Svetova nista dva, svet je eden (4)

Avstrijski študent prava Max Schrems je pričel z uporabo Facebooka približno leta 2009. Ni bil zelo vesten uporabnik, saj je, kot sam pravi, imel na teden zgolj eno do dve objavi. Leta 2011 mu je uspelo po legalni poti pridobiti seznam informacij, ki jih je o njem beležila aplikacija Facebook. Ko je prejeto datoteko odprl, je doživel neprijeten šok. V dveh letih je podjetju Facebook uspelo zbrati o njem za več kot 1200 strani podatkov, ki so obsegali objave na osebnem profilu, osebna sporočila, seznam prijateljev, kaj je všečkal, s kom je prekinil prijateljstvo, vabila na dogodke ter različne demografske kategorizacije, kot so na primer politična in spolna usmerjenost, prostočasne aktivnosti, potrošniške navade, interesi ter podobno. Maxa pa je najbolj presenetilo, da so bili na seznamu tudi podatki, ki jih je iz svojega profila izbrisal. Skratka, na osnovi prejetih podatkov je lahko kdor koli izdelal zelo natančno rekonstrukcijo Maxovega življenja in njegovega osebnostnega profila v času, ko je uporabljal Facebook.
Ta zgodba je odlično izhodišče za razmislek, po katerih načelih delujejo današnja tehnološka podjetja in kakšen odnos do zasebnosti imamo na svetovnem spletu. Uporabniki navdušeno in intenzivno uporabljamo aplikacije, ki jih podjetja oglašujejo kot brezplačne (in tako bo tudi ostalo), ne pomislimo pa, da njihovo uporabo drago plačujemo s prostovoljnim razkrivanjem osebnih podatkov.

KAJ JE ZASEBNOST?
Kljub temu da zasebnost poznajo vse kulture, jo je izredno težko opredeliti, saj je odvisna od družbenega konteksta in tega, kako jo posameznik razume. V lekarni na primer velja za vdor v zasebnost, če med osebo, ki je na vrsti, in drugim čakajočim ni vsaj meter prostora. Medtem ko na glasbenem koncertu fizična bližina obiskovalcev ne velja kot poseg v zasebnost. Zasebnost je nedvomno pomembna, ker vzpostavlja informacijsko mejo med posamezniki, pa tudi med posameznikom in širšo družbo. Skozi zgodovino se stopnja posameznikove zasebnosti niža, vendar je na tem mestu potrebno izpostaviti, da smo za to v veliki meri krivi sami, saj se ji v večini primerov prostovoljno odpovedujemo. Takšno ravnanje je privedlo do stanja, ko ta vrednota vse bolj izgublja svoj pomen..[okvir] Leta 2016 je po internetu zaokrožila novica, za katero se še danes ne ve, ali je resnična ali gre zgolj za hipotetični poizkus avstrijskega odvetnika. Tedaj osemnajstletna Avstrijka naj bi svoje starše postavila pred sodišče, ker niso hoteli umakniti njenih fotografij, ki so jih sedem let objavljali na svojem Facebook profilu. V tem času naj bi objavili približno 500 fotografij, ki segajo vse do njenega zgodnjega otroštva in vsebujejo tudi podobe, ko se na primer navaja na kahlico, med previjanjem plenice ipd. Dekle je prepričano, da so ji starši s fotografijami povzročili škodo. »Ne poznajo nobenega sramu in nobene omejitve – ni jim mar, ali je bila to fotografija, na kateri sem sedela na stranišču ali ležala gola v otroški postelji – vsaka faza mojega odraščanja je bila fotografirana in nato javno objavljena,« naj bi pojasnila v izjavi za avstrijske medije. Kljub temu da še vedno ni jasno, ali je (bila) ta novica resnična ali ne, izpostavlja enega izmed ključnih problemov zasebnosti v današnjem času.[/okvir]

OSEBNI PODATKI KOT TRŽNO BLAGO
Ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je ob neki priložnosti izjavil: »Zasebnost ni več družbena norma.« Na žalost je imel v veliki meri prav. Danes je namreč prevladujoča družbena norma deljenje vseh informacij in podatkov. Kdor se s tem ne strinja, je v neformalnem prekršku, velja za nedružabnega ali celo nevarnega, saj verjetno kaj skriva. Tako se uporabniki aplikacij ponosno hvalimo s številom svojih prijateljev in sledilcev, ponašamo se s fotografijami eksotičnih krajev, ki smo jih obiskali, objavljamo športne dosežke in selfije, komentiramo aktualna družbeno-politična dogajanja ipd. Nikoli pa se ne vprašamo, kaj se dogaja z vsemi informacijami, ki jih prostovoljno delimo z množico prijateljev. A tudi če bi se o tem vprašali, žal nimamo pregleda nad tem, kako so podatki, ki jih objavimo na spletnih aplikacijah, uporabljeni in shranjeni oz. komu so posredovani. Dejstvo je, da so ravno naše objave vir zaslužka teh podjetij. In njihov cilj je, da nas pripravijo do tega, da razkrivamo vedno več osebnih podatkov. Da bi to dosegla, se podjetja poslužujejo starega marketinškega trika. Gotovo ste bili kdaj povabljeni k izpolnjevanju ankete, pa ste to prijazno odklonili. Nato vam je anketar ponudil majhno darilce za porabljen čas in trud. Seveda ste nagrado sprejeli in mu v zameno zaupali svoje mnenje in mimogrede še nekaj osebnih podatkov. Takšno ravnanje ni nič presenetljivega, saj smo ljudje za določeno nagrado pripravljeni narediti marsikaj, tudi odpovedati se delu svoje zasebnosti, in večja kot je ponujena nagrada, več informacij o sebi smo pripravljeni razkriti. Če prenesem to logiko v kontekst svetovnega spleta, potem gre nekako tako: več kot bomo objavljali na določeni aplikaciji, npr. Facebooku, bolj bomo nagrajeni s komentarji, všečki, srčki ... In za nagrade v obliki občudovanj in odobravanj naših vsakodnevnih podvigov smo uporabniki pripravljeni prodati ne le svojo, ampak tudi zasebnost drugih oseb, ki so nam fizično ali emocionalno blizu. Pri tem je potrebno posebej izpostaviti starše, ki na spletu objavljajo fotografije svojih (tudi še nerojenih) otrok.

