(ob obletnici)  "Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano... Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino," je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. "Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti," je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II. Ob teh dveh obletnicah je mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger razglasil Slomškovo leto; pobudo je sprejela tudi Slovenska škofovska konferenca. V tem letu se vrstijo razna dogajanja, posvečena prvemu slovenskemu blaženemu. Državna proslava Slomškovega leta je bila 3. septembra 2009 v veliki dvorani SNG Maribor, osrednje vseslovensko Slomškovo slavje pa 26. septembra 2009 opoldne na nogometnem stadionu v Mariboru.

Prva, druga in tretja ustanovitev lavantinske škofije

Po razmejitvi za časa cesarja Karla Velikega leta 811 je slovensko ozemlje severno od Drave pripadlo salzburškemu nadškofu. Salzburški nadškofje so na svojem ozemlju ustanavljali podložne škofije. Tako je nadškof Eberhard II. leta 1228 ustanovil škofijo s sedežem v kraju Št. Andraž v Labotski dolini na Koroškem, nemško St. Andra im Lavanttal, in po tej dolini je nova škofija dobila ime - lavantinska. Za njen rojstni dan velja 10. maj 1228, ko je nadškof Eberhard II. s pristankom papeža Honorija III. izdal listino o ustanovitvi. Istega dne je bil imenovan tudi prvi škof Ulrik I. (1228-1257). Po obsegu je bila nova škofija bolj podobna malo večji dekaniji. Od njenega prvotnega ozemlja je danes v mariborski nadškofiji samo predel od Dravograda do Radelj. Med lavantinskimi škofi v prvi dobi izstopa Jurij Stobej (1584-1619) kot voditelj katoliške obnove po protestantizmu v sodelovanju z ljubljanskim škofom Tomažem Hrenom in sekovskim škofom Martinom Brennerjem.

Avstrijski cesar Jožef II. (1780-1790) je želel meje škofij izenačiti z deželnimi mejami, vendar tega ravno pri lavantinski škofiji ni mogel dosledno izvajati. S preurejanjem škofijskih meja so začeli leta 1785. Lavantinska škofija je poleg celjskega okrožja dobila še velikovško na Koroškem. Ta sprememba škofijskih meja pomeni važen mejnik v zgodovini lavantinske škofije. Iz majhne škofije, v kateri so bili večinoma verniki nemške narodnosti, je postala sedaj pretežno slovenska škofija, zato lahko govorimo o njeni drugi ustanovitvi, saj je od njenega prvotnega ozemlja ostal samo še predel od Št. Andraža do Dravograda, vse drugo ozemlje pa je bilo novo. Škofijski sedež pa je ostal še vedno pri Št. Andražu, na skrajnem severnem robu škofije. Vprašanje ponovne razmejitve škofije in prenosa sedeža bolj v osrčje škofije je sprožil že lavantinski škof Leopold Firmian (1800-1822). Za nov sedež škofije so poleg Maribora predlagali še Ptuj in Celje, ki sta bila sedeža škofije v prvih krščanskih stoletjih, in Slovensko Bistrico.

Njegova prizadevanja je nadaljeval škof Slomšek, ki vodstvo škofije sprejel 19. julija 1846. Maja 1850 so ga verniki in duhovniki sekovske škofije prosili, da bi se smeli vključiti v njegovo škofijo. Slomšek se je o tej zadevi posvetoval s salzburškim nadškofom in leta 1853 sta državnim oblastnikom predložila spomenico o preureditvi lavantinske škofije. Lavantinska škofija je 1. junija 1859 odstopila krški škofiji velikovško okrožje na Koroškem. Škofijske meje so se poslej na Koroškem ujemale z mejami koroške dežele vse do konca prve svetovne vojne. Sekovska škofija pa je istega leta 1. septembra odstopila lavantinski škofiji župnije mariborskega okrožja. S tem dejanjem je bil rešen slovenstvu ves levi dravski breg z okoli 200.000 Slovenci, v ostalih župnijah sekovske škofije pa je kakih 30.000 Slovencev ostalo prepuščenih načrtni germanizaciji. Po tej temeljiti preureditvi škofijskih meja bi lahko govorili o tretji ustanovitvi lavantinske škofije.

Zgodovinska prestavitev škofijskega sedeža

Največje in najpomembnejše delo svetniškega škofa Antona Martina Slomška je bila prestavitev škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labotski dolini v Maribor. Kako je ta potekala, povzemam po zapisu dr. Franca Kovačiča v njegovi Zgodovini Lavantinske škofije (Maribor 1928).

