S starši in dvema sestrama sem do petega leta živel v Čičariji (kraška pokrajina na severovzhodnem delu Istre). Najmlajša sestra je umrla, stara komaj deset mesecev. V povojnih časih je bilo življenje težko. Posameznik in družine so odhajali v bližnja mesta ali tujino s trebuhom za kruhom. Tudi moj oče je dobil delo v kmetijski zadrugi v bližini Kopra. Ker je imel izpit za šoferja, je vozil traktor. Kmalu smo prišli mama, sestra in jaz za očetom. Stanovali smo v starejši zapuščeni hiši, v kateri je že bila ena družina. Otroci smo spoznavali novo okolje in v daljavi opazovali morje.
Nad vhodom v hišo je bilo znamenje Marije z Jezusom v naročju. Oče mi je rekel, da nas Marija z Jezusom varuje. Nekega dne je prišel direktor zadruge in naročil očetu, naj znamenje razbije. Oče je odgovoril, naj znamenje razbije tisti, ki ga je postavil.
Direktor je na očetov odgovor molče odšel. Kmalu zatem je prišel drugi delavec in znamenje razbil. Oče je bil zelo žalosten. Vzel si je košček razbitega znamenja. Ko je oče naslednji dan prišel na delo, je delovodja dejal, da ne bo več vozil traktorja. Premeščen je bil na delo v hlevu. Oče se je na to odločitev pritožil, ker je razumel, da je to premestitev naročil direktor.
Za voznika traktorja je bil določen delavec brez vozniškega izpita. Kmalu se je traktor pokvaril in nov voznik ga ni znal popraviti. Delovodja je vprašal očeta, če bi on to storil. Oče je traktor popravil in bil ponovno premeščen na mesto voznika. Vsak večer je oče položil na mizo košček Marijinega znamenja in smo skupaj molili. Po enem letu bivanja v zadrugi smo bili zaradi politične napetosti na meji z Italijo preseljeni v Koper. Oče je spet dobil službo kot šofer v transportnem podjetju.
Moja druga sestra je pri štirinajstih letih hudo zbolela in umrla. Oče je imel močno vero v Boga in nas je s svojim zgledom vodil skozi preizkušnje. Pomagal in nudil je pomoč tistim, ki so je bili potrebni. Obiskoval je sorodnike in znance v bolnišnici in domu za ostarele.
Z leti sem si jaz ustvaril družino in sedaj sta otroka že odrasla. Neko nedeljo sva šla z očetom v bolnišnico obiskat bolnega tasta. Ko sva stala ob njegovi postelji, sem zagledal na sosednji postelji direktorja kmetijske zadruge, kjer je oče nekoč delal. Prebudil se mi je spomin na dogodek, povezan z Marijinim kipom. Opozoril sem očeta in on je odšel k njemu. Pozdravila sta se in nekaj časa govorila. Ko se je oče vrnil, sem ga vprašal, če mu je omenil dogodek s kipom. Oče me je pogledal in rekel: »Sin moj, jaz sem mu to že takrat odpustil, ker je tudi Jezus odpustil tistim, ki so ga križali.«
Oče je že dolgo pokojni. Od njega sem »podedoval« košček Marijinega kipa. Vsako jutro položim košček znamenja na mizo in z ženo skupaj moliva. Hvaležen sem, da mi je oče s svojim zgledom zapustil dediščino, ki me vodi v življenju.
Mirko

Vaše pismo sem uvrstil v oktobrsko številko, ko se bomo v mesecu rožnega venca priporočali Mariji. Je pa pismo lep zapis o očetu, ki vam je bil vzor vere z zgledom in besedo. Morda najprej o razbitem Marijinem kipu. Dva dogodka sem povezal z vašim pismom. Ob nedavnih poplavah sem se spomnil zapisa nekdanje učiteljice (Ognjišče septembra 2011). Opisuje dogodek, ko je nekdo v Črni, naselju, ki so ga nedavne poplave zelo prizadele, po vojni razbil križ ob reki. Kmalu je na istem mestu umrl v nesreči. Podobnih pričevanj je ogromno. Ljudje so razbili križ ali drugo znamenje in so potem nesrečno končali. Nekateri na istem mestu, drugi so si močno poškodovali na primer roke, s katerimi so razbijali Božja znamenja. Spominjam se pričevanj iz Idrije. Med vojno je bila bombardirana cerkev sv. Barbare, umetniški spomenik. Po vojni bi jo lahko popravili, a so jo takratne oblasti ukazale podreti. Nihče ni hotel podreti glavnega oltarja s tabernakljem. Neki mož se je oholo zavihtel na oltar in s krampom podrl tabernakelj ter se zasmejal: »Vidite, še imam roke, čeprav sem to naredil!« Ljudje so pripovedovali, da mu je čez nekaj let v rudniški nesreči odtrgalo roki …

ALI SO RAZBIJALCI BOŽJIH ZNAMENJ KAZNOVANI?
Ko so pred nedavnim študentje na škisovi tržnici norčavo »uprizorili križanje«, so nekateri pod novico o tem zapisali, kako bo dekle, ki je »igralo« Kristusa, slabo končalo. Drugi so zapisali, da je tako pisanje nekrščansko. Ne moremo trditi, da bodo tisti, ki oskrunjajo Božja znamenja, vedno kaznovani. Bog ni zamerljiva oseba, polna kapric, ki bi se človeku maščevala za vsako malenkost. Toda na drugi strani poznam ogromno pričevanj, ki govorijo o nesrečah, ki so doletele skrunitelje. Ljudje so jih razumeli kot »Božjo kazen«. Seveda gre za ljudsko razlago, a obstaja res veliko pričevanj o nesrečnem koncu skrunilcev. Njihov konec je toliko bolj žalosten, ker so bili morda primorani v to dejanje in so pristali, da so bili orodje v rokah zla …
Toda pri vas je šlo drugače. Nimate pričevanj, da bi se storilcu zgodilo kaj hudega. Človeku, ki je ukazal razbiti kip, pa je vaš oče odpustil. Ob obisku v bolnišnici mu je namenil nekaj časa in prijaznih besed, čeprav ste napisali, da je očeta razbitje kipa zelo prizadelo in tudi direktor je očeta krivično kaznoval zaradi njegove pokončne krščanske drže. Oče je prelep zgled krščanskega odpuščanja, obenem pa tudi lep zgled, kako se mora kristjan upreti zlu in ne sme sodelovati pri zlih dejanjih. Tudi za ceno žrtve! Lahko je zgled tudi današnjim kristjanom, da bi se bojevali zoper sodobne zmote in napade na vero, obenem pa bi bili priče odpuščanja in krščanskega življenja ljudem, ki govorijo, pišejo in delujejo proti krščanski veri.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 10 (2023), 36-37.

