priloga

Slovenska škofovska konferenca

gost meseca

Nataša Konc Lorenzutti

glasba

Luka Sešek

Preberite več: December 2017

Vesolje že dolga tisočletja vzbuja radovednost in buri človeško domišljijo. Zvezde se na prvi pogled zdijo zelo oddaljene, a danes lahko s pomočjo sodobne tehnologije o njih izvemo marsikaj zanimivega. Kljub temu številna vprašanja še vedno ostajajo neodgovorjena. Z mojim tokratnim sogovornikom, astrofizikom dr. Juretom Japljem, ki je poleti nekaj tednov preživel v Sloveniji, sicer pa raziskuje v Amsterdamu, sva odkrivala skrivnosti vesolja, dotaknila pa sva se tudi njegovih izkušenj z življenjem v tujini.

Dr. Jure Japelj je študiral fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in leta 2014 doktoriral iz astrofizike. »Fizika se mi je vedno zdela zanimiva, ker s pomočjo razmišljanja poskušamo razumeti svet okoli sebe. Astrofizika pa me je prepričala zato, ker se mi je zdelo noro, da lahko kaj povemo o zvezdah, o vesolju,« mi opiše svojo strast in v isti sapi nadaljuje. »Dokler se s tem ne ukvarjaš, se ti vesolje zdi zelo daleč stran, težko verjameš, da lahko o njem kaj poveš, čeprav lahko v resnici poveš ogromno.« Ko sva se lansko leto prvič dogovarjala za intervju, se je podoktorsko izobraževal v Trstu, zdaj pa na Univerzi v Amsterdamu raziskuje majhne galaksije in izbruhe sevanja gama. A preden ga zasujem z vprašanji o vesolju, bi si rada razjasnila besedo, ki jo je že nekajkrat omenil: kaj pomeni astrofizika?
KAJ JE ASTROFIZIKA?
»Astrofiziki poskušamo pojasniti, kaj so zvezde, kako nastanejo, kako živijo in kako umrejo,« z veseljem pojasni Jure. Ali ste vedeli, da je tudi naše Sonce v resnici zvezda? »Naslednja stopnja so galaksije. Če pogledamo v nebo, vidimo ogromno zvezd. Večina teh zvezd je bolj ali manj podobnih Soncu. Na stotine milijard zvezd sestavlja galaksije. Nas zanima, kako je to nastalo in kako se je skozi čas razvijalo.«
SONČNA SVETLOBA POTREBUJE 8 MINUT, DA DOSEŽE ZEMLJO
Če ste v osnovni šoli pri pouku fizike pozorno poslušali, potem se boste spomnili, da svetloba po vesolju potuje s končno hitrostjo. To je 300 000 km/s. Ali ste vedeli, da potrebuje svetloba 8 min, da pride od Sonca do Zemlje? Jure Japelj mi pojasni, da je naslednja zvezda od Zemlje oddaljena toliko, da svetloba potrebuje 4 leta, da pride do nas. Zvezde, ki jih občudujemo na nočnem nebu, so lahko tako že zdavnaj ugasnile. Neverjetno, kajne? Toda to še ni vse: številke so lahko še bolj presenetljive in moj sogovornik mi brž postreže z nekaj podatki. »Naša galaksija ima premer 100 000 svetlobnih let, prva večja galaksija – galaksija Andromeda – pa je od nas oddaljena več kot dva milijona svetlobnih let. Vesolje je ogromno!« V astronomiji govorijo o svetlobnih letih – to je enota za razdaljo.
KAKO ZVEZDA NASTANE IN ... KAKO UMRE
»V vesolju je med elementi največ vodika. Zaradi vpliva gravitacije se začnejo elementi postopoma združevati v oblake. Tak oblak plina se vedno bolj stiska, zato postaja notranjost vedno bolj vroča. Na določeni točki tako nastane zvezda,« mi razloži astrofizik, mene pa že zanima, koliko časa je sploh potrebno, da nastane zvezda, ki je podobna Soncu. »Približno 10 milijonov let ali več,« se glasi odgovor. In potem zvezda živi. In potem umre.
»Življenjska doba zvezde je odvisna od tega, kako masivna je. Bolj kot je zvezda masivna, hitreje živi in hitreje tudi umre.« Med nadaljevanjem zgodbe o zvezdah mi Jure zaupa tudi, da je večina zvezd pravzaprav manj masivnih kot Sonce. Po drugi strani pa obstajajo zvezde, ki so več kot 10-krat tako masivne, kot je naša zvezda!
Še preden ga vprašam, kako pride do tega, da zvezda umre, mi Jure že začne razlagati. »V jedru zvezde je zelo vroče. Posamezna jedra vodika se namreč lahko zlijejo v helij, pri tem pa nastane energija. Bolj masivne zvezde so bolj vroče in ves proces poteka hitreje. Ko zvezda v svojem središču porabi ves vodik, se začnejo dogajati zanimive stvari ...« Zaskrbljeno ga vprašam, koliko časa sploh še ima naše Sonce, a Jure se zasmeji in brž odpravi mojo skrb. »Sonce bo še nekaj časa tako, kot je. Ocenjujemo, da še 4 do 5 milijard let.« In potem?
»Preden bo naše Sonce umrlo, se bo zelo razširilo, postalo rdeča orjakinja in pojedlo notranje planete, vključno z Zemljo in Marsom. Pri zunanjih planetih pa se bodo zaradi dviga temperature spremenile razmere na njih. Na koncu bo Sonce postalo bela pritlikavka. To je zvezda, v kateri reakcije ne potekajo več in se samo še ohlaja.«
KAJ OSTANE, KO PROPADE SUPERMASIVNA ZVEZDA? ČRNA LUKNJA!
Zelo masivne zvezde – ne, naše Sonce ni med njimi – se na koncu lahko spremenijo v črne luknje. »Črne luknje po definiciji ne moremo videti, lahko pa vidimo njen vpliv,« mi pove Jure. »Poleg zvezdnih črnih lukenj poznamo tudi takšne, ki so naravnost pošastne: vemo, da se v večini galaksij v središču nahajajo črne luknje.« Ali veste, da je tudi v središču naše galaksije črna luknja? Ta ima maso za več milijonov mas Sonca!

