To zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu ... Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor ...” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo ... Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.

Razgovori v večini primerov potekajo bolj kot ne po ustaljenem postopku. Vse se začne s pozdravom in stiskom roke. Ponavadi sledi okvirna predstavitev kandidata, torej tebe, tej pa pogovor o tvoji izobrazbi, izkušnjah, veščinah, interesih, sposobnostih ter pričakovanjih. To so področja, ki običajno zanimajo delodajalce. In ravno zato so hkrati to tudi vprašanja, na katera se lahko predhodno pripraviš.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Počitnice so za nami, prihaja jesen, marsikdo je počitnice preživel na morju ali v gorah. A brezskrbni čas se lahko hitro spremeni v nočno moro, če nas piči kača. Kaj bi naredili vi, če bi vas pičil modras? Ali veste, kako poteka priprava protistrupa?

Moj tokratni sogovornik je prof. dr. Igor Križaj, ki je po študiju kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani del doktorata opravil na Imperial College v Londonu, se po njem izpopolnjeval na Institutu Pasteur v Parizu, danes pa je redni profesor biokemije na Univerzi v Ljubljani in vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu Jožef Stefan (IJS), kjer preučuje živalske toksine.

RAZISKAVE KAČJEGA STRUPA
Velik poudarek na IJS namenjajo predvsem lokalnim strupenim kačam, kot sta gad in modras. »Toksin je snov, ki jo proizvede živ organizem in škodljivo deluje na drug organizem,« začne razlagati profesor Križaj in mi predstavi, kako pri njih sploh potekajo raziskave. »Strup običajno dobimo v posušeni obliki. Potem ga raztopimo v primernem topilu, ponavadi v pufru z dodatkom določenih stabilizatorjev in inhibitorjev proteinaz.« Se sliši zapleteno? Profesor mi razloži, da so v kačjem strupu številni encimi, ki lahko ob neustreznem hranjenju razgradijo komponente strupa, kar posledično zmanjša njegovo delovanje. »V strupu kač je zelo veliko proteinaz. To so encimi, ki razgrajujejo proteine. Če bi hranili strup pri sobni temperaturi, brez zaviralcev proteinaz, bi slednje razgradile proteinske komponente v strupu, med njimi tudi glavne toksične dejavnike. Zato moramo z vsakim vzorcem strupa ravnati zelo previdno,« poudari moj sogovornik in nadaljuje. »Strup potem analiziramo z različnimi metodami in ga razstavimo na posamezne sestavine. Te sestavine potem raziskujemo naprej: določamo njihove biološke lastnosti, način delovanja in zgradbo.«

KAJ NAREDITI, KO NAS PIČI MODRAS?
Hodimo po gozdu. Piči nas modras. Noga zateče. Kaj pa zdaj? »Najprej moramo rano temeljito očistiti in sterilizirati, saj z ugrizom ponavadi pride tudi do okužbe z bakterijami,« svetuje prof. Igor Križaj. »Dobro je, da se čim manj premikamo, saj s premikanjem pospešimo kroženje krvi po telesu, s tem pa povečamo učinek strupa.« Predvsem pa je pomembno, da čim prej poiščemo strokovno pomoč v najbližji bolnišnici. Tam nas zdravniki opazujejo, lajšajo simptome zastrupitve, po potrebi pa vbrizgajo tudi primeren protistrup.

STRUP MODRASA VPLIVA NA STRJEVANJE KRVI
Kačji strup ni homogena snov, ampak je zmes komponent z različnimi lastnostmi. Toksične komponente strupa lahko pri žrtvi poškodujejo različne organske sisteme.
»V modrasovem strupu so po naših analizah najbolj zastopane molekule, ki delujejo na krvožilni sistem, to je na žile in kri,« mi pove znanstvenik. Glavni učinek zastrupitve človeka z modrasovim strupom je zato bolj ali manj močna krvavitev. Profesor Križaj, ki se že 30 let ukvarja s kačjimi strupi, mi razloži, da sta v strupu modrasa dve komponenti, ki lahko porušita sistem za pravilno strjevanje krvi: hemoragični toksini in hemotoksini. »Hemoragični toksini (hemoragini) poškodujejo stene kapilar, zato pride do izlivanja krvi. Po drugi strani hemotoksini povzročijo, da se kri ne strjuje, kar še ojača krvavitev. Včasih lahko pride tudi do resnih notranjih krvavitev.«
Poleg krvožilnega sistema prizadenejo komponente iz modrasovega strupa tudi srce in mišice, nekatere pa vplivajo na živčevje. »Pri določenem odstotku ljudi, zastrupljenih z modrasovim strupom, je opazen tudi nevrotoksični učinek, ki sicer ni zelo dramatičen. Nevrotoksični simptomi se najbolj pogosto izrazijo tako, da človek ne more normalno dvigovati vek ali pa obračati očesnih zrkel. Strup namreč prepreči delovanje živcev, ki oživčujejo mišice vek in oči.«
Čeprav strupi živali večinoma delujejo škodljivo, so po drugi strani tudi koristni, saj jih lahko uporabimo tako pri zdravljenju ljudi kot v raziskovalne namene. »Toksini so lahko pomembna molekularna orodja za študij podobnih molekul pri ljudeh, ker imajo isti evolucijski izvor, ter molekul, na katere se toksin ob svojem delovanju veže (tarčne molekule).«

ALI KAČJI STRUP UBIJE TUDI KAČO?
»Ali bi kačji strup lahko škodoval tudi sami kači?« me na koncu še zanima. »Pri kačah se je med evolucijo vzpostavil varnostni sistem, ki žival ščiti pred lastnim strupom, če bi po nesreči prišlo do samozastrupitve, npr. zaradi poškodbe ob ugrizu,« mi pojasni profesor Križaj in doda, da se je podoben varnostni sistem razvil tudi pri živalih, ki se s kačami hranijo, kot sta jež in oposum.