Osmi razred. Čas odločanja za življenjski poklic. Tako je vsaj bilo v moji mladosti. Po osemletki so pri izbiri nove življenjske poti imeli pomembno vlogo starši. Tudi danes je tako. V naših krajih je bila največja pohvala, s katero so se starši radi ponašali: “Pomagali smo mu do kruha.” To je v glavnem pomenilo poslati potomca, da se izuči neke obrti. Redki so vsak dan z vlakom potovali v mesto v kakšno tehnično ali poklicno šolo, še bolj redki pa v gimnazijo. Na študij v Zagreb so šli samo otroci bolj važnih tovarišev, gospodov ali premožnejših kmetov. Čeprav so bili to časi tovarišev, tudi gospodje niso izginili. Tudi tovariši so potrebovali gospoda zdravnika, gospoda veterinarja, gospoda župnika ter gospoda organista in gospoda cerkovnika. Poslednja dva za tajne krste, slovesne poroke svojih otrok in cerkvene pogrebe.
Cenjeni poklici takrat so bili: učitelj, elektrikar, zidar, železničar, šivilja ali trgovka. Parketarji, vodovodarji in keramiki takrat še niso bili potrebni. Kdo je tedaj imel vodo v hiši ali parket? Res je, v šoli je bil parket premazan s strojnim oljem, da je zaudarjalo po surovi nafti. Ali kdo je tiste čase imel kopalnico s keramičnimi ploščicami? Tega ni bilo niti v šoli. Pa tudi v župnišču ne. Tudi v čakalnici ambulante je bil tlak iz sivega cementa. Na steni je bil na vidnem mestu napis: “Ne pljuvaj po tleh!” V kotu je bila bela pocinkana posoda s pokrovom, ki je imel na sredi večjo odprtino. Temu se je reklo pljuvalnik. Take naprave in opozorilne napise sem srečeval po vseh železniških čakalnicah. Pa še nekaj: moral si dobro paziti, kaj govoriš. Z glavne stene vseh javnih prostorov te je opazovalo strogo obličje povsod navzočega maršala Tita. To so bila viharna šestdeseta leta. Našo šolo so postopoma prevzele mlade, v marksističnem duhu vzgojene zanesljive partijske moči. Redki učitelji, ki so še ostali iz prejšnjih časov, so bili poslani v pokoj. Na okrajih, po občinah, v kmečkih zadrugah so do tedaj vodilni kader, ki se je bil ‘opismenil’ na večernih tečajih, zamenjali šolani in socialistično zavedni tovariši.
Pepi je hodil v osmi razred. Bil je najboljši učenec v razredu. Odličnjak. Toda imel je eno veliko napako: bil je otrok pobožnih staršev. Še huje pa je bilo to, da je bil ministrant. Vsako jutro, poleti in pozimi, v soncu, dežju in snegu, je mali Pepi stregel pri jutranji maši. Na božič, kot večina drugih otrok, ni prihajal v šolo. Zaradi tega ni mogel biti izvoljen za predsednika razreda. Ta pa je imel važno in častno nalogo: da vsako jutro pred začetkom pouka v drži mirno in s stisnjeno pestjo na čelu stoji pred razredom in pozdravi tovarišico: »Zdravo! Smrt fašizmu, svobodo narodu!« »Zdravo!« so odgovorili otroci.

Pepi ni mogel skriti svoje tajne želje, da bi postal duhovnik. Vsi so to vedeli. Tudi učitelji. Ti so se v glavnem delali, kot da jih to ne zanima. Vendarle pa nekateri zaradi tega niso bili zelo srečni in so odkrito kazali neprijaznost do malega Pepija. Med temi je bila mlada prepričana partijka, tovarišica ravnateljica. Imela je tudi vzdevek Špička, ker je po prašnih ali blatnih vaških poteh prihajala v šolo z visokimi petami. Manjši del učiteljstva se je v srcu veselil Pepijevi odločitvi, čeprav tega niso smeli pokazati. Med njimi je bila Marija, učiteljica hrvaščine. Pepi je to čutil. Nekateri so ga v srcu občudovali zaradi pogumne doslednosti, vzornega vedenja, marljivosti in znanja. Ni se zgodilo, da bi Pepi kdaj prišel v šolo z nenapisano nalogo ali da bi zagrešil kakšno nerodnost.
Razcvetel se je maj z njim se je približal najpomembnejši dan v šoli – proslava Dneva mladosti. Po razredih so potekali važni sestanki, na katerih se je odločalo, koga bo doletela čast, da bo po naših ulicah nosil štafeto dragega vodje. Osmošolci bodo v počastitev rojstnega dneva tovariša Tita na osrednji slovesnosti v Domu kulture sprejeti v socialistično mladino in prisegli bodo zvestobo izročilom revolucije. Ampak ne vsi. Po partijskem nalogu so bili nekateri iz te častne čete izključeni. Na prvem mestu zabiti klerikalci, kakor se je reklo. Med temi je izstopal prav Pepi. Poseben šolski odbor, ki je predlagal bodoče člane mladinske organizacije, njega ni predložil. Pepi je to tudi pričakoval. Ni bil prav nič žalosten, kajti tudi če bi ga slučajno predlagali, tega ne bi sprejel. Čeprav mu je bilo šele štirinajst let, je imel že zgrajen pogled na svet in je bil na to ponosen. V globini srca pa ga je vendarle grizel občutek prizadetosti zaradi krivic, ki so mu jih pogosto delali zaradi njegove zvestobe Bogu.
Bližal se je konec šolskega leta. Tovarišica ravnateljica je poklicala v svojo pisarno Marijo, učiteljico hrvaškega jezika, in ji ukazala, da naj učencem osmega razreda za šolsko nalogo da temo Kaj bi rad postal v življenju. To je tudi storila. Otroci so pridno pisali in na koncu ure, kot je navada, je učiteljica pobrala šolske zvezke, da jih vzame s sabo, jih pregleda in naloge oceni. Brž ko je med odmorom goro šolskih zvezkov položila na mizo v zbornici, se je prikazala tovarišica ravnateljica, v kupu šolskih zvezkov poiskala Pepijevega in ga vzela s seboj.
Naslednji dan je sklicala izredni sestanek učiteljskega zbora. Tovarišica ravnateljica je s Pepijevim zvezkom sedla na čelo mize in s strogim glasom naznanila, da eden njihovih učencev hoče iti med farje in je to tudi napisal, tukaj, v ta zvezek. To bi bila velika sramota za šolo in očiten znak slabe socialistične opredeljenosti učiteljev, zato zahteva, da je treba storiti vse, da Pepi ne bi šel v semenišče. Obveščena je, da v semenišče sprejemajo samo odlične učence. Zato učiteljem osmega razreda predlaga, da Pepiju znižajo ocene za toliko, da na koncu njegov uspeh ne bi bil odličen, ampak le dober.
V zbornici je zavladal mučen molk. Na obrazih učiteljev je bilo opaziti sence zadrege in presenečenja. Nihče si ni upal nič reči, zlasti ne nasprotovati tovarišici ravnateljici. Končno pa je dvignil roko tovariš Zoran, od vseh spoštovan učitelj matematike in fizike. Vsi so se ozrli proti njemu.
»Izvolite, tovariš!« je rekla ravnateljica.
»Kot učitelj in pedagog, ki ga mora odlikovati predvsem pravičnost do učencev, kot so nas učili naši profesorji, jaz tega ne morem storiti. Pepi je moj najboljši in najbolj vzoren učenec in zdaj, pred koncem šolskega leta, mu ne morem znižati ocene. No, samo to sem vam hotel povedati, tovarišica ravnateljica.«
»Tudi jaz se strinjam s kolegom,« se je po kratkem premoru oglasila Marija, učiteljica hrvaščine. »Svoje učence vzgajam za poštenje in ne morem si dopustiti krivice do Pepija. Tega si ne bi mogla odpustiti.«
Tovarišica ravnateljica je popenila od besa in užaljenosti. Naglo je vstala, jezno vrgla Pepijev šolski zvezek pred kolegico Marijo in brez besed odšla iz zbornice. Po betonskem hodniku je odmeval nagli topot njenih špičastih pet.
Ko mi je to pripovedoval, so se župniku Pepiju orosile oči.
»Pred kratkim je umrla Marija, ta moja učiteljica hrvaščine. Pokopal sem jo. Po pogrebu se mi je približala neka sključena starka in mi rekla, kako jo veseli, da me vidi po tolikih letih. Sprva je nisem prepoznal. Ko se mi je predstavila, sem bil presenečen. To je bila nekdanja tovarišica ravnateljica. Iz semenišča sem tedaj napisal pismo moji učiteljici hrvaškega jezika. V njem sem se zahvalil za vse, kar sem se od nje naučil, in za vse dobro, kar je storila zame. Pred nekaj dnevi se mi je po telefonu oglasila njena sestra. Čutila je potrebo, da mi sporoči, da so to moje pismo našli v njeni zapuščini. Hranila ga je v fasciklu z najdražjimi spomini.«
p. Tonči Trstenjak
iz hrvaščine prevedel S. Čuk
Ognjišče (2015) 10, str. 50

»Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na Glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: 'Janez, zapomni si: ti boš pisal simfonije za mamenke!' 'V redu,' sem mu odgovoril. 'Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?' 'Mamenki so otroci, ki se držijo mami še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.' Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil: 'In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!' 'O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih.' Marolt je bil prerok. To se je zgodilo.« To zgodbo je povedal Janez Bitenc, skladatelj, pesnik in glasbeni čarodej, kot gost meseca v Ognjišču januarja 2001. Naj nas nagovori ob stoletnici rojstva.

DRUŽINSKI KOMORNI KONCERTI
Rodil se je 25. oktobra 1925 kot edinec ljubljanske glasbene družine. Oče, železniški uradnik, je bil violinist in zborovodja, mati, učiteljica, je bila odlična pianistka. Ko sta prišla iz službe, so imeli doma glasbene popoldneve. Janez je povedal, da je kot šestletni deček »z največjim veseljem očetu iz omare prinesel gosli in jih vzel iz omota, dal očetu lok, mami pa odprl pokrov klavirja, pripravil stojalce in položil note«. On pa je pozorno poslušal. Oče ga je vpisal v glasbeno šolo, petje v zboru ga je zelo veselilo, klavirja pa sprva ni maral. Starša sta zahajala v opero, oče je bil med prvimi naročniki ljubljanskega radia. Janez se je po maturi vpisal na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Že kot študent je sodeloval na radiu in sprva urejal oddaje z narodnozabavno in zborovsko glasbo. Kmalu je ustanovil uredništvo za otroško in mladinsko glasbo in ga sedem let vodil. Redno je obiskoval vrtce in šole po Sloveniji in opazoval, kako najmlajši sprejemajo delo njegovega uredništva. Otroci so navdušeno sprejeli oddajo Pet minut za novo pesmico. Veljal je za odprtega in dovzetnega za pobude otrok. V svojih razmišljanjih o sodobni glasbeni vzgoji je opozarjal na pomen predšolske glasbene vzgoje. V radijski hiši, ki mu je bila zelo pri srcu, je predlagal ponovno ustanovitev otroškega in mladinskega zbora, ki naj bi postala vzorčna ansambla za otroško in mladinsko petje. »Najraje bi bil urednik na radiu, kajti to me je popolnoma osvojilo. Tako sem žlahtno delal, da radia ne morem pozabiti.«
Janez Bitenc je svoje delo posvetil otrokom. Želel je, da najmlajši zapojejo brez prisile. Bil je tudi pobudnik zborov RTV Slovenija. Napisal je veliko božičnih pesmi za otroke, za našo založbo Ognjišče pa je uglasbil deset pesmic na besedilo Berte Golob. Izšle so v zbirki pobarvank, ki jih je likovno opremila Silva Karim (Pastirica Urška, Sveti Miklavž, Sveti Martin, Anton Martin Slomšek, Škof Baraga, Sveti Frančišek, Marija Pomagaj na Brezjah, Mati Terezija, Sveti Jurij, Oče Damijan) ... Bile so večkrat ponatisnjene in prenovljene. Profesor France Marolt. Ko je urednik Božo Rustja Bitenca povprašal, kolikšen honorar bi želel, je odgovoril: Spomnite se me pri oltarju. S hvaležnostjo se ga spominjamo
Dolga leta (1966–1981) je bil učitelj, nekaj časa tudi ravnatelj na Glasbeni šoli Franca Šturma v Ljubljani. Tam je nadaljeval razvoj oddelka za predšolsko glasbeno vzgojo z otroškim pevskim zborom, ki ga je vodil. Takšna oblika glasbene vzgoje za malčke se je razširila po vsej Sloveniji in jo danes poznamo kot glasbeni vrtec ali glasbeno pripravnico.

OTROCI – NJEGOVI NAROČNIKI
»Ko sem otrokom rekel, da je zmanjkalo pesmic, sem jih vprašal: 'Kaj pa zdaj?' In eden je rekel, kakor bi izstrelil iz topa: 'Ja, nove napiši!' 'Že, ampak to ni hec, to ni kar tako,' sem se izgovarjal. 'Se pa potrudi!' je bil še krajši otroški odgovor. Vzdušje je bilo kar sproščeno. Spet se je oglasil eden od otrok: 'Jaz imam doma kužka. Pa napiši kaj o kužku!' ... Otroci so me spodbujali, da sem pisal pesmi o živalih. V mojem opusu je največ pesmi o živalih in naravi.« Otroci, ki dobro čutijo, kdo jih ima rad, so mu dali vzdevek »stric Janez«, na katerega je bil zelo ponosen. O svoji bližini otroškim srcem je dejal: »To je dar, razsvetljenje. Morda me je pobožal Sveti Duh.« Imel je neprecenljiv občutek za otroški miselni in doživljajski svet ter za glasbene sposobnosti predšolskih otrok. Prva lastna dela je objavil v zbirki Jurček poje (1953). Njegova dela so izvirna in prepričljiva, kar potrjuje priljubljenost in ponarodelost številnih skladb (Naša četica koraka, Ringa raja, Zajček dolgoušček, Kuža pazi, Metuljček cekinček ...). V večini so brez spremljave, nekatere s klavirsko spremljavo, številne so tudi priredbe za instrumentalne zasedbe raznih slovenskih skladateljev (Borut Lesjak, Slavko Mihelčič, Jani Golob …). Ustvaril je okoli 500 pesmi in 30 knjig glasbenih pravljic. Besedila in uglasbitve so prilagojene glasovnim, ritmičnim in izraznim možnostim otrok v starosti od treh do osmih let. Objavljene so v revijah Ciciban, Galeb, Otrok in družina, Mladi rod, Pastirček in drugih, predvajane na radijskih in TV-programih ter izdane v množici knjižnih izdaj in slikanic ter na zvočnih kasetah, LP-ploščah in zgoščenkah. Številne izdaje dopolnjujejo ilustracije priznanih avtorjev, kot so Jelka Reichman, Marjanca Jemec Božič, Jelka Godec Schmidt, Marlenka Stupica. V besedilih je Bitenc poustvaril preproste pesniške oblike po vzoru ljudskih pesmi: izštevanke, rajalne pesmi, uspavanke. V vseh se odraža otroški doživljajski svet ter prvinska potreba po gibanju, ritmu, petju in poustvarjanju.

