Že velikokrat mi je prišlo na misel, da bi vam pisala. Sem iz Argentine, vnukinja Slovencev. V naš dom vsak mesec pride Ognjišče in vedno si vzamem čas, da preberem članke, ki me zanimajo. Pri branju me večkrat prevzame misel, zakaj ne čutim do konca svojega slovenstva.
Sem tukaj rojena, tukaj sem hodila v argentinsko šolo. Imam svoje argentinska prijatelje ... Vendar sem se doma naučila in govorila slovensko. Hodila sem tudi v slovensko šolo in imam tudi svoje ‘slovensko – argentinske’ prijatelje ... Učili so nas slovenskih navad, jedi; vsako nedeljo imamo slovensko mašo. Kaj sem torej? Slovenka? Argentinka?
Lahko rečem, da je moje srce razdeljeno. Nikoli ne bi opustila argentinska mate ali asado (priljubljene pijače in jedi), pa tudi slovenske potice ne! Zelo ‘polemičen’ je razlog, zakaj smo tu. Povedali so nam, da so morali naši stari starši bežati iz domovine zaradi vere, ker se niso hoteli prilagoditi temu, kar so vsiljevali po drugi svetovni vojni. Torej smo prišli sem, da bi lahko imeli nove možnosti, da bi družini lahko nudili, česar v Sloveniji ni bilo mogoče takrat nuditi. Danes vidim, kako je veliko mladih prišlo v kremplje relativizma in jih nič več ne zanima Bog in darovi, ki jih ima on pripravljene za vsakega izmed nas. Vprašanje je torej, ali smo vredni tiste žrtve naših starih staršev? So oni zaman zapustili domovino in tisto, kar so ljubili? Ko grem na obisk v Slovenijo, pa vidim, kako je tudi tam veliko mladih zašlo v relativizem in zanemarjajo vero. Kje je ostala tista Slovenija, o kateri so mi pripovedovali starši?
Velikokrat sem brala, da so tisti, ki so šli iz Slovenije po vojni, izdajalci. Torej sem vnukinja izdajalcev? Ali je lahko izdajalec človek, ki je zapustil tisto, kar je najbolj ljubil: domovino, družino, lastni dom, zaradi vere, zaradi Boga? Tisti, ki so morali bežati iz domovine zaradi vere, so nas učili, da so največje vrednote: Bog, mati, domovina.
Razumem, če ne bi hoteli objaviti pisma, vem, da je tema totalitarizem in dogajanje po vojni delikatna zadeva. Zanima me, kaj mi lahko poveste o tem, kam ‘spadamo’ mi, kdo smo, kaj smo mi za Slovence v Sloveniji ... Velik zaklad je tukaj v Argentini ohranjanje slovenskih navad in vere. Lepo bi bilo, če bi v Sloveniji to poznali, če bi hoteli vedeti kako se je doživljala zgodovina s te strani, od tistih, ki so morali bežati iz lepe domovine.
Tatjana

