4. oktobra goduje sv. Frančišek Asiški (1181/2-1226).

Dolgo sem tehtal, kako naj naslovim tokratno razmišljanje. Spontano se mi je zapisal naslov: Politika je v riti, pa sem vedel, da bi s tem spravil v stisko urednika (smo vendarle Ognjišče). Potem sem naslov omilil: Politika je v temi (tam zadaj je namreč tema), a se mi je zdel za posameznike še vedno težko sprejemljiv. Zakaj bi se spotikali ob naslovu, ko je že tako tema dovolj spotakljiva? No, in končno sem pristal na gornjem naslovu. In zakaj prav ob sv. Frančišku? Ker kaže na alternativo! Pomislite, v času križarskih vojn se ta svetnik popolnoma miren odpravi na klepet k samemu sultanu. Pri svetih ljudeh je raznolikost material za igrivo dopolnjevanje in ne za bojevanje.
K miru nas ne bodo spravili politiki, kaj šele gospodarstveniki; pot miru kažejo božji otroci. Tem je tuja nekonstruktivna napetost razdeljenih na dvoje med katerimi teče žolčnost (pomislite na naše parlamentarne razprave) in se krešejo strele z namenom, da bi pobile nasprotnika. Nikar ne mislite, da je božji otrok naivnež; on je modrec, ki zavestno izstopa iz primitivizma, ki se dan za dnem propagira ob 19. uri na nacionalni in komercialni TV. Gledaš, se čudiš in ne moreš verjeti, da vladajo svetu ljudje, ki se preprosto niso sposobni zmeniti. Ujeti so v koncept dvojnosti, začinjen s pohlepom, v katerem se v skrajnem primitivizmu razvrščajo med naše in ne-naše, pri čemer so naši dobri, ne-naši pa so, se ve, seme zla (tako gledajo z ene kot z druge strani). In potem se igrajo boj, pri čemer se misel na javni blagor skoraj popolnoma izgubi – politika pa naj bi vendarle bila, že po definiciji, skrb za javno dobro. Če pa že je ‘javni blagor’ v njihovih ustih, pa je po večini le zato, da se lahko z njim v svojem otročjem vrtcu tolčejo in obmetavajo. In ker vedo, da bomo mi, v ‘prime timu’ TV programa, opazovali njihovo početje, je njihova igra le še bolj ognjevita, saj računajo na čas, ko je potrebno tudi nas razvrstiti na naše in ne-naše. Le tako se lahko potem izvoljeni zopet vrnejo k svojim interesnim igram v tiste tako prijetna vladne prostore, kjer ob vseh ugodnostih kar mimogrede pozabijo na vzpostavitev temeljne pravičnosti tudi za ljudi brez privilegijev in moči. (Iz lastnega izkustva: V času težke bolezni sem šel čez proces zdravljenja po redni poti. Ko pomislim, kakšna je, se počutim do skrajnosti ponižan!) To, kar bi en solčavski kmet uredil po svoji zdravi logiki v kratkem času, bodo izvoljeni mleli v svojih ustih leta in leta. In naredili ne bodo nič, kar bi bilo v nasprotju z globalnimi interesi ekonomije. Ta pa zelo mirno pohodi malega človeka. Takšna ekonomija vsekakor ne potrebuje ta pravih politikov. Potrebuje tragikomično karikirane marionete, dovolj teatralne, da ne prepustijo pozornosti k tistim, ki stojijo za njimi. Njihova predstava se odvija po scenariju silno podobnem plehkim nadaljevankam z osnovno strukturo: dve strani se kregata in ena je seveda dobra (to so naši) in druga je zla. Poglejte si nocojšnji TV dnevnik. Potem vam ga doooooolgo časa ni potrebno gledati. Prav nič ne boste zamudili! Nadaljevanka se kar naprej vrti po klasičnem vzorcu: v različnih zgodbah se dva – dve strani – še vedno menita, da se slabo zmenita.
Potrebno bo poiskati alternativo. Ta ni (samo) v iskanju novih političnih obrazov. Kaj ti pomagajo drugi ljudje, če pa imajo v glavah utečene modele ravnanj, po katerih so neredko še bolj zadrto ‘ta stari’ (čeprav po letih mladi)? Pri iskanju drugačnega vzorca vodenja družbe se bo vredno ozreti nazaj – do tja, kjer Bog po preroku svari naj si nikar ne izbiramo sedaj obstoječi način vladavine. Preberite si v Svetem pismu knjigo Sodnikov (9, 7-15).
Kot trnov grm so nas omrežili in sami cvetijo, ker nas izčrpavajo. Pred tovrstnimi vladarji so vodili svet modri razsodniki, ki niso imeli statusa gospodovalcev, kot ga imajo sedaj privilegirani oblastniki. Celo Bog se ni rodil k nam kot kralj; Jezus vstopa tja, kjer je najšibkejši člen družbe, da dvigne slehernika k dostojanstvu. Če živiš v aklimatiziranih vladnih prostorih, nimaš pojma, kaj doživlja brezpravni revež v pogosto zatohli realnosti. Za primer: kako mirno so naši politiki dopustili, da se sredi med nami povozi pravičnost in se ponovno uveljavi čas sužnjev. Izrodili so se v sami srčiki svojega poslanstva! Njihova dejanska učinkovitost, ki se meri na najšibkejših členih družbe, je skrajno sramotna. Svoje igrice pa se lahko gredo, ker nas tako učinkovito med seboj delijo – potem z lahkoto vladajo. Slovenci smo ena najbolj razklanih družb. Kar naprej nas uniformirajo na leve in desne in ne uvidimo, da sta pri slehernem vzponu potrebni obe roki – leva in desna. Če mislimo napredovati kot posamezniki in kot družba, bo potrebno misliti z glavo in uporabljati obe roki. Angeli imajo dve krili: levo in desno – glava pa mora počivat v sredini: v Tretjem, v božjem, v Sveti Trojici. Bog ne deluje v boju med dvema. Krščanstvo oznanja Boga kot Trojico (le ta je Sveta). Napetost med + in – (dvojnost) je lahko uničujoče smrtonosna, če ni primernega T/tretjega – veznega člena (pomislite na žarnico); le takrat je napetost v korist, je za svetlobo.
In kdo je tretji? V sodstvu je to mediator, v socialni psihologiji je norma, v politiki naj bi bil to javni blagor ... – vsekakor gre za nekaj božjega in za Boga samega. Mislim, da so to razumeli trije krščanski možje, začetniki Združene Evrope: De Gasperi, Adenauer in Schumann (božji služabnik – kandidat za svetnika). Njihov moto je bil: »Ne eden proti drugemu, pač pa v božjem drug z drugim!«
Na sto milijone žrtev vojn samo v prejšnjem stoletju, ker so nas vladarji naščuvali v preživelo igro dvojnosti, nam govori, da je dovolj ravnanja po miselnem vzorcu nekonstruktivne, bojevite razdeljenosti. Mar ni že skrajni čas, da udejanjimo model, ki nam ga kaže Bog sam, kot Sveta Trojica? Med nespametno razdeljenimi prosi Frančišek Asiški: »Gospod, naj bom orodje tvojega miru.« To je v Bogu tudi naše poslanstvo!
Karel Gržan, Zapisi izvirov, Ognjišče (10) 2011, str. 36

