Zgodba

Rad bi postal menih

Mladenič je nagovoril opata: »Rad bi vstopil v samostan. Prej pa bi rad zvedel, zakaj morajo menihi, ki učijo, da je Bog povsod, živeti v samoti, ločeni od drugih ljudi? Saj Boga lahko ljubim, tudi če živim sredi sveta.«
Opat je vzel svečo, jo prižgal in jo izročil mladeniču ter rekel: »Pridi z menoj ven in pazi, da ti sveča ne ugasne.«
Mladenič je ubogal redovnika in stopila sta skozi glavna vrata samostana. Tedaj pa je zapihal veter in ugasnil svečo. Mladenič je skušal svečo prižgati, a vedno jo je veter brž ugasnil.
»Če želiš, da sveča gori,« je tedaj nejevoljno rekel mladenič, »potem morava ostati notri. Zunaj piha veter, zato je nemogoče, da bi sveča ostala prižgana.«
»Glej, kakor je nemogoče, da bi ostala sveča prižgana zunaj, kjer piha veter,« mu je dejal opat, »tako je težko ohraniti trajno ljubezen do Kristusa zunaj, kjer te raztresa toliko stvari. Da ohraniš tako ljubezen gorečo, jo moraš kot zaklad čuvati v samoti.«

Misel

Samota je stanje, ko smo sami in je dobrodošla, če jo potrebujemo sami. Pripovedujejo, da je h grškemu basnopiscu Ezopu, ki je sedel sam v svoji sobi, prišel nekdo in ga vprašal: »Kako lahko živiš sam?« Ezop mu je odgovoril: »Osamljenega sem se počutil v trenutku, ko si ti vstopil.« Razložil mu je, zakaj: ker je v njegovi navzočnosti izgubil svojo samoto.
Koristno je, da si znamo včasih privoščiti samoto. To je znamenje, da smo sami mirni v sebi in da zmoremo živeti sami s seboj. Zlepa nam nič ne povrne duhovne moči tako kot samota: obogati našega duha in okrepi našo osebnost.

Molitev

Gospod Bog,
kako bi lahko živeli v samoti,
ko pa povsod okrog sebe vidimo tvoje dobrote
in Tebe, ki si Stvarnik, začetnik vsega dobrega?
Zavedamo se:
bolj ko se umikamo v samoto,
jasneje čutimo tvojo dobroto do nas.
Prav v samoti te lahko najdemo.
Tam lahko slišimo, kako nam govoriš.
Tam vse naše bitje počiva v tvojem miru.
Tam laže premišljujemo o tvoji ljubezni.

Iskra

V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami. (Paul Tilich)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 68.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

»Jože, ali boš že nehal nocoj obirati to grozdje?« se je Mara nejevoljno obregnila ob moža, ko je videla, da si je napeljal luč in pridno trgal grozde z brajde ob garaži in delavnici. »Jutri je še en dan,« ni odnehala. »Ali ne veš, da tisto, kar narediš po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova?«
»Seveda vem, saj mi to kar naprej ponavljaš,« se ni dal in je mirno trgal naprej. »Jutri bo dež in mokro grozdje bo začelo gniti in tudi škorci ga pridno zobljejo. Namesto da mi tukaj pridigaš, mi raje pridi pomagat.«
»Na žalost ti moje pridige, kakor ti praviš mojim nasvetom, ne pridejo do živega, ampak vedno delaš po svoje,« mu je navrgla in odšla v hišo. »Ne, ne bom mu šla pomagat!« je rekla sama pri sebi.
Ona je izhajala iz zelo verne družine, njegovi pa se niso imeli za verne, proti veri pa tudi niso bili. Za velike praznike so zahajali v cerkev, doma v družini so ohranjali lepe praznične običaje. Ko sta začela hoditi skupaj, ji je vse pošteno povedal. Bil je zelo dober mož, skrben, delaven in vsa leta – dobrih štirideset let sta bila poročena – sta se lepo razumela. O veri se ni rad pogovarjal, je pa njeno vero spoštoval. Velikokrat je imela občutek, da samo njej na ljubo spremlja njo in otroke v cerkev, vzgojo otrok pa je popolnoma prepustil njej. Nikoli ni bil grob do nje ali do otrok kot nekateri drugi možje. Ni mogla razumeti nasilja, ki se je dogajalo v mnogih družinah, in zelo je bila hvaležna Bogu za mirno življenje. Včasih se je počutila kar malce krivo, če ga je kdaj dregnila, tako kot nocoj. Ob tem se je spomnila nekega dogodka iz mladih let, ko je živela še med svojimi v domači družini.
Bilo je ob žetvi in snopje na veliki njivi je čakalo, da ga zložijo v kopice. Snopi so se kar upogibali pod težo klasov zlatorumene pšenice. Brž so začeli delati. Oče je bil na lestvi, ki je bila narejena tako, da je stala sama, uprta v zemljo, in pridno zlagal, ona mu je z vilami podajala snope, stari oče pa jih je prinašal do nje. Nekaj najetih žanjic je z materjo že odšlo. Mati jim je postregla z večerjo, potem pa šla še v hlev h kravam, oni trije pa so delali naprej.
Ko se je na zemljo začel spuščati mrak, se je iz zvonika farne cerkve oglasil zvon in odzvonil večernico. Skupaj so zmolili angelsko češčenje. Oče in ona sta nadaljevala z delom, stari oče pa je poveznil klobuk na glavo in velel: »Končajmo za danes in pojdimo domov.«
»Midva ne greva, snopje mora v kopice še nocoj. Za jutri je napovedano slabo vreme. Ata, pomagajte nama!«
»Ne, ne bom! Dobro si zapomni, sin: kar človek dela po večernem zvonjenju, nima Božjega blagoslova!« je resno dejal in odšel.
Onadva sta delala s tako naglico, da sta bila vsa potna. Ker je bila svetla mesečna noč, sta do desetih pospravila vse žito. Bila je na smrt utrujena pa tudi zamišljena zaradi resnega opozorila starega očeta.
Stari oče je imel glavno besedo na kmetiji, čeprav ni bil njen gospodar. Bil je zelo veren pa tudi zelo strog. Vsi so ga v strahu spoštovali in ubogali. Tudi ona se ga je bala, čeprav jo je imel rad in jo je uvajal v vsa kmečka opravila od oranja do žetve. Ko so jo ljudje pohvalili, kako vse zna, je bil ponosen: saj sem jo jaz učil!
Ko sta ob pozni uri svoje delo uspešno končala in šla k zaslužnemu počitku, se je proti jutru razbesnela nevihta. Kako žalosten je bil zjutraj pogled na požeto veliko njivo! Vse naokrog so ležale podrte ostrvi in tako skrbno zloženo snopje je vihar raztrosil po vsej njivi. Vse njuno delo prejšnjega večera in noči je bilo uničeno. Zaman sta se tako trudila ...
Tiho, ne da bi spregovorila besedo, sta z očetom začela postavljati pokonci snope, da se posušijo. Stari oče ju je nekaj časa od daleč gledal, potem pa jima šel pomagat. Čakala sta ploho očitkov, a je molčal. Niti z besedico ni omenil prejšnjega večera ne ta dan ne kdaj pozneje. Vsi pa so od tega večera po večerni molitvi končali s kakršnim koli delom razen nujnih opravkov v hiši in hlevu. To je bila šola za njenega očeta pa tudi zanjo. Tega pravila se je vedno držala.

A. Kumer, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 82-83.

Še ne tako dolgo nazaj je v splošnem veljalo, da so vzgojno zanemarjeni otroci tisti, ki prihajajo iz finančno in socialno podhranjenih družin. Iz družin, kjer je navzoč alkohol, nasilje, zapostavljanje ter takšne ali drugačne zlorabe. Ne samo da jim starši niso kupovali najmodernejših oblek, ampak se je revščina videla že na daleč. Ti otroci so bili pogosto že na pogled videti zanemarjeni tudi s higienskega vidika. Po vaseh in manjših mestih so za to stanje vedeli praktično vsi, tudi njihovi sošolci in ostali otroci iz okoliša, ki so znali biti včasih do teh otrok prav kruti. Njihov pogled je pogosto izžareval mešanico jeze, prizadetosti, krivičnosti in žalosti. Vedeli so, da so »drugačni« od drugih in tudi drugi otroci so vedeli, da so ti otroci »drugačni« od njih. Zelo pogosto so bili stigmatizirani. To se je poznalo na šolskih izletih, v odnosih, pri igri, v razredu, povsod. Trpeči otrok je prav gotovo najkrivičnejša stvar na svetu. Tudi Dostojevskega je trpljenje nedolžnih otrok preganjalo domala celo življenje. Celo ta genij genijev ni našel povsem zadovoljivega odgovora – zakaj so na tem svetu potrebne solze nedolžnega otroka?

