Leta 2014 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo smer Geodezija. Nadaljevala je z magistrskim študijem na zgodovini, kjer ji manjka samo še magistrska naloga. Vzporedno je delala magisterij na arhitekturi, sedaj pa opravlja zadnji letnik magisterija na geodeziji. Zakaj toliko poudarjati Ninin študij? Zato, ker so po nesreči staršem dejali, da bo imela poškodovane možgane, da ne bo mogla govoriti ..., njej pa svetovali naj si izbere kakšen lažji študij.

Nina Vidic iz Lesc je bila ‘preizkušana’ že ob rojstvu, saj je rojena na dan državnosti leta 1991. Mama se spominja, kako so jeseniško bolnišnico tisti dan preletavala letala, zato so se morali umakniti v zaklonišče. Tudi zato je danes ponosna, da je Slovenka.
Toda njeno življenje je usodno zaznamovala nesreča ob koncu tretjega letnika gimnazije, le nekaj dni po osemnajstem rojstnem dnevu. »Kot kolesarko me je zbil avto in udarila sem z glavo v rob škarpe. Očividci so mi povedali, da sem bila v šoku, saj sem govorila: “Pustite me, pustite me,” opaziti ni bilo krvi, niti vidnih poškodb. Mama je prosila, naj me z rešilcem odpeljejo na opazovanje v jeseniško bolnišnico. Prav tako je prosila, naj mi naredijo preiskave, a se na prošnjo niso odzvali. Mama je ostala celo noč pri meni, mislila je, da spim, a sem padla v nezavest. Drugo jutro sem na viziti pred zdravniki bruhala kri, kar je znak, da imaš možgansko krvavitev. Šele zjutraj so naredili CT glave. Zaradi nujnosti so naročili helikopter in posredovali informacijo v Klinični center Ljubljana, da k njim prihaja primer za zelo nujno operacijo.«
Nina v svoji nesreči prepoznava veliko ‘božjih posegov’. Že glede helikopterja. Najprej niso vedeli, če bo sploh lahko poletel, ker je bilo slabo vreme. Pa je! Kasneje se je takih ‘slučajev’ nabralo še nekaj. »Nevrokirurg, ki me je operiral, je na srečo velik strokovnjak. Ker je prišlo do zapletov s trebuhom, so mi pod nujno naredili operacijo. Operiral me je celo predstojnik oddelka. Pa je šlo za nujne operacije, ko ni bilo časa izbirati zdravnika!«
V Ljubljani je bila zdravniška ekipa pripravljena in jo je čakala, tako da se je operacija takoj začela. »Bila sem v umetni komi in operirali so mi glavo ter me dali na CIT, to je oddelek za najhujše poškodbe. Vsak dan je bilo nekaj narobe z mano (npr. zenice niso reagirale, napihnjena roka ali trebuh ...). Peti dan sem imela zelo napihnjen trebuh. Naredili so MR trebuha in so mi zaradi neznane tekočine v abdomnu odprli celoten trebušni del. Ugotovili so, da gre za poškodbo trebušne slinavke. Moje stanje je bilo zelo kritično in zdravniki so menili, da ne bom preživela. Po še eni operaciji možganov so bili primorani uporabiti drugo metodo zdravljenja (gretje glave).« V komi je bila 21 dni. »Po 21-ih dneh so se odločili, da me zbudijo, ne glede, kaj bo z mano narobe. Staršem so rekli, da je že to, da sem preživela, čudež. Če bom preživela, ne bom imela spomina, ne bom znala brati, bom hroma ... Tisti dan, ko so me začeli zbujati, sem reagirala na dražljaje, kar pa ni bilo zagotovilo, da bo z mano vse v redu.«

Ko se je zbudila iz kome, je ugotovila, da je brez las, saj so ji morali glavo obriti, da so jo lahko operirali. In to je bilo za osemnajstletno dekle velik šok!
»Iz CIT-a bi me morali premestiti v bolnišnico na Jesenice. Mama je glede na slabe izkušnje prosila zdravnika – celo tekla je za njim po hodniku –, naj me premestijo raje v Klinični center ali kam drugam. In ugodil je njeni prošnji. Premestili so me na intenzivno nego na Travmatološko kliniko. Bila sem čisto brez moči, kajti po 21-ih dneh kome imaš izredno oslabljene mišice. Ko so mi dali v roke mobilnik, mi je padel na tla. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga obdržala ... Ko sem prišla nekoliko bolj k sebi, so mi starši prinesli – malo z zamudo za rojstni dan darilo, ki sem si ga zelo želela – nov računalnik. Čeprav ga na oddelku ne bi smela imeti, so mi to dovolili. Vmes sem dobila dve izredno hudi infekciji, veliko hujši od MRSE (huda infekcijska bolezen). V trenutku sem imela čez 40 stopinj vročine. Poklicali so najboljšo infektologinjo. Ni vedela, kaj naj naredi, a predlagala je eno vrsto antibiotikov, ki so ‘prijeli’.« Še eno od ‘naključij’ v Nininem zdravljenju. »Počasi so začeli k meni spuščati obiske. Ko sem želela na stranišče, a sem padla. Stopala nisem mogla premikati ...«
Zapletov je bilo veliko, a Nina je začela, kakor sama pravi, tretjo fazo svojega zdravljenja – rehabilitacijo noge v Rehabilitacijskem centru Soča. Žal je bil prvi poskus neuspešen, a se je fizioterapevtka zelo potrudila in z njo delala vaje dvakrat na dan. Nina je prepričana, da je to še ena oseba, ki ji jo je na pot življenja pripeljal Gospod in ji je pomagala ozdraveti. Vztrajnost in potrpežljivost sta počasi rodila sadove. Na Soči je ostala dva meseca. Po treh tednih je Nina prvič prišla domov. Mama jo je vsako jutro pripeljala na terapije in jo popoldne odpeljala domov. »Šele na Soči sem se zavedala, kaj bi lahko bilo z mano.« Morda je k temu spoznanju pripomoglo to, da je na Soči videla še veliko hujših primerov poškodbe glave. Niso mogli govoriti, niso imeli spomina, niso se mogli premakniti ... Takrat je šele doumela, kakšno srečo je imela.
Ob vseh naporih zdravnikov je potekal še drugi ‘način’ zdravljenja: »Mnogi ljudje so izredno veliko molili zame ob nesreči. Starši so hodili na Brezje, stara mama celo vsak dan, šla je po kolenih okrog Marijinega oltarja. Kot sem kasneje izvedela, je zame molil tudi leški župnik g. Štefan Babič.«
Nini se je zdelo, da je po bivanju na Soči že zdrava in da bo nadaljevala šolanje. »Po dvomesečni zamudi sem se vrnila v šolo in so se začele težave, na katere so me opozarjali na Soči. Delovna terapevtka ji je predlagala, naj dela en letnik v dveh šolskih letih, toda Nina ni hotela o tem niti slišati. »A že prvi dan sem morala po prvi uri domov zaradi bolečin v glavi. Bila je velika preobremenitev za možgane. V šoli sem zdržala dve ali tri ure, več ne! Tako sem četrti letnik delala dve leti, drugače ni šlo. Počasi sem ‘pogruntala’ svoj sistem: učim se pol ure, naredim desetminutni odmor, pa še pol ure in potem grem za nekaj časa počivat .... Tudi sedaj kot študentka se več kot dve uri skupaj ne morem učiti. Zavedam se, da ‘funkcioniram’ drugače kot sošolci. Vem pa tudi, da moram naloge opraviti.«
Na Soči jo je zdravnik vprašal, kaj želi študirati. Odgovorila mu je geodezijo. On ji je to odsvetoval, saj je tam veliko matematike, kar za poškodbo glave ni priporočljivo. Toda Nina je poskusila in na geodeziji je celo dobila priznanje za najuspešnejšo študentko. Po dveh letih ji je zdravnik dejal, da se je pravilno odločila.
Nine ni prizadela samo nesreča leta 2009, ampak tudi operacija trebuha leta 2012. »Pri vsakem obroku jem tablete. To so encimi, ki pomagajo trebušni slinavki, da razgradi hrano. Imam posebno dieto, saj imam težave tako z želodcem kot žolčnikom. Tega so mi odstranili skupaj z žolčnimi kamni. Večkrat sem pristala na urgenci zaradi težav z želodcem. Imam stalne preglede pri gastrologu.« Ima težave z hormoni.
Skratka, težav ne manjka. Še vedno jo mučijo hudi glavoboli, ima slabo koncentracijo, včasih težko prikliče besede. Po poškodbi glave ji škoduje tudi sonce. »Moje življenje je sedaj drugačno kot je bilo prej. Hvaležna moram biti staršem, ker veliko naredijo zame. Ko študiram v Ljubljani, moram jesti posebej pripravljeno hrano in ne morem jesti na študentske bone. Ob strani mi stojijo starši, stari starši in mnogi prijatelji ...«
Ko so jo s helikopterjem pripeljali v Klinični center, so zdravniki dejali: “Ta je za odpisati!” Pa se tako ni zgodilo. Ne goji sovraštva do zdravnikov v jeseniški bolnišnici, ki so naredili veliko napako, kajti, če bi jo takoj začeli zdraviti, ne bi prišlo do tako velikih zapletov. »Kljub težavam sem pozitivna oseba. Je razlog, da sem preživela to nesrečo in preizkušnjo. Mislim, da ima Bog ima neki načrt z mano. To pomeni, da imam še neko nalogo, ki jo moram opraviti na tem svetu,« optimistično sklene Nina.

