, hiša ali vsaj miza okrašena s primernim cvetjem.
Ker je maj, boste za osnovo seveda uporabili šmarnice, vendar priporočam, da vsaj prvega maja šopku dodaste rdeče nageljne. Naj vas ne zmoti ne rdeča barva, še manj vonj, ki takole na hitro in po vrhu lahko zadiši nekoliko socialistično, celo komunistično. Nagelj v osnovi diši po žuljavih dlaneh in poštenem znoju, in prepričan sem, da je prav ta vonj, pomešan z žaganjem in smolo, vel po delavnici Jožefa delavca! Ne sramujte si nagelj na ta dan pripeti na prsi. Da le veste, zakaj ga nosite!
Kot že rečeno, je mesec maj mesec šmarnic. Prav in lepo je, da so šmarnice v šopku vedno sveže. Če se le da, jih menjajte prav vsak dan. Pazite, da vas tam nekje na polovici meseca ne presenetijo ledeni možje. Če je potrebno, šopek zavarujte in s čim prekrijte. Morda z lipovimi vejami, ki vam bodo prišle prav tudi ob binkoštih. Lipovo listje po obliki namreč spominja na plamene, ki so se apostolom ob prihodu Svetega Duha prikazali nad glavami, zato jih ponekod na binkoštno nedeljo zatikajo za okna.
Da Duh ve, kam priti.
Da ve, h komu se spustiti.
Da ve, koga obiskati.
Da ve, pri kom ostati.
Če ne lipove veje, vas bo Sveti Duh prav gotovo obvaroval pred pozebo ledenih mož. Pa ne tistih koledarskih, ampak tistih pravih: ki vam s svojo ledeno sapo lahko pogubijo dušo in telo (Mt 10,28). Taki ljudje so prave ‘cvetke’: govoriti znajo kot bi ‘rožice sadili’, za njimi pa ostaja vonj po gnilobi in razpadanju.
Ne bo narobe, če boste v šopek zamešali tudi kakšno narciso. Ime so res dobile po človeku, ki se je zaljubil v lastno podobo in so tako na neki način prispodoba za egoizem. A eno od ljudskih imen za to rožo je tudi ključavnica. In pravilna ljubezen do samega sebe je pravzaprav ključavnica in ključ za ljubezen do bližnjega. In Boga. Kar spomnite se prve in največje zapovedi! (Lk 10,27)
Ne bodite prehitro zadovoljni s skromnim šopkom. Dajte si duška in se poigrajte z barvami in vonji, saj si v maju “cvetlice dobrave venčajo glave” in se “raduje polje in gaj”! Cvetja, ki je odslužilo Majniški Kraljici, pa tudi ne zavrzite prehitro. Lahko ga prihranite do telovske procesije in ga z Marijinim blagoslovom posujete na pot Kralju, ki se bo v Rešnjem Telesu sprehodil preko naših vasi, polj in mest!

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 5, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Prvi izmed ‘ledenih svetnikov’ (sledijo mu še Servacij, Bonifacij in ‘mokra’ Zofka).

Premožni mladenič iz Rima, ki je spoznal kristjane, jim pomagal, sam postal kristjan … in za vero dal življenje pod cesarjem Dioklecijanom ...

Sv. Pankracij je zavetnik otrok, posebej prvoobhajancev, mladih rastlin in cvetja.

Sv. Pankracij ima pri nas šest ‘svojih’ cerkva; tri so župnijske: (z leve)  Stari trg/SG (nad krajem – MB), Gor. Ponikva (pri Žalcu – CE) in Griže (CE).

Prav toliko (3) je tudi podružničnih:(z leve) Klanci pri Danah (Stari Trg pri Ložu – LJ); Radelca (Remšnik – MB) in Lemberg (Sladka Gora – CE).