V vseh letih izhajanja Ognjišča sem občudoval zanimanje, ki je za Ognjišče prihajalo prav iz Argentine. Prav pri vas je največje število naročnikov izven Slovenije. Zahvaliti se moramo tudi vašim slovenskim duhovnikom, ki dobivajo Ognjišče v paketu in ga potem razdelijo naročnikom. Ko sem leta 1987 spremljal škofa Janeza Jenka na njegovem več kot mesečnem obisku v Argentini, sem se lahko osebno prepričal, kako priljubljeno je Ognjišče v Argentini. Tvoje pismo me v tem še potrjuje.
Nimam nobenih težav, da odgovarjam na tvoja vprašanja tudi glede odhoda tvojih starih staršev v tujino. To je boleče vprašanje in zelo aktualno ob 70-letnici konca druge svetovne vojne, ki je mnogim namesto svobode prinesel nasilje in strah. Letos mineva 25 let od prvih svobodnih volitev. Ni šlo vse tako, kot smo si želeli in pričakovali, vseeno pa imamo toliko svobode, da lahko izražamo svoje misli, ne da bi se morali bati posledic. To je zelo pomembno za nas, ki delamo v sredstvih javnega obveščanja, tisku, radiu, televiziji in internetu. Žal pa so najbolj vplivna sredstva na tem področju v rokah prejšnje usmerjenosti, tistih, ki nas skušajo čim bolj utišati. Toda mi se ne pustimo ustrahovati in povemo svoje mnenje. Žalostno pa je, da mnogi verniki, naši bralci, tega ne marajo in pravijo naj se “ne vtikamo v politiko”. To so posledice petdesetletne diktature komunizma.
Naj odgovorim najprej na vprašanje, ki ga postavljaš. Ste vi in vaši stari starši, ki so morali bežati pred diktaturo komunizma, izdajalci? Sama si že odgovorila. Seveda ne. Lahko si ponosna, da so se tvoji stari starši tako odločili. Vem, da jim ni bilo lahko, posebno v začetku, ko še niso poznali jezika. Vse so prenesli, ker so imeli pred očmi vrednote: Bog, mati in domovina. Občudovanja vredno je posebno to, da ste v vaših družinah ohranili ne samo vero staršev, ampak tudi jezik, običaje, navezanost na svojo domovino.
Verjamem, da sedaj čutiš, da pripadaš dvema domovinama. To ni nič slabega. Pripadaš dvema kulturama, kar je velika prednost in bogastvo. Obe domovini moraš imeti rada in ju tudi imaš. Vesel sem, da prihajaš v domovino svoji starih staršev in tako še poglabljaš vezi in poznanje te domovine. Prepričan sem, da si ponosna tudi na Slovenijo, ki ji je Stvarnik podaril toliko naravnih lepot.
Boleče je vprašanje, ki ga postavljaš: zakaj je danes toliko mladih “prišlo pod kremplje relativizma”. Jaz bi temu rekel izguba ‘vrednot’. To se vidi tukaj, pri vas v Argentini pa morda manj. Pri vas ima vera še neko splošno priznanje, kot nekaj, kar je človeku potrebno, ga dopolnjuje. Pri nas v Sloveniji pa so bile duhovne vrednote tako zaničevane, ovirane, zasmehovane, da se pozna še danes. Vem, da je duhovna kriza splošna, se dogaja vsakemu narodu, zlasti kristjanom. Pomisliti moramo, kaj ostane človeku, če izgubi smisel svojega obstoja. Naš in vaš argentinski papež Frančišek tako lepo poudarja te resnice. Priporoča dnevno branje evangelija, vsaj kratek odstavek. Tam so odgovori na vsa naša vprašanja.
Koliko ljudi bi lažje prenašalo težave v življenju, ki se jim nihče ne more izogniti! Kako bi lahko imeli lepše stike med seboj. Kako bi se izognili strahu pred starostjo, pred smrtjo, čemur se ne more nihče izogniti. Samo kdor ima jasno spoznanje smisla svojega življenja, ve, da se bo njegovo življenje po smrti nadaljevalo. Jezus nam zagotavlja: »Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Jn 14,3). Za nas je Jezusov evangelij osnova za naše verovanje. Kot Jezusovi učenci se nimamo česa bati. Lahko se nam zgodijo v življenju tudi neprijetne stvari, kar je del našega sprejemanja božje volje, vendar vemo, da nam bo Jezus vedno stal ob strani, kot pravi sv. Pavel v pismu Korinčanom: »Bog je zvest in ne bo dopustil, da bi bili skušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da boste mogli prestati« (Kor 10, 13).
Slovenci smo ponosni na vas. Ste nam za zgled, zlasti kar zadeva vero, ki ste jo ohranili močno in trdno. Ognjišče pa si šteje v čast, da ga tako radi berete in da vam utrjuje to vero.

oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2015) 05, str. 8

»Kako je, če si slaven?« so nekoč vprašali Walta Disneya.