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str 30.

Kategorija: Naši preizkušani bratje

V septembrskem Ognjišču ste pisali o Knjigi resnice, v kateri pisateljica trdi, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. Zavrnili ste njeno pisanje in dokazali, da je sleparka.
Sedaj sem pa prebrala, da se je skupina teologov in vernikov obrnila proti papežu Frančišku. Očitajo mu, da je krivoverec. Zelo me je prizadelo tako pisanje. Ali ni papež poklican, da brani pravo vero, ne pa da je krivoverec? Omenjena skupina naj bi papežu očitala, da ni naredil prav, ker je dopustil obhajilo ločenim in ponovno poročenim. Je res to dopustil? Prosim vas, da napišete, kako je s tem. Meni je papež Frančišek všeč, ker je preprost, skromen in dober. In me boli, da pravijo, da je krivoverec. Strinjam se z dubrovniškim škofom, ki je napisal, da ni pričakoval, da bodo proti papežu prav ljudje iz Cerkve, ne neki sovražniki Cerkve. Kaj vse to pomeni? Slišala sem, da so papeža kritizirali ‘konservativni’ ljudje, tisti, ki bi radi imeli tudi mašo v latinščini in da jo duhovnik daruje obrnjen proč od ljudi. Sedaj se bomo še v Cerkvi delili, ali kaj? Vesela bom, če mi boste odgovorili, saj omenjena dogajanja begajo tudi druge ljudi.
Tilka
Strinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
Seveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
V zgodovini Cerkve so se papeži radi posvetovali z moškimi in tudi z ženskami. Zelo znana svetovalka papeža je bila sv. Katarina Sienska, ki je prispevala k prečiščenju papeške službe in k vrnitvi papeža iz Avignona v Rim. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je papež ustanovil Škofovsko sinodo, ki mu pomaga skupno iskati Božjo voljo za konkretne izzive Cerkve. Zadnji posinodalni dokument ‘Radost ljubezni’ (Amoris Laetitia) želi pomagati vsem zakoncem in družinam, tudi tistim, ki so nepopolne, da bi jih verniki skušali razumeti in sprejemati, čeprav seveda greh ostane greh, kar poudarja tudi dokument. Pastoralno problematiko je Cerkev začela konkretno reševati že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS 47–52). Vsi pokoncilski papeži, posebno še sv. Janez Pavel II., so v luči koncila izdali številne cerkvene dokumente o pastorali zakoncev in družine. Radost ljubezni, ki jo je podpisal lansko leto sedanji papež Frančišek, je nekatere vznemirila. Že lansko leto so napisali štirje kardinali svoje ‘Pomisleke’ (Dubia) o nejasnem razlaganju glede možnega prejemanja obhajila razvezanim in drugič poročenim. Letos pa je skupina 40 teologov in katoliških laikov, med njimi ni sicer nobenega kardinala, (od dveh škofov je Švicar Bernard Fellay, vrhovni predstojnik Duhovniškega bratstva sv. Pija X., katerega položaj je že desetletja kanonično neregularen) napisala papežu Frančišku besedilo ‘Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev’ (Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis). Besedilo, dolgo 26 strani, so najprej poslali osebno papežu, pozneje, pa so ga objavili na spletni strani, kjer je med zbiranjem novih ‘podpisov’ prišlo do zlorab, saj nekateri ’podpisniki“ (npr. Alejandro Bermudez, direktor Catholic News Agency) trdijo, da se niso podpisali. V njem so papeža razglasili za krivoverca in mu očitali sedem točk njegovih zmot in stranpoti ter mu ponujali spravo, če se pokesa in prekliče, kar je zapisano v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Nekateri podpisniki so pred leti obsojali tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ker si je upal preveč odločno govoriti o ekumenizmu in ker se je v Assisiju udeležil molitve za mir z nekatoliškimi kristjani in predstavniki velikih nekrščanskih verstev.
Na besedilo Radost ljubezni so se oglasili tudi štirje pomembni kardinali: Gerhard Müller, Marc Qullet, Fernando Sebastián Aguilar in Pietro Parolin. Nemški kardinal Gerhard Müller, bivši prefekt Kongregacije za nauk vere meni, da bi bilo dobro, če bi papež imenoval skupino kardinalov, ki bi vodili teološko razpravo s podpisniki ‘Pomislekov’ in ‘Sinovskega opominjanja’. Po­zorni bi naj bili predvsem na 8. poglavje spodbude Radost ljubezni. Kardinal Müller je tudi poudaril, da papež Frančišek, kot naslednik sv. Petra “zasluži polno spoštovanje”, njegovi kritiki pa zaslužijo tudi odgovor. »Preprečiti moramo novi razkol in ločitev od katoliške Cerkve, katere trajni princip in temelj je njena edinost in občestvo z Jezusom Kristusom ter sedanji papež Frančišek in vsi škofje v popolni edinosti z njim.« Podobno misel, neodvisno od Müllerja, je izrazil kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, ki je omenil “pomembnost dialoga znotraj Cerkve”, “poskušati moramo razumeti drug drugega”. Kanadski kardinal Marc Oullet, prefekt Kongregacije za škofe, je poudaril pomen cele apostolske spodbude, Radost ljubezni zasluži več pozornosti od navadne javne debate o ‘spornih točkah’ Pred 80-timi kanadskimi škofi na letni škofovski konferenci je Qullet obsodil ‘alarmantne’ in ‘permisivne’ razlage Radosti ljubezni. “Katerakoli alarmantna razlaga”, ki trdi, da je dokument “v sporu s tradicijo” ali “permisivna razlaga, ki proslavlja prejemanje” zakramentov za razvezane in ponovno poročene “ni zvesta besedilu in namenom papeža”. Španski kardinal Fernando Sebastián Aguilar je na vprašanje o heretičnosti spodbude Radost ljubezni odgovoril: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.«
Tudi sam papež Frančišek se je oglasil med nedavnim obiskom v Kolumbiji in se lotil kritik na račun svoje apostolske spodbude Radost ljubezni. »Slišim številna mnenja, ki jih je sicer treba spoštovati, saj so jih izrekli Božji sinovi, vendar so zmotna. Za razumevanje Radosti ljubezni je treba to spodbudo prebrati od začetka do konca,« je papež dejal v pogovoru, ki je objavljen na spletni strani rimske jezuitske revije Civiltá Cattolica. Vsem, ki trdijo, da dokument ne temelji na katoliški morali, papež jasno sporoča, da temelji na tomistični teologiji. Ob tem pojasnjuje, da filozofije kot tudi teologije ni mogoče ustvarjati v laboratoriju, ampak v življenju, v dialogu z realnostjo. Tudi Benedikt XVI. – pravi papež Frančišek – o resnici govori kot o srečanju, torej ne več v smislu klasifikacije, ampak resnice na poti. Filozofije ni mogoče oblikovati kot logaritemske tablice, ki se je povrh vsega ne uporablja več. Enak način dialoga velja za teologijo, kar ne pomeni, da jo naredimo za nečisto. Res je ravno nasprotno, je dejal Frančišek in dodal, da je Jezus vedno začel pri resničnih življenjih ljudi in jih od tam vodil k Bogu. Če želi nekdo biti dober teolog, mora poleg študija, notranjega vpogleda in razumevanja resničnosti razmišljati in moliti na kolenih, je dejal papež. Človek, ki ne moli, ne more biti teolog. Lahko pozna vsak nauk, ki je kdajkoli obstajal, a ne živi teologije, je še dejal papež.
Spoštovana gospa Tilka, skušal sem nakazati, za kaj pravzaprav gre. Prav je, da se o zadevah govori, poznavalci cerkvene zgodovine pravijo, da so se kristjani v zgodnjih stoletjih krščanstva o verskih resnicah pogovarjali tam, kjer so se pač družili, tudi na mestnih trgih.
V tem kratkem odgovoru žal nisem mogel predstaviti maše v latinščini in podrobneje razmišljati o izjemnih primerih glede prejemanja obhajila razvezanih in samo civilno poročenih, čeprav je danes takih parov vse manj in vse bolj raste število tistih parov, ki se tudi civilno ne poročijo in celo tistih, ki zavračajo naravni in svetopisemski nauk o spolnosti.
Srečen sem, da nam Bog podarja v zadnjem stoletju tako dobre in svete papeže. Papež Frančišek ne samo, da ni heretik, ampak je papež z veliko moralno avtoriteto tudi zunaj Cerkve in predvsem dobri pastir, ki “diši po ovcah”. Že z izbiro imena Frančišek je nakazal, da želi biti s svojim papeškim imenom čim bolj pristen ‘evangeljski človek’ (homo evangelicus), kot radi imenujejo življenjepisci sv. Frančiška Asiškega. Bogu se zahvalimo za oba papeža, upokojenega Benedikta XVI., ki ima vse lastnosti ‘cerkvenega učitelja’ (Doctor Ecclesiae) in Frančiška, da bi posnemal svojega zavetnika in bil vedno bolj ‘evangeljski človek“. Tisti, ki ljubi Cerkev, rad moli za papeža, škofe in svoje duhovnike.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 44.

