Priznam, da sem bolesten načrtovalec. Še v gledališču nisem maral improvizacij, kaj šele, da bi jih trpel v vsakodnevnem življenju. Rad vem, kaj me čaka in se na to skrbno pripravljam. Moji domači bi vam znali povedati, kako natančno na primer načrtujem družinske počitnice: od prevoženih kilometrov, voznega reda trajektov, cene kave »to-go« pa do spakirane zobne ščetke slehernega družinskega člana. In komaj prispemo na cilj, že načrtujem povratek in preračunavam vozne rede in kilometre in kave in … O tem, kako me moji domači in sam ljubi Bog vedno znova presenečajo in spravljajo ob živce, pa raje ne bi.
A kljub temu se kdaj pa kdaj brez razmisleka vržem na glavo. Ne, nikakor ne s kakega pomola ali obale v vodo, pač pa – v delo. In ko sem se lanskega decembra polotil pisanja tehle razmišljanj ob vzklikih lavretanskih litanij, nisem – v časovni in pisateljski zadregi, v kateri sem se znašel – prav nič načrtoval. Ne na kakšen način se bodo litanije zvrstile preko leta ne kdaj ali kako, samo začel sem pisati. In kljub temu da se v mojem življenju Bog vedno znova kaže kot Veliki improvizator, sem prepričan, da je, skupaj z Bogorodico, že od samega začetka načrtoval, da me bo »presenetil« in je tako Roža skrivnostna »po naključju« padla naravnost v oktober, mesec rožnega venca.
Zato tokrat začenjam kar pri rožnem vencu: molitvi, ki s svojo pobožno monotono dolžino mladež spravlja v obup, starejšim pa je v uteho. Seveda je lahko tudi obratno ali pa nič od tega, saj po svoji stari navadi pretiravam in posplošujem. In odkrito priznam, da zato, ker sem kot mladec neizmerno trpel vsakič, ko je mama snela paternošter s svoje namizne svetilke, na kateri je visel, in nam otrokom zapolnila uro in pol brezdelja, zdaj pa mi ta ista molitev uteši predvsem dolge službene vožnje z avtomobilom, ki so dostikrat daljše od ure in pol. Pa naj vas nikar ne skrbi zame in za varnost v prometu, saj molim brez paternoštra in so roke varno na volanu, oči na cesti, v moje kolikor toliko pobožne misli pa vpeti tudi vi, ki prebirate te vrstice in celotno revijo.
Nič novega vas ne bom naučil, če povem, da je molitev dobila svoje ime, ker se moljene skrivnosti prepletajo, kot bi pletli venec iz rož, ki se položi na glavo izvoljenki, nevesti, kraljici … Oziroma v našem molitvenem primeru: Izvoljenki, Nevesti, Kraljici, Materi, Devici …
Pa ste se kdaj vprašali, zakaj se rožnovenskim skrivnostim sploh reče skrivnost?
Skrivnost je – in seveda zopet odpiram slovar, to biblijo slovenskega jezika – po eni strani nekaj, kar se ne da razumeti, dojeti ali pojasniti, po drugi strani pa nekaj, kar se zaupnega in zaupanega ve, pa se ne sme pripovedovati drugim. Povsem logično mi je, da ne razglašam naokrog nečesa, kar mi je nekdo v zaupnem pogovoru hote ali nehote povedal: naj gre za takšna ali drugačna čustva do tretje osebe, za zdravstvene ali finančne stiske in kar je še takega … A zakaj bi na primer zase moral zadržati, da je »od mrtvih vstal« ali da ga je »Devica ob obiskovanju Elizabete nosila« in da jo je »v nebesih kronal«?! Mar nismo od krsta dalje vsi poklicani k oznanjevanju in širjenju vesele novice? Poleg tega se rožni venec običajno moli na glas, zadnje čase tudi javno po trgih in tržnicah; kje je tu skrivnost? – Mimogrede: če se bo javna molitev »prijela«, že zdaj predlagam, da bi v parlamentu molili in premišljevali »križev pot«. Samo povem.
Dobro. Saj me poznate in veste, da spet pretiravam in se (po nepotrebnem) šalim. A so stvari v našem življenju, predvsem na področju vere, našega občestvenega in intimnega odnosa z Bogom, ki so skrivnost. Ki bolje, da ostanejo skrivnost. Ki morajo ostati skrivnost. Kajti tudi če se mi zdi, da razumem, dojemam in mi je vse jasno, v resnici ni tako.
In je tu »Roža skrivnostna«, ki me s svojim zgledom uči, da se skrivnosti ne skrije, ne zakoplje in ne pozabi, ampak se jo »hrani in premišljuje v srcu«! Da je skrivnost roža, ki ima morda tudi trne, vendar cveti z neopisljivo lepoto in vonjem. Roža, ki se je ne utrga in ne presaja. Ki me opominja, da »skrivnost vere«, ki jo izrekamo pri maši, ni: »Tvojo smrt oznanjamo …« ali »Kadar uživamo ta kruh …« ali »Reši nas, Odrešenik sveta …«, temveč živa prisotnost Vsemogočnega v kruhu in vinu na daritvenem oltarju. Pa razumi to, če moreš! Pojasni, če znaš! Ni pomembno. Veruj!