»Lepo je,« je odvrnil, »ko mi to pomaga, da dobim dobro mesto na stadionu, ko grem na nogometno tekmo. Nikoli mi to ne pomaga, da bi naredil dober film ali da bi mi uspel dober udarec pri golfu. Prav tako mi ne pomaga, da bi me hčerka bolj ubogala. Zdi se tudi, da ne pomaga, da bi moj pes imel manj bolh. In če slava ne prinese prednosti niti pri bolhah, potem, tako se zdi, ne pomaga dosti biti slaven.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 8 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 81.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Ko je v naši hiši zavel pubertetniški prepih in ko sva z ženo videla, da se mila nama deca ne zateka več k nama, ampak iščejo odgovore na neizrečena vprašanja in podvprašanja vsepovsod, sva na seznam svetnikov, ki se v litanijah zvrstijo ob koncu večerne družinske molitve, dodala še dva: svetega Alojzija Gonzaga in tebe, ljuba sveta deklica.
Tebe, ki si vztrepetala že ob najmanjšem opolzkem namigovanju, bi do dna pretreslo že, ko bi gledala reklame, ki jih danes vrtijo med otroškimi risankami. Ah, kaj … že ko bi gledala otroške risanke, ne vem, če bi zdržala. Pa nikar ne misli, da te imam za preobčutljivo … le mi smo postali krepko neobčutljivi na področju čutnega.
Že mene, pa imam kot umetnik kar debelo kožo in visok prag tolerance, včasih pretrese, ko na ulici ujamem nivo in vsebino pubertetniških debat. Kako bi pa moglo biti drugače, ko pa otroci že od malih nog poslušajo popevčice z vulgarnimi besedili, in sredi belega dne lahko na televiziji gledaš prizore, ki smo jih še ne dolgo tega uvrščali med pornografijo, danes pa niso nič posebnega in če povzdigneš glas, te takoj označijo za puritanca in tercijalca, če ostanem pri milih izrazih.
Naše telo je lepo in čutnost je Božji dar … a bisere smo vrgli pred svinje, in te jih niso zgolj poteptale v blato, ampak so jih krepko osvinjale. Iz zasvinjanih biserov pa je nastal nakit, ki ga zdaj nosijo vsi po vrsti: od modernih meščanov do konzervativnih provincialcev.
Ljuba moja sveta Marija Goretti, ti si za ceno svojega življenja branila svojo čistost in nedolžnost, ko danes deklice tvoji let že hlepijo po izgubi nedolžnosti, za čistost pa še slišale niso … in mislijo, da je to poostreno karantensko umivanje rok.

Prosim te, ne daj, da bi si še mi – posebej starši – po pilatovsko umili roke in se obrnili stran. Izprosi nam milosti in moči, da bodo po gredicah, ki jih je prerasel plevel, spet zacvetele lilije, in da se bodo biseri, vdelani v nakit, še posebej na zaročnih in poročnih prstanih, spet zasvetili v čisti svetlobi.
Ljuba moja Marija Goretti! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

G. Čušin. (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 7 (2022), 98.

Prebiram vaš mesečnik Ognjišče in vidim, da marsikomu pomagate iz stiske. Prosim, pomagajte še meni iz moje strašne duševne stiske in mi povejte svoje mnenje.
Naj se predstavim. Sem žena in mati, vdova že deset let. Ob moževi smrti sem bila popolnoma izčrpana in sem mislila pustiti službo in sprejeti moževo pokojnino. Potem so mi vsi svetovali: “Delaj do konca in si prisluži svojo pokojnino, ker imaš možnosti, da boš dobila več, ker si bila pri borcih.” Mož je imel zelo nizko pokojnino in vsi so mi rekli, kako boš ti živela od tako majhne pokojnine. Delala sem naprej in poiskala z dvema pričama borčevsko pokojnino. Dobila sem kmalu rešeno in borčevsko pokojnino.
Potem sem začela premišljevati, da je denar, ki ga bom dobila, krivičen. Šla sem k spovedi, ko je bil pri nas misijon, in povedala misijonarju. Rekel je: dajte kaj za reveže. Potem je bilo nekaj časa dobro in zopet so me napadle misli, da prejemam krivični denar. Šla sem k domačemu župniku in mu povedala. Rekel mi je, da to ni nič in da tega sploh mi ni treba praviti pri spovedi, da naj grem domov in pomagam revežem, duhovnikom in ljudem v stiski. Da lahko napravim veliko dobrega. Ko dobim pokojnino, vzamem samo denar za nujne potrebe, ostalo dam za dobre namene, pomagam, če je kdo v stiski. Sedaj pa zopet grozno trpim in mislim, da bom zaradi tega pogubljena. Prosim, povejte mi vi svoje mnenje. In še nekaj me teži, ne vem, ali je greh ali ne.
Doma imam poročenega sina. Žena in vsi mi trpimo zaradi njega, ker je skoraj vsak dan pijan. Doma razgraja in preklinja. Velikokrat se vsi tresemo pred njim. Včasih mi v tistem groznem trpljenju pade na misel, da bi se mu kaj zgodilo, da bo vsaj vsega konec. Takoj se tega pokesam. Zdaj pa ne vem, ali je to grešna misel, in tega nisem povedala pri spovedi. V resnici pa se bojim zanj in molim veliko zanj, veliko rožnih vencev vsak dan in litanije, devetdnevnico k Brezmadežni za njegovo ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi k maši grem večkrat med tednom in vedno prosim Boga med povzdigovanjem zanj in njegovo družino. Včasih pa mi zopet pade na misel: zakaj tako moliš, ko nič ne pomaga, saj je vsak dan slabši. In sem res nehala en dan, potem pa sem zopet tako težko živela in nisem vedela, ali imam greh ali ne.
Antonija