Državna oblast je na prestavitev škofijskega sedeža pristala 26. oktobra 1856. Odobreni predlog so poslali v Rim, ki ga je Slomšek pospremil z dopisom, kakšne načrte ima predvsem glede vzgoje in izobraževanja novih duhovnikov. Papež Pij IX, je podpisal svoj pristanek 20. maja 1857. Papeški odlok je določal, naj škofija ohrani staro ime in svojega dosedanjega patrona, apostola Andreja. Slomšek se je s posebnim pastirskim pismom poslovil od Št. Andraža oziroma tamkajšnjih vernikov, ki so se poslej priključili krški (celovški) škofiji. Selitev iz Št. Andraža v Maribor se je pričela spomladi 1859. Vse selitvene stroške je prevzel Slomšek sam. Večino premičnin so naložili na splave in jih po Dravi pripeljali v Maribor. Žito so spravili v sode, da bi se ne zmočilo, če bi se zgodila kaka nesreča. Spise, knjige in druge dragocenosti pa so prepeljali na vozovih. Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 1859, se je Slomšek poslovil od šentandraške stolnice, kjer so nad 600 let vladali lavantinski škofje. Naslednji dan se je Slomšek odpravil proti Mariboru, kamor je prišel na tiho 19. avgusta. Veselejši kot slovo s Koroške je bil sprejem v Mariboru. Na predvečer angelske nedelje, 3. septembra, je "novo dobo lavantinske škofije" oznanjalo slovesno zvonjenje po vsej škofiji.

Stolni kapitelj je s škofom opravil slovesne večernice v prenovljeni cerkvi sv. Janeza Krstnika, ki je bila dotlej župnijska cerkev, zdaj pa je postala stolnica. Drugo jutro je škof prisostvoval tihi maši v cerkvi sv. Alojzija in blagoslovil oltarno sliko. Potem se je pomikala dolga procesija po Glavnem trgu proti stolnici. Ko je v stolnici škof zavzel svoj prestol - napravili so mu nov prestol v gotskem slogu, levo in desno sta bila kipa sv. Maksimilijana in sv. Viktorina, škofa antičnih škofij v Celju in na Ptuju - mu je zastopnik duhovnikov izrekel vdanost in pokorščino. Nato je Anton Martin Slomšek, prvi "mariborski" škof, stopil na prižnico in nagovoril zbrano množico. "Prišel sem k vam, da oznanjam čast Bogu in mir ljudem.

Da se tako veliko delo posreči, je potrebno odgovoriti na tri vprašanja: Kaj pričakujete od mene, novega škofa, kaj pričakujem jaz od vas in kaj pričakuje Bog od nas! (...) Na večer svojega življenja sem s kapitljem zapustil lepo deželo in iz ljubezni do vas prišel med vas. Kaj bomo našli pri vas? Vašo ljubezen! In če bomo našli ljubezen, potem smo našli vse, kar lahko pričakuje oče od svojih ljubljenih otrok. Kot vaš nadpastir pričakujem od vas, da boste radi poslušali moj glas, ki vas bo klical pred prižnico, v spovednico, vas vabil pred oltar k obhajilni mizi... Vem, da svojega škofa ne boste zapustili. Saj ne iščem vašega, ampak vas. (...) V slovesnem sprevodu ste me spremili v novo stolnico. Še malo, pa me boste nesli h grobu.

Toda ob koncu sedanjih dni bo napočilo veliko jutro, ko nas bo trobenta vsemogočnega Boga zbudila k novemu življenju, pa tudi klicala k sodbi. Oskrbite, da vas bom mogel tisti dan vse privesti pred vsevednega Sodnika in reči: Vsi so tukaj! Takrat bo res čast Bogu na višavah in mir ljudem!" Naslednjo nedeljo so po vseh župnijah s prižnic brali Slomškovo pozdravno pismo, v katerem primerja škofijo "prelepi vinski gorici".

Slovesnost ustoličenja škofa Slomška v Mariboru se je končala s pontifikalno mašo in zahvalno pesmijo." To poglavje zgodovine lavantinske škofije Kovačič končuje z mislijo: "Ako so tedaj štajerski Slovenci dobili 1859 svojo škofijo, je bil to le čin krščanske pravičnosti, saj se vsem narodom dajejo lastne škofije, v prosvetnem oziru pa je bil to mejnik nove dobe."

Prva Slomškova skrb je bila vzgoja in šolanje novih duhovnikov. Ustanovil je bogoslovne semenišče in Visoko bogoslovno šolo, ki je začela delovati 14. oktobra 1859 in pomeni začetek visokega šolstva v Mariboru. Slomšku je bilo dano le tri leta živeti v Mariboru. Spomladi leta 1862 je romal v Rim; ko se je vračal, je v krogu prijateljev izrazil slutnjo bližnje smrti: "Bil sem v Rimu in sedaj bom umrl." Čeprav so mu moči vidno pešale, je opravljal svoja škofovska opravila. Ko so ga duhovniki prosili, naj si prizanaša, je odgovoril: "Ni potrebno, da bi živel, potrebno pa je, da svoje dolžnosti izpolnim." Ob koncu duhovnih vaj v Rogaški Slatini je duhovnike prosil, naj molijo za tisto dušo, ki se bo od navzočih prva preselila v večnost. In to je bil on sam. Svojo dušo je izročil Bogu 24. septembra 1862 ob devetih zvečer. Pokopali so ga v kapelici mestnega pokopališča. Že takrat je bilo splošno prepričanje, da je umrl svet mož. Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 ustanovil tri nove škofije v Sloveniji ter jim imenoval nove škofe-ordinarije, mariborsko škofijo pa je povzdignil v nadškofijo in metropolijo s sufraganskima škofijama Celje in Murska Sobota (ozemlje obeh je bilo sestavni del dotedanje mariborske škofije), ki skupaj z novo nadškofijo oblikujejo mariborsko cerkveni pokrajino.

