* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51

Kategorija: Obletnica meseca

November nas z vse krajšimi dnevi in naravo, ki se pripravlja na zimo, ter prazniki spominja, kako čas mineva in da se bližamo koncu leta. Nas na uredništvu pa tudi opominja, da pripravljamo nov letnik Ognjišča, ki bo imel tudi novo ceno. Posamezna številka revije bo stala 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

Stalnica novembrske številke Ognjišča je postala Miklavževa ponudba, ki na štirih straneh predstavlja predvsem novosti, primerne za obdarovanje ob Miklavžu in v božičnem času. Predstavljene so tudi nekatere knjige po ugodnejši ceni. Decembrskemu Ognjišču bomo priložili katalog z novostmi naše založbe. Z razliko od Miklavževe ponudbe, kjer so predstavljene otroške knjige, bodo v katalogu predstavljene tudi knjige za odrasle. Seveda tudi z namenom, da med njimi dobite kakšno idejo za obdarovanje najbližjih. Prav obdarovanja ob Miklavžu ter ob božično-novoletnih praznikih naj nam bodo priložnost, da svojim najbližjim podarimo dobro knjigo, ki jo bodo lahko večkrat vzeli v roke in jim bo stala ob strani ob samotnih ali težkih trenutkih.

Letos novembrski številki dodajamo tudi katalog s predstavitvijo jaslic in jasličnih figuric, ki jih imamo na voljo. Morda vi ali vaši znanci iščete nove jaslice ali nove figure in boste našli kaj zase v tem katalogu. Tudi jaslice so lahko lepo darilo.

Pred prazničnimi dnevi smo pripravili tudi nekaj novosti za najmlajše? Že zadnjič smo vam predstavili domiselno knjigo Noetova barka s kartonastimi liki živali. Nova je tudi kartonka Jezusovo rojstvo, kjer bo otrok zavrtel kolo in dopolnil slike dogodkov, povezanih z Jezusovim rojstvom. Novost je tudi slikanica in pobarvanka Kako sta pomagala Miklavž in angel varuh.

Med novostmi za najmlajše je tudi knjiga Dolgčas pri maši?, v kateri Leon Marc, veleposlanik R Slovenije v Pragi, otrokom razlaga dogajanje pri maši. Seveda bo razlaga zanimiva tudi za odrasle, zlasti za starše in katehete, ki bi radi otrokom približali dogajanje pri maši. Bogato ilustrirana knjiga (Polona Lisjak) je ‘sorodnica’ knjige Tudi jaz hodim k spovedi in skupaj tvorita nekakšen komplet uvajanja otrok v zakramenta evharistije in sprave. V tisku je tudi kartonka, podobne vsebine Grem k maši. Ta je namenjena predšolskim otrokom, ki jo bodo lahko gledali doma ali v cerkvi in jim bo pomagala razumeti, kaj se dogaja pri maši.

Prav tako je v tisku knjiga DOCAT iz zbirke YOUCAT, katekizma za mlade. To knjigo je želel papež Frančišek, da bi mladim približala družbeni nauk Cerkve. Znano je, da je sedanji papež, ki izhaja iz Latinske Amerike, kjer je bil priča velikim socialnim stiskam, krivicam in veliki revščini, zelo občutljiv za probleme revščine in lakote. Svetu, kjer se dogajajo krivice, želi pokazati krščanske predloge za pravičnejšo družbo. V pripravi je tudi Sveto pismo za mlade, ki bo izšlo v isti zbirki. Primerna bo kot darilo ob birmi. Ljubiteljem zbirke YOUCAT naj povem, da je v nemščini pravkar izšel katekizem za otroke, namenjen zlasti prvoobhajancem, saj jim bo na njim lasten način približal vero. Pripravili ga bomo tudi v slovenščini.

Že nekajkrat sem vas povabil v knjigarne Ognjišča, kjer si lahko od blizu ogledate naše izdelke, tokrat pa vas vabim tudi na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 22. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom. Prav tako vas vabim v prodajalno Ognjišča v Kopru, kjer se bomo preselili v nove prostore in sicer v soseščino, na Trg Brolo 10. Tako vam bo trgovina, ki bo začela delovati v začetku novembra, še laže dostopna s tega trga v središču mesta.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 5.

Kategorija: Beležnica

S komunikacijo, če je dobra, lahko dosežemo mnogo: kaj razrešimo, razjasnimo, uspešneje obveščamo in bolj kvalitetno raziščemo. To velja tako za neposredno oziroma osebno komunikacijo kot tudi za tisto, ki poteka prek računalnika, GSM-a ali tablice. Pri slednji moramo biti še dodatno previdni. Elektronska pošta ima namreč številne in neprecenljive lastnosti, a te se izkažejo kot prednosti samo, če upoštevamo njene zakonitosti.

Elektronsko pošto (lahko) uporabljamo za osebno komunikacijo. Zagotovo si že kdaj poslal ali prejel vabilo na rojstnodnevno zabavo. Pri t. i. neformalni komunikaciji smo načeloma sproščeni, ker naslovnika poznamo. A če smo še pred leti vse uradne zadeve urejali zgolj s klasično priporočeno pošto, je dandanes elektronska pošta v marsikaterem primeru enostavnejša in hitrejša dodatna možnost tudi za tovrstna opravila. Elektronsko pošto torej uporabljamo tudi za formalno komunikacijo, ki se ji posvečamo tokrat. Najpogostejši primer je prijava na razpisano delovno mesto. In da boš v tem primeru vedno ravnal prav: elektronsko dopisovanje načeloma ni namenjeno dolgemu pisanju. Zato se potrudi, da si kratek in jedrnat. Skrbno izbiraj besede in se potrudi, da tvoji zapisi niso dvoumni. V primeru da si jih naslovnik napačno razloži, lahko ostaneš brez povabila na razgovor za tebi všečno delovno mesto.

V primeru formalne komunikacije nikoli ne pošiljaj verižnih pisem. Pravzaprav lahko vse ne-je povzamem v zlato pravilo: bodi zelo konservativen pri vsem, kar pošiljaš. Ena pomembnejših zakonitosti v elektronskem dopisovanju pravi, da na prejeto e-pismo odgovori takoj. V primeru da zaradi prezasedenosti tega ne moreš storiti, priporočam, da se vseeno odzoveš čisto na kratko, in sicer da potrdiš prejem e-pisma in napoveš, da se boš kmalu oglasil. Pa nikakor ne pozabi na zadevo – brez zapisanega naslova se lahko kaj hitro zgodi, da bo prejemnik tvoje pisanje (nehote!) spregledal.

NAPOTKI, NAPOTKI, NAPOTKI ...
Verjamem, da se ti morda na prvo branje zdi, da je zaradi vseh pravil, ki jih navajam, e-dopisovanje težje, kot si si morda predstavljal. A zagotavljam ti, da je to samo občutek ob spoznavanju novosti. Ko boš enkrat usvojil osnove, boš postal pravi strokovnjak in iz tvojega pisanja bosta vela samozavest in znanje, ki ju bodo začutili tudi naslovniki!
Zato: pri formalnem dopisovanju se izogibaj uporabe ozadij, neberljivih pisav, animacij, slik, različnih slogov in podobno. Bodi zelo obziren pri pošiljanju morebitnih prilog (na primer fotografij): naj ne bodo pretežke oziroma naj jih ne bo preveč. Ena izmed večjih napak pri e-dopisovanju je zagotovo ta, da e-pismo, ki je namenjeno več osebam, razkriva vse naslovnike (torej elektronskih naslovov ne skriješ v skrito kopijo). In nenazadnje, tako kot pri običajnem dopisovanju pismo končaj s pozdravom in podpisom.

