Kaj je to družbeni nauk Cerkve? Spet eno novo cerkveno sporočilo? Kako naj se sploh znajdem v cerkvenih dokumentih? Raje kot da bi se poglabljal vanje, jih odmislim – saj ne vem, kaj naj z njimi sploh počnem ...

Družbeni nauk Cerkve ni nič novega, nova pa je knjiga, ki družbeni nauk Cerkve predstavlja mladim. To je DOCAT, nekateri mu rečejo kar modri YOUCAT, ki oktobra prihaja na knjižne police Ognjišča. Prinaša navodila, kako živeti krščanstvo pri tebi doma, v šoli, pa tudi v naravi, na internetu, v politiki in gospodarstvu. Skratka povsod. To niso zatežena navodila, nasprotno, so zanimiva, opremljena z norimi citati in zabavnimi ilustracijami. Se še vedno sprašuješ, zakaj bi potreboval navodila za uporabo vere?
Kupil si nov strojček za pripravo sladoleda. Če slediš navodilom za uporabo, je precej verjetno, da boš kmalu lizal svoj sladoled. Če si ne vzamemo časa za branje navodil, že pri preprostih stvareh obstanemo na mestu. V verskem življenju, ki je zelo kompleksno (če že ne zakomplicirano), še toliko bolj potrebujemo (pozitivna!) navodila, da smo srečni kristjani. Pri verouku dobimo zelo malo prakse – zato je fino, da svoje krščanstvo gradimo na izkušnjah (= zapustimo svoj kavč in vero živimo).

NAREJENO ZA MLADE
Mladim je težko raziskovati stare stvari (kot so cerkveni dokumenti), brskati po nečem že ustaljenem ... Navajeni smo novosti, vedno iščemo drugačno. Knjige iz zbirke YOUCAT odgovarjajo na potrebo mladega po nečem novem, drugačnem – po nečem, kar je del sodobnega sveta. Hkrati pa prinašajo staro, temeljno znanje, ki ga vsak kristjan nujno potrebuje, da lahko živi aktivno. To-do v angleščini pomeni narediti, storiti – od tu tudi ime za DOCAT. Rumeni YOUCAT – katekizem je osnova, modri DOCAT je akcija. »Je nekakšno navodilo za uporabo, ki nam pomaga s pomočjo evangelija spreminjati najprej sebe, nato svoje bližnje okolje in na koncu celoten svet. Kajti z močjo evangelija moremo zares spremeniti svet ... Spustite se v gibanje. Če boste mnogi skupaj delali, potem bo na svetu bolje in ljudje bodo čutili, da po vas deluje Božji Duh. In morda boste potem vi kot bakle, ki bodo tem ljudem osvetlile pot k Bogu,« v DOCAT-u zapiše papež Frančišek, ki kristjane vedno znova vabi, da si aktivno prizadevajo za drugačen, pravičnejši svet: »Kristjan, ki v teh časih ni revolucionar, ni kristjan.«

DEJAVEN ČLOVEK SE VEDNO VPRAŠA: ZAKAJ?
Vero je nemogoče živeti brez hrepenenja po odgovorih. Ker pa je odgovore treba poiskati, prebirati cerkvene dokumente, razmišljati, povezovati ... marsikdaj pristanemo na kavču, v svoji coni udobja. Če že sediš na kavču, potem vzemi v roke DOCAT, ki ti bo pomagal, da kavč kar se da hitro zapustiš in prevetriš svoje krščanstvo.
Tudi DOCAT deluje po sistemu vprašanje – odgovor (skupaj odgovori na kar 328 vprašanj). Najprej moramo razumeti, zakaj smo sploh tu, zakaj je Bog ustvaril svet in kaj ima ljubezen s tem. Zakaj potrebujemo civilizacijo ljubezni in kako lahko z ljubeznijo spremenimo svet.

Kar se je sprva zdelo izgubljeno v megli, v praksi izgubi vso svojo neoprijemljivost na naslednjih področjih:

DRUŽINA
Zakaj je družina osnovna (zarodna) celica družbe, katere naloge opravlja družina za družbo, zakaj je družina izpostavljena posebnim ogroženostim (ne samo danes) in zakaj jo je treba posebej ščititi?