STARŠI, VARUHI ZASEBNOSTI OTROK
Vsi starši smo ponosni na svoje otroke. Tako ponosni, da bi kar celemu svetu pokazali, kaj vse znajo, kako spretni in kako simpatični so. Danes tehnologija omogoča, da lahko to naredimo z zgolj nekaj pritiski na gumb pametne naprave. Objavljanje fotografij in zapisov o svojih otrocih na spletu je že tako pogosto, da ima posebno poimenovanje in sicer sharenting (kar bi v slovenščino lahko prevedli kot delistarševstvo). Ravno zaradi vsakdanjosti tega početja se le redki sprašujejo, ali je to prav. Verjetno je narobe že to, da pri tem početju niso in nikakor ne smejo biti v ospredju želje in potrebe staršev. Ključno je namreč vprašanje otrokove zasebnosti. Starši smo dolžni varovati in obenem spoštovati otrokove pravice in med temi pravicami je tudi pravica do varstva zasebnosti, ki jo vsem državljanom Slovenije zagotavlja Ustava RS, podrobneje pa opredeljuje Zakon o osebnih podatkih.

KAJ SE NA SPLETU DOGAJA S FOTOGRAFIJO VAŠEGA OTROKA
Poleg tega da je otrokom z objavami njihovih fotografij na spletu kršena pravica do zasebnosti, jim je odvzeta tudi možnost, da bi sami odločali o svojem digitalnem odtisu. Uporabniki spleta imajo pravico do tega, da si sami ustvarijo svojo spletno identiteto, s katero se predstavljajo tako, kot si želijo. V nekaterih primerih pa starši pričnejo svojim otrokom odpirati spletne foto albume že nekaj mesecev pred rojstvom ali nekaj minut po njem. Takšno početje lahko kasneje otroku zelo zagreni življenje, predvsem v najstniškem obdobju, ko smo ljudje v procesu najbolj intenzivnega grajenja samopodobe in identitete. Predstavljaj si, da bi v tem obdobju prijatelji odkrili tvojo fotografijo, ki so jo tvoji starši posneli na plaži, in ker si bil na njej tako simpatičen (a seveda brez kopalk), so jo objavili na spletu. In nanjo pozabili. Čez deset in več let pa jo na spletu odkrije tvoj sošolec ter jo deli z ostalimi. Kar naenkrat se ti življenje spremeni, saj postaneš tarča posmeha in mogoče celo medvrstniškega nasilja. Ko že omenjam objavljanje fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, moram opozoriti tudi na možnost njihove zlorabe v protizakonite namene. Med fotografijami, ki jih policija zaseže pedofilom, je v zadnjem času vse več fotografij pomanjkljivo oblečenih otrok, ki so jih na spletu objavili njihovi starši. Dogaja se pa tudi, da se fotografije obdela in spremeni, da otroci na njih postanejo žrtve spolne zlorabe. Ne pozabimo: ko fotografija enkrat pride na splet, nad njo izgubimo nadzor. To pomeni, da si jo iz našega spletnega foto albuma lahko prenese kdor koli (npr. prijatelj od prijatelja, ki je fotografijo všečkal ali komentiral) in z njo dalje manipulira.

SPLET NE POZABLJA
Seveda velja zgoraj napisano tudi za mladostnike in odrasle, ki na spletu sami upravljamo s svojimi osebnimi podatki. Preden kar koli objavimo na kateri izmed aplikacij, pa naj bo to fotografija ali komentar, se moramo zavedati, da bo za vedno ostalo na spletu, zabeležen pa ostane tudi obisk vsake spletne strani. Če vse te delne podatke povežemo, se nam pričnejo razkrivati življenjski vzorci uporabnikov. A žal o tem razmišljajo le redki posamezniki. Je pa zato popoln spomin svetovnega spleta izjemno uporaben za delodajalce (Ste v času bolniške odsotnosti na počitnicah?), trgovce (Boste lahko odplačali kredit?), zavarovalnice (Imate kakšno kronično bolezen?), vlomilce (Ste dlje časa odsotni z doma?), policijo (Kje ste bili v času zločina?) ... Vse te osebne podatke je namreč mogoče pridobiti s profilov spletnih aplikacij ali drugih spletnih strani, kjer hote ali nehote puščamo digitalne sledi. Pri ljudeh je na žalost pogosto tako, da se šele ob izgubi nečesa zavemo, kaj smo imeli. In bojim se, da bo tudi z zasebnostjo tako. Živeti življenje, ne da ga drugi komentirajo, všečkajo ali sploh vedo, kako ga živiš, postaja vedno večje razkošje. Žal.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 88-89.