DARILO NJEGOVE STARE MAME
Janez Bitenc je utemeljitelj glasbenih pesmi in pravljic za predšolske otroke. Njegovi literarni liki so plod domišljije in resničnih dogodkov, prepleteni z dogodivščinami otrok z Vidovdanske ulice v Ljubljani, kjer je preživel zgodnje otroštvo. V tej nežni življenjski dobi je pomembno vlogo odigrala babica Slavka, ki je bila odlična pevka. Malemu vnuku je prebirala pravljice in otroške zgodbe ter s tem spodbujala njegovo otroško fantazijo. V svojih spominih na otroštvo (2003) je zapisal: »Imel sem imenitno staro mamo. Pripovedovala mi je zgodbe in kupovala knjige, slikanice in me uvajala v pravljični svet. Težko opišem, kakšna sreča je imeti tako dobro in tako darežljivo staro mamo.«
To se mu je vtisnilo v spomin. Kot del poučevanja novih pesmi je razvil glasbeno pravljico in jo utemeljil kot izvirno didaktično obliko s pripovedovanjem, igranjem na glasbila, gibanjem in petjem. Bil je priljubljen pripovedovalec in neusahljiv vir novih pesmic, v katerih je na neprisiljen način poudarjal vzgojno noto. »Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal.«
V bogati zakladnici njegovih del je tudi nekaj božičnih pesmi za otroke. »Kot otrok sem božič zelo globoko doživljal, pa tudi pozneje,« je povedal. Ko je odkril, da je otroških pesmic za božič izredno malo, jih je napisal nekaj, ki so izšle pod naslovom Take božične (Maribor 1993) in Božična zgodba (Ljubljana 2003). Ob svojem 75. rojstnem dnevu je šel v trgovino kupit darilo za patra Edmunda Böhma, ki je zanj maševal. »Tam sem videl jaslice, pastirčke ... in pri srcu mi je postalo tako toplo. Zaželel sem si, da bi spet postal otrok ...« Želja se mu je izpolnila 4. februarja 2005, ko se je pridružil angelskim zborom.

 S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2025), 42-43.

Gost večerne televizijske oddaje je bil bodibilder. Voditelj ga je vprašal, ali bi gledalcem pokazal svoje mišice. Gost je bil to takoj pripravljen storiti. Vstopil se je pred gledalce v studiu in pred kamere ter razkazoval svoje mišice. »Uf,« je vzkliknil voditelj, »vi pa imate mišice! Zakaj pa vse te mišice uporabljate?« Bodibilder je molčal in še naprej smehljajoč se razkazoval svoje mišice.
Voditelj ga je ponovno vprašal: »Za kaj rabite te mišice?« Mišičnjak se je še naprej samozadovoljno smehljal ter še kar naprej molče razkazoval mišice. S tem je povedal, da mišic ne uporablja za kakšno koristno delo, ampak samo da se razkazuje in občuduje samega sebe ter se da slaviti.

Ta mišičnjak je podoba ljudi sedanjega narcističnega časa, ki so sami sebi všeč in se ne zmenijo za druge. Tudi mi smo mu podobni. Lahko ‘razkazujemo’ svoje telo, bistrino duha, družbeni položaj … V svojem napuhu se lahko ponašamo predvsem z darovi, za katere bi morali biti hvaležni Bogu. Napuhnjenec in človek, ki išče slavo, je užaloščen, če ga spregledamo.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2020), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 116.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

priloga

Vino: plemenita kapljica tradicije

gosta meseca

Marjan Grdadolnik

tema meseca

Droge mladih

Preberite več: November 2025

K pisanju tega pisma me je spodbudil prispevek v avgustovski številki Ognjišča (2018) Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino. Sem mlado verno samsko dekle, tik pred tridesetim letom, ki si želim najti vernega in poštenega fanta, ki bi z mano v čistosti – spolni vzdržnosti vztrajal do poroke ter z menoj delil radosti in bridkosti življenja. Vendar se tu zaplete. Kot samska in verna sem vedno v manjšini v družbi s takšnim razmišljanjem. Imam nekaj vernih samskih prijateljic, s katerimi se družim in gremo na kakšno pijačo ali kam drugam. Sama pa se vedno pogosteje sprašujem, kje bomo spoznale in našle sebi primerne fante. Ker v živo fantje več ne ‘letajo’ tako izrazito za dekleti, sem se prijavila na različne portale za samske, a ostala sem le na enem na tistem za samske katoličane, s katerimi bi delila vero in vrednote – katStik. V preteklosti sem si dopisovala že z nekaj fanti in se tudi z nekaterimi s portalov srečala, a ker sem ‘bolj’ verna in si ne želim s fantom skočiti med rjuhe, greva vsak svojo pot. Tudi molim in prosim Boga, naj mi pošlje fanta po mojem srcu, ki bo postal moj mož. Sprašujem se, če imam previsok kriterij za fanta, da bi počakal s spolnimi odnosi do poroke, vendar se mi zdi, da je edino prav in da je vera najvišja vrednota v mojem življenju. Poznam dekle, ki je vztrajalo s svojo odločitvijo in je ob njej fant postal goreč vernik. A poznam tudi mnoge primere, ko so dekleta popustila v veri, ker je bila ljubezen in spolno življenje močnejše, nekatera so se potem poročila, spet druge ne. Resno se sprašujem, kaj narediti. (Ne želim se spuščati v predzakonske spolne odnose, ker že itak sem v preteklosti doživela spolne zlorabe, ki sem jih zakopala globoko v podzavest. A ko sem se jih spomnila, so se kot bumerang vrnile in povzročile bolezen.) Kot majhna deklica in mladostnica sem z veseljem prebirala sestavke v Ognjišču, kako so se spoznavali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno. A sama se sprašujem, kje mene čaka tisti pravi fant, ki me bo sprejel, spoštoval in imel resnično rad in kako sploh vedeti, kateri je pravi zame. Da sklenem: kot samsko verno dekle bi rada spoznala fanta, s katerim bi se lahko poročila in bi skupaj preživela preostanek življenja. Prijavila sem se na portal katStik in se pridružila skupini za samske v Mariboru – Shalom. Upam, da kmalu spoznam pravega fanta, ki bo počakal s spolnostjo in se bo trudil za odnos in se bova poročila, si ustvarila družino in preživela lepo zgledno življenje. Kaj mi vi predlagate, kje iskati fanta, kam iti, kaj narediti, da spoznam fanta oz. bodočega moža ...? Morda, pa se kateri najde v opisu in se opogumi in me nekega dne razveseli z elektronsko pošto ali kako drugače.
Vida