Ta zgodovinski dogodek so proslavljali v mariborski stolnici prav na praznik bl. Antona Martina Slomška. Prvi mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger je v svojem zahvalnem govoru dejal: "Hvaležni smo bl. škofu Antonu Martinu Slomšku... Vsi se zavedamo, da brez njegovega dela, ki ga je opravil s prenosom škofijskega sedeža iz Št. Andraža na Koroškem v Maribor, danes ne bi imeli kaj obhajati in slaviti."

Slomškova pot do oltarja

Eden od pogojev, da se postopek razglasitve nekoga za blaženega sploh začne, je, da mora med ljudmi prevladovati mnenje, da je živel svetniško ("v sluhu svetosti"), kar je pri Slomšku obstajalo. Kako ta postopek poteka, je pred Slomškovo razglasitvijo za blaženega lepo obrazložil dr. Marjan Turnšek, sedanji murskosoboški škof, tedanji vicepostulator ("pospeševalec") tega postopka, kot "gost meseca" v Ognjišču aprila 1999. Na osnovi ljudskega mnenja o svetniškem življenju nekoga naj bi se vsa trideset let po njegovi smrti začel formalni postopek za uveljavljanje herojske stopnje krščanskih kreposti pri tem človeku. Proces se ne sme začeti, dokler ne preteče pet let od njegove smrti. Najprej je škofijski del postopka, ko škof ustanovi posebno komisijo v okviru cerkvenega sodišča. Ta zbira in preverja vse podatke ter vse ustno in pisno gradivo o kandidatu. Zasliši tudi vse priče, ki so še žive in so kandidata poznale. Zato je dobro, da se postopek začne vsaj trideset let po njegovi smrti, ko je še živih nekaj prič, ki bi vedele kaj pomembnega o njegovem življenju.

Če se postopek začne kasneje kot po tridesetih letih, pride v zgodovinsko sekcijo, kar pomeni, da je potrebno življenje in delo kandidata raziskovati z zgodovinsko metodo, kar terja dolgo in naporno delo. Treba je pregledati vse, kar je kandidat napisal, in vse, kar se je pisalo o njem, ter spremljati "sluh svetosti", ki je živ med ljudmi. Ko škofijska komisija zbere vse obstoječe gradivo in na podlagi tega sklene, da se proces nadaljuje, se gradivo prenese v Rim. Tam se začne drugi - apostolski del postopka, ki ga vodi Kongregacija za svetnike. Ta izpelje več postopkov, s katerimi mora dokazati. da gre za herojsko stopnjo kreposti, kar pomeni, da je kandidat vse krščanske kreposti živel v nadpovprečni meri, ne samo na običajen način. Dokler proces traja, se kandidata ne sme javno častiti. To bi pomenilo takojšnjo ustavitev procesa. Privatno pa se seveda moremo k njemu zatekati.

Prva prizadevanja, da bi Slomšek dosegel čast oltarja, segajo v začetek 20. stoletja. Ob stoletnici njegovega rojstva je postala zelo glasna zahteva po začetku postopka, vendar se ni še nič premaknilo. Ob petdesetletnici Slomškove smrti (1912) je celo politik Anton Korošec dal pobudo, ki bi se tudi uresničila, če ne bi nastopila prva svetovna vojna. Leta 1925 je skupina duhovnikov naslovila na škofa Andreja Karlina, naj začne s postopkom. Leta 1926 se je res začel škofijski postopek, toda njegovo delo je zavrla druga svetovna vojna. Končal se je v letih po vojni in škof Maksimilijan Držečnik je leta 1962 vse dokumente prenesel v Rim. Kongregacija za svetnike je po dveh letih preverila in potrdila pravilnost škofijskega postopka. Leta 1964 se je začel apostolski postopek, ki ga je zaključil papež Janez Pavel II. 3. julija 1997. Proces je trajal sedemintrideset let, vendar to ni tako dolga doba, saj mnogi procesi trajajo več kot sto let ali cela stoletja. V zadnjem času pa so nekateri postopki precej krajši, kajti gradivo je z novimi mediji obdelati hitreje, zlasti če gre za ljudi, ki so živeli v našem času. 31. julija 1995 so z izkopom ugotovili istovetnost posmrtnih ostankov božjega služabnika Antona Martina Slomška, 7. maja 1996 pa je bila njegova krsta prenesena iz grobnice v križevo kapelo mariborske stolnice in položena pod oltar. 20. junija 1996 je Kongregacija za svetnike potrdila veljavnost postopka o čudežu na Slomškovo priprošnjo. Pot do oltarja se je odprla.

