Za Veroniko je bilo vse poletje eno samo pričakovanje in želja, da vendarle nastopi jesen. Zame, njeno mamo, pa je bilo drugače. Skrbelo me je.
V zadnjih razredih osnovne šole je bila prisotna samo ena želja: kje nadaljevati šolanje. Škofijska klasična gimnazija in bivanje v Jegličevem dijaškem domu!!!
Brez dodatnih variant in vedno nespremenjena.
Dnevi odprtih vrat in informativni dnevi, ki sva jih obiskovali že dve leti prej, odločitve niso spremenili. Tudi na prijavnici za srednjo šolo je bila napisana samo ena želja. Res me je skrbelo. Če ji ne uspe, se ji bo podrl svet. Kaj če, kaj če?
Vse je podredila svojemu cilju. V šoli so bile vse zaključene ocene odlične. Glasbena šola in skavti so prinesli še dodatne točke.
In res: Veroniki je uspelo.
Ko je prišlo po pošti potrdilo o vpisu in s tem dokaz, da je resnično dijakinja ŠKG, je bila njena sreča neizmerna.
In seveda veselje v vsej družini.
Jaz pa sem se kot mama morala končno sprijazniti, da bo prva ptička odletela iz gnezda in se bo vanj vračala samo ob vikendih. Bližje ko je bil september, bolj me je tiščalo v prsih.
Kupili sva kovček in posteljnino s pikapolonicami “za srečno in mirno spanje”. Zvezki so bili že zdavnaj v ovitkih, plišasti medo opran, Marijin kipec je bil varno zavit v brisačo, skavtska rutka je čakala na mizi.
Vse je bilo pripravljeno.
Kako natančno je potekal tisti dan, se ne spominjam več dobro. V spominu pa mi je ostal križec na njenem čelu ob odhodu od doma, njeno neizmerno veselje, skupna maša in moja vožnja zvečer domov. Čeprav sem VEDELA, da jo puščam v dobrih rokah, so med vožnjo solze tekle kar same. Noč je bila popolnoma jasna in svetila je polna luna. Vožnja proti domu je bila ena sama bolečina, molitev in solze. Moj angel varuh je imel res veliko dela, da me je takrat varno pripeljal domov.
Mlajši sestri sta jo zelo pogrešali, vendar je ritem ponovnih obveznosti omilil praznino. Včasih so vikendi kar spolzelo mimo nas, sedaj pa so že postali bolj izpolnjeni in praznični. Kako veliko smo si imeli povedati, obiskati sorodnike, iti k maši s starimi prijatelji ...
Od tega je minilo že nekaj let. Odhod v dijaški dom je bil zame vsako leto malo lažji, saj sta kmalu sledili tudi sestri; ena za drugo.
Ko se z Veroniko danes pogovarjava o tem, se obema na obrazu riše nasmeh. Sama sem neskončno hvaležna vsem profesorjem in vzgojiteljem, ki so bili ta štiri leta ob njej. Dali so ji varnost, spodbudo in dom.
Veronika pa vedno reče, da je bil to najlepši del njenega življenja.
Mame in očetje, zaupajte otrokom, učiteljem, vzgojiteljem, predvsem pa Bogu.
Vse bo dobro.
Dora. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 10, str. 125.

alpinist Franček Knez
»Lepota gora je neizmerna in večna.«

Zadnje čase smo na športnih straneh razmeroma veliko pisali o alpinizmu. Tokrat sem obiskal enega naših največjih alpinistov, zaslužnega športnika Jugoslavije, Bloudkovega nagrajenca (1985) ..., Frančka Kneza. Kar nekam nebogljeno sem se počutil pred človekom, ki mu je plezanje in premagovanje težkih mest največja slast, ki živi v samoti in tihoti, z naravo in v pristnem doživljanju lepote. Ko sva začela pogovor o zadnjih uspehih in o njegovi plezalni poti, sem videl, da je res težko razumeti nekaj, česar sam nisem nikoli doživel. Alpinizem razkriva svoje skrivnosti samo tistim, ki se mu posvetijo z vsem srcem - in Franček je eden od teh.

- Franček, pogled na tvojo alpinistično pot (odprave) priča, da ti je zadnje čase nekako najbolj pri srcu Patagonija in nene gore. Lansko leto si bil že tretjič v tem koncu sveta. Kaj te tako vleče v te gore, v to deželo ...?

