Kaj hočeš od mene, Bog? Mirno živim svoje življenje ... iz dneva v dan, iz tedna v teden iz leta v leto ... Od ponedeljka do petka si v potu svojega obraza služim vsakdanji kruh ... soboto sem si prihranil zase, nedelje pa so Tvoje ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?

Kaj hočeš od mene, Bog? Iz nabiralca plodov sem se razvil v lovca ... pa v pastirja in kmeta ... postal sem vojak in osvajalec ... odkritelj in raziskovalec ... znanstvenik in teolog ... O Tvojem stvarstvu vem več kot Ti, ki si ga ustvaril ... Še o Tebi, se mi zdi, vem več, kot veš sam ... Namnožil sem se, napolnil sem zemljo in si jo podvrgel ... Tako si zapovedal in tega se držim. Mar hočeš več?
Kaj hočeš, Bog? Od Adama in Eve si hotel naj ne jesta od drevesa spoznanja ... Od Noeta si hotel naj zgradi ladjo ... Od Abrahama si hotel naj ti daruje sina ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Drevo spoznanja je obrano ... Ladja je nasedla na pesku in iz njenega preperelega lesa sem si na taistem pesku zgradil hišo ... Otroci so mi pobegnili od doma in tako nimam nikogar, da bi ti ga ponudil v žrtev ... Kaj torej hočeš od mene?!
Vem, da si zahteven, Bog, a ne zahtevaj preveč ... Ne zahtevaj več, kot premorem in zmorem ...
Nista zmogla Adam in Eva, čeprav sta bila edina na svetu ... a sadovi spoznanja so bili mamljivi in slastni ... zmagala je kača ... napuh ... želja: biti kot Bog ...
Ni zmogel Noe, čeprav je bil edini pravični na svetu ... a sadovi zemlje so bili mamljivi in slastni ... zmagala je žeja ... strast ... želja: počutiti se kot Bog ...
Sprašujem se: bi zmogel Abraham? Ko bi Ti ne poslal angela in ovna, bi mar res zamahnil z nožem? Blagoslovil si ga, ker je bil poslušen in pokoren ... Prosim, ne odteguj mi blagoslova, čeprav dvomim in se ti upiram ..., ker ti hočeš veliko, Bog, ... včasih preveč!
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sem zapisal na kamen ... a Ti hočeš, da jih zapišem v srce ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, poznam ... a ti hočeš, da jih izpolnjujem ...
Zapovedi, ki si jih dal Mojzesu, sprejemam ... a ti hočeš, da jih vzljubim ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Ti, ki lastnemu Sinu nisi prizanesel ...
Ko me poti in bližnjice, ki jih v življenju ubiram, pripeljejo v dvorano zadnje večerje ..., ko me izdajo prijatelji ...
Ko se pot ustavi v Getsemanskem vrtu ..., ko se Tvoja volja ne ujema z mojo...
Ko padejo udarci in teče kri ..., ko trpim ...
Ko zaboli trnjeva krona ..., ko sem izpostavljen posmehu in me zatajijo najbližji ...
Ko objamem križ ... in se mi zdi, da si me še Ti zapustil ...

Kaj hočeš od mene, Bog? Mar hočeš več kot od svojega Sina?
Kaj v resnici hočeš od mene, Bog?Ž

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Pri kesanju na začetku maše molimo v skupnem kesanju: »... priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil.« Kar zadeva »besede in dejanja«, mi je čisto jasno, tu se lahko obvladam, čeprav je že tu včasih težko in mi lahko kakšna beseda »uide« tudi v misli. Toda kako naj se obvarujem, da se mi grešno razmišljanje ne bo vsiljevalo v misli, čeprav tega nočem ... Vem, da lahko misli tudi namerno spodbudim, toda ali obstaja kakšna metoda ali način, s katerim bi se tega rešil? Kaj torej storiti z grešnimi mislimi, ki se mi pojavijo proti moji volji? Pa še to, kako dolgo lahko hodim k obhajilu, ne da bi šel k spovedi – ali je pri tem odločilna moja vest?
Franci