Prvi slovenski blaženi, sad drugega papeževega obiska

Ostalo je še zadnje dejanje: uradna razglasitev škofa Slomška za blaženega. Papež bi to lahko naredil v Rimu, vendar se je odločil, da ta izredni dogodek za Cerkev na Slovenskem potrdi s svojim drugim obiskom pri nas. "Kolikor mi je znano, je papež želel priti na obisk v Slovenijo tudi zaradi tega, ker je imel lep izkušnje ob prvem obisku leta 1996," je povedal Marjan Turnšek. To slovesno dejanje je papež Janez Pavel II. opravil med svojim drugim obiskom pri nas, ki je trajal samo en dan, 19. septembra 1999, a je poveličal stoletja slovenske vernosti: pastir vesoljne Cerkve je za prvega blaženega, državljana nebes, razglasil škofa Antona Martina Slomška. To se je zgodilo na Betnavi pri Mariboru, kjer se je na prostrani planjavi zbralo nad 200.000 vernih ljudi z vseh koncev naše lepe domovine. Ko je pristalo papeževo letalo, se je nebo zjasnilo. Svetega očeta je pozdravil mariborski škof dr. Franc Kramberger, ki hje v svojem nagovoru omenil tudi prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. "S tem dejanjem je v preroškem duhu napisal nov naslov zgodovine slovenskega naroda, psa tudi Cerkve na Slovenskem, posebej še za Slovence na tem geografskem območju. Ohranil nam je vero, dom in rod." Po mašni Slavi je mariborski škof Petrovemu nasledniku izrekel prošnjo za razglasitev Antona Martina Slomška za blaženega in ga na kratko predstavil: "Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1924, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862." Poudaril je Slomškove apostolske vrline ter končal: "Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve." Kot odgovor na škofovo prošnjo je papež Janez Pavel II. slovesno prebral obrazec razglasitve: "Po goreči želji našega brata Franca Krambergerja, mariborskega škofa, mnogih drugih bratov v škofovski službi, mnogih vernikov in potem, ko smo slišali za mnenje Kongregacije za zadeve svetnikov, s svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi Božji služabnik ANTON MARTIN SLOMŠEK odslej imenuje BLAŽENI in se njegov god obhaja na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto štiriindvajsetega septembra. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha." Tedaj so veselo zapeli zvonovi, sveti oče je podeli blagoslov s Slomškovimi relikvijami, nato pa zapel glaqvno mašno prošnjo v čast novemu blaženemu: "O Bog, blaženega Antona Martina si v svoji sveti Cerkvi postavil za škofa, da bi tvoje ljudstvo po Kristusovem zgledu spodbujal k bratski edinosti. Na njegovo priprošnjo nam podeli, da ti bomo vedno služili v svetosti in pravičnosti." V svoji pridigi je papež izrekel spodbudo:

"Predragi bratje in sestre drage Slovenije. Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel spoznati božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno... Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci; kakor on, tudi vi brez oklevanja posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom. Vam, duhovniki, naj bo zgled goreče delavnosti in požrtvovalnosti. Vam, prizadevni laiki, posebno tistim, ki delate v javnih ustanovah, naj bo vzor poštenosti, nepristranskega služenja, pogumnega iskanja pravičnosti in skupne blaginje." Nagovor pred opoldansko molitvijo angelovega češčenja je sveti oče začel z bedami: "Ob koncu tega slovesnega evharističnega slavja se z molitvijo obrnimo na Marijo, ki ji je bil Anton Martin Slomšek vedno zelo vdan,. V letih svojega življenja se je tolikokrat zatekel k njej in nenehno zaupal v njeno materinsko varstvo." Popoldne se je papež v molitvi pomudil na grobu prvega slovenskega blaženega v mariborski stolnici ter zatem nagovoril delegate slovenske sinode, višje redovne predstojnike in bogoslovce ter med drugim dejal: "Ozirajte sem dragi bratje in sestre, na blaženega Slomška, ki je vedno gledal na človeka v danih okoliščinah in je znal videti težave, omejenost in nemoč osebe, kakor tudi njeno veselje, njene možnosti, njena najplemenitejša stremljenja." Poslovil se je z voščilom: "Cerkev v Sloveniji, naj bedi nad teboj in vsako tvojo zamislijo presveta Devica Marija, Mati in Kraljica Slovenije, ki jo tvoje ljudstvo časti z imenom Marija Pomagaj. Zagotavljam ti, ljubljena Cerkev, ki živiš v Sloveniji, zagotavljam vsakemu tvojemu udu kakor tudi vsemu slovenskemu ljudstvu svojo molitev in vas vse in vsakogar iz srca blagoslavljam." Ko so na nebu zasijale prve zvezde, je letalo s papežem, ki nam je ob svojem drugem obisku "podaril" našega prvega blaženega, poletelo proti Večnemu mestu.

