Zgodba

Nekega jutra je enajstletni deček na vrtu ob hiši nastavil zanko, da bi vanjo ujel lastovke. Njegovo sestrico je to zelo užalostilo. Pohitela je k mami in obtožila bratca krutosti do ljubkih in koristnih ptic.
Popoldne pa je bilo dekletce zelo veselo in razigrano. Mamo je zanimalo, kaj je vzrok njenega veselja. »Molila sem za brata, da bi se poboljšal in da ne bi postavljal več zank pticam,« je dejala deklica. Mama jo je pohvalila.
»Potem pa,« je nadaljevala deklica, »sem stopila k zanki in jo z velikim kamnom razbila.«

Misel

Brez dvoma je prav, da molimo, da bi ljudje spremenili svoja napačna dejanja, a ni dovolj le molitev. Tudi mi moramo opraviti svoj del, kot ga najbolj zmoremo.
Molitev in delo morata iti z roko v roki. Deklica je to pravilo tudi uresničila. Ko prosimo Boga in storimo, kar je v naši moči, lahko vse zaupno izročimo v njegove roke in pustimo, da on stvari uredi, kot je prav.

Molitev

Gospod Bog,
zaupamo, da takrat,
ko se v molitvi obračamo k tebi
in storimo, kar je človeško mogoče,
da bi popravili, kar je narobe
ali slabo spremenili v dobro,
boš ti naredil, česar mi ne moremo.
Vemo, da gotovo pomagaš tistim,
ki si sami pošteno pomagajo.
Zavedamo se, da moramo tako moliti,
da je tisto, za kar prosimo,
povsem odvisno od tebe.
Hkrati pa se zavedamo, da pričakuješ,
da bomo delali, kakor bi bilo
vse odvisno samo od nas.
Zelo dobro se zavedamo,
da so stvari, ki jih pač ne moremo storiti,
ampak jih mirno v molitvi izročamo v tvoje roke.
Vemo pa tudi, da tisto, kar lahko storimo,
tudi moramo storiti in sicer z vsem srcem.

Iskrici

Prosi Boga, a tudi veslaj proti obali.
(ruski pregovor)

Delajmo, kakor da je vse odvisno od nas, in molimo, kakor da je vse odvisno od Boga.
(slovenski pregovor)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 1 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 41-43.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let..

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, ... obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila ...« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila ...« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

J. Jarc-Smiljan.(zgodba), v: Ognjišče 11 (2015), 36-37.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.ARC, Janko-Smiljan, Ognjišče (2015) 11, str. 36

»Dedi, zakaj si v bolnišnici poljubil babici roko, ko si ji rekel 'kmalu ozdravi' in 'nasvidenje', ko sva se poslovila?« Tako me je vprašal vnuk, ko sva se vračala z obiska pri babici v bolnišnici. »Veš,« sem začel, »šele tedaj, ko te roke manjkajo in dan za dnem več ne čistijo, perejo, kuhajo in te ljubeče pobožajo po laseh, prav spoznaš njihovo vrednost. Moj poljub babičine roke je znak moje hvaležnosti zanjo!«

S. Čuk, Iskrica, v: Ognjišče, 2 (2023), 43.

Sem mama petih otrok, oba z možem sva zaposlena. Vedno bolj sem brezvoljna in izčrpana, saj je mož nenehno odsoten. Ob časovno zahtevni službi je globoko zabredel v posel. Svete so knjige in CD -ji, čutim, da je vedno v poslu. Ob družabnih srečanjih nagovarja navzoče za posel, kar je zelo moteče. Pogosto zaradi tega nisva dobrodošla. Bojim se, da gre za zasvojenost. Ne pusti, da bi o tem razpravljala, češ, da ne razumem njega, niti posla. Želim, da bi bili družina, da bi imela čas za otroke in drug za drugega. Vendar posel krade otrokom očeta, meni pa moža. Prosim, spregovorite na to temo. Tako bom imela temelj za resen pristop k najinem problemu.

Amalija

V vašem vprašanju se je najbrž prepoznalo veliko ljudi. Marsikdo je danes prepričan, da je temeljna skrb za družino ali bližnje skrb za zagotavljanje materialnega blagostanja. Ob tem prepogosto pozabimo na čustveno pa tudi duhovno blagostanje in povezanost v družini. Vsekakor je pomembno dejstvo, da smo materialno preskrbljeni. Hudo je, če nas je iz dneva v dan strah kako bomo sestavili začetek in konec meseca. Žal med nami živi veliko ljudi, ki jim bolj kot skrb za zdravje in medsebojno razumevanje, srce polni skrb glede tega kaj bodo postavili v lonec ali kako se bodo prebili iz meseca v mesec. Toda pozabiti na medsebojno razumevanje, povezanost, toplino, predanost in čustva, ob tem, da se borimo zgolj za materialno preživetje, ni prav. Imeti družino brez ljubezni, pomeni enako kot imeti avto, pa pozabiti natočiti gorivo in se čuditi, ker ne gre naprej.