Hvala za dve zelo aktualni vprašanji. Še posebej zanimivo in precej razširjeno je prvo, glede grehov v mislih. Misli so izredno pomembne. Radi rečemo, da se pravzaprav za človeka vse prične »v glavi«. Vsaj za zavestne stvari, za katere tudi nosimo večjo ali manjšo odgovornost, to gotovo drži.
V vašem razmišljanju sem zaslutil nekaj zelo lepega, željo namreč, da bi bili brez vseh slabih misli. Tudi jaz bi si to zelo želel. Da bo odgovor na vaše vprašanje bolj jasen, najprej dobro razločimo med grešnimi mislimi in slabimi mislimi, ki se pojavljajo kot skušnjave. Teh drugih, se verjetno trajno ne da osvoboditi, razen če to milost podeli na izreden način Bog sam. Na to nas navede misel, da se jim celo Jezus ni mogel izogniti. Saj si lahko skušnjave hudega duha v puščavi, kakor one, ki so prišle po ljudeh, ko je Jezus visel na križu, zlahka predstavljamo kot misli, ki jih je Jezus zaznal. A zanj gotovo vemo, da ni grešil, čeprav se mu je pojavila misel, da naj ob lakoti, ki jo je čutil, kamne spremeni v kruh; in kot Bog bi končno to tudi lahko storil (če malo poenostavimo). Torej je naše prvo spoznanje, da slaba misel, ki se nam pojavi spontano oz. brez naše volje ali posebne dejavnosti, ni greh. Grešna misel je lahko skušnjava, ni pa že greh. Za grešno misel (kasneje tudi besedo in dejanje) namreč velja, da mora biti slaba, hotena, zavestna in svobodna. To bi pomenilo, ko misel, ki me vabi v greh, svobodno sprejmem, se hote pri njej zadržujem in jo z domišljijo še dopolnjujem, takrat jo »spremenim« v greh v mislih. Podobno je tudi z željami in hrepenenji ter človeškimi potrebami (po hrani, pijači, spolnosti, uveljavljanju ...), ki jih misel sproži.
Poglejmo malo bolj podrobno, kakšen proces se pri slabi misli sproži v našem duhovnem področju. Evagrij Pontski, sorazmerno znan cerkveni oče na Vzhodu, opiše pet stopenj procesa od misli do strasti. Prva je misel, ki se pojavi kot sugestija; vznikne lahko iz podzavesti ali jo izzovejo zunanji povzročitelji; na oboje nimamo neposrednega vpliva. Npr. med učenjem se mi vrine misel, da bi skočil na facebook. Tako se pojavi vprašanje, kaj bom storil s to mislijo. Lahko jo takoj prepoznam kot skušnjavo, saj se jasno zavedam, da je sedaj čas študija, in ji ne polagam nobene pozornosti več. Lahko pa se ob njej zaustavim in se pričnem z njo ukvarjati, kako to, da se mi je sploh pojavila, saj vendar nimam sedaj časa ... in tako naprej. A v tem drugem primeru sem se že zaustavil pri njej in ji posvečam verjetno več pozornosti, kot je zasluži, glede na to, da sem jo spoznal kot skušnjavo. Če je še nekaj časa ne bom »dal na hladno«, se že znajdem na drugi stopnji, ki jo prepoznamo kot dialog s to mislijo. Četudi je to še »dopovedovanje« tej misli, da je napačna in da nimam časa, ker se moram učiti, če traja predolgo, ni več nekaj nevtralnega. Počasi pronica v mojo globino. In v nekem trenutku se bo pojavil prvi dvom: morda pa bi vendar bilo dobro malo prekiniti učenje in ... In tako zdrsnem na tretjo stopnjo procesa, ki ga opredelimo kot boj. Gre seveda za duhovni boj na »meji«. Za trenutek se znajdem že na drugi strani, a se sprva tega še zavem in se v duhu spet postavim na pravo stran. A stvar se bo gotovo ponavljala, če ne bo nekega odločnega posega, in postanki na drugi strani bodo vedno daljši, vedno več bo opravičil, celo potreba po stiku z drugimi preko medmrežja se bo pojavila. In kaj hitro in pogosto se ta proces znajde na četrti stopnji, ko dozori odločitev, da je vendar ta začetna misel v tem trenutku nekaj dobrega zame in zato jo uresničim; takoj ali ob prvi možni priliki. Pravi greh se pravzaprav prične šele s to privolitvijo. Seveda pa tudi prejšnje stopnje niso vse enako »nedolžne«. Najbolje in najuspešneje se je slabi misli, skušnjavi, upreti takoj in odločno, na prvi stopnji; na vsaki naslednji je že težje. Če pa ta proces o neki isti stvari večkrat ponovimo, postane peta stopnja, ki se imenuje strast. To pa pomeni, da smo ta miselni vzorec tako utrdili, da se ob ponovnem pojavu sugestije takoj odločimo za delovanje.
Iz tega procesa je mogoče sestopati počasi s stopnje na stopnjo. V duhovnem boju proti grešnim mislim si lahko pomagamo na več načinov. Pomembno izhodišče je, da prosimo Boga za moč in milost in da ne računamo nase, da bomo mi sami zmogli. On v nas bo zmogel. Zato mu je dobro vedno znova izročati svojo voljo, spomin, misli, želje, hrepenenja ... Nato je pomembno, da si ne dopovedujemo, da te in te misli ne bi smelo biti in da jo bomo direktno izgnali. S tem jo samo utrdimo. Veliko bolj uspešno je v tistem trenutku pozornost usmeriti v nekaj, kar nas zelo zanima; si zapeti kakšno lepo in priljubljeno melodijo; morda je še bolj uspešno pričeti ponavljati določen stavek Božje besede, a je primerno, da ga imamo že pripravljenega, za vsak slučaj; torej, da ga znamo na pamet. Zelo učinkovito je tudi, to misel takoj naglas nekomu povedati, najboljše duhovnemu človeku. Npr. otrok, ki se uči, pove misel o »face book-u« mami, ki slučajno pride mimo. Skoraj zagotovo skušnjave ne bo več.
Glede vprašanja o obhajilu brez spovedi pa samo nekaj kratkih misli. Najprej je dobro imeti jasno zavest, da obhajila nismo nikoli vredni, v smislu, da si ga zaslužimo. Združitev z Gospodom pod podobo kruha in vina je vedno zastonjski in neprecenljivi dar. Da pa se ta osebna združitev dveh oseb, naše in Kristusove, lahko zgodi, ne sme biti ovir med njima, oziroma moramo biti v posvečujoči milosti. To pa praktično pomeni, da smo brez velikega greha, ki bi za očiščenje zahteval zakramentalno spoved. Majhne grehe nam odpusti tudi iskreno kesanje pri sveti maši in obhajilo samo, saj se Bog ne more združiti z grehom, niti najmanjšim. Takšno stanje pa lažje ohranjamo, če zakrament sprave obhajamo redno. Kar pomeni v glavnem vsaj vsak mesec, tudi če nismo v težki grešni situaciji. Primernost ali ne za pristop k obhajilu se torej ne presoja po štetju dni od zadnje spovedi, ampak glede na duhovno stanje človeka. Če pa nismo v zavesti velikega greha, lahko prejmemo sveto obhajilo vedno, ko se vredno in živo vključimo v obhajanje svete maše ali kakšnega drugega obreda, ki vključuje obhajilo. Normalno enkrat na dan. V kakšnih izrednih primerih, ko se iz primernih razlogov udeležimo svete daritve dvakrat v istem dnevu, pa lahko pristopimo k obhajilu obakrat. Ne pa več tretjič, če bi slučajno tisti dan tako naneslo, da bi še tretjič bili pri obhajanju svete maše.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 3, str 104-105.