G. Čušin, Marijina imena, v: Ognjišče 10 (2024), 78.
Večkrat preberem kakšno izjavo uspešnega, znanega Slovenca, športnika itd. – (tudi v vaši rubriki Moj pogled), ki na vprašanje o veri odgovarja, da seveda nekako veruje, saj vendar vsak človek v nekaj veruje ... Zdi se mi, da je danes v svetu in tudi pri nas veliko ljudi, ki bi želeli verovati v nekaj, kar bi si sami predpisali in sestavili, v neko mešanico verskih resnic in predvsem neobvezujočih trditev, znotraj katerih bi lahko zadovoljili svoje poglede, nazore, želje ... da ne bi bilo vse skupaj prenaporno, brez obveznosti, kot danes radi rečemo, bi pa vendarle ohranjali neko prijetno občutje – saj smo verni. Sprašujem vas, ali ni to tudi neka oblika modernosti tega časa na verskem področju, ali ni to new age v zelo prefinjeni obliki, ki tako prodira potihoma v našo družbo. Posebej me skrbi za mlade, ki danes sprejemajo tako 'pihanje na dušo' in niti ne vedo, da so že zelo zabredli. Ali ni new age velika izbira ver, filozofij in ezoteričnih praks – ali se motim? Ali ni to način mišljenja, ki cilja predvsem na to, da bi oslabil krščanstvo, in trdi, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo – vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, pa bodo živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ali ni to samo trik, s katerim bi hoteli oslabiti krščanstvo? Ali s tem, da vsa verstva stlačijo v en koš ne razvrednotijo Jezusovega nauka, Kristus je tako samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik ... Prosim vas, ali mi lahko odgovorite vsaj na kakšno od teh vprašanj.
Violeta
V veliki meri ste si že na postavljena vprašanja sami odgovorili. To, kar opažate, je res en sam veliki izziv za krščanstvo, ki veruje v Kristusa kot edinega odrešenika, da bi se nenehno spraševalo o svoji pristnosti in nenehnem spreobračanju in sledenju Kristusu, Odrešeniku. Gledano globalno in zgodovinsko dokaj hitro opazimo, da ta pojav ni nov in da je v vsej zgodovini v krščanstvu, in tudi v judovstvu, prihajalo do posameznih pojavov tako na ravni verskih resnic kot na ravni morale. V prejšnjem stoletju pa je prišlo do globalizacije tega vprašanja.
Pišite na:Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si
Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja se je človek odtujeval religioznosti in upal, da bosta znanost in tehnični napredek za vedno razvozlala in rešila vsa človekova vprašanja, tudi bivanjska. V 20. stoletju pa je kmalu začel ugotavljati, da znanost ni odrešenica, in ob številnih zelo pozitivnih dosežkih, če znanstveniki niso etični, prinaša nove, še večje probleme. Pomislimo na zlorabo atomske energije ob koncu 2. svetovne vojne na Japonskem, ali na ekološko in biološko bombo, ki grozita človeštvu. Začutil je, da pot do sreče ni preprosta.
Zato v drugi polovici dvajsetega stoletja postopoma ni bilo več moderno biti ateist in je človek postajal vse bolj religiozen, pogosto tudi 'divje religiozen'. Veliko Evropejcev in Američanov je postalo okuženih z 'verskim virusom', ki ga nismo mogli predvideti. Tako se danes Cerkev ne srečuje toliko z nereligioznim, ampak z drugače religioznim. Te nove religije, predvsem new age (nova doba), imajo velikanski uspeh. Za ta verstva, predvsem za new age, je značilna neizmerna želja po sreči, potreba po ozdravljenju celotnega človeka, želja, da si ponovno pridobijo izgubljeno notranjo in zunanjo harmonijo. Vse pa je odeto v sklop doktrinalnih in etičnih prvin, ki so si jih sposodili pri več verstvih na Vzhodu in Zahodu, pri znanosti in mitologiji. Na nastanek teh novih verskih gibanj, predvsem new age, so vplivali številni vzroki, tudi neognostične in psevdomesijanske ideje, ki so težile k boljšemu in popolnejšemu svetu, v katerem bi se naj človek osvobodil greha, bolezni in celo smrti. Tudi okultizem, gnoza in ezoterika so odigrali pri nastajanju novih verskih gibanj pomembno vlogo. Skratka, gre za mešanico teoretičnih prepričanj in praktičnih receptov, vse pa naj bi pomagalo, da bi bili pokorni edinemu zakonu, ki jo naši sodobniki priznavajo. "Moraš biti srečen!" K tem bi lahko prišteli vaše trditve o takih, ki jih v pismu omenjate kot tiste, ki trdijo, da bo z vstopom človeštva v novo dobo krščanstvo ostalo ob robu s svojo zastarelostjo in neživljenjskostjo in da bodo vsi, ki se predajo temu new age prijetnemu občutku, živeli srečno v času miru, svobode in duhovne blaginje. Ti tudi po vaši trditvi tlačijo vsa verstva v en koš, saj jim je Kristus samo eden od mnogih (Mohamed, Buda ...) verskih voditeljev in nikakor ne naš edini odrešenik. Pomislimo na teozofijo in pri nas bolj razširjeno antropozofijo, ki vključuje tri smeri: pedagoško (waldorfska pedagogika: vrtci, šole), alternativno medicinsko in religiozno, ki sprejema tudi reinkarnacijo.
Najbrž vas zanimajo vzroki za hitro rast teh novih verskih gibanj. Izvedenci o novih verskih gibanjih ugotavljajo, da so vzroki lahko zelo različni, in omenjajo religiozne, socialne, materialne, okultistične in ezoterične vzroke.