(priloga 09_2009)

Tisto poletje sva vse popoldneve preživeli skupaj. Sosedje so imeli veliko dela na kmetiji in s prenovo hiše, zato so me prosili, da čuvam njihovo šestletno Patricijo. Čas sva preganjali z raznimi igrami, ki sem si jih sproti izmišljala. Ko mi je zmanjkalo idej, sem ji pripovedovala pravljice. Če je bilo slabo vreme, sva se usedli za mizo, iz domače knjižnice sem izbrala otroško knjigo in sem ji jo prebirala. Prosila me je, naj jo naučim brati in seštevati. Vprašala sem jo, koliko jabolk je na mizi in začela je šteti: en, dva, tri. V zvezek je pisala črke. Pohvalila sem jo, da je dobra učenka in naj se nič ne boji iti v šolo. Rada je prihajala k meni.
Nekega dne nisem vedela, kaj bi počeli, zato sem se odločila, da greva na sprehod. Živeli smo blizu gozda. Šli sva po ozki stezi in spotoma nabirali jagode in borovnice. Bilo je po dežju, zato je bil zrak svež. Videli sva tudi srne, ki so bežale pred nama. Prelep dan je bil. Poznala sem vsak kotiček gozda, zato sem s seboj vzela žogo, da bi se žogali na jasi ob sosedovem vikendu. Tam se mi je zdelo kot v pravljici, tako blizu pa tako daleč od resničnega sveta. Samo nekaj korakov in bil si na začaranem mestu. Tam je čas tekel drugače. Tja sem hodila, kadar sem se hotela umakniti od vsakdanjosti ali karkoli razmisliti. V klepetu z malo Patricijo sva prišli do jase. Ustavili sva se pred njo in obstali. Začudeno sva se zagledali v rjavo morje. Nisem mogla verjeti svojim očem: jasa je bila polna dežnikaric, gob, ki smo jim po domače rekli marele.
»Patricija, ali veš, kaj je to?«
»Marele.«
Tudi ona je poznala te gobe, ki so vedno rasle po dežju, vendar toliko marel na kupu še nisem videla. Vprašala sem jo, če jih lahko prešteje.
»Ena, dve, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset … ne znam več,« zato sem nadaljevala sama – tja do triinštirideset. Ja, točno triinštirideset dežnikaric sem naštela. Ker se tam nisva mogli igrati, sem se usedla na prag vikenda in ob tla tapkala žogo. Razmišljala sem, kaj bi lahko naredili. Naberiva gobe, odnesiva jih domov in jih bom ‘spanirala’! Utrgala sem dve veliki gobi in ju podala Patriciji, potem pa utrgala še dve zame in odnesli sva jih domov. Pripravila sem jih za očeta in mamo, za Patricijo in zase za popoldansko malico. Kako so bile dobre! Mama me je pohvalila, da tako dobrih še ni jedla. Bila sem ponosna nase in s tem ponosom sem odpeljala Patricijo domov.
Stekla je k dedku in že od daleč vpila: »Marele, marele … na jasi pri vikendu! Klara pekla!« Dedek se je čudil, saj je bil zaverovan v časopis, zato me je vprašal, kaj pripoveduje mala. Povedala sem mu o gobah na jasi in da sem jih nekaj ‘spanirala’ za malico.
Kot vsak dan smo se dogovorili, da naslednji dan Patricija spet pride k meni v varstvo. In naslednji dan je res prišla. Rekla sem ji, da ji najprej preberem pravljico, potem pa stopiva do jase in nabereva nekaj gob za malico. Dopovedovala mi je: dedek pobral gobe, prodal, jedel … vendar se nisem zmenila za to. Mislila sem si: otrok je otrok, ne ve, kaj govori. Sama sem se počutila že skoraj odraslo, saj sem tisto leto zaključila osnovno šolo. Vzela sem košaro za gobe, mama me je opozorila, naj jih naberem samo toliko kot včeraj, da bo ostalo kaj še za druge, in stopili sva proti gozdu. Sproti sva spet zobali jagode in borovnice. Ko sva prišli do jase – pa šok! Dvakrat sem morala pogledati, si pomencati oči, ali vidim prav. Jasa je bila zelena, poteptana, niti ene gobe ni bilo več! Bila sem vsa iz sebe, da mi je košara padla iz rok in sesedla sem se na tla. S Patricijo sva se spogledali in rekla je: »Dedek!« Takrat so mi prišle do možganov njene besede po poti. Dedek je pobral čisto vse gobe. Sedela sem na tleh, trgala travo in jo grizljala. Tako sem se veselila malice, ki bi jo pripravila za družino. Grenkoba, žalost, vsi znani in neznani občutki so me preplavljali. Ni več gob, ni več gob, ni več gob, se mi je bliskalo pred očmi. Sosed, ki sem ga poznala celo svoje življenje, je pobral vse gobe. Za prodajo, so odmevale Patricijine besede. Jedli smo jih, je odzvanjalo nekje. Koliko časa sem pretresena sedela tam na tleh, ne vem. Lahko je bil samo hip, ko je Patricija rekla, da lahko greva k dedku po gobe.
»Otrok moj,« sem jo v obupu objela, »nikamor ne greva. Tukaj bova, dokler ne zrastejo druge gobe,« sem se kruto pošalila. Vedela sem, da teh gob še precej časa ne bo.
Patricija me je nemo opazovala. Morda je opazila moj obup, ne vem, saj je rekla: »Igrajva se!« Tisti dan se nisem mogla. Sedela sem tam in strmela v jaso, kot bi čakala, da zagledam gobe in je to samo privid. Potem sem vstala, z eno roko pograbila košaro, z drugo Patricijo in stopili sva proti domu.
Mama naju je pozdravila že na pragu in vprašala, kje so gobe. »Ni jih več,« sem rekla. Mama je ostala brez besed, tudi v njenih očeh sem zaznala razočaranje. Tisto popoldne sem se le malo ukvarjala s Patricijo, bila sem preveč potrta. Mučila me je misel: Patricijin dedek je pobral vse gobe.
Ko sem jo proti večeru peljala domov, dedka ni bilo. Za mizo v kuhinji je sedela njena mama, pred njo pa velik kup marel. Tistih marel, ki sem se jih tako veselila.
»Patricijo sem pripeljala,« sem medlo rekla.
»Je kaj narobe?« je vprašala njena mama.
»Nič ni narobe,« sem naredila vesel obraz.
»Jutri grem v mesto,« sem si izmislila, »imam nujne opravke.«
»Kaj pa naslednji teden?« me je vprašala.
»Ja, naslednji teden pa lahko,« sem ji odgovorila z mislijo, da sta samo še dva tedna, potem pa bom tako ali tako šla v šolo in tudi Patricija bo začela hoditi v šolo in ne bo več potrebovala mojega varstva.