Patagonija je razsežna pokrajina na jugu Argentine (južno od reke Colorado). Do tja segajo zadnji izrastki Andov, ki se vlečejo vzdolž pacifiške obale Južne Amerike in se končujejo na jugu v ’ gričevju Ognjene zemlje. V patagonskem delu Andov so izjemno veličastne granitne igle, ki so visoke do 1500 metrov. Tu se srečujejo podnebni vplivi z obeh oceanov, zato je za te hribe značilno izredno vetrovno vreme, obnje zadenejo izredno močni vetrovi, ki na svoji poti ne najdejo nobene ovire, s sabo nosijo oblake, ki zadenejo v igle. Snežne nevihte so zato v teh gorah, vsakdanji pojav. Velika težava je predvsem v tem, daje silno težko vreme napovedati, zdaj je zelo lepo, jasno, naenkrat pa prično pihati tako močni vetrovi (do 200 km/h), da človek še na nogah ne more stati. Vetrovi ustvarjajo v teh stenah ledeno okrasje, največji okras pa je sam vrh - ledena goba, ki je visoka do 50 metrov. To je res edinstvene stvaritev na svetu, ki si jo hodijo ogledovat turisti in ljubitelji planin iz vsega sveta. Še več pa je alpinistov, ki se hočejo na te vrhove tudi povzpeti. Srečujejo se z izredno velikimi težavami, kajti te granitne stene niso le gladke, ampak polne ledu, ki je ob že omenjenem vetru ena glavnih ovir za plezanje v teh stenah.

- Zaradi omenjenih težav je verjetno v teh gorah uspešnih le malo odprav. Kaj pravi zgodovina?

Lansko leto smo bili na Torre Eggerju (odprava Karo, Jeglič, Knez). Pred nami je bilo na tem vrhu le pet ljudi, ki so prišli gor po obeh grebenih, se pravi po najlažji možni poti. Med obema grebenoma pa je ostala mogočna stena, ki smo si jo mi izbrali za cilj, ker je bila takrat eden hajvečjih nerešenih problemov. Opazovali smo jo že pri vzponu na najlepšo goro Cerro Torre. Od tam sem tudi zarisal idealno smer za osvojitev vrha Torre Eggeija. Rodila se mi je želja, da pridemo spet v Patagonijo in poskusimo. ?elje in upanje - to je tisto, kar vleče človeka naprej. Z vsemi silami smo se vrgli na délo - zbiranje sredstev, predvsem pa smo seveda pridno trenirali.

- Na vseh treh patagonskih odpravah ste bili v glavnem vedno isti plezalci. Kako ste se našli in v čem je skrivnost, da se tako dobro ujemate?

Našli smo se po naključju. Silva Kara sem spoznal v Rimskih Toplicah, v zdravilišču, kjer je bil na okrevanju, potem ko si je na služenju vojaškega roka zlomil nogo. Z Janezom Jegličem pa sem se srečal pri plezanju v Paklenici in drugih stenah. Potem smo se še večkrat srečevali in postali nerazdružni plezalci iste naveze v raznih stenah. V čem je skrivnost? Vloga posameznika je v taki odpravi silno velika. Ko smo pred letom plezali na Cerro Torre, nas je bilo šest, zdaj smo bili samo trije, zato je bilo breme še enkrat težje. Pri takem delu ne sme nihče odpovedati. Ker se pa zelo dobro poznamo, lahko drug drugemu tudi popolnoma zaupamo.

- S kakšnimi težavami ste se srečevali pri vzponu?

Omenil sem že viharje in poledenelo steno. V Argentini nas je pričakalo slabo vreme (v prvi polovici meseca oktobra). Potem se je vreme zboljšalo, vendar samo za kratek čas, za napredovanje je bilo treba izkoristiti dan, dva, včasih le popoldan ali dopoldan. Večkrat je bilo treba plezati v izredno slabem vremenu, v vetru in sneženju. Težko je opisati, kako naporno je to plezanje. Če vemo, da je že v normalnih okoliščinah plezanje tam zelo zahtevno.

- Doslej sva govorila o tvojem zadnjem uspehu. Kako gledaš nanj, kako ga ocenjuješ in kam hi ga uvrstil po pomembnosti v svoji bogati alpinistični poti?

Ko gledam nazaj na prestane težave, ki smo jih premagali in stali na treh vrhovih v Patagoniji, bi dal prednost predvsem zadnjim dvem ‘ekspedicijam’ na Cerro Torre in Torre Egger. Moja alpinistična pot je res dolga. Ko sem pred štirinajstimi leti (1973) začenjal, sem si mislil, da bo to morda trajalo nekaj let. Ko zdaj gledam nazaj in vidim del življenja, ki je povezan s plezanjem, se mi zdi, da je minilo tako hitro, da je to silno kratka pot. Le po tem vem, da je minilo veliko časa, ko v stenah ne srečam več nobenega tistih, s katerimi sem pred leti začenjal.

- Alpinizem je danes obsežno področje, razdeljeno na več vej. Kako gledaš ti na to zdajšnjo usmeritev v posamezne panoge?