Najbrž vaša življenjska zgodba ni tako osamljena. Ko sem prebiral vaše pismo, sem se tudi jaz najprej spomnil pisem, ki so bila včasih objavljena v Ognjišču in so res govorila o tem, “kako so se spoznali fantje in dekleta. Zgodbe parov, ki so hodili po poti vere, ljubezni in čistosti do poroke. Nekateri pari so se spoznali v planinah, drugi pri mladinski skupini, skratka zelo različno.” Spomnil pa sem se tudi pogovora s psihologom dr. Andrejem Perkom, objavljenim v septembrskem Ognjišču. Tudi pri njem se oglašajo dekleta s podobno težavo, kakor jo opisujete vi. To kaže, da opisani problem ni osamljen. Pri dr. Perku se običajno oglašajo dekleta, ki so starejša od vas. Zanimivo, da omenjeni psiholog zagovarja dejstvo, naj si dekleta najdejo fante do 25. leta, ker jih potem “bolj malo ostane”. Toda ta njegov nasvet vam ne more več koristiti, saj ste tako vi kot nekatere vaše prijateljice in druga dekleta prekoračili 25 let, težava pa je ostala. Kaj torej storiti?
Ko sem prebiral vaše pismo, nisem odkril ničesar, kar bi delali narobe. Tudi zelo realno vidite svoj položaj. Ne idealizirate stvari, pa tudi ne slikate vsega črno. Opazili ste pare, ki so v čistosti dočakali poroko in so bili srečni in jim je to obnašanje najboljša popotnica v življenje. Opazili pa ste tudi primere, ko je kakšen fant zapustil dekle, ker ni popustilo svojim verskim načelom. Gotovo je bilo dekle prizadeto, a morda ji je s tem prvim razočaranjem prihranjenih več drugih razočaranj, ki bi jih bila deležna v skupnem življenju. Starejša gospa mi je pripovedovala, kako je imela fanta. Ko mu je povedala, da želi ostati čista do poroke, jo je zapustil. Pozneje si je našel drugo dekle. Pa ne samo drugo, ampak tudi tretje in četrto, žene pa nikoli! Ko je čez več let srečal prvo dekle, ji je priznal, da je bil neumen, da jo je pustil, ker je bila boljša od vseh poznejših ... Ostal je razočaran in sam.
Ne morem reči, da je spoznavanje prek spleta in drugih oglasov najboljši način za iskanje partnerja, saj se pri takem iskanju kaj lahko zgodi, da kdo izkorišča dobro voljo pa tudi stisko drugega, ki išče življenjskega partnerja. Obenem pa poznam tudi ljudi, ki so si na ta način našli poznejšega moža ali ženo in živijo v lepo zakonsko življenje. Pozitivno se mi zdi, da obstaja tudi katoliški portal za samske katStik.
Tudi vam ne morem očitati nedejavnosti, saj se trudite, da bi si poiskali partnerja in tudi se ga ne trudite iskati kjerkoli, ampak v okoljih, kjer je večja možnost, da boste našli resnega fanta. Imam pa občutek, da ste postali nekoliko nemirni in da se vas loteva nekakšen strah, da boste ostali sami. Ta strah, ki je sicer razumljiv, pa vas bolj mori kot vam pomaga pri iskanju fanta. Malo pred prejemom vašega pisma sem prebral čudovit govor, ki ga je imela žena na pogrebu svojega moža, ki je umrl v nesreči. V njem se možu zahvaljuje za lep zakon in za čas, ki sta ga preživela skupaj in ga je nesrečna smrt tako kruto prekinila. Zanimivo, da je opisala tudi, kako je spoznala moža. Ni bila več rosno mlada in tudi njo je že razjedal strah, da bo ostala sama. Takole pravi: »Ko sem nekoč kot absolventka svojemu spovedniku zaupala skrb, da nimam fanta, jaz pa si želim družino, mi je takole odgovoril: “Glej, ti delaš za Boga, zaupaj, da bo On poskrbel za dobrega moža zate, če ga za to prosiš.” In je! Ker Bog je zvest! Izbral je biser, ki je skozi najina skupna leta dobival v mojih očeh vedno večji sijaj!«
Tudi vi položite svojo težavo, ki vas pesti, v Božje roke. Izročite se Bogu in prepustite, da bo on najbolje uredil stvar. Zaupajte tudi, da bo On najboljše uredil, saj ve, kaj je za vas najboljše.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 9, str 38.

Septembra smo vstopili v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. Na vseh teh področjih je bilo tedaj izraženih veliko želja in upanja, da naj bo tudi letošnje leto čim bolj uspešno. Da naj predvsem otroci pridobijo čim več znanja in naj bodo uspešni. Uspeh po šolsko na žalost največkrat merimo po ocenah. Po svoje je tako najlažje, saj že ocena pove, kam kdo sodi.
To je tudi priložnost, da pogledamo na pridobivanje verskega znanja, tako pri otrocih kot pri mladih in starejših. Kako je z znanjem na tem področju? Pri otrocih je to še vedno merjeno z ocenami, kjer imajo sicer vsi petke. So te petice v spričevalu dovolj, da se nam odprejo vrata v nebesa? Kako pa je potem za nas, ki smo verouk končali pred desetletjem ali dvema, mogoče celo pred 50 leti? Tisto znanje, tiste petke, ki smo jih dobili, še držijo? Ali pa bi bilo pošteno povedati, da od znanja ni ostalo kaj veliko, in kar je še huje, da peša tudi naša vera?

POGLABLJANJE VERE JE NUJNO OPRAVILO
Bežno poznavanje osnov vere in verskega življenja nam ni v prid pri osebni rasti v veri. Površinsko poznavanje osnov, ki jih v poplavi informacij, podatkov in novodobnih šumov vse hitreje pozabljamo, tudi zaradi neprisotnosti tradicionalno podpornega okolja, je zgolj temelj, zgrajen na pesku. Članek smo začeli z besedami in željami o uspehu – bi zase lahko rekli, da smo uspešni na področju poznavanja vere? Da imamo poglobljeno vero, ki je zasidrana v Kristusu?
Kako torej živeti in krepiti svojo vero in biti odgovoren za osebno rast v veri? Že na začetku razmisleka nam mora biti jasno, da je poglabljanje vere za katoličana nujno opravilo. Enostavno je nedeljivi del tega, da smo verni. Kdor se sreča z zapisi o prvih kristjanih, ne more mimo opažanja, s kakšnim žarom so si prizadevali za svojo vero, kako so jo želeli razumeti, preučevati, jo živeti in biti v njej zasidrani. Morda pa niti ni treba iti tako daleč nazaj – zgledne in zahtevne kristjane lahko najdemo že v svojih prednikih, svojih starih starših, ki so znali biti tudi študiozni glede svoje vere.

PRIORITETE, PRIORITETE
Že slišim prve ugovore, kako mnogi hitijo z razlago, da so takrat imeli več časa, vse je bilo drugače, lažje, danes je toliko stvari in tako smo zaposleni. Pa smo res?
Poglejmo si kak zanimiv novodobni podatek. Po podatkih spletne strani DataReportal, ki se ukvarja z analizami digitalnih trendov, je v povprečju v Evropi vsak posameznik na napravah in pred zasloni več kot 6 ur dnevno. Pustimo ob strani dejstvo, da so deli sveta, kjer je to povprečje tudi več kot 8 ur. V to kvoto seveda ne štejemo delovnega časa. Ta čas je v povprečju razdeljen na gledanje televizije, igranje iger, udejstvovanje in branje socialnih omrežij, podrsavanje po spletnih straneh ... Če to številko pomnožimo s sedem, dobimo podatek, da okvirno vsaj 40 ur na teden namenimo različnim ekranom. V enem mesecu je to več kot 160 ur časa. Za še en mesečni delovnik časa smo pred ekrani. Četudi samo polovico tega časa, je to še vedno okrog 80 do 100 ur na mesec.

