Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik. Morda prevečkrat na ta dan predstavljamo le ‘visoko kulturo’, umetnost, pozabljamo pa na srčno kulturo in kulturo na splošno. Morda ne želimo toliko govoriti o kulturi na splošno, saj je slovensko kulturo v najširšem in ožjem pomenu zaznamovalo krščanstvo, kar pa mnogi danes ne želijo slišati. Zato vam v prilogi predstavljamo posebno zvrst kulture – ljudske slike na steklo.

Umetnosti, predvsem glasbene, se dotikamo tudi v drugih rubrikah. Predstavljamo s. Diano Novak, uršulinko, ki poučuje glasbo in komponira. Prav tako v rubriki glasba predstavljamo zakonca Kosem (Franc in Nina Šenk Kosem). Zanimivo, ker sta kot zakonca zavezana glasbi. Kulture se na poseben način dotika tudi Žiga Gombač, ki med drugim želi v stripu približati mladim delo pisatelja Ivana Cankarja, katerega 100-letnico smrti obhajamo letos.

Sredi februarja začenjamo postni čas. Za ta čas poglobljenega duhovnega življenja smo vam zbrali nekaj knjig primernih za postno branje in premišljevanje. Predstavljamo jih na str. 27. V postnem času je priljubljena ljudska pobožnost križev pot. Pri Ognjišču je izšlo več križevih potov. Njihovo bogato ponudbo si lahko ogledate na str. 27. Tu bi vas opozorili na križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Prijetni verzi bodo otrokom približali skrivnost Jezusovega trpljenja in smrti.

Z veseljem lahko napišem, da oddajamo v tiskarno že 13. knjigo v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbe kažejo novo pot. Knjiga je ‘klasično’ zasnovana. V posameznih poglavjih so zbrane zgodbe na določene teme. Več o knjigi si lahko preberete na str. 13. Knjiga bo lepa ‘počastitev’ skromnega jubileja 20-letnice zbirke Zgodbe za dušo, ki smo ga obhajali lani konec decembra, torej pred dobrim mesecem.

Ob tem jubileju smo veseli, da smo dali v ponatis knjigo Dragoceno darilo zgodb. To je že drugi ponatis te knjige, kar priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga pa tudi zbirka doživela med bralci. Več o zbirki si lahko preberete v rubriki Gost meseca na str. 8.

Ko govorim o ponatisih, naj omenim še dva: prvi je knjiga Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin, zbirka humoresk našega dolgoletnega sodelavca. V dobrem mesecu je bila skoraj razprodana prva izdaja v 1.300 izvodih. Naj nam knjiga pomaga odkrivati pravi pomen krščanskega veselja. Morda jo bomo v dneh okoli pusta radi vzeli v roke.

Drugi veliki knjigotrški uspeh naše založbe pa je ponatis knjige Silvestra Čuka Svetnik za vsak dan. Najprej je knjiga (v dveh delih), ki je izšla že leta 1999, doživela ponatis (2004). Konec leta 2016 je Silvester posodobil glavno besedilo, urednik Marko Čuk pa je dodal številne nove vsebine (godove, priprošnjike, razloge za spremembe in ukinitve svetnikov ...) Ta izdaja je v dobrem letu pošla, prav kmalu pa bo izšla dopolnjena izdaja s številnimi novimi podatki (novi podatki Statističnega urada RS o pogostnosti imen pri nas...) in dopolnitvami (svetniki in vremenski pregovori, svetniki - zavetniki naših cerkva ...).

Vsem, ki ste obnovili naročnino na Ognjišče, se prisrčno zahvaljujemo. V času, ki nikakor ni prijazen do tiskane besede, nam vaša zvestoba veliko pomeni. Ostanite še naprej zvesti naročniki in bralci Ognjišča in ga priporočite tudi svojim prijateljem in znancem. Konec januarja boste naročniki po pošti prejeli položnice, s katerimi boste poravnali naročnino.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 4.