Alpinizem je res široko področje; ena veja je prosto plezanje, druga je plezanje v zasneženi in zaledeneli skali, med obema je tehnično plezanje, potem je plezanje v ledu in plezanje na visoke gore. Nekateri plezalci so prišli v tej usmeritvi na posamezno panogo tako daleč, da eni plezajo samo plošče, drugi samo razpoke, eni samo smeri dolge do sto metrov, drugi velike stene, nekateri pa se odpravljajo samo na visoke vrhove. To je stvar okusa. Sam imam prav vse rad, vse se mi zdi enako privlačno, saj lahko eno smer plezaš tudi dvakrat, vendar ti ne bo nikoli to uspelo prav enako. Če se plezalec osredotoči na eno samo področje, lahko na tem doseže neko trenutno popolnost.

- Rekel si, da imaš rad prav vse, pa vendar te nekaj bolj navdušuje?

Mislim, da je največje mojstrstvo, ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake - zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec.

- Ali je morda ta tvoja odločitev za to »navečje mojstrstvo« kaj v zvezi s tvojo naravo, značem, si morda najraje sam?

Človek res najlažje reši probleme, če je sam. V odpravah prihaja velikokrat do nasprotujočih si mnenj, v skrajno težkih razmerah je tudi psihični pritisk večji in to lahko včasih pusti katastrofalne sledove. Če si sam, si rešen vsega tega. Večkrat pa je tudi tako, da se za samostojno plezanje odločim, ko nimam soplezalca ali si želim samote.

- Franček, znan si tudi kot plezalec rekorder. Preplezal si veliko prvenstvenih smeri v Matterhornu, na Eigerju, Grandes Jorasses, rešil »zadnje probleme Alp«, bil si brez kisika na 8250,metrih, najhitreje si preplezal 800-metrski Bonattijev steber v Mont Blancu ...

Izrednih dosežkov je res veliko. Lahko bi rekel, da sem preplezal več kot 1700 raznih smeri, od tega je več kot 500 novih, kar je gotovo svetovni rekord. Bilo je veliko izrednih dejanj, hitrih vzponov, nekateri so bili že preseženi, drugi še ne, vendar ne bi rad našteval, kajti potem bi ostala kar pri tem, zdi se mi, da to ni tisto, kar je tu bistveno.

- Kaj je torej tisto, kar te vleče v nove preizkušnje, rekorde?

Človeka v življenju zanimajo mnoge stvari, življenje je pestro, vključuje širok spekter znanj in zanimanj, človekovo psiho, čustveno doživljanje, fizično delo, človek se srečuje z naravo, živalstvom ... Vse to, prav vse, človek najbolj uresniči prav v plezanju, ki ni le golo preprijemanje po steni, ampak skupek življenjskih trenutkov. Pri plezanju se določeni občutki izpostavijo. Določene trenutke človek dojema drugače kot med hojo. Glej, če se človek znajde v čisto pokončni steni, ima več možnosti: nekoga to zbega, drugemu daje misliti, tretji pa išče izhod iz tega položaja. Nikakor pa plezanje ni beg pred samim seboj. Pri plezanju so namreč vsi gibi točno določeni. Nikdar ne plezajo samo plezalčeve roke, noge. Najprej plezajo oči, potem možgani in šele nato roke in noge. Večkrat nastopi trenutek popolne koncentracije, ko se izgubiš v svetu svojega gibanja, pozabiš na čas, na potrebe organizma, na vse. Plezalec stremi za popolnostjo, kot vsak drug človek, le pot do nje je drugačna. Človek, ki ima rad gore, gre po tej poti. Vsi pa vemo, da popolnosti v življenju ne bomo nikoli dosegli, da je vse to le senca neke višje popolnosti. Res pa je tudi, da se mora človek najprej dobro naučiti hoditi, šele potem bo znal plezati.

- Alpinizmu se v sredstvih javnega obveščanja posveča malo prostora. Tudi o vseh tvojih uspehih in vsem tem, kar si naredil, se je malo pisalo. Zakaj je alpinizem tako na rob potisnjen šport?

Morda bi bilo najbolje, če bi odgovorili z ugotovitvijo, da je v alpinizmu ena največjih vrlin prav skromnost. Mimogrede: prepričan sem da je to tudi največja človeška vrlina. Vendar pa je tudi res, da je treba o uspehih spregovoriti, pisati, posredovati podatke. Velikokrat smo sami alpinisti krivi, ker nam je osebno doživetje v ospredju. Sam pri sebi si rečeš: Kaj bi delal iz muhe slona, saj je tako težko povedati tisto, kar je v resnici bilo! Tako pride človek domov, se vsega spominja, ostane lep spomin, izpolnjen sen, že naslednji trenutek pa strmi za drugim ciljem in je že ves v ognju zanj. Navadno se uspešnost alpinista ocenjuje po minulem delu, tisto, kar si naredil, je merilo tvoje uspešnosti. Ni še prišel čas, ko bi dovolj ocenili moje delo, kajti ogromno smeri je še v različnih stenah pri nas in v tujini, ki jih Še ni nihče ponavljal za mano. Tako torej še ni nikjer podana neka celota mojega dela.

