Teta Mici živi na robu gozda v stari hiši – ona pravi “utrujeni kot je sama”. V njej so živeli številni rodovi. Razpokani zidovi, železni križi v oknih, zarjavelo orodje v shrambi in kredenca brez šip vedo, kaj je čas. Kot je za tiste nekoč, čas teče tudi zanjo, ki skoraj ne more več hoditi. Daleč je do soseda, vsak dan bolj daleč, se ji zdi, in pot je vedno bolj razrita in strma, se ji zdi. Okrog sebe ima ljudi dobre volje, a večinoma je sama. Ob nedeljah jo pridejo ta mladi iskat z avtomobilom in jo peljejo k maši. To je zanjo res Gospodov dan.
Ko je sama, si krajša čas z molitvijo. Če je vreme lepo, sedi s svojo muco na soncu pred hišo. Če pa je slabo, sedita v izbi in teta Mici moli. Premišljuje skrivnosti rožnega venca. Pogosto ji misli uidejo v spomine ...
Ki si ga, Devica, od Svetega Duha spočela ... Ja, Marija je rekla: “Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.” To ponavljamo vsak dan pri angelskem češčenju ... Če Marija tega ne bi rekla, premišljuje teta Mici, si ne predstavljam ... Misli ji poletijo v preteklost, ko je rekla ‘da’ svojemu Lojzetu. Če njega in družine ne bi bilo, bi bila zdaj še bolj sama. Skupno pot sta začela z Božjim blagoslovom. Velikokrat je kar otipljivo čutila, kako Vsemogočni pomaga. Ja, bile so tudi težave, pa se nismo kar ločili. Kdo pa nima križa v tej solzni dolini?
Ki si ga, Devica, v obiskanju Elizabete nosila ... Mlada mati Marija je bila vesela, ko je Božje Dete raslo pod njenim srcem. Božji poslanec ji je povedal, da tudi njena sorodnica Elizabeta pričakuje otroka, čeprav je že zelo stara. Brž se je odpravila k njej na obisk in da ji pomaga. Dobra žena je bila vsa iz sebe, ko jo je zagledala. Po skrivnostnem navdihu je spoznala, koga nosi Marija, in je vzkliknila: «Blagoslovljena ti med ženami in blagoslovljen sad tvojega telesa!« Kako sem se jaz razveselila prvih gibov mojih petih otrok pod svojim srcem! Veselila sva se oba z mojim Lojzetom. Bog mu daj večni pokoj, dober mož in oče je bil. Najini otroci vsi lepo živijo, hvala Bogu ...
Ki so ga, Devica, rodila ... Devica in Mati Marija, tvoj nazareški ‘da’ je dozorel v Betlehemu. Rodila si Odrešenika sveta. Z Jožefom sta bila v skrbeh. Rodila si v hlevu. Kralj, rojen v hlevu ... Hvala Bogu, za naše mlade mamice je lepo poskrbljeno. Jaz sem vse svoje otroke rodila doma. Babica Jolanda se je vedno pravi čas pripeljala z mopedom sem gor na naš hrib. Bila je dobra ženska. OB vsaki uri je šla na pot, ob vsakem vremenu, pri vseh svojih težavah z zdravjem. Bog jo z veseljem sprejel v nebesa, ko je pomagala tolikim Božjim otrokom priti na ta svet ...
Ki si ga, Devica, v templju darovala ... Marija tudi jaz sem vseh svojih pet darovala Gospodu še preden so se rodili. Izročila sem jih v Božje varstvo ... Pa tudi tebi sem jih vedno znova priporočala. In njihovim angelom varuhom. Marija, ti si darovala Jezusa v svetišču, ko je bil še majhen otrok, jaz Bogo vedno znova darujem svoje otroke, ki so že odrasli, z njimi pa darujem in Bogu izročam svoje vnuke. Trinajst jih je že. Najmlajša ima šest let in hodi v prvi razred ... Teta Mici se zazre proti dolini, kjer naj bi stala šola.
Ki si ga, Devica, v templju našla ... Lahko si predstavljam, kako si bila srečna, ko si ga našla ... On ni bil navaden otrok. Ti si to vedela, nisi pa še razumela, da mora že zdaj stopiti na pot, ki mu jo je določil Oče. Skrivnostna so Božja pota. Vsaka mati ve, kako je hudo, če se otrok izgubi. V strahu ga išče in umiri se šele, ko ga najde in stisne na svoje prsi. Še hujša je bolečina, če se otrok izgubi drugače ... Moji so zvesti. Prihajajo k meni, kadar morejo, čeprav živijo daleč. Vsak njihov obisk je, kakor da sem jih znova našla ...
Poljubila je križec na rožnem vencu ter pogledala kvišku. Dobri Bog, hvala ti za ta lepi dan. Tudi jutri bo lepo, nebo na zahodu prav žari. Počasi je vstala in zavzdihnila: »Oh, te stare kosti!« Skupaj z mucko sta šli v hiši. Večerni zvon je oznanjal, da z nočjo prihaja mir v srca dobrih ljudi.
BIZJAK, Pavlina, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 10, str. 55