Bili bi srečni, če bi naši državni uradniki z mastnimi plačami imeli tako občutljivo vest, kot jo imaš ti. Pa je žal nimajo. Koliko več denarja bi bilo za revne! Vendar pa se tudi v to smer lahko pretirava. Ljudem, ki so pretirano občutljivi, rečemo, da so skrupulanti. To ni nič hudega. Bolje biti bolj občutljiv, kot pa premalo. Najboljša je seveda srednja pot: ne pretiravati. K temu pa moram še pripomniti, da tudi grehi niso vsi enaki. Iz katekizma vemo, da so grehi mali in veliki. Prekrški v malih stvareh so mali grehi, ki nam jih Bog odpusti že z kesanjem in ni potrebna takojšnja spoved. Če pogledamo tvoj primer: borčevsko pokojnino si si zaslužila in nisi nič goljufala. Drugo vprašanje je, kakšne so razlike v višini teh ‘dodatkov’. Za domovino se moramo boriti že po moralni dolžnosti in ne zaradi plačila. Ti si šla še bolj korenito: vzameš zase, kar nujno potrebuješ, kar je več, daš drugim. Zelo plemenito, čeprav tega ne bi bila dolžna storiti. Ko bi bilo kaj več tega čuta v vseh Slovencih. Na splošno Slovenci veljamo kot radodaren narod. To se vidi tudi pri raznih akcija za ljudi v stiski. Tega se zavedamo tudi pri Radiu Ognjišče, če ne bi imeli Prijateljev Radia Ognjišče, bi ne mogli ustvarjati takega programa, kot ga imamo. Hvala tebi in vsem Prijateljem Radia Ognjišče za to podporo. Slovenska Cerkev je revna in ne moremo pričakovati, da bi nas podprla.
Drugi problem je alkoholizirani sin. Koliko gorja ustvari v Sloveniji prav alkohol, v zadnjem času tudi druga mamila, si ne moremo predstavljati. Ti ne moreš narediti drugega, razen, da vzgajaš druge člane družine, da ne zapadejo temu demonu. Da za sina moliš, pa je zelo lepo in s tem nadaljuj. Morda pa bo Bog ‘našel’ kakšno rešitev. Želeti smrt ni krščansko, smemo pa prositi Boga, da nam olajša trpljenje, posebno če to prizadene nedolžne osebe. Bog pa ve, da so te tvoje misli samo trenutno razpoloženje in da ne misliš prav zares, zato tudi to ni kakšen veliki greh.
Iz tvojega pisma vidim, da veliko moliš. To Bog od nas pričakuje. Včasih se je v vseh naših družinah veliko molilo, danes se moli vedno manj. Zato bi morali vsaj tisti, ki še čutimo to potrebo in dolžnost, vztrajali v prošnji za naš narod, našo Cerkev, duhovnike in duhovniške poklice, ki jih tako potrebujemo, in tolike druge namene.
Ne smeš misliti, da je vsaka stvar greh in da boš zaradi tega pogubljena. Vemo, da je Bog dober in nas ima rad. Na to mislimo posebno v tem Letu božjega usmiljenja. Če ne zaupamo v njegovo usmiljenje, ga žalimo. Res je, da je danes na svetu veliko hudega in greha. Vendar velja, kot pravi apostol Pavel: »Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost« (Rim 5,20). Kristjan je človek upanja, človek, ki vidi ped seboj luč in Božjo dobroto. Sami po sebi smo res slabotni, toda Jezus nam govori: »Zaupajte, jaz sem premagal svet.«
Moraš se znebiti črnogledosti, ker se ta ne spodobi za kristjana. Če pomislimo, da nas je Bog ustvaril zato, da bomo po krstu njegovi otroci, božji otroci, se moramo tega veseliti. Poslal je svojega Sina na svet, da bi svet odrešil. Svetujem ti, kot je papež Frančišek že neštetokrat priporočil, da bi imela pri roki Novo zavezo, to je najvažnejši del Svetega pisma, ki je v obliki majhne knjižice in zato primerna, da jo daš v žep ali torbico in vsak dan prebereš kakšen odstavek ali stran. Knjižica, ki stane samo 4,80 €, je neizčrpen zaklad Jezusovega nauka in misli. V njem boš našla spodbude, da vedno bolj zaupaš v Boga in njegovo neskončno usmiljenje. Morda pa imaš doma celotno Sveto pismo in lahko prebiraš tudi druge knjige te zakladnice božje besede. Tudi Ognjišče, Družina, drugi verski tisk, nam utrjuje vero. Morda se tega premalo zavedamo in se premalo poslužujemo. To ni reklama, ampak dejstvo, da moramo biti veseli, da imamo na razpolago toliko duhovne hrane.
Želim ti, da bi naredila še veliko dobrega zase, za Cerkev in svoje bližnje.