Sodobna vzgojna zanemarjenost
Takrat se ni dovolj govorilo, še manj naredilo na področju zanemarjenosti otrok, in tudi danes se ne. Odnos družbe in stroke je ostal praktično enak. Spremenila se je edino vrsta zanemarjenosti. V čem je torej ta »sodobna vzgojna zanemarjenost«, ki se nekoliko nenavadno sliši?
Najkrajša definicija vzgojne zanemarjenosti bi bila, da je vzgojno zanemarjen otrok tisti, ki se ga ne vzgaja. Torej: tistega, ki se ga ne vzgaja – se ga zanemarja. Rešitev rebusa je na dlani: Permisivno usmerjena stroka in permisivni vzgojno-izobraževalni sistem je ponudil »strokovno« podlago za vzgojno zanemarjanje otrok. Vzgoja, ki v svojem jedru otroka ne vzgaja v smeri prevzemanja odgovornosti za svoje vedenje in delovanje, je vzgoja zanemarjanja. Vzgoja, kjer se v temelju ne gradi otrokova samostojnost in njegova lastna, individualna identiteta, je prav tako vzgoja zanemarjanja. Na tem mestu je potrebno omeniti, da to ni izziv najstniških let, kot je bilo včasih, ampak je to težava prvih mesecev ali let otrokovega življenja, ki pa vpliva na otrokovo celotno življenje in vse njegove odnose v prihodnosti. Čim daljše dojenje – tudi do tretjega ali četrtega leta – je še danes nekaj modernega in mnoge mame sebe razumejo, kot da so sodobne, ljubeče in skrbne zaradi tega, da so »in«. Vendar tudi »stroka«, ki tovrstno početje promovira, ob tem pozablja, da otrok ni samo biološko bitje. Je tudi čustveno, socialno, duševno, duhovno, intelektualno, odnosno … bitje, ki mora graditi svoj lastni notranji svet, da si lahko izgradi lastno identiteto, lastni »jaz« in se uspešno diferencira od lastne mame. Na šolah za starše pogosto vprašam, kako se imenuje postelja v spalnici staršev. Mnogi starši se začnejo pridušeno hihitati in očetje nasmejano dregajo svoje izbranke. Po nekaj minutah pridemo do tega, zakaj se ta postelja imenuje »zakonska postelja«. Nekaj, kar bi moralo biti samoumevno, danes več ni. Mnogi želijo oziroma so že zakonsko posteljo preimenovali v »družinsko posteljo«. To je torej postelja, ki ni več namenjena zakoncema, ampak tudi otrokom.

Ne obstaja samo fizična popkovina
Ne obstaja samo fizična popkovina, ampak tudi čustvena popkovina. Fizično popkovino se prereže v porodnišnici, čustveno pa mora prerezati mama; še posebej, če ima sina. V kolikor mama tega pravočasno ne naredi, pride do nekakšnega simbiotičnega zlitja mamine in sinove identitete. Nekateri avtorji govorijo o »patološki zlitosti z materjo«. Otrok se za celovit in zdrav razvoj mora osebnostno diferencirati od lastne mame. Mora se spopasti tudi z določenimi neprijetnimi in neugodnimi čustvenimi stanji, kot je spanje v svoji postelji ali zavedanje, da mama ni štiriindvajseturni servis, ki je vedno na voljo in razpolago; da starši niso njegovi animatorji, da se je za nekatere stvari v življenju potrebno potruditi in si jih na nek način zaslužiti. Edino to je pot za izgradnjo zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Naloga mame pa je, da mu pri tem pomaga. Zato se mora nežnost, ljubeznivost, pozornost, toplina po nekaj mesecih po porodu počasi preusmerjati z otroka na moža. Tudi kasneje ne sme biti v središču maminega čustvenega življenja njen sin, ampak njen partner. Če otrok postane čustveni partner lastnega starša, premalokrat poudarjamo, da gre za čustveno zlorabo.

Ljubezen do otroka
In še ena pomembna razlika je med zanemarjenostjo včasih in danes: vzgojno zanemarjenih otrok je danes bistveno več, kot jih je bilo včasih.
Ljubezen do otroka se ne kaže v tem, da mu vse dovolimo, da mu vse kupimo, da mu ne postavljamo meja, da smo vzgojno nedosledni, da otroku ni treba prevzemati odgovornosti za svoje vedenje, da starši izpolnjujejo otrokove želje in potrebe, še preden se v njem sploh prebudijo. Ljubezen do otroka prav gotovo ni v tem, da so starši njegovi »prijatelji« in ga prepuščajo zaslonom že v najzgodnejših letih. Ne, vse to so znamenja vzgojne zanemarjenosti. Starš, ki ima svojega otroka rad, ga prav gotovo ne bo zanemarjal, ampak ga bo vzgajal v smeri odgovornosti, poštenosti, skrbi za drugega, delavnosti, empatije, samostojnosti, zdrave samopodobe. Mar mu bo za otrokovo duševno zdravje in zadovoljstvo. Otrok ob sebi potrebuje osebnostno stabilne starše, ki imajo med seboj urejene in ljubeče odnose. Potrebuje starše, ki določene stvari zahtevajo, in starše, ki vedo, kdaj je potrebno postaviti mejo ter kdaj je potrebno reči »ne«. Ja, tudi to je eden izmed pomembnih izrazov ljubezni. Otrok za zdrav čustveni razvoj potrebuje odnos, zastonjsko razpoložljivost staršev – če tega ne bo prejel, bo potreboval zaslon, ki bo ta odnos nadomeščal. Vendar je to samo ponaredek resnične ljubezni. Otrok brez prave ljubezni in brez vzgoje se ne počuti varnega. Z drugimi besedami je to zanemarjen in žalosten otrok. Gotovo pa noben starš na svetu, ki ima svojega otroka resnično rad in zanj skrbi, ne želi, da bi njegov otrok bil žalosten in nesrečen.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 10 (2023), 11.

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Ti, edini neustvarjen, si ustvaril vse, kar je ...
Ti, ki si vsemu dal obliko, si brez oblike ... Pa vendar vsaka oblika odseva Tvoje obličje ...
Ti, ki si vsemu dal podobo, nimaš podobe ... Pa vendar so vse podobe odsev Tvoje ...

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In te vidim ..
So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na morski obali ... med peskom in valovi ... Prislonili so školjko k ušesu in zaslišali Tvoj glas ... Boso nogo jim je objela morska pena in začutili so Tvojo božajočo dlan ...
In jim verjamem ... in ne ... Mislim, da školjka prinaša zgolj odmev Tvojega glasu ... in morska pena le spomin na Tvojo dlan ...
So ljudje, ki pravijo, da so Te našli na vrhovih visokih gora ... med skalami in ledom ... Prečkali so planjave večnega snega in v neskončni belini uzrli Tvoj pogled ... Plezali so preko previsnih sten in v bičanju vetra čutili Tvojo jezo ...
In jim verjamem ... in ne ... Kajti sneg je le večnost, ki je padla na zemljo ... in ni več večna ... Kdor pa se enkrat sreča s Tvojim pogledom, Te bo zrl večno ... In četudi je veter Tvoj bič, ga ne vihtiš nad tistimi, ki premagujejo strmine ...
So ljudje, ki pravijo, da so te našli na drugem koncu sveta ... med tujimi ljudmi ... Gledali so kako sonce zahaja v puščavi ... kako potone v oceanih ... kako izgine za gorovji ... in so rekli, da so jih zahajajoči žarki nežno objemali kot bi jih objemal Ti ...
In jim verjamem ... in ne ... Vem, da je Tvoja ljubezen nežna ... a je goreča ... in ožge! In sonce Tvoje ljubezni nikoli ne zaide. In če Te je moč najti na drugem koncu sveta, potem mora tujec z onega konca priti k meni, da Te bo našel ... In Te bo našel ... ker si vedno ob meni ...

Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?

Zaprl bom oči ...
Potopil se bom v oceane svoje duše ... počil na obalah, ki jih nežno objemajo valovi Tvoje ljubezni ...
Preplezal bom strme stene, ki me ločujejo od Tebe ... in se napotil proti snežni belini večnosti ...
Zaprl bom oči in poiskal v sebi daljne, neodkrite pokrajine ... in pogledal v obraz tujcem, ki živijo okoli mene ...
In stal bom tako do večera ... in gledal kako Tvoje sonce zahaja ... in vzhaja ... znova in znova ...

Kje si, Bog? Kje naj te torej iščem? Kje najdem?

Kamorkoli pogledam, vidim Tebe ... In če zaprem oči, si tu ... In Te vidim ...

