Če začnem pri svojem otroštvu; starši so bili doma, polno zaposleni, ker so kmetovali in ob tem opravljali še kar nekaj poklicev. Mama je bila gospodinja, vzgojiteljica, učiteljica, kuharica. Ata zraven kmeta sodar, orodjar, kovač, zidar … Ob vseh teh panogah smo se štirje otroci spontano učili in pridobivali dragocene delovne navade in s tem zdravo vzgojo. Bilo je ‘trdo’ vendar lepo otroštvo in mladost.
Opisala bom eno svoje osnovnošolsko doživetje. Oba starša sta bila verna; vzgojo pa je ata bolj prepuščal mami. Ko sem se enkrat odpravljala v šolo, mi je mama svetovala, da lahko grem pozdravit Jezusa, ker grem prav mimo cerkve. Šolo in cerkev je namreč ločilo le dvorišče. Ta nasvet sem vzela resno in pred poukom večkrat šla v cerkev in ostala še pri maši, ker je bila zame ravno prava ura, da sem k pouku še prišla pravočasno. Spominjam se, kako je bilo to zame nekaj osrečujočega. Bila pa je na tej šoli ena učiteljica, ki je bila poslana za to, da je kontrolirala, kdo vse hodi k verouku (to sem spoznala šele čez več let). K verouku smo hodili vsi, razen kakšne izjeme. Da pa nekdo hodi v cerkev pred poukom in to še k maši, je bilo zanjo preveč. Enkrat med poukom je prišla proti meni, nekaj smo prepisovali s table, pogleda v moj zvezek in mi da tako ‘klofuto’ – zaušnico, da je njo zabolela roka. To so mi povedali sošolci, da je roko stisnila pod pazduho, ker jo je tako bolelo. Jaz pa sem domov prišla z močno oteklino, kot pri hudem zobobolu. Drugi dan mi je mama dala s seboj pismo, napisano z lepo pisavo in vljudno vsebino ter z opozorilom, da to ni bilo prav. Ko sem učiteljici dala pismo v roke, ga je odprla in prebrala pred celim razredom, zasmehovala mamo, se norčevala iz mojega imena. Tako me je drugi dan še bolj bolelo. Pozneje, ko sem se spomnila na ta dogodek, sem čutila v sebi nekako zadoščenje, da sem že kot otrok bila preganjana Jezusova priča. Želela bi srečati to učiteljico. Povedala bi ji, da molim zanjo in jo vprašala, če še vedno misli, da je bilo to prav.
Takšna je bila ta ‘vzgoja’ takrat; danes pa je vse postavljeno na glavo. Če recimo postavijo otroka v kot ali mu dajo kakšno po ‘zadnji plati’, ker ga je njegovo vedenje pripeljalo do tega, starše preganja socialna ustanova. Še nikoli do sedaj ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi; posebej mladih. Temni časi, ki so trajali dolgo obdobje, so ljudi zamorili. Tistim, ki smo se vedno trudili biti zedinjeni z Bogom, ‘temni časi’ niso prišli do živega. Med ljudmi pa so še vedno posledice tistih časov. Če recimo pišeš na RTV in prosiš za pojasnila in odgovor, lahko ugotoviš, da se izogibajo pravemu odgovoru, da ga zaobidejo. Drugič odgovora sploh ni. Tudi to so posledice vzgoje ‘temnih časov’.
Na vsakem koraku zaslediš pomanjkanje vere v Boga Ljubezen in zavedanja, da hoče satan uničiti vse, kar je lepo, dobro, vrednote; on hoče, da ga ne priznavamo, da ne bi izgubil moči. Mi pa zaupamo in mnogo nas je, ki smo prepričani, da dobro vedno zmaguje in bo tudi v teh časih.
Joži