Med religioznimi vzroki omenjajo človekovo potrebo, da bi zaživel v osebni in intenzivni vernosti in v pripadnosti, in se je zato pripravljen tudi podrediti predpisom in disciplini določene verske skupnosti. Ko se človek pridruži takemu verskemu ali psevdoverskemu gibanju, najbrž upa, da bo v njem našel tisto, kar pogreša v liberalizirani in zbirokratizirani Cerkvi (npr. na Skandinavskem in ponekod v Evropi). Tako postaja tako gibanje ali sekta zavetje za cerkvene brezdomce. V njej ljudje iščejo dušnega pastirja, duhovnega voditelja, guruja, človeka z versko izkušnjo in doživetji in ne samo cerkvenega uradnika, ki vodi 'cerkveni servis'. Raziskave kažejo, da se v taka gibanja in sekte večkrat zatekajo ljudje, ki so v konfliktu s svojo vestjo, ter v njih iščejo pomiritev. Znano pa je tudi, da ta gibanja in sekte zelo negujejo propagandno dejavnost, pri kateri mora vsakdo sodelovati, ker je vsakdo misijonar. To so rodovitna tla za hitro razširjanje nekritične in pogosto bolezenske religioznosti. Nekatere premami radovednost, ko pripadniki gibanja razglašajo nova razodetja, prerokbe, videnja, ki so jih doživeli sami ali drugi.
Med socialnimi razlogi omenimo obljubljanje zemeljske sreče, kar še posebej priteguje hudo preskušane, in prav tako absolutno zagotavljanje večne sreče, kar magično vpliva na ljudi, ki živijo v bivanjskem strahu (npr. strah pred atomsko bombo, strah pred ekološko katastrofo itd.). Za družbeno odrinjene je še posebej mamljivo poudarjanje enakosti in bratstva.
Med materialnimi vzroki omenimo, da ta gibanja v začetku navadno tudi materialno zelo podpirajo svoje nove pripadnike, čeprav moramo priznati, da to ni edini vzrok, saj vemo, da se gibanjem pridružujejo večkrat tudi bogati posamezniki.
Na koncu omenimo še okultistične, gnostične in ezoterične vzroke. Okultistična prenova je nastala iz odpora zoper zmaterializirano in stehnizirano razumevanje človeka in sveta. V življenje so si prizadevali vnesti poezijo, lepoto, skrivnost, domišljijo. Tako je postal okultizem najhitrejše sredstvo, s katerim moderni človek zapolnjuje praznino smisla, teši 'metafizično lakoto', se bojuje s strahom pred prihodnostjo, s potrtostjo, obupom, brezimnostjo, izgubljenostjo in občutkom nemoči. Okultizem prepletajo z gnosticizmom in ezoteriko. Zato se ga tako številni oklepajo s tako ihto in upajo, da se bodo s poznavanjem 'višjega jaza' in z različnimi tehnikami razširjene zavesti (jogo, transcendentalno meditacijo itd.) dokopali do najvišjega možnega uživanja. Žal se okultistična in ezoterična želja po obvladovanju navadno uresničuje kot beg iz resničnosti.
Nisem se dotaknil novejših skupin in cerkvenih gibanj v katoliški Cerkvi, ki so lahko naš katoliški odgovor na izzive in potrebe današnjega časa, in tudi ne različnih evangelijskih ali evangelikalnih gibanj v protestantskem svetu. O tem morda kdaj drugič.
Naj končam z mislijo, da je pripadnost tem gibanjem večkrat kratkega veka. Pogosto se zgodi tudi pri nas, da pripadniki različnih gibanj zaslutijo in končno ugotovijo, da se človek z okultizmom, ezoteriko in magijo ne more osrečiti in še manj odrešiti. Tako se po daljšem iskanju pogosto približajo ali celo vrnejo v Cerkev, kot je to storila svetovna popotnica, pisateljica in teozofinja Celjanka Alma Karlin (1889-1950), ki si je pred smrtjo zaželela katoliške zakramente in cerkveni pogreb.
Ko je veliki mislec in še danes občudovani filozof sv. Avguštin, dolgoletni iskalec Boga, našel smisel svojega življenju v krščanstvu in v Kristusovi Cerkvi, je zapisal: »Zase si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«
Človek je svobodno bitje in odgovoren za svoja svobodna dejanja, seveda tudi za izbiro najboljšega možnega verstva. Drugo pa je seveda samovoljno in nekritično menjavanje verstev, ker je to pač moderno. Bog, ki je naš sočutni sodnik, in smo dragoceni in ljubljeni v njegovih očeh, nas bo sodil po naši vesti, ki je kažipot in tudi neizprosna sodnica naših dejanj.
Vinko Škafar
Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej. 6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes, ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski, nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.
BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ URKrščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj. V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova. Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji.
Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil. Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.
PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKISvetniški papež Pij V., ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu. Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski, milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora, ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566), namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige) ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.
ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji po vztrajni molitvi rožnega venca. Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje, v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«
ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.
Gozd je veliko več, kot lahko vidimo s prostimi očmi. Življenje se namreč skriva tudi tam, kamor sončna svetloba sploh ne posije. Gobe, ki rastejo v senci dreves, so le delček celotne zgodbe, bistvo je v glivnem prepletu pod zemljo. Povezanost med glivami in rastlinami je prav tisto sožitje različnosti, ki omogoča, da lahko gozd obstane. Kaj bi se torej zgodilo, če bi glive naenkrat postale nevoščljive rastlinam, ker same nimajo fotosinteze?