ŽITNIK, Stanka. (zgodbe). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 45.

4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.

Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige ...«
Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni ...) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost ... so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!

GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30

Rozalija je živela v 12. stol. v Palermu na otoku Siciliji. Vzgajali so jo kot kraljično in razcvetela se je v pravo rožo (kar pomeni tudi njeno ime). Pred snubci se je umaknila v samoto na goro Monte Pelegrino, kjer je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom.

Svetnica je ‘Božja roža’ tudi po imenu, kajti ime Rozalija po naše pomeni ‘roža’ in ‘lilija’.

Sv. Rozalijo upodabljajo kot puščavnico v rjavi obleki in z razpuščenimi lasmi, z vencem belih rož na glavi, z razpelom in mrtvaško glavo v rokah ali opasano s spokorno verigo.

več o sv. Rozaliji v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 137-139

Pri nas imamo svetnici posvečene štiri podr. cerkve in eno kapelo. V NM škofiji stoji njena cerkev nad Krškim, 1 večja kapela pa na Trebelnem. 5 – V CE škofiji sta p. c. v Gabrniku 2 (Kostrivnica) in na Zlatečah (Šentjur/CE). 3 – V MS škofiji stoji od 1994 p. c. v Petišovcih 4 (Lendava).

 
M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 9, str. 99. 

Kitajec Nam Sing je bil izobražen človek, ki je živel v času zatona dinastije Ming. Neprijazno je bil odpuščen in odstranjen skupaj z drugimi dvorjani. Tolažbo je našel v pisanju, v katerem je prikazal zlorabo oblasti. Ena od njegovih zgodb:
Slepi mož je sedel sredi skupine videčih ljudi.
Naenkrat so se vsi začeli smejati. Tudi slepec.
»Kaj si videl, da se tako smeješ?« ga je nekdo vprašal.
»Če se vsi smejejo, mora biti nekaj res smešnega,« je odgovoril slepi mož. »Saj se menda ne norčujejo, ne?«

Ni slepec edini, ki se smeje, ko se smejejo drugi. Tudi številni ljudje delajo tako, da bi drugi ne opazili, da niso razumeli šale. Včasih se celo vsi smejejo, pa nihče ne ve, zakaj. Nihče ni razumel šale. Toda nekdo se je začel smejati in vsi ga posnemajo. Marsikdo se mora smejati, da je videti pameten. Marsikdo se mora smejati, čeprav niti ne ve, s čim se strinja. Sledi skupini, tudi če se mu vic ne zdi smešen. Tega seje zavedal slepi človek. Čeprav ni videl, se je smejal.
Smejemo se, da smo videti pametni. Smejemo pa se lahko preprosto tudi zato, ker se smejejo vsi. Mislimo si: »Nerodno bi bilo, da bi se ne smejali, ko pa se vsi smejejo.« Čeprav vemo, da se nekateri smejejo samo zato, ker se smeje večina. Človek je, četudi to neradi slišimo, čredniško bitje. Ravna tako, kot ravna večina. Boji se, da bi se zdel nespameten, če ne bi delal tako. Zal pa nimamo zagotovila, da je tisto, kar dela večina, pametno. Lahko je samo bolj ugodno, lažje, lahko celo hlapčevsko ali slabo. Ne bodimo slepi in se ne smejmo vedno tistemu, čemur se smejejo vsi!

Žal pa nimamo zagotovila, da je tisto, kar dela večina, pametno. Lahko je samo bolj ugodno, lažje, lahko celo hlapčevsko ali slabo. Ne bodimo slepi in se ne smejmo vedno tistemu, čemur se smejejo vsi