Vaše pismo, ki v glavnem govori o vzgoji, lepo spada v septembrsko Ognjišče. Ta mesec se namreč odpirajo vrata šol in veroučnih šol. Letos ne vemo točno, kako se bodo odprla, saj se zaradi koronavirusa lahko zgodi, da bo šola popolnoma ali delno potekala na daljavo. Prav tako je še negotovo, kako bo potekal verouk. Neprijetna negotovost, ki pesti učence, starše, učitelje in profesorje ter seveda veroučitelje. Kaj lahko napišemo v tej negotovosti, zlasti glede verouka? Delno ste vi sami dali odgovor, ko ste opisali svoj primer. Mama vas je nagovorila, da ste šli molit v cerkev pred poukom. Verjamem, kako vas je bolela tista klofuta, saj sem tudi sam doživel, kako je učitelj v četrtem razredu (torej leta 1974!) oklofutal (nikakor ne nežno) sošolko, ker je v spisu napisala, da “smo šli 1. novembra z ‘gospodom’ na pokopališče”. Pozneje se je izkazalo, da je tisti učitelj kradel. Na žalost je bilo takih primerov še veliko.
Toda vrnimo se k vzgoji. Temelj verske vzgoje v vaši družini so bili vaši starši. Mama vas je vzgajala v veri, nagovarjala in seveda tudi sama dajala zgled. Mislim, da prav to manjka številnim današnjim otrokom: da bi jih starši vzgajali v veri, jim govorili o Bogu, spodbujali k verskemu življenju in dajali pri tem zgled. V času korona krize se je izkazalo, kako krhek je naš župnijski verouk. Težko je govoriti o veri ‘na daljavo’. V mnogih župnijah so se duhovniki in kateheti potrudili, da so ostali v stiku z veroučenci in so nadaljevali verouk na različne način. Eno pa se je jasno izkazalo. Kjer so za otroci stali starši, je imel verouk neki pomen. Zlasti priprava na zakramente. Najbrž bodo kateheti in drugi katehetski strokovnjaki v primeru nadaljevanja pandemije pripravili nova gradiva za poučevanje verouka na daljavo, a pri tem bo ostalo neizpodbitno dejstvo, da je brez staršev tak verouk še bolj nemočen kot siceršnji župnijski verouk.
Daleč, da bi tu obsojal starše, da nočejo sodelovati pri verski vzgoji. Globoko se zavedam, da so starši izredno obremenjeni, prav tako tudi otroci … Vem, da imajo mnogi starši dobro voljo, nimajo pa potrebnega znanja in izkušnje in zato ne vedo, kako se lotiti verske vzgoje. Včasih je treba samo začeti in s samim delovanjem se učimo. Vsekakor so starši nepogrešljivi pri verski vzgoji. Vi ste ostali verni, kljub dejstvu, da je bila uradna vzgoja v šoli izrazito protiverska, zato ker ste imeli v domači družini zgled verskega življenja. Vaš primer dokazuje, kakšno moč ima vzgoja v družini.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

[/okvir1]

Omenjate tudi, kako pri vzgoji lahko uporabljamo fizično moč, ali damo kakšno po zadnji plati. Med Korošci sem slišal zanimiv pregovor: “Šiba novo mašo poje, palica pa nikoli.” Povedati hoče, da dosledna, zahtevna vzgoja in vzgoja z jasno postavljenimi mejami vzgoji človeka (celo do nove maše), pretrda, prestroga in nasilna vzgoja pa ne vzgoji otroka v zrelo osebnost. To velja tudi za versko vzgojo. Prevelika strogost, nekakšen fanatizem, ki pretirava, mladega človeka ne vzgoji v kristjana, prej v njegovega nasprotnika, skoraj zagotovo pa v verskega brezbrižneža.
Na žalost so resnične vaše besede, da doslej “še nikoli ni bilo toliko prestopnikov, zasvojenih, brezciljnih in razočaranih ljudi”. Dovolj je pogledati okoli sebe. To žalostno dejstvo naj nas spodbudi, da se bomo zavedali, kako pomembna je vzgoja in zlasti, kako velikega pomena je verska vzgoja, saj nam prav dejstvo, da daje vera v Boga smisel našemu bivanju ter pomen našemu delovanju, kaže, kako tam, kjer ni več vere (in ne verske vzgoje), rastejo nesmisel, brezciljnost, razočaranje …
V začetku šolskega leta gledamo na mlade generacije, ki vstopajo v proces izobraževanja. Vemo, da tudi tem generacijam ne bo prizaneseno s preizkušnjami, razočaranji in trpljenjem v življenju. Ko veren človek doživi vse to, se lahko nasloni na Boga in na moč, ki izhaja iz vere. Kam se lahko nasloni človek, ki ni bil vzgojen v veri?

RUSTJA, Božo. Še nikoli ni bilo toliko prestopnikov .... (Pismo meseca). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 6-7.

Neka deklica je stanovala v veliki stolpnici. Poleti so se otroci v dolgih večerih šli igrat na dvorišče. Kmalu ji je eden od prijateljev deklici dejal, da mora iti, ker mu je mama ukazala, da mora biti v stanovanju pred osmo uro. Očetje so zažvižgali in otroci so odšli domov, druge so poklicale matere.
Deklica je razmišljala: “Vsi so odšli. Stemnilo se je že in ostala sem sama in zaman čakala, da me pokliče ali oče ali mati.”