Kategorija: Pisma

* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51

Kategorija: Obletnica meseca

November nas z vse krajšimi dnevi in naravo, ki se pripravlja na zimo, ter prazniki spominja, kako čas mineva in da se bližamo koncu leta. Nas na uredništvu pa tudi opominja, da pripravljamo nov letnik Ognjišča, ki bo imel tudi novo ceno. Posamezna številka revije bo stala 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

Stalnica novembrske številke Ognjišča je postala Miklavževa ponudba, ki na štirih straneh predstavlja predvsem novosti, primerne za obdarovanje ob Miklavžu in v božičnem času. Predstavljene so tudi nekatere knjige po ugodnejši ceni. Decembrskemu Ognjišču bomo priložili katalog z novostmi naše založbe. Z razliko od Miklavževe ponudbe, kjer so predstavljene otroške knjige, bodo v katalogu predstavljene tudi knjige za odrasle. Seveda tudi z namenom, da med njimi dobite kakšno idejo za obdarovanje najbližjih. Prav obdarovanja ob Miklavžu ter ob božično-novoletnih praznikih naj nam bodo priložnost, da svojim najbližjim podarimo dobro knjigo, ki jo bodo lahko večkrat vzeli v roke in jim bo stala ob strani ob samotnih ali težkih trenutkih.

Letos novembrski številki dodajamo tudi katalog s predstavitvijo jaslic in jasličnih figuric, ki jih imamo na voljo. Morda vi ali vaši znanci iščete nove jaslice ali nove figure in boste našli kaj zase v tem katalogu. Tudi jaslice so lahko lepo darilo.

Pred prazničnimi dnevi smo pripravili tudi nekaj novosti za najmlajše? Že zadnjič smo vam predstavili domiselno knjigo Noetova barka s kartonastimi liki živali. Nova je tudi kartonka Jezusovo rojstvo, kjer bo otrok zavrtel kolo in dopolnil slike dogodkov, povezanih z Jezusovim rojstvom. Novost je tudi slikanica in pobarvanka Kako sta pomagala Miklavž in angel varuh.

Med novostmi za najmlajše je tudi knjiga Dolgčas pri maši?, v kateri Leon Marc, veleposlanik R Slovenije v Pragi, otrokom razlaga dogajanje pri maši. Seveda bo razlaga zanimiva tudi za odrasle, zlasti za starše in katehete, ki bi radi otrokom približali dogajanje pri maši. Bogato ilustrirana knjiga (Polona Lisjak) je ‘sorodnica’ knjige Tudi jaz hodim k spovedi in skupaj tvorita nekakšen komplet uvajanja otrok v zakramenta evharistije in sprave. V tisku je tudi kartonka, podobne vsebine Grem k maši. Ta je namenjena predšolskim otrokom, ki jo bodo lahko gledali doma ali v cerkvi in jim bo pomagala razumeti, kaj se dogaja pri maši.