priloga

Kolo ima 200 let

gost meseca

prof. dr. Ernest Petrič

moj pogled

David Sipoš

Preberite več: Maj 2018

Svetova nista dva, svet je eden (3)
Pred časom mi je tedaj šestletna hčerka postavila vprašanje: »Tati, kdaj mi boste kupili telefon?« Nekoliko presenečen sem ji vrnil vprašanje: »Zakaj pa potrebuješ telefon?« Njen odgovor je bil kratek in jasen: »Za igranje igric, fotografiranje in pogovarjanje s prijatelji.« Za pojasnilo, zakaj ga še ne bo dobila, sem si vzel čas in ji razložil, da se pri šestih letih otroci igrajo z igračami, fotografirajo z družinskim fotoaparatom in se s prijatelji pogovarjajo, ko so skupaj. Če bo kdaj želela koga poklicati, pa si bo kot do sedaj lahko sposodila moj ali mamin telefon. Hčerka je moje pojasnilo sprejela in nekaj časa ni več izrazila želje po lastnem telefonu. Sedaj je v drugem razredu osnovne šole in nas redno obvešča, kateri sošolci že imajo telefone ter kateri jih bodo dobili za deseti rojstni dan. In seveda vmes ne manjka vprašanje, kdaj bo tudi ona dobila svojega.
Danes je na otroških seznamih želja igrače zamenjal pametni telefon in starši se ne sprašujemo več, ali naj ga otroku priskrbimo ali ne, temveč katera starost je za to najbolj primerna. Prepričan sem, da je odločitev o tem, kdaj in kakšen telefon bo dobil otrok, ena izmed pomembnejših v procesu vzgoje in odraščanja, na ravni tiste, kdaj bo prejel avtomobilske ključe. Skratka, gre za korak, ki zahteva močan premislek obeh staršev in veliko pogovorov z otrokom, bodočim lastnikom te naprave.

KO SMO BILI MI OTROCI ...
Ko se v družini pojavi vprašanje uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) med otroki, nekateri starši izhajajo iz lastne analogne izkušnje odraščanja, katere pravilo se glasi nekako tako: če sem jaz odrasel zunaj, na ulici, na igriščih in dvoriščih, in to brez pametnega telefona, računalnika ter interneta, lahko tudi ti. Pri takšnem razmišljanju gre za prepad med dvema popolnoma različnima družbenima kontekstoma. Prvi kontekst je svet brez brezžičnega interneta in prenosnih telefonov, v katerem smo odraščali starši. Ta svet ne obstaja več, zaradi tega je današnjim otrokom nepredstavljiv. Drugi kontekst, v katerem so bili rojeni naši otroci, je prepleten z IKT. Slednje imajo osrednjo vlogo pri vsem, kar počnemo, posledice pa se med drugim kažejo v tem, da družabno življenje otrok ne poteka (več) na igriščih, ulicah in dvoriščih, temveč v kibernetskem prostoru. Odraščanje v takšnem svetu je nam staršem nerazumljivo oz. bolje rečeno neznano. Pri odločanju o uporabi IKT med otroki moramo starši izhajati iz trenutnih razmer, ki opredeljujejo način življenja v današnjem svetu, in ne iz tistih, ki so vladale v času, ko smo bili mi otroci.

Že nekaj časa po spletu kroži tekst, ki zelo dobro predstavi stisko, v kateri se nahaja marsikateri današnji otrok, ki za pozornost starša tekmuje s pametno napravo.
Rad bi bil tvoj telefon, ker me potem nikoli ne bi izpustil iz rok, ker bi se nasmejal vsakič, ko bi me pogledal, ker bi me povsod nosil s seboj, ker bi vedno skrbel, da ne padem, ker bi redno preverjal, ali imam dovolj energije in ker bi bil tako povsem prva stvar, ki jo pogledaš, ko zjutraj odpreš oči, in zadnja, ko greš spat.

IKT SO POMEMBEN DEL SEDANJOSTI IN PRIHODNOSTI
Popolnoma razumljiva in tudi poznana mi je starševska skrb, da so otroci z uporabo IKT prikrajšani za marsikatero pomembno življenjsko izkušnjo, ki je ni mogoče pridobiti na internetu, ampak zgolj v fizičnem prostoru. Je pa dejstvo, da IKT so in tudi bodo vedno bolj vpete v naše vsakdanje življenje. Če bo torej otrok nekoč hotel v družbi polnopravno sodelovati in delovati, bo to tehnologijo primoran uporabljati. Izhajajoč iz tega, je naloga staršev, da ga na ta trenutek pripravimo kot najbolje vemo in znamo. Obe skrajnosti, neomejena uporaba in popolna prepoved uporabe IKT, sta torej nesmiselni, da ne rečem škodljivi. Tako kot naučimo otroka obvladovati številne potencialno tvegane situacije (npr. hojo po prometnih ulicah in stopnicah) ali uporabo nevarnih pripomočkov (npr. rezil in sredstev za netenje ognja), si moramo vzeti čas in ga naučiti tudi varne ter odgovorne rabe teh tehnologij.