Kategorija: Zapisi izvirov

»Neuk, bosonog, brez načrtov, predan pa navdihu milosti prisluškuje evangeliju brez predsodkov, tako zares, da ga pretrese nekaj stavkov in že gre, da jih uresniči v življenju … Njemu je evangelij pomenil toliko, kolikor ga je prevedel v življenje. Zato je ta prevod tako razumljiv za učene in preproste, ne samo za kristjane, ampak tudi za pogane.« Tako je Franc Sodja na kratko predstavil Frančiška – asiškega Ubožca, čigar lik spada med najbolj mikavne v vrsti svetnikov katoliška Cerkve. Frančišek se je rodil leta 1182 v mestu Assisi. Oče je bil trgovec in sin naj bi ga nasledil. Ko mu je bilo dvajset let, je vse, kar je imel svojega, razdal revežem, bogata oblačila je vrnil očetu ter se umaknil v samoto. Preživljal se je z darovi, ki jih je priberačil. Njegovemu zgledu so sledili številni njegovi prijatelji in tako je nastala prva Frančiškova družina, ki se je naglo večala. Leta 1223 je papež potrdil Frančiškovo Vodilo – redovna pravila. Leta 1224 je Frančišek dobil znamenja Kristusovih ran, ki jih je nosil do smrti 3. oktobra 1226. Pred obiskom sestre Smrti je zložil Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. »V tej lepi hvalnici nas spominja, da je Zemlja, naš skupni dom, kakor sestra, s katero si delimo življenje, in dobra kakor mati, ki nas sprejema v svoje naročje,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod. (sč)
Na sliki: Stane Kregar, sv. Frančišek, sgrafito, zvonik ž. c. sv. Cirila in Metoda, Ljubljana Bežigrad, 1967.