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 7, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Ko je stopil v razred, je s pogledom na hitro preletel obraze svojih novih dijakov. Po tolikih letih službe je znal vsaj približno oceniti, kakšno leto ga čaka. Da bo bolj naporno, je presodil. Na kratko se je predstavil, nato pa predlagal, naj še oni povedo svoja imena. »Priimki niso tako pomembni,« jim je dejal, »priimek se lahko spremeni, iz svojega imena pa morate narediti nekaj posebnega.« Dekle v drugi vrsti se je polglasno zasmejalo, da so se vsi začudeno obrnili k njej. Ko je prišla na vrsto, je živo pogledala po razredu in glasno dejala: »Lonka«, ter spet prasnila v smeh.
»Ne zanima nas, kako te kličejo prijatelji, ampak kako ti je ime,« jo je opozoril razrednik Tomaž.
»Lonka sem. Lonka mi je ime.« Malo je še počakala. »Tako so klicali staro mamo, mami mi je pa kar nadela njeno ime. Kaj morem,« je še dodala in se smeje usedla. Zadržanost, ki je bila vedno tako značilna za prvo uro, je popustila in naslednje dijakinje in dijaki so se predstavljali bolj sproščeno.
Bila je malce manjše postave, pa vendar ne premajhne, bujni lasje so ji pokrivali glavo in še pol čela, izpod njih pa so gledale velike, živahne oči in za spoznanje prevelika usta, ki so bila vedno pripravljena, da se raztegnejo v smeh.
Ko je kasneje profesor Tomaž stopil v razred in je bila v kkašnem kotu skupinica dijakov, je bila Lonka zagotovo med njimi. Običajno so se vsi hitro zapodili proti svojim stolom, ona pa je za svojo mizo odkorakala počasi. Pri tem se je tako dobrodušno smejala, da razredniku še na misel ni prišlo, da bi jo opozoril, naj stopi malo hitreje.
Z učenjem ni pretiravala, zato so bili njeni odgovori veliko bolj plod ugibanja kakor znanja. Ampak za slabo trojko je vedno spravila skupaj.
Tako bi prvo šolsko leto tudi minilo, če ne bi tam sredi aprila razrednika Tomaža presenetil vpis profesorice angleščine v dnevniku: »Lonka zelo nesramno odgovarja in se prepira z menoj. Zahtevam zelo strogo ukrepanje!«
Kadar je prebral vpise v dnevnik, je vedno pogledal, kateri od kolegov ga je napisal. Pri nekaterih je vedel, da se je zgodilo tako, kot je bilo napisano, pri drugih je slutil, da je dejansko moralo biti še huje, pri nekaterih pa bi moral vsebino deliti s pet ali kar z deset, da bi dobil pravo sliko. In ta vpis, je tuhtal, naj bi bil eden od takih.
Ko je stopil v razred in so že vsi sedeli na svojih mestih, je Lonka gledala v tla.
»Kaj se je zgodilo?« je vprašal po daljši mučni tišini. Vsi so molčali. »Kaj boš povedala ti, Lonka?« je vprašal z resnim glasom.
Lonka je molče vstala.
»Si res ugovarjala gospe profesorici.«
»Res.«
»In tudi prepirala se si z njo?«
Samo prikimala je.
»Smem vprašati zakaj?«
Nekaj časa je molčala, nato pa počasi rekla: »Naj Vidka pove zakaj.« Pogledal je Vidko, ki je sicer vstala, a je molčala.
»Povej,« so silili vanjo najbližji sošolci, a ni spregovorila.
»Angležarica jo je …« je začela Lonka.
»Gospa profesor se reče!« ji je razrednik skočil v besedo.
»Gospa profesor je Vidki rekla, naj se pobere v klop, da ne bo gledala njenega neumnega ksihta … Tako je rekla. Ob živce ste jo spravili pa vi!« je Lonka pokazala na zadnji del razreda. »Pa sem gospe profesor rekla, da se tako ne govori, da tega ne sme nihče reči, da …«
»To bomo uredili z gospo profesor med odmorom,« je razrednik prekinil Lonkino pripovedovanje, zaprl dnevnik in začel spraševati. Kar nekaj cvekov je padlo tisto uro.
Takoj v odmoru je Tomaž stopil h kolegici Emi. »Vidim, da si imela težave z Lonko.«
»Ta punca me dvigne! V vse se vtakne.«
»Včasih je res zaletava. Pa ne misli tako slabo. Si res rekla, da ne moreš gledati neumnega ksihta??«
Emi je zaprlo sapo. »Res,« je nato dejala, »ampak ne njej. Raje se naj bolj uči, ne pa vtika nos tam, kamor ni treba.«
»Najbolje bo, da se ti opraviči!« je Tomaž končal pogovor in že iskal dnevnik razreda, kamor bo po odmoru šel.
Profesorica Ema se sicer ni najbolj strinjala s predlogom, ampak svojega nestrinjanja ni mogla več povedati.
Razrednik in Lonka sta se čez nekaj dni srečala na hodniku. »Sta se zmenili?« jo je mimogrede vprašal.
Lonka ga je pogledala s svojimi velikimi očmi. »Sva,« je rekla, »sem mislila, da bo huje. Veste, da je ta angležarica …«
»Gospa profesor!«
»… da je tale gospa profesor prav simpatična ženska!«
»Zanimivo, drugič pa …« je požugal Lonki, ki se je zadržano nasmehnila in pohitela v razred.
Do konca šolskega leta sta se le nekajkrat in še to zelo bežno, srečala. Morda se mu je samo zdelo, morda se je res trudila, da ni bila preveč moteča. Razred ja zaključila z dobrim uspehom.
Naslednje leto je Tomaž prevzel drugi razred. Le pri svojem predmetu jo je še videval. Toda že čez dober mesec je bil njen stol prazen. »Prepisali so jo na drugo šolo,« mu je na kratko odgovorila njena razredničarka. »Nimam pojma zakaj,« je še dodala.
Pozabil je na Lonko. Le ena izmed njegovih mnogih učenk je bila.
***
Prvi dan po novoletnih praznikih ga je pri vratih zbornice poklical kolega: »Obisk imaš!«
Z žepno redovalnico v roki je stopil na hodnik in se začudil, ker ga pri vratih ni čakal nihče. Le dekle, ki je do tedaj gledalo skozi okno, je stopilo proti njemu. Dolgi lasje so bili neurejeno spuščeni preko polovice obraza, velike, solzne oči so gledale vanj. »Saj si …«
»Lonka!« je rekla in se skušala nasmehniti.
»Kaj je s teboj?« ni mogel skriti začudenja.
»Mož … moj mož se je ponesrečil.«
»Hudo?«
»Pravijo, da nima veliko možnosti …«
Tomaž je globoko zajel sapo, da bi se spomnil kaj spodbudnega.
»Nisem vedela, kam naj se skrijem, kje naj čakam … Tako sama sem bila. Tod naokoli nikogar ne poznam.«
»Prav si storila. Morda pa se zdravniki motijo.«
»Morda? … Morda? Upam!« je rekla z glasom, ki ni dajal upanja. »Na silvestrovanju je celo noč igral, zjutraj so se vračali domov in šofer je zaspal. Ta njegov ansambel!« je kar vrelo iz nje. Gledala ga je, kot da bi ji lahko on povedal nekaj odrešilnega.
»Morda. Morda ga bodo pa le rešili …« je dejal, »včasih se zgodijo nemogoče stvari.«
»Včasih,« je ponovila za njim. Potem je dolgo molčala. Verjetno se je v spominih sprehajala po teh prostorih, ki so bili kratek čas del njenega življenja. »Kaj vse je bilo včasih,« je počasi rekla. »Se spomnite mojega prepira z angležarico. Tedaj sem se zbala, da me bodo vrgli iz šole. Takrat ste me rešili.«
Profesor Tomaž je bil vesel, da ni govorila o sedanjem trenutku. »Vsega se spominjam,« je dejal in ji pustil obujati spomine.
»Zaletava sem bila, otročja …«
V torbici ji je zazvonil mobilni telefon. Zadrge nikakor ni mogla odpreti, potem je nervozno brskala med papirji. Končno ga je našla in s tresočim glasom rekle: »Prosim?« Samo poslušala je. Po licu so ji tekle solze. Naslonila se je na profesorja Tomaža in glasno zaihtela.
»Kar jokaj,« ji je dejal in iskal besed, ki jih ni hotelo biti od nikoder. Krčevito se ga je oklepala in jokala. Mimoidoči so ju začudeno pogledovali in si verjetno mislili svoje.
Šolski zvonec je zoprno zaropotal.
»Zdaj sem sama! Sama z dvema otrokoma in veliko nedograjeno hišo,« je dejala.
»Ti zmoreš veliko … Zdaj boš morala biti mama in oče. Močna za dva.«
»Še zase nimam dovolj moči,« je spet zaihtela, nato pa hitro spravila telefon v torbico. »V bolnišnico moram,« je dejala, se vzravnala, mu močno stisnila roko in stekla po hodniku.
Gledal je za njo in se spraševal, če bi ji moral reči še kakšno besedo. Katero pa še vedno ni vedel.
***
Ko je čez nekaj let hitel po stopnicah, je opazil damo v urejeni obleki in z velikim klobukom na glavi. Šel je že mimo nje, ko je zaslišal znani glas: »Gospod profesor!«
Presenečeno je pogledal obraz pod klobukom: skrbno urejeni lasje, žareče oči in malce prevelika usta, razpotegnjena v nasmeh.
»Lonka?« je negotovo vprašal.
Veliki klobuk je prikimal, oči pod njim so žarele.
»Spet si stara Lonka,« je dejal profesor Tomaž.
»Ne, stare Lonke ni več. Nove pa tudi še ni.«
»Kaj delaš?«
»Vzgajam, zidam, študiram, hodim v službo …«
»In otroka?«
»Kot vreme. Spreminjajoča.«
»In hiša? Si jo že dogradila?«
»Ne vem, kaj je mislil moj Karči! Štirinajst metrov dolgo hišo je zastavil. Zdaj vem o zidarstvu več kot vsi najini prijatelji.«
»So ti pomagali?«
»Pomagali!?« je jeza stopila na nasmejani obraz.
»Kaj ti niso hoteli pomagati?«
»Hoteli. Toda ne pomagati. Mene so hoteli. Razumete! Mene! In to najini prijatelji!« Globoka prizadetost je silila iz njenih besed. »Tako sem jih zmetala iz hiše!« je zakrilila z rokami, »jaz pa sem mislila, da jim lahko zaupam!«
Hotel ji je reči, da vsi ljudje le niso taki, pa ga je prehitela. »Vse šole tega sveta moram narediti! In vi ste bili eden mojih boljših učiteljev.«
»Ah, daj no,« mu je bilo malo nerodno.
»Ravno mimo sem šla, se je skoraj opravičevala, »pa me je kar potegnilo skozi ta vrata,« se je široko zasmejala. Prav tako kot takrat, ko je povedala, da ji je ime Lonka. Da ima še veliko opravkov, je dejala, pogledala na uro, podala profesorju Tomažu roko in že odvihrala skozi velika šolska vrata.