KAKO OTROKA NAUČITI ODGOVORNE IN VARNE RABE IKT?
Kot pri večini vzgojnih vprašanj bi si starši želeli univerzalni odgovor tudi na vprašanje, kako otroka naučiti odgovorne in varne rabe IKT. Ker takšnega odgovora (žal) ni, podrobnejša razlaga dejavnikov, ki so lahko v pomoč pri iskanju primernega družinskega modela uporabe IKT pa terja preveč prostora, bom na tem mestu podal zgolj nekaj po mojem mnenju pomembnejših iztočnic za razmišljanje, kako v tem primeru ravnati.
Izjemnega pomena je, da pri t. i. vzgoji za medije izhajamo iz odnosa, ki ga imamo do IKT sami starši, saj nas imajo otroci za zgled. Na primer, če dneve pričnemo tako, da zjutraj prvi dotik namenimo telefonu, ga nato ves čas pestujemo v rokah ter pred ljudmi, ki nas obkrožajo, in vedno damo prednost njegovim opozorilom, bo otrok prepričan, da je tako obnašanje normalno in bo tako ravnal tudi sam. Zato od njega ne moremo zahtevati spremembe odnosa do telefona, dokler ga ne spremenimo sami. Če hočemo pri otroku doseči spremembo, bodimo sami sprememba.
Splošno razširjeno prepričanje je, da otroci kot digitalni domorodci vedo veliko o IKT, zaradi česar imamo starši občutek, da jih o tem ne moremo ničesar naučiti, ker nismo strokovnjaki s tega področja. Mogoče nekateri otroci s tehničnega vidika te naprave res obvladajo do popolnosti, a to še ne pomeni, da bodo v kočljivih in nevarnih situacijah znali reagirati na ustrezen način. Tu smo starši neprecenljivi, saj nam kombinacija življenjskih izkušenj in znanja omogoča predvideti posledice naših odzivov v takšnih situacijah.
Ko otrok pokaže zanimanje za IKT, ga je smiselno v tem podpreti, seveda primerno njegovi razvojni stopnji in starosti. Prepričan sem, da je bolje, če otrok v svet IKT vstopi pod mentorstvom lastnih staršev, kot pa s prijatelji ali sam. Skupno odkrivanje internetnega vesolja namreč omogoča vzpostavitev zaupanja med otrokom in staršem. Cilj tega odnosa je, da otroku pomagamo razviti občutek varnosti tudi v kontekstu njegovih aktivnosti v kibernetskem prostoru. Če to uspe, nam bo otrok zaupal in se želel z nami pogovoriti tudi, ko bo na spletu naletel na (njegovi starosti) neprimerne vsebine ali stopil v stik z določenimi posamezniki, ki ga vabijo k dvomljivim oz. protizakonitim dejavnostim. Vsekakor je otroku potrebno prepovedati sestajanje s prijatelji z interneta, saj ne vemo, ali so res to, za kar se izdajajo. Glede vsebin pa mu je pomembno pojasniti, da vse, kar na spletu prebere in vidi, ni nujno res oz. resnično. Naj otrok ve, da se glede dvomljivih vsebin lahko vedno posvetuje z nami.

KDO RESNIČNO POTREBUJE TELEFON – STARŠI ALI OTROCI?
V uvodu sem nakazal, da se želja po lastništvu telefona pojavi pri otroku in to je bila rdeča nit mojega dosedanjega razmišljanja. Pogovori in izkušnje z drugimi starši pa so mi odprli tudi drugačen pogled, ki ga ne gre zanemariti. V zadnjih letih se v strokovni, predvsem družboslovni, literaturi razpravlja o tem, da imajo današnji starši vse večjo potrebo po nadzoru otrok. V tem kontekstu se je celo uveljavil izraz helikopterski starši, s katerim se označuje pretirano skrbne starše, ki (kakor helikopter) ves čas lebdijo nad otrokom, da bi ga nadzorovali in zaščitili. Takšnim staršem pametni telefoni omogočajo neprestan stik z otrokom ali bolje rečeno, otrok je ves čas pod njihovim nadzorom. Na primer, ko gre za več dni brez staršev na taborjenje, izlet ali šolo v naravi, je ta naprava nepogrešljiva. Otroci se vsak dan oglašajo in poročajo o dogajanju ter pošiljajo fotografije in filmčke. Njihove odrasle spremljevalce takšno početje obremenjuje in spravlja v nelagoden položaj, starši pa so pomirjeni, ker so ves čas v stiku z otrokom. Na trgu se pojavlja tudi vse več aplikacij, ki omogočajo nadzor nad otroki in tako starši vse bolj posegajo v njihovo zasebnost. Sam bi se v primeru, da bi mi morala pametna naprava sporočati, kaj se dogaja z mojim otrokom, zamislil, kakšen odnos gradim z njim. Kot starš si namreč želim, da mi otrok sam pove za vse težave in uspehe, ki jih doživlja, saj to pomeni, da med nama vlada zaupanje. Slednje pa je ključni element otrokove vstopnice v svet interneta.

Na spletni strani http://sl.sheeplive.eu/ so dostopne kratke risanke, ki opozarjajo na nevarnosti interneta, mobilnih telefonov in novih tehnologij. Mlajši otroci bodo preko predstavljenih vsebin deležni preventivnih nasvetov, starejšim pa risanke na zabaven način postavljajo ogledalo neprimernega obnašanja na spletu. Starši si lahko risanke ogledate skupaj z otroki, so namreč odlična iztočnica za pogovor o odgovorni in varni rabi IKT.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 80-81.

* 11. april 1898, Šentvid pri Stični; † 23. marec 1932, Ljubljana

»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti ... To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto ... Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.