 

Na Slovenskem imamo sv. Frančišku Asiškemu posvečenih pet cerkva (dve župnijski, dve samostanski, eno podružnično) in dve kapeli. V LJ nadškofiji je asiški Ubožec zavetnik župnije Ljubljana – Šiška. (spodaj) – V KP škofiji sta dve samostanski cerkvi sv. Frančiška: v minoritskem samostanu v Piranu (2) in v Vipavskem Križu (3); podružnična cerkev pa je na Janeževem Brdu (4) (Prem). – V MB nadškofiji je sv. Frančišku Asiškemu posvečena cerkev v Mariboru – Radvanje (1), njegova kapela pa je tudi v Mariji ob Bistrici (Muta). – Kapela sv. Frančiška Asiškega je tudi v župnišču v Trebnjem (NM škofija).

ZAVETNIK
Sv. Frančišek je zavetnik ubogih, socialnih delavcev, varuhov stvarstva, trgovcev, krojačev, tkalcev, trgovcev s platnom, z lanom in tapetami; frančiškanov; je priprošnjik proti glavobolu in proti kugi

Hvaljen, moj Gospod, / v naši sestri zemlji, / ki kakor mati nas hrani / in nam gospodinji / in prinaša različno sadje / in pisane rože z zelenjem. (iz Frančiškove Sončne pesmi)

  

 

 

 

 Ljubljana - Šiška

 Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2020) 10, str. 115

Kategorija: Svetniški domovi

Na slikah in kipih sv. Frančiška Asiškega vidimo, da ima na rokah in nogah znamenja Kristusovih ran. Kaj ta znamenja Jezusovega trpljenja in smrti na križu pomenijo? (Ciril)
Tem znamenjem pravimo ‘stigme’ (gr. stigma, stigmatos – vbod, pega), človek, ki jih ima, pa se imenuje stigmatik. Pojav je zelo zapleten in Cerkev je pri presoji stigmatizacij zelo previdna. Prvi zgodovinsko izpričani primer karizmatične stigmatizacije je sv. Frančišek Asiški. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa na gori Alverna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje, je imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Stigme, znamenja Kristusovih ran, so imeli tudi nekateri drugi svetniki. V našem času je bil najbolj znan stigmatik kapucinski pater sv. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je znamenja Kristusovih ran prejel 20. septembra 1918. Na ukaz predstojnikov je moral rane na rokah zakrivati z rokavicami; ostale so mu do smrti. (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2017) 10, str.47

Kategorija: Kratki odgovori

Ob pohodu za življenje
Zgodilo se je, da sem zanosila. Ko sem to povedala fantu, je odšel in me pustil samo. Prizadeta in razočarana sem se odločila za splav. Prej nisem veliko razmišljala o tem in nisem pomislila, da je to umor majhnega človeka – mojega otroka. Ko so mi naredili splav in ni bilo več poti nazaj, se je oglasila vest. Žal mi je za to odločitev, kolikor imam las na glavi. Pred posegom bi moral biti posvet s strokovnjakom in moj otročiček, bi bil sedaj z menoj in nama bi bilo lepo. Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da. (Nina)

Kategorija: Utrinek

Zgodba

Zelo jo je prevzelo

»Kako to, da davi nisi prišla na predavanja tako zgodaj kot običajno?« je študentka vprašala svojo najboljšo prijateljico.

»Šla sem v cerkev, da bi malo pomolila. Veš, vsako jutro vidim, da gre moj oče zelo zgodaj v službo. Včeraj zjutraj sem ga vprašala: 'Očka, zakaj raje ne počivaš še malo doma, ampak greš že tako zgodaj na delo?' Odgovoril mi je: 'Ne grem naravnost na delo, prej grem v cerkev, kjer molim in sem pri maši.' Njegov odgovor je naredil name tak vtis, da sem se odločila, da bom tudi jaz delala podobno.«

Od takrat je študentka vsako jutro šla k maši, preden je šla na predavanja.

 

Misel

Zgled govori glasneje kot množica besed.

Lep zgled je najboljša pridiga. Na ljudi naredi večji vtis pridigarjev zgled kakor pa vsebina njegove pridige. Z zgledom najbolj prepričamo poslušalce. Naše življenje bi moralo biti tako zgledno, da bi druge ljudi privlačil naš način življenja.

Besede mičejo, zgledi vlečejo, pravi ljudska modrost. Ali naš zgled vodi ljudi v pravo smer?