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 6 (2004), 31-33.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 84-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Preljubi sveti Gregor Veliki!
Tudi tebe bom tikal, pa čeprav se mnogi pobožni kristjani zgražajo, češ “da tikam pol nebes!” A res ne vem, zakaj bi te ne, saj si moj patron, moj nebeški zavetnik, moj soimenjak, moj zgled! Poleg tega pa sem zadnjič ugotovil, da pravzaprav tikam vse duhovnike: kaplane, župnike, škofe, celoten kardinalski zbor in še celo samega papeža, ko pri maši na “Gospod z vami.”, odgovorim z “In s tvojim duhom.”
In papež si bil tudi ti. In to tako dober, uspešen in svet, da sta ti verno ljudstvo in zgodovina pridela naziv ‘Veliki’, kar se, to je treba priznati, ni zgodilo prav dostikrat. V enem tvojih mnogih življenjepisov je zapisano, da si bil ‘idealen papež’. Pa se človek, ki živi v (današnjem) času, ko idealov ne poznamo (več) in jih ne priznamo (več), vpraša, kaj to pravzaprav pomeni: Idealen? Danes bolj kot na ideale prisegamo na politično korektnost, ko niti za ceno resnice ne upamo užaliti nikogar, temveč skušamo biti za vsako ceno všeč vsem in vsakomur, ter tako ob koncu dneva ugotovimo, da nismo bili všeč nikomur, še najmanj pa sebi! Priznam pa, da sem malo občutljiv na temo idealov, saj je duhovnik na pripravi na zakon, ki sva se je pred osemnajstimi leti s takrat še bodočo možinjo udeležila, pred hordo koruzniških parov prostodušno dahnil, “da se Cerkev zaveda, da je predzakonska čistost nedosegljiv ideal” (!!?) in sem bil tako prisiljen v enega svojih prvih govornih izpadov v obrambo idealov, ki ni bil prav nič ‘politično korekten’!
Dovoli, da zdaj pojasnim, zakaj se obračam nate kot na ‘premaknjenega’ svetnika, saj sem prepričan, da to marsikomu ni jasno in tudi meni po vsej verjetnosti ne bi bilo, če zaradi svojega imena, s katerim sem povezan s tabo, ne bi bil pri tem tudi sam udeležen. Torej: da se “na Gregorjevo, ptički ženijo”, tam okrog 12. marca čivkajo ne samo ptiči, ampak tudi vsak polskomercializiran in polizobražen novinar, za vse druge pa je to v slovenske učbenike zapisal eden večjih, pomembnejših in boljših slovenskih pesnikov. In res smo tvoj godovni dan, dan tvoje smrti, dan tvojega rojstva za nebesa, vse do leta 1969 slavili v začetku marca. Ker pa je to postni čas, ti pa ne le velik svetnik, ampak celo Veliki, in se spodobi, da človek na tvoj (in če smem pripomniti: svoj) god spije kozarec rdečega, je Cerkev tvoj godovni dan ‘premaknila’ na 3. september, ki je obletnica tvojega škofovskega posvečenja, dan ko si bil izvoljen za papeža. Zato si torej ‘premaknjen’.
Je pa res, da so se s tem očitno premaknile še kakšne druge stvari in (p)ostale premaknjene. Ker “na Gregorjevo, ko se ptički ženijo”, Gregorja pravzaprav ni več, tudi ptiči ne vejo, ali bi se ženili ali ne! Je sploh prav, da se ženijo? Ali je bolje, da živijo kot ptički na vejah? Oziroma na koruzi? In smo prišli celo tako daleč, da bi se radi ženili raznovrstni, oziroma istovrstni ‘tiči’!!! (Moram pa vseeno zapisati, in naj vrag vzame politično korektnost, da se mi zdi čudno, celo malo žalostno in kislo smešno, da ob vsem prahu, ki se dviga okrog novega družinskega zakonika, še nihče ni opazil, oziroma zapisal, da pa je vseeno treba občudovati silno željo istospolnih po poroki. Vsaj v luči podatka, koliko tako imenovanih vernih katoliških parov živi na koruzi in s tem kaže in pričuje, kako malo jim pomeni zakrament svetega zakona! In kljub temu, da vem, kam pes moli taco ob porokah homoseksualcev, me prime, da bi vrgel puško v koruzo, pa naj poči in preplaši vse koruznike!)
Ampak, dragi Gregor, Velik in premaknjen si tudi in predvsem zaradi svojega življenja. Svojo službo si opravljal, tako piše v življenjepisu, na “izjemen način in častno”. Imetje rimske Cerkve, ki še danes ni prav majhno, si imenoval ‘imetje revnih’. In to razumel dobesedno. Vsak dan si, lastnoročno, nahranil in oskrbel dvanajst revežev. Kar se ob količini revežev ne zdi veliko. Pa vendarle je. Še z današnje časovne razdalje. In premaknjeno. In politično nekorektno. Skratka – Veliko.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 9, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Papežu Gregorju I. je zgodovina prisodila naslov Veliki, ker je Kristusovo Cerkev modro vodil na prehodu iz starega v srednji vek (590–604). Benediktinskemu redu, katerega član je bil tudi sam, je zaupal misijonsko delo na Britanskem otoku. Prenovil je bogoslužje; po njem se liturgično (latinsko) petje imenuje gregorijanski koral. Do leta 1969 je bil njegov god 12. marca. (sč)

Sv. Gregor Veliki ima na Slovenskem ozemlju štiri svoje cerkve: žup. pri Sv. Gregorju (1), podr. pa na Dobravici (2) (Ig), v Žvaruljah (3) (Kolovrat – vse LJ) in v Kobdilju (4) (Štanjel – KP). (mč)

 
Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 9, str. 99. 