GLASBENA ŠOLA V DOMAČI DRUŽINI
Stanko Vurnik se je rodil 11. aprila 1898 v Šentvidu pri Stični kot sin organista Matevža iz Stare Oselice v Poljanski dolini, in Ane roj. Krevs, cerkvene pevke, zato je odraščal v glasbenem svetu. Prvi dve leti je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu, zadnji dve pa v Kranju. Prva dva razreda gimnazije je dokončal v Šentvidu nad Ljubljano, naslednja dva v Kranju, nakar je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi vojne je maturiral že v februarju 1917 ter moral takoj na soško fronto. Po koncu vojne je odšel na zagrebško univerzo, jeseni 1919 pa je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani začel študij primerjalnega jezikoslovja. Zaradi slabih gmotnih razmer je moral študij prekiniti. Zaposlil se je kot uradnik pri deželni vladi, obenem pa je kot član kulturnega uredništva dnevnika Jutro poročal o glasbenih in drugih kulturnih dogodkih ter prevajal podlistke. V akademskem letu 1921/22 je začel študij umetnostne zgodovine pri Izidorju Cankarju, kjer je pridobil trdne temelje za svoje poznejše vsestransko delo. Študij je zaključil leta 1925 z doktoratom o slovenskem baročnem slikarju Valentinu Metzingerju. Kot umetnostni zgodovinar ni dobil službe, na priporočilo Izidorja Cankarja ga je Niko Županič, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, izbral za svojega asistenta in kmalu zatem je bil imenovan za kustosa. Čeprav etnologije ni študiral, se je hitro vživel v novo stroko. Leta 1927 se je poročil z Minko Sodja iz Črnuč, rodila sta se jima sinova Marijan Ciril (1928) in Stanislav (1930). Sredi dela ga je napadla jetika in ga 23. marca 1932 spravila v prezgodnji grob. Po njegovi smrti se je vdova z otrokoma izselila iz Slovenije in njegov grob na Žalah je prešel v druge roke.

TRIJE ZNANSTVENIKI V ENI OSEBI
Ob smrti Stanka Vurnika je umetnostni zgodovinar France Stele zapisal: »On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom publicista.« Ko je nastopil službo v Etnografskem muzeju, je metode umetnostnega zgodovinarja spretno uporabil na področju etnografije. Dela se je lotil z vso vnemo. Hitel je in neumorno snoval, kot bi slutil, da mu je odmerjen kratek čas. Pozornost je posvetil slovenski ljudski plastiki, posebno pa študiju noše, zlasti njenim sestavnim delom - peči in avbi. Veliko zadoščenja mu je prinašalo raziskovanje slovenskega ljudskega slikarstva: panjske končnice, ki so dragocena slovenska posebnost, slike na steklo, poslikano kmečko pohištvo. Leta 1926 je začel Etnografski muzej izdajati svoje glasilo Etnolog in Vurnik je bil med glavnimi sodelavci. Njegov prvi prispevek je bil Drobec k študiju slovenske ljudske plastike, v naslednjih letih je v njem objavil svoje tehtne študije: Slovenska peča, Slovenske panjske končnice, Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodnem pobočju Alp. V arhivu Slovenskega etnografskega muzeja je nedokončan rokopis o namenu in pomenu ljudske umetnosti. To je osnutek predavanja, s katerim je hotel slovenske učitelje, kot “delavce na terenu”, spodbuditi k odkrivanju in ohranjanju zakladov naše ljudske umetnosti. Ta rokopis je v Vurnikovi zapuščini odkril etnograf Vilko Novak, ki je o njem zapisal: »Znanstveni delež Stanka Vurnika, ki se je v kratkem življenju uveljavil v treh strokah, je gotovo najpomembnejši v etnologiji. Zaradi časovnih in delovnih razmer ni posebno obsežen, toda zaradi uvedbe znanstvene metode v obravnavanju nekaterih področij in zaradi temeljnih raziskav v njih bo ohranil svoj pomen tudi v prihodnje.«

TROJNA KULTURNA SLIKA SLOVENSKEGA OZEMLJA
Po izobrazbi je bil Stanko Vurnik umetnostni zgodovinar, po delu, ki ga je opravljal, etnograf, tretje njegovo področje pa je bila ljudska glasba. Izšel je iz glasbene družine, ni znano, kje se je glasbeno izpopolnjeval, dejstvo pa je, da je bil v glasbeni teoriji in glasbeni zgodovini dobro podkovan. Ves čas svojega delovanja v Etnografskem muzeju je bil dejaven v uredništvu dnevnika Slovenec kot glasbeni in umetnostni poročevalec. Prvi pri nas je ovrednotil ljudsko glasbo, ki jo je na terenu beležil z muzejskim fonografom. Zanj je bila največja pridobitev Etnografskega muzeja v prvih letih zbirka 11.000 slovenskih ljudskih melodij, zbranih že pred prvo svetovno vojno. Vurnik je načrtoval obsežno etnografsko zasnovano izdajo. Leta 1927 je v Dom in svetu objavil zapis O slovenskem glasbenem življenju, na pobudo tedanjega urednika Franceta Steleta je začel leta 1928 pisati Uvod v glasbo, ki je izšel v knjigi.
Pri preučevanju ljudske arhitekture, strukture vasi in naselij se je lotil raziskovanja na terenu. Vse je sistematično fotografiral. Postavil je temelje za raziskovanje zgodovine razvoja naše ljudske arhitekture. V svojem članku Slovenska kmečka hiša (1926) je prvič spregovoril o treh kulturnih in narodopisnih območjih slovenskega prostora, do česar je prišel po študiju Valvasorjeve podobe naše dežele v 17. stoletju. V etnografskem pogledu je Slovenec deloma človek alpske, deloma sredozemske, deloma vzhodnjaške kulture. Značilnosti prvih dveh so vidne na severozahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, vpliv tretje pa v vzhodni Sloveniji. Sredina – Dolenjska in južna Štajerska – je bila najmanj pod tujim vplivom in je tako glede jezika kakor tudi v ostalem ohranila največ slovenske pristnosti.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 46-47