Prav tako je v tisku knjiga DOCAT iz zbirke YOUCAT, katekizma za mlade. To knjigo je želel papež Frančišek, da bi mladim približala družbeni nauk Cerkve. Znano je, da je sedanji papež, ki izhaja iz Latinske Amerike, kjer je bil priča velikim socialnim stiskam, krivicam in veliki revščini, zelo občutljiv za probleme revščine in lakote. Svetu, kjer se dogajajo krivice, želi pokazati krščanske predloge za pravičnejšo družbo. V pripravi je tudi Sveto pismo za mlade, ki bo izšlo v isti zbirki. Primerna bo kot darilo ob birmi. Ljubiteljem zbirke YOUCAT naj povem, da je v nemščini pravkar izšel katekizem za otroke, namenjen zlasti prvoobhajancem, saj jim bo na njim lasten način približal vero. Pripravili ga bomo tudi v slovenščini.

Že nekajkrat sem vas povabil v knjigarne Ognjišča, kjer si lahko od blizu ogledate naše izdelke, tokrat pa vas vabim tudi na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 22. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom. Prav tako vas vabim v prodajalno Ognjišča v Kopru, kjer se bomo preselili v nove prostore in sicer v soseščino, na Trg Brolo 10. Tako vam bo trgovina, ki bo začela delovati v začetku novembra, še laže dostopna s tega trga v središču mesta.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 5.

Kategorija: Beležnica

S komunikacijo, če je dobra, lahko dosežemo mnogo: kaj razrešimo, razjasnimo, uspešneje obveščamo in bolj kvalitetno raziščemo. To velja tako za neposredno oziroma osebno komunikacijo kot tudi za tisto, ki poteka prek računalnika, GSM-a ali tablice. Pri slednji moramo biti še dodatno previdni. Elektronska pošta ima namreč številne in neprecenljive lastnosti, a te se izkažejo kot prednosti samo, če upoštevamo njene zakonitosti.

Elektronsko pošto (lahko) uporabljamo za osebno komunikacijo. Zagotovo si že kdaj poslal ali prejel vabilo na rojstnodnevno zabavo. Pri t. i. neformalni komunikaciji smo načeloma sproščeni, ker naslovnika poznamo. A če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali zgolj s klasično priporočeno pošto, je dandanes elektronska pošta v marsikaterem primeru enostavnejša in hitrejša dodatna možnost tudi za tovrstna opravila. Elektronsko pošto torej uporabljamo tudi za formalno komunikacijo, ki se ji posvečamo tokrat. Najpogostejši primer je prijava na razpisano delovno mesto. In da boš v tem primeru vedno ravnal prav: elektronsko dopisovanje načeloma ni namenjeno dolgemu pisanju. Zato se potrudi, da si kratek in jedrnat. Skrbno izbiraj besede in se potrudi, da tvoji zapisi niso dvoumni. V primeru da si jih naslovnik napačno razloži, lahko ostaneš brez povabila na razgovor za tebi všečno delovno mesto.

V primeru formalne komunikacije nikoli ne pošiljaj verižnih pisem. Pravzaprav lahko vse ne-je povzamem v zlato pravilo: bodi zelo konservativen pri vsem, kar pošiljaš. Ena pomembnejših zakonitosti v elektronskem dopisovanju pravi, da na prejeto e-pismo odgovori takoj. V primeru da zaradi prezasedenosti tega ne moreš storiti, priporočam, da se vseeno odzoveš čisto na kratko, in sicer da potrdiš prejem e-pisma in napoveš, da se boš kmalu oglasil. Pa nikakor ne pozabi na zadevo – brez zapisanega naslova se lahko kaj hitro zgodi, da bo prejemnik tvoje pisanje (nehote!) spregledal.

NAPOTKI, NAPOTKI, NAPOTKI ...
Verjamem, da se ti morda na prvo branje zdi, da je zaradi vseh pravil, ki jih navajam, e-dopisovanje težje, kot si si morda predstavljal. A zagotavljam ti, da je to samo občutek ob spoznavanju novosti. Ko boš enkrat usvojil osnove, boš postal pravi strokovnjak in iz tvojega pisanja bosta vela samozavest in znanje, ki ju bodo začutili tudi naslovniki!
Zato: pri formalnem dopisovanju se izogibaj uporabe ozadij, neberljivih pisav, animacij, slik, različnih slogov in podobno. Bodi zelo obziren pri pošiljanju morebitnih prilog (na primer fotografij): naj ne bodo pretežke oziroma naj jih ne bo preveč. Ena izmed večjih napak pri e-dopisovanju je zagotovo ta, da e-pismo, ki je namenjeno več osebam, razkriva vse naslovnike (torej elektronskih naslovov ne skriješ v skrito kopijo). In nenazadnje, tako kot pri običajnem dopisovanju pismo končaj s pozdravom in podpisom.

PAZI NA JEZIK!
Pri pisanju pisem, voščil, vabil in drugih besedil je raba knjižnega ter slovnično in pravopisno ustreznega jezika obvezna. Pri elektronski pošti pa se zelo pogosto zgodi, da zapademo v površnost, uporabljamo pogovorni jezik, pri tem pa zanemarjamo slovnična pravila. A verjemi, naredil boš izjemen vtis, če boš v formalnih e-vodah obdržal vse elemente vljudnega pisanja in upošteval slovnična pravila. Kar zamisli si, kaj se lahko zgodi, če te potencialni delodajalec zaradi tega, ker si spremno besedilo ob posredovanem življenjepisu zapisal na hitro in nisi bil pozoren na morebitne pravopisne napake, označi za površno osebo, kar ti v resnici nisi.

KAKO SPLOH IZGLEDA E-PISMO?
Vsako e-sporočilo je sestavljeno iz glave in telesa sporočila. Glava običajno vsebuje podatke o pošiljatelju in naslovniku sporočila ter naslov sporočila. Sledi vsebina oziroma telo sporočila (ang. body), ki ga sestavljata tekst in podpis. Naslov prejemnika običajno vpišeš v vrstico za (ang. to). Če želiš posameznim osebam poslati sporočilo le v vednost, vpišeš njihove naslove v polje kp (ang. cc). V tem primeru bodo naslovi iz tega polja vidni vsem ostalim prejemnikom sporočila. Če tega ne želiš, uporabi polje skp (ang. bcc). To je zagotovilo, da bodo naslovi vseh ostalih prejemnikov ostali skriti.

Če sem s tokratno temo vzbudila tvoje zanimanje, pa v zgornjih vrsticah ne najdeš odgovora na katero od tvojih dilem, vabljen, da se mi oglasiš na anita.urbancic@ognjisce.si. In seveda lahko že v tem e-pismu upoštevaš tokratne napotke! Pa srečno!
URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 82.