Ko sem prvo nedeljo v lanskem oktobru stopila v cerkev, so ob velikem rožnem vencu pred Marijinim oltarjem gorele svečke – za vsako zdravamarijo in vsak očenaš ena. Žarele so kot zvezdice na nebu in pozdravljale Marijo na oltarju. Nekaj vernikov je že molilo rožni venec. Prevzela me je ta ubrana pobožnost z občutkom popolne varnosti, nekakšna spokojnost, ki je bila prisotna v naši cerkvi v tej jutranji uri. Najraje bi videla, da bi še kar molili in molili rožni venec.
Začela se je sveta maša in sicer s prelepo pesmijo Kraljica venca rožnega. Mogočno so zadonele orgle, zbor je ubrano pel in vsi smo se pridružili. Od ganjenosti skoraj nisem mogla peti. V očeh so se mi nabrale solze. Pesem poznam že vse življenje, toda tokrat se me je njeno besedilo posebno dotaknilo. Strmela sem v Marijin kip in zdelo se mi je, da je ob našem petju kar oživel, ob svetlobi svečk sem imela občutek, da se Marija smehlja. Kar naenkrat so se mi pred očmi zvrtele slike Marije, preden ji je angel Gabrijel prinesel povabilo, da postane mati učlovečenemu Božjemu Sinu. V duhu sem videla, da je bila Marija čisto navadno dekle, mlada žena, na zunaj enaka drugim vrstnicam v Nazaretu. Njena duša pa je bila najbogatejša, najčistejša, najlepša. Ob srečanju z nebeškim poslancem je iz njenega srca privrela hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Mojo notranjost je preplavilo nešteto novih spoznanj, za katera sem sicer vedela, a nikoli niso bila tako občutena.
Sveta maša se je nadaljevala, jaz pa sem bila v nekem zanosu, kot na nekem drugem, blaženem kraju. Med obhajilom so pevci zapeli meni tako ljubo pesem: Ljubljena slovenska hiša ... Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, zvesto nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Na to pesem me veže prav prisrčen spomin. V družini smo imeli teto, ki se je bližala devetdesetim letom in ni več zapuščala hiše. Ko je bil v naši župniji misijon, smo prosili patra, ki ga je vodil, da pride k nam. Teta je opravila spoved, prejela je sveto obhajilo, misijonski blagoslov in bolniško maziljenje. Ko je pater vstopil v sobo, je z občudovanjem gledal nabožne slike na steni, vmes pa velik lesen rožni venec. Ko ga je zagledal, je sklenil roke in zapel to pesem. Vsi prisotni smo bili ob tem ganjeni in še zdaj se v naši družini radi spominjamo tega lepega dogodka. Ko sem danes slišala pri maši to pesem, mi je prišlo na misel: v koliko hišah sploh še imajo rožni venec na vidnem mestu in ga tudi molijo?
Spominjam se, kako se je v času moje mladosti še slišala iz vsake hiše večerna molitev rožnega venca. Nihče ni skrival, da ga moli, vsem je bilo jasno in čisto normalno, da je treba vsak večer zmoliti rožni venec, kot je treba ves dan delati in zvečer leči k počitku. V tistih časih so pri vsaki hiši, zlasti v zimskih večerih, izdelovali zobotrebce. Da je bilo bolj kratkočasno in niso prehitro zaspali, so se ljudje zbirali skupaj, več v eni hiši. Če je kdo zamujal, si slišal soseda reči v opravičilo: “Niso še odmolili, so se zakasnili pri delu.”
Hvala Bogu, da se je ponekod še ohranila lepa navada, da se vsi vaščani zbirajo v hiši pokojnega sedem ali osem dni in molijo rožni venec. Žal pa se že tudi to vedno bolj opušča. Kakšna škoda, to je bilo še zadnje slovo, darilo sovaščanov za dušo pokojnega, ki je odšel iz njihove srede.
Ko opravljam svoje delo doma na vrtu, v kuhinji, pri pletenju ali šivanju, imam vedno zasedeni obe roki. Da ne molim zdaj pet, zdaj sedem zdravamarij, sem začela moliti tako, da za vsako skrivnost rožnega venca zmolim po eno zdravamarijo in vse, kar spada zraven. Tako se ne motim s štetjem in lepo premišljujem skrivnosti vseh štirih delov rožnega venca. Če delo traja dalj časa, odmolim kar več takih skrajšanih rožnih vencev.
Moja tašča je veliko molila, posebno zadnjih deset let, ko zaradi slepote ni mogla delati niti brati. Večkrat nam je rekla: »Moliti moraš, dokler si zdrav, ko si bolan, težko moliš!« Čez veliko let, ko sem hudo zbolela, sem spoznala, kako prav je imela. Ko je bilo najhuje, niti ene molitvice nisem spravila skupaj, čeprav sem jih sicer dobro znala in vse življenje molila. Šele ko se je zdravje obrnilo na bolje, sem spet lahko vzela v roke rožni venec in rada prebirala jagode s prošnjo za ozdravitev pa tudi v zahvalo za izboljšanje in upanje na najboljše.
Moliti je treba ne samo, kadar kaj prosiš ali ti je hudo, ampak tudi, ko ti srce prekipeva od sreče in veselja, kot je meni lansko prvo nedeljo v oktobru.
Sredi 16. stoletja je krščanski Evropi grozila muslimanska nevarnost, ki so jo predstavljali turški osvajalci. Zaustavljena je bila po zmagi krščanskega ladjevja nad turškim pri Lepantu 7. oktobra 1571. Bolj kot z orožjem je bila dosežena z gorečo molitvijo rožnega venca. Bi se to lahko zgodilo tudi danes? Ne brez molitve, ki je vedno bolj odsotna v naših domovih. Pa tudi zdaj nam grozi prav taka nevarnost kot takrat, le način je drugačen.