- V vseh športnih zvrsteh prirejajo tekmovanja, prvenstva. Rekel si, da je v alpinizmu merilo uspeha minulo delo. Se morda prirejajo kakšna tekmovanja, prvenstva?

Za alpinizem je nerodno to, da je stena (tekmovalna arena) potisnjena daleč stran od gledalcev, nemogoče jo je postaviti pred večjo maso ljudi. Na Zahodu so skušali to rešiti s pomočjo televizije, vendar je to daleč od tistega plezanja »v živo«. Na Vzhodu (SZ) so si domislili drugo pot. Začeli so prirejati tekmovanja na krajših stenah, pod katerimi se zbirajo gledalci. Z Željkom Perkom iz Tržiča sem se udeležil enega takih prvenstev leta 1979 na Krimu. Še nikoli prej nisem videl takega tekmovanja, drugi so trenirali že prej, midva pa sva se komaj spoznala s pravili in že sva bila na vrsti. Dosegla sva četrto mesto in za seboj pustila mnoga znana imena.

- Alpinizem združuje v sebi različne športne zvrsti. Atletika je kraljica športov, najtežja atletska disciplina je deseteroboj, alpinist pa mora vsem tem spretnostim pridružiti še marsikaj, večje napore in psihično obremenitev.

Alpinizem vsebuje vse tiste zvrsti, ki jih pozna šport, le psihična obremenitev je pri plezanju veliko večja. Povsod drugje lahko odnehaš, ko ne moreš več. V alpinizmu pa si pogosto postavljen pred dejstvo, ki ti ga stena nudi, poti nazaj ni, treba je vztrajati do konca. Če sem popolnoma iskren, moram priznati, da mi ni veliko do tega priznanja. Plezam zaradi sebe in ciljev, ki sem si jih zastavil. Najlepše mi je bilo v Argentini, kjer smo se srečali s Slovenci, ki so nam tudi pomagali z denarjem, predvsem pa z razumevanjem in toplino, ki jo alpinisti doma nismo vajeni. Tako je to: ko se človek odloči za alpinizem, mora računati, da se bo srečeval z nerazumevanjem, da bo ostal v ozadju, osamljen.

- Zadnje čase dajejo prednost manjšim odpravam v okviru planinskih društev. Denar je treba nekje dobiti. Kako si pomagate?

Za državne odprave so sredstva zbrana, za manjše pa se je treba pošteno potruditi za dovolj veliko vsoto denarja. Vedno se držim načela, da ne bo nikoli problem, kako priti do denarja, dokler imam zdrave roke. Alpinisti si največkrat služimo za odprave potrebni denar z višinskim delom (barvanjem dimnikov, pisanjem reklamnih napisov, čiščenjem ...), ki je zelo dobro plačano. Na pomoč nam priskočijo tudi številne delovne organizacije.

- Kakšni so tvoji načrti?

Spomladi se odpravljamo v Himalajo, kjer pripravljamo vzpon na enega od šesttisočakov, 1500 metrov visoko »cigaro«, na kateri so bili doslej samo trije ljudje, ki pa so tu umrli. Če bo dovolj časa, bomo odšli še na en osemtisočak, kajti v prejšnjih himalajskih odpravah sem imel zaradi tragičnih dogodkov vedno smolo - nikoli nisem stal na vrhu osemtisočaka.

S Frančkom sva se pogovarjala dolgo v noč. Pripovedoval je svoje himalajske dogodivščine, kako je kmalu po materini smrti splezal samostojno smer na enem šesttisočaku in jo imenoval po materi. Neuspehi, ki jih tudi doživlja, ga spodbujajo k novim vztrajnim poskusom in uspehom, po sledeh vzornikov, ki jih nima veliko (Walter Bonatti, Herman Buhi), saj mu je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«. Srečno, Franček!

ČUK, Marko. Franček Knez: "Lepota gora je neizmerna in večna." (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.