Kategorija: MP Dobro vsebino ... dobro povej

Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni ...). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ko sem se nekega dne peljala z avtom proti domu, je napovedovalec oznanil, da sledi zmagovalka Melodij morja in sonca, Alya, s svojo novo uspešnico Srce za srce.
»Aha, še ena slovenska,« sem pomislila in sproščeno prisluhnila lahkotnim notam, ki so priskakljale iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko si mislite moje presenečenje, ko se je po dveh minutah v pesem vmešal glas v španščini. Španski vložek je trajal približno dvakrat po dvajset sekund, enkrat celo pomešan s slovenskim besedilom. Nejeverno sem poslušala ta špansko-slovenski ‘miks’. Lahko da je to moderno in se gospodični Alyi zdi strašno fino v svojo pesem vmešati tuj jezik, za povprečna, preprosta ušesa pa to ni ...
Zlobno sem pomislila, če se takšna pesem še uvršča v kategorijo slovenske glasbe, torej v kvoto tistih 60 odstotkov, ki jo radio nujno mora predvajati. Ali pod slovensko glasbo spada pesem s slovenskim besedilom, ali pesem slovenskega izvajalca, tudi če je polovica pesmi odpete v španščini, angleščini, hrvaščini ...?
Dokler ljudje, mladi, naši pevci in pevke, naši radijski in televizijski napovedovalci ne bodo sprejeli slovenščine za svojo, dokler ne bodo spontano ponosni na svojo zgodovino, svojo dediščino in svoj jezik, do takrat bodo takšni in podobi zakoni popolnoma brez smisla, ker se bo vedno našel način, kako jih obiti. Ko (če) pa se bo ta narodna zavest enkrat prebudila, pa bo tak zakon spet brez smisla – ker ne bo več potreben!
SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 56.

Kategorija: zgodbe

“Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”

Ne maram ne vojn ne vojsk, a vendar je o njih treba spregovoriti, da se iz tega kaj naučimo. Tako meni tudi tokratni gost, velik poznavalec prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, ki je močno zaznamovala naše kraje. V pogovoru sva nehote povlekla vzporednice tudi s spopadom, ki je še usodneje zaznamoval naš narod – drugo svetovno vojno. Že ta primerjava pokaže, da smo se iz zgodovine malo naučili. Morda bo jubilejna obletnica konca bojev na soški fronti lepa priložnost za pouk.

- Leta 2018 bomo obhajali stoletnico konca prve svetovne vojne. Konec letošnjega oktobra pa se spominjamo za slovensko ozemlje važne stoletnice – konec bojev na soški fronti.
Sploh je leto 1917 zelo pomembno v slovenski narodni zgodovini. Spomnim naj na majniško in na krfsko deklaracijo. Za slednjo naši predniki ob nastanku večinoma niso vedeli, a je močno vplivala na življenje po prvi vojni v Kraljevini SHS. Ne pozabimo tudi na smrt Janeza Evangelista Kreka. Majniško gibanje, ki ga je dejavno podpiral škof Jeglič, je doseglo velike množice. Če upoštevamo, da je bilo od 160–180 tisoč vojakov s slovenskega narodnega ozemlja mobiliziranih v avstro-ogrsko vojsko in so slovenske žene uspele zbrati okrog 250 tisoč podpisov!
Na soški fronti leto 1917 zaznamujeta dve veliki ofenzivi, 10. in 11., ki sta pomembni, ker v zadnji Italijani dosežejo maksimalni prodor na tem področju. V 11. ofenzivi pade v italijanske roke Sveta Gora. Italijani se zaganjajo tudi v hrib Škabrijel. To goro že takrat imenujejo ‘gora smrti’ zaradi velikega števila žrtev. Tam je bilo izločenih iz boja (mrtvi, ranjeni, ujeti ...) okrog 40 tisoč vojakov (25 tisoč na italijanski in 15 tisoč na avstrijski strani). In to za nekaj kvadratnih km! Na tem hribu je bilo skoncentriranih veliko sil. General Luigi Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.

