September gotovo najbolj zaznamuje začetek šole. Med šolske klopi se vrnejo učenci in dijaki, znova začnemo verouk in novo pastoralno leto. V tokratni prilogi vam predstavljamo ljubljansko bogoslovje, hišo, kjer se že tri stoletja vzgajajo bodoči duhovniki in iz katere je v doslej prišlo že lepo število duhovnikov. Predstavljamo jo tudi v upanju, da bodo tudi v prihodnje iz nje izšli številni novi duhovniki. Prav tako na str. 93 objavljamo oglas, ki vabi k vpisu v katehetsko pastoralno šolo, v kateri se izobražujejo novi kateheti in katehistinje.

Pred začetkom septembra naša revija v sodelovanju s Slovensko karitas začenja že z dvanajsto dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zato boste s to številko Ognjišča dobili tudi položnico, s katero lahko nakažete svoj dar. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom na področju zdravstva, šolstva ter oskrbe z vodo in hrano, ki jih Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovenskimi misijonarji predvsem v osrednji Afriki. V zadnjih letih se vse več ljudi v Afriki spopada s sušami in lakoto, kot posledicami podnebnih sprememb in revščine. Slovenske misijonarke v zdravstvenih centrih na revnem podeželju s svojim trudom dnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok in bolnikov in zelo odgovorno in vestno porabijo vaše darove. Kako so jih porabili doslej, si lahko preberete na str. 125. Septembra pa bomo o porabljenih sredstvih natančneje pisali tudi na naši spletni strani.

Poleg te akcije že nekaj let poteka tudi akcija Z delom do dostojnega življenja. Njen namen je, da misijonarji ljudem ne dajejo samo pomoči, ampak ljudem dajejo sredstva, da npr. kupijo kozo, kokoši ali druge živali ali kakšen stroj. Z gojenjem živali ali ukvarjanjem s kakšno obrtjo potem preživljajo sebe in svoje družine. Misijonarji poudarjajo, da se tako veča tudi dostojanstvo ljudi, ker imajo občutek, da so nekaj sami ustvarili in da niso samo prejemniki pomoči.

Letos pri Ognjišču obhajamo skromen jubilej – 20 letnico zbirke Zgodbe za dušo. Zbirka se je zelo priljubila ljudem in je v njej doslej izšlo že 12 knjig. Tej zbirki se je pred leti pridružila še zbirka Zgodbe za dušo – Nova serija, v kateri sta izšli dve knjigi. V slednji izhajajo knjige, v katerih niso samo izvirne zgodbe, ampak so zgodbe v njih tematsko obarvane (Obrisal bo solze z njihovih oči - zgodbe ob žalovanju in Zgodbe za advent in božič). Ob 20-letnici smo priče veselega dogodka: v tiskarno oddajmo že 8. izdajo knjige Zgodbe za dušo, po kateri je zbirka dobila ime. V pripravi je tudi ponatis knjige Zgodbe in prilike, ki je nekako predhodnica te uspešne zbirke.

Obvestili smo vas že, da je šla v tisk že 5. izdaja (v samostojni Sloveniji) knjige Kratko Sveto pismo s slikami. Knjiga je že na voljo. Tokrat vas lahko obvestimo, da oddajamo v tiskarno Prvoobhajilno Sveto pismo. Ker ga tiskamo s tujimi partnerji, bo na voljo za prihodnjo ‘sezono’ prvih obhajil. Obe knjigi sta s Krstnim Svetim pismom lepo darilo ob prejemu zakramentov.

Nekaterim se je že priljubil nov podlistek Le eno je potrebno, ki govori o slovenskem misijonarju med Indijanci Frideriku Baragi. Ta podlistek in še več drugih, ki so izhajali v Ognjišču, je napisal v Sloveniji manj znani pisatelj Karel Mauser. Pred leti smo o njem izdali knjigo. Literarni zgodovinar in poznavalec zdomske književnosti France Pibernik v njej zanimivo opisuje razgibano pisateljevo življenje. Priporočamo v branje!