»Leto 1917 je zelo po­memb­no v slovenski narodni zgodovini,« pravi tokratni gost meseca. Spominjamo se nekaterih obletnic, pomembnih za narodovo zgodovino. To se odraža tudi v oktobrskem Ognjišču. Leta 1917 je umrl Janez Evangelist Krek, duhovnik in velik narodni voditelj. Posvečamo mu prilogo. Istega leta so konec oktobra prenehali boji na soški fronti. O tem dogajanju in o prvi svetovni vojni ter o našem sedanjem slovenskem trenutku smo se pogovarjali z zgodovinarjem dr. Renatom Podbersičem.

Vsako leto septembra je v Stični vseslovensko romanje mladih. Običajno prav na tisti dan oddajamo v tisk Ognjišče. Letos pa ne. Mimogrede: Ognjišče izide zadnjo nedeljo v mesecu za prihodnji mesec, razen ko nedelja pade na prvi dan naslednjega meseca. Tak primer je ta mesec. Zato smo temu srečanju, na katerem je bila navzoča tudi ekipa revije Ognjišče, lahko posvetili več pozornosti v mladinski prilogi.

V rubriki šport bo spregovoril tudi Goran Dragić, kapetan slovenske košarkarske reprezentance, ki je osvojila zlato medaljo na evropskem prvenstvu v košarki. Na str. 96 si preberite besede najboljšega igralca prvenstva, ki s ponosom nosi križ.

Oktober je mesec molitve rožnega venca. Molitvi sta posvečeni dve pismi, eno prav molitvi rožnega venca. Že tam lahko preberete, da imamo na voljo dvojni CD Rožni venec (cena samo 12,52 €). Prav tako je še na voljo drobna knjižica Rožni venec s podobami (cena samo 2,90 €). Njena preprosta vsebina se je že doslej zelo priljubila bralcem.

Zaradi molitve rožnega venca je oktober na neki način tudi Marijin mesec. Na razpolago imamo nekaj podobic z marijanskimi motivi in z molitvami: dve fatimski podobici z molitvami (letos je stoletnica prikazovanj), podobico Svetogorske Matere Božje (letos je tristoletnica kronanja milostne podobe) in podobico brezjanske Marije (110-letnica kronanja). Prav tako imamo na voljo lepo reprodukcijo Svetogorske Kraljice večjega formata (velik: 30 x 40 cm; mali 20 x 25 cm). Ta podoba bo lahko lep spomin na tristoletnico kronanja svetogorske podobe.

Omenjene podobice in podobe ter številne druge artikle si lahko ogledate v naših knjigarnah v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju. Laže se odločimo za nakup, ko si izdelek lahko ogledamo. Zato vabljeni v naše knjigarne. Nekateri bralci, ki preživite del počitnic ali obiščete slovensko obalo, se oglasite tudi v naši knjigarni v Kopru. Zelo ste dobrodošli. Oktobra bomo našo prodajalno preselili kakšnih sto metrov naprej. Z lahkoto jo boste našli in si ogledali našo ponudbo. A o tem kaj več v prihodnji številki

Septembra začnejo šolsko leto osnovnošolci in dijaki, oktobra pa študentje. Mladi iščejo smernice za življenje, čeprav tega velikokrat ne pokažejo navzven. Nekaj nevsiljivih smernic bodo našli v posebni reviji z naslovom Rad te/se imam. Teme, obdelane v reviji so primerne tudi za pogovor v mladinskih ali študentskih skupinah.

‘Iz daljne dežele’ prihaja z ladjo Noetova barka, knjiga za otroke. Njena izvirnost je v tem, da je knjigi velikega formata s celostranskimi barvnimi ilustracijami dodanih še 28 živali iz kartona. Več o knjigi na str. 78. Sploh se z oktobrom začne intenzivno delovanje na našem uredništvu. Pripraviti moramo nov katalog, pa Miklavževo ponudbo ter načrtovati prihodnji letnik Ognjišča. O vseh novostih, ki jih pripravljamo za Miklavža in za božično-novoletno obdarovanje, vas bomo obveščali v prihodnjih številkah, že sedaj vas vabimo, da računate na našo ponudbo, ko načrtujete svoja obdarovanja.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 09, str. 5