PAZI NA JEZIK!
Pri pisanju pisem, voščil, vabil in drugih besedil je raba knjižnega ter slovnično in pravopisno ustreznega jezika obvezna. Pri elektronski pošti pa se zelo pogosto zgodi, da zapademo v površnost, uporabljamo pogovorni jezik, pri tem pa zanemarjamo slovnična pravila. A verjemi, naredil boš izjemen vtis, če boš v formalnih e-vodah obdržal vse elemente vljudnega pisanja in upošteval slovnična pravila. Kar zamisli si, kaj se lahko zgodi, če te potencialni delodajalec zaradi tega, ker si spremno besedilo ob posredovanem življenjepisu zapisal na hitro in nisi bil pozoren na morebitne pravopisne napake, označi za površno osebo, kar ti v resnici nisi.

KAKO SPLOH IZGLEDA E-PISMO?
Vsako e-sporočilo je sestavljeno iz glave in telesa sporočila. Glava običajno vsebuje podatke o pošiljatelju in naslovniku sporočila ter naslov sporočila. Sledi vsebina oziroma telo sporočila (ang. body), ki ga sestavljata tekst in podpis. Naslov prejemnika običajno vpišeš v vrstico za (ang. to). Če želiš posameznim osebam poslati sporočilo le v vednost, vpišeš njihove naslove v polje kp (ang. cc). V tem primeru bodo naslovi iz tega polja vidni vsem ostalim prejemnikom sporočila. Če tega ne želiš, uporabi polje skp (ang. bcc). To je zagotovilo, da bodo naslovi vseh ostalih prejemnikov ostali skriti.

Če sem s tokratno temo vzbudila tvoje zanimanje, pa v zgornjih vrsticah ne najdeš odgovora na katero od tvojih dilem, vabljen, da se mi oglasiš na anita.urbancic@ognjisce.si. In seveda lahko že v tem e-pismu upoštevaš tokratne napotke! Pa srečno!
URBANČIČ, Anita. (Dobro vsebino ... dobro povej). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 82.

Kategorija: MP Dobro vsebino ... dobro povej

Konec januarja lani je Državni zbor s 47 glasovi za in z dvema proti sprejel novelo zakona o medijih, ki določa kvote slovenske glasbe na radijskih postajah. Skladno z zakonom mora zdaj glasbeni spored na radiu med 6. in 19. uro vsebovati najmanj 60 odstotkov slovenske glasbe, kar znaša med 20 in 40 odstotkov vse predvajane glasbe, odvisno, za kakšen radio gre (javni, komercialni ...). Vse lepo in prav. Čas je, da se tudi v Slovencih zbudi narodna zavest in ljubezen do svojega, če ne spontano, pa po ukazu zakona. Zdaj torej poslušamo več slovenske glasbe!
Ko sem se nekega dne peljala z avtom proti domu, je napovedovalec oznanil, da sledi zmagovalka Melodij morja in sonca, Alya, s svojo novo uspešnico Srce za srce.
»Aha, še ena slovenska,« sem pomislila in sproščeno prisluhnila lahkotnim notam, ki so priskakljale iz avtomobilskih zvočnikov. Lahko si mislite moje presenečenje, ko se je po dveh minutah v pesem vmešal glas v španščini. Španski vložek je trajal približno dvakrat po dvajset sekund, enkrat celo pomešan s slovenskim besedilom. Nejeverno sem poslušala ta špansko-slovenski ‘miks’. Lahko da je to moderno in se gospodični Alyi zdi strašno fino v svojo pesem vmešati tuj jezik, za povprečna, preprosta ušesa pa to ni ...
Zlobno sem pomislila, če se takšna pesem še uvršča v kategorijo slovenske glasbe, torej v kvoto tistih 60 odstotkov, ki jo radio nujno mora predvajati. Ali pod slovensko glasbo spada pesem s slovenskim besedilom, ali pesem slovenskega izvajalca, tudi če je polovica pesmi odpete v španščini, angleščini, hrvaščini ...?
Dokler ljudje, mladi, naši pevci in pevke, naši radijski in televizijski napovedovalci ne bodo sprejeli slovenščine za svojo, dokler ne bodo spontano ponosni na svojo zgodovino, svojo dediščino in svoj jezik, do takrat bodo takšni in podobi zakoni popolnoma brez smisla, ker se bo vedno našel način, kako jih obiti. Ko (če) pa se bo ta narodna zavest enkrat prebudila, pa bo tak zakon spet brez smisla – ker ne bo več potreben!
SLIVKA, Eva. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 56.

Kategorija: zgodbe

“Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečevanja in miru.”

Ne maram ne vojn ne vojsk, a vendar je o njih treba spregovoriti, da se iz tega kaj naučimo. Tako meni tudi tokratni gost, velik poznavalec prve svetovne vojne, zlasti soške fronte, ki je močno zaznamovala naše kraje. V pogovoru sva nehote povlekla vzporednice tudi s spopadom, ki je še usodneje zaznamoval naš narod – drugo svetovno vojno. Že ta primerjava pokaže, da smo se iz zgodovine malo naučili. Morda bo jubilejna obletnica konca bojev na soški fronti lepa priložnost za pouk.

- Leta 2018 bomo obhajali stoletnico konca prve svetovne vojne. Konec letošnjega oktobra pa se spominjamo za slovensko ozemlje važne stoletnice – konec bojev na soški fronti.
Sploh je leto 1917 zelo pomembno v slovenski narodni zgodovini. Spomnim naj na majniško in na krfsko deklaracijo. Za slednjo naši predniki ob nastanku večinoma niso vedeli, a je močno vplivala na življenje po prvi vojni v Kraljevini SHS. Ne pozabimo tudi na smrt Janeza Evangelista Kreka. Majniško gibanje, ki ga je dejavno podpiral škof Jeglič, je doseglo velike množice. Če upoštevamo, da je bilo od 160–180 tisoč vojakov s slovenskega narodnega ozemlja mobiliziranih v avstro-ogrsko vojsko in so slovenske žene uspele zbrati okrog 250 tisoč podpisov!
Na soški fronti leto 1917 zaznamujeta dve veliki ofenzivi, 10. in 11., ki sta pomembni, ker v zadnji Italijani dosežejo maksimalni prodor na tem področju. V 11. ofenzivi pade v italijanske roke Sveta Gora. Italijani se zaganjajo tudi v hrib Škabrijel. To goro že takrat imenujejo ‘gora smrti’ zaradi velikega števila žrtev. Tam je bilo izločenih iz boja (mrtvi, ranjeni, ujeti ...) okrog 40 tisoč vojakov (25 tisoč na italijanski in 15 tisoč na avstrijski strani). In to za nekaj kvadratnih km! Na tem hribu je bilo skoncentriranih veliko sil. General Luigi Cadorna, načelnik generalštaba italijanske vojske, je po končanih bojih priznal, da je bila v bitki za Škabrijel, glede na ciljni prostor, največja koncentracija italijanskih topovskih cevi v vsej vojni.