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

Zakaj risu v Sloveniji grozi izumrtje? Kaj narediti, ko se srečamo iz oči v oči z medvedom? Kako lahko učinkovito zaščitimo drobnico pred volkovi? O teh in podobnih vprašanjih sva se pogovarjala z biologom doc. dr. Miho Kroflom, ki že dolga leta preučuje ekologijo ne le slovenskih velikih zveri, ampak tudi afriških in azijskih.

Doc. dr. Miha Krofel je zaposlen na Oddelku za gozdarstvo Biotehniške fakultete, že med študijem biologije pa je kot prostovoljec sodeloval pri projektih na velikih zvereh. Zdaj je ta ljubezen postala tudi njegov poklic. Miha preučuje ekologijo risov, volkov, medvedov, divjih mačk in šakalov v Sloveniji, hkrati pa je aktiven tudi v tujini.

- Omenili ste, da preučujete velike zveri tudi v tujini. Mi lahko poveste malo več o tem?
V tujini sem največ delal na velikih mačkah v Afriki, na leopardu in gepardu. V študentskih letih sem se kot prostovoljec prijavil na nemški inštitut in sodeloval pri raziskavi o gepardih v Namibiji, potem pa smo ohranili stike in zdaj prijavljamo skupne projekte. Letos sem začel sodelovati še pri projektu na snežnem leopardu v Mongoliji.
- Ali so tudi vaši hobiji povezani z biologijo?
Moja hobija sta fotografija in potovanja, predvsem na območja, kjer je še ohranjena narava, na primer naravni parki. Obiskal sem Afriko, Azijo, Severno in Južno Ameriko ter Grenlandijo. Zelo mi je všeč treking: da se z nahrbtnikom za nekaj tednov odpraviš v naravo. Raznolikost našega planeta je neverjetna in z veseljem spoznavam nove vrste živali po celem svetu.
- Bomo kdaj vedeli vse o ekologiji velikih zveri?
Vsega ne bomo nikoli vedeli. Vsak odgovor, ki ga dobiš, takoj sproži vsaj deset novih vprašanj. Biološki sistemi so tako kompleksni, da ljudje raziskujemo zgolj površje ledene gore, globine pa pogosto ostajajo neodkrite.

RISU V SLOVENIJI GROZI IZUMRTJE
Ker se je Miha tako pri diplomskem delu kot doktoratu osredotočil na risa, sva se najprej začela pogovarjati o tem. Ali ste vedeli, da risi v Sloveniji živijo predvsem na območju Javornikov in Snežnika? Nekaj posameznikov se sicer nahaja tudi v Alpah in na Kočevskem, a je tam stanje že zelo kritično. Glavni problem je parjenje v sorodstvu. »V Sloveniji je bil ris iztrebljen okoli leta 1908 in šele v 70. letih so ga lovci ponovno naselili. Problem je, da so izpustili le 6 risov in že med njimi so bile tesne sorodstvene vezi. Danes celotna populacija risov na našem območju, tj. od Italije do Bosne, izvira iz teh 6 risov. Ker so se več generacij parili le med seboj, se je stanje iz leta v leto slabšalo in danes so si na genetskem nivoju naši risi bolj podobni, kot če bi bili vsi bratje in sestre.« Tako močno parjenje v sorodstvu ima lahko resne zdravstvene posledice, kar se kaže kot odpoved srca, levkemija, propad imunskega sistema ali deformacije skeleta. Zaradi tega upade razmnoževanje, hkrati pa se močno veča smrtnost risov.