Kakšen pomen ima za znanstvenika, da gre na začetku kariere v tujino?
Mislim, da je to zelo pomembno. Seveda je odvisno od tega, koliko že prej delaš s tujino. Na različnih delih sveta delajo različno in na različen način ter imajo različna znanja. Če hodiš okrog, si ta znanja pridobiš, hkrati pa spoznavaš nove ljudi, s katerimi lahko kasneje sodeluješ in na ta način narediš več, kot bi sam. Če se potem vrneš v domovino, vse te povezave s tujino seveda ostanejo.
Zdaj živite na Nizozemskem. Kako se življenje v Amsterdamu razlikuje od življenja v Sloveniji? Verjetno je kolo glavno prevozno sredstvo?
Amsterdam je precej specifičen kraj – ogromno se dogaja, veliko je tujcev in vsi ljudje govorijo angleško. Seveda se vozim s kolesom, to je tu skoraj obvezno: tako vožnja do delovnega mesta kot druženje s prijatelji. To je tu preprosto način življenja.
Ali imate kakšne ne-fizikalne hobije?
Zelo me zanima glasba. Igram klasično kitaro. Ko sem živel v Sloveniji, sem bil bolj aktiven. Bil sem del ansambla, s katerim smo igrali klasično glasbo. Zdaj večinoma igram le zase.
Ali se kdaj pri svojem delu srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja, raziskati celo vesolje?
To je zadnjih 100 let standardno vprašanje: ali lahko s fiziko pojasnimo vse vesolje. Predvsem z odkritjem kvantne mehanike se je izkazalo, da stvari niso tako enostavne. Ne vem, mogoče se to da in bomo čez nekaj časa lahko vesolje popolnoma razumeli, mogoče pa ne. Lahko bi rekel: važna je pot tega odkrivanja. Lahko si zadamo cilj, da bomo razumeli vse, a ta cilj ni realen.

KAKO POTEKA PREUČEVANJE VESOLJA?
»Svetloba je za astronome glavni vir informacij. Ker pa oči niso najboljši detektor svetlobe, uporabljamo teleskope,« razloži Jure Japelj. Večji kot je teleskop, več svetlobe lahko zbere, kar omogoči lažje opazovanje galaksij. »Svetlobo posnamemo in jo potem analiziramo. Ponavadi snemamo del neba, kar traja od nekaj minut do 1 ure. Če želimo opazovati zelo temne objekte, pa čas ustrezno podaljšamo. Seveda svetloba ni le optična (tj. tista, v kateri gledamo), ampak dobimo pomembne podatke tudi iz drugih delov spektra svetlobe, kot so rentgenski žarki ali UV-svetloba.« Ali ste vedeli, da imajo trenutno največji teleskopi na svetu premer zrcala 10 metrov? Jure pa mi pove, da bodo kmalu zgradili še večji teleskop, s katerim bodo lahko še laže preučevali vesolje. Ta naj bi imel premer zrcala kar 40 metrov, stavba, v kateri bo teleskop, pa bo velika kot nogometno igrišče!