- Gotovo je obstajal za to razlog.
Škabrijel je imel izredno strateško vrednost. Če bi padel, bi se italijanski vojski odprla pot proti Vipavski dolini, naprej proti Ljubljani in dalje proti središču monarhije. To je bil tudi cilj italijanske vojske ob vstopu v vojno.
- Toda zgodi se ravno nasprotno. Avstro-ogrska vojska konec oktobra 1917 prežene Italijane.
To ima ‘predigro’ na Škabrijelu. Italijani sprevidijo, da niso uspešni in boji se sredi septembra na Škabrijelu umirijo, ne pa popolnoma prenehajo. Obenem avstro-ogrsko poveljstvo uvidi, da obramba proti Italijanom ne bo prinašala sadov. Poveže se z nemškimi zavezniki, ki do takrat niso z velikimi enotami sodelovali na soški fronti. Prav spopadi za Sveto Goro in Škabrijel ‘sporočijo’ Avstrijcem, da morajo zavzeti dejavnejšo vlogo pri obrambi. Italijani se na neki način ne pripravijo na možnost avstrijske protiofenzive in tako pride avstro-ogrska vojska po prodoru pri Kobaridu skupaj z nemško do reke Piave, 90 km proti zahodu, tik pred Benetkami.
- Vloga nemške vojske je bila pri tej ofenzivi odločilna.
Da, Nemci načrtujejo, poveljujejo in dajejo pečat tej ofenzivi. Brez njih je avstro-ogrska vojska ne bi izvedla. Pokazala se je nemška odločnost, boljša oborožitev, samoiniciativnost ... Ne pozabimo na vlogo nadporočnika Erwina Rommla, ki ga poznamo pozneje iz druge svetovne vojne. Izkaže se pri osvajanju hribov nad Kobaridom (Kolovrat, Matajur) in to mu prinese slavo. V svojih spominih opiše to svoje vojskovanje. Zanimivo, da Nemci niso vedno čakali ukazov ‘z vrha’, ampak so delovali tudi samoiniciativno. Enako ravna Rommel, ki z voljo in mobilizacijo skrajnih človeških naporov uspe presenetiti sicer številčnejšo italijansko vojsko.
- Ali Italijani niso bili pripravljeni na napad?
Več vzrokov je. Italijane je 29 mesecev bojevanja na soški fronti uspavalo. Njihova vojska ni bila tako motivirana. Vojaki so izhajali večinoma z manj razvitega juga in iz srednje Italije. Zgolj okrog 30% vojakov je bilo s severa. Med italijanskimi vojaki najdemo precej nepismenih, nekateri so govorili le svoje narečje, niso pa razumeli knjižnega jezika. Bili so iz revnih predelov, prvič so zapustili dom, odšli ‘odreševat’ italijanska ozemlja in tu na fronti so se srečali z ljudmi, ki so govorili čisto drugačen jezik. Soška fronta je namreč v glavnem potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.
Italijani so vedeli za napad, saj so imeli podatke vohunov. Tudi iz letal so videli, da avstrijska stran nekaj pripravlja. Pred samo ofenzivo je prišlo na Mrzlem Vrhu do prebega dveh avstrijskih podčastnikov češke narodnosti, ki sta prenesla podatke o ofenzivi. Zato je še toliko bolj nejasno, zakaj je italijanska vojska vztrajala v prepričanju, da je nepremagljiva. Kljub trem obrambnim črtam, ki so potekale vzdolž bojne črte, so Nemci in Avstrijci hitro napredovali.
- Konec oktobra torej pride do odločilnega prodora. Kako je potekal?
Nemške enote dajejo pečat novi združeni 14. armadi in ‘prodoru pri Kobaridu’, kakor imenujejo to operacijo. Nemške enote so spočite in sveže. V noči s 23. na 24. oktober se začne napad. Pred tem prodorom je prišlo do močnega topniškega obstreljevanja, ki je ustvarilo velike vrzeli v italijanskih vrstah. Pri Bovcu so Nemci izvedli plinski napad, ki je dobesedno zadušil Italijane. Ena stran klešč pride s severa, od Bovca, druga stran pa z juga ob Soči navzgor. Klešče se zaprejo pri Kobaridu. Tako združene avstro-ogrske-nemške enote odrežejo italijanske sile na levem bregu Soče in v Krnskem pogorju ter prodrejo globoko v italijansko zaledje, vkorakajo v Čedad in Videm, prekoračijo reko Tilment in že 9. novembra dosežejo reko Piavo. Z vojaškega stališča je bilo to res nekaj izrednega. Na drugi strani pa silni italijanski poraz, ki je prišel celo v italijansko izrazoslovje. Danes v italijanščini “doživeti Kobarid”, pomeni doživeti svoj življenjski poraz, katastrofo velikih razsežnosti. Nemci so bili močno udeleženi na drugih bojiščih, zato se fronta ustali na Piavi. Tudi avstro-ogrski poskusi nadaljnjega napredovanja se ne obnesejo.
- Avstrijci dobijo bitko, zgubijo pa vojno, bi lahko rekli, saj Italijani po koncu vojne zasedejo lep del slovenskega narodnostnega ozemlja.
Monarhija je bila že v počasnem razpadanju. Tako je samo vprašanje časa, kdaj bo prišel konec. Proti koncu oktobra 1918 Italijanom po bitki pri Vittoriu Venetu v dveh tednih uspe pridobiti tisto, kar so izgubili s prodorom pri Kobaridu. Pa ne samo to. Po Vipavski dolini nadaljujejo pot proti osrednji Sloveniji in uspejo priti do vrhniškega klanca. In če tam ne bi bilo podpolkovnika Stevana Švabića, ki so ga oblasti Narodne vlade v Sloveniji razglasile za antantnega zaveznika in ga z oddelkom vojakov poslale proti vrhniškemu klancu, bi Italijani verjetno osvojili tudi Ljubljano. Kaj bi to pomenilo za slovensko narodno vprašanje in narodno stremljenje, za združevanje Slovencev z južnoslovanskimi narodi, pa si lahko samo mislimo. Konec oktobra 1918 nastane Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, torej v dneh, ko Italijani sprožijo ofenzivo pri Vittoriu Venetu. Skoraj istočasno Čehi razglasijo samostojnost in pretrgajo stike z monarhijo. Torej Avstro-Ogrska je v razsulu, medtem ko Italijani prodirajo na slovensko ozemlje in zavzemajo ozemlje, ki jim ga je obljubil tajni Londonski sporazum.
- Govorila sva o soški fronti. Zakaj se je Avstro-Ogrska odločila, da bo prav tu branila svoje meje? Nekateri trdijo, da je to zasluga generala Svetozarja Boroevića. On kot Slovan naj bi zahteval obrambo na Soči, sicer bi poveljstvo avstro-ogrske vojske obrambno črto postavilo bolj vzhodno. Kaj pravi zgodovina o tem?
Avstro-Ogrska je vstopila v vojno leta 1914 in je imela ogromne izgube predvsem častnikov na fronti proti Rusiji, v Galiciji. Skoraj tretjina aktivnih častnikov izgubi življenje že v letu 1914! To so tako hude izgube, ki jih Avstro-Ogrska ni mogla nadomestiti do konca vojne. Vezana je bila tudi na srbsko-črnogorsko bojišče. Zavedala se je, celo pogajala se je z Italijo, da bo prišlo do odprtja fronte z Italijo. Zato že dva meseca pred italijanskim vstopom v vojno začne utrjevati svojo obrambo.
Cerkev si je prizadevala za mir. Papež Benedikt XV. je v habsburški Avstro-Ogrski videl zadnjo varuhinjo katoliške vere v Evropi. Zato si je prek vatikanske diplomacije zelo prizadeval, da Italija ne bi vstopila v vojno proti Avstro-Ogrski. Vendar je do nje vseeno prišlo. Takrat nastane več zamisli, kako se spopasti z italijansko vojsko. Ena zamisel je, da bi Italijane spustili globoko na avstro-ogrsko ozemlje, jih tam obkolili in uničili. To bi pomenilo uničenje velikega dela slovenskih dežel, ki si od tega uničenja verjetno dolgo ne bi opomogle. Relativno pozno, zdi se da šele teden dni pred začetkom vojne, je avstro-ogrski generalštab sprejel odločitev, da bo branil monarhijo na reki Soči. Za to odločitev je bilo več razlogov. Prvi je, da so hribi nad Sočo naravna ovira, ki omogoča obrambo. Ne pozabimo, da je bilo razmerje vojaštva v začetku zelo neugodno za Avstro-Ogrsko: devet Italijanov proti enemu Avstrijcu. To razmerje se začne kmalu spreminjati. Italijani brez boja zasedejo vzhodno Furlanijo, relativno hitro pridejo do Brd ter zasedejo Kobarid in Bovec. Prebivalstvo gre v begunstvo. Avstro-ogrske enote se utrdijo na črti Krn–Sabotin–Doberdob–Devin. Italijani se v 11 ofenzivah zaganjajo v to obrambno črto, a večjega prodora jim ne uspe narediti. Edini prodor, a pomemben bolj politično kot vojaško, je zavzetje Gorice avgusta 1916.
- Kaj pa vloga generala Boroevića?
Morda smo se v preteklih letih preveč romantično zazirali v poveljnika avstro-ogrske obrambe ob Soči, generala, kasnejšega maršala Boroevića, ki naj bi dal glavno pobudo za vzpostavitev soške fronte. Po mojem mnenju je bilo to nekoliko pretirano. Toda Boroević je poveljeval 5. armadi oziroma Soški armadi, ki je zaustavila Italijane. Na soško fronto je prišel z bogato izkušnjo z vzhodne fronte. V zimi 1914–1915 je poveljeval 3. armadi, ki se je vkopala na karpatskih prelazih (današnje mejno področje med Madžarsko, Slovaško in Ukrajino) in uspel zaustaviti rusko vojsko.
- Torej je bil ta človek malo ‘zavit’ v mit, saj je po njem imenovanih več krajev (Boroevićev stol, pot, spomenik itd.)
Z njim je res povezanih precej toponimov na Primorskem. Izhajal je iz srbske vojaške družine. Z desetimi leti je šel v vojaško šolo in bil deležen avstrijske vojaške vzgoje. Naredil je sijajno vojaško kariero. Bil je izjemno vdan monarhiji in je zase trdil, da je Hrvat pravoslavne vere. Govorijo, da je s Hrvati in Srbi v generalštabu spregovoril v materinem jeziku in ni res, da je bil zadrt nemčur.
V nekem smislu je bil mitska osebnost. Bilo pa je nekaj razlogov za to. Kljub šibkejšim silam je uspel ustaviti italijansko vojsko. Bil je tipičen generalštabni časnik, ki se je cele dneve na svojem poveljstvu v Postojni sklanjal nad vojaške karte in dajal povelja za fronto. Te pa v vsem vojnem času ni obiskal niti enkrat! Avstro-ogrska propaganda je njegov lik dobro izrabila. Bilo je kup posterjev, razglednic, pesmi ..., ki so vojakom dvigovale moralo. Dve tretjini pehote na soški fronti je bilo slovanske in Boroevića so postavljali za ‘motivacijo’ enot, ki so jurišale proti Italijanom. Imenovali so ga Soški lev. Vse v službi propagande. Vojaki so ga spoštovali. Enote, zlasti če so šibkejše, potrebujejo mite. In v njem so ga našli.
- Omenil si že vlogo papeža Benedikta XV., ki je rotil državne voditelje, naj prenehajo z vojno.
Drži, papež je večkrat, najglasneje morda 1. avgusta 1917, na vse voditelje držav, udeleženih v vojni, naslovil mirovni predlog v petih točkah, ki naj bi prinesel trajen mir. Žal pobuda ni doživela uspeha. Ne antantne ne centralne sile niso pokazale zanimanja zanjo. Avstro-Ogrska se je bila sicer pripravljena pogajati, ker jo je vojna neizmerno izčrpavala. Ko se je leta 1914 vojna začela, ni nihče verjel, da bo tako dolgo trajala.