- Ali veš?
• Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, saj jo ima približno 83 % vseh dvokaličnic in 79 % enokaličnic.
• Nekatere rastline nimajo mikorize – to so npr. vodne rastline, trave in mesojedke, ki dobijo potrebne minerale na drugačne načine.
• Pri rastlinah je premer najtanjših koreninic 100 µm, iz njih izraščajo koreninski laski, ki imajo debelino med 20 in 40 µm. Hife pri glivah so še tanjše: med 1 in 10 µm.
• Glive izločajo posebne snovi, ki lahko spremenijo pH tal, s čimer rastlinam omogočijo boljši izkoristek hranil v tleh.
• Izmed mikoriznih rastlin ima endomikorizo 90 % rastlinskih vrst, 3 % jih ima ektomikorizo.
Rastline s fotosintezo sintetizirajo sladkorje, s koreninami pa iz tal črpajo vodo in mineralne snovi. Lahko bi rekli, da so popolnoma samozadostne in da ne potrebujejo nikogar drugega. A narava je precej bolj prepletena, kot si mislimo. Velika večina rastlin je namreč preko korenin povezana tudi z glivami. To je še posebej izrazito v okoljih, kjer je mineralov v zemlji malo. Tako se s sodelovanjem možnost preživetja za vse v odnosu precej poveča: glive prejemajo od rastlin ogljikove hidrate, rastline od gliv večji dotok vode in mineralnih snovi.
SKRIVNOSTNI PREPLET POD ZEMLJO
Glive niso zgolj gobe, ki rastejo v podrasti (mimogrede: večina gliv sploh ne tvori gob). Večji del te zanimive zgodbe se dogaja pod zemljo, med drobnimi glivnimi nitkami, ki se imenujejo hife.Preplet takih nitk, micelij, je lahko precej obsežen in je po svoji masi lahko enakovreden celotnemu koreninskemu sistemu ene rastline.HIFE PRIDEJO TJA, KAMOR KORENINE NE MOREJO
V gozdnih tleh voda in minerali, ki jih rastline potrebujejo za svojo rast, niso razporejeni enakomerno. V nekaterih delih jih je več, drugje manj. V prsti so drobni prostorčki, kjer se taki minerali kopičijo. Ravno zato se korenine vejijo v vedno tanjše koreninice, dokler niso tako tanke kot naši lasje. Iz takih koreninic izraščajo še tanjši koreninski laski. Z njimi rastline iz tal črpajo vodo in minerale. A včasih so tudi koreninski laski preširoki in ne morejo priti do najbolj skritih hranil v prsti. Glive pa lahko! Njihove hife so namreč še tanjše od najtanjših koreninskih laskov in lahko zato dosežejo tudi območja, ki so koreninam nedostopna.
- »Kar delate vi, tega jaz ne morem delati, skupaj pa moremo narediti nekaj lepega za Boga.« (sv. Terezija iz Kalkute)
NE LE POMOČ, AMPAK TUDI ZAŠČITA
Hifni plašč okoli korenin ima tudi pomembno zaščitno vlogo: deluje namreč kot obramba pred patogenimi mikroorganizmi in hkrati ščiti rastline pred strupenimi snovmi v tleh. Težke kovine, ki se nahajajo v tleh, glive vežejo v svoje strukture, s čimer preprečijo, da bi te strupene snovi prišle v rastlino in ji škodovale.
GOZD BREZ GLIV JE OBSOJEN NA PROPAD
Čeprav gliv večinoma ne vidimo, je njihova vloga v gozdnem ekosistemu zelo velika. Ne le da glive pripomorejo h kroženju snovi v ekosistemu in s svojo dejavnostjo vplivajo na sestavo gozdnih tal, ampak s svojim prepletom hif omogočajo tudi povezavo med različnimi rastlinami. Tako se prav zaradi gliv v tleh vzpostavi velika mreža med koreninami, micelijem gliv in viri hranil v tleh.
- »Mislil sem, da gozd sestavljajo zgolj drevesa, a zdaj vem, da je njegovo bistvo pod zemljo: v glivah.« (Derrick Jensen)
VSI RAZLIČNI, A NUJNO POTREBNI IN DOPOLNJUJOČI SE
Mogoče se vam kdaj zazdi, da vaše delo, ki ga opravljate, ni tako posebno, da bi z njim karkoli pripomogli h graditvi naše Cerkve. Še posebej, ko z rahlo zavistjo opazujete, kaj vse uspeva drugim. A to je podobno, kot če bi glive videle zgolj, da si lahko rastline same sintetizirajo hrano, one pa tega ne zmorejo in ne znajo. Hkrati pa se ne bi zavedale, da je njihov doprinos enako pomemben in velik, čeprav skrit pod zemljo.
Vsak od nas ima svoje darove in svojo poklicanost, šele ko jih združimo, pa lahko nastane nekaj zares lepega. Tako nastane občestvo, tako nastane prava Cerkev.