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 104-105.

Leta 2014 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo smer Geodezija. Nadaljevala je z magistrskim študijem na zgodovini, kjer ji manjka samo še magistrska naloga. Vzporedno je delala magisterij na arhitekturi, sedaj pa opravlja zadnji letnik magisterija na geodeziji. Zakaj toliko poudarjati Ninin študij? Zato, ker so po nesreči staršem dejali, da bo imela poškodovane možgane, da ne bo mogla govoriti ..., njej pa svetovali naj si izbere kakšen lažji študij.

Nina Vidic iz Lesc je bila ‘preizkušana’ že ob rojstvu, saj je rojena na dan državnosti leta 1991. Mama se spominja, kako so jeseniško bolnišnico tisti dan preletavala letala, zato so se morali umakniti v zaklonišče. Tudi zato je danes ponosna, da je Slovenka.
Toda njeno življenje je usodno zaznamovala nesreča ob koncu tretjega letnika gimnazije, le nekaj dni po osemnajstem rojstnem dnevu. »Kot kolesarko me je zbil avto in udarila sem z glavo v rob škarpe. Očividci so mi povedali, da sem bila v šoku, saj sem govorila: “Pustite me, pustite me,” opaziti ni bilo krvi, niti vidnih poškodb. Mama je prosila, naj me z rešilcem odpeljejo na opazovanje v jeseniško bolnišnico. Prav tako je prosila, naj mi naredijo preiskave, a se na prošnjo niso odzvali. Mama je ostala celo noč pri meni, mislila je, da spim, a sem padla v nezavest. Drugo jutro sem na viziti pred zdravniki bruhala kri, kar je znak, da imaš možgansko krvavitev. Šele zjutraj so naredili CT glave. Zaradi nujnosti so naročili helikopter in posredovali informacijo v Klinični center Ljubljana, da k njim prihaja primer za zelo nujno operacijo.«
Nina v svoji nesreči prepoznava veliko ‘božjih posegov’. Že glede helikopterja. Najprej niso vedeli, če bo sploh lahko poletel, ker je bilo slabo vreme. Pa je! Kasneje se je takih ‘slučajev’ nabralo še nekaj. »Nevrokirurg, ki me je operiral, je na srečo velik strokovnjak. Ker je prišlo do zapletov s trebuhom, so mi pod nujno naredili operacijo. Operiral me je celo predstojnik oddelka. Pa je šlo za nujne operacije, ko ni bilo časa izbirati zdravnika!«
V Ljubljani je bila zdravniška ekipa pripravljena in jo je čakala, tako da se je operacija takoj začela. »Bila sem v umetni komi in operirali so mi glavo ter me dali na CIT, to je oddelek za najhujše poškodbe. Vsak dan je bilo nekaj narobe z mano (npr. zenice niso reagirale, napihnjena roka ali trebuh ...). Peti dan sem imela zelo napihnjen trebuh. Naredili so MR trebuha in so mi zaradi neznane tekočine v abdomnu odprli celoten trebušni del. Ugotovili so, da gre za poškodbo trebušne slinavke. Moje stanje je bilo zelo kritično in zdravniki so menili, da ne bom preživela. Po še eni operaciji možganov so bili primorani uporabiti drugo metodo zdravljenja (gretje glave).« V komi je bila 21 dni. »Po 21-ih dneh so se odločili, da me zbudijo, ne glede, kaj bo z mano narobe. Staršem so rekli, da je že to, da sem preživela, čudež. Če bom preživela, ne bom imela spomina, ne bom znala brati, bom hroma ... Tisti dan, ko so me začeli zbujati, sem reagirala na dražljaje, kar pa ni bilo zagotovilo, da bo z mano vse v redu.«