V modernem potrošniškem svetu se nam pogosto zgodi, da nas zanese skrb za materialno plat našega življenja. Zanese nas na enosmerno pot, na kateri s ciljem, da bi poskrbeli za družino, pogosto najbolj škodimo ravno družini. Težko je v svetu, ko nas vse okoli nas prepričuje, da smo uspešni šele takrat, ko je materialna plat naših življenj urejena. Brezskrbnost danes ne pomeni le tega, da si zdrav, temveč tudi to, da lahko brez težav plačuješ položnice in svojim najbližjim zagotavljaš standard, za katerega misliš, da je primeren zanje. Kateri je ta standard, ne ve nihče. Večinoma ga določa potrošniška družba. Težko je človeku, ki je prepričan, da mora najprej zagotoviti družini primerno materialno blagostanje dopovedati, da ga potrebujemo tudi kot partnerja in očeta. Ljudje to težko slišijo. Sam sem v psihoterapevtski in svetovalni praksi pogosto naletel na ljudi, ki so skrb za materialno blagostanje zlorabljali, da so se lahko iz družine umaknili. To je sicer skrajnost, ki pa ni tako redka. Veliko ljudi se ne znajde v svetu čustev, ne znajde se kot oseba, ki bi morala otroka pocrkljati ali se z njim pogovoriti, ne znajdejo se kot oseba, ki bi se s partnerjem poglobljeno pogovorila o intimnosti, osebnih željah, potrebah, strahovih, zato se umaknejo v delo. Delo je socialno sprejemljivo vedenje. Če nekdo veliko dela, velja za skrbnega, odgovornega človeka. To je potem odličen izgovor, ko se potožimo, da ga potrebujemo tudi v čustvenem smislu. Saj skrbim za družino! Saj vam zagotavljam vse, kar potrebujete! Žrtvujem se za vas! Žal pa ob tem pozabljajo, da družina zaradi takega stanja pogosto razpada. Otroci imajo morda zadnji model telefona, nimajo pa opore v očetu. Nimajo zavetja in topline in osebe, s katero bi se pogovorili.

Z veliko medsebojnega razumevanja, spoštovanja in odločnosti se je mogoče podati na pot, na kateri ne le s svojim mišljenjem, temveč tudi s svojimi dejanji pokažemo partnerju, kakšno partnerstvo si želimo. Poskrbite zase. Samo notranje močan človek je slišan. Omenili ste, da ste izčrpani in brezvoljni. Bojim se, da takem v odnosu ne boste slišani. Če želite biti opora otrokom in sebi, se morate 'vzeti v roke'. Poskrbeti zase ni sebičnost. To pomeni vzpostaviti razmere, v katerih se bo morda partner in oče vrnil v družino.

ZADEL, Aleksander. (Pisma). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 74-76.