SMO RES TAKO ZAPOSLENI?
Je torej vprašanje dejanske zaposlenosti ali naših odločitev, komu in čemu dajemo prednost? Kdaj ste nazadnje imeli v rokah Katekizem katoliške Cerkve? Ali pa vsaj Kompendij, povzetek Katekizma? Vem, večini to vprašanje najbrž zveni čudno. Boste rekli: »Kakšno povezavo pa ima to z mojo vero?«
Papež Benedikt XVI. je o Kompendiju povedal, da »v strnjeni obliki vsebuje vse bistvene in temeljne prvine vere Cerkve. Tako sestavlja nekakšen vademekum, ki omogoča ljudem – tako verujočim kot neverujočim –, da z enim samim pogledom zaobjamejo celotno panoramo katoliške vere. V svoji zgradbi, vsebinah in govorici Kompendij zvesto odseva Katekizem katoliške Cerkve.
Zato z zaupanjem izročam ta Kompendij celotni Cerkvi in vsakemu kristjanu posebej, da bi mogel po njem najti v tem tretjem tisočletju nov polet v obnovljenem prizadevanju za evangelizacijo in vzgojo v veri; zaradi svoje jedrnatosti, jasnosti in celovitosti se Kompendij obrača na vse ljudi, ki sredi razpršenega sveta z raznovrstnimi sporočili želijo spoznati pot življenja, resnico, ki jo je Bog zaupal Cerkvi svojega Sina.« Se nam še vedno zdi, da poznavanje Katekizma katoliške Cerkve ni relevantno ?
Pa vprašam preprosteje – kdaj ste nazadnje imeli vsaj 10 minut v rokah Sveto pismo? Se nam tudi ta knjiga zdi nepotrebna?
Kako se sliši primerjava, da smo recimo bili v enem mesecu ob Svetem pismu manj kot 15 minut, za ekrani pa smo z vsemi mogočimi (največkrat nepotrebnimi) vsebinami preživeli vsaj 100 ali več ur?!? Nekateri bi znali za pol ducata nadaljevank našteti imena vsaj petih igralcev posamezne serije, ne znamo pa po drugi strani našteti šest verskih resnic naše vere. Ali pač? Ko smo v oktobru in mesecu rožnega venca, se kar samo ponuja vprašanje, če znamo moliti rožni venec. Poznamo njegove temeljne dele? Razumemo, da se ob molitvi rožnega venca poglabljamo v Božjo skrivnost? Še preprostejše je lahko vprašanje moje molitve in časa, ki ga na ta način posvečam Bogu. Iz tega prereza našega načina življenja lahko vidimo, kako Bogu in poglabljanju svoje vere namenjamo zgolj in samo res mizerne časovne drobtinice, ki kdaj pa kdaj odpadejo z naših digitalnih ekranov oz. miz.

NE TRADICIJA, NUJNA JE OSEBNA VERA
V okolju, v župniji, kjer je cerkveno občestvo še močno, kjer se še tradicijo gor drži, kjer bi lahko rekli, da gre za tradicionalno versko okolje, nas lahko zaslepi prepričanje, da je biti del takšnega okolja že dovolj. Ali da je za poglobljeno vero dovolj imeti dobrega župnika ali dobro popotnico iz otroških let. Vse to je lahko v pomoč, vendar ni dovolj za poglobljeno verovanje. Prečistiti je treba to tradicionalno, skorajda kulturno naravnanost vere ter prestopiti v odgovorno osebno in občestveno vero.
Sveti Janez Pavel II. je leta 1999 v okrožnici Vera in razum zapisal, da smo priča vedno večjemu prepadu med razumskim znanjem in verovanjem na eni strani ter vse bolj samozavestnemu in izključujočemu nastopanju človeškega razuma. Povedano drugače sta človekov razum in njegova samovolja postala izključujoče merilo vse resnice, tudi ko gre za razodetje Boga. Hkrati bi torej radi dokazovali, kako razumna in intelektualna bitja smo, obenem pa zavračamo, da bi se z razumom in intelektom tudi trudili spoznavati vero in Boga?!? To si velja zapomniti, saj se bo kasneje pokazalo vsaj še v enem delu našega odnosa do vere.
Ob tem dodajamo beseda škofa Štumpfa iz pridige na Brezjah ob letošnjem prazniku Marijinega rojstva:
»Samo vera, ki poveže s Kristusom vse, kar smo, in tudi, kar imamo in delamo, nas lahko ponovno rodi v ljudi, ki pišejo novi status animarum ali novo stanje duš.
Vera, ki tega ne počne, ker ne zmore ali noče, ni vera, ampak je samo pripadnost, ki vse dojema kot formalnost, ki lahko ima hipno celo praznični pridih in značaj, vendar pa hitro mine. Verska formalnost ne daje življenja, ne prinaša upanja, ker nima v sebi nobene duhovne moči.«

ČLOVEKOVA SAMOVOLJA IN IZBIRČNOST
Pri igranju pokra poznamo izraz all-in, ko igralec vključi v stavo vse svoje imetje. Bog bi nas rad imel v celoti, mi pa smo mu voljni dati samo tisto, kar nam trenutno ustreza, samo tisto malo, čemur smo se pripravljeni odpovedati, in nič več; kot je omenjeno nekaj vrstic prej – v ospredje prihaja moja volja, moje merilo časa, moje merilo resnice, moje merilo pripadnosti. S svojim razumom se odločim, da dam samo toliko, kot se meni zdi prav. In od vere vzamem samo tisto, kar mi ustreza, kar mi paše. Smo kot otrok ob odprti bonbonieri – izbere le tu in tam nekatere čokolade, za katere ve, da so še posebej sladke ali so lepo videti. V veri večkrat seciramo izbor, kaj je za nas užitnega. Se res ne zavedamo, da so šele vse verske resnice (popolno) telo? Tako k blagoslovu velikonočnih jedil pridemo vsi, na tretjo velikonočno nedeljo pa le še peščica katoličanov. Da je Kristus Bog, verujemo zopet (skoraj) vsi, da je vstal od mrtvih, dve tretjini, da bomo tudi mi vstali z njim, pa le tretjina izmed nas.
Kristusova beseda naj prebiva med vami (prim. Kol 3,16)
Večkrat je vprašanje, kje smo zašli in kaj nam je storiti. V središče moramo namesto sebe, svojih želja, svojega udobja spet postaviti Kristusa. Preprosto. Srčika poglabljanja in kasneje oznanjevanja naj bo kerigma, vsebina izpovedi naše vere v Jezusa Kristusa. Pri poglabljanju vere se torej zavedajmo, da je za uspeh – oz. bolje rečeno za prodornost – našega poglabljanja vere bistvena naša izkušnja Boga. Ta se mora okrepiti. Evangelij naj nas ponovno presune do kosti – da bo zaživel v nas. Iz preteklosti veje občutek, ki ga ubesedi Branko Cestnik: »da smo se toliko bolj vdajali obnovam zidov, kolikor bolj smo izgubljali moč žive besede«. In sklene: »Cerkev, ki je šibka v oznanjevanju, bo kmalu šibka v bogoslužju. Cerkev, ki ne evangelizira, umira.« Nič nam ne koristi, da delamo močan bogoslužni steber – v čemer smo Slovenci specialisti –, če smo na drugi strani šibki v poglabljanju vere in oznanjevanju. Ne gorimo za vero v Kristusa. To veselo oznanilo evangelija nas kar ne prevzame (več). Smo otopeli? Smo nezainteresirani? Smo brezbrižni?

OSEBNA ODGOVORNOST
Kaj nas kot vernike nagovarja k temu, da – v Cerkvi in na duhovnem področju – poglabljamo svojo vero? Verjetno smo nagovorjeni takrat, ko se na to vsaj malo pripravimo. Ko se že za nedeljsko mašo potrudimo in preberemo Božjo besedo za tisti dan malce prej. Ko nam je potem ta vsebina, bodisi pridiga ali drug nagovor, podana na razumljiv način. Ko smo navdušeni, veseli razlage in pomena nekega sporočila, odlomka, simbolike besed, dejanja ali številk ... Do tega lahko pridemo, če smo za Boga – za Njegovo besedo – odprti, če smo jo pripravljeni osebno sprejeti, in ne prihajamo k maši kot statisti, po kljukico.
Konkretnost se kaže tudi v osebni odgovornosti, da poskrbimo za poglabljanje vere tudi izven okvirov nedeljske maše. Ni kriv ne škof ne domači župnik, če se zavestno in z lastno odgovornostjo ne odločim za molitev ali branje Svetega pisma ali ne prisluhnem spodbudni radijski katehezi ali razmišljanju. Baza vsega je osebna odločitev.
Na koncu ne gre za napiflanost zapisanih členov in zakonov in zapovedi. Gre za prežemanje te vsebine s praktičnim življenjem.