Ko se je zbudila iz kome, je ugotovila, da je brez las, saj so ji morali glavo obriti, da so jo lahko operirali. In to je bilo za osemnajstletno dekle velik šok!
»Iz CIT-a bi me morali premestiti v bolnišnico na Jesenice. Mama je glede na slabe izkušnje prosila zdravnika – celo tekla je za njim po hodniku –, naj me premestijo raje v Klinični center ali kam drugam. In ugodil je njeni prošnji. Premestili so me na intenzivno nego na Travmatološko kliniko. Bila sem čisto brez moči, kajti po 21-ih dneh kome imaš izredno oslabljene mišice. Ko so mi dali v roke mobilnik, mi je padel na tla. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga obdržala ... Ko sem prišla nekoliko bolj k sebi, so mi starši prinesli – malo z zamudo za rojstni dan darilo, ki sem si ga zelo želela – nov računalnik. Čeprav ga na oddelku ne bi smela imeti, so mi to dovolili. Vmes sem dobila dve izredno hudi infekciji, veliko hujši od MRSE (huda infekcijska bolezen). V trenutku sem imela čez 40 stopinj vročine. Poklicali so najboljšo infektologinjo. Ni vedela, kaj naj naredi, a predlagala je eno vrsto antibiotikov, ki so ‘prijeli’.« Še eno od ‘naključij’ v Nininem zdravljenju. »Počasi so začeli k meni spuščati obiske. Ko sem želela na stranišče, a sem padla. Stopala nisem mogla premikati ...«
Zapletov je bilo veliko, a Nina je začela, kakor sama pravi, tretjo fazo svojega zdravljenja – rehabilitacijo noge v Rehabilitacijskem centru Soča. Žal je bil prvi poskus neuspešen, a se je fizioterapevtka zelo potrudila in z njo delala vaje dvakrat na dan. Nina je prepričana, da je to še ena oseba, ki ji jo je na pot življenja pripeljal Gospod in ji je pomagala ozdraveti. Vztrajnost in potrpežljivost sta počasi rodila sadove. Na Soči je ostala dva meseca. Po treh tednih je Nina prvič prišla domov. Mama jo je vsako jutro pripeljala na terapije in jo popoldne odpeljala domov. »Šele na Soči sem se zavedala, kaj bi lahko bilo z mano.« Morda je k temu spoznanju pripomoglo to, da je na Soči videla še veliko hujših primerov poškodbe glave. Niso mogli govoriti, niso imeli spomina, niso se mogli premakniti ... Takrat je šele doumela, kakšno srečo je imela.
Ob vseh naporih zdravnikov je potekal še drugi ‘način’ zdravljenja: »Mnogi ljudje so izredno veliko molili zame ob nesreči. Starši so hodili na Brezje, stara mama celo vsak dan, šla je po kolenih okrog Marijinega oltarja. Kot sem kasneje izvedela, je zame molil tudi leški župnik g. Štefan Babič.«
Nini se je zdelo, da je po bivanju na Soči že zdrava in da bo nadaljevala šolanje. »Po dvomesečni zamudi sem se vrnila v šolo in so se začele težave, na katere so me opozarjali na Soči. Delovna terapevtka ji je predlagala, naj dela en letnik v dveh šolskih letih, toda Nina ni hotela o tem niti slišati. »A že prvi dan sem morala po prvi uri domov zaradi bolečin v glavi. Bila je velika preobremenitev za možgane. V šoli sem zdržala dve ali tri ure, več ne! Tako sem četrti letnik delala dve leti, drugače ni šlo. Počasi sem ‘pogruntala’ svoj sistem: učim se pol ure, naredim desetminutni odmor, pa še pol ure in potem grem za nekaj časa počivat .... Tudi sedaj kot študentka se več kot dve uri skupaj ne morem učiti. Zavedam se, da ‘funkcioniram’ drugače kot sošolci. Vem pa tudi, da moram naloge opraviti.«
Na Soči jo je zdravnik vprašal, kaj želi študirati. Odgovorila mu je geodezijo. On ji je to odsvetoval, saj je tam veliko matematike, kar za poškodbo glave ni priporočljivo. Toda Nina je poskusila in na geodeziji je celo dobila priznanje za najuspešnejšo študentko. Po dveh letih ji je zdravnik dejal, da se je pravilno odločila.
Nine ni prizadela samo nesreča leta 2009, ampak tudi operacija trebuha leta 2012. »Pri vsakem obroku jem tablete. To so encimi, ki pomagajo trebušni slinavki, da razgradi hrano. Imam posebno dieto, saj imam težave tako z želodcem kot žolčnikom. Tega so mi odstranili skupaj z žolčnimi kamni. Večkrat sem pristala na urgenci zaradi težav z želodcem. Imam stalne preglede pri gastrologu.« Ima težave z hormoni.
Skratka, težav ne manjka. Še vedno jo mučijo hudi glavoboli, ima slabo koncentracijo, včasih težko prikliče besede. Po poškodbi glave ji škoduje tudi sonce. »Moje življenje je sedaj drugačno kot je bilo prej. Hvaležna moram biti staršem, ker veliko naredijo zame. Ko študiram v Ljubljani, moram jesti posebej pripravljeno hrano in ne morem jesti na študentske bone. Ob strani mi stojijo starši, stari starši in mnogi prijatelji ...«
Ko so jo s helikopterjem pripeljali v Klinični center, so zdravniki dejali: “Ta je za odpisati!” Pa se tako ni zgodilo. Ne goji sovraštva do zdravnikov v jeseniški bolnišnici, ki so naredili veliko napako, kajti, če bi jo takoj začeli zdraviti, ne bi prišlo do tako velikih zapletov. »Kljub težavam sem pozitivna oseba. Je razlog, da sem preživela to nesrečo in preizkušnjo. Mislim, da ima Bog ima neki načrt z mano. To pomeni, da imam še neko nalogo, ki jo moram opraviti na tem svetu,« optimistično sklene Nina.