Danes je pravi dan za pregledovanje, izločanje starih računov, starih položnic, skratka čiščenje predalov. Listam po mapah in odkrivam tudi stare pozabljene zapiske, voščila, vabila ... Pritegne me vabilo na pevske vaje ‘mojega’ pevskega zbora iz leta 1993.
Pevka v cerkvenem pevskem zboru sem že polnih 42 let. Kaj me tako gane v tem vabilu? Saj vsako leto dobimo v mesecu septembru vabilo k pevskim vajam, pa vendar me besede, natipkane na pisalni stroj na obledelem roza pisarniškem papirju, nagovorijo in toplo prevzamejo.
Misli mi zbežijo nazaj na moj začetek petja pri zboru 1976, na prvo veliko noč, ko smo izvajali Dvoržakovo mašo ob spremljavi orkestra in solistov. Bila sem očarana in začarana za zmeraj.
Od takrat sem zvesta temu čudovitemu poslanstvu, hvaležna za dar petja, da ta dar delim z drugimi pevci in se tako pridružim ustvarjanju melodij, “ki odzvanjajo harmonijo vesolja”.
In kaj mi je prineslo teh 42 let petja?
Prineslo mi je občutek izpolnjenosti v mojem doživljanju vere v vse dobro, v preprosto zaupanje v ljubezen, v odgovornost do sebe in do drugih, prineslo mi je spoznanje, da smo po Božji volji drug drugemu podarjeni. Lahko sem sebe doživljala kot delček mozaika, ki z oživljanjem in obujanjem melodij in pesmi prinaša veselje in upanje, lahko sem v svojem sopevcu iskala zgled in potrditev mojega dojemanja vere, postavljala temelje doživljanja družine, sodelavcev, sveta. Skratka, pomeni, da se med sebi enakimi pretolčeš do spoznanja “biti si o vsem na čistem”. In po tem je vse lažje, lažja so vsakodnevna bremena, nižji so ‘pukli’, katere moramo preskočiti, srce se zna veseliti ...
In so druženja s sopevci, druženja na romanjih, na intenzivnih vajah, na planinskih pohodih, na skupnih letovanjih z družinami. Hvala Bogu, da smo znali harmonije, katere je iz nas izvabila naša pridna, potrpežljiva, strokovno dobro podkovana pevovodkinja, prenesti izza cerkvenih zidov v življenja naših družin.
Bog ve, koliko se je v teh letih zvrstilo odpetih maš, psalmov, koralov, slovenskih cerkvenih pesmi adventnih, božičnih, velikonočnih, Marijinih? Kolikokrat smo popestrili in obogatili nedeljske maše, praznike, izvajali božične koncerte, res “bogato je prijateljstvo v delitvi duha veselja in romanju k istemu cilju”. In ko smo bogatili svoja srca, smo bogatili, verjamem, tudi obiskovalce nedeljskih maš in naših koncertov.
Kako so me in me še vedno nagovorijo preprosta besedila in melodije slovenskih cerkvenih pesmi, ki izražajo češčenje Jezusa, prošnje slovenskega (kmečkega) človeka k Mariji, radostno veselje in milina ob Božjem rojstvu, trdno upanje velike noči in še in še ... Vsa ta besedila, zapeta toliko in tolikokrat, ti pustijo pečat, napolnjujejo te s toplino in hvaležnostjo, da si lahko bil delček tega mozaika.
Za nič na svetu ne bi želela zamuditi teh 42 let petja, pomagala so mi preživeti življenjske padce in udarce, me dvigovala ob vseh krščanskih praznikih, da sem jih doživljala radostno in polno, mi polnila srce s čudovitimi besedili, ki si jih velikokrat ‘popevam’ tudi sicer, ko nisem na koru, utrjevala in podpirala so mojo vero, jo poglabljala.
Maksa

Kakšno bi bilo praznovanje velikonočnih praznikov brez petja in brez pritrkavanja? Največji krščanski praznik bi bil zelo osiromašen. Lepo zapeta trikratna aleluja daje slutiti, kako nekaj velikega in mogočnega je Kristusovo vstajenje. Tako vidimo, kako pomembno mesto imajo pri velikonočnem prazniku cerkveni pevci. Celo sveto tridnevje nadvse obogatijo. Pa ne samo oni, vsi bogoslužni sodelavci so pomembni in nepogrešljivi in zlasti duhovnikom, ki upravljajo več župnij, neobhodno potrebni pri bogoslužju. Seveda ne gre samo za pomoč duhovniku, laiki sodelujejo pri bogoslužnih opravilih v moči splošnega duhovništva, ki ga vsi prejmemo pri krstu.
Prav zato sem vaše pismo uvrstil v velikonočno številko Ognjišča, ker kaže na pomembnost bogoslužnih sodelavcev. Kako lahko olepšajo bogoslužje! Uvrstil sem ga pa tudi zato, ker naglaša pomen vzgoje bogoslužnih sodelavcev. Kolikokrat omenjate pevske vaje. Veliko truda je potrebno, da pevci in drugi bogoslužni sodelavci obogatijo bogoslužje.
Sodelovanje pri bogoslužju bo lepo in usklajeno, če se bodo vsi pripravili na sodelovanje in ga prej skrbno načrtovali ter usklajevali. Sodelavec pri bogoslužju se mora zavedati, da ni on glavni (kakor tudi duhovnik ni glavni), ampak da je samo sodelavec in da je pri maši in drugih bogoslužnih opravilih glavni Bog. Tako cerkveni pevci in drugi sodelavci ne pojejo, berejo, krasijo ... sebi, ampak vse to delajo v Božjo čast. Da s tem razveseljujejo tudi druge župljane, ste vi lepo opisali v pismu.
Marsikaj ste opisali, niste se pa dotaknili še ene razsežnosti: duhovnega oblikovanja sodelavcev. Zakaj? Sodelavci v župniji običajno niso deležni posebnih zahval in pohval. Prej nasprotno. Večkrat jih ljudje kritizirajo, morda prav tisti, ki malo ali nič ne sodelujejo. Ni jim všeč to in moti jih ono. Sodelavci tudi nimajo materialnih koristi. Zato morajo imeti močno vero in morajo biti zakoreninjeni v Bogu, da jim take kritike ne odvzamejo poguma. Zato so potrebna duhovna srečanja (npr. duhovne obnove) zanje. Pa tudi strokovna izobraževanja. Na to razsežnost so me opozorile sodelavke Karitas ob nekem srečanju, ko so poudarile, kako važni sta molitev in duhovna rast. Brez nje ne bi mogli opravljati svojega dela. Sicer pa je tudi samo sodelovanje, kakor že samo ime pove, služenje Bogu (bogoslužje) in duhovna obogatitev. Lepo ste zapisali, da so za vas zapeta besedila pesmi postala molitev, ki vas je notranje napolnila s toplino in hvaležnostjo. Sodelavci pri bogoslužju se morajo pripravljati in ta priprava je lahko že sama po sebi duhovna obogatitev.
Sodelavci, ki se z vsem srcem in v globoki veri dajo na razpolago Cerkvi, zato doživljajo notranje veselje in zadovoljstvo. Podobno ste opisali tudi vi, ko po 42 letih petja v cerkvenem zboru poudarjate, kako to sodelovanje “bogati vaša srca” in upate tudi srca obiskovalcev nedeljskih maš in vaših koncertov. Vam in vsem sodelavcem pri bogoslužju želim, da bi vztrajali pri svojem delu in tako “bogastvo src” doživeli tudi za letošnje velikonočne praznike.
RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 6-7.