BOLE, Franc, oče urednik. Ognjišče (2016) 06, str. 6

V počitniških mesecih, ko imajo otroci in mladina šolske počitnice, odrasli pa zaslužen dopust, opažam, da je pri nedeljskih mašah po naših cerkvah precej manj ljudi. Ali tretja božja zapoved “Posvečuj Gospodov dan” v tem času ne velja? (Bogomila)
Božje zapovedi niso ‘sezonske’, ampak nas vežejo vse dni v letu, vsa leta našega življenja. Človek, ki ima osebno vero in se ne ravna po okolici, čuti potrebo po rednem stiku z Bogom: v vsakdanji molitvi in s posvečevanjem Gospodovega dne, ki je za nas kristjane nedelja. Kako posvečujemo nedeljo? Katekizem katoliške Cerkve (kompendij) odgovarja: »Kristjani posvečujejo nedeljo in zapovedane praznike z udeležbo pri Gospodovi evharistiji. Vzdržujejo se tudi tistih dejavnosti, ki ovirajo bogočastje, Gospodovemu dnevu lastno veselje ter duhu in telesu primeren oddih. Dovoljene so dejavnosti, povezane z družinskimi potrebami ali službe velike socialne koristi, samo da ne bodo uvedle navad, škodljivih za posvečevanje nedelje, za družinsko življenje in zdravje.« Tudi glede posvečevanja nedelje veljajo Jezusove besede: »Kjer je tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). (sč)

Silvester Čuk, Ognjišče (2011) 7, str. 48-49

(ob obletnici) Pisateljska domišljija Ivana Sivca je kot bogat rudnik z neizčrpnimi žilami. S to knjigo, ki je nastala na pobudo Vilija Kovačiča (poznamo po njegovih televizijskih nastopih v ‘pravdi’ o drugem tiru), Sivec začenja novo zbirko Slovenski narodni buditelji. Kovačič je zapisal, da zbirka “nastaja iz potrebe v času, ko Slovenci vse bolj pozabljamo na svoje korenine in velika dela ljudi, ki so nam jih pomagali ohraniti”. Odpira jo primorski duhovnik Virgil Šček, velik borec za slovenstvo pod tiranijo fašizma. Njegovo življenje in delo je prikazano v 25 zanimivih črticah. Pisatelj prizna, da kot državljan ‘celinske’ Slovenije, o tem izrednem možu ni vedel nič, zato se je, preden se je lotil pisanja, po svoji navadi temeljito poučil iz raznih virov, šel pa je tudi ‘na teren’, v kraje, kjer je Šček živel in deloval.
Rodil se je v Trstu kot peti otrok pobožne železničarske družine. Pred njim se je rodil deček, ki je pri krstu dobil ime Virgil po apostolu Karantanije, a je živel malo časa. Ko je prišel na svet naš junak, so mu dali njegovo ime, “ker pravijo, da ima človek, če dobi ime po pravkar umrlem predhodniku, dvojno moč”. Pri njem se je to uresničilo. Ko so ga kot otroka vprašali, kaj bo, ko bo velik, je kot iz topa izstrelil: »Strojevodja!« Res je postal strojevodja, vendar ne pri železnici, ampak na čelu tistih, ki so svoje moči –posvetili delu za zatirane.