POKLIC IN POKLICANOST: ČLOVEKOVO DELO
Zakaj delo ni prekletstvo, ampak izraz človekove samouresničitve? Zakaj nas delo naredi za Božje sodelavce? Zakaj je delo za človeka in ne človek za delo?

BLAGINJA IN PRAVIČNOST ZA VSE: GOSPODARSTVO
Zakaj ima gospodarstvo svoje lastne zakone? Zakaj je gospodarsko ravnanje samo takrat človeško pravično, ko imajo vsi udeleženci nekaj od njega? Zakaj ima trg tudi meje in kako lahko reagiramo na globalizacijo?

OBLAST (MOČ) IN MORALA: POLITIČNA SKUPNOST
Zakaj politika potrebuje utemeljitve, legitimnost in etične okvirne pogoje, da bi bila človeku prijazna in koristna? Zakaj se kristjani morajo vpletati v politiko? Zakaj se kristjani zavzemajo za svobodo vseh in za pravičnost do vseh? In zakaj imajo pri tem velik interes biti dobri državljani?

EN SVET – ENO ČLOVEŠTVO: MEDNARODNA SKUPNOST
Zakaj morajo kristjani reagirati na radikalno spreminjajoč se svet z novimi sredstvi? Zakaj ima Cerkev posebno odločitev za uboge ter kako naj organizira solidarnost in globalno sodelovanje?

STVARSTVO VAROVATI: OKOLJE
Zakaj imajo kristjani poseben odnos do narave in okolja? Zakaj moramo zdaj nekaj narediti za ohranitev stvarstva in težiti k trajnostnemu ravnanju z zemeljskimi viri?

ŽIVLJENJE V SVOBODI IN NENASILJU: MIR
Zakaj potrebujemo Boga, da pridemo do trajnega in temeljnega miru? Zakaj mora biti Cerkev ustanoviteljica miru in kaj lahko doprinese k pomirjanju konfliktov? Zakaj radikalni pacifizem (mirovništvo) konfliktov ne rešuje in kdaj se sme odločiti za zadnje sredstvo vojne?

ZA KONEC PA ŠE TEMA OSEBNO IN DRUŽBENO ANGAŽIRANJE: LJUBITI
Zakaj se morajo kristjani angažirati in kje je njihovo angažiranje zaželeno: v Cerkvi, v družbi, v socialnih stiskah in družbenih sporih, v strankah in združenjih? Zakaj lahko kristjani svojim sodobnikom ponudijo stvari, ki jim jih nihče drug ne more dati?

K zgornjim temam so dodane še dopolnitve: Kaj je revščina? Globalne javne dobrine/Dobrine svetovne skupnosti. Novi mediji. Svoboda raziskovanja in njegova možna zloraba.
Vsako poglavje se zaključi z izborom pomembnih navedkov iz cerkvenih dokumentov, ki v očeh (mladega) človeka po predelanem celotnem poglavju zaokrožijo celoto. DOCAT-ov koncept vsakega poglavja gre torej iz prakse k dokumentom. Narobe svet? Sploh ne. Mladi danes namreč funkcioniramo točno tako – ogromno energije vložimo v to, kar vidimo, pomembno je doživetje: ali mi je všeč, je dovolj kul, da delim med prijatelje? Šele nato raziščemo ozadje.

KAKO JE NASTAL DRUŽBENI NAUK CERKVE?
Nihče ne more poslušati evangelija, ne da bi bil družbeno izzvan. Z družbenim naukom so mišljene tiste izjave o družbenih vprašanjih, ki jih cerkveno učiteljstvo izraža že od časa okrožnice Rerum novarum papeža Leona XIII. naprej. Z industrializacijo v 19. stoletju se je pojavilo povsem novo socialno vprašanje. Večina človeštva ni bila nikoli več zaposlena v poljedelstvu, marveč v industriji. Takrat ni bilo nobene zaščite pri delu, ne zdravstvenega zavarovanja, ne pravice do dopusta, pogosto pa je obstajalo tudi delo otrok. Nastali so sindikati, da so se zavzemali za pravice delavcev. Papežu Leonu XIII. je bilo jasno, da mora reagirati z izrednimi ukrepi. V svoji okrožnici Rerum novarum je zarisal obrise pravičnega družbenega reda. Od takrat so papeži vedno znova reagirali na znamenja časa in v tradiciji Rerum novarum odgovarjali na posebej pereča družbena vprašanja. Izjave, ki so v teku časa nastajale, imenujemo družbeni nauk. Poleg stališč vesoljne Cerkve, torej učenj papežev, koncilov ali rimske kurije, sodijo k družbenemu nauku Cerkve tudi področna stališča, npr. besede o družbenem nauku kakšne škofovske konference.