Neki lovec je znal zelo spretno posnemati živalske glasove. To svojo sposobnost je s pridom uporabljal pri vabljenju divjadi. Ko so živali slišale lovčevo oponašanje, se jim je zdelo, da jih kliče katera od živali njihove vrste in so se brez strahu približale glasu, lovec pa jih je z lahkoto uplenil.
Nekega dne se je odpravil na lov na jelena. Ko je prišel v gozd, je začel posnemati jelenov glas. Slišal ga je volk in se odpravil v smeri glasu ... da bi lahko prišel do hrane. Volk namreč lahko brez težav pokonča jelena. Ko je lovec zagledal volka, se je silno prestrašil. Toda spomnil se je, da se volk boji tigra in hitro je začel oponašati tigrov glas.Ko je volk zaslišal tigra, se je hitro umaknil v goščavo.
Po gozdu pa se je potikal tudi tiger, ki je pomislil, da je v bližini drugi tiger in odpravil se je za glasom. Ubogi lovec se je tigra še bolj prestrašil kot volka. Pa se je spet znašel in začel oponašati medvedovo renčanje. »Tiger se boji medveda,« se je v stiski hitro domislil.
Tiger se je res umaknil, ko je zaslišal medvedov glas, tedaj pa se je prikazal sam kosmatinec ... in lovec je ostal brez moči. Nobene zvijače ni imel več, nič pametnega mu ni prišlo na misel! Izkoristil je vse, kar je znal. Ostal je brez obrambe in medved ga je pokončal ...

Posnemanje je vedno nevarno. Nekdo lahko za trenutek igra tigra, a se mu kmalu približa medved in zgodbe je konec. Edini način, da človek obstane v svojem gozdu je, da ostane človek. Najboljša pot, da daš svojemu življenju polno vrednost je, da ostaneš pristen. Vsakdo od nas ima enkraten glas in tega naj modro uporablja. Ne posnemajmo tujih vzorov! Pravijo, da je naš glas oseben, enkraten, kot so naši prstni odtisi, in moderni pripomočki ga lahko prepoznajo sodno natančno. Nič čudnega. Glas izraža značaj in označuje osebnost.
Morda lahko živali vsaj v zgodbi prevaramo s posnemanjem njihovih glasov. Ko pa govorimo ljudem, kmalu spoznamo po barvi glasu, po hitrosti ali počasnosti govora, na kakšen način govorijo. Prepoznamo lahko, če je tiger ali volk, zvest pes ali mačka, ki prede. Glas pove celo več kot besede. Glas je izreden glasnik človeškega značaja.
Enkratnost človeškega glasu je podoba enkratnosti človeka. Pametno bomo ravnali, če bomo skrbeli za svoj glas, kar pomeni, da bomo skrbeli za svojo pristnost: nikoli nikogar posnemali, ampak bili resnično in zvesto to, kar smo in kar bi radi postali. Ne sramujmo se sebe! Jelen pa naj gre, kamor hoče.

Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen,
čudovita so tvoja dela,
moja duša to dobro pozna.
Moje kosti niso bile skrite pred tabo,
ko sem bil narejen na skrivnem,
stkan v globočinah zemlje.
V tvojo knjigo so bili vsi zapisani,
dnevi, ko so bili oblikovani,
ko ni še nobeden od njih obstajal. (Ps 139,14-16)

Počelo, nosilec in cilj vseh družbenih ustanov je in mora biti človeška oseba. (CS 25.1)

Vse, kar nasprotuje življenju, kakor so raznovrstni uboji, rodomori, splavi, evtanazija in tudi radovoljni samomor; vse, kar rani neokrnjenost človeške osebe, kakor pohabljanje, telesno ali duševno mučenje, psihično prisiljevanje; vse, kar ponižuje človeško dostojanstvo, kakor npr. življenje v človeka nevrednih razmerah, samovoljno zapiranje, nasilno preseljevanje, suženjstvo, prostitucija, trgovina z ženskami in mladoletniki; tudi sramotne delovne razmere, ko z delavci ravnajo, kakor da so le orodje za dobiček in ne svobodne ter odgovorne osebe - vse to in drugo, kar je še temu podobno, je v resnici sramota; in ko okužuje človeško kulturo, omadežuje bolj tiste, ki se tako vedejo, kakor tiste, ki trpe krivico, hkrati pa kar najhuje nasprotuje stvarnikovi časti. (CS 27.3)

Sveto pismo namreč uči, da je bil človek ustvarjen "po Božji podobi", sposoben spoznavati in ljubiti svojega Stvarnika. (CS 12.3)

Vsakdo mora na vsakega svojega bližnjega brez izjeme gledati kot na svoj drugi jaz, in imeti mora obzir zlasti do njegovega življenja in do nujno potrebnih sredstev z človeka vredno življenje.(CS 27.1)

Človeška oseba, obdarovana z "duhovno in neumrljivo" dušo je "na zemlji edina stvar, katero je Bog hotel zaradi nje same". Od svojega spočetja naprej je določena za večno blaženost. (KKC 1703)

B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 5 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 86-88.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.