- Gotovo je obstajal za to razlog.
Škabrijel je imel izredno strateško vrednost. Če bi padel, bi se italijanski vojski odprla pot proti Vipavski dolini, naprej proti Ljubljani in dalje proti središču monarhije. To je bil tudi cilj italijanske vojske ob vstopu v vojno.
- Toda zgodi se ravno nasprotno. Avstro-ogrska vojska konec oktobra 1917 prežene Italijane.
To ima ‘predigro’ na Škabrijelu. Italijani sprevidijo, da niso uspešni in boji se sredi septembra na Škabrijelu umirijo, ne pa popolnoma prenehajo. Obenem avstro-ogrsko poveljstvo uvidi, da obramba proti Italijanom ne bo prinašala sadov. Poveže se z nemškimi zavezniki, ki do takrat niso z velikimi enotami sodelovali na soški fronti. Prav spopadi za Sveto Goro in Škabrijel ‘sporočijo’ Avstrijcem, da morajo zavzeti dejavnejšo vlogo pri obrambi. Italijani se na neki način ne pripravijo na možnost avstrijske protiofenzive in tako pride avstro-ogrska vojska po prodoru pri Kobaridu skupaj z nemško do reke Piave, 90 km proti zahodu, tik pred Benetkami.
- Vloga nemške vojske je bila pri tej ofenzivi odločilna.
Da, Nemci načrtujejo, poveljujejo in dajejo pečat tej ofenzivi. Brez njih je avstro-ogrska vojska ne bi izvedla. Pokazala se je nemška odločnost, boljša oborožitev, samoiniciativnost ... Ne pozabimo na vlogo nadporočnika Erwina Rommla, ki ga poznamo pozneje iz druge svetovne vojne. Izkaže se pri osvajanju hribov nad Kobaridom (Kolovrat, Matajur) in to mu prinese slavo. V svojih spominih opiše to svoje vojskovanje. Zanimivo, da Nemci niso vedno čakali ukazov ‘z vrha’, ampak so delovali tudi samoiniciativno. Enako ravna Rommel, ki z voljo in mobilizacijo skrajnih človeških naporov uspe presenetiti sicer številčnejšo italijansko vojsko.
- Ali Italijani niso bili pripravljeni na napad?
Več vzrokov je. Italijane je 29 mesecev bojevanja na soški fronti uspavalo. Njihova vojska ni bila tako motivirana. Vojaki so izhajali večinoma z manj razvitega juga in iz srednje Italije. Zgolj okrog 30% vojakov je bilo s severa. Med italijanskimi vojaki najdemo precej nepismenih, nekateri so govorili le svoje narečje, niso pa razumeli knjižnega jezika. Bili so iz revnih predelov, prvič so zapustili dom, odšli ‘odreševat’ italijanska ozemlja in tu na fronti so se srečali z ljudmi, ki so govorili čisto drugačen jezik. Soška fronta je namreč v glavnem potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.
Italijani so vedeli za napad, saj so imeli podatke vohunov. Tudi iz letal so videli, da avstrijska stran nekaj pripravlja. Pred samo ofenzivo je prišlo na Mrzlem Vrhu do prebega dveh avstrijskih podčastnikov češke narodnosti, ki sta prenesla podatke o ofenzivi. Zato je še toliko bolj nejasno, zakaj je italijanska vojska vztrajala v prepričanju, da je nepremagljiva. Kljub trem obrambnim črtam, ki so potekale vzdolž bojne črte, so Nemci in Avstrijci hitro napredovali.
- Konec oktobra torej pride do odločilnega prodora. Kako je potekal?
Nemške enote dajejo pečat novi združeni 14. armadi in ‘prodoru pri Kobaridu’, kakor imenujejo to operacijo. Nemške enote so spočite in sveže. V noči s 23. na 24. oktober se začne napad. Pred tem prodorom je prišlo do močnega topniškega obstreljevanja, ki je ustvarilo velike vrzeli v italijanskih vrstah. Pri Bovcu so Nemci izvedli plinski napad, ki je dobesedno zadušil Italijane. Ena stran klešč pride s severa, od Bovca, druga stran pa z juga ob Soči navzgor. Klešče se zaprejo pri Kobaridu. Tako združene avstro-ogrske-nemške enote odrežejo italijanske sile na levem bregu Soče in v Krnskem pogorju ter prodrejo globoko v italijansko zaledje, vkorakajo v Čedad in Videm, prekoračijo reko Tilment in že 9. novembra dosežejo reko Piavo. Z vojaškega stališča je bilo to res nekaj izrednega. Na drugi strani pa silni italijanski poraz, ki je prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini “doživeti Kobarid”, pomeni doživeti svoj življenjski poraz, katastrofo velikih razsežnosti. Nemci so bili močno udeleženi na drugih bojiščih, zato se fronta ustali na Piavi. Tudi avstro-ogrski poskusi nadaljnjega napredovanja se ne obnesejo.
- Avstrijci dobijo bitko, zgubijo pa vojno, bi lahko rekli, saj Italijani po koncu vojne zasedejo lep del slovenskega narodnostnega ozemlja.
Monarhija je bila že v počasnem razpadanju. Tako je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel konec. Proti koncu oktobra 1918 Italijanom po bitki pri Vittoriu Venetu v dveh tednih uspe pridobiti tisto, kar so izgubili s prodorom pri Kobaridu. Pa ne samo to. Po Vipavski dolini nadaljujejo pot proti osrednji Sloveniji in uspejo priti do vrhniškega klanca. In če tam ne bi bilo podpolkovnika Stevana Švabića, ki so ga oblasti Narodne vlade v Sloveniji razglasile za antantnega zaveznika in ga z oddelkom vojakov poslale proti vrhniškemu klancu, bi Italijani verjetno osvojili tudi Ljubljano. Kaj bi to pomenilo za slovensko narodno vprašanje in narodno stremljenje, za združevanje Slovencev z južnoslovanskimi narodi, pa si lahko samo mislimo. Konec oktobra 1918 nastane Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, torej v dneh, ko Italijani sprožijo ofenzivo pri Vittoriu Venetu. Skoraj istočasno Čehi razglasijo samostojnost in pretrgajo stike z monarhijo. Torej Avstro-Ogrska je v razsulu, medtem ko Italijani prodirajo na slovensko ozemlje in zavzemajo ozemlje, ki jim ga je obljubil tajni Londonski sporazum.
- Govorila sva o soški fronti. Zakaj se je Avstro-Ogrska odločila, da bo prav tu branila svoje meje? Nekateri trdijo, da je to zasluga generala Svetozarja Boroevića. On kot Slovan naj bi zahteval obrambo na Soči, sicer bi poveljstvo avstro-ogrske vojske obrambno črto postavilo bolj vzhodno. Kaj pravi zgodovina o tem?
Avstro-Ogrska je vstopila v vojno leta 1914 in je imela ogromne izgube predvsem častnikov na fronti proti Rusiji, v Galiciji. Skoraj tretjina aktivnih častnikov izgubi življenje že v letu 1914! To so tako hude izgube, ki jih Avstro-Ogrska ni mogla nadomestiti do konca vojne. Vezana je bila tudi na srbsko-črnogorsko bojišče. Zavedala se je, celo pogajala se je z Italijo, da bo prišlo do odprtja fronte z Italijo. Zato že dva meseca pred italijanskim vstopom v vojno začne utrjevati svojo obrambo.
Cerkev si je prizadevala za mir. Papež Benedikt XV. je v habsburški Avstro-Ogrski videl zadnjo varuhinjo katoliške vere v Evropi. Zato si je prek vatikanske diplomacije zelo prizadeval, da Italija ne bi vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski. Vendar je do nje vseeno prišlo. Takrat nastane več zamisli, kako se spopasti z italijansko vojsko. Ena zamisel je, da bi Italijane spustili globoko na avstro-ogrsko ozemlje, jih tam obkolili in uničili. To bi pomenilo uničenje velikega dela slovenskih dežel, ki si od tega uničenja verjetno dolgo ne bi opomogle. Relativno pozno, zdi se da šele teden dni pred začetkom vojne, je avstro-ogrski generalštab sprejel odločitev, da bo branil monarhijo na reki Soči. Za to odločitev je bilo več razlogov. Prvi je, da so hribi nad Sočo naravna ovira, ki omogoča obrambo. Ne pozabimo, da je bilo razmerje vojaštva v začetku zelo neugodno za Avstro-Ogrsko: devet Italijanov proti enemu Avstrijcu. To razmerje se začne kmalu spreminjati. Italijani brez boja zasedejo vzhodno Furlanijo, relativno hitro pridejo do Brd ter zasedejo Kobarid in Bovec. Prebivalstvo gre v begunstvo. Avstro-ogrske enote se utrdijo na črti Krn–Sabotin–Doberdob–Devin. Italijani se v 11 ofenzivah zaganjajo v to obrambno črto, a večjega prodora jim ne uspe narediti. Edini prodor, a pomemben bolj politično kot vojaško, je zavzetje Gorice avgusta 1916.
- Kaj pa vloga generala Boroevića?
Morda smo se v preteklih letih preveč romantično zazirali v poveljnika avstro-ogrske obrambe ob Soči, generala, kasnejšega maršala Boroevića, ki naj bi dal glavno pobudo za vzpostavitev soške fronte. Po mojem mnenju je bilo to nekoliko pretirano. Toda Boroević je poveljeval 5. armadi oziroma Soški armadi, ki je zaustavila Italijane. Na soško fronto je prišel z bogato izkušnjo z vzhodne fronte. V zimi 1914–1915 je poveljeval 3. armadi, ki se je vkopala na karpatskih prelazih (današnje mejno področje med Madžarsko, Slovaško in Ukrajino) in uspel zaustaviti rusko vojsko.
- Torej je bil ta človek malo ‘zavit’ v mit, saj je po njem imenovanih več krajev (Boroevićev stol, pot, spomenik itd.)
Z njim je res povezanih precej toponimov na Primorskem. Izhajal je iz srbske vojaške družine. Z desetimi leti je šel v vojaško šolo in bil deležen avstrijske vojaške vzgoje. Naredil je sijajno vojaško kariero. Bil je izjemno vdan monarhiji in je zase trdil, da je Hrvat pravoslavne vere. Govorijo, da je s Hrvati in Srbi v generalštabu spregovoril v materinem jeziku in ni res, da je bil zadrt nemčur.
V nekem smislu je bil mitska osebnost. Bilo pa je nekaj razlogov za to. Kljub šibkejšim silam je uspel ustaviti italijansko vojsko. Bil je tipičen generalštabni časnik, ki se je cele dneve na svojem poveljstvu v Postojni sklanjal nad vojaške karte in dajal povelja za fronto. Te pa v vsem vojnem času ni obiskal niti enkrat! Avstro-ogrska propaganda je njegov lik dobro izrabila. Bilo je kup posterjev, razglednic, pesmi ..., ki so vojakom dvigovale moralo. Dve tretjini pehote na soški fronti je bilo slovanske in Boroevića so postavljali za ‘motivacijo’ enot, ki so jurišale proti Italijanom. Imenovali so ga Soški lev. Vse v službi propagande. Vojaki so ga spoštovali. Enote, zlasti če so šibkejše, potrebujejo mite. In v njem so ga našli.
- Omenil si že vlogo papeža Benedikta XV., ki je rotil državne voditelje, naj prenehajo z vojno.
Drži, papež je večkrat, najglasneje morda 1. avgusta 1917, na vse voditelje držav, udeleženih v vojni, naslovil mirovni predlog v petih točkah, ki naj bi prinesel trajen mir. Žal pobuda ni doživela uspeha. Ne antantne ne centralne sile niso pokazale zanimanja zanjo. Avstro-Ogrska se je bila sicer pripravljena pogajati, ker jo je vojna neizmerno izčrpavala. Ko se je leta 1914 vojna začela, ni nihče verjel, da bo tako dolgo trajala.