To, čemur se vedno znova čudim, je: na svetu je več kot 30 milijonov zakonov, izpeljanih iz desetih zapovedi. (Albert Schweitzer (1875–1965), misijonar zdravnik in Nobelov nagrajenec za mir)

M. Pezdir Kofol, Veroučne strani: Youcat, v: Ognjišče 12 (2017), 86-87.

S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, iz katerih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno Božje usmiljenje do grešnikov. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost.

ZAVETNIK
Sv. Luka velja za zavetnika zdravnikov, kirurgov, slikarjev, slikarjev na steklo, notarjev, umetnikov, kiparjev, krščanske umetnosti, zlatarjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev; živine, vremena …

(več v knjigi: ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 224-225

Evangelistu Luku so na slovenskih tleh posvečene tri p. c. v Sp. Praprečah (Brdo) in v Grčarevcu (Planina pri Rakeku) v LJ nadškofiji in v Tremerjah (Celje - Sv. Cecilija) v CE škofiji.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115
 

Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Šel je k zdravniku in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je spet dobro slišal. Čez nekaj mesecev je spet šel k zdravniku. Ta ga je vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar spet dobro slišite.« Mož je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal, da imam slušni aparat. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2019), 61.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 96.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Dvajset let po slovesni zaobljubi, ko sem se s svetim strahom in čutom odgovornosti odločil, da vzamem tebe, prelepo dekle, za ženo, da ti bom v oporo in pomoč, čutim potrebo, da zapišem nekaj razmišljanj o krščanskem zakonu. Prav tako kot človek, je tudi zakonska zveza Božja mojstrovina. Sreča življenja zakoncev in družine je kot zavarovalna polica brez jamstva. To polico si piše vsak sam. Zveza med možem in ženo je zame splet odnosov, povezano z odpovedjo in premagovanjem, kar samo po sebi ni osrečujoče, je pa pot do sreče. To je šola za vzgojo srca, šola medsebojnega spoštovanja in tudi priložnost za razvoj darov in sposobnosti partnerjev, ki bi jih kot posamezniki morda ne razvili.
Zakon je kot zakrament dar milosti, ki zakonca krepi za izpolnjevanje vsakdanjih dolžnosti, zlasti vzgoje otrok. Zunanja privlačnost in skladnost v nazorih sta pomembni, toda brez vere in zaupanja v Božjo pomoč ljubezen izgublja moč in odnos se izprazni. Tudi čustvena navezanost skladnost interesov ne zadoščata za trajno zvezo med zakoncema. Tudi spoštovanje in upoštevanje različnosti ne zagotavlja sreče. Samo milost vere povzdigne zvezo med možem in že v zakrament.
Zavedam se, da bi brez nje, ki je ob meni in z menoj že dvajset let, moje življenje povsem drugačno. In tudi manj srečno. Vedno bolj čutim, da je to, kar uživam, nezasluženi dar. Zato moram biti in tudi sem hvaležen Bogu in nebeški Materi za svojo ženo in za svoje tri otroke, kakor tudi za vse, kar sem ob njih doživel. Hvaležnost čutim tudi za preizkušnje, odpovedi in žrtve, ne samo za srečo in veselje, ki sem ju bil deležen v obilju. Zato lahko zapišem besedi srečen in zadovoljen.
Čutim potrebo, da vam zaupam tri “skrivnosti” srečnega zakona.
1. Čistost in zdržnost pred poroko naj bo porok zvestobe, iskrenega zaupanja in popolne predanosti partnerju. Svobodne ljubezni ni! Ljubezen je medsebojno darovanje svobodnih osebnosti.
2. Odkrit pogovor med možem in ženo, iskanje soglasja v zadevah, glede katerih se razhajata. Sprotno izglajevanje sporov in zamer. Sklenitev miru pred nočnim počitkom ali slovesom.
3. Molitev, zaupanje v Božje varstvo. Vzgoja otrok ne zase in v svoje veselje, ampak za samostojnost. Življenje, ki si ga tudi sam prejel od Boga po svojih starših, posreduješ svojim otrokom.
Približuje se nama jesen življenja. Ni me strah kot pred leti, kajti v teh dvajsetih letih skupnega življenja sva se naučila brati misli drug drugega ter si znova in znova podarjati drobne pozornosti in presenečenja. Zato ob tej obletnici nimam ne darila ne spominka, ampak samo besede, ki prihajajo iz srca: besede hvaležnosti, ki si mi jih ti, žena in mati najinih otrok, izvabljala od prvega srečanja in vsa ta leta. Hvaležen sem tudi sinovom, ki cenijo najino prizadevanje, da bi jih vzgojila v dobre ljudi in pokončne kristjane.
Toni