mladinska tema meseca

Stična 2017

gost meseca

dr. Renato Podberšič

priloga

Janez Evangelist Krek

Preberite več: Oktober 2017

To zanimivo knjigo o sveti gori Sinaj, pod katero je, kot vemo iz Svetega pisma, Bog sklenil zavezo z Izraelci po izhodu iz Egipta, sta napisala alpinistka Nives Meroi (Jutranja zarja na Sinaju) in biblicist Vito Mancuso (Gora Sinaj). Pravzaprav so avtorji trije, kajti sredi med njunim besedilom je osem strani barvnih fotografij (Ob zori na Sinaju) Romana Beneta, zamejskega Slovenca, moža Meroijeve. Alpinistka, ki se je v navezi s svojim možem povzpela na vseh štirinajst osemtisočakov, pripoveduje, kako sta doživljala vzpon na ‘Mojzesovo goro’ (Gebel Musa, 2.285 m) in porajanje novega dne z njenega vrha. To je cilj številnih romarjev v svetopisemske kraje. V pripoved vpleta zapiske iz svojega dnevnika, s katerimi potrdi spoznanja, ki so dozorela v njej v spoštljivih srečanjih z najvišjimi gorami. »Midva nisva samo osvajalca gora, temveč predvsem strokovnjaka v umetnosti bega brez kančka sramu ... Ko ti narava vrže v obraz svojo vzvišenost, je beg edino, na kar lahko računaš z enako gotovostjo, kot da boš dosegel vrh, kajti poraz je včasih enako vreden kot zmaga.« Sinaju sta posvetila pet dni februarja 2013.

Bogoslovni profesor Vito Mancuso v svojem zapisu nariše privlačno sliko svetih gora v svetovnih verstvih, gora v Svetem pismu, posebej gore Sinaj, o kateri je veliko govora v štirih (od petih) Mojzesovih knjigah, kjer ima dve imeni: Sinaj in Horeb. Gora in njena okolica sta prizorišči številnih Božjih posegov v življenje izvoljenega ljudstva (goreči grm in poklicanje Mojzesa, desete zapovedi, zakonik zaveze). Na koncu navaja arheološka in zgodovinska dejstva ter zaključi z razmišljanjem, da je gora Sion “bolj kot zgodovinski in zemljepisni kraj, v resnici filozofski, teološki in duhovni prostor ...” Knjigo je v slovenščino mojstrsko prelila pisateljica Mateja Gomboc.

Že od nekdaj pripisujejo goram, da jih odlikuje poseben privilegij srečanja z Božjim. Njihova višina daje človeškemu svetu novo razsežnost, do tja ne seže hrup iz doline, vsakdanje novice tam niso pomembne in ob pogledu na tako prostranost in moč narave se človeško bivanje neizogibno pokaže takšno, kot v resnici je: majhno, naključno in minljivo ... Prav zato ima v vseh svetovnih religijah gora tako pomembno in odločilno mesto.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2017) 9, str. 120

Tokrat se posvečamo tistim, ki morda nameravate narediti karierni korak naprej. In čisto mogoče je, da si boš po tokratnem prispevku laže vzel čas za konkreten razmislek o tem, kako ustrezno odgovoriti na najpogostejša vprašanja, ki ti jih lahko zastavijo na razgovoru za novo delovno mesto.

Razgovori v večini primerov potekajo bolj kot ne po ustaljenem postopku. Vse se začne s pozdravom in stiskom roke. Ponavadi sledi okvirna predstavitev kandidata, torej tebe, tej pa pogovor o tvoji izobrazbi, izkušnjah, veščinah, interesih, sposobnostih ter pričakovanjih. To so področja, ki običajno zanimajo delodajalce. In ravno zato so hkrati to tudi vprašanja, na katera se lahko predhodno pripraviš.

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje, ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

Počitnice so za nami, prihaja jesen, marsikdo je počitnice preživel na morju ali v gorah. A brezskrbni čas se lahko hitro spremeni v nočno moro, če nas piči kača. Kaj bi naredili vi, če bi vas pičil modras? Ali veste, kako poteka priprava protistrupa?

Moj tokratni sogovornik je prof. dr. Igor Križaj, ki je po študiju kemije na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani del doktorata opravil na Imperial College v Londonu, se po njem izpopolnjeval na Institutu Pasteur v Parizu, danes pa je redni profesor biokemije na Univerzi v Ljubljani in vodja Odseka za molekularne in biomedicinske znanosti na Institutu Jožef Stefan (IJS), kjer preučuje živalske toksine.

RAZISKAVE KAČJEGA STRUPA
Velik poudarek na IJS namenjajo predvsem lokalnim strupenim kačam, kot sta gad in modras. »Toksin je snov, ki jo proizvede živ organizem in škodljivo deluje na drug organizem,« začne razlagati profesor Križaj in mi predstavi, kako pri njih sploh potekajo raziskave. »Strup običajno dobimo v posušeni obliki. Potem ga raztopimo v primernem topilu, ponavadi v pufru z dodatkom določenih stabilizatorjev in inhibitorjev proteinaz.« Se sliši zapleteno? Profesor mi razloži, da so v kačjem strupu številni encimi, ki lahko ob neustreznem hranjenju razgradijo komponente strupa, kar posledično zmanjša njegovo delovanje. »V strupu kač je zelo veliko proteinaz. To so encimi, ki razgrajujejo proteine. Če bi hranili strup pri sobni temperaturi, brez zaviralcev proteinaz, bi slednje razgradile proteinske komponente v strupu, med njimi tudi glavne toksične dejavnike. Zato moramo z vsakim vzorcem strupa ravnati zelo previdno,« poudari moj sogovornik in nadaljuje. »Strup potem analiziramo z različnimi metodami in ga razstavimo na posamezne sestavine. Te sestavine potem raziskujemo naprej: določamo njihove biološke lastnosti, način delovanja in zgradbo.«