 

Molitev

Gospod Bog,
zahvaljujemo si ti za vse ljudi v življenju,
ki so s svojim zgledom pripomogli,
da te poznamo in ljubimo
in da zaradi tebe ljubimo tudi svoje bližnje.
Naj se trudimo, da bomo živeli tako lepo,
da bomo s svojim življenjem zgled drugim.
Naj se zavedamo, da naš način življenja vpliva na druge,
pa naj delamo dobro ali slabo.
Hočemo biti drugim dober zgled,
prosimo te, pomagaj nam prav živeti.
Naj nas ne premoti mišljenje,
da ne moremo biti zgled za druge,
ker nimamo ničesar, kar bi jim mogli dati.
Naj ne pozabimo darov,
ki si nam jih v svoji dobroti naklonil,
in si jih sami nismo zaslužili.
Predvsem pa naj se zavedamo, da si nas ustvaril,
da bi naša luč svetila pred ljudmi
in ne bi sebično živeli v temi.

 

Iskrica

Bodi vsem zgled za dobra dela. (Tit 2,7)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, Vzor, v: Ognjišče 9 (2011), 14-15.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 29.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Kategorija: Povejmo z zgodbo

“To je dan, ki ga je naredil Gospod ...”
Na današnji pred osemintridesetimi leti sva midva pred Bogom in ljudmi potrdila najino ljubezen.
Kako hitro se leto umakne drugemu in se postavi v vrsto preživetih! Obletnice kar letijo mimo! Naenkrat spoznaš, da jih je že dolga vrsta, ki gotovo močno presega tisto polovico tebi odmerjenih let.
Kaj vse se je v teh letih zgodilo? Koliko lepih spominov, pa tudi žalostnih in takih, ki bi jih najraje izbrisal, a se ne da. Tu so, tu bodo ostala, v kronološkem zapisu Knjige življenja vsakega človeka.
Kot na vsako obletnico poroke, sem zjutraj najprej objela in poljubila mojega življenjskega sopotnika in mu rekla: »Hvala ti, da si tako dolgo vzdržal z menoj!«
Temu vedno sledi prisrčen smeh: »Ni bilo težko. S teboj je lahko živeti.«
S to pohvalo mi vlije novih moči, poletim naprej v zaupanju vanj, v zaupanju vase in predvsem v zaupanju v naju.
Na prstu vrtim obroček – moj poročni prstan. Malo se mu že poznajo leta, tako kot nama. Na njem ni tako lepega napisa, kot na tistem iz stare, potopljene ladje: “Ničesar več ti ne morem dati” in roki, ki držita srce – a moj je blagoslovljen za vse čase.
Ko je Bog prva človeka postavil v raj, bi jima tudi lahko rekel: “Ničesar več vama ne morem dati.” Imela sta vse, saj sta bila v raju. Pa vendar sta hotela več. Človek bi že od nekdaj rad preskočil dobo staranja, umiranja, smrti in čakanja na vstajenje. V Knjigi modrosti piše: »Bog je človeka ustvaril za neminljivost.« Treba je le Bogu zaupati in se mu prepustiti.
Pri prvi poroki so bili navzoči trije: Bog, ženin Adam in nevesta Eva. Tudi zdaj so pri vsaki poroki navzoči trije: Bog, ženin in nevesta. Vsako tako sklenjeno zvezo Bog posvečuje s svojo navzočnostjo.
Čudovito je Bog uredil, da se mož in žena v svoji različnosti dopolnjujeta in dograjujeta. Če je v zakonu prisoten Bog, se ljubezen z leti požlahtni in ne ugasne.
Ko sva izrekla svoj ‘da’, sva se zavezala drug drugemu: »Lahko se zaneseš name, v dobrem in v hudem, v mladosti in starosti, v zdravju in bolezni. Vedno, do konca življenja, bom ob tebi.«
V vseh teh skupnih letih sva oba vsakodnevno potrjevala in izpolnjevala to zavezo. Bile so tudi ‘hude, nevihtne’ ure, a za njimi je sonce še lepše sijalo. Starejša ko sva, manj jih je in krajše, milejše so.
Z leti sva si postala podobna: imava iste misli, uporabiva iste stavke, izrečeva isto besedo, Ne potrebujeva besed, da uganeva želje in potrebe drug drugega.
Kdo bi bolje razumel moj strah ob prvih znakih staranja, pešanja moči in pameti? S kom bi delila lepe, vesele, pa tudi žalostne spomine, če ne z nekom, ki je del vsega tega? S kom bi vsak večer znova molila svojega Boga in se mu zahvaljevala za vse prejeto, ga prosila za pomoč, mu izkazovala ljubezen in občutila njegovo usmiljeno dobroto, če ne bi imela moža – točno tega, ki ga imam?
Nikoli ne bi mogla moža zamenjati z nekom, ki vsega tega ne pozna.
»Ali me boš ljubil ti, tudi ko mladost zbeži, táko s sivimi lasmi, ali me boš ljubil ti ...« poje pevka iz radia. Rada imam to pesem. Zdi se mi, da so besede prepisane iz mojega srca, in premišljujem: »Če je ljubezen prava, zakonca živita v sožitju drug ob drugem, ne glede na gube in sive lase.«
Spominjam se tudi neke druge pesmi, ki sem jo rada poslušala in sama pri sebi večkrat prepevala: “Rad bi se postaral s teboj ...” Nasmehnem se. To besedilo za naju ni več aktualno. Midva sva se že postarala. Drug ob drugem, z roko v roki, se srečna, z gubami in sivimi lasmi, že nekoliko betežna, ozirava nazaj na prehojeno pot.
»Da, bilo je vsega po malem. Ni manjkalo solz, a bile so to tako solze bolečine, kot solze sreče. Kdo ve, katerih je bilo več? Bog ve in piše, vpisuje jih v knjigo najinega življenja.«
Danes sva bila pri sveti maši in vsa današnja molitev se iz mojega srca dviga k Bogu: »Hvala ti, Gospod, za vse, kar bo pisalo v najini knjigi: kar je dobrega, naj odtehta vse slabo, in usmiljeno nama odpusti. Bodi z nama in naju vodi še naprej do veselega snidenja s Teboj. Tako v najini knjigi ne bo nikoli pisalo – Konec!«
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 55.