- Kaj po vašem mnenju loči uspešnega znanstvenika od povprečnega?
Radovednost. Uspešen znanstvenik mora biti zelo radoveden, mora ostati otrok celo življenje. Pravega znanstvenika vedno zanima bistvo nekega pojava in se ne zadovolji, dokler ne pride stvari do dna.
- Imate številne izkušnje z delom v tujini. Kako pomembno je za znanstvenika delo v tujini?
Mislim, da je nujno potrebno, da gre znanstvenik v tujino. Sam sem del svojega doktorskega študija opravil na Imperial College v Londonu, podoktorski študij pa na Institutu Pasteur v Parizu. Tudi na drugih inštitucijah sem gostoval za krajši čas. To so zelo bogate izkušnje. Interakcije in delovanje v drugih kulturnih okoljih, spoznavanje drugačnih načinov dela, alternativnih pristopov in načinov razmišljanja so izjemno pomembne stvari za uspešen razvoj vsakega človeka, še zlasti vrhunskih ustvarjalcev.
Seveda je zelo zaželjeno, da se znanstvenik iz tujine vrne nazaj domov in prispeva k razvoju okolja, iz katerega izvira. V Sloveniji so za to na žalost zelo slabi pogoji. Elite, ki državo vodijo, se ne zavedajo, da so izobraženi in ambiciozni mladi ljudje največje narodno bogastvo.
- Ali imate kakšne hobije, ki niso povezani z biokemijo?
Zame je znanost hobi. Imam srečo in privilegij, da delam, kar mi je všeč. Ukvarjam pa se tudi z veliko drugimi stvarmi. Od malega se intenzivno ukvarjam s športom: smučanje, košarka, tek. Vsak dan se poskušam vsaj eno uro ukvarjati s športom, saj mi ta predstavlja sprostitev, hkrati pa lahko ob tem razmišljam tudi o znanstvenih problemih. Veliko tudi berem, všeč mi je zgodovina. Zanimajo me sociološke teme in psihologija. Znanje s teh področij mi pride prav pri vodenju programske skupine in odseka.
- Ali se pri svojem delu srečujete z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali boste kdaj odgovorili na vsa vprašanja, ki si jih boste zastavili? Bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Ta vprašanja so se postavljala skozi celotno zgodovino človeštva. Jaz mislim, da ne bomo nikoli prišli do konca. Že zaradi človeške narave, narave znanstvenega razmišljanja, pri katerem vedno gledamo, kaj je za tem, kaj je po tem. Mislim, da si nikoli ne bomo odgovorili na vsa vprašanja, ker vsako vprašanje postavi deset novih. Mislim, da končnega odgovora ne bomo imeli nikoli, tudi zato ne, ker si zaradi neodgovornosti močno skrajšujemo rok trajanja svoje vrste.

KAKO POTEKA PRIPRAVA PROTISTRUPA?
Če nas piči strupena kača, še posebej če je iz tropskih predelov, nam zdravniki vbrizgajo protistrup. Postopek njegove izdelave mi je podrobno razložil profesor Igor Križaj. »Protistrup se pripravi s pomočjo živali, ki imajo velik volumen krvi, na primer konjev. Žival najprej zastrupijo z odmerkom strupa, ki ni smrten (subletalna doza). Tak odmerek živali ne prizadene preveč, sproži pa odziv njenega imunskega sistema, ki zaščiti žival tako, da začne izdelovati protitelesa (imunoglobuline), ki nevtralizirajo delovanje toksinov iz strupa. Odziv imunskega sistema se dodatno spodbudi z več ponovitvami v točno določenih časovnih intervalih. Ko je v krvi živali množina nastalih protiteles največja, se živali odvzame del krvi in iz nje izolira imunoglobuline, ki se jih nato pred klinično uporabo še obdela. Problem se pojavi, če imunski sistem pacienta premočno reagira na tuje, živalske proteine, ki sestavljajo protistrup. To se sicer zgodi zelo redko, predvsem pri ljudeh, ki so preobčutljivi. Takrat lahko pride do zapletov, tudi do življenjsko nevarnega anafilaktičnega šoka.«
Človek v takem primeru tako ne umre zaradi strupa samega, ampak zaradi protistrupa.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 09, str. 102