Heli, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2018), 45.

Lepo jesensko jutro je bilo. Stopal je skozi sence stoletnih dreves v parku in iskal klop, kjer bi odpočil svoje trudno telo in težke misli. Tako sam se je počutil v tem gaju tišine. Sam s svojimi spomini. Stiskalo ga je grlu, ko se je z omahujočimi rokami prijel za klop na robu zelenice.
Iz misli so ga predramili veseli otroški glasovi, ki so pretrgali gluho tišino parka. Z globokimi požirki je potegnil vino iz steklenice. Ogabni vonj pijače se mu je upiral, a upreti se mu ni mogel. Skozi meglico oči je opazil, da se otroci pomikajo proti njemu. Razveselil se je njihovega bisernega smeha. Skušal jih je priklicati k sebi, toda njegov raskav glas jih je prestrašil, da so se kot jata preplašenih golobov razbežali na vse strani. Le majhna deklica je ostala tam. Z drobcenimi koraki se mu je počasi bližala in ga vprašujoče opazovala. Zagledal se je v ta angelski obraz. Modrina njenih oči ga je spominjala na modrino jasnega neba. Ko je strmeč gledal to podobo nedolžnosti, se je zavedel svoje nemoči in slabosti.
»Kako pa je tebi ime?« jo je naposled vprašal.
»Maja sem.«
Dekletce je stopilo bližje. Z eno roko je nekako izgubljeno opletalo okoli sebe, v drugi pa je stiskalo šopek jesenskega cvetja.
»Maja, vidim, da imaš rada cvetje,« se je spet oglasil.
»Zelo rada.«
»Za koga pa si nabrala te rožice?«
»Za mamico. Če je moja mamica žalostna, ji prinesem cvetlice in se razveseli.«
Od ganjenosti sta mu kar sami od sebe spolzeli po raskavem licu solzi. Deklica je to opazila in se mu sočutno približala.
»Stric, aʼ si tudi ti žalosten?« ga je vprašala.
Ni odgovoril.
Deklica iz svojega šopka izbrala najlepši cvet in mu ga podala: »Stric, vzemi ta cvet, da boš tudi ti bolj vesel,« je rekla in stekla za drugimi otroki.
Nasmehnil se je. Tako kot že dolgo ne. Precej časa je obsedel na tisti klopi in molče strmel v cvet.
Naenkrat se mu je zazdelo, da sliši glas, ki ga je nezadržno vabil. Bil je zvon bližnje cerkve. Počasi je odrinil težka vrata in vstopil v svetišče. Počutil se je kot izgubljeni sin v objemu svojega očeta, ki se po mnogih letih brezciljnega tavanja vrača v varno naročje doma.
Ko se je bližal oltarju, mu je bilo pri srcu toplo. Ustavil se je pred Križanim in se zagledal v njegove rane. Vanje je položil breme svojih blodenj. Pred njim je bil mir, pravi mir, ki ga svet ne more dati.
Ko je pred mrakom odhajal iz cerkve, se je še enkrat ozrl proti Križanemu in dejal: »Hvala ti. Hvala za vse.«
Pred njim je bila negotova jesenska noč, toda ni čutil strahu. Poln notranjega miru je z zaupanjem stopal po poti. Tisti drobni jesenski cvet je pustil na klopi v cerkvi.