Če bi radi bili nekaj ur v plemeniti, žlahtni družbi, vzemite v roke tole knjigo, v kateri je šestnajst kratkih črtic tržaškega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Iz njih veje toliko dobrote in lepote, da nas objamejo kot dišeče kadilo v teh prazničnih dneh. »Kako revnejši bi bili spomini, ko bi iz njih ne sijale jaslice iz našega otroštva!« pravi v daljši črtici Betlehem iz UNRRA paketov. Prva leta po drugi svetovni vojni je porušena in lačna Evropa dobivala pomoč iz Amerike. Takrat so bili Martelančevi še v Ljubljani. »Ko je družinski poglavar z nožem odpiral bajni paket, je bila ob kuhinjski mizi grobna tišina. Oči so samo gledale, kaj roke vlečejo iz tiste skrinje najnovejše zaveze ...« Od vseh zakladov se je on kot otrok najbolj razveselil zavojčka cigaret znamke CAMEL in sicer zato, ker je bilo na drugi strani zavojčka naslikano neko mesto Bližnjega vzhoda. »Zame je bil to v hipu Betlehem. Povečal sem ga in podaljšal, po svoje pobarval, kot sem vedel in znal. In nastala je kulisa, ki se je mojim prvim povojnim jaslicam tako imenitno podala.«

Kasneje je bil v Trstu zvest sodelavec Radijskega odra. S tem je povezana prisrčna zgodba Razglednice za gospo Justino, v kateri pripoveduje, kako ga je neka lepa časopisna novica spodbudila, da je napisal božično radijsko igro, ki je bila toplo sprejeta. »Včasih pozabljamo, da je vsakdo izmed nas neizmeren bogataš. Naše je vse, kar smo kdaj videli, doživeli in nam je bilo všeč.« Hvaležno srce ima to lastnost, da hudo in slabo pozablja, globoko pa si vtisne v spomin vse dobro in lepo. In to ga napolnjuje z veseljem, ki ga širi okoli sebe kot naš pisatelj. ‘Dodatno vrednost’ dajejo besedilu mehki oljnati pasteli mlade slikarke Kristine Martelanc.

Saša Martelanc (1934), časnikar in literarni ustvarjalec, je svoja prva leta preživel v Ljubljani, a se je v povojnem času preselil v Trst, saj so bili njegovi starši po rodu iz Barkovelj. V tržaškem okolju je kmalu našel svoj življenjski prostor, tu je maturiral na klasičnem liceju, se zaposlil na radiu Trst A in si ustvaril družino. Pri Goriški Mohorjevi družbi so doslej izšle že tri knjige njegovih črtic (Melodija, Veter iz ljubih daljav, Kam potujejo večeri), ki razodevajo, iz kakšnega srca so privrele.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 1, str 108.

Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja ... pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko ... Julijce, Dolomite ...

Preberite več: Sv. Trojica na Pivškem (1106 m)

priloga

Slike na steklo

gost meseca

Božo Rustja

mladinska tema meseca

Bakterije: majhne, a zelo pomembne

Preberite več: Februar 2018

Dobrodošli v rubriki, namenjeni razmišljanju o učinkih, ki jih imajo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) na naša vsakdanja življenja. Uvodoma moram poudariti, da moj odnos do IKT izhaja iz tega, da nisem t. i. digitalni domorodec, saj sem večji del odraščanja preživel v času, ko te tehnologije še niso bile zelo razširjene. To izkušnjo jemljem kot prednost, saj mi omogoča objektivno primerjavo med tedanjim in sedanjim življenjem, med delovanjem on-line in off-line. Povedano drugače, vem, kaj pomeni napisati in poslati navadno pismo in kaj e-mail. Za današnji čas sem IKT pričel spoznavati precej pozno, in sicer ob koncu srednje šole. Takrat sem namreč dobil prvi osebni računalnik, brezplačni dostop do interneta (preko telefonskega modema) ter elektronske pošte, postal navdušen nad klepetalnicami ter vstopil v svet, ki sem ga do tedaj poznal zgolj iz knjig in filmov.

KRASNI NOVI SVET IKT
Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je eden izmed slovenskih internetnih ponudnikov svoje storitve oglaševal s sloganom Svet ni eden, svetova sta dva. Potencialnim strankam je s tem sporočal, da poleg fizičnega sveta, v katerem živimo, obstaja tudi vzporedni, nematerialni svet, ki ga poznamo pod imenom kibernetski prostor. Ta novi svet je bil zelo privlačen, veliko je obljubljal in obetal. Ena izmed ključnih prednosti IKT, nad katero so bili navdušeni vsi, je bila anonimnost. Značilnosti uporabnikov, kot so spol, rasa, vizualni izgled, narodnost ipd. v kibernetskem prostoru niso (več) pomembne. Kar naenkrat je bil lahko vsak človek to, kar je, oziroma kar si želi biti.