J. Jarc-Smiljan, zgodba, v: Ognjišče 10 (2022), 80-82.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Redno hodim k maši in vem, da se ob nedeljah (razen v adventnem in postnem času) in praznikih moli Slava. Zanima me, kdaj so to lepo hvalnico vključili v mašni obred? (Branko)

‘Slava’ (lat. Gloria) se imenuje tudi ‘angelska himna’, ker se začenja s hvalnico, ki so jo ob Jezusovem rojstvu peli angeli na betlehemskih poljanah (Lk 2,14). Skoraj dobesedno vso hvalnico, kakor jo poznamo danes, navajajo Apostolske konstitucije, zbirka listin iz druge polovice 4. stoletja. V vzhodni (grški) Cerkvi molijo Slavo pri jutranjicah molitvenega bogoslužja, pri maši pa ne. V zahodni (rimski) Cerkvi pa so jo vključili v mašo najverjetneje v 6. stoletju. Prvotno so smeli samo škofje moliti Slavo vse nedelje in praznike, navadni duhovniki pa le na veliko noč. Tako je bilo do 10. ali 11. stoletja. V novi Splošni ureditvi Rimskega misala glede Slave piše, da “besedila te hvalnice ne smemo nadomestiti z drugim. Začne jo mašnik, pevec ali zbor. Poje jo celoten zbor vernikov ali pa ljudstvo menjaje se s pevskim zborom. Če je ne pojemo, jo molimo, skupaj ali izmenjaje v dveh skupinah.” (sč)

Papež Frančišek je oklical leto 2014 za leto posvečenega življenja. V tem letu sta dve veliki, po vsem svetu delujoči redovni družini obhajali jubilej svojih ustanoviteljev: salezijanci 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska (16. avgusta), karmeličanke pa 500-letnico rojstva sv. Terezije Ávilske, prenoviteljice reda (28. marca). Ta izredna žena, ki se je vsa posvetila božjemu ženinu, je velika učiteljica globokega in nenehnega molitvenega življenja. Ta zapis o njenem življenju in delu spremlja molitev slovenskih sester karmeličank , ki so v jubilejnem letu "še posebej prosile gospoda, naj nas vse blagoslavlja in nam pomaga zaživeti v svojem življenju tisto najglobljo resnico, ki je v polnosti prežela sv. Terezijo: Jezus Kristus, učlovečeni Bog, je središče našega bitja. V njegovi smrti in vstajenju smo odrešeni za večno življenje. Vstopajmo v pogovor z njim, ki nas ljubi."

ŽELJA PO MUČENIŠTVU IN POBEG V SAMOSTAN

Med najbolj brana dela duhovne vsebine spada Življenje svete Terezije Jezusove, kakor ga je opisala sama (1562). Terezije je temu svojemu spisu dala naslov Knjiga Božjega usmiljenja, ker je vse izredne darove, s katerimi je bila obsuta, pripisovala Božjemu usmiljenju. Dejala je, da iz nje spoznamo dvojno življenje: "življenje nje same v njej" in "življenje Boga v njej". V prvem delu Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvem obdobju redovniškega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v starodavnem španskem mestu Ávila kot tretji otrok v drugem zakonu Alfonza Sáncheza de Cepeda z Beatriko de Ahumada. Od očeta je prejela resno pojmovanje življenja, odločnost, čut za čast in poštenost, od matere pa globoko vernost in tenkočutnost. Oba starša sta veliko molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija je bila očetova ljubljenka. Ljubila je vse svoje brate in sestre (iz obeh zakonov je bilo trinajst otrok), najbolj pa je bila navezana na brata Rodriga. Skupaj sta prebirala življenjepise svetnikov in sanjala o tem, da bi postala mučenca. Zbežala sta od doma, pa ju je pri mestnih vratih ustavil stric in ju privedel domov.

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, je umrla mama. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« V dobi pubertete je postala 'spogledljiva'. Oče jo je poslal v samostan, kjer so se vzgajala dekleta iz premožnejših družin. Sprva se je tam počutila nekam utesnjeno, kmalu pa se je v novo okolje vživela. Bila je zelo družabna in vsi so jo imeli radi. Prebirala je tudi dobre knjige in ob njih začutila željo, da se popolnoma posveti Bogu. Očeta je prosila, da bi smela vstopiti v karmeličanski samostan Učlovečenja v Ávili, toda ni ji dovolil. Zato je 2. novembra 1536 – bilo ji je enaindvajset let – naskrivaj pobegnila od doma ter bila sprejeta v karmeličanski samostan. »Mislim, da mi je bilo tedaj pri srcu tako, da tudi sama smrt ne bi mogla biti strašnejša; imela sem občutek, kot da se mi trgajo kosti iz sklepov.« Oče ji je kasneje ta 'pobeg' odpustil in ostala sta tesno povezana do njegove smrti.

ZORENJE V ŠOLI TRPLJENJA

Njena duša se je kmalu vživela v redovno življenje, njeno telo pa so začele mučiti razne bolezni. Devet mesecev je bila na zdravljenju zunaj samostana. Stric Peter, moder in pobožen mož, ji je dal knjigo o molitvi (Tretja abeceda), ki jo je Terezija pridno prebirala in tisto, kar je brala, uresničevala. Ob njej se je naučila notranje, premišljevalne molitve. Ko je videla, kako neka starejša redovnica potrpežljivo prenaša križ težke bolezni, je prosila Boga, da se ne bo branila nobene bolezni, če ji da moč za potrpežljivost. Bila je uslišana: kakšna tri leta je bila od bolečin vsa zvita in hroma, toda kljub tej telesni bedi je bila vedra in mirna. Molitev, v kateri je stalno napredovala, ji je pomagala, da je tako vdano prenašala trpljenje. Poskusi zdravljenja so bili zelo mučni in malo uspešni, zato je Terezija iskala pomoč pri 'nebeških zdravnikih': začela je prav goreče častiti sv. Jožefa in zdravje se ji je vrnilo.

Ko je prenehalo trpljenje, so se povečali notranji boji. S svojim redovniškim življenjem ni bila zadovoljna. »Nisem uživala Boga in nisem se veselila sveta,« je zapisala. »Ne moreš ostati po duhu posvetnjak, če hočeš živeti kot božji človek.« Tja do štiridesetega leta je tako omahovala med Bogom in svetom. V njej je nastopil popoln preobrat, ko je obstala pred podobo Kristusa ob stebru bičanja, pokritega z ranami. »In vrgla sem se tam na kolena in Gospoda ponižno prosila, naj me tako okrepi, da ga ne bom več žalila.« Odtlej je še šestindvajset let do svoje smrti živela v svetniški zvestobi Gospodu.