J. Levstik, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2023), 83.

Spoštovani. Potrebovala bi samo eno razlago. Kdaj, oz. kateri dogodki morajo nastopiti, da lahko rečemo, da si razdrl zakon, oz. da ga nisi.

Vnaprej hvala za odgovor in še naprej tako uspešno snovanje in ustvarjanje tega mesečnika, ki nam je v tistih časih ... bila edina revija in prebujala v nas nova spoznanja in vedenja o sebi in okolju. Vse dobro želim!

Mirjam

Zahvaljujem se za vaše pismo in vprašanje. Sprašujete za razloge, da lahko rečemo, da se je zakon razdrl? Sklepam, da vas zanimajo predvsem razlogi za ničnost zakonske zveze. Vprašanje je zelo umestno, saj se vsako leto civilno razveže veliko zakonov. Cerkvena sodišča pa raziskujejo, ali je bil zakon veljavno sklenjen ali ne. Če zakon ni bil veljavno sklenjen, se razglasi njegova ničnost. To pomeni, da sta zakonca prosta in se lahko (ponovno) prvič veljavno poročita.

V Sloveniji se z vprašanjem ničnosti zakonske zveze ukvarjata dve cerkveni sodišči, v Ljubljani in Mariboru. Vsaka nadškofija ima za svojo cerkveno pokrajino svoje sodišče. Tako se verniki, ki spadajo v ljubljansko nadškofijo ali v škofijo Koper in Novo mesto, obračajo na ljubljansko sodišče. Podobno pa se verniki, ki spadajo v mariborsko nadškofijo ali v škofiji Celje in Murska Sobota, obračajo na mariborsko sodišče. Sodniki na obeh sodiščih so strokovnjaki s področja cerkvenega prava in skušajo vernikom v čim krajšem času ogovoriti na zastavljena vprašanja.

Ničnost zakonske zveze pomeni, da cerkveni zakon nikoli ni bil veljavno sklenjen in je torej ničen. Razlogov za ničnost zakonske zveze je zelo veliko. Veliko zakonov je ničnih zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo prisiljen v zakon, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev, nepričakovana nosečnost, včasih pa tudi kakšen župnik, ker v župniji noče imeti ljudi, ki kar tako skupaj živijo. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev ali pa oba zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel. Nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko. Naštel sem najbolj izzivalne. Če vas zanimajo še drugi razlogi, potem vam svetujem, da si priskrbite kakšno strokovno knjigo, kjer so vsi ničnostni razlogi natančno opisani. V zvezi s tem vam priporočam knjigo Izgubljeni prstan, ki je pred kratkim izšla pri Slomškovi založbi.

Kot sem že zapisal, ničnost zakona pomeni, da zakon nikoli ni bil veljavno sklenjen. Tako sodbo morata dati dve sodišči. Zakonec, ki prosi cerkvenega sodnika za pomoč pri ugotavljanju ničnosti zakona, dobi tudi natančna navodila, kako se vodi cerkveni postopek. Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko pa se postopek začne, potem tudi postopek na dveh sodiščih traja eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakonca. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci običajno niso klicani za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.