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str 30.

V septembrskem Ognjišču ste pisali o Knjigi resnice, v kateri pisateljica trdi, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. Zavrnili ste njeno pisanje in dokazali, da je sleparka.
Sedaj sem pa prebrala, da se je skupina teologov in vernikov obrnila proti papežu Frančišku. Očitajo mu, da je krivoverec. Zelo me je prizadelo tako pisanje. Ali ni papež poklican, da brani pravo vero, ne pa da je krivoverec? Omenjena skupina naj bi papežu očitala, da ni naredil prav, ker je dopustil obhajilo ločenim in ponovno poročenim. Je res to dopustil? Prosim vas, da napišete, kako je s tem. Meni je papež Frančišek všeč, ker je preprost, skromen in dober. In me boli, da pravijo, da je krivoverec. Strinjam se z dubrovniškim škofom, ki je napisal, da ni pričakoval, da bodo proti papežu prav ljudje iz Cerkve, ne neki sovražniki Cerkve. Kaj vse to pomeni? Slišala sem, da so papeža kritizirali ‘konservativni’ ljudje, tisti, ki bi radi imeli tudi mašo v latinščini in da jo duhovnik daruje obrnjen proč od ljudi. Sedaj se bomo še v Cerkvi delili, ali kaj? Vesela bom, če mi boste odgovorili, saj omenjena dogajanja begajo tudi druge ljudi.
Tilka
Strinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
Seveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
V zgodovini Cerkve so se papeži radi posvetovali z moškimi in tudi z ženskami. Zelo znana svetovalka papeža je bila sv. Katarina Sienska, ki je prispevala k prečiščenju papeške službe in k vrnitvi papeža iz Avignona v Rim. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je papež ustanovil Škofovsko sinodo, ki mu pomaga skupno iskati Božjo voljo za konkretne izzive Cerkve. Zadnji posinodalni dokument ‘Radost ljubezni’ (Amoris Laetitia) želi pomagati vsem zakoncem in družinam, tudi tistim, ki so nepopolne, da bi jih verniki skušali razumeti in sprejemati, čeprav seveda greh ostane greh, kar poudarja tudi dokument. Pastoralno problematiko je Cerkev začela konkretno reševati že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS 47–52). Vsi pokoncilski papeži, posebno še sv. Janez Pavel II., so v luči koncila izdali številne cerkvene dokumente o pastorali zakoncev in družine. Radost ljubezni, ki jo je podpisal lansko leto sedanji papež Frančišek, je nekatere vznemirila. Že lansko leto so napisali štirje kardinali svoje ‘Pomisleke’ (Dubia) o nejasnem razlaganju glede možnega prejemanja obhajila razvezanim in drugič poročenim. Letos pa je skupina 40 teologov in katoliških laikov, med njimi ni sicer nobenega kardinala, (od dveh škofov je Švicar Bernard Fellay, vrhovni predstojnik Duhovniškega bratstva sv. Pija X., katerega položaj je že desetletja kanonično neregularen) napisala papežu Frančišku besedilo ‘Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev’ (Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis). Besedilo, dolgo 26 strani, so najprej poslali osebno papežu, pozneje, pa so ga objavili na spletni strani, kjer je med zbiranjem novih ‘podpisov’ prišlo do zlorab, saj nekateri ’podpisniki“ (npr. Alejandro Bermudez, direktor Catholic News Agency) trdijo, da se niso podpisali. V njem so papeža razglasili za krivoverca in mu očitali sedem točk njegovih zmot in stranpoti ter mu ponujali spravo, če se pokesa in prekliče, kar je zapisano v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Nekateri podpisniki so pred leti obsojali tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ker si je upal preveč odločno govoriti o ekumenizmu in ker se je v Assisiju udeležil molitve za mir z nekatoliškimi kristjani in predstavniki velikih nekrščanskih verstev.