S. Čuk (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2021), 94-95.

Rodila se je leta 1890 blizu Ancone v srednji Italiji, družina se je zaradi revščine preselila J od Rima, kjer je oče vzel v zakup precej zemlje. Po očetovi smrti jo je obdelovala mati, Marija, čeprav še otrok, pa je prevzela gospodinjska opravila. Ko je imela dvanajst let, jo je nekaj let starejši sosed napadel. Ker se mu ni hotela vdati, jo je večkrat zabodel z nožem. Papež Pij XII. jo je leta 1950 razglasil za mučenko čistosti in jo mladim postavil za vzornico.

več o Mariji Goretti v knjigi Svetnik za vsak dan - 2. knjiga, str. 16-17.

 Edina cerkev Marije Goretti pri nas je v Bistrici pri Tržiču (LJ).

ZAVETNICA
Sv. Marija Goretti je zavetnica Marijinih družb, mladih deklet, žrtev posilstva, revežev, mladine na splošno, priprošnjica proti revščini.

V življenju skromne deklice, ki smo jo obdali z najvišjo častjo, moremo videti zgled, ki ni vreden samo nebes, ampak ga mora  občudovati in častiti tudi naš čas. Družinski očetje in matere lahko spoznajo, kako naj vzgajajo otroke, ki jim jih je dal Bog, v svetosti in junaštvu in izpolnjevanju tega, kar zahteva katoliška vera. (Pij XII. ob slovesnosti razglasitve za svetnico)

 M. in S. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 7, str. 98

Zgodba

Pravkar sem razbil ogledalo

Devetleten deček je šel v cirkus, da bi si tam ogledal nenavadne živali, ki so jih pred nekaj dnevi s cirkusom pripeljali v mesto. Ko se tako kar ni mogel nagledati slonov, levov, tigrov, žiraf in drugih živali, je zaslišal nekoga, kako joče. Ni mogel verjeti, da je lahko nekdo žalosten na tako veselem kraju. Odpravil se je v smeri, od koder je prihajal jok. Na svoje veliko začudenje je zagledal klovna, kako je v kotu jokal. Približal se mu je in ga vprašal: »Zakaj jočeš?«
Klovn mu je odgovoril: »Pravkar sem razbil ogledalo in sedaj bom imel sedem let nesrečo.«
Deček je dejal: »Moja teta je tudi razbila ogledalo, pa ni doživela sedem let nesreče.«
»Kako to?« je radovedno vprašal klovn.
»Že naslednji dan je umrla,« mu je odgovoril deček.

Misel

Praznoverje je zelo razširjeno, a povsem neutemeljeno prepričanje o nekaterih stvareh ali dogajanjih, ki naj bi prinašala srečo ali nesrečo.

Poznamo najrazličnejše vrste praznoverja: nekateri ljudje imajo za nesrečno številko 13, drugi ne bodo šli pod prislonjeno lestvijo. So ljudje, ki jih je strah razbiti ogledalo ali srečati črno mačko ... Spet drugi zmotno verjamejo, da trkanje na les, prijetje za gumb, če srečaš dimnikarja, če najdeš štiriperesno deteljico itd. prinaša srečo.

Kar je za ene ljudi praznoverje, je za vse druge resna stvar in narobe. Tudi to potrjuje, kako neutemeljeno je praznoverje. Zakaj bi se človek, ki veruje v Boga, bolj zanašal na vražo kakor na Božjo ljubezen in previdnost, ki vse vodi? »Pravilna krščanska drža obstaja v tem, da se z zaupanjem prepuščaš rokam božje previdnosti, kar se tiče prihodnosti, in opustiš sleherno nezdravo radovednost« (KKC 2115).

Molitev

Gospod Bog,
daj nam prave modrosti,
da ne bomo verjeli,
da določeni predmeti ali dejanja
prinašajo srečo ali nesrečo.
Pomagaj nam, da bomo trezni
in ne bomo podlegali praznoverju.
Gospod, ti veš,
da številni ljudje delajo tako
in se niti ne zavedajo,
da je to napačno.
Odpusti njim in tudi nam,
ker premalo zaupamo v tvojo previdnost.
Pomagaj nam, da bomo trdno verovali,
da tvoja ljubezen vodi naše življenje
in da ga ne morejo določati magični predmeti ali dejanja.
Naj vera v tvojo previdnost
prinaša mir v naša srca in pogum v naše delovanje.
Naj nas osvobaja strahu in neodločnosti,
ki ju povzroča praznoverje.

Iskra

Ko se človek odvrne od pravega Boga, poklekne pred devetimi maliki. (Fjodor M. Dostojevski)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.