***
Kako žalostno! So otroci, ki ne poznajo ljubečega glasu skrbnih staršev. Ti otroci lahko delajo, kar hočejo, vse dokler ne zaidejo v težave, ker so prepuščeni sami sebi. Potrebovali bi nekoga, ki bi skrbel zanje, nekoga, ki bi jih poklical po imenu in pokazal svojo skrb zanje. Če ni tega glasu, bodo prisluhnili glasu tistega, ki jih bo vodil na kriva pota.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2022), 35.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ob poslušanju lokalne radijske postaje o kulturi obnašanja v javnosti, sem ujela besedo »empatija«: predavateljica je govorila, da je le-ta odvisna od mentalitete naroda in posameznikovega značaja. Kako gleda krščanstvo na empatijo? Ali so muslimani res med seboj bolj povezani kot kristjani? (Nuša)
Veliki slovar tujk Cankarjeve založbe iz leta 2002 razlaga, da beseda empatija v grškem jeziku pomeni strast, psihološka znanost pa z njo označuje sposobnost posameznika, da zazna in razume občutja in razmišljanja druge osebe, vendar se z njo ne poistoveti. Nedvomno je ta sposobnost v veliki meri odvisna od mentalitete naroda in od značaja posameznega človeka. Narodi na severu naše celine so v obnašanju bolj »zapeti«, medtem ko so na toplem jugu zelo sproščeni. Podobno lahko rečemo o značaju ljudi: nekateri iščejo in najdejo stike z ljudmi, drugi pa se zapirajo vase. Za evangeljsko krščanstvo je »empatija« dejansko ljubezen do bližnjega, ki je temeljna zapoved naše vere. Muslimani so morebiti družinsko ali klansko bolj povezani in v tem pogledu nas kristjane vabijo k posnemanju. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2009) 10, str. 34

Zgodba

Ni imela prižganih luči

Nekega večera je žena srednjih let vozila proti domu, ko se je naenkrat pred njo znašel nasproti vozeči avtomobil.
Žena je v strahu potrobila, da bi opozorila voznika, ki je zaradi nevarne vožnje skoraj trčil vanjo.
Zapeljala je na parkirišče in ob njenem avtomobilu se je ustavilo tudi drugo vozilo, iz katerega je izstopil moški in se ji približal.
Vljudno ji je dejal: »Ko boste prihodnjič spet komu trobili, da bi ga opozarjali, se prej prepričajte, ali imate prižgane luči.«
Takoj je spoznala, da ima mož prav.

Misel

Mož je imel prav, žena pa ni ravnala prav, čeprav je bila prej prepričana, da je bila njegova vožnja nevarna, njeno ravnanje pa pravilno. V tem prepričanju je skoraj povzročila prometno nesrečo.
Ali ne ravnamo podobno, ko tako hitro sodimo ravnanje drugih, pa je naše še slabše? Grajamo druge, pa bi morali oštevati sebe.
Še huje je, ko druge oštevamo po krivici. Brez dvoma se je laže jeziti na druge zaradi njihovih napak, kakor pa priznati lastne. S tem kažemo svojo majhnost in ošabnost.

Molitev

Gospod Bog,
odpri nam oči,
da bomo videli svoje napake.
Varuj nas tega,
da bi prežali na napake drugih,
svojih pa se ne bi zavedali.
Če že uporabljamo dvojna merila,
naj bomo raje strogi do sebe
in prizanesljivi do drugih.
Kolikokrat z veliko lahkoto
spregledamo svoje napake,
tudi če še tako bodejo v oči,
zelo dobro pa vidimo napake drugih,
tudi če so še tako majhne.
Pomagaj nam, da se bomo zavedali svojih napak in
da bomo pri sebi spremenili,
kar vidimo napačnega pri drugih.