Aprilsko številko Ognjišča boste mnogi prejeli za veliko noč. O tem, kako veselo novico o Jezusovem vstajenju posredovati v svetu sodobnih tehnologij, smo se pogovarjali z msgr. Darijem Viganòjem, prefektom vatikanskega Tajništva za komunikacijo, po domače, ‘najvišjim’ človekom v Cerkvi, odgovornim za medije. Prav ob sklepu redakcije smo izvedeli, da je papež Frančišek sprejel njegov odstop.

Za velikonočno številko se spodobi, da je nekaj posebnega. V njej smo štiri strani posvetili predstavitvi naših knjig in drugih izdelkov, primernih za obdarovanje pri zakramentih krsta, prvega obhajila in birme. Zaradi te objave pa ne bodo trpele druge vsebine, saj smo tokratnemu Ognjišču dodali osem strani.

Prihodnji številki bomo dodali celo prilogo, ki bo še obširneje predstavila naše izdaje za zakramente uvajanja. Med novostmi za krst naj spomnim na knjige v lični darilni škatli Darilo ob krstu. V njej so tri knjige, primerne kot darilo ob krstu: Moje svetopisemske zgodbe; Moja krstna spominska knjiga in Moje prve molitve. Darilo ob krstu je ‘mlajša sestrica’ knjige Krstno darilo. Ker je mlajša, je tudi manjša, je pa drugače oblikovana, z drugimi ilustracijami ter spremenjenim besedilom. Več o knjigi na str. 13.

Druga novost je knjiga Angel varuh, ki razlaga priljubljeno otroško molitev in otrokom ter njihovim staršem in vzgojiteljem predstavi odlomke Svetega pisma, kjer nastopajo angeli. Knjiga sporoča otrokom: Angeli varuh je od Boga prejel nalogo, da te spremlja kot prijatelj. Bogato ilustrirana in v trde platnice vezana knjiga bo zato lepo darilo vsem otrokom, ne samo novokrščencem. Več o knjigi na str. 45.

Lani smo obhajali 20-letnico zbirke Zgodbe za dušo. Tej priljubljeni zbirki je utrla pot knjiga Zgodbe in prilike. Gre za knjigo 30 zgodb, natančneje prilik, razdeljenih v tri skupine glede na vrednote (verske, osebne in družbene). Na koncu vsaka ponuja tudi pomoč pri odkrivanju sporočil prilike, ideje o njeni uporabnosti in seznam svetopisemskih besedil, ki se nanašajo na njeno sporočilo. Zbirka zgodbe za dušo je našla pot med številne bralce, upamo, da bo tako tudi s knjigo, ki ji je utrla pot. Več o knjigi na str. 122.

Iz tiskarne je prišel ponatis Prvoobhajilnega Svetega pisma. Več si lahko o njem preberete na str. 44. V tisku je darilna izdaja Krstnega Svetega pisma. Veseli nas, da je bilo do sedaj prodanih veliko izvodov ‘običajne’ izdaje tega Svetega pisma za najmlajše. Sveta knjiga, prirejena za otroke, je sestavni del dveh krstnih kompletov (Krstno darilo in Darilo ob krstu). Pripravljamo tudi posebno izdajo Svetega pisma za mlade (Youcat Biblija). Tako bo na voljo lepa izdaja Svetega pisma za različne starosti in ob vseh treh zakramentih uvajanja (krst, obhajilo, birma) in veseli bomo, če boste z njimi starši, botri, sorodniki in prijatelji obdarovali prejemnike teh zakramentov.

Jezusovo velikonočno sporočilo prinaša upanje tudi ljudem, ki so brez upanja. O tem nam govori tudi tokratni sogovornik v rubriki Naši preizkušani bratje. V vsakem Ognjišču vam predstavimo osebo, ki jo je tako ali drugače zaznamovalo trpljenje. Leta 1969 je Ognjišče organiziralo prvo romanje bolnikov in invalidov na Brezje. 16. junija letos bo potekalo ‘zlato’, jubilejno narodno romanje bolnikov in invalidov. V prilogi pa vam predstavljamo cerkve in kapele, posvečene Lurški Materi Božji. Lurd je postal mnogim bolnikom vir upanja, nekaterim tudi kraj ozdravljenja. Ob 160-letnici prvih prikazovanj in ob godu sv. Bernardke Lurške (16. aprila) ter v luči ‘zlatega romanja’ bolnikov na Brezje predstavljamo male in velike ‘slovenske’ Lurde.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 4.