NI VSAKA MIKORIZA ENAKA
Mikoriza je med rastlinami precej razširjena, a se med posameznimi primeri vseeno razlikuje. Nekatere glive s svojimi hifami obdajo korenine, da nastane okoli njih velik hifni plašč, ki je po masi enak celotni korenini. Taki mikorizi strokovno pravimo ektomikoriza in je značilna predvsem za drevesne vrste iz družin, kot so bukovke, brezovke in borovke. Ektomikorizne glive pa so večinoma tiste glive, ki tvorijo tudi gobe. Ravno zato boste v bližini smreke našli jurčka. V rastlinskem svetu pa je precej bolj razširjen drug tip mikorize, ki se imenuje endomikoriza. Pri tem tipu mikorize tvorijo glive svoj preplet znotraj korenin, njihov micelij pa predstavlja le okoli 10 % mase celotne korenine. Hife vstopajo v prostor med celično steno in celično membrano celic korenin in znotraj tega tvorijo grmičaste strukture, preko katerih poteka intenziven prenos mineralov, kot je fosfor. Ali veste, da so sledi take mikorize našli celo v fosilnih ostankih rastlin, starih več 400 milijonov let? To nakazuje, da rastline že dolgo živijo v sožitju z glivami.
K. Šoln, Sožitje različnosti: Mikoriza: Znanstvene skrivnosti, v: Ognjišče 10 (2021), 64-65.
Že več kot štiristo let obhajamo praznik Rožnovenske Matere Božje. Sredi 16. stoletja so krščanski Evropi grozili Turki. Papež Pij V. je pozval evropske vladarje naj združijo pomorske sile in zaustavijo Turke, vse verne ljudi pa je prosil, naj z molitvijo rožnega venca kličejo pomoč Matere Božje. 7. oktobra 1571 je prišlo do velike pomorske bitke pri Lepantu (Grčija), v kateri je bilo turško ladjevje povsem uničeno. Papež je zmago pripisal Marijinemu varstvu, zato je naslednje leto določil, naj se v spomin na to zmago 7. oktobra obhaja praznik Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik Naše ljube Gospe rožnega venca. Papež sv. Pij X. je leta 1913 določil, da se god Rožnovenske Matere Božje obhaja 7. oktobra. Trem pastirčkom v Fatimi se je Marija pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917 predstavila kot Kraljica rožnega venca. Papež sv. Janez Pavel II. je leta 2002 izdal apostolsko pismo Rožni venec Device Marije in v njem uvedel pet skrivnosti svetlega dela rožnega, ki se v tej molitvi pridružijo dosedanjim trem delom: veselemu, žalostnemu in častitljivemu.
Na sliki: Devica Marija sv. Rožnega venca s sv. Dominikom in papežem Leonom XIII., oltarna slika v ž. c. v Tomišlju.
Popravek: V Ognjišču 10/2017 smo pomotoma namesto ž. c. Rožnovenske MB v Gornjem Logatcu, objavili njihovo p. c. sv. Janeza v Gorenji vasi - se opravičujemo in napako popravljamo z objavo prave cerkve (št. 1)
Rožnovenski Materi Božji (Devica Marija sv. Rožnega venca, Devica Marija Rožnovenska, sv. Marija Rožnovenska, Naša ljuba Gospa Rožnovenska, Marija Kraljica sv. Rožnega venca, Kraljica presvetega rožnega venca) je v Sloveniji posvečeno 10 cerkva: 4 župnijske, 6 podružničnih in 9 kapel. V LJ nadškofiji sta dve ž. c. Rožnovenske Matere Božje: v Gornjem Logatcu (1) in v Tomišlju (2), prav toliko (2) pa imajo tudi p. c.: Kranj (Rožnovenska Mati Božja) (4) in v Podgorici (Dobrepolje - Videm) (5), pa tudi tri (3) kapele: na Medijskem gradu (Izlake), v Jančah in v uršulinskem samostanu v Mekinjah. V KP škofiji je edina župnijska cerkev, ki ima za zavetnico Rožnovensko Mater Božjo v Portorožu (10 in 11), prav tako je Rožnovenski Materi Božji posvečena tudi p. c. cerkev v Novi vasi (Krkavče) (6). V NM škofiji nimajo župnijske cerkve, ki bi imela za zavetnico Devico Marijo Rožnovensko, imajo pa dve p. c.: Dobravice (Podzemelj) (7) in Stopno (Škocjan/NM) (8) ter štiri (4) kapele: Orehovec (Kostanjevica na Krki), Grduni (Preloka), Planina (Semič) in Devica Marija Kraljica sv. Rožnega venca na pokopališču. V MB škofiji ni nobene cerkve posvečene Rožnovenski Materi Božji. – Celjska škofija ima edino župnijsko cerkev Rožnovenske Matere Božje v Črešnjicah (3) in p. c. v Podgorju ob Sevnični (Zabukovje) (9). – V MS škofiji ni nobene župnijske in tudi ne podružnične cerkve, imajo pa dve kapeli posvečeni Rožnovenski Materi Božji: v Logarovcih (Križevci/Ljutomeru) in v Sitarovcih (Mala Nedelja). (mč)
Čuk M in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2017) 10, str. 131.
Živela je vdova, ki je imela tri otroke. Družino je lahko preživljala tako, da je noč in dan predla. Na praznik rožnovenske Matere Božje je zjutraj nesla svoje izdelke različnim ljudem, v upanju, da ji bodo pošteno plačali. Toda od nikogar ni dobila nič. Vsi so našli kakšen izgovor.
Preden odhodom domov se je nesrečna žena ustavila v cerkvi in pokleknila pred Marijin kip.
»Marija, ki si tudi bila mati, mi lahko poveš, kaj bom danes dala jesti svojim ubogim otrokom? Nimam ne moke in sploh ničesar, prosim, pomagaj mi, da ne obupam!«
Mariji se je uboga vdova zasmilila. Iztegnila je nogo in spustila proti njej svoj zlati čeveljček.