Zgodba

Ali me boš kaznoval?

Neka deklica je gledala svojega strica, ko je iz predala vzel dragocen biser, ga malo podržal proti svetlobi in položil nazaj v predal.
Ko je stric šel od doma v službo, je deklica iz radovednosti odprla predal, da bi videla biser. Ko si ga je ogledovala, jo je obšel občutek krivde, da dela nekaj, česar ne bi smela. Dala ga je nazaj, zaprla predal in začela neutolažljivo jokati in čakati na stričevo vrnitev.
Ko je zvečer prišel, je deklica stekla k njemu in mu s solzami v očeh povedala, kaj je storila in kako krivo se počuti. »Stric,« ga je vprašala, »ali me boš kaznoval?«
»Da, da,« je odgovoril, »kaznoval te bom in sicer tako.« Objel jo je in poljubil.

Misel

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

Molitev

Gospod Bog,
prepričani smo,
da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
ki te zanj ne prosijo.
Saj velikodušno odpuščaš vsem,
ki te iskreno prosijo.
Nočeš smrti grešnika,
marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
Verujemo, da je odpuščanje
ena od tvojih temeljnih lastnosti.
Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
Daj nam moč,
da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
Obenem pa izkažemo pripravljenost,
iz srca odpustiti vsem,
ki so se pregrešili proti nam.

Iskra

Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene,
ki so mu grehi oproščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)

Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 83-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Sem vaša redna bralka. Že nekaj časa se sprašujem, kaj pomeni če narediš vse potrebno za popolni odpustek, za nekoga, ki je pogubljen? Ali ima lahko pogubljena duša bližnjega še poseben vpliv nate. V smislu: če je šel moj prijatelj v pekel, se bo on še posebej potrudil, da se še jaz pogubim?
Kaj pomeni z vidika vic in pekla za nekoga, ki je naredil samomor. Pred tem pa napisal v poslovilnem pismu, da pri pogrebu ne želi imeti nič, kar je povezano s Cerkvijo. Obtožil je punco, da je ona v veliki meri kriva za njegovo odločitev. Pred tem je izgubil službo, se začel vdajati pijači, z očetom se nista razumela, starša sta bila ločena. Bil je zelo vase zaprt, nikoli ni nikomur zaupal osebnih stvari. Imel je minimalno versko vzgojo. Pri pogrebu je bil kljub vsemu prisoten duhovnik.
Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem za odgovor.
Božena
Poskušal bom na kratko odgovoriti na vaša vprašanja, ki nikakor niso preprosta. Še posebej je nemogoče kaj zelo jasnega reči glede konkretnih oseb, ker ne poznamo njihove resnične situacije v trenutku smrti.
Kako je torej s popolnim odpustkom, pridobljenim za pogubljenega človeka? Najprej naj poudarim, da za nobenega konkretnega človeka ne moremo z gotovostjo reči, da je pogubljen. Cerkev razglaša le svetnike, glede pogubljenosti ne daje svojih sodb. To pomeni, da je trenutek smrti zelo oseben in skrivnosten dogodek, ki ga poznata samo Bog in umrli. Kaj se v dogodku prehoda iz tega življenja v večno življenje zgodi, lahko mi, ki še živimo to zemeljsko življenje, le ugibamo. Ker pa je Bog usmiljeni Oče, kot smo v izteklem izrednem letu usmiljenja ponovno globlje dojeli, si moremo predstavljati, da stori prav vse, da bi v tem končnem dogajanju na tem svetu še osvojil tega svojega otroka in mu omogočil odrešenje. Če vzamemo teoretično, da je človek pogubljen, zanj seveda popolni odpustek nima prav nobenega učinka več. Vendar pa prizadevanje in zadoščevanje tistega, ki je odpustek pridobil, nikakor ne gre v nič, ampak postane del duhovnega zaklada Cerkve, iz katerega odpustki zajemajo odrešujočo moč.
Glede vpliva rajnih na nas ne vemo veliko. Z gotovostjo lahko pričakujemo, da tisti, ki so po smrti združeni z Bogom, svetniki torej, delujejo pozitivno za naše odrešenje. To je tudi splošno učenje Cerkve. Vendar pa tudi ta vpliv ni neomejen. Bog je vsekakor med nami in rajnimi postavil ločnico, ki je sami od sebe ne moremo prestopiti. Glede pogubljenih nikakor nimamo enakega poznavanja ali razodetja kot glede odrešenih. Ker hudobni duhovi lahko negativno delujejo na nas, kljub svoji pogubljenosti, lahko sklepamo, da bi neki določen vpliv lahko imeli tudi pogubljeni ljudje. Nikakor pa ta vpliv ne more biti tako močan, da se ga s svojo svobodo in duhovnim življenjem, torej s svojo povezanostjo z Bogom, ljudje ne bi mogli osvoboditi. V nobenem primeru pa to ne more biti kakšen direkten vpliv, marveč le posredno, največkrat je povezan s spomini na tega človeka ali z notranjimi ranami, negativnimi življenjskimi vzorci, ki jih je kdo ob tem človeku dobil in jih v svoji psihični strukturi nosi naprej in ga zato lahko tudi ovirajo na poti odrešenja.
Vaše vprašanje glede samomorilcev je za nas Slovence precej aktualno, saj smo na žalost še vedno narod, ki je glede samomorilnosti v svetovnem vrhu. S pomočjo psiholoških in psihiatričnih znanj smo prišli do spoznanja, da je samomorilec skoraj dosledno v zelo nesvobodnem stanju. V sebi nosi vrsto skrivnosti, bolečin, ran, ali ima zaradi drugih izkušenj zamegljen stvaren pogled na resnično situacijo. In vse to v veliki meri vpliva na njegovo odločitev. Če vzamemo vse to v obzir, potem lahko sklepamo, da sama odločitev za samomor ne vključuje vseh elementov, ki so potrebni za tako velik greh, ki bi popolnoma prekinil človekov odnos z Bogom – kar bi seveda pomenilo pekel. Če pa so ‘olajševalne’ okoliščine botrovale temu, da je to dejanje subjektivno le bolj ali manj težki greh, potem pa seveda takšnega človeka čaka očiščevanje v vicah, ki pa se vedno ‘dobro konča’.
Ko sprašujete v konkretnem primeru glede zapisanega v poslovilnem pismu določenega rajnega človeka, lahko rečem le to, da je načelno potrebno spoštovati zadnjo željo rajnega. Tudi če ni želel imeti nič cerkvenega na pogrebu, to še nič ne določuje, kako sta se z Bogom ‘pogovorila’ v resničnem dogodku prehoda. Tega ni mogel on ne vedeti ne določiti vnaprej. Že sam vaš opis tega fanta izraža, da je bil precej zaprta osebnost z veliko ranjenosti v svoji duši; kar nam daje še več možnosti za razmišljanje, da se je v trenutku prehoda, ko mu je Bog omogočil bolj jasen in resničen pogled nase in na svoje življenje, lahko odločil bolj pozitivno.
Dogajanje ob slovesu in pogrebu umrlih pa ni namenjeno samo umrlim, ampak v veliki meri tudi tistim, ki za njim še ostanejo v tem zemeljskem življenju. Zato je prav, da odločitve glede konkretnosti ob pogrebu vključujejo tudi potrebe in želje svojcev. Če so glede prisotnosti duhovnika na pogrebu želje pokojnika in svojcev različne, je v prvi vrsti treba upoštevati pokojnikovo željo; vendar pa se kdaj iz upravičenih razlogov, ki morajo biti jasno razpoznavni, lahko upošteva tudi želja svojcev, duhovnik pa lahko svojo prisotnost na pogrebu tudi kaj prilagodi razmeram.
TURNŠEK, Marjan. (pisma) Ognjišče (2017) 2, str. 46