Nimam pojma, kako izgledajo nebesa, sem pa prepričan, da se jih ne da primerjati z nobenim nam, ki se še sprehajamo po solzni dolini, poznanim krajem ali občutkom. Še bolj prepričan pa sem, da se vi, ki se že sprehajate po z ničimer primerljivih stezicah, ne primerjate med seboj.
Zato te prosim, nikar ne zameri, če te bom primerjal s tvojim soimenjakom starozaveznim prerokom Danijelom. Ne vem, nikjer nisem zasledil tega izrecno zapisanega, priznam pa, da tudi nisem prav zelo raziskoval, a verjetno je stari prerok celo tvoj krstni zavetnik. In četudi morda uradno še nista kolega v svetniškem zboru, sem prepričan, da že prijateljujeta tam nekje v kraju, ki mu ni primere.
Prerok je človek, ki je od Boga poklican in poslan, da ljudem tolmači znamenja časov. Po tej definiciji je prerok pravzaprav sleherni duhovnik, ki se je iz pravih razlogov odzval Božjemu povabilu in ki zvest temu klicu opravlja svoje poslanstvo. In se mi ob tem, jamraču, takoj pritakne grenka misel, koliko dandanašnjih duhovnikov imam za preroke in kdaj sem nazadnje, če sem sploh kdaj, koga tako vsaj v mislih naslovil. A takoj tudi pristavim, da gre za »dvosmerno« misel in da sem za zagrenjenost v enaki meri kriv tudi sam, če preroka ne prepoznam ali pa mu ne želim prisluhniti.
A ti, ljubi moj Danijel, si bil v svojem delovanju in svojem poučevanju zaupanega ti ljudstva brez dvoma preroški. Preroški do te mere, da si si nakopal sovražnike, kot si jih nakoplje sleherni pravoverni prerok in si jih je nakopal tudi tvoj starozavezni soimenjak. Njega so zaradi tega vrgli v jamo med leve, tebe pa v zapor.
Tvoj v vseh pogledih starejši kolega je v »luknji« preživel zgolj eno noč. Sestradane zveri se ga čudežno niso polotile in z jutrom ga je skesani trinog osvobodil. Ti pa si bil zaprt kar devet mesecev, in ko je končno prišla svoboda, so te pravzaprav prav tisti levi, zaradi katerih si bil zaprt, zverinsko umorili.
Ni kaj: človeku ob taki zločinski krivici zavre kri, da bi najraje vzel pravico v svoje roke. A tvoje ime »Danijel« pomeni – »Bog bo sodil« oziroma »moj sodnik je Bog«, povrh vsega pa prihajaš iz krajev, kjer vse teče bolj počasi, ne le čas in reke. Mimogrede: tudi morilci so tvoje truplo vrgli v reko, misleč, da bo voda odnesla njihov greh daleč stran. A Bog, ki ima edini pravico soditi, je presodil drugače. Truplo se je ujelo med veje, ki so tako preprečile, da bi zločin ostal skrit.
Božji mlini, ki meljejo še počasneje od počasi obračajočih se mlinov na počasi tekočih prekmurskih rekah, so končno domleli, tako da danes vemo, po čigavi zamisli, ukazu in po čigavih rokah se je zgodilo, kar se je zgodilo. Koliko obratov mlinskih koles pa bo potrebno, da te bomo lahko nazvali s svetniškim pridevnikom, pa ve le Božji mlinar. Ki edini tudi ve, zakaj se godi, kar se godi in zakaj se godi, kot se godi. Nam to ostaja prikrito, pa najsi še tako premlevamo in meljemo take in podobne misli.
Božja pota so čudna in nedoumljiva, še bolj čudni in še težje razumljivi pa so vrtinci na Božjih rekah. Kdo bi si mislil, da me bo, Gorenjca izpod hribov, kdaj zaneslo med prekmurske ravnice, in da me bo hudourni potok iz naše vasi odplaknil vse do Mure!? Če ima ta naša ljuba deželica podobo kokoši (njeni prebivalci pa se na žalost dostikrat obnašamo kot kure brez glave), potem bi lahko rekli, da iz »škofije« rinem nekam proti kljunu. In ker si se, ljubi Danijel, v svojih dneh nekaj pečal z dramskimi uprizoritvami in se trudil s pisanjem, podobno kot se pečam in trudim sam, se obračam nate s prošnjo, da bdiš nad tem pečanjem in pisanjem. Da bo pravo in pravilno. In pravoverno.
Rad bi zapisal še: preroško, pa se kar ustrašim te besede. Morda pa … kdo ve … takrat, ko ti bomo lahko dorisali svetniški sij na slikah, tudi tvoja beseda v onih neprimerljivih krajih pridobi težo in veljavo, pa se do te mere odpreta tako Božje uho kot Božje srce, da se nam po Božji volji rodi kak prerok, ki bo tudi nam, trmastim Slovencem, odprl uho in srce, da si bomo želeli biti in bomo Božje ljudstvo.
Ne nazadnje pravimo, da je kri mučencev seme novih kristjanov.
Ne daj torej, ljubi Danijel, da bi bila tvoja smrt zaman in da seme ne bi obrodilo.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 3 (2023), 99.

Sveta dežela (iz romarjevega dnevnika)

Zapuščamo Judejo in na poti proti Galileji se kar nekaj časa vozimo ob Jordanu. Občudujemo, kako dobro je ta svet izkoriščen za rodovitna polja, za ograjami in mrežami so izraelski kibuci, velike vasi, (500 –1000 ljudi), ki so jih Judje uvajali ob naselitvi, da bi se lažje znašli v arabskem svetu in si v njih uredili skupno gospodinjstvo, finance, obrambo, varnost … Poznamo pa še drugačno vrsto združevanja, nekakšne zadruge (mošavim), v katerih se povezujejo sorodne gospodarske panoge. – Na levi strani so nad nami slavne gore Gilboe, ki imajo v izraelski zgodovini pomembno mesto, saj so bile prizorišče velike bitke in izraelskega poraza v boju s Filistejci, v kateri je izgubil življenje tudi prvi Izraelski kralj Savel in njegovi trije sinovi. Naj ne pade na vas ne rosa ne dež … Naša pot zavija levo (proti SZ) na ravnino, ki se imenuje Ezrael (Gospod seje), ki se širi od Jordana proti Z. Počasi se vračamo iz depresije, pred nami je na desni že gora Tabor (588 m), ki se mogočno dviga nad pokrajino. Na tej izjemno rodovitni ravnini pa je vse usmerjeno v kmetijstvo: velike njive, hlevi in krave … izjemno rodovitna ravnina, ki pa kljub namakanju željno čaka na dež.