KAKO LAHKO REŠIMO RISA?
Če ne bomo naredili ničesar, bo ris pri nas izumrl. A kaj sploh lahko naredimo? Miha predlaga dve rešitvi: »Dolgoročni projekt bi bil, da omogočimo naši populaciji združitev z eno izmed sosednjih populacij, npr. balkansko, švicarsko ali karpatsko. To lahko naredimo tako, da izboljšamo habitate med njimi, kar pa bo zelo težko. Kratkoročna rešitev pa bi bila, da pripeljemo nesorodne živali iz drugih populacij in jih spustimo na našem območju.« Medtem ko Miha razlaga, se mi že pojavi novo vprašanje. Sprašujem se, ali so risi teritorialni in kako bi sploh sprejeli nove prišleke, s katerimi bi kar naenkrat morali tekmovati za hrano in prostor. »Drži, risi so teritorialni,« mi pritrdi raziskovalec velikih zveri, toda brž nadaljuje: »A ne proti vsem risom. Ris brani svoje ozemlje samo pred risi istega spola. V vsakem teritoriju sta en samec in ena samica, v Sloveniji pa je zaradi izumiranja veliko teritorijev praznih ali poseljenih le z risom enega spola.« Že mi je jasno: samec in samica drug drugega ne bosta napadla. Torej bodo k osamljenemu samcu naselili samico in obratno ter tako zmanjšali parjenje v sorodstvu. Kako pa naj bi ugotovili, v katerem teritoriju je samec ali samica, vprašam Miho. »Z genetskimi analizami,« mi pove in razloži, da izolirajo DNK iz risovih iztrebkov ali urina, ki je prisoten na snegu, in tako določijo njegov spol.

TELEMETRIJA OMOGOČA SPREMLJANJE ŽIVALI
»Pomembna metoda za preučevanje velikih zveri je tudi telemetrija. Rise opremimo s posebnimi ovratnicami z GPS sistemom, ki nam nato preko sms sporočil posredujejo GPS koordinate, kje se ris nahaja. Tako lahko v živo spremljamo risovo premikanje.« Ali ste vedeli: če se ris nekaj dni ne premika, to pomeni, da je ulovil plen. »V Sloveniji je za risa glavni plen srnjad. Ker je srna po velikosti zelo podobna risu, je ne more naenkrat pojesti. Zaradi tega se hrani v povprečju štiri dni in se takrat zadržuje v okolici plena.« Poleg hranjenja lahko raziskovalci s pomočjo GPS podatkov ugotovijo tudi, kako velik je risov teritorij.

VOLKOVI V SLOVENIJI
Volkovi v preteklosti niso bile priljubljene zveri, saj so v ljudeh vzbujali strah, čeprav v resnici ljudem niso nevarni. Zaradi škode na drobnici pa se je strahu pridružilo tudi sovraštvo. Streljanje volkov v Sloveniji ni bila modra rešitev, saj so mladi in neizkušeni volkovi, ki so nato zasedli prazen teritorij, še raje posegali po nezaščiteni drobnici. Miha Krofel mi je pojasnil nekaj rešitev, s katerimi so v okviru projekta SloWolf v štirih letih pripomogli k zmanjšanju škode kar za 74 %. »Prva rešitev so dobre varovalne ograje, ki so pod visoko napetostjo, kamor se preko noči zapre drobnica. Druga rešitev je uporaba pastirskih psov. V Sloveniji imamo avtohtono pasmo, ki je bila vzgojena za varovanje živali. To je kraški ovčar.«

MEDVEDJI NAPAD: KAKO SE MU LAHKO IZOGNEMO?
Miha Krofel se je že več kot 200-krat srečal z medvedom, zato mi je zaupal nekaj uporabnih nasvetov, kaj naj storimo, če v gozdu nepričakovano naletimo nanj. Najpomembnejši nasvet: ne teci! »Medved se premika zelo hitro, tudi 50 km/h in nas brez problema ujame, če bi želel. Zato je pomembno, da poznamo njegovo naravo. Medvedi so načeloma zelo plašni in se raje hitro umaknejo, tako da se ljudje zavemo njegove prisotnosti v samo okoli 10 %. Ko smo na območju medveda, je dobro, da kdaj zakašljamo, kaj rečemo ali udarimo z nogo ob tla. Medved ima zelo izrazit sluh in voh, zato mu z nekoliko glasnejšim vedenjem omogočimo priložnost za miren umik.« Miha mi pojasni, da medved nikoli ne napade človeka, ker bi ga imel za hrano, ampak ker se ustraši. »Če medveda presenetimo od zelo blizu, je pomembno, da mu ne dajemo občutka ogroženosti. To pomeni, da ne smemo kričati, vanj metati kamenja ali delati kakršnih koli sunkovitih gibov, kar vključuje tudi tek. Pomembno je, da ostanemo mirni.« Ali ste vedeli, da je večina medvedjih napadov lažnih? »Pri večini napadov ne pride do fizičnega stika. Medved se zapodi proti nam, a se nato ustavi, saj nas tako želi le prestrašiti, ker se počuti ogroženega.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 08, str. 102