Žena je potem vsa vesela šla na trg do zlatarja. Pokazala mu je zlati čeveljček, da bi ga odkupil. Ta je obuvalo takoj prepoznal. Poklical je stražnika, ki je nesrečno mater zaprl.
Prosila je, da bi smela, preden jo zaprejo, še enkrat iti molit pred Marijin kip. Prošnjo so ji uslišali.
»O sveta Božja Mati,« je vzdihnila vdova, ko je pokleknila pred kip, »pokaži, da je res, da si mi čeveljček dala ti in ga nisem ukradla!« Vsi so nemo opazovali in glej, kip je oživel in Marija je počasi iztegnila še drugo nogo in vrgla čevelj proti vdovi. Ljudje so vzklikali, da se je zgodil čudež.
Vdova se je svobodna vrnila k otrokom z Marijinim zlatim čevljem.
Marija je ljubljena mati in ima sočutje s trpljenjem ljudi, rada uslišuje naše prošnje. Učimo se od Marije usmiljenja in pozorne ljubezni.
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2015), 27.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..
Molim.
Ne na kolenih. In ne s povzdignjenimi rokami.
Čeprav še vedno najraje pokleknem v cerkvi pred tabernakljem in v duhu stegujem roke. K Njemu. In v rokah – tako, v Duhu – držim svoje srce ter žebram: »Vzemi! Blagoslovi! Zaceli! Pozdravi! Pobožaj! Drži! Nosi!«
Molim.
Ne kot svetnik. Niti ne kot svetniški kandidat. Molim kot grešnik.
Kot izgubljeni sin. Ki je stavil na vse. In vse izgubil. In izstradan hrepeni po Očetovem objemu.
Kot izgubljena ovca. Ki jo je radovednost zvlekla med trnje in volkove. In prestrašena kliče Pastirja.
Kot izgubljena drahma. Ki leži v prahu in blatu na križišču vsakdanjosti. Pozabljena od mnogih src. Prezrta od mnogih oči. Pohojena od premnogih nog. Dokler je ne ugleda Romar, se skloni k njej, jo očisti umazanije in odnese v zakladnico. Ali pa jo da vbogajime.
Molim.
Včasih kot farizej in včasih kot cestninar.
Molim.
V avtu, med vožnjo. Rožni venec.
Ne prav zbrano, a pobožno. Saj drugače ne gre. Ustvarjen “po Božji podobi”, sem pač ‘pobožen’ v vsem, kar počnem. Misli me včasih nosijo in premetavajo kot divji veter premetava papirnatega zmaja. In grozi, da raztrga vrvico ... da ga izpuli iz otroške roke. A rožni venec je vrvica, ki se zlepa ne strga. In Otrok jo čvrsto drži. Mati pa bedi nad otroško igro ...
Molim.
V dnevni sobi. Na kavču. Leže.
In vem, da se mnogim – sploh tistim, ki molijo kleče s povzdignjenimi rokami – to ne zdi niti primerno niti spodobno. A ležim ... pokrit z belo odejo. In si včasih predstavljam, da je takole On ležal. V grobu. Ko so ga umili, zavili v bele povoje, prtiče ... in vhod zaprli s kamnom. On pa je ležal ... s prebodenim srcem in izmučenim telesom. Mrtev.
Jaz pa sem živ. Živ. In se trudim govoriti z Očetom.
Tudi moje telo je izmučeno. Tudi moje srce je ranjeno. In vpijem k Njemu ...
A pridejo dnevi, ko se mi zdi, da sem tudi jaz že v grobu. Da se besede odbijajo od sten. Da le odmeva, a me nihče ne sliši. Še On ne. In srce trepeče v grozi. In samoti. Vera, majhna kot gorčično zrno, zmore premakniti goro. Moja molitev pa ne zmore odmakniti kamna, ki ga je življenje zavalilo na moj prag. Čez moj vhod. Čez moj izhod. In moje življenje postane grob.
A pridejo tudi dnevi, ko se mi Bog razodeva. Dnevi, ko pride vihar, ki kruši gore in lomi skale. In za viharjem potres. In za potresom ogenj. In za ognjem glas rahlega šepeta. Njegov glas. Ki kreše ognjene strele in pretresa planjave.
Molim.
Zjutraj. Zvečer. In vmes.
Včasih pred. Včasih po. Včasih prepozno.
Včasih tudi ne.
Molim sam. In molim, kjer sta dva ali so trije ...
Molim.
Molim k Očetu, ki daje življenje.
Molim k Sinu, ki je Življenje.
Molim k Duhu, ki oživlja.
Molim.
G. Čušin, Na začetku, v: Ognjišče 10 (2017), 3.
Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)
Že nekaj let zapored smo se na rožnovensko nedeljo odpravili na Malo Goro, na svoje posebno romanje. Za mojo družino je bil ta dan velik praznik. Živeli smo nedaleč stran od male podružnične cerkve, kamor smo šli le dvakrat na leto: na god svetega Lovrenca in na to, prvo oktobrsko nedeljo. Velik praznik je bil tudi zato, ker smo tja gor šli vsi skupaj.
Jesen, ki se je začela razkrivati v prvih jutranjih meglicah in je skrajšala vroče, nevihtne dneve, je na to nedeljo ponavadi sijala taka, da so redki popotniki, ki so se vzpenjali na Goro, med sabo šepetali, prevzeti od lepote. Zdelo se je, kot da se vrača poletje. Za en dan je svet, ogrnjen v pisane barve, zasijal v veselju. Nenadne otoplitve so bile vesele predvsem ženske, saj so še vedno lahko oblekle lahke poletne bluze.