- Kako pa je bilo z versko oskrbo na fronti?
Vse vojske so bile globoko versko prepojene. Avstro-Ogrska je enakopravno priznavala sedem veroizpovedi in tem omogočala opravljanje verskih dolžnosti: katoliška (najštevilčnejša), grškokatoliška, pravoslavna, protestantska, kalvinistična, judovska in muslimanska.
Italijani, v nasprotju z Avstrijci, so pred vstopom v vojno zanemarjali duhovno oskrbo svojih vojakov. Šele ob razglasitvi nevtralnosti avgusta 1914 je načelnik generalštaba Cadorna, tudi ob slutnji vojne, začel to urejati. Italijani so priznavali štiri veroizpovedi: katoliško, protestantsko, valdežansko in judovsko ter omogočili vsem duhovno oskrbo. Avstro-ogrska vojska je imela urejene odnose s Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi. Duhovniki so prejemali plačo, ker so bili državni uslužbenci in niso služili vojske. Če so jo, so jo služili kot kurati ali bolničarji. Italijanska vojska je ravnala drugače in je tudi duhovnike pogosto vpoklicala k vojakom, a so večinoma služili v sanitetnih enotah ali v zaledju. Duhovno oskrbo italijanske vojske so pogosto nudili redovniki kapucini in barnabiti.
- Doslej sva govorila o vojni strategiji, o ofenzivah, vojskovodjih. Vsaka vojna pa ima še drugo plat: težko življenje vojakov. Včasih pomislim na strašen mraz na Krnu in okoliškem visokogorju, v katerem so se bojevali.
Ne pozabimo tudi na fronto v Dolomitih in Tirolah, na višini 3.000 metrov! In na Kras s svojo kraško burjo! Res je, življenje vojakov je bilo težko. Za prvo svetovno vojno nekako velja, da je bila zadnja viteška in prva moderna vojna hkrati. Morda je bila zadnja fevdalna vojna, saj velja izreden razkorak med častniki in vojaki. Eno življenje je bilo za častnike, ki so se včasih kopali tudi v bazenih, medtem ko so vojaki pili iz mlakuž ali trpeli žejo! Častniki jedo pohane piške, vojaki pa ne smejo pojesti konzerve iz rezerve. Če se kdo pregreši, ga kaznujejo. Z nadaljevanjem vojne se tudi strogost do vojakov ublaži, ker je primanjkovalo žive sile.
Kljub vsemu poteka ta vojna po nekih ‘viteških’ principih. Šlo je za frontno bojevanje in civilno prebivalstvo so umaknili z bojišč. 95% padlih med prvo svetovno vojno je vojakov. Ostalih 5% pa so žrtve neeksplodiranih sredstev, bombardiranj ... Relativno malo civilnih žrtev. Za primerjavo: druga svetovna vojna ima med žrtvami 50% vojakov in 50% civilisto, vietnamska vojna – v istem stoletju – 90 % civilistov in 10% vojakov! Torej kljub vsemu ta vojna poteka z upoštevanjem mednarodnega vojnega prava, ne pobijajo vojnih ujetnikov, ni streljanja talcev ... Ni pobijanja civilistov, če izvzamemo nekaj ekscesov tako v Franciji kot tudi pri nas na soški fronti, npr. šest kmetov iz podkrnskih vasi, ki jih junija 1915 ustrelijo Italijani.
- Rekel si, da je bila to tudi prva moderna vojna.
Da, zaradi uporabe tehnologije, ki je smrtonosna in je prej ni bilo na bojiščih: podmornice, letala, strojnice, tanki, plini ... Tehnologija, ki zaznamuje celotno 20. stoletje, pride do izraza v prvi vojni.
- Govorila sva o trpljenju vojakov ...
... in tu lahko omeniva razkorak med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Italija nastopa samo na enem bojišču – proti Avstro-Ogrski in ga lahko oskrbuje z vsem potrebnim: hrano, pijačo, tehničnimi sredstvi ... Zgovoren primer so strelski jarki. Italijanski so dosti bolje betonirani, ker niso varčevali z materialom, ki ga je bilo na pretek. Na drugi strani imamo avstro-ogrsko vojsko, ki je vpeta na vzhodno, balkansko in italijansko bojišče, kasneje še romunsko in ima svoje enote celo na zahodnem bojišču. Kot zanimivost: nekaj vojakov je poslala tudi na Bližnji vzhod na pomoč turškim zaveznikom. Zaradi vsega tega se v oskrbi ni mogla ustrezno kosati z italijansko vojsko.
Je pa bila avstro-ogrska obramba zelo motivirana. Obveščevalni krogi so poskrbeli, da je že v letu 1915 prišel v javnost tajni Londonski sporazum. Zato so južni Slovani vedeli, kaj jih čaka v primeru italijanske zmage: amputacija zahodnega dela južnoslovanskega območja, vključno z Dalmacijo in otoki.
- V Sloveniji je bila prva svetovna vojna zapostavljena v primerjavi z drugo. Slednjo se je poveličevalo in se je o njej veliko govorilo, seveda pa je bil ta govor ideološki, prikrojen zmagovalcem.
S tem vprašanjem si odprl ‘Pandorino skrinjico’ in o tem bi lahko govorila ves dan. Dejstvo je, da govor o prvi vojni ni bil prepovedan, ampak postavljen na rob. Kljub vsemu najdemo nekaj diplomskih nalog, celo kakšen doktorat bi se našel, ki obravnavajo vojno predvsem z razrednega stališča (npr. odnos delavstva do vojne, preganjanje socialdemokratov), ki pa je v tem velikem spopadu imelo majhen pomen. V 60-ih letih so nekatere založbe že začele tiskati spomine na prvo svetovno vojno.
Po drugi strani pa so bile v šolstvu od osnovnošolske prek srednješolske in univerzitetne ravni te teme potisnjene na rob. O tem se ni govorilo, malo raziskovalo, v šolah malo predavalo ... Že nekajkrat sem povedal svojo izkušnjo. Prihajam iz Vrtojbe, vasi, ki je bila najbolj uničena na soški fronti, od 350 hiš so bile uničene vse, razen ene, v kateri je bila vojaška bolnišnica, kar so oboji nekako spoštovali. Cela vas je bila uničena, a jaz ves čas šolanja v osnovni in srednji šoli o tem nisem slišal popolnoma nič! Na fakulteti pa, čeprav sem študiral v Ljubljani v času demokratizacije in demokracije, tudi nisem slišal nič. Še en zgovoren dogodek. Ko sem bil pred leti zaposlen v Goriškem muzeju, je do mene prišla tam zaposlena gospa in mi napol grozeče z dvignjenim prstom dejala: “Renato, saj ti se ne ukvarjaš s prvo svetovno vojno!” Skratka, zbirateljstvo je bilo prepovedano, v šoli se o tem ni govorilo, te teme v družbo niso pronicale, obletnic se ni spominjalo ...
Renesansa ukvarjanja s soško fronto in sploh s prvo svetovno vojno sovpada z demokratizacijo Slovenije. Prva velika razstava na to temo je bila leta 1987, ob 70-letnici preboja pri Kobaridu. Pripravil jo je Goriški muzej. Ta razstava je postala osnova za Kobariški muzej, ki je odprl vrata jeseni 1990 in je v nekaj letih postal eden najbolj znanih muzejev v Sloveniji pa tudi eden najbolj prepoznanih tovrstnih muzejev o dediščini soške fronte in prve svetovne vojne v celi Evropi, o čemer pričajo tudi tuje in domače nagrade. Po letu 1990 se začne obujanje spomina na prvo svetovno vojno, obenem pa začnejo rasti kakor gobe po dežju društva, ki se ukvarjajo s soško fronto. Začne se raziskovanje tega zgodovinskega obdobja.
- V to dogajanje si bil vpleten tudi ti, saj si bil osebno udeležen pri obnavljanju dediščine soške fronte na Sabotinu.
Zanimivo, da se del soške fronte ujema s slovensko-italijansko državno mejo. Na tem območju je veliko ostankov jarkov, zaklonišč, kavern, položajev ... V času avtoritarne države je bil del tega obmejnega območja skorajda nedostopen. Hkrati je to dejstvo pomenilo tudi njihovo ohranitev in prvinskost. Lep primer tega je Sabotin, hrib nad Novo Gorico. Trpel je zlasti v šesti soški ofenzivi. Italijani se štirinajst mesecev zaganjajo vanj. Na njem izgubi življenje ogromno vojakov. Pod vrhom tega hriba je bila do leta 1991 karavla jugoslovanske vojske. Ta je zasipala jarke prve svetovne vojne z odpadki in te je bilo treba očistiti. Društvo soška fronta 1915–1917 in sorodna združenja bolj z navdušenostjo kot navzočnostjo plačanih ustanov poskušajo dati pečat tovrstni kulturni dediščini. Tako je velik del strelskih jarkov in kavern že na voljo za ogled. Tu je igrala pomembno vlogo tudi Fundacija Poti miru v Posočju, ki je povezala nekdanja bojišča in jih označila. Izdala je več zemljevidov ter vodnikov in nekdanja bojišča opremila z informativnimi tablami.
- Kaj lahko obiskovalec konkretno vidi na Sabotinu?
Sabotin je dober primerek, kako bi bilo treba ohranjati dediščino prve svetovne vojne. Tam je ohranjenih kar sedem kilometrov kavern in jarkov. Vidimo majhen muzejček s predmeti (predvsem orožjem), ki so jih uporabljali na soški fronti. Ne smemo pozabiti zagnanosti in gostoljubnosti upravnika Bogdana Potokarja in pomočnikov. Nekdanja obmejna karavla je spremenjena v restavracijo. Do tja se z lahkoto pripeljemo z avtomobilom. Danes je to točka srečevanja in miru. Ni točka slavljenja zmag, ampak slavljenja miru. Obiskujejo ga potomci vojakov in drugi obiskovalci iz cele Evrope.
- Naš sosed je bil avstro-ogrski vojak. Padel je nekje na ruski fronti. Vdovi in otrokom je italijanska država dajala nekakšno podporo, čeprav je njihov oče padel na ‘nasprotni’ strani.
Vdove in sirote so dobivale neko podporo. Sicer manjšo kot vdove italijanskih pripadnikov vojske. Pa vendar!
- Vedno znova se me dotakne tudi dejstvo, da so po vojni pokopali vse padle, tudi sovražnike. Pustili in ohranjali so sovražnikova pokopališča. Tu je opazna razlika v primerjavi z drugo svetovno vojno, zlasti v Sloveniji.
Mislim, da vem, kaj imaš v mislih. Hvalevredno je, da še danes tako skrbijo za ta pokopališča. V zadnjih letih so mile zime in vroča poletja in skoraj vsako leto ledeniki izvržejo na površje kakšno truplo vojaka, padlega v prvi svetovni vojni. Pridejo službe in te vojake pietetno pokopljejo in to iz časa pred sto leti ali celo več! Na drugi strani imamo našo drugo svetovno vojno, kjer dobesedno spimo na pokopališčih. Samo na Primorskem je več kot dvesto grobišč, od tega veliko neodkritih, a ne znamo pokopati brata! Do vseh vojakov iz prve svetovne vojne imamo neko empatijo in prav je, da jo imamo – pa ne samo zaradi mednarodnih pogodb – ampak zaradi občečloveškega sočutja. Na slovenskem ozemlju skrbimo za kostnico italijanskih vojakov v Kobaridu in vrsto avstro-ogrskih pokopališč, nismo pa sposobni pokopati bratov iz druge svetovne vojne.