priloga

Bogoslovno semenišče - 300 let

gost meseca

dr. Andrej Fink

mladinska tema meseca

Možgani

Preberite več: September 2017

Poleti se naša družina skupaj s prijatelji odpravlja na morje. Ob tem nas nagovarjajo, naj gremo v nudistični kamp, kjer bomo živeli »v svobodi in v skladu z naravo«. Ker s tem nimava nobene izkušnje ter ob tem tudi osebne pomisleke, razmišljava, da bi šli letos sami na morje. Prav tako ne veva, kako bi se na nudistični plaži počutili najini otroci. Zato naju zanima, kakšno je stališče Cerkve do nudizma in podobnih aktivnosti?

Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Kristjani smo do tovrstnih aktivnosti v večini primerov zadržani, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, da bi bil nudizem v nasprotju s krščanstvom. Izhodišče za razumevanje nudizma je pripoved o Adamu in Evi, ki sta bila pred t.i. izvirnim grehom gola. Svoje golote sta se zavedla v trenutku, ko sta začudila sramežljivost in strah pred razkritjem svoje intimnih delov telesa. Zato sta se po izhodu iz raja tudi oblekla. Na splošno velja, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato je telo samo na sebi vedno dobro in vredno skrbi ter spoštovanja. Obenem pa je res, da telo nima samo telesnega pomena, temveč vključuje tudi spolno, simbolno in duhovno razsežnost. Človek na vseh teh nivojih s svojim telesom komunicira z okolico. Zato je poklican, da je pri tem odgovoren in da skuša razumeti različne razsežnosti svoje odločitve za nudizem.
Eden od številnih pomislekov, s katerimi se katoličani soočamo pri nudizmu, je spolnost in človekovo dojemanje poželenja. Spolno poželenje se kaže kot »sposobnost«, da človek popredmeti svojega bližnjega ter ga naredi za objekt svojih (spolnih) interesov. Takšen popredmeten odnos do sočloveka, je s stališča krščanskega življenja vedno nesprejemljiv. Prav tako pa lahko pogled na golo človeško telo ogrozi njegovo oz. njeno sposobnost samoobvladovanja na spolnem področju. Odločitev za obisk nudistične plaže je zato vedno dvorezno dejanje. Na eni strani je to lahko smiselno (npr. zaradi zdravstvenih razlogov), na drugi strani pa odpira pomisleke, kako dojemam goloto bližnjega, kako vpliva na moje samospoštovanje in čisto življenje. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je vsak človek odgovoren za čisto življenje svojega bližnjega in da s svojimi dejanji (goloto) nimamo pravice prebujati poželenja v drugih. Poseben problem nastopi v primeru, ko gre za otroke. Pravica otrok do zasebnosti in običajno neugodnim občutkom do razkazovanja v dobi odraščanja, je potrebno vedno spoštovati. Še zlasti, ker so lahko otroci na nudističnih plažah objekt številnih pogledov, komentarjev pa tudi nadlegovanja. O tem znajo povedati še zlasti tisti ljudje, ki so jih starši pogostokrat celo silili, da so morali na plažah odložiti svojo obleko in so doživeli prave notranje stiske.
Sramežljivost v najbolj plemenitem pomenu besede je oblika kreposti, ki človeka in bližnje varuje pred poželenjem. Zato je vsak poklican, da svojo zasebno in intimno življenje varuje, prav tako pa spoštuje pravico bližnjega do takšnega življenja. Zato je lahko odločitev za nudizem, kolikor se človek izogiba omenjenim dilemam, za nekatere ljudi sprejemljiva. Prav tako pa mora tovrstne določitve vedno spremljati spoštovanje pravice vsakega človeka – še zlasti otroka, da ga nobeden – tudi starši – ne silijo v telesno razgaljenje. Samo spoštovanje človekove svobode, ki se izraža preko spoštovanja telesa, je temelj duhovne svobode, h kateri smo poklicani vsi kristjani.
dr. Tadej Strehovec, Kaj je res, Ognjišče (8) 2010, str. 25

Poletni počitniški meseci nas vabijo na dopust, potovanja in oglede najrazličnejših znamenitosti. Tudi mi vas v avgustovski prilogi vabimo na Bled, ki ga opisujemo zlasti s zgodovinskega vidika. Ta slovenski biser je mednarodna revija National Geographic postavila na naslovnico svojega kataloga.