KIBERNETSKI PROSTOR
Kibernetski prostor ni prostor v pravem pomenu besede, je zgolj metafora za okolje, ki ga ustvarjajo IKT. Pri razvoju metafor, ki opisujejo storitve in aplikacije, povezane z IKT, so imeli ključno vlogo avtorji kiberpankovske literature (npr. P. K. Dick, W. Gibson in N. Stephenson), ki to tehnologijo opisujejo v kontekstu odpadniškega življenja posameznikov. Njihova dela so v vizualnem smislu nadgradili tudi filmi, s čimer so metafore sčasoma postale uveljavljena poimenovanja na ravni našega vsakdanjega življenja, nekatere (npr. kibernetski prostor) pa tudi na področju stroke oz. znanosti.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 80-81.

Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Njegovo novomašno/življenjsko geslo 'Povsod Boga'

Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel 'duhovni pretres', ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.

Mučenec Lojze Grozde in 'šolanje' v zaporih

Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni 'razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu 'odsedel' pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.

Bogoslovni učitelj in duhovni voditelj

Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike (stroke, ki razlaga temeljne verske resnice) na teološki fakulteti v Ljubljani in prihajal predavat iz Planine. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi 'hitel' k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 1, str. 48.

* 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA.

»Ne vem, zakaj, toda nekje v globini čutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresničila deset let pozneje: 21. januarja 1977, v 59. letu njegovega res bogatega življenja. Takrat je tudi sam doživel, kar je povedal ob smrti nekega prijatelja leta 1974: »Marsikdaj mislim, da je srečanje umetnika z Bogom čudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za čemer je vse življenje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mučilo.« Karel Mauser je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga.

IZGNANEC Z DOMOVINO V SVOJEM SRCU
Leta 1993 je v zbirki Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišče izšla knjiga Karel Mauser, v kateri je France Pibernik, najboljši poznavalec tega ‘zamolčanega’ mojstra slovenske besede, opisal njegovo življenje in delo. Rodil se je 18. avgusta 1918 v Zagorici, ki je danes del Bleda. Njegov oče je bil kot orožnik premeščen v Gorje, kjer je Karel začel hoditi v šolo, končal pa v Podbrezjah, naslednji očetovi službeni postaji. Požiral je knjige ter sovražil računstvo in matematiko. Vendar pa je ljudsko šolo uspešno končal, želja po znanju ga je gnala na gimnazijo v Kranj. Zaradi matematike je osmi razred ponavljal v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. Jeseni se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in ob študiju je literarno ustvarjal, vseskozi pa je zavzeto opravljal dobrodelno poslanstvo med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Septembra 1943 se je s počitnic z dobrepoljskimi vaškimi stražami zatekel na Turjak, kjer je preživel predajo kot bolničarski strežnik ranjencev. Odpeljan je bil v Kočevje in nato z bogoslovci kot jetnik v stiški samostan. Januarja 1944, v devetem semestru bogoslovnega študija, je izstopil iz semenišča. 6. januarja 1945 se je poročil z Mimi Habjan: v srečnem zakonu sta imela štiri otroke. Konec leta 1945 so novi oblastniki vso družino Mauserjev (staršev in njegovo) izgnali zaradi nemškega priimka. Karel je svojo družino živel v begunskih taboriščih Peggez in Spittal v Avstriji. Družino je preživljal kot težak pri gozdnih delih in graditvi cest. Septembra 1950 je prišel v ZDA, v mestu La Salle (Illinois) je delal v pralnici. Urednik Ameriške domovine Jaka Debevec mu je čez nekaj mesecev omogočil preselitev v Cleveland, poskrbel za stanovanje in službo v tovarni preciznih svedrov. Tam je delal vse do upokojitve zaradi srčne bolezni leta 1974. Njegovo plemenito srce se je kljub ‘uspešni’ operaciji ustavilo 21. januarja 1977.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.