Od prijateljice, ki je v zadnjem času zelo pobožna, sem dobila Knjigo resnice (Pripravite se na drugi prihod), in sicer prvi del, ki prinaša zasebna sporočila Marije Božjega usmiljenja. Avtorica trdi, da je bil zadnji resnični papež Benedikt XVI. in da je sedanji papež Frančišek lažni prerok, ki vodi katoličane v pogubo. Kmalu naj bi bil tudi konec sveta, saj so ta sporočila zadnji opomin pred drugim Kristusovim prihodom. Knjiga tudi spodbuja ustanavljanje križarskih molitvenih skupin in priporoča tudi škapulir pečata živega Boga. Zelo me moti, da papeža Frančiška imenuje lažni prerok. Kaj menite o tej knjigi in o njenih sporočilih?
Aleša
Lansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Kdo se pravzaprav skriva pod imenom Marija Božjega usmiljenja, ki naj bi bila prerokinja? Že pred dvema letoma, leta 2015, je bilo dokazano, da je po petih letih delovanja in po 1200 sporočilih, ki naj bi jih prejela od Svete Trojice, Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, samooklicani prerokinji usahnila njena spletna stran in Facebook, ki ju je spremljalo več sto tisoč naivnih ljudi. Michael O’Farrel, raziskovalni irski novinar, je dokazal, da se pod imenom Marija Božjega usmiljenja skriva Mary Carberry, irska marketinška strokovnjakinja in poslovno propadla ženska iz okolice Dublina na Irskem. Ta je na dan izida raziskovalnega članka, ki jo je razkrinkal, obiskovala trgovine in kioske v svojem delu mesta ter kupovala časopise, da bi tako zmanjšala število prodanih izvodov.
Pozneje je skupina katoliških blogerjev izdala knjigo, v kateri je med drugim bila objavljena poslovna dokumentacija, ki 60-letno Mary Carberry povezuje z irskim milijonarjem in njenim poslovnim partnerjem Breffnijem Cullyjem, ki je bil v času ukinitve spletne strani na Filipinih, kjer je organiziral seminarje Marije Božjega usmiljenja.
Carberryjeva je bila namreč zelo znana v irskem medijskem svetu, saj imela svojo uspešno agencijo, s katero je pomagala številnim podjetnikom. Dokazano je tudi, da je bil eden od glavnih njenih ciljev zaslužek od prodaje Knjige resnice in škapulirja pečata živega Boga.
Marija Božjega usmiljenja oz. Carberryjeva je sebe imenovala “sedmi pečat” (Raz 5,1-14) iz knjige Razodetja. Trdila je namreč, da ji je Bog zaupal nalogo, da vsemu svetu razodene njegova sporočila, da bi se tako svet pripravil na dogodke poslednjih časov. Njena sporočila so objavljena v treh delih Knjiga Resnice.
Dr. Mark Miravalle, stalni diakon in oče osmih otrok, mariolog in znan teološki profesor na Frančiškanski univerzi (TOR) v mestu Steubenville (ZDA), je podrobneje analiziral Carberryjina sporočila in v njih odkril številne teološke, zgodovinske in druge zmote. Omenimo samo nekaj primerov hudih zmot: 1. Trditev, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. 2. Oblika krivoverstva, poznanega kot milenarizem, je prisotna v več primerih domnevnih sporočil. 3. Zanikanje pomembnosti ocene Cerkve glede domnevnih sporočil. 4. Zavrnitev domnevne vidkinje, da bi se ‘odkrila’ in predstavila krajevni cerkveni oblasti za ustrezno teološko in znanstveno oceno, medtem ko sočasno na mednarodni ravni razpečuje domnevna sporočila prek interneta in tiskanih besedil. 5. Teološke zmote. 6. Neizpolnjena datirana napoved ‘opozorila’, ki naj bi se zgodilo v “nekaj mesecih” po 31. maju 2011. 7. Odsotnost verodostojnih krščanskih sadov duhovnega miru, veselja, zaupanja in ljubezni; namesto njih doživljanje večjega strahu, tesnobe in prevladujoče negativnosti.