Iskra

Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš razločno videl odstraniti iver iz očesa svojega brata. (Mt 7,5)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 12 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 110.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Problem nastane, ko končaš študij. Nisi več študent in si star nad 30 let ter ne veš, v katero skupino bi se lahko vključil. V skupino za pare, poročene ali družine, še ne moreš iti, v skupino za študente pa tudi ne več. Ovira za vključitev v skupino je starost in dejstvo, da nimaš partnerja.
Kljub temu problemu grem na različna druženja in predavanja (tudi na druženja za samske, ki so redka), ampak se mi je večkrat zgodilo na drugih predavanjih, ko sem omenila, da sem samska, so se mi posmehovali, nekateri predavatelji so to besedilo kar preslišali, oziroma niso bili navdušeni. Tudi drugi samski so mi rekli, da se njim podobno zgodilo. Presenečena sem, da se to dogaja, čeprav se zavedam, da z mano ni nič narobe … samo pač nisem imela sreče, da bi se poročila oz. našla partnerja v študentskih letih.
Na srečanjih za samske srečam ljudi, ki govorijo o razočaranjih. Nekateri med njimi sploh nočejo več brati verskega tiska, ker je samskost redko omenjena, tudi k maši nočejo več hoditi, ali pa gredo za praznike. Izgubili so upanje, počutijo se odrinjene. Pravijo, da gredo raje v fitnes ali v bar kot k maši, saj je večja verjetnost, da bodo tam koga srečali in se počutijo tam sprejete. Pogrešajo tudi maše, molitve, duhovne vaje, pogovore, kjer bi izpovedali bolečino, ki jo nosijo v sebi. Tudi če so srečanja za samske, je vse mrtvo, ni nobenih spodbud.
Hudo je, ko samski postanejo samotarji in nočejo “ven iz svojega brloga” in sploh nočejo o tem govoriti. Bila sem tudi prijavljena na portalu katStik, vendar nisem več, ker je premalo dogajanj.
Ko brskam po internetu, vidim, koliko programov imajo za študente, pare, otroke, družine, in se mi zdi, da nekateri ne znajo tega ceniti. Včasih je ljubezen v Cerkvi prikazana kot to da se srečno poročiš in da samskost sploh ne obstaja. Problemi naj bi se pojavili samo v zakonu, v samskosti pa ne, kot da je samskost nekaj zelo lepega. Vse se vrti okrog družine in otrok, redko pa se omenja samske. Nikoli se jih ne vpraša, kaj delajo med počitnicami ali med prazniki. Kako se počutijo? Ali so osamljeni?
Zdi se, da Cerkve ne skrbi, če so samski zasvojeni z internetom, če so zaprti v svoj brlog, kjer lahko počnejo ‘grde stvari’ (pornografija, droge, alkohol).
Cerkev podpira družino, ne posveča pa se samskim, kot da bi se sramovala.
Skupine za samske propadajo, je pa čedalje več mladih (v poklicih) samskih in se nihče ne ukvarja s tem.
Že dolgo razmišljam o tem in molim, da bi se kaj spremenilo, da bi duhovniki prisluhnili tudi samskim.
Marjeta