Civilno razvezani verniki so, kljub razpadu zakonske zveze, še naprej člani oltarnega občestva. Cerkev jih vabi, naj zvesto obiskujejo sveto mašo, molijo in delajo dobra dela. So polnopravni člani Cerkve in jih zaradi civilne ločitve ne zadene nobena cerkvena kazen. Če niso sklenili nove civilne poroke in z nikomer ne živijo na način zakona, lahko še naprej prejemajo vse zakramente, še posebej spoved in obhajilo. Prav tako lahko opravljajo najrazličnejše cerkvene službe (so ključarji ali člani župnijskega pastoralnega sveta). Duhovniki naj bi imeli za take vernike posebno skrb. Pomagali naj bi jim z dobrimi nasveti, še posebej takrat, ko se odločajo za novo zakonsko zvezo.

SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 10, str. 72-73.

Oktober velja za mesec rožnega venca. To priljubljeno molitev je pri svojih prikazovanjih v Lurdu in Fatimi priporočala Marija, ki je imela v rokah rožni venec in je molila skupaj z Bernardko in fatimskimi pastirčki. Torej je ‘potrdila’ to molitveno ‘orodje’. (Ludvik)
Rožni venec, kakršnega danes poznamo katoličani, je sestavljen iz štirih delov: veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnosti. Vsaka od njih ima 5 očenašev in 50 zdravamarij. Za štetje le-teh služijo jagode iz lesa, raznih rastlinskih zrn, stekla, biserov ali iz plastičnih snovi, nanizane na vrvici ali verižici. Temu ‘orodju’ pravimo rožni venec, po starem tudi molek, paternošter. Navadno ima rožni venec 4 debelejše jagode za očenaše in 50 drobnejših za zdravamarije. Tam, kjer se molek sklene, je ponavadi spet s svetinjico, od te pa je podaljšek z 2 debelejšima jagodama za uvodna očenaša in 3 drobnejše za napoved prošenj (molitvenih namenov). Na koncu je obešen križ. ki pove, da je v središču molivčeve pozornosti Kristus in njegovo odrešilno delo s sodelovanjem njegove in naše Matere Marije. Danes so v rabi tudi rožni venci-naprstniki z desetimi jagodami in križem ali svetinjico. Nekdaj so bili po naših domovih na vidnem mestu veliki družinski rožni venci z obrabljenimi lesenimi jagodami.

S. Čuk, Na kratko, v: Ognjišče 10 (2016), 49.

KRŠČANSKA SPOLNOST (Mt 19,9–11)
Zakonska zveza v zvestobi, neločljiva je tako »drugačna« glede na nagon, da jo celo apostoli s težavo sprejmejo. Tako kot je »drugačen« spolni odnos, ki naj bi ga živeli samo v zakonski zvezi. Toda ta način življenja se ne oznanja kot »drugačen« in vzvišen, kot Božji dar ter dosegljiv po svobodni in zreli odločitvi za zvestobo in s stalno sublimacijo nagona. Prikazujejo ga kot odpoved grešni spolnosti, ki sicer velja za bolj svobodno in bogatejšo. Mladostniki se tako ob prvih nagonskih spolnih izkušnjah, usmerjenih v iskanje čutnih in čustvenih doživetij, čutijo obsojene in izključene iz Cerkve. Nehajo hoditi k spovedi in obhajilu ter se prepuščajo »naravni« spolnosti, ki jim pomeni osvoboditev v primerjavi s krščansko spolnostjo, sestavljeno iz samih »ne«. In tisti, ki se cerkveno poročijo, se redkokdaj zavedajo, da njihova izbira ni nič manj pogumna kakor ljubezen do sovražnikov. Kakšna škoda!

TEMPELJ SVETEGA DUHA (1 Kor 6,19-20)
»Sem lahko daš poljub, tja ne. Tu se smeš dotakniti, tam ne. Ta del telesa smeš kazati, onega drugega ne. Do tu smeš gledati, nižje pa ne. Krilo mora segati vsaj do sem, krajše ne sme biti. Izrez pri obleki ne sme segati globlje kakor do sem.« – To je morala centimetrskega traku in lekarniške tehtnice, zaradi katere še nikoli srce ni nikomur prepevalo od veselja. To je morala, ki duši, vzbuja negotovost, občutke krivde. Vodi v smešno pretvarjanje in kompromise. – Kako je treba ravnati s svojim telesom in s telesom drugih? – Apostol Pavel pomete z vsemi centimetri in tehtnicami: »Vaše telo je tempelj Svetega Duha.« – Vsakokrat, ko si postavljamo vprašanje glede obleke, ličenja, kretenj, odnosa do svojega telesa ali telesa drugih, si moramo priklicati v glavo in srce Pavlove besede. – Prisluhnimo jim s popolno iskrenostjo, brez samoobrambnih izgovorov in popačenja. – In prišli bomo do takih dejanj in drž, s katerimi bomo poveličevali Boga s svojim telesom.