Najprej je Terezija prenovila sama sebe, potem pa se je po božjem navdihu lotila prenove karmeličanskega reda. Samostan Učlovečenja v Ávili, kjer je živela od leta 1536, ni bil ustanovljen po prvotnem strogem pravilu, temveč po pravilu, ki ga je bil papež Evgen IV. močno omilil in ki ga je potem sprejel ves red. Nekoč je Bog Terezijo v duhu postavil v pekel. Ob tem, kar ji je bilo dano videti, se je vprašala, kaj naj stori, da reši čimveč duš. V pogovoru z nekaterimi redovnicami, ki so bile podobnega duha, je vzklila misel o ustanovitvi novega samostana, kjer bi živele po strožjih pravilih, po načinu bosonogih redovnic. »Nekoč po obhajilu mi je Gospod velel resno, naj se z vsemi silami zavzamem za to zadevo. Obljubil mi je pomoč in mi rekel, da bo do ustanovitve samostana prišlo ter da se mu bo v njem vneto služilo. Imenuje naj se samostan sv. Jožefa. Ta svetnik bo bedel nad nami pri teh vratih, naša ljuba Gospa pri onih, a sredi med nami bo bival Kristus. Ta samostan bo zvezda, ki bo sijala daleč naokrog.«

USTANAVLJANJE SAMOSTANOV – TEREZIJIN KRIŽEV POT

Nov karmeličanski samostan sv. Jožefa v Ávili je zaživel 24. avgusta 1562, ko se je vanj naselila Terezija s štirimi redovnimi sestrami, ki so se odločile za kontemplativno življenje v duhu prvotne strogosti svojega reda. Naletela je na močan odpor redovnic iz samostana Učlovečenja, ki so živele po milejših pravilih, pa tudi mestnega sveta, češ da je en samostan karmeličank v mestu dovolj. Vendar je Terezija vztrajala, težave so samo krepile njeno zagnanost. V tem samostanu je Terezija preživela pet let, o katerih je zapisala, da so bila najbolj mirna v njenem življenju. V samostan je vstopilo še nekaj zelo mladih deklet, ki jih je pritegnil način redovniškega življenja v njem. »Tako je bilo dopolnjeno število 13, ki smo ga določile ter sklenile, da ga ne bomo nikoli prekoračile.« Leta 1567 je prvič prišel iz Rima v Španijo general njihovega reda Giovanni Battista Rossi (špansko Juan Bautista Rubeo). Terezija je pričakovala očitke, on pa je bil navdušen nad njeno ustanovo in ji naročil ustanovitev še drugih samostanov. Za to ji je dal vsa potrebna pooblastila.

Kako je to naročilo izpolnjevala, poroča v svoji knjigi Ustanavljanje samostanov (Libro de las Fundaciones). Njeno vsebino je v uvodu slovenskega prevoda (2005) povzel Janez Zupet. Terezija se je nemudoma odpravila na pot – na dolgo pot osem tisočih kilometrov po vsej Španiji. Potovala je s tremi ali štirimi spremljevalkami na težkih vozovih, odpravo je vedno spremljal eden ali več duhovnikov. Tudi v teh težkih okoliščinah je Terezija ohranjala vedrino, s sestrami je redno molila brevir in vse ostale molitve. Ko so prišli na cilj, so našle revno stavbo, ki so jo uredile za samostan, potem pa je bilo treba iti dalje. V štirih letih (1567-1571) je Terezija ustanovila devet samostanov, od tega sedem ženskih. V Medini del Campo je po Božji previdnosti srečala mladega karmeličana Janeza od Križa, ki je že dosegel visoko stopnjo kontemplacije. Začutila je, da je prav on poklican, da prenovi moško vejo karmeličanskega reda. V kraju Duruelo je 28. novembra 1568 zaživel prvi samostan prenovljenih ali bosonogih karmeličanov. Tega leta je Terezija dobila od Jezusa naročilo, naj popiše zgodovino svojega ustanavljanja prenovljenih samostanov. Takoj se je spravila na delo in napisala prvih devet poglavij, končala pa šele leta 1576.

ZADNJE PREIZKUŠNJE IN SREČANJE Z ŽENINOM

Leta 1574 so 'obuti' karmeličani (tisti z milejšim redovnim pravilom) sprožili preganjanje proti 'bosonogim' (prenovljenim) karmeličanom, ki se je stopnjevalo. Decembra 1577 so 'obuti' Janeza od Križa odvedli v Toledo in ga vrgli v samostansko ječo, od koder je po več mesecih krutega ravnanja z njim čudežno ušel. Terezija se je morala umakniti v samostan, ki si ga je sama izbrala in od koder se ni smela ganiti. Po posredovanju kralja Filipa II. se je napetost umirila in Terezija je z dovoljenjem predstojnikov spet smela ustanavljati reformirane samostane. Do njene smrti je bilo ustanovljenih 32 reformiranih samostanov, 13 moških in 17 ženskih. Leta 1580 je z veseljem zvedela za odlok papeža Gregorja XIII., s katerim je 'bosonoge' ločil od 'obutih' in jim dodelil samostojno provinco. Na kapitlju v Alcalá 3. marca 1581 so bile potrjene konstitucije, ki jih je že pred časom sestavila Terezija.

Na sveti večer 1579 je Terezija na samostanskih stopnicah nesrečno padla in is zlomila roko. Po nerodnosti zdravnikov je pri zdravljenju zelo trpela, a je vse potrpežljivo prenašala. Svoje sosestre je z zgledom učila, kako je tudi v bolečinah mogoče ohraniti notranjo zbranost. Čeprav so ji moči pojemale, se je odpravila v Burgos k prenovi tamkajšnjega samostana. Leta 1582 so jo predstojniki poklicali v v Ávilo. Na poti se je ustavila v Albi de Tormes. Tja je prišla vsa izčrpana in zaradi močne krvavitve je morala leči. Bližal se je konec njenega napornega in nadvse rodovitnega zemeljskega potovanja. Ko ji je duhovnik 3. oktobra zvečer prinesel sveto obhajilo, je mirno rekla: »Prišla je ura, ki sem jo tolikokrat in tako vroče želela, o moj Gospod, moj Ženin. Prišel je čas, da se vidiva. Da, čas je, da grem od tod. Gospod, blagoslovi moj odhod!« Ko je prejela zakramente za umirajoče, je še vse sama odgovarjala. Drugo jutro, 4. oktobra 1582, je objela križ in se zamaknila. Zvečer je izdihnila, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar in je za 4. oktobrom prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra. Njeno truplo počiva na velikem oltarju karmeličanske cerkve v Albi. Za svetnico je bila razglašena 12. marca 1622 skupaj s svojima španskima rojakoma Ignacijem Lojolskim in Frančiškom Ksaverijem. Papež bl. Pavel VI. jo je 27. septembra 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – prvo žensko s tem naslovom.

'POT POPOLNOSTI' – UČBENIK MOLITVE

Svoje teološke in mistične spise je Terezija Ávilska pisala po naročilu svojih spovednikov in duhovnih voditeljev. Svoja mistična doživetja je razložila v lastnem življenjepisu ter zlasti v knjigah Pot popolnosti (Camino de perfección) in Notranji grad (El Castillo interior), ki je njeno zadnje delo. Sveta Terezija Ávilska (Jezusova ali Velika) velja v mistični teologiji za avtoriteto prvega reda. Kljub učenosti pa je nadvse uspešna voditeljica duhovnega življenja tudi preprostemu kristjanu, saj je njena duhovnost preprosta, vedra, sproščena. Prvič so bili vsi njeni spisi natisnjeni leta 1588; do leta 1600 so jih tiskali še štirinajstkrat, v 18. stoletju 125-krat, v 19. stoletju 269-krat (Slovenci smo prvi prevod nekaterih njenih spisov dobili leta 1834), v 20. stoletju (do leta 1967) pa kar 528-krat. To kaže, da je Terezija kot učiteljica duhovnega življenja vedno bolj priljubljena.

Terezijina knjiga Pot popolnosti (slovenski prevod Stanka Majcna, ki ga je priredil Janez Zupet, je izšel leta 2000) je nekakšen učbenik notranje molitve. Na kratko jo predstavljamo po spremni besedi dr. Franceta Oražma. Knjigo je napisala na željo sester novoustanovljenega reformnega karmeličanskega samostana sv. Jožefa v Ávili. Predvsem so želele, naj opiše, kako more priti človek do kontemplacije (zrenja Boga). Prvi rokopis vsebuje razmišljanje o molitvi v okviru razlage očenaša in zdravamarije, drugi rokopis pa je veliko bolj obširen in je razdeljen na 42 poglavij. Prva tri poglavja govorijo o namenu karmeličanskega življenja, naslednjih dvanajst pa o nujnosti molitvenega življenja, ki mora sloneti na trdnih temeljih. Prvi je čista vest, nadaljnji so: redovna pravila, popolna ljubezen do bližnjega, nenavezanost na zemeljske stvari, prava ponižnost; Terezija navaja razloge zanjo: ljubezen do Kristusa, ki je bil zaradi nas zasramovan in križan, Marijin zgled ponižnosti in spoznanje naših grehov. V tretjem delu Terezija razlaga pot od 'navadne' molitve do kontemplacije, ki je popolnoma nezaslužen božji dar. Opisuje jo s podobo vodnega studenca, ki ga v daljavi zagleda človek, ko na svoji puščavski poti začuti brezmejno žejo. Ta studenec žive vode ni samo za izbrance, vsi brez izjeme so povabljeni, da pijejo iz njega. Tistim, ki niso prišli do popolne kontemplacije, pravi v tolažbo, da do tega studenca vodijo različna pota in da daje Bog piti v različnih merah.