Ko sem prebral vaše pismo, sem se spomnil nasveta, ki ga je pridigarjem dal neki ameriški škof: “Ne zanemarjate samskih.” Razložil je, da velikokrat v pridigah navajamo primere iz zakonskega in družinskega življenja, pozabljamo pa na samske. Moram priznati, da se to tudi meni včasih dogaja in sem zato to ‘nevarnost’ uvrstil med pridigarjeve ‘skušnjave’, ki sem jih pred leti opisal v posebnem članku. Toda to še ne pomeni, da Cerkev zanemarja samske ljudi, čeprav imate nekateri samski tak občutek. Evangelij je namenjen vsem ljudem, tudi samski niso izjema. Veselo oznanilo Jezusa Kristusa ne izključuje nikogar. Tudi njegova ljubezen ne. Če v župnijah ni posebnih skupin za samske, se ti lahko vključijo v molitvene, svetopisemske, misijonske, dobrodelne in druge skupine. Samskost je lahko celo spodbuda za sodelovanje v njih. A več o tem ob koncu pisma. Kolikor vem so tudi v okviru župnijskih ali dekanijskih ljudskih misijonov posebna srečanja (govori) za samske. Tudi v nekaterih večjih krajih so taka srečanja. Razumem vašo željo, da bi bilo tega več. Morda bo vaše pismo spodbudilo odgovorne v Cerkvi, da bi za vas kaj več naredili. Kolikor vem, tudi na tem področju pripravljajo nekaj pobud. Tudi samski sami bi morali nekaj narediti. Pravite, da so “vse skupine za samske propadle” in da je na “srečanjih za samske vse mrtvo, ni nobenih spodbud”. Potrudite se, da bi vztrajali in na srečanjih dejavno sodelovali ter jih naredili privlačna za druge. Nikakor pa ne more biti razočaranje nad enim duhovnikom vzrok, da bi opustili obisk maše.
Iz pisma ni razvidno, ali ste samski in še iščete bodočega moža, ali je samskost vaša dokončna življenjska izbira. Če še iščete partnerja, vam svetujem nekaj možnosti. Med njimi je tudi katStik. Pravite, da niste najbolj zadovoljni z njim, mnogi pa imajo dobre izkušnje. Organizirajo marsikaj: od počitnic za različne starostne skupine, duhovne vikende in romanja … Včasih so voditelji duhovniki, včasih pride pobuda iz vrst samskih in gredo na kakšen izlet ali pohod … Na njihovi spletni strani so naštete vse pobude. (https://www.katstik.si/)
Tudi v Ljubljani obstaja skupina, kjer se zbirajo samski, ki želijo dobiti partnerja. Prav tako v Mariboru, kjer jo vodi p. Vinko Škafar. Pripravili so tudi nekaj srečanj v Celju pri Sv. Jožefu. Tudi še kje drugod so podobna srečanja (v Stični, v Ljubljani srečanja za mlajše odrasle – samske ali v paru – pripravlja s. Anja Kastelic) in še drugje. Predlagam da tisti, ki se za to problematiko zanimajo, pišejo na naslov pisem v Ognjišču (pisma@ognjisce.si) in jim bomo posredovali več informacij.
Ostaja še vprašanje samskih, ki ne iščejo zakonca. Morda je za te v Cerkvi res manj poskrbljeno. Prva stvar je, da ne razmišljamo samo o svoji stiski, “ne obtičimo v svojem brlogu” –, sicer postanemo zagrenjeni, ampak se z delom za druge osvobajamo ‘ujetosti’ v lasten problem. Kot sem že napisal obstaja nekaj pobud, prav tako jih tudi nekaj pripravljajo.
Ne drži, da verski tisk zanemarja samske. Za Ognjišče lahko rečem, da smo vsako leto kaj pisali o tem. Poleg več pisem, je bila leta 2018 samskost glavna tema v mladinski prilogi, pa njej posvečena kolumna, klepet z Robertom Friškovcem. Teme smo se lotili v pisanju o papeževi spodbudi Radost ljubezni. V zapisih o vstopanju v odnos med dekleti in fanti je opisana tudi samskost …
V zvezi s tem se lahko ‘pohvalim’, da je naša založba izdala knjigo So nekateri samski. Zanimivo, da je knjigo – samski je niste razgrabili – napisal p. Vital Vider, ki se celo življenje ukvarja s pastoralo zakoncev. Kristus ene kliče v zakon, druge, da hodijo za njim kot neporočeni. To ni novost. V zgodovini so prav neporočeni ljudje ogromno naredili za Cerkev. Nekateri so svojo neporočenost ‘posvetili’ tako, da so se dali v službo Cerkvi in človeštvu ter naredili ogromno dobrega. Mnogi to delajo še danes. Človekova uresničitev ni v tem, da si poročen ali ne, marveč da delaš dobro soljudem. Dobro pa lahko naredi tako poročen kot samski.