STRAH IN SPOŠTOVANJE (2 Mz 3,5)
Bog je dober oče. Vendar ostaja Bog. Ni kakor tisti starši, ki hočejo postati prijatelji svojih otrok in zato nehajo biti starši. Bog je »nekdo drug« kakor mi. Pred njim moramo gojiti in pomnožiti do neskončnosti tisto čutenje strahu in občudovanja, ki nas prevzame pred nečem, kar je s svojo veličino nad nami: pred kakšnim slapom, visoko goro, morsko širjavo ... To občutje strahu in občudovanja je zdravilno: ohranja nas v resničnosti in pripomore k zavedanju, da smo ustvarjena bitja. Za vzgojo k strahospoštovanju do Boga je Stara zaveza zahtevala spoštovanje svetih krajev, templja. Nova zaveza nam je razodela, da je pravi tempelj Boga človekovo telo, človeška oseba. – Vsakemu človeku – moškemu ali ženski, otroku ali ostarelemu, zdravemu ali bolnemu, bogatemu ali revnemu, belcu ali črncu, izobraženemu ali nevednemu – se moramo približati s spoštovanjem in strahom, ki so ga v svetopisemskih časih ljudje čutili do templja. – Vsakokrat, ko srečamo kakšnega človeka, nas Bog opominja: »Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja.« – Gorje, če se šalimo z Bogom in z njegovim templjem!

USMILJENJE DO OČETA (Sir 3,12-14)
Govori Sveto pismo resnico? Dobro je, da si postavimo to vprašanje, ker moramo biti verni, ne lahkoverni. Kako ugotovimo, ali Sveto pismo govori resnico? Eden od načinov je, da gremo in pogledamo, ali se to, kar obljublja, uresničuje. Moje osebne izkušnje so mi to večkrat potrdile. In izsledek? Da, Sveto pismo govori resnico! – Vsi vemo, kako težek problem so danes ostareli, ki ne morejo več sami skrbeti zase. Poznam številne družine, ki so dobesedno čisto iztirjene zaradi ostarelega člana, ki leže v posteljo in v njej vegetira leta in leta. – Resnično! Družine, ki so, čeprav z nečloveškimi napori in žrtvami, pomagale ostarelemu očetu ali materi, Bog res blagoslavlja. – Tiste družine pa, ki so spakirale in spravile od hiše ostarelega člana ali ga prisilile, da je prosil Boga, naj mu da umreti, da ne bi delal nadloge, so potem doletele mnoge nadloge. – In če je šlo za denar, jim ni prinesel zadovoljstva. – Bog ne plačuje ob sobotah, toda ko gre za ostarele in majhne otroke, nekaj akontacije le da.

VERA IZ POSLUŠANJA (3 Jn 1,4)
Še pred nekaj leti se je zdelo, da je zelo lahko vzgajati otroke v veri. Zadoščala je avtoriteta: »Zmoli to in to molitev! Pojdi k maši! Pojdi k spovedi!« – V resnici to ni bila vzgoja za vero, temveč vcepljanje navad. Saj se je ta vera sesula skupaj z navadami. – Danes starši tvegajo in ne naredijo nič več za to, da bi občutili veliko veselje, ki ga je občutil apostol Janez – in ga občuti vsak starš – ko bi videli, da gredo otroci po njihovih stopinjah. – Odpovejo se mu in vzdihujejo: »Kaj pa naj naredim? Nočejo poslušati, delajo, kar se jim zdi.« – Tudi za starše je to čas, da se »vzgajajo« v veri. – Vere ni mogoče vsiliti ne presaditi, ker vera otrok ne more biti enaka veri staršev. Vera je osebni odnos s Kristusom. In osebni odnosi so edinstveni in neponovljivi. – Vero je treba spodbujati, pripravljati, vsejati in ji pomagati, da raste. – Kako? Z oznanjevanjem. – Pustimo ob strani avtoriteto, starši se morajo naučiti govoriti otrokom o Jezusu. – Rekli boste: »Z deli in s pričevanjem.« – To ni dovolj! Potrebne so tudi besede. Kajti vera se rodi iz poslušanja (prim. Pismo Rimljanom 10,17).