KAJ NAREDITI, KO NAS PIČI MODRAS?
Hodimo po gozdu. Piči nas modras. Noga zateče. Kaj pa zdaj? »Najprej moramo rano temeljito očistiti in sterilizirati, saj z ugrizom ponavadi pride tudi do okužbe z bakterijami,« svetuje prof. Igor Križaj. »Dobro je, da se čim manj premikamo, saj s premikanjem pospešimo kroženje krvi po telesu, s tem pa povečamo učinek strupa.« Predvsem pa je pomembno, da čim prej poiščemo strokovno pomoč v najbližji bolnišnici. Tam nas zdravniki opazujejo, lajšajo simptome zastrupitve, po potrebi pa vbrizgajo tudi primeren protistrup.

STRUP MODRASA VPLIVA NA STRJEVANJE KRVI
Kačji strup ni homogena snov, ampak je zmes komponent z različnimi lastnostmi. Toksične komponente strupa lahko pri žrtvi poškodujejo različne organske sisteme.
»V modrasovem strupu so po naših analizah najbolj zastopane molekule, ki delujejo na krvožilni sistem, to je na žile in kri,« mi pove znanstvenik. Glavni učinek zastrupitve človeka z modrasovim strupom je zato bolj ali manj močna krvavitev. Profesor Križaj, ki se že 30 let ukvarja s kačjimi strupi, mi razloži, da sta v strupu modrasa dve komponenti, ki lahko porušita sistem za pravilno strjevanje krvi: hemoragični toksini in hemotoksini. »Hemoragični toksini (hemoragini) poškodujejo stene kapilar, zato pride do izlivanja krvi. Po drugi strani hemotoksini povzročijo, da se kri ne strjuje, kar še ojača krvavitev. Včasih lahko pride tudi do resnih notranjih krvavitev.«
Poleg krvožilnega sistema prizadenejo komponente iz modrasovega strupa tudi srce in mišice, nekatere pa vplivajo na živčevje. »Pri določenem odstotku ljudi, zastrupljenih z modrasovim strupom, je opazen tudi nevrotoksični učinek, ki sicer ni zelo dramatičen. Nevrotoksični simptomi se najbolj pogosto izrazijo tako, da človek ne more normalno dvigovati vek ali pa obračati očesnih zrkel. Strup namreč prepreči delovanje živcev, ki oživčujejo mišice vek in oči.«
Čeprav strupi živali večinoma delujejo škodljivo, so po drugi strani tudi koristni, saj jih lahko uporabimo tako pri zdravljenju ljudi kot v raziskovalne namene. »Toksini so lahko pomembna molekularna orodja za študij podobnih molekul pri ljudeh, ker imajo isti evolucijski izvor, ter molekul, na katere se toksin ob svojem delovanju veže (tarčne molekule).«

ALI KAČJI STRUP UBIJE TUDI KAČO?
»Ali bi kačji strup lahko škodoval tudi sami kači?« me na koncu še zanima. »Pri kačah se je med evolucijo vzpostavil varnostni sistem, ki žival ščiti pred lastnim strupom, če bi po nesreči prišlo do samozastrupitve, npr. zaradi poškodbe ob ugrizu,« mi pojasni profesor Križaj in doda, da se je podoben varnostni sistem razvil tudi pri živalih, ki se s kačami hranijo, kot sta jež in oposum.