Moja življenjska zgodba iz mladosti je bila kar resna preizkušnja, malo drugačna od drugih. Pri kakšnih triindvajsetih letih sem se zaljubila v fanta, kar nekaj let starejšega od mene, kar mi je bilo zelo všeč. Spoznala sem ga v cerkvi in to mi je tudi veliko pomenilo. Po dokaj kratki skupni hoji sva se odločila za poroko, ker je fant predlagal, da se že dovolj dolgo poznava. A to le iz cerkve, kjer sva se videvala ob delavniških mašah, ker sem zaradi službe čez teden živela v tej župniji. Ob nedeljah pa sva bila vsak v svoji rojstni župniji. Takrat je bila navada, posebno na deželi, da so bili oklici v cerkvi tri zaporedne nedelje. Tako sva bila na oklicih v obeh župnijah. Nekako na polovici teh treh tednov se zbudim sredi noči iz hudih sanj (čeprav nič posebnih), katere so mi povzročile hud nemir v duši, ki ni več popustil, ne podnevi ne ponoči. Nekako sem razumela ali bila ‘opomnjena’, da ne smem narediti tega koraka, ki je pred mano, da to ni pravi človek zame. Šele kasneje sem izvedela, da je bolestno ljubosumen in lahko tudi nasilen. Ta ‘opomin’ me je moril vsak trenutek. Službo sem opravljala z velikim veseljem, saj sem delala z ljudmi in tako sem v tem času lažje ‘živela’, ker pri delu ta nemir ni bil tako prisoten. Dela je bilo veliko in tako sem se vsak večer vračala v svojo najeto sobico, vedno bolj utrujena. Zvečer sem zaspala za nekaj ur, sredi noči pa se spet zbudila in nisem več mogla zaspati. To se je dan za dnem ponavljalo in stopnjevalo. V tem obdobju sem iskala pomoč iz te stiske pri Bogu, pri Mariji pa tudi pri ljudeh. V župnišče sem šla prosit za eno mašo v čast Materi Božji za pravilno odločitev. Takoj drugi dan je bila maša v ta namen. Za nasvet sem šla prosit tudi duhovnika, ki je več let deloval v njegovi župniji, kaj naj naredim, in od tam sem šla še bolj zbegana in negotova. Noben človek, ne duhovnik ali škof niti papež se ne more odločiti namesto tebe za tako važen korak, kakor je sveti zakon, le Bog ti lahko pomaga, če se mu daš voditi in tako pustiš, da izvrši svoj načrt nad teboj. Teden pred poroko sem imela v načrtu ‘poročni dopust’. Nastopila sem ga vsak dan bolj nemirna, utrujena in oslabljena, ker nisem mogla ne spati ne jesti. Bila sem brez vsakega teka. Do sobote, ko bi naj bila poroka, sem dobesedno obležala popolnoma brez moči. Moji domači, starši, brat in sestre so mislili, da sem resno zbolela. ‘Bolna’ kot sem bila, nisem mogla nikamor, nisem mogla k poroki. Bog, ki je Ljubezen, mi je poslal bolezen. Fant je mislil, da se bova poročila, ko ozdravim. Ko je minila tista ura, ko naj bi bila poroka, sem čudežno prav fizično čutila, kot da se mi je težak kamen odvalil od srca, kakor pravi ljudski rek. Starši so res poklicali zdravnika, ki mi je dal nekaj za pomiritev, ali ta notranji mir, ki je nastopil po vsem tem, je bil nerazumljiv. Šele potem sem lahko temu fantu povedala, da se ne morem poročiti z njim. Pred kratkim sem slišala od priznanega teologa, da Kristusov učenec doživlja čudeže. Čeprav sem uboga, majhna njegova učenka, sem bila deležna v tem primeru in še v mnogih v svojem življenju, Božjih čudežev. Le en procent sem mogoče naredila sama, drugih 99 pa je storil tisti, ki je Vsemogočen.
Ko sem po tem ‘poročnem dopustu’ zopet prišla v službo, mi je šef rekel: “A si le od mrtvih vstala”, sodelavka pa mi pravi: “Ti si pa dobra, jaz bi se poročila, potem pa ločila.” To mišljenje, ki je poudarjeno v tej zadnji izjavi, pa žal danes mnogi doživljajo na lastni koži. Žal! Pevka, s katero sva dolga leta skupaj prepevali v domači cerkvi, mi je rekla, da sem lahko tako naredila, če imam čisto vest. Ona je namreč imela že dva otroka, predno se je poročila, ker je menda tašča ni sprejela. In takrat sem si rekla: “O, čista vest, koliko si vredna!” Večkrat pa rečem: “Hvala ti, dobri Bog, da si me vodil po poti, ki si jo ti določil.” Če bi ‘hodila po svoje’, bi danes ne imela dobrega moža pa dragih hčera in zetov ter prečudovitih vnukov. Hvala Bogu tudi zato, da nam je dal Cerkev za našo duhovno mater, ki nam pomaga na zemeljski poti. Pomaga pa nam lahko, če jo poslušamo.
Revijo Ognjišče berejo tudi mladi, ki imajo še vso življenjsko pot pred seboj. V njej lahko najdejo veliko dobrega. Njim priporočam, naj poslušajo Cerkev, ki nam hoče samo dobro. Tudi zato gre toliko stvari danes na tem svetu narobe, ker se ne zmenimo za Cerkev in za Boga. Cerkev je preganjana že dva tisoč let in to bo do konca. Moramo računati na to, da hudič neprestano seje ljuljko, da zakriva pravi Jezusov obraz. Na nas vseh pa je, da s svojim življenjem pokažemo njegov, Jezusov, pravi obraz.
Slovenija ima stare, močne, krščanske korenine. Potrebno bi jih bilo malo “pognojiti in jim dodati dobre, rodovitne zemlje”. Korenine se ne vidijo, a iz njih prihaja življenjski sok. Iz teh korenin more priti zmaga dobrega.
Liza

Vaše pismo je zanimiva in nenavadna življenjska pripoved. Poudarja namreč, kako pomembna je odgovorna priprave na zakon in trezen premislek pred sklenitvijo zakona. Neka žena je pripovedovala, da je cel advent hodila k maši prav za namenom, da bi dobila dobrega moža. In ga je! Partnerja si tudi izmolimo. To prepogosto pozabljamo. Prav tako je pomembna tudi priprava na zakon. V Sloveniji poleg tečajev za zakon, ki je ‘obvezen’ za vse, ki se nameravajo cerkveno poročiti, obstaja tudi Šola za zakon. V njej fant in dekle ‘preverjata’ ali spadata skupaj ali ne. Izkušnja številnih ljudi, ki so obiskovali bodisi tečaj priprave na zakon kot tudi Šolo za zakon, je bila pozitivna. Bili so izredno zadovoljni, saj poudarjajo, da so tam zvedeli veliko stvari, ki jim bodo še kako prišle prav v skupnem življenju.
Žal pa danes mnogo mladih sploh ne vstopa v zakon, ampak se odločijo za življenje v skupnem gospodinjstvu. Velikokrat že s predpostavko, da “poskusijo, če bo šlo”. Ker gre samo za ‘poskus’ in ker gredo skupaj brez resnega premisleka in priprave, se pogosto zgodi, da se prej ali slej ločijo. Velike žrtve takega ravnanja so otroci, ki se znajdejo med ‘dvema ognjema’ in so pogosto razdvojeni. Ločitev staršev jih prizadene, pozneje pa pogosto izkoriščajo dejstvo, da so starši ločeni in ob vsakem resnem vzgojnem ukrepu ali le celo njegovem poskusu, zbežijo k drugemu staršu.
Vi ste odločitev za poroko vzeli odgovorno. Posvetovali ste se z duhovnikom, molili in darovali za mašo. Tudi niste izsiljevali poroke za vsako ceno, ampak ste gledali naprej. To se vam je obrestovalo. Danes, poudarjate, imate čudovito družino, otroke in vnuke. Žrtev je obrodila sad. Kako lepo bi bilo, če bi podobno odgovorno razmišljali tudi mladi, ki se danes odločajo za skupno življenje.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 6-7.