VZGOJA S PRISIILO (Prg 13,24)
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so nekateri ameriški pedagogi v svojih teorijah zagovarjali odpravo vsake »prisile« pri vzgoji otrok. Pozneje so svojo zmoto vsi obžalovali. – Ta teorija je povzročila pravo katastrofo med starši, učitelji in vzgojitelji vseh vrst. – V resnici so kaj kmalu spoznali, da brez »palice« otroci nikoli ne postanejo odrasli. – Spremeniti pa se ni bilo lahko. – Zaradi novih razmer v družinskem življenju, s starši in otroki »tujci v hiši«, je bilo najlažje neprestano samo prikimavati, da bi se izognili neprijetnim resnim pogovorom in popadkom jeze. – Nujno je – čeprav bo kakšna psihologinja trdila nasprotno, s plehkim govorjenjem pa se ji bo pridružila še kakšna televizijska voditeljica – da se povrnemo k »palici«. – Ne govorimo o fizični nasilnosti, to je treba posebej poudariti; nasilja, okrutnega in sramotnega, imamo že več kot dovolj, pač pa o tem, da znamo otroke postaviti pred nedvoumne in odločne ne. – Brez te mejne črte otroci ne odrastejo in postanejo negotovi, ker se ne prerekajo, ne kritizirajo, se ne borijo, ne dosegajo s trudom svojih ciljev ter se ne naučijo izbirati in se odločati. – Nujno potrebno pa je naslednje opozorilo: nikoli ne smemo reči ne, če ta ne nima v sebi in v njem ni mogoče videti kakšnega večjega da.

NESMISELNO GOVORJENJE (Prg 18,7)
V dobi televizije se zdi ta svetopisemski pregovor nekaj, kar spada v arheološki muzej. – V pogovornih oddajah, intervjujih, pa tudi v televizijskih dnevnikih doseže uspeh in povečuje gledanost tisti, ki strelja največje kozle, ki govori nesmiselne, nezaslišane in nikoli slišane stvari, ki vzbujajo začudenje. – Danes pride na svoj račun tisti, ki govori samo zato, da odpira usta, tisti, ki reče to, kar misli, ne da bi mislil na to, kar reče. – »Papež hoče, da mladi umirajo, ker prepoveduje kondome.« – »Dva homoseksualca tvorita boljšo družino kakor moški in ženska.« – »Velik dosežek znanosti je, da lahko rodi ženska pri šestdesetih.« – »Posojanje maternice ni nič spornega.« – »Kdor zahteva splav, zagovarja življenje.« – »Izmenjavati si zakonske žene in može koristi zakonski ljubezni« ... – Sliši se vsemogoče, vse do skrajne neumnosti: »Kaj pa je v tem slabega?« – In tistega, ki poskuša ponižno ugovarjati, utišajo kot nestrpnega, nazadnjaškega, pobožnjaka. Sveto pismo ostaja na strani tistega, ki ne reče tega, kar misli, ampak premisli to, kar reče. – Blago norcev se svetlika in mika ušesa, možgane pa napolni s plesnijo.

LAČEN SEM BIL... (Mt 25,35)
Če se moram peljati z vlakom v Benetke, mi nič ne koristi vozovnica za Dunaj. – Če moram delati izpit iz matematike, mi nič ne koristi, da zelo dobro znam geografijo. Če ne morem hoditi bos, nič ne pomaga, da nataknem rokavice. – Jezus je določil pravila, pogoje, da pridemo v kraljestvo njegovega Očeta: »Lačen sem bil, žejen sem bil, tujec sem bil, nag sem bil, bolan sem bil, v ječi sem bil ... in ste mi pomagali.« – Vse drugo ne odpre vrat Božjega kraljestva. – »Kaj pa molitve? In maše? In zakramenti? In procesije? In romanja? In verouk? In večerna srečanja bibličnih skupin? In poletni tabori? In duhovne vaje? In post? In življenje v samostanu? In odpoved poroki in lastni družini? In odkrivanje čudežev in svetniških ljudi?« – Ne pomagajo, da pridemo v Božje kraljestvo. – Molitve, maše, zakramenti torej ne pomagajo? – Pomagajo nam, da imamo moč in vidimo Jezusa v tistem, ki je lačen, tistem, ki je žejen, tistem, ki je nag, tistem, ki je bolan, tistem, ki je tujec, tistem, ki je v ječi, in mu pomagamo.