B. Rustja, Pismo meseca, v Ognjišče 10 (2019), 6-7.

Bili sta mladi, komaj sta prestopili prag srednje šole. Obe sta se pridružili številnim drugim, ki so se dnevno vozili v mesto v službo ali v šolo. Obiskovali sta isto šolo, sedeli v istem razredu. Tako je naneslo čisto slučajno, a zanju je bilo to pravi blagoslov. Bili sta sorodni duši.
Večkrat je bil njun urnik tako zamaknjen, da sta tudi več ur čakali na začetek pouka, po pouku pa so popoldanski avtobusi že odpeljali in spet sta čakali na večerni avtobus. Naveličani sta bili hoje po mestu in posedanja po parkih.
»Kaj praviš, če bi jutri odšle peš na avtobus v sosednji kraj, kjer vozi avtobus vsako uro? Tako nama ne bo treba v mestu čakati toliko ur. Bolje je za naju, da hodiva, kot da tukaj sediva in zapravljala dragoceni čas.«
Domači so ju postavljali na trdna tla: »Hoje je za poldrugo uro, ali sta pripravljeni za tako dolgo pot? Morda bosta na poti dobili kakšen prevoz, če bi vaju dohitel kakšen avtomobil in bi štopali. Sicer pa takima mladenkama vsak ustavi,« so se šalili.
Nista se dali pregovoriti. »Greva, tudi če vso pot prepešačiva,« sta bili odločni.
Bilo je lepo pomladansko dopoldne, ko sta krenili na pot. Imeli sta si veliko povedati, tako da pogovor in mladostno razposajeni smeh ni zamrl. Dohitevali so ju avtomobili, tudi domačini so bili v njih, a nihče ni ustavil.
»Res je pot dolga, čevelj me žuli,« je potožila prva.
»Tudi mene tišči, verjetno bom dobila žulje. Nisva izbrali prave obutve, poti pa noče biti konec.«
Približno na pol poti sta ob cesti zagledali strugo reke, ob njej je stal mlin, slišal se je šum vode in ropot mlinskega kolesa.
»Ali veš, da sta se moj starejši brat in sestra hodila kopat v to reko? Brat se je celo naučil plavati. Seveda sta semkaj prišla peš in peš sta se tudi vračala domov po tej prašni makadamski cesti. Domov sta prišla tako umazana, da sta se morala v čebru skopati. Bila sem še majhna in zdelo se mi je neumno, da sta se šla kopat tako daleč in ostala tam skoraj pol dneva, doma pa sta zaradi prahu, ki sta na nabrala po poti, morala še v čeber,« je pripovedovala prva.
»Tudi mi smo se včasih doma kopali v velikem škafu in prav prijetno bilo,« je rekla druga.
Prva je klobček spominov odvijala naprej. »Še sedaj imam pred očmi tisti čeber. Kot najmanjša sem lahko prisostvovala igri starejših otrok, med katerimi sta bila tudi moj brat in sestra. Vedno so iznašli kakšno novo in zanimivo igro. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki vroč poletni dan. Saj ti je znano, da malo naprej od naše hiše po kolovozni poti prideš v dolino, kjer je studenec, ki nikoli ni brez vode, ob njem pa velika, globoka luža – Močilo smo rekli temu kraju. No, tistega dne so preizkušali plavanje čebra s potnikom v njem. V čebru je bila moja sestra, ki je bila ravno prav velika, da je v njem lahko čepela in se je iz njega videl samo njen obraz z očali. S palicami so odrinili čeber od brega proti sredini luže. Napeto smo gledali, kako čeber lepo plava po vodi in bili kar malo nevoščljivi za to dogodivščino. Začelo se je že izbiranje potnikov za naslednjo plovbo, ko se je čeber rahlo pozibaval po vodi in ga s palicami niso več dosegli. Naenkrat pa se je čeber prevrnil in sestra je izginila pod njim. Nastala je smrtna tišina. Oči vseh so bile uprte v tisti čeber, ki se kar ni hotel postaviti nazaj. Zdelo se je, da nekaj trenutkov traja večnost. Končno se je pod čebrom začelo nekaj premikati in izpod čebra se je prikazala sestra, v rokah je držala očala, ki niso bila več cela, se postavila na noge in začela izpljuvati blatno vodo. Vsi smo se oddahnili. Od tistega dne čeber ni smel več od hiše.«
Ko sta prišli na avtobusno postajo, sta bili ponosni na svoj podvig, čeprav ju je poleg čevljev žulilo tudi to, da ni bilo niti enega iz njihove doline, ki bi ju pobral in zapeljal do postaje.
Stali sta tam, otresali prah z nog ter gledali v smer, od koder naj bi pripeljal avtobus.
»Da le ne bi bil poln in bi lahko sedeli,« sta si vroče želeli.
Končno je avtobus pripeljal na postajo. Bili sta edini potnici za vstop. Ko so se odprla vrata, je iz radia prihajalo glasne petje takrat popularne pesmi O ljuba Fani, ti si slajša kot vsi bomboni. Začeli sta se na glas smejati, kajti obema je bilo ime Fani, in takega sprejema nista pričakovali. Utrujenost in žulji so bili v hipu pozabljeni.
Šofer ju je začudeno gledal, neka žena na prvem sedežu pa je veselo dejala: »Oj mladost, kako si lepa in brezskrbna!«
Heli

Heli, zgodba, v: Ognjišče 10 (2019), 95.

Pozdravljen, Robert. Ne bi rad bil predolg, imam eno osnovno vprašanje. Moja babica je šla pred kratkim v dom za ostarele. Prej smo živeli skupaj, pazila je name, ko sem bil majhen, zelo sva bila povezana. Zdaj pa se ji je zdravstveno stanje precej poslabšalo. Odkar je tako, grem zelo težko na obisk k njej, pravzaprav vedno najdem kakšno opravičilo (dejansko izgovor), da ne grem. Pa me starša stalno spodbujata. Sam pa imam kar nek odpor, težko mi je videti babico, kako peša …
Kako naj premagam ta odpor, saj imam babico zelo rad, kaj pravite?
Vid, 16 let