Možgani so najkompleksnejši in najbolj dovršen organ v našem telesu, sestavljeni iz več kot 100 milijard živčnih celic, ki iz okolja (zunanjega in notranjega) sprejemajo informacije in se nanje odzivajo. Slednje omogočajo povezave ali stiki živčnih celic, ki med seboj komunicirajo v obliki električne in kemične komunikacije. Možgani s tem nadzorujejo celotno telo; omogočajo gibanje, čutenje (bolečino, voh, okus, sluh, vid, izločanje hormonov, delovanje organov, na katere mi nimamo vpliva npr. krčenje želodca, peristaltiko, delovanje srčne mišice, dihanje ...).
Možganska aktivnost tvori um, zavest in misel. Z njimi organiziramo vsakdanje življenje, se odločamo in načrtujemo. Veselje, radost, smeh in razvedrilo, trpljenje, žalost, potrtost in žalovanje prehajajo iz naših možganov. Možgani so aktivni v fazi budnosti in tudi med spanjem. Do leta 1950 so mislili, da možgani med spanjem mirujejo. Sedaj vemo, da je to daleč od resnice. Možganska aktivnost se nadaljuje tudi v spanju, vendar se vzorci zelo razlikujejo. Aktivnost se poveča v fazi spanja, ki ji pravimo REM (Rapid eye movement), spanje s hitrim premikanjem očesnih zrkel ter zmanjša ali umiri v fazi globokega spanja NREM (Non-rapid eye movement).

UPORABA MOŽGANOV
Vsi uporabljamo možgane, razlika je v namenu uporabe in kako ter koliko jih izkoriščamo. Bolj ko jih uporabljamo, bolj so sposobni. Možgani namreč neprestano kopičijo znanje in veščine. Več pridobljenega znanja in spretnosti pomeni več miselnih orodij za uspešno reševanje problemov in soočanje z vsakodnevnimi izzivi, ne glede na starost.
Velikokrat se je pisalo, da v našem vsakdanu uporabljamo zgolj 10 % naših možganov. Izvor te trditve ni znan. Morda izvira iz prejšnjih stoletij, ko so znanstveniki razpravljali in preučevali možgane ter trdili, da so nekatere umske dejavnosti omejene na določene dele možganov. In ideja o 10% uporabe je postala zelo priljubljena in se hitro širila. Pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi izgubili 90% naših možganov in ostali z 10%? Že pri bolnikih lahko opazimo, da manjše poškodbe možganov vodijo v uničujoče posledice. Glede na današnje znanje je malo verjetno, da bi se kje v možganih skrivale posebne, neuporabljene sposobnosti. Uporabljamo jih kar v celoti.

SPOMIN
Pri tvorbi spomina sodeluje več možganskih področij. Karkoli vidimo, slišimo, vonjamo, občutimo, se naučimo, se shrani v naših možganih kot spomin. Možgani omenjene podatke shranijo v točno določenih predelih in jih zaporedno in postopno obdelujejo, lahko bi rekli, da možgani posamezne dele spomina na isto stvar shranijo v različnih delih. Ko spomin prikličemo, električni dražljaji iz posameznih delov možganov povežejo shranjene delčke spomina in jih združijo v smiselno celoto. Če pomislite na en dogodek v vašem življenju (diploma, poroka), boste spomin na barvo oblačila priklicali iz enega dela možganov, razpoloženje iz drugega, itd.

POZABLJANJE
Kadar smo bolni in utrujeni, se to pozna tudi pri našem spominu. S pešanjem telesne kondicije peša tudi spomin, zato je pomnjenje s starostjo običajno slabše. Zdrav človek večjih težav s spominom nima. Vsi vemo, kako pripraviti zmes za palačinke, skuhati kavo ali se pripeljati domov. Nekateri bolniki, predvsem z Alzheimerjevo boleznijo, pa te sreče nimajo, saj bolezen uničuje sposobnost spomina in mišljenja.
Obstaja pa dober ojačevalec spomina, predvsem za zdrave in mlade posameznike – učenje in študij!

ŠKODLJIVI STRES
Vsi vemo, da ima stres slabe vplive na naše telo, da slabi odpornost in zato hitreje zbolimo. Znano je, da stres vpliva na možgane in jih lahko tudi spremeni. Dolgotrajni stres spreminja strukturo možganov in uničuje sposobnost možganov za učenje in spomin. Pojavijo se lahko težave s koncentracijo in spopadanje z lastnimi čustvi. Kronični stres lahko vodi do duševnih bolezni, kot so depresija in anksioznost, poveča pa tudi nagnjenost k zasvojenosti.