Mark Miravalle je ob analizi sporočil tudi ugotovil in opozoril, da tisti katoliški kristjan, ki sprejme ta sporočila zapade v razkol s katoliško Cerkvijo, saj sprejetje Carberryjinih sporočil pomeni po Zakoniku cerkvenega prava “odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni” (ZCP, kan. 751). Resno sprejetje njenih poročil tudi pomeni za katoliškega kristjana izobčenje in onemogočanje prejemanja zakramentov (prim. ZCP, kan. 1364).
Irska marketinška strokovnjakinja tudi zavrača Zakonik cerkvenega prava (prim. ZCP, kan. 349) glede veljavnosti izvolitve papeža. Njena sporočila so polna negativnih praznovernih pripovedi, ki Boga Očeta in Sina predstavljajo na nepravi način in v napačni luči.
Diarmuid Martin, dublinski nadškof, je na straneh uradnega časopisa svoje nadškofije, v kateri živi Carberryjeva, objavil izjavo, v kateri poudarja, da Carberryjina “sporočila in videnja nimajo podpore Cerkve in da so številna njena besedila v nasprotju s katoliško teologijo.”
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar, je prav tako opozoril na previdnost glede propagande Knjige resnice, takrat sicer še “neznanega avtorja. Knjiga in njegovo govorjenje glede Cerkve in vere je v neskladju s katoliško vero in učenjem Cerkve; prav tako njegov pogled na papeža Frančiška”.
Mate Uzinić, dubrovniški škof in znan ekumenski delavec, je o Knjigi resnice zapisal: “Ko sem svojčas zatrdil, da se bo tudi papežu Frančišku cvetna nedelja z vzklikanjem ‘Hozana’ spremenila v vzklikanje ‘križaj ga’ velikega petka, nisem niti pomislil, da bo ta ‘križaj ga’ prihajal od tistih, ki se predstavljajo kot dobri in pobožni katoličani. In prav to se dogaja po tistih, ki verjamejo v laži tako imenovane Knjige resnice, ki ni nič drugega kot laž, s katero bi rad oče laži zapeljal in zavajal vernike ter jih naredil za sredstva svojega zapeljevanja.“ Gre za Knjigo laži in ne resnice.
Samo upamo lahko, da je z razkrinkanjem Mary Carberry, podjetne irske ‘vidkinje’, prišel konec manipulacijam s tako imenovanim škapulirjem pečata živega Boga in seminarjem, ki s katoliškim naukom nimajo nič skupnega. Prav tako upamo, da zaradi razkrinkanja Mary Carberry njena sporočila, zbrana v Knjigi resnice, nimajo nobene prihodnosti in da avtorica ne bo uspela z ustanavljanjem nove verske ločine (sekte).
Na spletni strani lahko najdemo različna pričevanja ljudi, ki so se za nekaj časa navdušili ob sporočilih Marije Božjega usmiljenja oz. Mary Carberry in so se pozneje vrnili v katoliško Cerkev. Na spletu je zelo pretresljivo pričevanje Joanne iz Poljske, ki je odkrila, da jo lahko samo pristna Resnica, Jezus Kristus, osvobodi (prim. Jn 8,32).
Vabim vas, spoštovana Aleša, in druge bralce Ognjišča, da tistih, ki so nasedli Carberryjini Knjigi resnice ne bi obsojali, temveč, da bi jim pomagali odkrivati zmote na tak način, da bi se lahko brez hujših ran in posledic vrnili v občestvo katoliške Cerkve in s hvaležnostjo sprejemali papeža Frančiška za vrhovnega pastirja Cerkve. Prav tako molimo zanje in za vse, ki so se v iskanju sreče pridružili številnim novodobskim (new age) in drugim ponudbam. Obenem ohranimo do njih spoštljiv, empatičen in dobrohoten odnos, da bodo lažje odkrili sočutnega in usmiljenega Boga, kot nam se razodeva v Svetem pismu.
Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46