- Kako pa je bilo z versko oskrbo na fronti?
Vse vojske so bile globoko versko prepojene. Avstro-Ogrska je enakopravno priznavala sedem veroizpovedi in tem omogočala opravljanje verskih dolžnosti: katoliška (najštevilčnejša), grškokatoliška, pravoslavna, protestantska, kalvinistična, judovska in muslimanska.
Italijani, v nasprotju z Avstrijci, so pred vstopom v vojno zanemarjali duhovno oskrbo svojih vojakov. Šele ob razglasitvi nevtralnosti avgusta 1914 je načelnik generalštaba Cadorna, tudi ob slutnji vojne, začel to urejati. Italijani so priznavali štiri veroizpovedi: katoliško, protestantsko, valdežansko in judovsko ter omogočili vsem duhovno oskrbo. Avstro-ogrska vojska je imela urejene odnose s Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi skupnostmi. Duhovniki so prejemali plačo, ker so bili državni uslužbenci in niso služili vojske. Če so jo, so jo služili kot kurati ali bolničarji. Italijanska vojska je ravnala drugače in je tudi duhovnike pogosto vpoklicala k vojakom, a so večinoma služili v sanitetnih enotah ali v zaledju. Duhovno oskrbo italijanske vojske so pogosto nudili redovniki kapucini in barnabiti.
- Doslej sva govorila o vojni strategiji, o ofenzivah, vojskovodjih. Vsaka vojna pa ima še drugo plat: težko življenje vojakov. Včasih pomislim na strašen mraz na Krnu in okoliškem visokogorju, v katerem so se bojevali.
Ne pozabimo tudi na fronto v Dolomitih in Tirolah, na višini 3.000 metrov! In na Kras s svojo kraško burjo! Res je, življenje vojakov je bilo težko. Za prvo svetovno vojno nekako velja, da je bila zadnja viteška in prva moderna vojna hkrati. Morda je bila zadnja fevdalna vojna, saj velja izreden razkorak med častniki in vojaki. Eno življenje je bilo za častnike, ki so se včasih kopali tudi v bazenih, medtem ko so vojaki pili iz mlakuž ali trpeli žejo! Častniki jedo pohane piške, vojaki pa ne smejo pojesti konzerve iz rezerve. Če se kdo pregreši, ga kaznujejo. Z nadaljevanjem vojne se tudi strogost do vojakov ublaži, ker je primanjkovalo žive sile.
Kljub vsemu poteka ta vojna po nekih ‘viteških’ principih. Šlo je za frontno bojevanje in civilno prebivalstvo so umaknili z bojišč. 95% padlih med prvo svetovno vojno je vojakov. Ostalih 5% pa so žrtve neeksplodiranih sredstev, bombardiranj ... Relativno malo civilnih žrtev. Za primerjavo: druga svetovna vojna ima med žrtvami 50% vojakov in 50% civilisto, vietnamska vojna – v istem stoletju – 90 % civilistov in 10% vojakov! Torej kljub vsemu ta vojna poteka z upoštevanjem mednarodnega vojnega prava, ne pobijajo vojnih ujetnikov, ni streljanja talcev ... Ni pobijanja civilistov, če izvzamemo nekaj ekscesov tako v Franciji kot tudi pri nas na soški fronti, npr. šest kmetov iz podkrnskih vasi, ki jih junija 1915 ustrelijo Italijani.
- Rekel si, da je bila to tudi prva moderna vojna.
Da, zaradi uporabe tehnologije, ki je smrtonosna in je prej ni bilo na bojiščih: podmornice, letala, strojnice, tanki, plini ... Tehnologija, ki zaznamuje celotno 20. stoletje, pride do izraza v prvi vojni.
- Govorila sva o trpljenju vojakov ...
... in tu lahko omeniva razkorak med italijansko in avstro-ogrsko vojsko. Italija nastopa samo na enem bojišču – proti Avstro-Ogrski in ga lahko oskrbuje z vsem potrebnim: hrano, pijačo, tehničnimi sredstvi ... Zgovoren primer so strelski jarki. Italijanski so dosti bolje betonirani, ker niso varčevali z materialom, ki ga je bilo na pretek. Na drugi strani imamo avstro-ogrsko vojsko, ki je vpeta na vzhodno, balkansko in italijansko bojišče, kasneje še romunsko in ima svoje enote celo na zahodnem bojišču. Kot zanimivost: nekaj vojakov je poslala tudi na Bližnji vzhod na pomoč turškim zaveznikom. Zaradi vsega tega se v oskrbi ni mogla ustrezno kosati z italijansko vojsko.
Je pa bila avstro-ogrska obramba zelo motivirana. Obveščevalni krogi so poskrbeli, da je že v letu 1915 prišel v javnost tajni Londonski sporazum. Zato so južni Slovani vedeli, kaj jih čaka v primeru italijanske zmage: amputacija zahodnega dela južnoslovanskega območja, vključno z Dalmacijo in otoki.
- V Sloveniji je bila prva svetovna vojna zapostavljena v primerjavi z drugo. Slednjo se je poveličevalo in se je o njej veliko govorilo, seveda pa je bil ta govor ideološki, prikrojen zmagovalcem.
S tem vprašanjem si odprl ‘Pandorino skrinjico’ in o tem bi lahko govorila ves dan. Dejstvo je, da govor o prvi vojni ni bil prepovedan, ampak postavljen na rob. Kljub vsemu najdemo nekaj diplomskih nalog, celo kakšen doktorat bi se našel, ki obravnavajo vojno predvsem z razrednega stališča (npr. odnos delavstva do vojne, preganjanje socialdemokratov), ki pa je v tem velikem spopadu imelo majhen pomen. V 60-ih letih so nekatere založbe že začele tiskati spomine na prvo svetovno vojno.
Po drugi strani pa so bile v šolstvu od osnovnošolske prek srednješolske in univerzitetne ravni te teme potisnjene na rob. O tem se ni govorilo, malo raziskovalo, v šolah malo predavalo ... Že nekajkrat sem povedal svojo izkušnjo. Prihajam iz Vrtojbe, vasi, ki je bila najbolj uničena na soški fronti, od 350 hiš so bile uničene vse, razen ene, v kateri je bila vojaška bolnišnica, kar so oboji nekako spoštovali. Cela vas je bila uničena, a jaz ves čas šolanja v osnovni in srednji šoli o tem nisem slišal popolnoma nič! Na fakulteti pa, čeprav sem študiral v Ljubljani v času demokratizacije in demokracije, tudi nisem slišal nič. Še en zgovoren dogodek. Ko sem bil pred leti zaposlen v Goriškem muzeju, je do mene prišla tam zaposlena gospa in mi napol grozeče z dvignjenim prstom dejala: “Renato, saj ti se ne ukvarjaš s prvo svetovno vojno!” Skratka, zbirateljstvo je bilo prepovedano, v šoli se o tem ni govorilo, te teme v družbo niso pronicale, obletnic se ni spominjalo ...
Renesansa ukvarjanja s soško fronto in sploh s prvo svetovno vojno sovpada z demokratizacijo Slovenije. Prva velika razstava na to temo je bila leta 1987, ob 70-letnici preboja pri Kobaridu. Pripravil jo je Goriški muzej. Ta razstava je postala osnova za Kobariški muzej, ki je odprl vrata jeseni 1990 in je v nekaj letih postal eden najbolj znanih muzejev v Sloveniji pa tudi eden najbolj prepoznanih tovrstnih muzejev o dediščini soške fronte in prve svetovne vojne v celi Evropi, o čemer pričajo tudi tuje in domače nagrade. Po letu 1990 se začne obujanje spomina na prvo svetovno vojno, obenem pa začnejo rasti kakor gobe po dežju društva, ki se ukvarjajo s soško fronto. Začne se raziskovanje tega zgodovinskega obdobja.
- V to dogajanje si bil vpleten tudi ti, saj si bil osebno udeležen pri obnavljanju dediščine soške fronte na Sabotinu.
Zanimivo, da se del soške fronte ujema s slovensko-italijansko državno mejo. Na tem območju je veliko ostankov jarkov, zaklonišč, kavern, položajev ... V času avtoritarne države je bil del tega obmejnega območja skorajda nedostopen. Hkrati je to dejstvo pomenilo tudi njihovo ohranitev in prvinskost. Lep primer tega je Sabotin, hrib nad Novo Gorico. Trpel je zlasti v šesti soški ofenzivi. Italijani se štirinajst mesecev zaganjajo vanj. Na njem izgubi življenje ogromno vojakov. Pod vrhom tega hriba je bila do leta 1991 karavla jugoslovanske vojske. Ta je zasipala jarke prve svetovne vojne z odpadki in te je bilo treba očistiti. Društvo soška fronta 1915–1917 in sorodna združenja bolj z navdušenostjo kot navzočnostjo plačanih ustanov poskušajo dati pečat tovrstni kulturni dediščini. Tako je velik del strelskih jarkov in kavern že na voljo za ogled. Tu je igrala pomembno vlogo tudi Fundacija Poti miru v Posočju, ki je povezala nekdanja bojišča in jih označila. Izdala je več zemljevidov ter vodnikov in nekdanja bojišča opremila z informativnimi tablami.
- Kaj lahko obiskovalec konkretno vidi na Sabotinu?
Sabotin je dober primerek, kako bi bilo treba ohranjati dediščino prve svetovne vojne. Tam je ohranjenih kar sedem kilometrov kavern in jarkov. Vidimo majhen muzejček s predmeti (predvsem orožjem), ki so jih uporabljali na soški fronti. Ne smemo pozabiti zagnanosti in gostoljubnosti upravnika Bogdana Potokarja in pomočnikov. Nekdanja obmejna karavla je spremenjena v restavracijo. Do tja se z lahkoto pripeljemo z avtomobilom. Danes je to točka srečevanja in miru. Ni točka slavljenja zmag, ampak slavljenja miru. Obiskujejo ga potomci vojakov in drugi obiskovalci iz cele Evrope.
- Naš sosed je bil avstro-ogrski vojak. Padel je nekje na ruski fronti. Vdovi in otrokom je italijanska država dajala nekakšno podporo, čeprav je njihov oče padel na ‘nasprotni’ strani.
Vdove in sirote so dobivale neko podporo. Sicer manjšo kot vdove italijanskih pripadnikov vojske. Pa vendar!
- Vedno znova se me dotakne tudi dejstvo, da so po vojni pokopali vse padle, tudi sovražnike. Pustili in ohranjali so sovražnikova pokopališča. Tu je opazna razlika v primerjavi z drugo svetovno vojno, zlasti v Sloveniji.
Mislim, da vem, kaj imaš v mislih. Hvalevredno je, da še danes tako skrbijo za ta pokopališča. V zadnjih letih so mile zime in vroča poletja in skoraj vsako leto ledeniki izvržejo na površje kakšno truplo vojaka, padlega v prvi svetovni vojni. Pridejo službe in te vojake pietetno pokopljejo in to iz časa pred sto leti ali celo več! Na drugi strani imamo našo drugo svetovno vojno, kjer dobesedno spimo na pokopališčih. Samo na Primorskem je več kot dvesto grobišč, od tega veliko neodkritih, a ne znamo pokopati brata! Do vseh vojakov iz prve svetovne vojne imamo neko empatijo in prav je, da jo imamo – pa ne samo zaradi mednarodnih pogodb – ampak zaradi občečloveškega sočutja. Na slovenskem ozemlju skrbimo za kostnico italijanskih vojakov v Kobaridu in vrsto avstro-ogrskih pokopališč, nismo pa sposobni pokopati bratov iz druge svetovne vojne.