Vašemu pismu, dragi Toni, ni kaj dodati, saj ne zastavljate vprašanj, ampak opisujete svoje izkušnje ob zakonskem jubileju. Upam, da bo vaše razmišljanje za marsikoga navdih. Všeč mi je bil vaš poudarek, da zakon zakrament, po katerem vstopa Bog v življenje moža in žene ter blagoslavlja njuno skupno pot. Sami pravite, da bi bilo brez tega zakramenta skupno življenje osiromašeno. Morda to danes premalo poudarjamo. Govorimo o pomenu psihologije in razčlenjujemo odnose v zakonu s pomočjo raznih psiholoških metod – kar ni nič narobe, – pozabljamo pa na pomen zakramenta zakona. Številni mladi se ne odločajo več zanj. Morda tudi zato, ker je premalo pričevalcev o lepoti skupnega življenja v moči zakramenta svetega zakona.

RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str 36.

Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)
»Wie viele?« (Koliko) je vztrajala profesorica. – »Funf!« (Pet) je bil moj odgovor.
In res se je potem pod mojim srcem začelo življenje petih otrok. Takrat so se v učilnici oglasili vzkliki: »Zu viel! So viele« (Preveč, toliko!). Meni pa se število ni zdelo previsoko, saj sem bila v naši družini peti, najmlajši otrok. Lepo smo se razumeli, se radi imeli in si med seboj pomagali.
Na njihovo začudenje sem dodala: »Lahko pa tudi več!«
Prišel je čas, ko sem srečala pravega fanta in se poročila. Napovedal se je otrok, ki sva se ga razveselila in vsa srečna pričakovala njegov prihod. Še danes, po več desetletjih, me zaboli srce, ko se spomnim, da tako pričakovani otrok ob prihodu na svet ni zajokal – rodil se je mrtev.
Naslednja nosečnost se je srečno končala. Rodila sem zdravega otroka, sina. Ko sem zaslišala njegov jok, sem se zahvalila Bogu in po licih so mi tekle solze sreče. Tretja nosečnost se je prehitro končala, ko smo novo življenje v družini pričakovali četrtič, nas je osrečila težko pričakovana hčerka. S potokom besed in solz, ki so kar vrele iz mene, sem se zahvaljevala Bogu.
Ko je hčerka začela hoditi v šolo, sem pod srcem nosila petega otroka. Že ponoči pred prvim šolskim dnem sem začutila bolečine v križu. Zjutraj sem govorila z mamo in ji povedala, da malo krvavim. Kot že malo prej sestra v ambulanti, mi je tudi mama rekla, naj počivam, morda se bo umirilo.
Moja srčna bolečina in strah sta bila velika. »Spet bom izgubila otroka.« Tudi moža je skrbelo in je prišel domov veliko pred koncem delovnega časa. Odpeljal me je v bolnišnico, kjer sem ostala nekaj dni. In že tretjič sem se vrnila domov brez otroka …
Šele po mnogih letih sem spoznala, da moram na razočaranja v življenju odgovoriti z zaupanjem v Božjo previdnost.

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 75.