KAJ MOŽGANI POTREBUJEJO?
Možgani, kot vsak drug organ v našem telesu, potrebujejo za dobro delovanje dovolj kisika, pravo hrano ter dovolj gibanja.

PREHRANO
Možgani predstavljajo le 2 odstotka telesne mase, porabijo pa 20 odstotkov goriva, ki ga dobimo s hrano in pijačo. Različne snovi, ki jih vnesemo v telo, prav tako vplivajo na delovanje možganov: na spomin, učenje, koncentracijo, budnost, odločanje in drugo pomembno mentalno sposobnost. Pravilna prehrana je pomembna za možgane odraslih oseb, otrok in zarodkov.
Za možgane je zelo pomembna zadostna koncentracija krvnega sladkorja (glukoze), premalo ali preveč glukoze pa oslabi mentalne sposobnosti. Prav tako je pomembna zadostna količina železa, ki možganom dovaja kisik. Delovanje možganov oslabi tudi pomanjkanje določenih mineralov, vitaminov in tekočine. Pomembne so tudi beljakovine in nasičene maščobne kisline.
Na dobro delovanje umskih funkcij vpliva hrana kot so: ribe, temna zelenjava, rdeča čebula, jagodičevje, ananas, korenje, kumina in v zmernih količinah kava. Posebno dobro vplivajo na izboljšanje spomina listi drevesa Ginkgo biloba. To je starodavna vrsta drevesa s številnimi zdravilnimi učinki. Izvleček iz njegovih listov je znan po vsem svetu zaradi funkcije spodbujanja možganov in boljšega spomina.

TELESNO AKTIVNOST
Telesna aktivnost varovalno vpliva na zdravje možganov. Raziskovalci ugotavljajo, da imajo telesno aktivne osebe boljše umske sposobnosti. Vadba spodbuja povezave med živčnimi celicami ter preprečuje njihov propad, posledično dobro vpliva na spomin in počutje.
Preko drugih rastnih dejavnikov pa vadba vpliva tudi na nastajanje novih žil in s tem na večjo prekrvavljenost možganov.
Učinki telesne aktivnosti na možgane so lahko tudi posredni, saj zmanjšuje tveganje za debelost, visok krvni pritisk in sladkorno bolezen, ki predstavljajo dejavnike tveganja za demenco in upad umskih sposobnosti. Z zmanjševanjem tveganja za srčno-žilne bolezni, zmanjšujemo tudi tveganje za nastanek demence. Priporočljiva je zmerna telesna aktivnost, pri kateri se utrip srca rahlo poveča in se rahlo zadihamo (hitra hoja, plavanje) ....

POČITEK
Možgani so med spanjem dokaj aktivni in izločajo pomembne hormone, ki nas ščitijo pred boleznimi. Iz tega sledi, da je kakovostno spanje ključni del našega življenjskega sloga, naše možgane pa v spanju odklopimo od čutnih zaznav. Pomanjkanje spanja in počitka vpliva na pozornost, koncentracijo in spomin. Med spanjem možgani izločajo škodljivo beljakovino amiloid-beta, ki je povezana z alzheimerjevo boleznijo in ki se tvori v možganih med budnostjo.
V času dopusta pa si privoščite nekoliko sprostitve in odmik od običajnih stvari ali okolja (telefoni, računalniki ...) ali na kratko “možgane na pašo”.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 08, str. 94.

Pred nedavnim sem se udeležila pogreba z mašo, pri kateri pa ni bilo obhajila. Duhovnik je obhajal najprej sebe, nato ministranta, potem pa vse skupaj pospravil. Kolikor vem, se ni nihče prej domenil, da obhajilo drugim ni potrebno, morda bi se ga kdo od nas tudi udeležil. Zanima me vzrok za to odločitev in če je to stalna praksa tudi v drugih župnijah?
Najlepša hvala za odgovor
Tadeja