- 28. oktobra bomo na Sveti Gori obhajali mašo ob 100-letnici konca bojev na soški fronti in prihodnje leto 100-letnico konca prve svetovne vojne. K tej maši bodo prišli predstavniki nasprotujočih si strani. Zanimivo, da za prvo svetovno vojno skupaj molimo predstavniki različnih strani, za drugo svetovno vojno pa si, zlasti v Sloveniji, tega ne moremo niti predstavljati.
Ob tem žal ostajam brez besed.

Renato Podbersič (1970) je doma iz Vrtojbe pri Gorici, živi v Novi Gorici. Ukvarjanje z zgodovino prve svetovne vojne mu je bilo položeno v zibelko, saj je bila njegova domača vas najbolj uničena na soški fronti, pokojni ded pa je napisal zgodovino kraja Orehovlje. Po šolanju v domačem kraju je obiskoval gimnazijo v Novi Gorici, ter študiral zgodovino v Ljubljani. Doktoriral je s tezo Judje na Goriškem. Več let je bil vodnik po različnih krajih, zlasti po Bližnjem vzhodu in Sveti deželi.Dvanajst let je zaposlen kot zgodovinar v Študijskem centru za narodno spravo, obenem predava novejšo zgodovino na fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Je ploden pisec tako strokovnih kot poljudnih člankov ter poznavalec cerkvene zgodovine. Pozornost je vzbudila njegova knjiga Revolucionarno nasilje na Goriškem in Vipavskem, pripravlja pa tudi podobno knjigo za sever Primorske (Tolmin, Cerkno, Idrija, Bovec, Kobarid), kjer je evidentiral že 338 žrtev.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