Na besedilo Radost ljubezni so se oglasili tudi štirje pomembni kardinali: Gerhard Müller, Marc Qullet, Fernando Sebastián Aguilar in Pietro Parolin. Nemški kardinal Gerhard Müller, bivši prefekt Kongregacije za nauk vere meni, da bi bilo dobro, če bi papež imenoval skupino kardinalov, ki bi vodili teološko razpravo s podpisniki ‘Pomislekov’ in ‘Sinovskega opominjanja’. Po­zorni bi naj bili predvsem na 8. poglavje spodbude Radost ljubezni. Kardinal Müller je tudi poudaril, da papež Frančišek, kot naslednik sv. Petra “zasluži polno spoštovanje”, njegovi kritiki pa zaslužijo tudi odgovor. »Preprečiti moramo novi razkol in ločitev od katoliške Cerkve, katere trajni princip in temelj je njena edinost in občestvo z Jezusom Kristusom ter sedanji papež Frančišek in vsi škofje v popolni edinosti z njim.« Podobno misel, neodvisno od Müllerja, je izrazil kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, ki je omenil “pomembnost dialoga znotraj Cerkve”, “poskušati moramo razumeti drug drugega”. Kanadski kardinal Marc Oullet, prefekt Kongregacije za škofe, je poudaril pomen cele apostolske spodbude, Radost ljubezni zasluži več pozornosti od navadne javne debate o ‘spornih točkah’ Pred 80-timi kanadskimi škofi na letni škofovski konferenci je Qullet obsodil ‘alarmantne’ in ‘permisivne’ razlage Radosti ljubezni. “Katerakoli alarmantna razlaga”, ki trdi, da je dokument “v sporu s tradicijo” ali “permisivna razlaga, ki proslavlja prejemanje” zakramentov za razvezane in ponovno poročene “ni zvesta besedilu in namenom papeža”. Španski kardinal Fernando Sebastián Aguilar je na vprašanje o heretičnosti spodbude Radost ljubezni odgovoril: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.«
Tudi sam papež Frančišek se je oglasil med nedavnim obiskom v Kolumbiji in se lotil kritik na račun svoje apostolske spodbude Radost ljubezni. »Slišim številna mnenja, ki jih je sicer treba spoštovati, saj so jih izrekli Božji sinovi, vendar so zmotna. Za razumevanje Radosti ljubezni je treba to spodbudo prebrati od začetka do konca,« je papež dejal v pogovoru, ki je objavljen na spletni strani rimske jezuitske revije Civiltá Cattolica. Vsem, ki trdijo, da dokument ne temelji na katoliški morali, papež jasno sporoča, da temelji na tomistični teologiji. Ob tem pojasnjuje, da filozofije kot tudi teologije ni mogoče ustvarjati v laboratoriju, ampak v življenju, v dialogu z realnostjo. Tudi Benedikt XVI. – pravi papež Frančišek – o resnici govori kot o srečanju, torej ne več v smislu klasifikacije, ampak resnice na poti. Filozofije ni mogoče oblikovati kot logaritemske tablice, ki se je povrh vsega ne uporablja več. Enak način dialoga velja za teologijo, kar ne pomeni, da jo naredimo za nečisto. Res je ravno nasprotno, je dejal Frančišek in dodal, da je Jezus vedno začel pri resničnih življenjih ljudi in jih od tam vodil k Bogu. Če želi nekdo biti dober teolog, mora poleg študija, notranjega vpogleda in razumevanja resničnosti razmišljati in moliti na kolenih, je dejal papež. Človek, ki ne moli, ne more biti teolog. Lahko pozna vsak nauk, ki je kdajkoli obstajal, a ne živi teologije, je še dejal papež.
Spoštovana gospa Tilka, skušal sem nakazati, za kaj pravzaprav gre. Prav je, da se o zadevah govori, poznavalci cerkvene zgodovine pravijo, da so se kristjani v zgodnjih stoletjih krščanstva o verskih resnicah pogovarjali tam, kjer so se pač družili, tudi na mestnih trgih.
V tem kratkem odgovoru žal nisem mogel predstaviti maše v latinščini in podrobneje razmišljati o izjemnih primerih glede prejemanja obhajila razvezanih in samo civilno poročenih, čeprav je danes takih parov vse manj in vse bolj raste število tistih parov, ki se tudi civilno ne poročijo in celo tistih, ki zavračajo naravni in svetopisemski nauk o spolnosti.
Srečen sem, da nam Bog podarja v zadnjem stoletju tako dobre in svete papeže. Papež Frančišek ne samo, da ni heretik, ampak je papež z veliko moralno avtoriteto tudi zunaj Cerkve in predvsem dobri pastir, ki “diši po ovcah”. Že z izbiro imena Frančišek je nakazal, da želi biti s svojim papeškim imenom čim bolj pristen ‘evangeljski človek’ (homo evangelicus), kot radi imenujejo življenjepisci sv. Frančiška Asiškega. Bogu se zahvalimo za oba papeža, upokojenega Benedikta XVI., ki ima vse lastnosti ‘cerkvenega učitelja’ (Doctor Ecclesiae) in Frančiška, da bi posnemal svojega zavetnika in bil vedno bolj ‘evangeljski človek“. Tisti, ki ljubi Cerkev, rad moli za papeža, škofe in svoje duhovnike.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 44.

* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51

November nas z vse krajšimi dnevi in naravo, ki se pripravlja na zimo, ter prazniki spominja, kako čas mineva in da se bližamo koncu leta. Nas na uredništvu pa tudi opominja, da pripravljamo nov letnik Ognjišča, ki bo imel tudi novo ceno. Posamezna številka revije bo stala 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

Stalnica novembrske številke Ognjišča je postala Miklavževa ponudba, ki na štirih straneh predstavlja predvsem novosti, primerne za obdarovanje ob Miklavžu in v božičnem času. Predstavljene so tudi nekatere knjige po ugodnejši ceni. Decembrskemu Ognjišču bomo priložili katalog z novostmi naše založbe. Z razliko od Miklavževe ponudbe, kjer so predstavljene otroške knjige, bodo v katalogu predstavljene tudi knjige za odrasle. Seveda tudi z namenom, da med njimi dobite kakšno idejo za obdarovanje najbližjih. Prav obdarovanja ob Miklavžu ter ob božično-novoletnih praznikih naj nam bodo priložnost, da svojim najbližjim podarimo dobro knjigo, ki jo bodo lahko večkrat vzeli v roke in jim bo stala ob strani ob samotnih ali težkih trenutkih.

Letos novembrski številki dodajamo tudi katalog s predstavitvijo jaslic in jasličnih figuric, ki jih imamo na voljo. Morda vi ali vaši znanci iščete nove jaslice ali nove figure in boste našli kaj zase v tem katalogu. Tudi jaslice so lahko lepo darilo.

Pred prazničnimi dnevi smo pripravili tudi nekaj novosti za najmlajše? Že zadnjič smo vam predstavili domiselno knjigo Noetova barka s kartonastimi liki živali. Nova je tudi kartonka Jezusovo rojstvo, kjer bo otrok zavrtel kolo in dopolnil slike dogodkov, povezanih z Jezusovim rojstvom. Novost je tudi slikanica in pobarvanka Kako sta pomagala Miklavž in angel varuh.

Med novostmi za najmlajše je tudi knjiga Dolgčas pri maši?, v kateri Leon Marc, veleposlanik R Slovenije v Pragi, otrokom razlaga dogajanje pri maši. Seveda bo razlaga zanimiva tudi za odrasle, zlasti za starše in katehete, ki bi radi otrokom približali dogajanje pri maši. Bogato ilustrirana knjiga (Polona Lisjak) je ‘sorodnica’ knjige Tudi jaz hodim k spovedi in skupaj tvorita nekakšen komplet uvajanja otrok v zakramenta evharistije in sprave. V tisku je tudi kartonka, podobne vsebine Grem k maši. Ta je namenjena predšolskim otrokom, ki jo bodo lahko gledali doma ali v cerkvi in jim bo pomagala razumeti, kaj se dogaja pri maši.