Počitniško dopustniški dnevi so tudi priložnost, da v roke vzamemo knjigo, česar si med delovnimi meseci, ki so polni raznih obveznosti, ne moremo privoščiti. Tako si na str. 112. lahko ogledate obogateno ponudbo počitniškega branja. Knjige ponujamo po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi dobrih in zanimivih knjig. Naj samo spomnim, da so v akciji tudi svetopisemski filmi na DVD (str. 107).

V branje vam v tokratnem Ognjišču ponujamo nov podlistek z naslovom Le eno je potrebno izpod peresa znanega in priljubljenega pisatelja Karla Mauserja (1918–1977). Govori o svetniškem misijonarju med ameriškimi Indijanci Frideriku Baragi. V Ognjišču smo objavili že nekaj podlistkov tega pisatelja. Med drugim nazadnje Razdrto gnezdo, ob koncu osemdesetih let pa smo kot prvi v Sloveniji za podlistek objavili njegov roman Kaplan Klemen. Z objavljanjem tega podlistka obeležujemo tudi dve obletnici: 40-letnico smrti Karla Mauserja (umrl je prav med pisanjem knjige o Baragi) in 150-letnico smrti Friderika Ireneja Barage (1868), saj se bo podlistek nadaljeval tudi v prihodnjem letniku Ognjišča.

Že nekajkrat se je zgodilo, da smo članke, ki so izhajali v reviji Ognjišče, objavili v posebni knjigi, da so laže dostopni bralcem. V tiskarno odhaja knjiga p. Andraža Arka V šoli usmiljenja. Gre za knjigo v obliki dialoga, pogovora z urednikom mladinske priloge Mateja Erjavca s p. Arkom. Frančiškanski pater veliko spoveduje in se srečuje s človeško potrebo po odpuščanju krivde in po hrepenenju po usmiljenem in ljubečem Bogu

Iz tiskarne prihaja Velika svetopisemska pobarvanka. V njej so zgodbe Svetega pisma ob njih pa barvne ilustracije in črnobele risbe. Te bodo lahko otroci pa tudi odrasli ali z njihovo pomočjo pobarvali. Lahko po svojem okusu ali po natisnjeni predlogi. Z barvanjem bodo še bolj osvojili sporočilo svetopisemskih zgodb.

Veseli smo, da smo oddali v tisk tudi komplet treh knjig Darilo ob krstu. Na neki način je knjiga podobna kompletu Krstno darilo, ki ste ga bralci izredno lepo sprejeli. Gre za tri knjige (Svetopisemske zgodbe, Krstni album in Prve molitve), ki bodo otrokom in staršem spomin na krst pa tudi dragocen in prijeten sopotnik v prvih letih odraščanja in vzgoje v veri. Nov komplet ima popolnoma drugačno grafično zasnovo, ilustracije in spremenjena besedila.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 08, str. 5

Večina se verjetno strinja z mislijo mladih, da so počitnice namenjene odklopu od šolskih in študijskih obveznosti ter vsesplošnemu oddihu. Tudi sam se podpišem pod to izjavo, ker je vsakomur potreben počitek. Ob tem pa obstaja nevarnost, da si v času tega odmora ne uspemo nabrati novih moči za naprej. Na misel mi pride prispodoba, ko gremo v hribe in imamo nekje med potjo malico, z namenom, da v telo vnesemo porabljene kalorije, ki bodo pomagale koraku naprej. Seveda se tudi oddahnemo od naprezanja, ki je za nami.

priloga

Bled privablja svet

gost meseca

s. Snežna Vrečko

moj pogled

Anže Kopitar

Preberite več: Avgust 2017

V roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo ... Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

- Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske ...
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev ... Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« V Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102