Živijo, Vid.
Napisal ti bom svoje mnenje, saj sem tudi jaz bil v podobni situaciji. Tako kot je tebi babica stala ob strani in izkazovala ljubezen, ko si bil majhen, ji tudi ti poskusi to ljubezen ter podporo vrniti, saj ji bo to veliko pomenilo. Tudi ti ji z lepimi besedami daj moči pri zdravju in jo spodbujaj k temu, da bo imela energijo, s katero bo lažje premagala težave. Tako kot se je tvoja babica veselila vsakega dne, ko te je imela v varstvu, tako jo tudi ti razveseli z vsakodnevnimi obiski in ji daj vedeti, da jo imaš neizmerno rad. Zapomni si, da je vsak dan življenja podarjen od Boga in da nam Bog vsak dan daje podporo ter zdravje. Zaupaj mu ter pojdi na obisk k babici, in čez čas boš videl, da je to samo del življenja in preizkušnja, ki te bo spremenila v močnejšo osebo. Zapomni si, da nikoli nisi sam; ko potrebuješ pogovor, imaš ob sebi vedno nekoga, ki te bo poslušal, če pa se o tem ne želiš pogovarjati, lahko to predelaš skozi molitev in se osebno pogovoriš z Bogom, saj ti bo to veliko pomagalo.
Tomaž, župnija Šempeter pri Gorici

Pozdravljen.
Verjamem, da si v taki situaciji zelo negotov in imaš odpor do obiska babice, kar je včasih pogost pojav, saj se ljudje bojijo sprijazniti z resnico oz. z neko novo situacijo. Verjetno na tvoj odziv vpliva strah, da bo vedno slabše in da nikoli več ne bo isto, kot je bilo. Ljudje se staramo in na koncu gremo vsi skozi iste situacije.
Moj prijatelj je imel zelo bolnega dedka. Vsakič, ko ga je šel pogledat v bolnišnico, mu je bilo zelo hudo, saj je bil dedkov videz že precej drugačen in tudi zdravstveno stanje se je zelo hitro slabšalo. Vendar je kljub temu vztrajal, saj je videl, da dedku veliko pomeni njegova bližina, in je nato ostal z njim vse do konca.
Moj nasvet je, da zberi pogum in pojdi na obisk. Prepričana sem, da bo babica zelo vesela in ji boš polepšal vsak dan, ko boš prišel. Tudi pokličeš jo lahko in za njo zmoliš kakšen očenaš.
Sara, župnija Sv. Trojica v Slovenskih goricah

Pozdravljen!
Iz tvojega sporočila nisem razbrala, kakšno je zdravstveno stanje tvoje babice. Brez dvoma skrb o najslabšem možnem izidu večkrat prešine tvoje misli, a pomembno je, da se zavedaš, da je smrt sestavni del življenja. Slednje je gotovo zelo težko sprejeti in se ne zgodi kar čez noč. Dopusti si čas, ne ignoriraj svojih čustev, ampak jih poslušaj in predeluj sproti (v nasprotnem primeru se jih bo preveč nabralo za nazaj). Spoznanje, da je vsaka sekunda neprecenljiv dar od Boga, lahko pridobiš z druženjem in pogovorom s starši, prijatelji in drugimi najbližjimi. Morda te lahko razvedri dejstvo, da pozitivna energija pomaga pri zdravljenju, torej bi z obiskom babice doprinesel tako k njenemu zdravju kot tudi k njenemu boljšemu počutju. Imej v mislih, da če ne zbereš moči, da bi jo obiskal in ji v bolezni stal ob strani, se lahko zgodi, da boš ob njeni smrti občutil obžalovanje, ki bo (verjemi) veliko veliko hujše od začetne bolečine. Poleg tega pa ti bo ta čas, ki ga boš preživel z babico, lahko ogromno dal (in v najslabšem primeru se boš lahko od nje v miru poslovil, kar je privilegij). Ne pozabi, da si zdaj ti tisti, ki lahko babici povrneš vse, kar je storila zate. Ne obsojaj se, ker ti je težko storiti ta korak (vsi namreč v takih situacijah odreagiramo drugače), in naj ti bosta v uteho molitev in zaupanje Bogu, da te vodi in ti da moči za ta korak. Srečno.
Sara, župnija Šempeter pri Gorici