V svoji avtobiografiji Lastni življenjepis (Življenje svete Terezije Jezusove) je zapisala: »Najvišja popolnost ne obstaja v notranjih sladkostih, v velikih zamaknjenjih, v vizijah in preroškem duhu, temveč v popolni skladnosti naše volje z voljo Boga, da hočemo tudi mi – in odločno – to, kar vemo, da hoče On, da z enako radostjo sprejemamo tako sladko kot grenko, kadar je to Njegova volja.« Njena molitev, tudi v najvišjem zamaknjenju, je ni 'odtrgala' z zemlje, temveč je v njej vse zemeljsko posvečevala. Redovnice frančiškanke v Madridu, pri katerih je bila Terezija leta 1569 nekaj časa gostja, so pričevale: »Slavimo Boga, ki nam je podelil milost, da smo videle svetnico, ki jo lahko vse posnemamo: jé, spi in govori kot me ter živi brez kakršnih koli ceremonij.«

SESTRE KARMELIČANKE SE PREDSTAVIJO

Zveza redovnih predstojnic Slovenije je leta 1985 izdala knjižico Življenje in delo redovnic med nami, v kateri so na kratko predstavljene vse ženske redovne skupnosti pri nas. Najprej spoznamo kontemplativna redova: karmeličanke in klarise. Karmeličanski red se imenuje po gori Karmel v Palestini. Začetniki moške veje reda so bili puščavniki na gori Karmel, ki jim je jeruzalemski patriarh okoli leta 1209 sestavil Pravila. Leta 1258 so se ti puščavniki pred muslimanskimi Saraceni umaknili v Evropo, kjer so si sčasoma priborili priznanje in spoštovanje. Ženska redovna veja pa je nastala leta 1452 na Nizozemskem. Leta 1562 je sv. Terezija v Ávili ustanovila svoj prvi samostan po prvotnem Pravilu prenovljenega reda. Danes šteje red okoli 11.500 sester v 830 samostanih po vsem svetu. V manjših skupnostih se približno po dvajset sester posveča bogomiselnemu življenju, ki ga sestavljata premišljevanje in notranja molitev kot prva naloga reda. Živijo v klavzuri, da so res strogo ločene od sveta. Samota, molk in življenje v odpovedi so sredstva za življenje v nenehni navzočnosti živega Boga po Marijinem zgledu za velike zadeve Cerkve in človeštva.

Poglavitna naloga karmelske skup­nosti, ki ji predseduje priorica s svojimi svetovalkami, je notranji apostolat molitve in žrtve. Karmeličanka to izpolnjuje vse življenje, ko se potaplja v Boga. Po navodilih Pravil zavzema posebno mesto molitev za svetost duhovnikov in za misijone, pa tudi za dobrotnike in za vse, ki se nam priporočajo v molitev.

(Sv. Terezija Deteta Jezusa, velika karmeličanska svetnica, je sestavila zelo lepo molitev za svetost duhovnikov.) Sestre pripovedujejo: »Sveta evharistija in molitveno bogoslužje sta hrbtenica našega bogočastja. Ob nedeljah in na slovesne praznike pojemo, druge dneve pa polglasno opravljamo svoje molitve. Da je molitveno življenje nemoteno, ni prav nikomur dovoljen vstop v klavzuro, razen upravičenega razloga in s škofovim dovoljenjem. Vstajamo zjutraj dvajset minut pred peto uro. Dan začnemo s hvalnicami, enournim premišljevanjem in sveto mašo. Sledi delo in spet molitev. Dve uri skupnega razvedrila nas sestrinsko povezuje med seboj. Eno prosto uro na dan sestra lahko uporabi za delo, molitev ali počitek. Ena ura dnevno pa je namenjena duhovnemu branju. Hrana je preprosta in zadostna. Mesa ne uživamo, razen v bolezni. Z večernim premišljevanjem in molitvijo ob devetih zvečer sklenemo dan. Pred vsakim prvim petkom imamo vso noč izpostavljeno Najsvetejše v kapeli in se vsako uro menjavamo v molitvi. Posamezne sestre lahko z dovoljenjem priorice še večkrat molijo ponoči. Poseben redovni post traja pri nas od praznika povišanja sv. Križa (14. septembra) do velike noči. Delo, ki ga opravljamo v klavzuri, je poleg obdelovanja vrta in domačih opravil še peka hostij in krašenje sveč. Sv. Terezija Ávilska je želela, naj opravljamo le tista dela, ki ne zaposlijo duha tako, da bi nam oteževala misel na Boga.«

V Slovenijo so karmeličanke prišle z Dunaja 12. junija 1889 na Selo (Ljubljana Moste). V tem skromnem Karmelu je skoraj šestdeset let potekal tihi pogovor z Bogom po navodilu: »Noč in dan premišljujte Gospodovo postavo in čujte v molitvi!« Leta 1890 je bila sezidana samostanska cerkev sv. Jožefa. Na praznik karmeličanske svetnice Terezije Deteta Jezusa, 1. oktobra 1948, so bile sestre izgnane iz samostana, ki so ga deloma porušili, deloma spremenili v stanovanjsko hišo, leta 1951 so porušili tudi samostansko cerkev "zaradi razširitve ceste". Starejše sestre so se zatekle v avstrijske karmele, mlajše, ki niso dobile dovoljenja za odhod iz domovine, so poiskale zaposlitev. Leta 1967 se je uresničila napoved: »Če bodo sestre odšle, se bodo tudi vrnile.« 20. julija tega leta so se smele vrniti tri sestre, in sicer v zapuščeno gospodarsko poslopje župnišča v Mengšu. V teh revnih razmerah so začele z obnovo slovenskega karmela in iskale možnost za graditev novega samostana. Leta 1986 je bil blagoslovljen nov karmeličanski samostan sv. Jožefa in Marijinega brezmadežnega srca v Sori pri Medvodah in vanj se je preselilo dvajset sester iz Karmela v Mengšu. Leta 1997 je bil ustanovljen še Karmel Marije, Kraljice angelov v Mirni Peči na Dolenjskem. V samostanu v Sori je zdaj 17 sester, v Karmelu Mirna Peč pa 8. V obeh samostanih sestre nenehno molijo za vse, zlasti za tiste, ki so v stiskah. Radi sprejemajo ljudi, ki prihajajo k njim z raznimi prošnjami. Veseli jih, da je med obiskovalci veliko mladih, ki jih zanimajo vprašanja o smislu življenja in o njihovi življenjski poti.

Čuk S., Priloga, v: Ognjišče (2015) 3, str. 48-54.

180 let od rojstva Simona Gregorčiča

15. oktobra letos bi Simon Gregorčič, »pesnik po milosti Božji«, praznoval 180 let. Četudi preprostega sloga, so njegove pesmi zaradi posebne sporočilnosti in mehke melodike vedno vzbujale veliko naklonjenost vseh Slovencev, tako da so nekatere med njimi postale celo ponarodele. Zato Gregorčiča tudi literarna kritika šteje za enega pomembnejših literarnih ustvarjalcev pri nas. Njegove pesmi so še danes, več kot sto let po nastanku, izjemno priljubljene, tako da še vedno navdihujejo nove in nove uglasbitve, recitacije in reference.

Kljub temu da so njegove pesmi na prvi pogled zelo preproste, vendarle vsebujejo poseben lirični naboj, tako značilen za romantično poezijo, po kateri se je Gregorčič odkrito zgledoval. Prav ta daje njegovim pesmim posebno težo in dragocenost, zaradi katere so mnogim še danes zelo blizu. Ta osebni, lirični značaj, ki nam Gregorčičevo poezijo postavlja v univerzalne okvire človeškega čutenja, s katero se zato zlahka poistovetimo, pa je nekaterim bralcem takratnega (in morda ponekod tudi sodobnega) časa predstavljal težavo, ker je bil Gregorčič seveda tudi duhovnik. Prav to je bilo za marsikoga (predvsem na katoliški strani) v času njegovega življenja kamen spotike in vzrok vztrajne kritike, ki je vse do današnjega časa med Slovenci zasejala nekatere nepotrjene stereotipe.

Kratek življenjepis

• 15. oktobra 1844 se je rodil na Vrsnem pri Kobaridu kot drugi od osmih otrok.
• 1852 do 1855 je obiskoval goriško normalko.
• 1855 se je šolal na goriški gimnaziji in postal odličen dijak, posebno je občudoval klasične jezike. Po maturi je bil od 1864 do 1868 v bogoslovnem semenišču v Gorici.
• 27. oktobra 1867 je pel novo mašo na Libušnjem.
• 1868 do 1873 je bil kaplan v bližnjem Kobaridu. S poklicnim in narodno-vzgojnim delom, ki ga je opravljal v kobariški čitalnici, se je zelo priljubil ljudem.
• 1872 je v Kobarid prišla za učiteljico Dragojila Milek. Med njo in pesnikom je vzklila posebna naklonjenost. Bila je njegova sorodna duša: prav tako je pesnila (pod psevdonimom Črnogorka), bila tajnica čitalnice, vodila je ženski pevski zbor in skupaj sta skrbela za kulturni razvoj vasi.
• 1873 je bil premeščen v Rihemberk (danes Branik). Tam je bil Gregorčič za kaplana od maja 1873 do konca novembra 1881. Vipavsko naravo in ljudi je novi kaplan vzljubil in se tudi sam priljubil ljudem.
• 1882 je postal vikar na Gradišču pri Prvačini in izdal prvi zvezek Poezij.
• 1887 je zaradi bolehnosti zaprosil za upokojitev in si na Gradišču kupil posestvo.
• 1888 je izšel drugi zvezek Poezij.
• 1897 do 1899 je znova prevzel gradiški vikariat.
• 1902 je izdal tretji zvezek Poezij.
• 1903 je prodal svoje posestvo in se preselil v Gorico, kjer je skrbel za Šolski dom, ki je slovensko mladino reševal pred potujčevanjem.
24. novembra 1906 je umrl zaradi pljučnice in kapi.
• 1908 posthumno so izdali četrti zvezek Poezij.