»Če na rožnovensko nedeljo ženska zidano bluzo obleče, se vreme hitro opeče,« so govorili starejši. Včasih, ko so svilene ali zidane bluze pomenile nekaj posebnega. Nekaj gosposkega. Ta čas pa o njih ni spregovoril nihče več. Moderni časi so prinesli vsakdanja, športna oblačila in obutev tudi.
K cerkvi na Malo Goro smo se peljali z avtom, le od zadnjega ovinka naprej smo šli peš. Na vrh sem tistikrat prišla med zadnjimi. Z mojo nogo je bilo že hudo narobe, hčeri in mož so potrpežljivo pogledovali nazaj, če jim še sledim. Vnuki so tu pa tam pritekli k meni, me vprašali, če je vse v redu, in zleteli spet naprej.
Na vrhu je bilo pod starimi hrasti veliko klopic in pogled, ki se je odprl po dolini, me je pri priči postavil v boljše razpoloženje. Ljudi ta čas na Gori ni bilo veliko. Redki sprehajalci, ki smo jih pustili zadaj, so počasi prihajali na vrh z druge, položnejše strani. Obračala sem glavo tja, od lepote dneva mi je kar sapo jemalo.Ko sem sedla na klop pod prvi hrast, sem zagledala pri cerkvenih vratih moškega. Sam je bil. Bil je visok, zelo suh, nervozno si je popravljal pas na širokih mahedravih hlačah, kot kakšen šolar. Pogledala sem še enkrat tja. Malo bolj natančno. »On je!« me je spreletelo. »Seveda je on! Benjamin. Nihče mi ni rekel, da je doma. Le kaj ga je prineslo prav na rožnovensko nedeljo na Malo Goro? Ali morda spomini? Ali...«
Benjamin, včasih so ga klicali tudi Beno, je bil doma le malo stran od naše hiše. Srečevala sva se od otroških let in ko je moja navezanost nanj prerasla v nekaj več, sva mislila, da bo tisto nekaj več zdržalo. Pa ni. Izginil je od doma, kot večina fantov takrat, ko bi moral k vojakom. Pustil je hišo in družino. In tudi mene. Pisal mi je še nekaj krat, potem pa je kmalu tudi tisto zamrlo. Zamerila sem mu, hudo zamerila!
Ko je prvikrat prišel domov, se je še vedno skrival. Ilegalen prehod meje je bil kazniv. Nisva se srečala. Ko je prišel drugič, so bile razmere pri nas drugačne, bolj prizanesljive. Srečala sva se, a sva spregovorila le nekaj besed. Bila sem že poročena. Ko je prišel tretjič, je moja najstarejša hči že tekala okoli hiše in ni se več oglasil.
Spet sem pogledala tja, ali se nisem morda zmotila. Ne! Suh, koščen život, malo upognjen že, in ta njegov pas! Koliko je imel opraviti z njim! Morala sem se nasmehniti. Kako to, da človek po toliko letih sploh ne spremeni svojih navad!
Ko je stopil stran od vrat, je malo postal na vrhu in se zagledal nekam v dolino. Položila sem roki na mizo, hladil me je veter, domači so šli vsak po svoje, v zvoniku je odbilo četrt. Mogočen glas zvona je zapel visoko nad mano in sončno nedeljsko jutro je postalo še bolj praznično, dopolnjeno.
Ko se je obrnil k meni, sem obstala. Želela sem, da pride zraven, po drugi strani pa... Mar ni bilo najino slovo zadnjikrat dokončno? Dokončno? Kaj pa je v življenju tako zelo hudega, da si ne bi odpustili? Bi mu morala stopiti naproti ali vsaj stegniti roko? Vse to sem pomislila, storila pa nisem ničesar. Samo sedela sem in gledala.
Srečale so se oči in čudni občutki so me prevzeli. Sem še kaj taka kot tistikrat? Sem se postarala, tako kot on? Koliko? In kaj bo rekel zdaj, po toliko letih in po...
Imela sem cmok v grlu in otrple roke in noge in rada bi bila nekje drugje, na drugi strani cerkve, kjer je bilo vedno več ljudi, rada bi bila na poti navzgor, kjer koli, le tu ne. In kje je Ožbej ? Kje le hodi mož in hčerki z otroki? Pa ravno zdaj ni nikogar ob meni...
Benjamin je pogumno naredil nekaj korakov in se v nekem nemirnem smehljaju bližal mizi. Srečanje je bilo neizogibno.
»Po toliko letih... Pa se srečava prav tu...« je rekel. Kot da ne bi vedel, da je malo stran od tega kraja moja vas, moj kraj, ki ga nisem nikoli zapustila. Sam pa je bil nekje v Ameriki že več kot štirideset let.
»Ja, vsako leto na rožnovensko nedeljo prihajam sem. Če je lepo vreme,« sem zamrmrala in stresla Benjaminovo roko. »Vedno sem šla rada sem gor...«
»Vem. Jaz tudi!« Benjamin je pogledal naokrog in se nasmehnil. Roke dolgo ni spustil. Na Malo Goro sva prihajala dostikrat skupaj. Peš. Pa ne samo jeseni. Vsak letni čas. Celo pozimi sva hodila gor in se s sanmi po ozki gazi vračala. Na poti proti vrhu je ob cesti stala kapela. Tja sva velikokrat nesla rože. Spomladi šmarnice, poleti marjetice, jeseni pa ciklame in praprot. Zdaj je že bil čas za praprot in dišeče ciklame...