Sveta Terezija iz Kalkute je večkrat ponavljala besede, da naj živimo današnji dan, ne včeraj in ne jutri. Misel, ki se mi zdi vredna premisleka večkrat na naši življenjski poti. Kako hitro nas skrbi, strahovi, vprašanja zapeljejo v prihodnost in kolikokrat se oklepamo tega, kaj vse je bilo. Sedanji trenutek je kaj hitro izpodrinjen. Vendar je dejstvo, da lahko največ naredim tukaj in sedaj. Zaman je tarnati, kako nam je žal, česa vse nismo naredili, ko stojimo ob pokopu nam drage osebe. Hitro se prikrade še druga misel sodobnega časa: da nimamo časa. Obremenjeni smo, ker imamo toliko stvari, misli in informacij – in ja, potem kar nimamo časa. Večkrat nas v življenju blokira strah, kako ravnati v neki situaciji. Mogoče imamo občutek, da moramo vedno nekaj narediti oz. da je samo od nas odvisno, kakšno bo nadaljevanje.
Tokrat meni malce zmanjka pri Vidovem pismu, da mi kaj več pove o blokadi, ki jo doživlja, da najde izgovor in ne gre na obisk k babici. Sam si lahko predstavljam različne možnosti. Ena je zagotovo strah, ki se lahko pojavi prav v nemoči ob trpeči osebi, kako jo bodriti, kaj sploh reči, s čim naj ji vlije spodbudne besede, da to niso ravno tiste v smislu izrabljene fraze: »Saj bo!« Mogoče je strah pred izgubo. Babica mu je v življenju lahko predstavljala varnost in lahko se blokada pojavlja zaradi strahu po izgubi varnosti. Racionalno lahko dojemamo, da bomo vsi enkrat umrli, vendar ko to doživljaš ob ljubljeni osebi, ki odhaja, je težje vse dogajanje racionalno osmisliti.
Želel bi si, da Vid najde prostor, kjer bo lahko spregovoril o svoji blokadi. Če to že nista starša ali kdo od sorojencev, je lahko kdorkoli, pred komer misli, da lahko spregovori. Osebno imam izkušnjo, da starejšim veliko pomeni obisk oz. stik, občutek, da niso pozabljeni, da niso odpisani ali za staro šaro. 1. oktobra vsako leto zaznamujemo mednarodni dan starejših, ki ga je leta 1990 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov, letos že 33. leto zapored. Z besedo starejši običajno označujemo osebe, stare 65 let ali več. Letošnja tema nas bo popeljala v razmišljanje o odpornosti starejših v spreminjajočem se svetu. Kolikokrat se sploh vprašamo, kakšne so njihove potrebe in želje? Ja, mogoče že preslišimo tisti njihov odziv, da je bilo včasih vse drugače. Kot si želimo občutljivosti za nas same, tako je dobrodošla tudi za vse ostale ljudi.
Papež̌ Frančišek pa je leta 2021 določil, da se vsako leto četrta nedelja v juliju praznuje kot svetovni dan starih staršev in ostarelih. Ta nedelja je blizu praznika Marijinih staršev, Joahima in Ane, Jezusovih starih staršev. Letos je potekala pod geslom: »Njegovo usmiljenje traja iz roda v rod« (Lk 1,50). Prav s to izbiro pred leti je sedanji papež želel spodbuditi vse člane Cerkve, da ohranjamo zavest o bogastvu starih staršev in starejših na sploh, da jih vključujemo v svoja pastoralna načrtovanja in skrbimo zanje. Dejstvo je, da se populacija v Evropi stara in da se odstotek starejših iz leta v leto povečuje. Mnogi starejši so še vedno aktivni, nekateri so opešali. Ne smemo pristati na logiko, da ko ne moreš več, si za odpis, in logika storilnostne naravnanosti ne sme biti merilo, ki presoja vrednost posameznika. Mnogim starejšim je izredno težko, ker bi radi kaj postorili vsaj okoli svoje hiše, tako kot nekoč, pa ne morejo, ker nimajo več moči. Težko je kdaj sprejeti kakovost življenja tudi v miru in opazovanju svojih sadov. Še vedno pa velja misel, ki sem jo nekoč nekje zasledil: »V našem življenju ne štejejo leta, pač pa šteje življenje v naših letih.«

FRIŠKOVEC, Robert, (Klepetamo z Robertom). Ognjišče (2012) 3, str. 108-109.

Neki mož si je s kladivom poškodoval palec. »To je pa zelo slabo,« mu je dejal prijatelj, ko je zvedel za nesrečo.
Toda mož je imel filozofsko žilico. Odgovoril mu je: »Ne, ni. To je ena boljših stvari, ki se mi je zgodila. Naučila me je, da sem začel ceniti palec. Nikoli prej se nisem zavedal njegovega pomena. Prvi dan po poškodbi sem ugotovil, da potrebujem palec za kar 257 stvari. Prej sem uporabljal palec, ne da bi se njegove vrednosti zavedal in da je skoraj neobhodno potreben pri delu.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2017), 51.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.