Velikokrat razmišljam, kako je Jezus rekel: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči« (Mr10,9). Ni zadeve in dogodka, pa naj bo še tako hud in ponižujoč, da bi Bog ne pomagal. Ni mogoče, če se človek zateče k Bogu, da Bog ne bi pomagal in rešil zapletenega stanja. Ponavljam: ni mogoče, da bi Jezus ne pomagal, rešil in posegel v zakonsko življenje, imam pa občutek, da ljudje ne zaupajo več v moč evangelija, v moč Jezusovih besed. Čigave besede pa so odrešilne, zdravilne in osvobajajoče, če ne Jezusove? Kako je potem mogoče, da nekateri v to ne verujejo in je čedalje več razbitih družin. Kako bomo oznanjevali evangelij – Božjo besedo, če ne verjamemo v njeno moč?
Anica

Brez dvoma drži, kar pišete. Imamo premalo vere. Premalo zaupamo v Boga in njegovo pomoč. Predvsem pa imamo prešibko vero, saj bolj kot količino vere, Jezus poudarja močno, “intenzivno” vero: »Če bi imeli vero kot gorčično zrno, bi rekli tej murvi; ‚Izruj se s koreninami vred in se presadi v moje,‘ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).
Morda bodo te besede komu v tolažbo, saj meni, da ima majhno vero. Tudi apostoli so menili, da imajo premalo vere, zato so prosili Jezusa, naj jim pomnoži vero. Odgovoril jim je, da je tudi vera, majhna kot gorčično zrno, zadostna, da se prek nje izrazi Božja moč. Kako lahko z majhno vero dosežemo veliko, nam govori evangeljski odlomek o očetu, ki je k Jezusu pripeljal svojega obsednega sina in prosil, naj mu pomaga. Jezus ga je poučil: »Tistemu, ki veruje, je vse mogoče«, oče pa je izrekel pomenljive besede: »Verujem, pomagaj moji neveri!« (Mr 9,21-26). In Jezus je dečka rešil obsedenosti. Ključ rešitve je bila očetova majhna vera – majhna kot gorčično seme. Oče ni imel velike vere, a Jezus je mogel “delati” po njej in “uporabiti” tudi njegovo majhno vero.
Iz povedanega lahko sklepamo, kaj bi bilo, če bi imeli večje zaupanje, večjo vero, ko Jezus obljublja, da nas bo uslišal, če se z vero “gorčičnega zrna” obračamo k njemu. Včasih imam občutek, da se sploh ne obračamo več k Bogu. To mi je potrdila tudi preprosta ženica, ki je ob letošnji suši dejala: »Tako jamramo, da je suša, toda koliko pa smo prosili Boga, da bi je nas obvaroval? Smo bili pri procesiji svetega Rešnjega Telesa, ko prosimo za zdravo vreme in dobro letino? Pri procesijah ali pri molitvah v prošnjih dneh?« Res, kakor da ne zaupamo v Jezusovo besedo in nimamo vere. Niti za “gorčično seme” ne. O zaupanju v Boga lepo govori zgodba o romarjih, ki so se odpravili na božjo pot in prosili za dež. Ko so prišli v božjepotno cerkev, jih je duhovnik okaral: »Nimate vere!« Začudeni romarji so se spogledali. Duhovnik je ponovil: »Nimate vere! Kje imate dežnike?«
Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
Bog se nikomur ne vsiljuje. Če ga nočejo ljudje poklicati v svoj zakon, se sam tja ne bo vsiljeval. Bog bi rad naklanjal svoj blagoslov mladim zakoncem, a ga zanj mnogi ne prosijo več.
Vendar pa tudi “golo zaupanje” v Božjo besedo ni dovolj. Svoje zaupanje v Božjo besedo moramo potrditi s svojim življenjem. Napačno bi ravnali, če bi klicali Boga na pomoč, sami pa ne bi opravili svoje dolžnosti. Bog nam pomaga, a tudi mi moramo opraviti svojo dolžnost. Tudi zakonca, ki se poročita v cerkvi in kličeta Božji blagoslov na skupno življenje, se morata truditi za graditev medsebojnega odnosa, spoštovati drug drugega, v ljubezni drug drugemu pomagati, gledati na potrebe drugega …
Potrebno je oboje: vztrajna in zaupna molitev v veri, pa čeprav je ta kakor gorčično zrno, in naše sodelovanje. Čeprav ponižna in iskrena molitev veliko premore, molitev ni čarovnija. To bi bila, če bi molili: »Zgodi se moja volja.« Bistvo krščanske molitve pa je, da v zaupanju v Božjo besedo in njegovo obljubo iskreno prosimo Boga: »Zgodi se tvoja volja«. Te besede so večkrat napisane v Svetem pismu, ponavljamo jih v očenašu (Mt 6,10), izrekel jih je Jezus v težkem trenutku pred trpljenjem (Mt 26,42) in izrekla jih je Marija ob oznanjenju s svojim »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Obenem ko v zaupanju molimo, naj se zgodi Njegova volja, storimo vse, kar moramo in moremo sami storiti.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2022), 36-37.