OSEBNO DELO: SESTOP V LASTNO RESNIČNOST
Velikokrat je zaslediti izgovor, češ: saj pa nisem dovolj dober kristjan. Če bi poznali Sveto pismo, bi vedeli, da le-to pred nas ne postavlja zloščenih svetnikov, ampak patrone, ki so bili tudi obremenjeni s hudo krivdo, zaradi katere šele zmorejo zavpiti k Bogu. Abraham je denimo zatajil ženo, da bi si pridobil korist zase. Zveni znano, kajne? Kolikokrat tudi mi tajimo žene in ostale, ki so nam blizu? In kolikokrat si na drugi strani želimo koristi, tudi če gremo zato čez trupla? Kot Mojzes se moramo soočiti s svojim temnim – grešnim jazom. Mojzes je bil morilec, ubil je Egipčana. Tudi mi večkrat grešimo zoper peto Božjo zapoved, mar ne? Nam je kaj znana zgodba kralja Davida?
Nekoristnost – greh – se v različnih situacijah nastavi človeku kot ogledalo, ki nas strezni. Kot je Mojzesa goreči grm. Šele potem nas Bog vzame nazaj v svojo službo. »Šele ko greš čez prepad lastne krivde in nemoči, si voljan sprejeti Boga,« zatrjuje Anselm Grün. Takrat srce zakriči – in nastavi ogledalo. Tudi to je lahko brca v zadnjo plat, da se premaknemo.

ODGOVORNO PREDAJANJE NAPREJ
Iz delne v celovito vero je klic k vedno globlji veri in delu na sebi. Vsi smo polni lastnih miselnih in vedenjskih vzorcev, ki nas omejujejo. Katoličani pozabljamo na naše duhovniško poslanstvo, ki smo ga prejeli s sv. krstom. Vinko Škafar trdi, da je človek najbolj človek, »ko je duhovnik in izvršuje svoje duhovniško poslanstvo«.
Zelo pomemben je torej tudi drugi korak poglabljanja vere. Kako predajamo vero naprej, v svoji družini in okolici, če o veri pravzaprav ne vemo veliko? Tudi mi smo v sedanjem svetu poklicani živeti pot duhovnega prepoznavanja, ko se ne samo zaradi svoje vere, ampak tudi zaradi svojega duhovniškega poslanstva moramo spraševati, kako lahko besedo o Bogu in Božjo besedo delimo naprej. Kakšen prerok sem? Največkrat bi radi bili kot prerok Jona, da bi se skrili v svoj individualni svet, za svoje ekrane in v svoj mali kotiček, v katerem bi radi bili brez pretresov, brez obveznosti do skupnosti, občestva. Saj od nikogar nič nočemo – zato naj bi nam pripadala mir in zasebnost.
Vendar Bog vabi in kliče. Četudi smo trenutno še nebogljeni, brez moči, v strahu, lenobi in nevednosti, smo vsi posvečeni z Duhom, ki nas spremlja, spodbuja in nam omogoča, da lahko vedno bolj rastemo v dobrem in svetem. Jean Lafarce ob tem doda, da Jezus ni postavil nobene sheme popolnosti, »po kateri naj bi se vzpenjali klin za klinom, da naposled le osvojimo Boga«. Pokazal pa nam je »pot, ki vodi v globine ponižnosti«. Lahko sicer izberemo pot junaštva in kreposti, vendar bomo »pri tem rinili z glavo skozi zid«. Raje izberimo odkrivanje Boga v sivem vsakdanu, a pozor: »To si morate iskreno želeti,« pri tem pa odmisliti »strahove, saj se boste spustili v globino svoje revščine«.
V naši revščini nas sreča Bog. Le ne smemo imeti preveč ponosa, da bi se naslanjali na svoj prav, na svoj ego in z njim reševali naprej svojo bedo. Kajti kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil (prim. Mr 8,35). Raje se torej odpovejmo sebi in vsak dan znova vzemimo svoj križ ter pojdimo za Kristusom. Sami in v občestvu.

IZHODIŠČE: KAM KAŽE KOMPAS CERKVE SODOBNEMU ČLOVEKU?
Po poti poglabljanja vere ni treba hoditi sam, v samoti in odmaknjenosti od občestva. Smo del Cerkve in cerkve, ki nam pastoralno prihaja naproti. Prav in nujno je, da smo del občestva.
V zadnjem desetletju ali dveh je bilo veliko molitev, pogovorov in sklepov, kako organizirati in voditi pastoralno življenje po slovenskih cerkvah. Veliko je bilo rečenega o novi evangelizaciji oz. pastoralnem spreobrnjenju, o katerem govori tudi vatikanski dokument Lineamenta. Nova evangelizacija naj bi bila nekaj nasprotnega od samozadostnosti in ukvarjanja s samim seboj. Treba je doživeti pastoralno spreobrnjenje, kar pomeni premik v naši miselnosti in strukturah Cerkve.
Naše pastoralno delovanje tako na strani izvajalcev kot na strani udeležencev se mora odmakniti od sodobne kulture samozadostnosti. Smer naj bi kazala nova evangelizacija, o čemer je govoril tudi že krovni dokument slovenskega pastoralnega načrta z naslovom Pridite in poglejte, ki je tu zelo konkreten in jasen: od množičnega krščanstva k občestveni in osebni veri; od delne v celovito vero; od poučevalne v dialoško in pričevalno govorico (PIP 51).
Branko Cestnik pri tem podčrta: če bomo le »hlastali po spremembah v strukturi in pastoralni metodi, bomo hitro ostali brez sape«. Kako naj torej iz teh besed postane meso? Prvi vidik je problem struktur. Cestnik: »Vse preveč je trenutno oznanjevanja o religijskih dolžnostih: Hodite k maši? Berete verski tisk? Daste kaj za cerkev? Spoštujete krščanske navade? Se pravi, oznanjevanje o delčkih, premalo pa je izvorne kerigme: Kristus je vstal in živi!«