Ob koncu šolskega in veroučnega leta je župnik pri maši ‘prosil’, naj tudi med počitnicami prihajamo k sv. maši, posebno otroci! Žal smo vsi, tudi običajni verniki, RAZOČARANI ob zelo slabi udeležbi šolarjev pri nedeljski maši.
Uganka so mi starši, ki svojih otrok obvezno ne pošiljajo redno k nedeljski maši.
Dovolijo, da se sošolci med seboj pohujšujejo, lenarijo in podcenjujejo sveto mašo.
V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in ob zelo slabemu vremenu.
Strah me je. Kam to pelje?! Kakšna je prihodnost katoliške vere pri nas?!
Gabi

S svojim pismom ste se dotaknili izredno pereče teme. V mnogih župnijah šoloobvezni otroci med počitnicami v zelo skromnem številu obiskujejo mašo. Žal ni tako samo med počitnicami. Župniki in kateheti bodo vedeli povedati, da tudi med šolskim letom številni veroučenci ne obiskujejo nedeljske maše. V nekaterih župnijah so veroučenci, ki jo obiskujejo, celo v manjšini. K sreči imate še tako vestnega župnika, ki spodbuja starše in otroke k obisku nedeljske maše tudi med počitnicami.
Pišete, da starši “svojih otrok ne pošiljajo k nedeljski maši”. Bolj kot to, da jih ne pošiljajo, bi rekel, da starši ne gredo z otroki k maši. Nikakor ni dovolj, da starši ‘pošiljajo’ otroke k maši, ampak se je morajo tudi sami udeleževati. Menim celo, da je bilo to, da so starši ‘pošiljali’ otroke k maši, prva stopnja oddaljevanja od Cerkve. Ko sem pred dobrim četrt stoletjem nastopil duhovniško službo, so nekateri starši pripeljali otroke z avtom do cerkve. Tam so jih pustili, da so šli k maši, čez slabo uro so jih prišli iskat. Kakor smo po eni strani lahko pohvalili pripravljenost staršev, da skrbijo za to, da gredo otroci k maši, pa so po drugi strani otrokom dajali slab zgled: sedaj, ko si majhen in še hodiš k verouku, obiskuješ mašo. Ko boš odrastel kakor mi (natančneje, ko boš prejel zakrament birme), pa ti je ne bo treba več obiskovati. To je bila prva stopnja. Druga stopnja pa je današnje stanje, ko številni starši ne poskrbijo več, da otroci redno obiskujejo mašo, nad čemer ste vi zgroženi.
Seveda je logično, da otroci ne bodo šli k maši, če starši ne bodo poskrbeli za to in če ne bodo imeli v starših lepega zgleda. Opažam, da imajo danes številni starši neki strah, da bodo oni in njihovi otroci nekaj izgubili, če bodo hodili k maši ali resno vzeli vero. Tem bi namenil zgodbo z naslovom Vera je za stare ženice:
Bila je nedelja in oče in sin sta se odpravila delat. Sin je takrat dejal očetu: »Oče, ne bi smela delati. Nedelja je in tretja božja zapoved pravi: Posvečuj Gospodov dan. Morala bi iti maši, ne pa delati!«
Oče je pogledal sina in nekoliko ironično, posmehljivo dejal: »Daj no, zapovedi so za stare ženske. Njih naj duhovniki učijo take neumnosti. Sedaj si že velik fant in se ti ni treba ukvarjati s takimi neumnostmi in otročarijami!«
Sin je tedaj očetu rekel: »Če torej ne velja tretja božja zapoved, potem ne velja tudi četrta, ki pravi: spoštuj očeta in mater. Torej tudi ta zapoved spoštovanja staršev in uboganja staršev velja samo za stare ženske in za majhne otroke in meni, ki sem že velik fant, je ni treba več spoštovati, ubogati in poslušati staršev. Torej tudi tebe ne?« Oče je v tistem trenutku spoznal, kako nespametno je učil svojega sina.
Strah staršev, da bi njihovi otroci ‘preveč’ resno vzeli vero, je odveč. Otroci bodo v veri tudi našli smisel in oporo v življenju. V sušnih dneh sem opazoval, kako suhe so rastline, ki imajo plitve korenine. Tiste, ki imajo globlje korenine, je suša manj prizadela. Vera da ljudem globino, globoke korenine. Prednost teh pa opazimo prav v času ‘suše’ in viharjev življenja.
Starši, ki želijo otrokom dobro, jim bodo posredovali vero. Seveda je za globoko vero treba tudi nekaj narediti, med drugim tudi redno sodelovati pri maši, saj z mašo ohranjamo in poglabljamo svoj odnos z Bogom. Opuščanje maše je zato znamenje, da nismo osebno povezani z Bogom in da je naša vera šibka. Ob prvem življenjskem viharju bomo kot drevo s plitvimi koreninami, ki ga izruje viharni veter.
Tako je ‘rešitev’ za obisk maše treba iskati v poglabljanju vere in vzgoji k osebni veri. Sami ugotavljate, da otrok ni več k maši ‘iz tradicije’. Potrebna bo torej osebna zavestna odločitev za vero in za Kristusa in iz te vere bodo starši obiskovali mašo ter bodo potem v tej veri vzgajali tudi otroke.
Lepo ste zapisali: “V moji družini smo vsi obvezno in z veliko ljubeznijo hodili (peš) k maši, razen v bolezni in zelo slabemu vremenu”. Komur je maša velika vrednota in velika vrednota mu bo, ko bo imel osebno in živo vero v Boga, se je bo redno udeleževal.
Kdor bo imel globoko vero, bo za obisk maše tudi kaj žrtvoval. Iz študentskih let se spominjam gospe na vozičku, ki je redno obiskovala maše v stolnici. Videl sem jo, kako težko je s posebnim mehanizmom poganjala voziček. Pa ji ta žrtev ni bila odveč, ker ji je bila maša vrednota. Za ceno truda in žrtve je redno prihajala tudi k delavniškim mašam. Videl sem jo tudi v snegu in slabem vremenu. Nič ni bilo zanjo ovira. Pravo nasprotje številnim ljudem, ki se imajo za kristjane, pa s tako lahkoto opuščajo mašo.
Obisk nedeljske maše je za katoličane dolžnost. To nam zapoveduje cerkvena zapoved. Ljudje, ki iz vere živijo, poudarjajo, da maša ni dolžnost, ampak potreba. Kaj to pomeni? Ob nedeljah (taki ljudje tudi ob delavnikih) gredo k maši ne zato, ker je to zapoved, ampak tudi ker brez maše ne morejo živeti, ker je maša njihova potreba. Župniku ni treba prositi, naj pridejo k maši, ker so sami spoznali vrednost evharistične daritve. Lep zgled tega so mučenci iz Abitinije v severni Afriki. Pred več kot 1600 leti so jih rimski vojaki presenetili pri obhajanju nedeljske maše (evharistije). Ker je bilo v rimskem cesarstvu krščansko bogoslužje prepovedano, so bili obsojeni na smrt. Njihovo mučeništvo je zgovoren zgled, kaj so žrtvovali za praznovanje in posvečevanje nedelje z mašo. Zasliševalci so gospodarju očitali, da je v svoji hiši dovolil obhajanje ‘svetih skrivnosti’. »Ker so moji bratje, jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. »Pa bi jim moral!« so bili strogi zasliševalci. »Nisem mogel, ker brez Gospodovih skrivnosti ne moremo biti!« je odgovoril gospodar hiše, pri katerem so se kristjani zbirali k maši.
Mučenci iz Abitinije so raje umrli, kakor da bi opuščali mašo. So nekakšni “mučenci nedeljskega obhajanja evharistije”. Oni so iz maše črpali moč za krščansko življenje in celo za mučeniško smrt. V začetku veroučnega leta se priporočimo tem mučencem, da bi tudi mi resnično živeli iz maše in da bi v tej veri vzgajali tudi mladi rod.