Vprašujete se o vzroku, zakaj duhovnik ni obhajal vernikov laikov pri pogrebni maši? Odgovoril bi vam lahko le duhovnik, ki vernikov ni obhajal, sam bom skušal poiskati zgolj domnevne razloge za to dejanje. Zanimivo, da je Jezus v štirih dneh dvakrat ‘razlomil kruh’, prvič pri zadnji večerji (Lk 22,19) in drugič, ko se je na veliko noč kot Vstali pridružil učencema na poti v Emavs, ki sta ga prepoznala prav po “lomljenju kruha” (Lk 24,30), kar je eden izmed izrazov evharistije (maše), ki vključuje tudi obhajilo.
Današnji nauk Cerkve glede obhajila med mašo je zelo jasen. Vsaka maša, tudi pogrebna, ima dva dela, bogoslužje božje besede in evharistično bogoslužje. V zgodnji Cerkvi so katehumeni, pripravniki na krst, ostali samo pri besednem bogoslužju in se nato umaknili iz bogoslužnega prostora, saj je evharistično bogoslužje bilo namenjeno samo tistim, ki so bili po daljši pripravi že uvedeni v zakramentalno skrivnost s sprejemom zakramentov uvajanja (krst, birma, evharistija). Priprava na prejem zakramentov uvajanja odraslih v krščanstvo (katehumenat) je bila ena izmed najpomembnejših dejavnosti zgodnje Cerkve, kar bo najbrž tudi v prihodnosti. Bila je sestavljena iz prvega oznanila (kerigme) in sistematičnega poučevanja (katehez). O tem uvajanju v skrivnost svetih skrivnosti, predvsem evharistije, imamo iz 3., 4. in 5. stoletja krščanstva številne odlične mistagoške kateheze.
Vsi odrasli krščenci, ki so se v zgodnji Cerkvi udeleževali tedenske evharistije, izjemoma javni veliki grešniki (umor, prešuštvo, odpad od vere), so pri maši tudi prejemali obhajilo. Ohranjeno je poročilo o mučencih iz Abitinije v Severni Afriki iz leta 304, ki so jih vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije), ki je bila v rimskem cesarstvu prepovedana. Gospodarju so zasliševalci očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje “svetih skrivnosti”. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti!« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši. Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali nedeljsko mašo, ki je vključevala seveda tudi sv. obhajilo. Tako nam prav mučenci sporočajo, da brez obhajila ne bi kot kristjani mogli preživeti.
Skozi zgodovino se je prejemanje obhajila zelo spreminjalo, predvsem po milanskem ediktu leta 313. Postopno je Evropa postala zakramentalizirana, kar pomeni, da so prebivalci bili večinoma krščeni, žal pogosto vse do danes premalo ‘evangelizirani’, premalo poučeni o evangeliju in krščanskih skrivnosti, kar je pozneje prispevalo k vse redkejšemu prejemanju obhajila celo po samostanih. Velika svetnica sv. Klara Asiška je v svojem Vodilu za sestre klarise, ki ga je potrdil papež Inocenc IV. leta 1253, zapisala: »Sestre naj prejmejo obhajilo sedemkrat na leto, to je na božič, na veliki četrtek, na veliko noč, na binkošti, na Marijino vnebovzetje, na praznik sv. Frančiška in na praznik vseh svetnikov.« Ta zapis za redovnice klarise je odsev takratnega časa. Zaradi pomanjkljivega pojmovanja sv. maše (evharistije) in posledično opuščanja obhajila je Cerkev določila, kar po Zakoniku cerkvenega prava še danes velja, da je vsak vernik dolžan “vsaj enkrat na leto”, v velikonočnem času, prejeti obhajilo (ZCP kan. 920). V času janzenizma so po številu spovedancev večkrat celo določali število obhajancev, saj so ponekod po spovedi pristopali samo enkrat k obhajilu.
Že pred dvesto leti (nekateri že prej) so svetniki in teologi začeli ponovno poudarjati obhajilo kot del evharistije (maše). Pred dobrimi sto leti pa je papež sv. Pij X. uradno, v duhu zgodnje Cerkve, priporočal pogostno sv. obhajilo. Po papežu Piju X. je k rednemu obhajilu pri sveti maši veliko prispevalo predvsem liturgično gibanje. Prav liturgično gibanje in odkrivanje spisov cerkvenih očetov je močno poseglo na dogajanje na 2. vatikanskem koncilu, ki je izdal kot prvi koncilski dokument prav liturgično konstitucijo o sv. bogoslužju in v njej na najvišji ravni poudaril, da obhajilo spada k evharistiji.
Duhovnik, ki pri pogrebni maši ni obhajal vernikov laikov to dobro ve, najbrž pa je lahko občutil stisko zaradi pomanjkljivega sodelovanja pogrebcev med sv. mašo, kjer so bili navzoči lahko zelo oddaljeni kristjani, morda pa celo nekrščeni pokojnikovi znanci in prijatelji. Najbrž se je zavedal, da pripada “sveto svetim”, kot reče duhovnik pred obhajilom v vzhodnem mašnem bogoslužju, kar pomeni, da je obhajilo (sveto) za tiste, ki živijo s Cerkvijo in jih apostol Pavel imenuje “sveti”. Najbrž pa ni našel pravega izraza, da bi to jasno, na kratko, razumljivo, spoštljivo in ne žaljivo povedal. Zaradi tega problema, predvsem pri pogrebnih mašah v mestih, so duhovniki, predvsem če niso poznali ne umrlega in ne poznajo njegovih sorodnikov ter drugih pogrebcev, pogosto v stiski, kako naj na najprimernejši način izrečejo sporočilo “sveto svetim”, oz. “obhajilo tistim, ki so nanj pripravljeni”, krščenim, uvedenim v skrivnosti vere, tistim, ki se trudijo živeti po evangeliju. V podobnem primeru nekateri duhovniki rečejo: »K obhajilu vabim tiste, ki tudi sicer obiskujete nedeljsko mašo in prejemate obhajilo, drugi pa lahko med obhajanjem v tihoti pomislite na pokojnega, se mu za njegovo dobroto zahvaljujete, zanj molite in ga izročate božjemu usmiljenju in odpuščajoči božji ljubezni. Lahko mu tudi zaželite, da bi stopil v dan, ki ne pozna noči in da bi mu svetila luč, ki nikoli ne ugasne ter mu zaželite večni ‘pokoj’, kar pomeni večni ‘mir’.«
Spoštovana gospa Tadeja, vaše vprašanje je potrdilo, da današnja Cerkev potrebuje novo evangelizacijo, ki bo pomagala k poglobljenemu krščanstvu in tudi poglobljen odnos do prejemanja zakramentov, tudi evharistije.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 1, str 63-64.