Kategorija: zgodbe

Pri športu šteje končni rezultat. Je tako tudi s človekovim življenjem? Mislim, da v zadnji tretjini – po upokojitvi – imamo nekaj možnosti slabo popraviti, dodati nekaj dobrega, predvsem pa izbrusiti bisere življenjskih izkušenj iz mladosti in srednjih let. Tega ne more namesto mene narediti nihče. Kaj torej odnašam iz mladosti in srednjih let v starost? Kako naj obdelujem svoje življenjske izkušnje, da bodo dobre mene osrečevale, druge ljudi pa bogatile, slabe izkušnje pa obmirovale na ‘kompostniku’ življenja in postale iz smrdljivega gnoja dragoceno gnojilo?

V STAROST ODNAŠAM NEKAJ ZDRAVJA IN MOČI
Spretnost, moč in zdravje v zadnji tretjini življenja gotovo peša. Enemu ostaja več zdravja, drugemu manj. Eden ga je vse življenje bolj krepil in varoval, drugi manj. Eden ima v genih bolj trdne noge, drugi pljuča. V starosti najpogosteje odpovedujejo srce in žile. Pogoste so še druge kronične nenalezljive bolezni, zlasti sklepov (revma), dihal (astma), presnove (sladkorna bolezen), v visoki starosti možganske (demenca).

Svoje preostalo zdravje odnašam v starost, da z njim živim, ga varujem in krepim. Nekaj moči ostaja vsakemu do konca. Ko je kdo tožil o starostnih boleznih, kot da je že napol mrtev, je moja skoraj 95-letna mama, ki jr bila vedno pripravljena na smrt, rada rekla: »Smrt nam ne uide, prihranimo pa jo čisto za na konec!« Prijetnejši in zadovoljnejši so tisti stari ljudje, ki se ozirajo bolj na svoje zdrave sile, kakor tisti, ki mislijo predvsem na svoje bolezni. Nanje je smiselno biti pozoren samo toliko, da jih prav zdravimo in z njimi živimo. Svoje zdrave moči pa je dobro nenehno krepiti, se jih veseliti in biti zanje hvaležen. Na zdravje večina ljudi po upokojitvi bolj pazi kakor prej. Nekaj jih, žal, živi zelo nezdravo. Nekatere pa obsede mrzlična skrb za svoje zdravje – prav bolni so od tega; to je vsaj tako nespametno, kakor zanemariti svoje zdravje.