Prav tako je v tisku knjiga DOCAT iz zbirke YOUCAT, katekizma za mlade. To knjigo je želel papež Frančišek, da bi mladim približala družbeni nauk Cerkve. Znano je, da je sedanji papež, ki izhaja iz Latinske Amerike, kjer je bil priča velikim socialnim stiskam, krivicam in veliki revščini, zelo občutljiv za probleme revščine in lakote. Svetu, kjer se dogajajo krivice, želi pokazati krščanske predloge za pravičnejšo družbo. V pripravi je tudi Sveto pismo za mlade, ki bo izšlo v isti zbirki. Primerna bo kot darilo ob birmi. Ljubiteljem zbirke YOUCAT naj povem, da je v nemščini pravkar izšel katekizem za otroke, namenjen zlasti prvoobhajancem, saj jim bo na njim lasten način približal vero. Pripravili ga bomo tudi v slovenščini.

Že nekajkrat sem vas povabil v knjigarne Ognjišča, kjer si lahko od blizu ogledate naše izdelke, tokrat pa vas vabim tudi na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 22. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom. Prav tako vas vabim v prodajalno Ognjišča v Kopru, kjer se bomo preselili v nove prostore in sicer v soseščino, na Trg Brolo 10. Tako vam bo trgovina, ki bo začela delovati v začetku novembra, še laže dostopna s tega trga v središču mesta.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 5.

S komunikacijo, če je dobra, lahko dosežemo mnogo: kaj razrešimo, razjasnimo, uspešneje obveščamo in bolj kvalitetno raziščemo. To velja tako za neposredno oziroma osebno komunikacijo kot tudi za tisto, ki poteka prek računalnika, GSM-a ali tablice. Pri slednji moramo biti še dodatno previdni. Elektronska pošta ima namreč številne in neprecenljive lastnosti, a te se izkažejo kot prednosti samo, če upoštevamo njene zakonitosti.

Elektronsko pošto (lahko) uporabljamo za osebno komunikacijo. Zagotovo si že kdaj poslal ali prejel vabilo na rojstnodnevno zabavo. Pri t. i. neformalni komunikaciji smo načeloma sproščeni, ker naslovnika poznamo. A če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali zgolj s klasično priporočeno pošto, je dandanes elektronska pošta v marsikaterem primeru enostavnejša in hitrejša dodatna možnost tudi za tovrstna opravila. Elektronsko pošto torej uporabljamo tudi za formalno komunikacijo, ki se ji posvečamo tokrat. Najpogostejši primer je prijava na razpisano delovno mesto. In da boš v tem primeru vedno ravnal prav: elektronsko dopisovanje načeloma ni namenjeno dolgemu pisanju. Zato se potrudi, da si kratek in jedrnat. Skrbno izbiraj besede in se potrudi, da tvoji zapisi niso dvoumni. V primeru da si jih naslovnik napačno razloži, lahko ostaneš brez povabila na razgovor za tebi všečno delovno mesto.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni ...). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ko sem se nekega dne peljala z avtom proti domu, je napovedovalec oznanil, da sledi zmagovalka Melodij morja in sonca, Alya, s svojo novo uspešnico Srce za srce.
»Aha, še ena slovenska,« sem pomislila in sproščeno prisluhnila lahkotnim notam, ki so priskakljale iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko si mislite moje presenečenje, ko se je po dveh minutah v pesem vmešal glas v španščini. Španski vložek je trajal približno dvakrat po dvajset sekund, enkrat celo pomešan s slovenskim besedilom. Nejeverno sem poslušala ta špansko-slovenski ‘miks’. Lahko da je to moderno in se gospodični Alyi zdi strašno fino v svojo pesem vmešati tuj jezik, za povprečna, preprosta ušesa pa to ni ...
Zlobno sem pomislila, če se takšna pesem še uvršča v kategorijo slovenske glasbe, torej v kvoto tistih 60 odstotkov, ki jo radio nujno mora predvajati. Ali pod slovensko glasbo spada pesem s slovenskim besedilom, ali pesem slovenskega izvajalca, tudi če je polovica pesmi odpete v španščini, angleščini, hrvaščini ...?
Dokler ljudje, mladi, naši pevci in pevke, naši radijski in televizijski napovedovalci ne bodo sprejeli slovenščine za svojo, dokler ne bodo spontano ponosni na svojo zgodovino, svojo dediščino in svoj jezik, do takrat bodo takšni in podobi zakoni popolnoma brez smisla, ker se bo vedno našel način, kako jih obiti. Ko (če) pa se bo ta narodna zavest enkrat prebudila, pa bo tak zakon spet brez smisla – ker ne bo več potreben!
SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 56.