mladinska tema meseca

Smo kristjani vraževerni?

gost meseca

Imre Jerebic

priloga

500 let reformacije

Preberite več: November 2017

Kategorija: Kazalo

* 21. oktober 1757, Žabnica pri Škofji Loki, † 31. december 1845, Mirov, Moravsko.

Dobre narodne pesmi so najučinkovitejše sredstvo za požlahtnitev in izobrazbo ljudstva. Slovenske narodne pesmi pa so večinoma sama revna mešanica brezumnosti, kvant, babjeverstva in neubranosti. Zato je treba izdati za preprosti narod zbirko narodnih pesmi. Ta zbirka naj bi vsebovala kritično izbrane in popravljene pesmi, ki že med narodom krožijo, dodati bi jim bilo na novo zložene pesmi, ki naj bi opevale lepoto narave, vsebovale nevsiljive, splošno koristne, praktične moralne nauke ter budile zadovoljstvo in veselje. Tako je v svojem sestavku Ein kleiner Versuch in kreinerischen Volksliedern (Mali poskus v kranjskih narodih pesmih) leta 1823 trdil Martin Kuralt in kot vzorec, kakšne naj bi bile “na novo zložene pesmi”, dodal svojo pesem Jutrenja pesem eniga Krajnskiga Kmeta poleti. Martin Kuralt je v slovenski literarni zgodovini skoraj neznan, predvsem zato, ker je deloval na tujem, pa tudi zato, ker je bil zaradi svojih razsvetljenskih idej kot duhovnik v sporih s cerkveno in državno oblastjo in preganjan.

OD STIŠKEGA SAMOSTANA DO KNJIŽNICE V LVOVU
Pesnik in razsvetljenski preroditelj Martin Kuralt se je rodil 21. oktobra 1757 v Žabnici pri Škofji Loki. Iz njegovih študijskih let je znano samo to, da je poslušal predavanja filozofije, najbrž na Dunaju. Leta 1778 ali morda že malo prej, je vstopil v cistercijanski samostan v Stični, kjer je našel leto dni starejšega Antona Tomaža Linharta, s katerim sta se spoprijateljila. Linhart je kmalu zatem izstopil in se začel dopisovati s Kuraltom. Konec oktobra 1779 je tudi Kuralt zapustil stiški samostan in Linhart je ta njegov korak odobraval. Kuralt je odpotoval v Firence in tam nadaljeval študije. Po vrnitvi na Kranjsko je bil sprejet med bogoslovce ljubljanske škofije. 20. maja 1782 je bil posvečen v duhovnika in škof Karel Janez Herberstein ga je vzel za svojega dvornega kaplana, toda kmalu ga je odpustil iz službe zaradi pridige, v kateri je izvajal načela moralnosti iz človeške narave, ki je po nauku razsvetljencev (Rousseau) v bistvu dobra in ne potrebuje božje milosti. Že leta 1781 je bil sprejet v obnovljeno akademijo operozov in se je za nekaj časa vključil v slovensko prerodno gibanje, ni pa bil član Zoisovega kroga. Po izgubi službe je potoval v Francijo, kjer je že dišalo po revoluciji in tega duha se je navzel tudi Kuralt. Upal je, da dobi vodstvo knjižnice v Ljubljani, kar je podpiral tudi Linhart, a se mu želja ni uresničila. Po prvi delitvi Poljske (1772) je bilo ustanovljeno Kraljestvo Galicija, katerega glavno mesto je bil Lvov (Lemberg). V začetku leta 1785 je dobil mesto kustosa v tamkajšnji univerzitetni knjižnici. Za to ga je priporočalo znanje klasičnih in vseh glavnih evropskih jezikov. Od vsega začetka je bil v sporu z ravnateljem, vendar pa sta izdala dva zvezka knjižničnih katalogov. Leta 1799 je Kuralt prevzel ravnateljstvo knjižnice.