Božo Rustja, Pismo meseca, Ognjišče, 2017, leto 53, št. 9, str. 6-7

Izjemno vroče poletje. Preseženi rekordi. Star stanovanjski blok, v katerem stanujem, obnavljajo. Zidove oblagajo z novo toplotno fasado, ki nas bo obvarovala pred zimo.
Gledam pridne bosanske delavce, ki za skromno plačajo garajo deset ur dnevno. Delajo zavzeto, natančno. Smilijo se mi. Vseh starosti so. Ko hodijo po lesenem odru, si rečem: Tole se mi pa še ni zgodilo, da bi mimo mojega okna hodili stasiti, prijazni fantje in radovedno gledali v moje stanovanje v tretjem nadstropju. Eden izmed njih kar se da natančno ureja zid ob oknu. Odstranim se, da ga ne bi motil. Ko konča delo, se še enkrat sprehodi mimo. Nepričakovano na hitro odprem okno in mu z dlanjo ponudim nekaj drobiža. Z nasmeškom rečem: »Za eno pivo.« Zelo je presenečen. Vesel se zasmeje in zahvali. Potem se zgodi nekaj nenavadnega. Sede na deske pred mojim oknom. Z glave sname zidarsko čelado, iz žepa potegne cigareto in si jo prižge. Kakor da mu je nenadoma prav dobro tu, kjer sedi. In takrat zaslišim njegov tihi, nekako zastrti glas. Poje eno izmed svojih žalostink. Ne razumem prav dobro, a razločim, kako privre iz njega: »O moja mila, kad ću te opet vidjeti ... Moj dom tamo daleko i dete koje volim...« Hlastno potegne cigaretni dim. Neznana sila me potegne, da stopim bliže. Sramežljivo se nasmehneva drug drugemu. Kako daleč od afer in časnikarskih novic o izkoriščanju teh bednih ljudi! Nemirno znova odprem okno in mu rečem: »Tako tudja sudbina gleda tudju sudbinu ...« Razumel je. Šala pač. Globoko iz mene plane resnica: Kako malo vemo drug o drugem! Kakor da sem pozabil, kar sem vedno zatrjeval: čisto osebna človeška Usoda je najpomembnejša. Usoda naših preprostih življenj. Jo razumemo? Skušamo pomagati? Ali nismo vsi samo ljudje, ki nas ponižujejo, silijo v upore, razdore, najbolj krute vojne. Nekateri morajo bežati, stradati, se boriti za obstoj. In potem imajo nekaj dela nerazumni politiki in najeti novinarji.
Kakor da se je moški zbudil iz kratkih, lepih sanj. Hitro vstane in si nadene čelado. Spodaj ga kličejo kolegi. Smejejo se in se šalijo na njegov račun. Zdaj moški zadovoljno žvižga in odhaja izpred mojega okna. Videl sem, da se izjemno dobro razumejo, sodelujejo. Pravi prijatelji so. Nepopisno huda vročina žge na to pusto in dolgočasno mesto. Odidem v spalnico in utrujen ležem na kavč. Kako dolg in dolgočasen dan! Na TV govorijo o novih, sto tisočih podatkih. Gradbeništvo se bo v naslednjih letih znova zmanjšalo. Žalostno se nasmehnem. Kako natančno mi je tuji delavec zapel pesem tega poletja! Nikoli več ne bom videl obraza neke neznane človeške usode – a v moji globoki človeškosti je čista želja, da bi mu bilo dobro v življenju. Ta stari stanovanjski blok je tudi skupek usod. »Dober dan, soseda – danes je pa zelo vroče, ali ne?« – »Ja, zelo ...!«
Stanislav, zgodbe, v: Ognjišče (2017) 09, str. 19.

September gotovo najbolj zaznamuje začetek šole. Med šolske klopi se vrnejo učenci in dijaki, znova začnemo verouk in novo pastoralno leto. V tokratni prilogi vam predstavljamo ljubljansko bogoslovje, hišo, kjer se že tri stoletja vzgajajo bodoči duhovniki in iz katere je v doslej prišlo že lepo število duhovnikov. Predstavljamo jo tudi v upanju, da bodo tudi v prihodnje iz nje izšli številni novi duhovniki. Prav tako na str. 93 objavljamo oglas, ki vabi k vpisu v katehetsko pastoralno šolo, v kateri se izobražujejo novi kateheti in katehistinje.

Pred začetkom septembra naša revija v sodelovanju s Slovensko karitas začenja že z dvanajsto dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zato boste s to številko Ognjišča dobili tudi položnico, s katero lahko nakažete svoj dar. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom na področju zdravstva, šolstva ter oskrbe z vodo in hrano, ki jih Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovenskimi misijonarji predvsem v osrednji Afriki. V zadnjih letih se vse več ljudi v Afriki spopada s sušami in lakoto, kot posledicami podnebnih sprememb in revščine. Slovenske misijonarke v zdravstvenih centrih na revnem podeželju s svojim trudom dnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok in bolnikov in zelo odgovorno in vestno porabijo vaše darove. Kako so jih porabili doslej, si lahko preberete na str. 125. Septembra pa bomo o porabljenih sredstvih natančneje pisali tudi na naši spletni strani.

Poleg te akcije že nekaj let poteka tudi akcija Z delom do dostojnega življenja. Njen namen je, da misijonarji ljudem ne dajejo samo pomoči, ampak ljudem dajejo sredstva, da npr. kupijo kozo, kokoši ali druge živali ali kakšen stroj. Z gojenjem živali ali ukvarjanjem s kakšno obrtjo potem preživljajo sebe in svoje družine. Misijonarji poudarjajo, da se tako veča tudi dostojanstvo ljudi, ker imajo občutek, da so nekaj sami ustvarili in da niso samo prejemniki pomoči.