- 28. oktobra bomo na Sveti Gori obhajali mašo ob 100-letnici konca bojev na soški fronti in prihodnje leto 100-letnico konca prve svetovne vojne. K tej maši bodo prišli predstavniki nasprotujočih si strani. Zanimivo, da za prvo svetovno vojno skupaj molimo predstavniki različnih strani, za drugo svetovno vojno pa si, zlasti v Sloveniji, tega ne moremo niti predstavljati.
Ob tem žal ostajam brez besed.

Renato Podbersič (1970) je doma iz Vrtojbe pri Gorici, živi v Novi Gorici. Ukvarjanje z zgodovino prve svetovne vojne mu je bilo položeno v zibelko, saj je bila njegova domača vas najbolj uničena na soški fronti, pokojni ded pa je napisal zgodovino kraja Orehovlje. Po šolanju v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Novi Gorici, ter študiral zgodovino v Ljubljani. Doktoriral je s tezo Judje na Goriškem. Več let je bil vodnik po različnih krajih, zlasti po Bližnjem vzhodu in Sveti deželi.Dvanajst let je zaposlen kot zgodovinar v Študijskem centru za narodno spravo, obenem predava novejšo zgodovino na fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Je ploden pisec tako strokovnih kot poljudnih člankov ter poznavalec cerkvene zgodovine. Pozornost je vzbudila njegova knjiga Revolucionarno nasilje na Goriškem in Vipavskem, pripravlja pa tudi podobno knjigo za sever Primorske (Tolmin, Cerkno, Idrija, Bovec, Kobarid), kjer je evidentiral že 338 žrtev.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

mladinska tema meseca

Smo kristjani vraževerni?

gost meseca

Imre Jerebic

priloga

500 let reformacije

Preberite več: November 2017

Kategorija: Kazalo