»Tudi hrasti so še tu,« je rekel, ker sem bila jaz tiho in v nekih svojih spominjanjih.
»Hrasti so neuničljivi. Niso kot človek...«
»Ali pa,« sem zamrmrala in pogledala v krošnje starih dreves. Visoki hrasti, trije so bili, eden je bil načet od strele in od starosti že tudi, so pošumevali in delali prijetno senco. Dan je bil tak, da senca ni pomenila še hlada, vendar sem se vseeno pomaknila na sonce.
»Ali tu gori še kdo živi? Pastir? Zvonilo je...« je vprašal in me gledal naravnost v oči. Predirljive modre oči, gubice okoli ust, osiveli lasje in ostra odločna brada. Še vedno je bil čeden. Visok, slok, starejši moški.
Zardela sem in skomignila z rameni. Čudno mi je postalo ob vsem tem. Medle misli, medla glava. Stresel me je glas zvona.
»Zvonovi so zdaj programirani na elektriko, mislim da... Ključ od cerkve ima najbližji sosed. Še vedno. Ta dan je navadno odprto... Saj veš,« sem rekla in pogledala navzgor, pa spet vanj. Seveda je vedel! Vedel je, da bo na rožnovensko nedeljo cerkev odprta in lepo urejena. Tako kot vedno.
»Greva pogledat?«
»Pa pojdiva...« In šla sva do cerkvenih vrat ter jih odprla. Ves prostor podružnične cerkvice je kar naenkrat napolnila svetloba. Sonce je posijalo na svetnike v oltarju, na rože, ki jih je nekdo dan pred tem del v vaze, na bel čipkasti prt je posijalo in na podobo svetega Lovrenca v sredini. Skozi vrata je v hladni prostor zapihala sapa z gozda sem in zaslišala sem melodijo, orgle in pesem. Daljno pesem. Meni tako drago.
Z Benjaminom sva sedela v klopi, utrujena od poti, zasopla in srečna. Sijala so okna v svojih pisanih sencah, vse tiho, Beno je položil roko na mojo in rekel: »Enkrat bova stala pred tem oltarjem...«
Zdrznila sem se. Spomin je bil trpek, nenadoma je prišlo in bilo je tako silno, da sem se obrnila in pogledala sem vanj, stal je trdo ob meni, prekrižanih rok in sklonjene glave.
»Saj ni on kriv, da ni tako,« sem pomislila. »Mogoče je bila taka božja volja, tako mi je rekla mama v letih, ko sem ga tako težko pozabljala.«
Pokrižala sem se in stopila ven. Sonce lepe rožnovenske nedelje je sijalo naravnost na cerkvico in na gorski travnik in zrak je bil sladek. Meden od jesenskih vonjav in zorenja.
»Ali so tvoji?« je rekel Benjamin, ko je prišel za mano. Okoli hrastov so pritekli moji trije vnuki in se zapodili k meni.
»Ja, to so moji vnuki,« sem rekla ponosno. »Kar rastejo, veš...«
»Jaz imam dve vnukinji. V srednji šoli sta že. Pa nobena ni hotela z mano. Verjetno smo bili premalokrat doma. Zato jima ne pomeni veliko,« se je opravičeval.
»Verjamem,« sem zamrmrala. »Mi pa vsako leto dvakrat pridemo sem gor. In radi gredo z nama...«
Z desne strani sta prihajali hčeri in oba zeta. Pogledali so po naju, suho pozdravili in odšli dalje. Na drug konec hrastove sence. Tam so sedli in pogledali po dolini. Tudi mož je sedel k njim, le jaz sem še kar stala.
»No, jaz grem. Lepo, da sva se srečala po toliko letih,« je rekel Benjamin in mi stisnil roko. Pokimala sem mu in se po sili vljudno nasmehnila. Šel je mimo, še nekajkrat pogledal nazaj in počasi stopil do avtomobila.
Ko je odpeljal, sem stopila na kraj. Čisto na rob, tam je bil najlepši razgled. »Babi, da ti ne spodrsne! Čakaj, prijel te bom!« je zavpil najmlajši in me prijel za roko. »Ne bo mi, ne! Saj me močno držiš!« sem mu odgovorila in se oprijela njegove dlani. Res je bila že krepka in topla. In oči, ki so sijale s skrbjo vame, so bile tople. Take, kot vsa nedelja. Rožnovenska nedelja na gori...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2008) 10, str. 52
Podkategorije
Svetnik dneva
Danes godujejo
ELIO, Eljo, Heliodor, Helo, Heljo; ELA, Elja, Hela |
![]() |
ARNOLD, Arne, Arnes, Arni, Arno, Arnulf; Arna, Arnesa |
![]() |
BRUNO, Brunosav, Brunoslav; BRUNA |
![]() |
EMILIJAN, Emil, Emilij, Emiljan, Milan, Milko; EMILIJANA, Ema, Emilija, Emilja, Emiljana, Jana, Mila, Milena, Milka, Milica, Milija, Milja |
![]() |
FRIDERIK, Frederik, Fredi, Fridolin; FRIDERIKA, Frederika, Frida, Fridolina |
![]() |
FRIDOLIN, Frederik, Fredi, Friderik, Frido, Lin, Miroslav; FRIDOLINA, Frederika, Frida, Friderika, Lina |