DUHOVNIK V SRCU
Prvi od njih skuša Gregorčiča predstaviti kot nekoga, ki je bil v duhovništvo prisiljen in zato v njem izrazito nesrečen. Duhovnik naj bi Simon postal zaradi goreče želje matere, da bi bil to tudi eden od njenih sinov. To mišljenje recimo izrecno ubesedi T. Kermauner: »Zavedal se je, da je njegov duhovniški poklic neskladen z nekaterimi čustvi in mislimi, ki se jim ni mogel odpovedati, pomenile so bistvo njegovega pesniškega navdiha, ker so bile najbolj intimna resnica njegovega življenja in duše.« Čeprav bi to lahko bilo res, o tem ni nikakršnega zapisa, samo domneve, ki se večinoma naslanjajo na pesnikove trpeče vzgibe v okviru njegovega poklicnega delovanja, tako pogoste za vsak, posebno duhovniški poklic.

Toda iz njegovega delovanja lahko zaznamo, da je, kljub svoji pogosti bolehnosti in slabemu zdravju, svoj poklic opravljal rad (glej Slovo od Rihemberka). Da je to res, se lahko razume tudi iz dejstva, da je bil, kamor koli je prišel službovat, izjemno priljubljen. Zamorjeni duhovniki, ki bi zaradi svoje življenjske odločitve trpeli, pa taki preprosto ne morejo biti, saj je priljubljenost nekega duhovnika še danes zelo odvisna od tega, če svoj poklic opravlja z veseljem in žarom.

NARODNI BUDITELJ
Druga njegova poteza, ki namiguje, da je bil za tak poklic tudi nadvse primeren, je njegov družbeni, celo narodnobuditeljski angažma, ki je bil v tistem času posebno povezan ali z učiteljskim ali duhovniškim poklicem. Njegovo zavzemanje za pestro kulturno življenje v krajih, kjer je bival, posebno v Kobaridu, povezovanje z velikimi imeni tistega časa, to samo še potrjuje. Poleg tega je nekoč sam zapisal, da je rad duhovnik. O tem priča tudi zapis njegovega prijatelja Ignacija Lebna: »Naj omenim še domnevo mnogih, češ da Gregorčič ni imel poklica za duhovniški stan in da je vstopil prisiljen v bogoslovje. Kar se tega tiče, ni rekel nikoli niti besedice, ki bi kazala, da ni srečen kot duhovnik.« Gregorčič je bil najprej kristjan, duhovnik, potem pa pesnik – ali, kot bi rekla Bruna Pertot, »duhovnik pesnik in pesnik duhovnik, eno in drugo, trdno sklenjeno in nerazdružljivo«.
Rojstna hiša na Vrsnem pri Kobaridu. - Župnijska cerkev Sv. Duha na Libušnjem, v kateri je bil pesnik krščen. - Notranjost cerkve Marijinega vnebovzetja v Kobaridu.
TRPEČI SLUŽABNIK
Res pa je, da duhovniško službo tako kot vse druge življenjske odločitve zaznamuje tudi vrsta trpljenja, ki prav do časov Gregorčiča ni prišla v javnost. Prav v njegovi izpovedi začenjamo prvič spoznavati tudi zakrito, intimno plat duhovništva, ki se poleg radosti, da je Jezusov učenec (pesem Učenec), spopada tudi z žrtvijo, ki ga ta zahteva.
V svoji izpovedni liriki tako Gregorčič izpostavi tudi bolečino, ki ga posebno v stiku z Dragojilo Milek, njemu tako zelo sorodno dušo, močno zaznamuje. Iz tega čustva gotovo izvirajo njegove nekoliko bolj ljubezenske pesmi, kot so Moč ljubezni, Slovo, Oj zbogom, ti planinski svet, Ohrani Bog te v cveti in Dekletova molitev, Moje nade, Ne tožim, V mraku, Na polju, V krčmi.

»Očita in dokazuje mi prav v osornem tonu krivoverstvo, pantheisem, in to v kakih osmih številkah. Dokaze prav sè silo izvija, kar mora nazadnje celo sam priznati, da se je moral truditi z dokazovanjem, češ, da je pantheisem skrit. Dà, dà, tako skrit, da ga nikjer nič ni – razen v možganih napadovalca. Bolí me tako dolženje, to je naravno, tembolj, ker sem duhovnik. A tolaži me pri tem zavést, da sem nekriv: tako dobro sem pravovéren kot moj sopernik; a tudi v pesnih noben pošten sodnik krivoverstva našel ne bó« (Gregorčič v odgovor kritiki Antona Mahniča).

Mnogim ljudem je zato Gregorčičeva poezija vsejala drugi predsodek, da namreč zaradi mestoma erotičnega podtona poezije dvomijo v iskrenost njegovega duhovništva. Tudi otroka so mu pripisovali. Duhovništvo se namreč laičnemu očesu večinoma zdi kakor trden monolit, nanj se velikokrat gleda zelo črno-belo, torej ali je popolno ali pa ga ni. Da ta kritika ni nekaj novega, je pokazal že sam čas, v katerem je pesnik živel in v katerem so ga želeli strogo ukalupiti. Najbolj goreče se je to pokazalo v primeru pesmi Človeka nikar!, na katero se je strogo odzval Anton Mahnič, takratni profesor v goriškem bogoslovju in kasnejši škof na Krku. Kritika je Gregorčiča močno prizadela, najbolj zato, ker je s tem doživel odklon predvsem s strani svojih duhovniških kolegov.

Toda vsako življenjsko poslanstvo zahteva nenehno iskanje in preverjanje, vedno vnovično odločanje. To tehtanje se prav pri Gregorčiču razmahne v tako zelo očitno otožno hrepenenje po drugačni življenjski poti, ki pa ga ne smemo jemati kot izraz razočaranja ali obžalovanja, temveč bolj kot spopad z žrtvijo, ki jo njegov poklic zahteva – žrtvijo, ki kdaj presega človeka samega.

PLANINSKI RAJ
V takem trenutku so pesmi kakor dvogovor srca in razuma, morda tudi – kakor psalmske žalostinke – neke vrste molitev (ta je najbolj očitna v primeru pesmi Človeka nikar!), namenjene prečiščevanju, ki mu ne sledi obupana vdanost v usodo, temveč še enkrat nova odločitev, da bo vztrajal. Če pri tem pogledamo ostale njegove najbolj znane in najboljše pesmi (Izgubljeni cvet, Ujetega ptiča tožba, Nazaj v planinski raj, Naš čolnič otmimo!, Ne tožim!, Življenje ni praznik, Jeftejeva prisega, V pepelnični noči, Na bregu, Ti veselo poj, Pastir, Oljki), bomo pri tem zaznali, da bolečina nikdar ni zaprta stvar. Ob sicer zelo očitni otožnosti se vedno razvija v smer iskanja življenja.
Lahko torej rečemo, da Gregorčič skupaj z vsem človeštvom doživlja tragiko izgona iz planinskega raja, njemu tako ljube metafore za stanje nedolžno lepega in čisto svetega. Prav ta ločenost (torej ne samo v ljubezenskem, temveč kar v bivanjskem smislu) je pri Gregorčiču vir žalosti, bolečin, trpljenja. Tudi zato je to eden velikih delov njegovega življenjskega toka in poezije, čeprav po drugi strani ne moremo reči, da je prevladovalo nad radostjo življenja. Trpljenje je bilo pač pri Gregorčiču zelo razvidno, ker so pesmi, ki vsebujejo krike in vzdihe trpljenja, veliko bolj znane kot tiste radostne in ker se je v njih veliko bolj izkazal njegov veliki talent za poezijo. Bolečina je namreč največja in najboljša pesnica in pisateljica in morda je to tako, ker bolečina v človekovem srcu spočne najlepše, kakor bolečina iz maternice na svet prinese novo življenje. Verjetno nam je trpljenje tudi bližje že zaradi same narave slovenske duše, ki je bolj nagnjena k žalosti in otožnosti kot pa veseljačenju. Dokaz za to so že naše številne narodne pesmi v tonu otožnosti. V njegovi poeziji se občuti »nekakšna sublimacija slovenske ljudske duše«, pravi Zlobec. Treba pa je uvideti, da to trpljenje ni utapljanje v bedi človekovega obstajanja, temveč izpoved, ki teži k tolažbi, upanju. Lahko celo rečemo, da je izkušnja bolečine tudi pri Gregorčiču tista, ki pravzaprav edina predstavlja pravo vrednost življenja, ki še vedno rase in nastaja večno.
Učiteljica Dragojila Milekova. - Gregorčičev kip v Kobaridu (Jakob Savinšek). - Plošča o pesnikovem službovanju v Rihenberku, danes Braniku. - Zlata knjiga – Poezije (1882). -  Pesnikov kip na Gradišču nad Prvačino (2006).