“LJUBIL JE ČEBELE, MIR, ČLOVEŠTVO IN MODROST.”
Poleg poklicnega dela v knjižnici ga je v tem času vse bolj pritegovalo čebelarstvo, sprva kot ljubiteljsko, nato pa strokovno opravilo. Januarja 1805 je poslal cesarju na Dunaj predlog za ustanovitev čebelarske šole v Lvovu. Predavanja naj bi potekala v nemškem, poljskem in francoskem jeziku. Kot gradivo za študij naj bi služil ponatis knjige Antona Janše o čebelah. Za natis Janševe knjige je Kuralt našel mecena v grško katoliškem metropolitu. Čebelarska šola, katere obisk je bil za bogoslovce obvezen, je bila ustanovljena 1806. Pouk je potekal pri čebelnjaku na Kuraltovem vrtu. Kasneje je Kuralt ustanovil še zasebno kmetijsko šolo z internatom. V letu 1807/08 je na tamkajšnjem liceju poučeval čebelarstvo in sadjarstvo. Motiv čebele je večkrat uporabil v svojih pesmih, tudi v enem od dveh slovenskih rokopisnih nagrobnih napisov zase: Brez skrbi za blago in prazno visokost / je ljubil čebele, mir, človeštvo in modrost. Za neki čebelnjak pa je sestavil tale spodbuden napis: Dela je malo, veliko dobička pa bo. / Stop’ bliž’, prijatelj, poglej ino ravnaj tako!
Martin Kuralt je v Lvovu tudi pesnil predvsem v nemškem in latinskem jeziku. Vsebinsko je bila večina njegovih pesmi povezana s tedanjim zgodovinskim dogajanjem na začetku Napoleonove dobe, vendar jih ne prevzema bojno razpoloženje, temveč ideja miru. Natisnil je večje število latinskih in nekaj nemških pesmi v čast raznim veljakom. V Kuraltovi zapuščini je ohranjenih tudi nekaj slovenskih pesmi, prevod iz poljščine, ljubezenski verzi, nekaj epigramov in že omenjena dva napisa za lastni grob.

OVADUHI SO SPREMLJALI VSAK NJEGOV KORAK.
Slavistka Marija Jamar Legatova je leta 1988 v Loških razgledih objavila Povedanje o Francozih pri nas in o nesrečnem abbeju Martinu Kuraltu, v katerem v leposlovni predelavi opisuje preganjanje, ki ga je prestajal Martin Kuralt zaradi svoje svobodoljubnosti in navdušenja nad Francozi. Napisan je v obliki dnevnika Kuraltove nečakinje Karoline Pasler (od 12. februarja 1809 do 15. decembra 1813). Kuralt se je zavedal, da zaradi njegove prijaznosti s Francozi avstrijski ovaduhi spremljajo vsak njegov korak. Od maja 1809 je bil interniran v dveh čeških samostanih, decembra je dobil dovoljenje za vrnitev v Lvov, a ni več dobil službe v knjižnici. Kot znan frankofil je bil leta 1812 zaprt v Gradcu, decembra 1813 se je vrnil na Kranjsko. Najprej je bil pri bratu v Žabnici, a kmalu nato interniran v kapucinskem samostanu v Škofji Loki. Tam mu niso mogli preprečiti obiskov domačinov, zato so ga aprila 1815 spravili v frančiškanski samostan v Novem mestu z ukazom, da morajo predstojniki nanj strogo paziti. Toda samovoljno je zapuščal samostan in decembra 1823 je bil s cesarskim ukazom poslan v samostansko poboljševalnico v Mírov na Moravskem, kjer je bil pod strogim nadzorstvom. Leta 1825 je prosil za dovoljenje, da sme maševati, a je dobil ugodno rešitev šele leta 1835 Zaprosil je tudi za knjige, ki so mu za literarno delo potrebne. Dobil je precej knjig v raznih jezikih, med njimi tudi Vodnikovo Pismenost in Kopitarjevo Slovnico. V internaciji je ostal polnih 22 let, vse do svoje smrti, 31. decembra 1845, v 89. letu svojega nesrečnega življenja. »Njegovi slovenski spisi pričajo, da bi v ugodnejših razmerah in kot sodelavec ljubljanskih preroditeljev lahko zapustil globlje sledove« (Avgust Pirjevec).
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 52-53

Kategorija: Obletnica meseca

Medtem ko čakam na Kliniki za male živali v Ljubljani, opazujem ogromnega bernardinca. Nekaj minut kasneje se mu pridruži bokser, ki se nemirno prestopa za svojim lastnikom. Pod klopjo je tudi siva mačka, ki oba psa pritajeno opazuje iz svojega boksa. Še nikoli nisem imela psa. Moja tokratna sogovornica ga ima. In tudi dve mački!

Izredna prof. dr. Aleksandra Do­manjko Petrič je bila že od malega zaljubljena v živali, zato je bil študij veterine na Veterinarski fakulteti v Ljubljani njena prva in edina izbira. Poleg psa in mačk, ki jo spremljajo od otroštva, se je ukvarjala tudi s konji in kar 15 let tekmovala v preskakovanju ovir. Po končani diplomi je nekaj časa delala kot inšpektorica za varstvo prehrane živalskega izvora, bila nato tudi terenska veterinarka v Laškem, a ker jo je od otroštva bolj zanimalo zdravljenje malih živali, se je spet vrnila v Ljubljano. »Dobila sem štipendijo za mlade raziskovalce in tako naredila magisterij s področja ultrasonografije,« pripoveduje veterinarka, ki je na tem področju orala ledino v Sloveniji. Pojasni mi, da je ultrasonografija diagnostična metoda, s katero pri živalih z ultrazvočnim aparatom pregledajo tkiva v trebušni votlini. »Po končanem magisteriju sem se za tri mesece odpravila v ZDA na znano univerzo Davis v Kaliforniji, kjer sem se seznanila z metodo ehokardiologije. To je metoda za pregled živalskega srca z ultrazvokom.« Potem je v Sloveniji vpisala doktorski študij in kot prva raziskovalka s področja veterine pridobila Fulbrightovo štipendijo. Ta ji je omogočila ponovno vrnitev v ZDA, kjer je na isti univerzi preživela celo leto in pridobila bogate izkušnje. »Domov sem se vrnila, ker se mi je zdelo potrebno, da se s tem tudi v Sloveniji nekdo ukvarja.«
Aleksandra je danes izredna profesorica na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer dela na področju interne medicine psov in mačk, ukvarja se predvsem s kardiologijo. Poleg pedagoškega dela in dela na Kliniki za male živali ima polne roke dela tudi z raziskavami. »Že nekaj let se ukvarjamo z oksidativnim stresom. Iz krvi psov in mačk z dovoljenjem lastnikov analiziramo markerje za oksidativni stres,« mi pojasni. »Zaenkrat je še vse v raziskovalni fazi, a bomo to znanje v prihodnje lahko uporabili za zgodnje ugotavljanje razvoja bolezni, kakršno je na primer srčno popuščanje.«