Letos pri Ognjišču obhajamo skromen jubilej – 20 letnico zbirke Zgodbe za dušo. Zbirka se je zelo priljubila ljudem in je v njej doslej izšlo že 12 knjig. Tej zbirki se je pred leti pridružila še zbirka Zgodbe za dušo – Nova serija, v kateri sta izšli dve knjigi. V slednji izhajajo knjige, v katerih niso samo izvirne zgodbe, ampak so zgodbe v njih tematsko obarvane (Obrisal bo solze z njihovih oči - zgodbe ob žalovanju in Zgodbe za advent in božič). Ob 20-letnici smo priče veselega dogodka: v tiskarno oddajmo že 8. izdajo knjige Zgodbe za dušo, po kateri je zbirka dobila ime. V pripravi je tudi ponatis knjige Zgodbe in prilike, ki je nekako predhodnica te uspešne zbirke.

Obvestili smo vas že, da je šla v tisk že 5. izdaja (v samostojni Sloveniji) knjige Kratko Sveto pismo s slikami. Knjiga je že na voljo. Tokrat vas lahko obvestimo, da oddajamo v tiskarno Prvoobhajilno Sveto pismo. Ker ga tiskamo s tujimi partnerji, bo na voljo za prihodnjo ‘sezono’ prvih obhajil. Obe knjigi sta s Krstnim Svetim pismom lepo darilo ob prejemu zakramentov.

Nekaterim se je že priljubil nov podlistek Le eno je potrebno, ki govori o slovenskem misijonarju med Indijanci Frideriku Baragi. Ta podlistek in še več drugih, ki so izhajali v Ognjišču, je napisal v Sloveniji manj znani pisatelj Karel Mauser. Pred leti smo o njem izdali knjigo. Literarni zgodovinar in poznavalec zdomske književnosti France Pibernik v njej zanimivo opisuje razgibano pisateljevo življenje. Priporočamo v branje!

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

Zakaj risu v Sloveniji grozi izumrtje? Kaj narediti, ko se srečamo iz oči v oči z medvedom? Kako lahko učinkovito zaščitimo drobnico pred volkovi? O teh in podobnih vprašanjih sva se pogovarjala z biologom doc. dr. Miho Kroflom, ki že dolga leta preučuje ekologijo ne le slovenskih velikih zveri, ampak tudi afriških in azijskih.

Doc. dr. Miha Krofel je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, že med študijem biologije pa je kot prostovoljec sodeloval pri projektih na velikih zvereh. Zdaj je ta ljubezen postala tudi njegov poklic. Miha preučuje ekologijo risov, volkov, medvedov, divjih mačk in šakalov v Sloveniji, hkrati pa je aktiven tudi v tujini.

- Omenili ste, da preučujete velike zveri tudi v tujini. Mi lahko poveste malo več o tem?
V tujini sem največ delal na velikih mačkah v Afriki, na leopardu in gepardu. V študentskih letih sem se kot prostovoljec prijavil na nemški inštitut in sodeloval pri raziskavi o gepardih v Namibiji, potem pa smo ohranili stike in zdaj prijavljamo skupne projekte. Letos sem začel sodelovati še pri projektu na snežnem leopardu v Mongoliji.
- Ali so tudi vaši hobiji povezani z biologijo?
Moja hobija sta fotografija in potovanja, predvsem na območja, kjer je še ohranjena narava, na primer naravni parki. Obiskal sem Afriko, Azijo, Severno in Južno Ameriko ter Grenlandijo. Zelo mi je všeč treking: da se z nahrbtnikom za nekaj tednov odpraviš v naravo. Raznolikost našega planeta je neverjetna in z veseljem spoznavam nove vrste živali po celem svetu.
- Bomo kdaj vedeli vse o ekologiji velikih zveri?
Vsega ne bomo nikoli vedeli. Vsak odgovor, ki ga dobiš, takoj sproži vsaj deset novih vprašanj. Biološki sistemi so tako kompleksni, da ljudje raziskujemo zgolj površje ledene gore, globine pa pogosto ostajajo neodkrite.

RISU V SLOVENIJI GROZI IZUMRTJE
Ker se je Miha tako pri diplomskem delu kot doktoratu osredotočil na risa, sva se najprej začela pogovarjati o tem. Ali ste vedeli, da risi v Sloveniji živijo predvsem na območju Javornikov in Snežnika? Nekaj posameznikov se sicer nahaja tudi v Alpah in na Kočevskem, a je tam stanje že zelo kritično. Glavni problem je parjenje v sorodstvu. »V Sloveniji je bil ris iztrebljen okoli leta 1908 in šele v 70. letih so ga lovci ponovno naselili. Problem je, da so izpustili le 6 risov in že med njimi so bile tesne sorodstvene vezi. Danes celotna populacija risov na našem območju, tj. od Italije do Bosne, izvira iz teh 6 risov. Ker so se več generacij parili le med seboj, se je stanje iz leta v leto slabšalo in danes so si na genetskem nivoju naši risi bolj podobni, kot če bi bili vsi bratje in sestre.« Tako močno parjenje v sorodstvu ima lahko resne zdravstvene posledice, kar se kaže kot odpoved srca, levkemija, propad imunskega sistema ali deformacije skeleta. Zaradi tega upade razmnoževanje, hkrati pa se močno veča smrtnost risov.