BLIŽINA S KRISTUSOM
Gregorčičevo trpljenje je tolažbo, zavetje in smiselnost našlo v Jezusovem trpljenju. Jasno je, da se je zato tema trpljenja v pesmih jasno izrisala v motivih, ki so tesno povezani z Jezusovim pasijonom. Jok nad Jeruzalemom, nočna molitev (Ne tožim), kelih trpljenja, samo trpljenje od prihoda v Jeruzalem, od Getsemanija do sveže vklesanega groba, identifikacija z Jobom, čigar verze je prevedel v slovenščino, in Jeremijem ter Gospodovim trpečim služabnikom – vsi ti motivi so našli izpolnitev v Gospodovem trpljenju – kot tolažba in pomoč. Zato je bila tudi žrtev, ki jo je s tem trpljenjem vzel nase, smiselna in – lahko rečemo tudi – radostna. Ker je bila namenjena drugim.
Tako je Gregorčič prav v trpljenju spoznal, da ima le-to moč ognja, ki očiščuje in prenavlja, čeprav gre za veliko bolečino. Zato imajo pesmi, ki so napojene s trpljenjem, resda grenak in trpek okus, a v sebi nosijo večkrat prikrito iskro, ki pelje naproti odrešitvi. To je posebej vidno v motivih Kristusovega trpljenja, ki odpira in povezuje temo trpljenja z vstajenjem, odrešitvijo (Kupa življenja).

UPANJE
Res je, da se v Gregorčičevi pesmi vstajenjska, odrešitvena žilica le malokrat očitno pokaže. Toda morda daje prav to njegovim pesmim posebno mistično noto, ki iz vzdušja bolečine in trpljenja nezavedno namiguje k upanju, tako da hrepeni po rešitvi. Kot da se v vsej brezizhodnosti, ki jo občuti pesnik, vendarle svetlika nekaj še nepoznano radostnega. Zato je nedvomno potrebno, da imamo za eno temeljnih potez Gregorčičeve poezije tudi vstajenje ali odrešenje. Predstavlja namreč dokončno dopolnitev, ki je pravzaprav edina resnična uresničitev življenja: v ljubezni. Samo v njej je Gregorčičevo trpeče hrepenenje našlo svojo uteho in njegova žrtev svoj smisel.

Zato je poteza Gregorčičeve temeljne predanosti življenju predvsem tako zelo naznačena zvestoba: ne samo v posameznikovem, temveč tudi narodnem obzorju. V njej se namreč najbolj pokaže, ali življenje zmaguje nad smrtjo. Če nekdo živi v obupu ali če je odprt za upanje, ko ni lahko že samo živeti, zgolj obstajati. Zvestoba – tako v njegovi pesniški kakor tudi osebnostni, celo poklicni drži – nam brez besed pove, kakšen je v resnici Gregorčič, vsem predsodkom javnosti navkljub. Prav njegova dosmrtna zvestoba pesništvu in duhovništvu pomaga odkriti tudi Gregorčičevo pravo podobo.

DOMOVINA
Ta se morda še najbolj razkriva v njegovi globoki ljubezni do domovine. V pesmih, ki jih je posvetil svojemu narodu (Soči, Domovini, V pepelnični noči, Znamenje), najdemo neizčrpno vero v slovenstvo, ki morda še najbolj pokaže Gregorčičevo pokončno držo, kar zadeva njegove vrednote, vsajene globoko vanj že v rosnih letih. Četudi težko, četudi v preizkušnji in trpeči drži, četudi se ne splača, Simon ostaja zvest tako domovini kot tudi dani besedi. »Da je Gregorčič, čeprav duhovnik brez poklica, ostal veren katoličan, drugače od sodobnika in sobrata Antona Aškerca, je posebej žlahtna poteza na njegovem značaju« (A. Rebula).
Zelo zanimivo je namreč, da motiv trpečega naroda Goriški slavček velikokrat primerja s Kristusovim trpljenjem (Domovini). Kristus in narod imata podobno usodo in podobno trpita. Pesniku to vzbudi močno očitno in zelo pristno sočutje. Nagovor domovini je v njegovih pesmih tako mil in ljubeč, da je iz njega moč povleči drzno trditev, da je pesnikova ljubezen do domovine enaka tisti do Kristusa in staršev. »… krepostna si, vsa vredna ti, / da krona venča te kraljeva. / A trnjev le tvoj venec je, / in rod tvoj rod-mučenec je; / sovražni svet te le zatira, / prezira te in te zatira!« (Velikonočna).

Tako je domovinska poezija pri Gregorčiču še bolj kot izraz ljubezni do domovine (ki mu je seveda s tem nikakor ne odrekamo) dokaz globoke vere v Gospoda. Lahko bi celo rekli, da je v teh pesmih najti globoko zaupanje v Boga in pravo krščansko ravnanje v sočutju do naroda, svojih bratov in sester. Saj je svoje in narodovo neizmerno trpljenje, ki ga je mogel primerjati s trpljenjem svojega Gospoda, prenašal v trdnem upanju, da ni zaman, da ima svoj smisel. Kakor slovenstvo, tako mu je tudi krščanstvo in duhovništvo identiteta, tako da se v njegovi domovinski liriki izkristalizira zvestoba dani besedi.
Gregorčič je bil neke vrste trpin. Bil je Job, ki se mu je tako priličil, da ga je začel prevajati. Pravičnik, čigar naloga je bila nositi dva poklica: poklic duhovnika in pesnika. Oba težka, oba s preizkušnjami in nerazumevanjem okolja, pa je vse to nosil – ne sam, ampak skupaj z Gospodom, ki mu je bil tako zelo blizu predvsem kot trpeči na križu in ljubeči do konca vseh koncev. Navsezadnje ga je prav On edini razumel in ljubil brez meja v njegovem neznačilno človeškem čutenju.

»Morda je to ključ do njegove človeške in pesniške osebnosti: ni bil Simon apostol, bil je Simon Cirenejec. Prisiljen si je naložil križ in ga nosil do konca. Kot človek ga je nosil težko in večkrat z odporom; v urah dvomov in žalitev je omahoval, vendar je ta svoj križ nosil z zavestjo časti in odgovornosti. Ne kot človek, kot pesnik je hotel dognati svojo usodo; končno so se mu razodela nasprotja življenja in smisel trpljenja, smotrnost modrovanja in slast dvojnega življenja – življenja s srcem in življenja z umom, a bolj s srcem kakor z umom« (F. Koblar).

VSTAJENJE
Tako podoba Gregorčičevega življenja in dela, pred nami velikokrat v urah pouka književnosti prikazana kot izpoved vztrajajočega mučenika, ki si je sam kriv svojega trpljenja, nenadoma preide v pesnika, ki skozi bolečino veruje v odrešenje. Lok njegovega pesniškega izraza, ki iz mladostne nedolžnosti in brezskrbnosti pade v globino trpljenja, se dvigne do radostnega vstajenja. Take so njegove pesmi. Tak je njihov notranji ustroj. V večini so tudi zasnovane tako, da se ne utopijo v objokovanju lastne nesreče, ampak da kljub brezizhodnosti poskušajo najti nekaj novega, nekaj, za kar se v realni danosti vsakdana splača vztrajati. »Posebno zgodovinsko dejstvo je prav v tem, da so prav tiste pesmi, bodisi izpovedne bodisi alegorične, ki so jih nekdanji brambovci nravne in miselne popolnosti grajali in zavračali, najbolj odpirale pogled v človeško trpljenje ter bile pobliski v novo življenje; lajšale so težo svojega časa in budile vero v prerojenje sveta« (F. Koblar).Ilustracija pesmi Oljki (Gvidon Birolla, 1944). - Pogrebni sprevod po goriških ulicah (26. novembra 1906). - Cerkev sv. Lovrenca, ob kateri počiva pesnik. - Pesnikov grob.
ČLOVEK
Kaj torej reči o Gregorčiču in njegovi poeziji? Da je bil – najbolj očitno prav v svojih pesmih, kjer se je pokazala njegova najbolj pristna intima – človek v najžlahtnejšem pomenu te besede. Človek, ki se mora za svojo pot venomer odločati. Človek, ki sredi svojega življenja spoznava lastne omejitve. Človek, ki mora sredi svoje šibkosti najti večnostno potezo. Zato nam je Gregorčič po 180 letih še vedno tako blizu. Zato še vedno pojemo, mrmramo, recitiramo njegove pesmi: ker se skoznje rojeva tudi naša pesem, tako lepo človeška, kakršno je naše življenje. V njem se moramo tudi mi kakor Simon še enkrat odločiti za življenje.

M. Rijavec, Priloga, v: Ognjišče 10 (2024), 44-49.