V STAROST ME SPREMLJAJO BLIŽNJI
Nobena naložba in noben trud v življenju se tako bogato ne obrestuje, kakor lepo sožitje z ljudmi, zlasti domačimi. Hiša postaja v starosti kaj hitro prevelika, prostori prazni, preveč je čiščenja, predrago za ogrevanje. Denarni prihranki so zelo pomembna rezerva, neredko pa povzročajo tudi težave: nasilje bližnjih nad starejšimi, po smrti zapuščinske spore med domačimi. Lep odnos z odraslimi otroki, z ostarelimi brati in sestrami ter njihovimi družinami, s prijatelji, sosedi, znanci in nekdanjimi sodelavci pa vse do zadnjega diha daje človeku najlepše trenutke.
Pomislimo, kaj pomenijo starajočemu se človeku stiki z vnuki, lep pogovor z odraslimi otroki, prijetna srečanja znancev, vsakdanji klepet s sosedom, obiski! V starostni onemoglosti ne more nihče nadomesti bližnjih. Tudi če bi človeka idealno oskrbovali v najboljšem domu za stare ljudi, so obiski svojcev nepogrešljivi.
Hitro rečemo: »Za lep odnos do nas starejših so dolžni poskrbeti drugi!« Kadar se to ne zgodi, je človek razočaran. Zato je bolje upoštevati dejstvo, da je odnos vedno odvisen od obeh strani. V tem je že pol rešitve: ko se jaz naučim lepo komunicirati z drugimi, lahko preprečim grd odnos. Verjetno pa bom sprožil lepšega tudi na drugi strani, saj lepa beseda lepo mesto najde. Zavestno učenje lepega komuniciranja po upokojitvi je danes vsaj tako smiselno, kakor učiti se tujega jezika ali skrbeti za svoje zdravje.
Lepi odnosi v starosti so obresti, ki jih človek prejema od tega, da se je v mladosti in srednjih letih zavestno učil lepega sožitja. Ali se v starosti še lahko učimo lepših odnosov in popravljamo slabe? Ob slabih izkušnjah s sitnimi starajočimi se ljudmi mnogi menijo, da gredo v starosti odnosi samo iz slabih na slabše. Res je pogosto tako, zato se splača v srednjih letih storiti vse, da se človek zavestno uči lepega komuniciranja z vsemi, zlasti z bližnjimi. Vsak pa lahko najde tudi primer zelo prijetnega starega človeka, ki z leti postaja čedalje bolj plemenit v sožitju – zori kot žlahtno vino. Jaz sem prepričan, da smo ljudje zmožni v starosti napredovati v lepem sožitju; da lahko razvijamo lepše odnose, ne pa z lahkoto.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE SPOMINE
V starosti je nasprotno kakor v mladosti: pred človekom je le še malo časa, malo uresničljivih načrtov in sanj. Čedalje več pa je spominov. Spomini iz otroštva ostajajo živi pogosto celo v demenci kljub hudim bolezenskim poškodbam možganov. Spomini so dragocenost, ki jo nosimo vedno s seboj. Tudi ponoči, če človek ne more spati, mu lepi spomini svetijo ob ugasnjeni luči.
Slabi spomini lahko zelo grenijo človeku življenje. On pa ob njih najprej drugim – malokaj bolj odbija ljudi od starega človeka, kakor to, da obuja grde in težke spomine. Genialni slovenski mislec evropskega formata in svetniški kristjan Andrej Gosar je za las preživel uničevalno taborišče Dachau, po vojni pa krivično zapostavljanje; menim, da je za danes najbolj živ njegov vrhunski zgled starajočega se človeka. Svojih travm in spominov na krivice ni prenesel na nikogar v svoji številni družini, ne javno na slovensko narodno skupnost, za katero je živel in toliko naredil. 
Da nam bodo spomini v starosti prijeten spremljevalec, se učimo zahtevne veščine: usmerjati svojo zavest na obujanje lepih in spodbudnih spominov, na smetišču osebne zgodovine pa puščati slabe spomine, ki nas in druge zastrupljajo.