NE BARVA DLAKE, POMEMBEN JE ZNAČAJ PSA
Vse več ljudi se odloči za nakup psa in svojo sogovornico sem vprašala, na kaj moramo paziti pri izbiri novega družinskega člana. »Čeprav si ljudje ponavadi izbirajo psa po izgledu, je ključen njegov značaj. Izgled na koncu sploh ni najpomembnejši,« poudari Aleksandra, ki ima doma 15-letno labradorko. »Vsaka pasma ima svoj karakter. Lastnik, ki bi rad s psom vsak dan tekel, si ne more kupiti kužka s kratkimi nogami in obratno.« Preden kupimo psa, pa moramo nujno razmisliti tudi, če imamo zanj sploh primerne pogoje: dovolj časa in prostora.

KAKO IZBRATI PRAVEGA MLADIČKA?
Dobro smo premislili o nakupu psa in izbrali pravo pasmo, zdaj pa je končno prišel čas, da obiščemo leglo z mladički. Ali veste, da lahko iz njihovega vedenja sklepamo, kakšen bo značaj odraslega psa? Sogovornica mi pojasni, da rejec, ki dlje časa preživi z mladički, najbolje ve, kakšen je njihov značaj. Priporočljivo pa je tudi, da si leglo večkrat ogledamo. »Bolj živahni in hitri mladiči bodo potrebovali bolj aktivnega lastnika. Za lastnika, ki ni tako aktiven, pa je bolje, da vzame bolj stoičnega in mirnega mladiča.« Veterinarka me opozori na še eno pomembno lastnost: dominantnost. Razloži mi, kako lahko preverimo dominantni značaj pri mladičih. »Če mladiča, ki je dominanten, prevalimo na hrbet in lahno držimo, se bo takoj obrnil. Dominantni mladič bo tudi gospodoval nad ostalimi, hitro bo na primer vzel igračo.« Aleksandra svetuje, da ljudje, ki nimajo izkušenj s psi, raje vzamejo bolj mirnega mladiča. »Dominanten mladič, še posebej če je samec, je teže obvladljiv, zato je bolje, da ga vzame lastnik, ki že ima izkušnje s psi.«

ALI JE MOJ KUŽA ZDRAV?
»Kužek mora biti živahen, ješč in igriv. Če je pes potrt, če leži, je zagotovo nekaj narobe,« mi pove sogovornica in poudari, da moramo v takem primeru psa takoj peljati k veterinarju. »Pomembno je, da ne čakamo tri ali štiri dni, ker je lahko takrat za psa že prepozno. Psi namreč ne pokažejo in ne povejo kot človek, kar pomeni, da je lahko bolezen že v poznejši fazi, ko sploh prepoznamo, da je nekaj narobe.« Pogoste težave so tudi zastrupitve, saj je za psa nekatera človeška hrana lahko smrtna. »Pes ne sme jesti rozin, čokolade, čebule, grozdja in tablet za ljudi (npr. protibolečinskih), enako pa velja tudi za mačke,« me posvari veterinarka, ki je pred nekaj leti o tem napisala tudi knjigo z naslovom Prva pomoč za psa in nekatere nalezljive bolezni pri psih.

- Omenili ste, da ste bili v tujini. Kaj za znanstvenika pomeni, če gre na začetku kariere v tujino?
To je bistvenega pomena, ker si tako razširiš pogled in kriterije. Prav bi bilo, da bi vsak šel v tujino, še posebej če potem delaš na fakulteti. Več kot vidiš sveta, bolje je. Sama sem bila veliko v tujini: od Nairobija do Indije in na veliko klinikah po Evropi. Tako dobiš ideje, kaj lahko izboljšaš doma, kaj se lahko še naredi. Vsakemu polagam na srce, naj gre, dokler še nima družine, ker je potem vedno teže.
-Ponavadi svojega sogovornika vprašam, če ima še kakšne neznanstvene hobije, a se mi zdi, da se pri vas vse skupaj kar prepleta.
Ja, pri meni se vse prepleta (smeh). Moj hobi je družinska fotografija ter seveda moj pes in dve mački, poleg tega se učim igrati kitaro, saj mislim, da moramo razvijati tudi svojo drugo plat možganov.
- Kako vidite končnost-neskončnost v znanosti; se s tem kdaj srečate pri svojem delu? Ali mislite, da bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja?
Zagotovo ne! Dokler bodo ljudje, bodo vprašanja. Človek je takšen, da si ves čas postavlja vprašanja, kar je super, saj se tako razvoj nikoli ne konča. Jaz ne vidim konca. Vedno bodo vprašanja, takšna, ki rabijo odgovor. Bi bilo pa fino, da bi svet šel v smer, kjer bi delovali bolj simbiotično. Človek je le del ekosistema in bi moral v skladu s tem tudi delovati, ne pa da deluje egoistično. Zdaj smo na žalost prišli že tako daleč, da sami sebi škodujemo.

ŠOLANJE REŠEVALNIH PSOV
»Reševalni psi so lahko katere koli pasme. Prednost pa imajo lovske pasme, ker imajo zelo dober nos,« razloži Aleksandra Domanjko Petrič, ki se je od leta 1988 ukvarjala s šolanjem reševalnih psov. Z mladičkom lahko začnemo šolanje že zelo zgodaj, pri 3 mesecih, a je pri tem pomembno, da vse poteka preko igre in je psu pri tem prijetno. »Šolanje najprej poteka na snegu,« mi pojasni lastnica labradorke, s katero sta bili dolga leta v enoti reševalnih psov. »Najprej se lastnik skrije pod snegom tako, da ga pes vidi. Pes potem priteče, začne kopati in ko najde lastnika, ga ta pohvali in mu da nagrado. Posledično pes to zelo rad ponavlja. Sčasoma poskušamo psa navaditi, da poišče tujega človeka. Potem vse skupaj otežimo tako, da pes ne vidi, kam se je skrila določena oseba. Ko mu lastnik reče »Išči!«, začne z vohom iskati to osebo.« Kasneje se preselijo na poligon ali ruševine. Po približno 2 ali 3 letih je pes primeren za reševanje pogrešanih oseb.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 102-103.

Kategorija: Znanost in vera