 GORA TABOR

Z avtobusom se pripeljemo do sredine pobočja gore, na vrh pa nas po zelo zaviti cesti prepeljejo taksiji. Pričakoval sem, da bom lahko šel ta del poti peš, pa zaradi dogovorjene ure za mašo to ni bilo mogoče … Stojimo na vrhu gore, ki je “videla slavo edinega Boga, učlovečenega božjega Sina”, pred mogočno baziliko, ki jo je arhitekt Barluzzi zasnoval v romansko-sirskem slogu, s tremi stolpi, čisto v smislu tiste Petrove: Gospod, naredimo tukaj tri šotore … Ta cerkev je že tretja na tem kraju, poleg je tudi samostan in hiša za romarje, ki jo vodi skupnost Mondo –X, v kateri se zdravijo nekdanji odvisniki. Vstopimo v mogočno svetišče: tri ladje, stopnišče, kripta in nad njo osrednja apsida, z velikim mozaikom, ki prikazuje božansko skrivnost gore Tabor; okrog mozaiki, ki upodabljajo spremenitve božjega Sina: rojstvo, evharistija, trpljenje in vstajenje …. Pri daritvi v kripti, pri kateri je trajno navzoče Jezusovo spremenjenje pod podobama kruha in vina, prosimo, naj Gospod odpre oči naše vere v to skrivnost na tem kraju … To je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte! … Na nas se zliva nebeška lepota tega kraja, tu smo deležni delčka nebes (pav) … Obiščemo še oba ‘manjša šotora’, Elijevo in Mojzesovo kapelo in na kratko obnovimo še zgodbi obeh mož, ki v Stari zavezi utelešata postavo in preroke. .. Gospod, dobro je, da smo tukaj! … Ali moram res že oditi, se sprašujem tudi sam … Povabilo, ki ga vsakdo prejme na tem kraju je: da poslušamo ljubljenega, ker nam je razodel Očetovo obličje in nas vabi, da se z gore spustimo v naše običajno življenje ter izpolnjujemo njegovo voljo – pa čeprav je to še tako težko.

piše in fotografira: Marko Čuk

Sv. Hilarij je bil naslednik sv. Mohorja na oglejskem škofijskem sedežu. Skupaj s svojim diakonom sv. Tacijanom je umrl kot mučenec okoli leta 290.
V knjigi Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 155) lahko ob njunem godu preberete, kako mučeniški spisi, ki so prepleteni z legendarnimi dostavki, opisujejo njuno mučeništvo.

Na Slovenskem je sv. Hilariju posvečena cerkev na skrajnem zahodnerm robu našega ozemlja (sv. Volar), na Miji nad Breginjskim Kotom (Kred – KP).

Na današnji dan obhajajo v goriški nadškofiji praznik svetega škofa Hilarija in njegovega diakona Tacijana, ki sta bila oglejska mučenca. Njima je posvečena goriška stolnica, mesto Gorica ju časti kot svoja zavetnika.

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 3, str. 99

Mlad fant je doživel hudo prometno nesrečo. Prej je bil še poln življenja in mladostne moči, sanjal je o lepi prihodnosti, sedaj pa se je moral soočati s smrtjo.
K njemu so poklicali duhovnika. Ko je fant prišel k zavesti, je s slabotnim glasom dejal: »Nisem si mislil, da bom tako zgodaj moral umreti. Vem, da obstaja večno življenje, in vem, kako moramo živeti, da ga dosežemo, a mislil sem si: mlad sem še, za to bo še čas!«
Zelo mu je bilo hudo, da se mu bliža konec, ko je komaj začel živeti. Duhovnik mu je podelil zakramente za umirajoče. Kmalu je izgubil zavest in se preselil v večnost. »Nikoli ne bom pozabil žalosti na njegovem obrazu, ker ni vedno izkoristil milosti, ki mu jih je Gospod podarjal v življenju!« je dejal duhovnik.

Izkoristiti moramo čas, ki nam je darovan za odrešenje. To je čas milosti. Nespametno je odlagati misel na odrešenje na kasneje. Postni čas je poseben čas milosti zate in zame. Za vse!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2018), 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.