V STAROST ODNAŠAM SVOJE ŽIVLJENJSKE IZKUŠNJE
Osebne izkušnje so največje osebno bogastvo. Izkušnje so veliko več kakor spomini. So vse, kaj sem naredil, doživel, zagrešil, zdržal, kar se je z menoj dogajalo … Ali je več vredna negotova možnost, ki je pred nami, ali uresničena izkušnja v skrinji življenja? Svetovno znani psihoterapevt Viktor Frankl, ki je tudi preživel nemško uničevalno taborišče in umrl leta 1997 star 92 let, je zelo cenil človekovo stališče do osebnih izkušenj.
Nekatere življenjske izkušnje so dobre, druge slabe, daleč največ pa je vsakdanjih – tistih ob rutinskem gospodinjskem in poklicnem delu, stikih z naravo in kulturo, zlasti pa izkušenj z vsakdanjim medčloveškim sožitjem.
Človeška osebnost je kot stavba. Zgrajena je predvsem iz osebnih izkušenj. Čim starejši je človek, več ima izkušenj. Gole življenjske izkušnje pa so podobne kupu skal v kamnolomu; čim večji je, prej se podere. Nakopičene življenjske izkušnje postanejo lepi kamni za stavbo osebnosti, če jih obdelamo. Lepo doživetje obdelujemo tako, da ga z navdušenjem pripovedujemo drugim v primernem trenutku in da z veseljem poslušamo druge, ko pripovedujejo svoja lepa doživetja. Orodja za obdelovanje krivde so kesanje, smiselna poprava krivice in sprava. Izkušnjo izgub in zmot obdelujemo z žalovanjem. Vsakdanja izkušnja gospodinjenja dobi vrednost vogelnega kamna, ko nas navdata veselje in ponos ob tem, koliko dobrega je gospodinjsko delo prineslo nam samim in drugim. Najboljša delavnica za obdelovanje družinskih izkušenj so zakonske skupine, za starajoče in vse druge pa medgeneracijske skupine, kjer si pripovedujemo svoje življenjske izkušnje. Vrhunsko orodje za duhovno obdelovanje izkušenj je molitev.
Po čem vemo, da so naše dobre, slabe in vsakdanje izkušnje lepo obdelani kamni za stavbo naše osebnosti? Po tem, da smo jih veseli, nanje ponosni in zanje hvaležni.


V STAROSTI LAHKO RASTEJO VERA, UPANJE IN LJUBEZEN
Iz mladosti in srednjih let lahko v celoti odnesemo v starost vero, upanje in ljubezen. Ne versko znanje ali verske ideje, ampak vero, zraščeno z vsemi življenjskimi izkušnjami. Ne naivno ‘upanje’ ali utopične želje, ampak upanje, da Bog vse ureja za mojo pamet nedosegljivo modro in ljubeče. Ne ‘ljubezen’ na jeziku, ampak čisto ljubezen v srcu, ki diši po znoju vsakdanjega sožitja. Vera, upanje in ljubezen v starosti lahko rastejo in zorijo bolj kakor prej v življenju.

RAMOVŠ, Jože. (Kakovostno staranje). Ognjišče, 2016, leto 42, št. 6, str. 26-27.