Ob branju odgovora na pismo meseca v lanski septembrski številki Za nedeljsko mašo med počitnicami sem se spomnila domačega župnika pred približno petdesetimi leti. Sama sem stara malo nad 60 let. Župnik je zelo vabil župljane, naj redno prihajamo k nedeljski maši predvsem zaradi Boga, da se srečamo z njim, in ne zaradi zapovedi.
Priporočal je, naj pri maši sedijo otroci ob starših, da se od njih naučijo sodelovati pri maši.
Tudi v zvezi z molitvijo je naročal, naj starši z otroki skupaj molijo in ne da starši samo učijo otroke besedila posameznih molitev. Torej otroci naj se naučijo moliti ob skupni molitvi.
Ob tem zadnjem naročilu se seveda lahko vprašamo, koliko časa si danes odrasli vzamemo za molitev? Ali dovolj, da se otroci naučijo moliti?
Branka

S svojim pismom ste opozorili na pomembnost verske vzgoje v družini. Lahko vidimo, kako ‘preroški’ je bil vaš župnik, ki je že pred 50 leti opozarjal na to, čeprav je bila takrat verska vzgoja v družini skoraj samoumevna. Starši so otroke učili moliti, se z njimi udeleževali maše itd. Poleg tega so se do takrat ohranili nekateri ljudski običaji, ki so bili povezani tudi z vero in versko vzgojo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, besede vašega župnika pa so še bolj aktualne. Zakaj?
Branko Cestnik poudarja, da smo danes priče novi generaciji imenovani ‘milenijci’ (imenovane tudi ‘generacija Y’). S tem izrazom označujejo mlade in mlade odrasle, rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Za slovenske milenijce bi po njegovem mnenju označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.
In ker raste najbrž najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda, je verska vzgoja v družini toliko bolj pomembna. Te namreč ne more nihče nadomestiti. 7. januarja, na praznik Jezusovega krsta, je papež Frančišek krstil 24 otrok. V pridigi je staršem in botrom naložil, naj otrokom prenesejo vero, kar se lahko po njegovih besedah zgodi samo znotraj družine: “Če v družini ni narečja ljubezni, če doma med starši ni jezika ljubezni, takrat posredovanje vere ni preprosta naloga.”
V družbi je vera vse manj navzoča. Pomislimo samo na medije. Kako malo poročajo o veri in Cerkvi. Če pa poročajo, poročajo o slabih stvareh. Zanimivo, da namesto o krščanski veri in Cerkvi več govorijo o praznoverju in novem poganstvu. Če boste dejali, da boste molili za nekoga, boste nestrpni in s tem žalili neverne, če boste pa rekli, da boste zanj držali pesti (popolno praznoverje), boste izpadli dobrohoten in prijazen človek. Če bi v jutranjem programu predstavili svetnika, ki goduje, bi bilo to nasilje nad drugače verujočimi, če pa vam povedo, kaj vam za tisti dan napoveduje horoskop (znanstveno neosnovano praznoverje), vam s tem pomagajo.
Kako pomanjkljiva je verska vzgoja v družini, potrjuje dejstvo, da večina otrok, ki prihaja k verouku, ne zna osnovnih molitev. Ne zna jih pa, ker jih niso starši naučili, oziroma, ker starši sami ne molijo in ne molijo z otroki. Tudi k maši ti starši hodijo zelo malo. Večina družin je odpovedala pri verski vzgoji otrok. Verouk tega ne more nadomestiti. Zato imajo nekateri pastoralni delavci pripravo na obhajilo skupaj s starši. Ti se namreč počutijo popolnoma nemočne pri verski vzgoji. Morda je prav njihova nemoč izziv časa, da jim bomo pastoralni delavci in drugi verniki stali ob strani in jim pomagali, da bi najprej sami rastli v veri, nato pa v tej rasti pomagali še otrokom. Nekaterim otrokom pomagajo pri verski rasti stari starši. Papež Frančišek je že večkrat poudaril pomen starih staršev pri verski vzgoji. Morda tudi zato, ker je nanj zelo vplivala babica. V svojem duhovniškem molitveniku ima pismo, ki mu ga je napisala in je zanj čudovita duhovna oporoka.
Nekatere ljudi danes do vere privede stiska, trpljenje ali nemoč. V vašem slogu bi se lahko vprašal, če mi kristjani znamo stati ob strani ljudem v kakršnikoli preizkušnji in jih v teh trenutkih usmeriti na Boga.
Zaradi popolnoma spremenjenih razmer, v katerih smo se znašli, bodo zato še kako veljale besede vašega župnika, da k maši ne hodimo zaradi zapovedi, ampak zaradi Boga. To tudi pomeni, da se bo danes moral vsakdo svobodno odločiti za Boga in vero. Tradicija in okolje sta odpovedala. Ne posredujeta več vere. Vsakdo se bo moral, tudi za ceno trpljenja, dokopati do osebne vere. Naj naše sodobnike na tej poti do Boga spremljajo naša molitev, naš zgled krščanskega življenja in naše prijazne besede.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 40-41.

priloga

Lurd na Slovenskem

mladinska tema meseca

Berem sLedim BOg Gledam

gost meseca

msgr. Dario Edoardo Vigano

Preberite več: April 2018