NA SODNI DAN ... (Mt 25,37)
Zelo lepo bo na sodni dan stati v kakšnem kotičku, mogoče skriti za prestolom, in uživati ob presenečenjih. Kako zanimivo! – Poglej! Tam gredo papeži, škofje, duhovniki, menihi, redovniki, redovnice, dejavni kristjani, pobožni možje in žene. Prihajajo ponosno vzravnani in samozavestni: »Presneto, če mi ne bomo prišli not, kdo pa bo sploh prišel? Molili smo, maševali, pridigali, odpovedali smo se radostim življenja. Če mi ne bomo mogli not ...« – Pa ne morejo: »Proč izpred mene!« – »Ampak kako? Ampak mi ...« – »Proč izpred mene! Ven!« – Z druge strani nebes prihajajo neverni in grešniki vseh vrst. – Potrti so in malodušni: »Kar misli si! Če ni dovolil vstopiti onim tam ...« – Pa jim dovoli: »Pridite! Vstopite!« – »Smemo vstopiti? Ampak ali je to šala ali pa ...?« – »Vstopite! Kajti lačen sem bil in ...« – Religija, ki bi si jo izmislil človek, nam ne bi dala takšne strani. Religije, ki so si jih izmislili ljudje, so brez presenečenj; privrženci so mirni, živijo z občutkom gotovosti. – Toda religije, ki si jih je izmislil človek, ne odpirajo vrat Božjega kraljestva.

VSTOPNICA ZA NEBESA (Iz 58,7)
Gospod Jezus, kako rad bi videl obraz človeka, ki stopi pred tebe, prepričan, da bo lahko prišel v nebesa, ker je ob petkih jedel ribe, pa mu ti rečeš: »Ne. Moral bi jesti meso in deliti svoj obrok s sestradanim bratom.« Gospod Jezus, kako rad bi videl oči človeka, ki stopi pred tebe suh in izčrpan, ker se je toliko postil, pa mu ti rečeš: »Ne. Svoje moči bi moral porabiti v socialnem in političnem delu za pravičnejšo družbo.« – Gospod Jezus, – kako rad bi slišal jecljanje človeka, – ki stopi pred tebe – s polnimi torbami molitev, pa mu ti rečeš: »Ne. Ne vidim zavzemanja za lepši svet. V katero torbo si ga spravil?« – Jezus, pomagaj mi! Nočem videti sebe s takšnim obrazom, s takšnimi očmi in slišati svojega jecljanja.

Čuk, Marko. (Korak v globino), Ognjišče (10) 2005, str. 96 (ob izidu knjige Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009).

Na srečanju so se zbrali nekdanji učenci cerkvene šole, ki so jo vodili redovniki. Starejši redovnik se je znašel v krogu svojih nekdanjih učencev, katerih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno jim je prisluhnil, ko so drug za drugim pripovedovali o sebi. Prvi je bil arhitekt, ki je naredil načrte za vrsto javnih zgradb, tudi za dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Tretji je bil vodja reklamnega oddelka velikega podjetja, ki je imelo poslovalnice v številnih državah. Naslednji je bil uspešen kmetovalec, eden visok cerkveni dostojanstvenik, nekdo pa ravnatelj ugledne šole.
Stari redovnik je z zanimanjem poslušal, kaj vse so dosegli. Očitno ni bilo med njimi nikogar, ki ne bi v življenju uspel.
Ob poslušanju pripovedi nekdanjih gojencev se je zadovoljno smehljal ter jim čestital za njihove uspehe. Potem pa jih je prijazno vprašal: »Sedaj mi pa povejte, kaj ste naredili iz samih sebe?«
Sledila je dolga tišina. Zelo zgovorni so bili, ko so govorili o svojih dosežkih. Ob poklicnih uspehih so zanemarili osebno življenje. Tako so se trudili za učinkovitost, da niso imeli časa za osebno, kaj šele duhovno rast. Zanemarjali so odnos do ljudi in do Boga.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2021), 23.
knjiga: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 77.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.