Kategorija: Kakovostno staranje

Zaposlena sem bila v majhnem kolektivu, kjer smo se lepo razumeli – bili smo kot malo večja družina. Nekega leta smo za kolektivni izlet izbrali Barcelono, drugo največje mesto v Španiji.
»To bo pa nekaj lepega! Pa še z letalom potujemo!« nisem mogla skriti navdušenja pred sodelavkami, ki so name gledale s pravim materinskim pogledom in se nasmihale mojemu mladostnemu navdušenju. Bila sem iste starosti kot otroci večine od njih in ob njihovem razvajanju pa tudi vzgajanju sem se prav dobro počutila. Ljubkovalno so mi pravile naš benjamin.
Srečno smo pristali. Uživala sem v ogledu lepega mesta: Ramblas – pisana tržnica, Kolumbova ladja v pristanišču Sredozemskega morja, nedokončana Gaudijeva Sagrada Familia in še in še. Z ozkotirno železnico smo se odpeljali tudi ven iz mesta, po Kataloniji. Tudi ta vožnja je bila posebno doživetje. Podali smo se tudi na njihovo slavno božjo pot k črni Materi Božji na Montserrat. Spotoma smo se na kratko poučili o njeni zgodovini.
Ko o Španijo zasedli muslimanski Arabci in so uničevali krščanska znamenja, so Španci Marijin kip prenesli na to nazobčano-spiljeno goro (kar pomen montserrat) in ga tam skrili v votlino. Ko so Arabci odšli in je napočil čas, da bi kip lahko prinesli iz skrivališča, ga niso mogli spraviti iz votline. Marija je hotela ostati tam. Najprej so postavili majhno cerkev in votlina s kipom je oltarni prostor. Napisali so: »Tukaj se ni dala premakniti sveta podoba.« Pozneje pa so zaradi naraščajočega števila romarjev zgradili veliko cerkev z dvanajstimi stranskimi oltarji in ob njej samostan.
Kar strah me je bilo, ko nas je vzpenjača vlekla skoraj navpično navzgor na vrh. “Le kako jim je uspelo tam gori postaviti cerkev, saj mora biti kot orlovsko gnezdo?” sem se spraševala pri vzpenjanju.
Na vrhu je bila pred nami velika cerkev in nad vrati nas je pozdravil napis: “Tvoji sinovi bodo od daleč prišli.” Med temi sinovi nebeške Matere smo bili tudi mi, ki smo jo od daleč prišli obiskat na to goro Katalonije, ki si jo je sama izbrala.
Na moje veliko začudenje je bilo tam precej avtomobilov in avtobusov. »Na goro se pride tudi po zložnejši poti, z druge strani,« sem ugotovila. Cerkev je bila polna vernikov, da smo se komaj prerinili v njeno notranjost. Do solz me je ganilo petje množice, ki je ubrano pela pesem o Montserratu – od vsega besedila sem razumela samo to besedo. “Kako pobožni ljudje so tukaj!” sem se čudila. “Kot pri nas pri Mariji Pomagaj na Brezjah vneto častijo isto nebeško Mater Marijo. Semkaj prihajajo iz nebes neštete milosti in uslišanja, to je svet kraj.”
“Z romanja je treba prinesti domov odpustke,” so me vedno učili, Kupila sem nekaj malenkosti, ki so mi padle v oči, za moje prijatelje. Potem pa sem zagledala velike lesene rožne vence. Bili so tako lepi v svoji preprostosti, narejeni iz lesenih jagod, nanizanih na vrvici, in velikega lesenega križa. Prav zagledala sem se vanje. Najraje bi kar vse pobrala in nesla domov, a to bi bil zame prevelik zalogaj. Izbrala sem dva: “Enega bom dala svojemu fantu (zdaj je že dolgo moj mož), drugega pa bom obdržala zase za spomin na to čudovito romarsko pot,” sem se odločila.
Doma sem ponosno pripovedovala, kaj vse smo videli in doživeli v teh nekaj dneh, ki smo jih preživeli v Španiji. Razdelila sem tiste ‘male odpustke’, ki sem jih namenila svojim domačim. Ko sem pokazala rožni venec, pa je moja svakinja od navdušenja kar zaploskala: »Kako lep rožni venec! Daj ga nam, da bo krasil našo novo hišo!« me je prosila. Hiša je bila res nova in komaj nekaj mesecev prej se je bratova družina veselo vselila v novi dom.
Bila sem malo v zadregi: “Če ga dam, sama ne bom imela ničesar za spomin. Pa vendar ji ga moram dati, saj bo to edini sveti predmet v tej lepi hiši – če ga bodo sploh kam obesili.”
Pogledala sem mamo in videla njene vprašujoče oči, polne pričakovanja.
“Da, seveda ga moram dati. Že zaradi mame, ki jo tako boli, ker bratova družina ne hodi več v cerkev.”
Čez nekaj tednov sem se oglasila pri njih in glej: na steni v kuhinji je vise tisti lepi, preprosti rožni venec. Srce mi je zaigralo od zadovoljstva nad samo seboj, da sem vendar storila nekaj lepega.
Kmalu sem se poročila in tako prišla do onega drugega rožnega venca, ki zdaj krasi moj dom in me spominja na to romanje v moji mladosti, na moje čudovite soromarje, s katerimi sem preživela toliko lepih, duhovno bogatih ur. Večina od njih je že odšla po večno plačilo k Bogu.
Toliko vsega je bilo: gradili smo hišo, prihajali so otroci, dogajale so se nam nesreče, prišla je bolezen in imeli smo nepokretnega bolnika. Na koncu je bila bolezen močnejša, prišla je tudi smrt. Stiki z brati in sestrami so bili zelo redki, kar ni bilo pravega časa, telefon je nadomeščal osebne obiske.
Pred kratkim pa je moj brat hudo zbolel. Staršev nimamo več, odšli so že v večnost, zato smo se po njihovi smrti bolj navezali drug na drugega. Takoj, ko mi je bilo mogoče, sem šla brata obiskat. Prvo, kar mi je padlo v oči in jih od prekipevajočih čustev in spominov orosilo, je bil tisti leseni rožni venec. Vsa ta dolga desetletja visi na najbolj vidnem mestu v hiši. Utrnila se mi je misel: “Saj ne more biti pri nebeški Materi pozabljen nekdo, ki ima spoštljivo na očeh najmočnejše orožje njenih otrok – rožni venec.”
Heli, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 44

Kategorija: zgodbe