Velikokrat sem že zasledil, da so na molitev rožnega venca vezani odpustki. Zanima je, kakšni so ti odpustki, kakšni so pogoji za njihovo pridobitev ter za koga jih lahko darujem? (Erik)
Zakonik cerkvenega prava razlaga: »Odpustek je odpuščanje časnih kazni pred Bogom za grehe, katerih krivda je že izbrisana, in ga pravilno pripravljen vernik prejme pod določenimi in naštetimi pogoji ob pomoči Cerkve, ki v službi odrešenja z oblastjo razdeljuje in naklanja zaklad zasluženj Kristusa in svetnikov« (kan. 992). Z odpustki je Cerkev obdarila tudi pobožno molitev rožnega venca. Popolni odpustek prejme, kdor moli rožni venec v cerkvi ali javnem oratoriju ali v družinskem krogu, in sicer pod naslednjimi pogoji: 1. zadostuje molitev četrtine rožnega venca, toda pet desetk je treba zmoliti brez prekinitve; 2. ustno molitev mora spremljati premišljevanje posameznih skrivnosti; 3. pri javni in skupni molitvi je treba skrivnosti napovedovati, pri zasebni pa zadošča premišljevanje teh skrivnosti. Osnovni pogoj za odpustek je stanje posvečujoče milosti. Odpustke lahko vsako prejme zase ali pa jih nakloni rajnim v obliki prošnje. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2008) 10, str. 69

Zgodba

Otrok je sin revnega delavca

Bila je mrzla zimska noč, ko so zdravnika poklicali k dečku, ki je nevarno zbolel. Zdravnik je za trenutek omahoval, potem se je spomnil zdravniške prisege in šel na pot.

V močnem metežu je hitel k bolniku, sinu revnega delavca.

Otrok bi umrl, če mu zdravnik ne bi pravočasno pomagal.

Leta so tekla in ta deček je postal predsednik vlade. Zdravnik je lahko z zadovoljstvom dejal sam pri sebi: »Nikoli nisem pomisli, da bom ohranil življenje predsedniku vlade, če bom rešil življenje tega ubogega dečka.«

Misel

Služba je okvir, v katerem opravljamo svoje delo v korist drugih, ki je običajno plačano.

Služenje pa je več: služimo skupnosti ali bližnjim, ne da bi pričakovali nagrado ali plačilo. Služenje koristi tistemu, ki mu je namenjeno, toda tudi tisti, ki služijo, ob tem čutijo zadoščenje v svoji notranjosti.

Služenje je delovanje, ki vključuje misel, srce in telesne spretnosti, ko delamo za druge, ne glede na to, ali so: ubogi ali bogati, mladi ali stari, zdravi ali bolni, takšnega ali drugačnega prepričanja.

Molitev

Gospod Bog,
naj ne opuščamo služenja drugim,
kolikor je v naši moči.
Naj služimo vsakemu človeku,
ki to potrebuje uslugo.
Kadar služimo drugim,
delamo predano,
s srcem in v veselje tistega,
ki mu je to namenjeno.
Izkušnja uči,
da služenje osrečuje tiste, ki služijo.
Daj, da bomo vedno čutili to zadovoljstvo.
Toda obvaruj nas sebičnosti,
da bi služili samo zaradi lastnega zadovoljstva.
Naše služenje naj bo nesebično,
ne da bi iskali karkoli v zameno.
Končno naj se živo zavedamo:
karkoli naredimo za ljudi,
naredimo za tvojo večjo slavo.

Iskra

Vedeti, kaj storiti, je modrost.
Vedeti, kako storiti, je veščina.
Opravljati svoje dolžnosti, je služenje.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 11 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 71.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.