KAKO LAHKO REŠIMO RISA?
Če ne bomo naredili ničesar, bo ris pri nas izumrl. A kaj sploh lahko naredimo? Miha predlaga dve rešitvi: »Dolgoročni projekt bi bil, da omogočimo naši populaciji združitev z eno izmed sosednjih populacij, npr. balkansko, švicarsko ali karpatsko. To lahko naredimo tako, da izboljšamo habitate med njimi, kar pa bo zelo težko. Kratkoročna rešitev pa bi bila, da pripeljemo nesorodne živali iz drugih populacij in jih spustimo na našem območju.« Medtem ko Miha razlaga, se mi že pojavi novo vprašanje. Sprašujem se, ali so risi teritorialni in kako bi sploh sprejeli nove prišleke, s katerimi bi kar naenkrat morali tekmovati za hrano in prostor. »Drži, risi so teritorialni,« mi pritrdi raziskovalec velikih zveri, toda brž nadaljuje: »A ne proti vsem risom. Ris brani svoje ozemlje samo pred risi istega spola. V vsakem teritoriju sta en samec in ena samica, v Sloveniji pa je zaradi izumiranja veliko teritorijev praznih ali poseljenih le z risom enega spola.« Že mi je jasno: samec in samica drug drugega ne bosta napadla. Torej bodo k osamljenemu samcu naselili samico in obratno ter tako zmanjšali parjenje v sorodstvu. Kako pa naj bi ugotovili, v katerem teritoriju je samec ali samica, vprašam Miho. »Z genetskimi analizami,« mi pove in razloži, da izolirajo DNK iz risovih iztrebkov ali urina, ki je prisoten na snegu, in tako določijo njegov spol.

TELEMETRIJA OMOGOČA SPREMLJANJE ŽIVALI
»Pomembna metoda za preučevanje velikih zveri je tudi telemetrija. Rise opremimo s posebnimi ovratnicami z GPS sistemom, ki nam nato preko sms sporočil posredujejo GPS koordinate, kje se ris nahaja. Tako lahko v živo spremljamo risovo premikanje.« Ali ste vedeli: če se ris nekaj dni ne premika, to pomeni, da je ulovil plen. »V Sloveniji je za risa glavni plen srnjad. Ker je srna po velikosti zelo podobna risu, je ne more naenkrat pojesti. Zaradi tega se hrani v povprečju štiri dni in se takrat zadržuje v okolici plena.« Poleg hranjenja lahko raziskovalci s pomočjo GPS podatkov ugotovijo tudi, kako velik je risov teritorij.

VOLKOVI V SLOVENIJI
Volkovi v preteklosti niso bile priljubljene zveri, saj so v ljudeh vzbujali strah, čeprav v resnici ljudem niso nevarni. Zaradi škode na drobnici pa se je strahu pridružilo tudi sovraštvo. Streljanje volkov v Sloveniji ni bila modra rešitev, saj so mladi in neizkušeni volkovi, ki so nato zasedli prazen teritorij, še raje posegali po nezaščiteni drobnici. Miha Krofel mi je pojasnil nekaj rešitev, s katerimi so v okviru projekta SloWolf v štirih letih pripomogli k zmanjšanju škode kar za 74 %. »Prva rešitev so dobre varovalne ograje, ki so pod visoko napetostjo, kamor se preko noči zapre drobnica. Druga rešitev je uporaba pastirskih psov. V Sloveniji imamo avtohtono pasmo, ki je bila vzgojena za varovanje živali. To je kraški ovčar.«

MEDVEDJI NAPAD: KAKO SE MU LAHKO IZOGNEMO?
Miha Krofel se je že več kot 200-krat srečal z medvedom, zato mi je zaupal nekaj uporabnih nasvetov, kaj naj storimo, če v gozdu nepričakovano naletimo nanj. Najpomembnejši nasvet: ne teci! »Medved se premika zelo hitro, tudi 50 km/h in nas brez problema ujame, če bi želel. Zato je pomembno, da poznamo njegovo naravo. Medvedi so načeloma zelo plašni in se raje hitro umaknejo, tako da se ljudje zavemo njegove prisotnosti v samo okoli 10 %. Ko smo na območju medveda, je dobro, da kdaj zakašljamo, kaj rečemo ali udarimo z nogo ob tla. Medved ima zelo izrazit sluh in voh, zato mu z nekoliko glasnejšim vedenjem omogočimo priložnost za miren umik.« Miha mi pojasni, da medved nikoli ne napade človeka, ker bi ga imel za hrano, ampak ker se ustraši. »Če medveda presenetimo od zelo blizu, je pomembno, da mu ne dajemo občutka ogroženosti. To pomeni, da ne smemo kričati, vanj metati kamenja ali delati kakršnih koli sunkovitih gibov, kar vključuje tudi tek. Pomembno je, da ostanemo mirni.« Ali ste vedeli, da je večina medvedjih napadov lažnih? »Pri večini napadov ne pride do fizičnega stika. Medved se zapodi proti nam, a se nato ustavi, saj nas tako želi le prestrašiti, ker se počuti ogroženega.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 08, str. 102