Čuk M.,Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 5, str. 107

"Sveti Leopold je bil za vse, ki so ga poznali, samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice –spovednice … Če bi ga hoteli označiti z eno samo besedo, potem bi ga imenovali ‘spovednik’; znal je samo ‘spovedovati’. In prav v tem je njegova veličina!« (sv. Janez Pavel II.)

Rodil se je 12. maja 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok hrvaških zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carević. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Starši so mu posredovali zaklad vere. Šestnajstleten je začutil živo željo, da postane misijonar, kar je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu, kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. septembra 1890 v baziliki Marije Zdravja bolnikov v Benetkah.
Predstojnike je prosil, naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo ‘misijonsko’ delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Od tam je bil poklican za spovednika v Bassano del Grappa, nato pa se je znova približal svojemu ljubljenemu Vzhodu: od 6. aprila 1905 do 9. septembra 1906 je bil namreč samostanski vikar v Kopru, njegovo glavno opravilo je bilo tudi tukaj spovedovanje. Kdor se je pri njem spovedal, ga ni mogel več pozabiti. Iz Kopra je pater Leopold odšel za spovednika v samostan Thiene pri Vicenzi, oktobra 1909 pa je prišel za spovednika v kapucinski samostan Sv. Križa v Padovi in tam je z manjšimi presledki ostal vse do svoje smrti – triintrideset let.

Zdaj njegovo nestrohnjeno telo počiva v kapeli kapucinske cerkve v Padovi. Papež Pavel VI. ga je leta 1976 razglasil za blaženega, Janez Pavel II. pa leta 1983 za svetnika in zavetnika spovednikov.

Edina njemu posvečena cerkev pri nas je podružnična cerkev v Novi vasi pri Ptuju (Ptuj - Sv. Ožbalt – MB).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče

Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v Rimu je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, razglasila sv. Leopolda Mandića (1866–1942) za zavetnika bolnikov z rakom. Zakaj prav njega?
P. Leopoldu se je po zlati maši 22. septembra 1940 v Padovi zdravje začelo naglo slabšati. Izgubljal je težo, težko je požiral, bolečine so postajale vse hujše. Zdravniki so ugotovili, da ima tumor oziroma raka na požiralniku. Ta je hitro napredoval in p. Leopold je zadnji dve leti precej časa preživel v bolniški postelji. Hude bolečine in telesno slabost je premagoval z močno vero in molitvijo v samostanski kapeli, kjer je po svojih močeh spovedoval in tudi maševal. Ko se je 30. julija 1942 z molitvijo v kapeli pripravljal na sveto mašo, ga je obšla slabost, da se je nezavesten zgrudil. Po prejemu bolniškega maziljenja je izdihnil. Kot zanimivost naj dodamo, da je p. Leopold Mandić bil leta 1905/06 samostanski vikar in spovednik pri kapucinih v Kopru, na krajši dopust naj bi prihajal tudi v Vipavski Križ. Predvsem Koprčani so njegovo spovednico v Padovi radi obiskovali. Bolnikom pa je rad ponavljal: »Veruj! Bog je zdravnik in zdravilo.« Pri založbi Ognjišče je izšel njegov življenjepis (v več izdajah) z naslovom Sv. Leopold Mandić, ki je še v prodaji. 

Molitev
Bog Oče usmiljenja in nežnosti je izbral
svetega Leopolda za orodje svojega
neskončnega usmiljenja v zakramentu
sprave, zato je postal priprošnjik
spovednikov in spovedancev; rojstni kraj
ga je navdihnil za ljubezen do nekatoliških
kristjanov in tako je postal vzor molitve
za edinost kristjanov; obolenje za rakom
pa je spodbudilo Cerkev, da ga je razglasila
za zavetnika bolnikov z rakom. Bog Oče,
po priprošnji svetega Leopolda nam podari
zaupanje v tvoje neskončno usmiljenje,
vedno večjo edinost med kristjani in živo
vero, da si ti zdravnik in zdravilo.

Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
Sv. Leopold, zavetnik bolnikov z rakom, prosi za nas.

(mč)