GRADI NAS SIVI VSAKDANJIK
Drugi vidik predstavlja naša naklonjenost do vere v vsakdanjiku. Versko življenje ni to, da je vsak dan praznik. Naslov dokumenta Pridite in poglejte izhaja prav iz konkretnosti, ki je večkrat nezanimiv sivi vsakdan. Samarijanka je Jezusa srečala ob običajnih opravilih. Nato je odšla v vas in rekla: »Pridite in poglejte človeka« (Jn 4,29). V sivem vsakdanu je treba iskati Boga, pa četudi med pomivanjem posode. Ni težko biti naklonjen in razpoložen do vere, ko je praznik sv. krsta ali poročni dan. Kako pa je nekaj tednov, mesecev ali let kasneje? Prepoznavati moramo, da od projektov ne moremo ne živeti ne verovati.
Povedano drugače: vsa mogoča praznovanja in tudi vse mogoče skupine v župniji so blagodejni in nadvse potrebni bombončki – krasna obogatitev! Tu delimo svojo izkušnjo življenja – kako duhovnost živimo. Zato se tudi srečujmo nekajkrat na mesec.
Če želimo katehetsko in pastoralno uspešno graditi občestvo in poglabljati vero, vzemimo na znanje, da je treba prevetriti naše delovanje in mišljenje glede vodenja in obiskovanja skupin. Vsak mora pri sebi odkriti to obdarovanost, svoje talente, pa tudi žejo in lakoto po aktivnem premlevanju, študiranju in pogovarjanju o Božji besedi. Ne iščimo zaslombe (samo) v strukturi, ampak v vsebini. Iščimo torej takšne skupine in nagovore, kjer ni vedno spredaj govorniškega pulta in stolov v vrstah. Izbirajmo skupine s sedenjem v krogu. Tam se bomo verjetno bolj počutili sprejete, slišane. Tam bomo imeli ime in svojo zgodbo. Kakor pravi papež Frančišek: »Kateheza je privilegiran prostor za spodbujanje osebnega srečanja z Njim. Zato mora biti prepletena z osebnimi odnosi. Ni prave kateheze brez pričevanja moških in žensk iz mesa in krvi.«
Izboljšajmo torej svojo izkušnjo verskega izobraževanja, potrudimo se za osebno duhovno izpopolnjevanje. Ne toliko zaradi uspeha, da bi merili in ocenjevali, kaj smo dosegli, ampak da bi se tudi s poznavanjem vsebin naše vere bližali Njemu. Bodimo odgovorni in zahtevni kristjani, najprej do sebe.

J. Mevec; M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 10 (2023), 52-56.

»Kako bi zdaj z užitkom pojedel eno hruško, veš, eno tisto, ki tako pozno dozorijo, saj se več ne spomnim, kako se jim reče,« je vzdihnil Jakob in žalostno zrl proti hribu, kjer je čisto ob robu rasla samotna hruška. Ob misli na sočen, rumen sadež so se mu pocedile sline in zdelo se mu je, da čuti v ustih prijeten, sladek okus. Tako dobra ni bila nobena hruška, čeprav je bilo v sadovnjaku ob hiši veliko dreves. Ta, ki je čisto sama stala na sončnem obronku, je bila prava vaba in veselje; ko so bile druge že obrane, je ta dozorela šele v drugi polovici oktobra. Bila je visoka in odkar je pomnil skoraj enaka. Le da je imela včasih lepe, močne veje, sedaj pa je že trohnela in se, tako kot on, počasi, a nezadržno starala. Nihče si ni upal več splezati nanjo, včasih pa je on kot veverica kar z nje trgal sladke sadeže, saj so hruške zelo nerade padale na tla same.
»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Na sicer bolj majhni kmetiji, na kateri se je dalo preživeti, če je eden hodil še v službo, nista več kmetovala. Travnike je pokosil sosed, vrt in sadovnjak pa so pomagali oskrbeti otroci, ki so ju redno obiskovali in lepo skrbeli zanju. Tako so jima ob skromni pokojnini mirno tekla leta. Počasi so jima pojemale moči, lepo sta se razumela. Včasih sta se tudi spričkala, a brez zamere, skratka, imela sta se rada. Franca mu je rada to tudi povedala, on je bil bolj zadržan. Vsa leta je ona ‘nosila hlače’, vse opravke v dolini je uredile ona, kaj bi brez nje!
»Ja, pa ti grem po hruške,« je bila trmasta. »Prosim te, Franca, ne hodi. Na tleh ni nobene, vse sproti pojedo srne, Bog ne daj da bi nanjo plezala, veje so krhke, lahko se ti odlomijo in se polomiš,« jo je prepričeval in svaril. »Kaj misliš, da jaz ničesar več ne zmorem?« se je postavljala. »Še kake mlade se ne ustrašim,« je rekla v šali in že hitela navkreber, on pa je nemočno vil roke in vzdihoval.
Nemirno se je presedal na klopci in pogledoval proti hribu, France pa od nikoder. »Usmiljeni Jezus, menda se ji ni kaj zgodilo,« ga je zgrabil strah, saj bi že zdavnaj morala biti nazaj.
Držeč se zidu je počasi stopil v vežo, vzel palico, da jo pojde iskat. Počasi, korak za korakom, je sopihal v hrib. Kolikokrat je – ne prehodil, pretekel to pot – danes pa mu je bila vsaka stopinja muka. Znoj mu je lil po obrazu, nekaj od napora, nekaj od strahu. Končno je prišel do vrha in zagledal hruško, več ni videl, očala je pustil doma. Kje je bila Franca, ni mogel ugotoviti. Šele ko je prišel pod hruško, je zagledal veliko odlomljeno vejo, nedaleč proč pa je ležala žena. Kolikor so mu dale moči je planil k njej in se zgrudil na kolena. Bila je tam – oči so zrle v prazno, na ustnicah je opazil boleč nasmeh, v roki pa je še v smrti trdo stiskala rumeno, dišečo hruško ...
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Vzel je v naročje njeno glavo ter z okorno roko božal njen zgubani, a še vedno lepi obraz. Franca, njegova Franca, njegovo življenje ...
V tem trenutku so ga preplavili spomini, kako je hodil k njej na skrivaj vasovat. Bila je gruntarska hči z mogočne domačije, on pa ubožen kmetič. Zanjo so se potegovali fantje z velikih kmetij, a ona se je odločila zanj, ki ni premogel več kot nekaj krav v hlevu, imel pa je pošteno srce in pridne roke. Vsem navkljub sta se vzela. Bilo je nekaj let po vojni, ko je bilo zelo hudo, a onadva sta imela drug drugega. Več nista želela. Bila sta mlada, polna vere v boljši jutri. Prihajali so otroci. On je na železnici kar lepo zaslužil, nekaj pa so pridelali doma in nikoli niso bili lačni. Sicer so živeli skromno, vendar je šlo. Bili so družina, prava krščanska družina, ki ji tudi veri sovražne sile niso mogle do živega.
Franca, njegova Franca, tista skrbna, pridna, odločna žena. Kolikokrat sta šla po opravljenem delu, še večkrat pa ob nedeljah popoldne sedet prav pod to hruško in gledala svojo domačijo, ki se je stiskala na majhni ravnici pod hribom.
Njuna mala, prijazna domačija – na levi hlev, na desni hiša, za njo pa čebelnjak, spodaj ob cesti pa kapelica svete Družine. Njuna domačija, njun dom, poln otroškega joka in smeha, njive, prepojene z njunim znojem. Češnje, ki so se spomladi kot bele neveste nasmihale soncu, pa jablane, hruške, slive, ob vrtni ograji cvetoče vrtnice, na oknih nageljni in rožmarin. Vse posajeno in vzgojeno z eno samo ljubeznijo, vse rože, katere je zalivala roka njegove ljubljene žene, ki zdaj leži tu in v dlani stiska hruško, ki si jo je danes zaželel, ona pa mu je vedno hotela v vsem ustreči. Tudi danes, s to hruško, zaradi katere je omahnila v smrt. Ker je bila takšna vse življenje, ki je bilo ena sama daritev.
»Franca!« je zavpil v bolečini, kot da bi se šele sedaj ovedel, da je resnično ni več. »Franca,« je odgovoril odmev, on pa je sklonil glavo in s solzami močil njen obraz, kot da bi jo hotel priklicati nazaj v življenje.
KUMER, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 24-25.