- Kaj po vašem mnenju loči uspešnega znanstvenika od povprečnega?
Radovednost. Uspešen znanstvenik mora biti zelo radoveden, mora ostati otrok celo življenje. Pravega znanstvenika vedno zanima bistvo nekega pojava in se ne zadovolji, dokler ne pride stvari do dna.
- Imate številne izkušnje z delom v tujini. Kako pomembno je za znanstvenika delo v tujini?
Mislim, da je nujno potrebno, da gre znanstvenik v tujino. Sam sem del svojega doktorskega študija opravil na Imperial College v Londonu, podoktorski študij pa na Institutu Pasteur v Parizu. Tudi na drugih inštitucijah sem gostoval za krajši čas. To so zelo bogate izkušnje. Interakcije in delovanje v drugih kulturnih okoljih, spoznavanje drugačnih načinov dela, alternativnih pristopov in načinov razmišljanja so izjemno pomembne stvari za uspešen razvoj vsakega človeka, še zlasti vrhunskih ustvarjalcev.
Seveda je zelo zaželjeno, da se znanstvenik iz tujine vrne nazaj domov in prispeva k razvoju okolja, iz katerega izvira. V Sloveniji so za to na žalost zelo slabi pogoji. Elite, ki državo vodijo, se ne zavedajo, da so izobraženi in ambiciozni mladi ljudje največje narodno bogastvo.
- Ali imate kakšne hobije, ki niso povezani z biokemijo?
Zame je znanost hobi. Imam srečo in privilegij, da delam, kar mi je všeč. Ukvarjam pa se tudi z veliko drugimi stvarmi. Od malega se intenzivno ukvarjam s športom: smučanje, košarka, tek. Vsak dan se poskušam vsaj eno uro ukvarjati s športom, saj mi ta predstavlja sprostitev, hkrati pa lahko ob tem razmišljam tudi o znanstvenih problemih. Veliko tudi berem, všeč mi je zgodovina. Zanimajo me sociološke teme in psihologija. Znanje s teh področij mi pride prav pri vodenju programske skupine in odseka.
- Ali se pri svojem delu srečujete z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali boste kdaj odgovorili na vsa vprašanja, ki si jih boste zastavili? Bomo kdaj prišli do točke, ko bomo vedeli vse?
Ta vprašanja so se postavljala skozi celotno zgodovino človeštva. Jaz mislim, da ne bomo nikoli prišli do konca. Že zaradi človeške narave, narave znanstvenega razmišljanja, pri katerem vedno gledamo, kaj je za tem, kaj je po tem. Mislim, da si nikoli ne bomo odgovorili na vsa vprašanja, ker vsako vprašanje postavi deset novih. Mislim, da končnega odgovora ne bomo imeli nikoli, tudi zato ne, ker si zaradi neodgovornosti močno skrajšujemo rok trajanja svoje vrste.

KAKO POTEKA PRIPRAVA PROTISTRUPA?
Če nas piči strupena kača, še posebej če je iz tropskih predelov, nam zdravniki vbrizgajo protistrup. Postopek njegove izdelave mi je podrobno razložil profesor Igor Križaj. »Protistrup se pripravi s pomočjo živali, ki imajo velik volumen krvi, na primer konjev. Žival najprej zastrupijo z odmerkom strupa, ki ni smrten (subletalna doza). Tak odmerek živali ne prizadene preveč, sproži pa odziv njenega imunskega sistema, ki zaščiti žival tako, da začne izdelovati protitelesa (imunoglobuline), ki nevtralizirajo delovanje toksinov iz strupa. Odziv imunskega sistema se dodatno spodbudi z več ponovitvami v točno določenih časovnih intervalih. Ko je v krvi živali množina nastalih protiteles največja, se živali odvzame del krvi in iz nje izolira imunoglobuline, ki se jih nato pred klinično uporabo še obdela. Problem se pojavi, če imunski sistem pacienta premočno reagira na tuje, živalske proteine, ki sestavljajo protistrup. To se sicer zgodi zelo redko, predvsem pri ljudeh, ki so preobčutljivi. Takrat lahko pride do zapletov, tudi do življenjsko nevarnega anafilaktičnega šoka.«
Človek v takem primeru tako ne umre zaradi strupa samega, ampak zaradi protistrupa.

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 09, str. 102

Od prijateljice, ki je v zadnjem času zelo pobožna, sem dobila Knjigo resnice (Pripravite se na drugi prihod), in sicer prvi del, ki prinaša zasebna sporočila Marije Božjega usmiljenja. Avtorica trdi, da je bil zadnji resnični papež Benedikt XVI. in da je sedanji papež Frančišek lažni prerok, ki vodi katoličane v pogubo. Kmalu naj bi bil tudi konec sveta, saj so ta sporočila zadnji opomin pred drugim Kristusovim prihodom. Knjiga tudi spodbuja ustanavljanje križarskih molitvenih skupin in priporoča tudi škapulir pečata živega Boga. Zelo me moti, da papeža Frančiška imenuje lažni prerok. Kaj menite o tej knjigi in o njenih sporočilih?
Aleša
Lansko leto (2016) je res izšel v slovenščini prevod “Sporočil Presvete Trojice in Device Marije po prerokinji Mariji Božjega usmiljenja” z naslovom Knjiga resnice (prvi del) (584 strani) s podnaslovom “Pripravite se na drugi prihod”. Avtorica Marija Božjega usmiljenja naj bi dobivala ta sporočila od 8. 11. 2010 do 31. 12. 2011. Na koncu knjige so dodana “Nekatera pomembna sporočila iz leta 2012, 2013, 2014 in 2015”. Poleg Knjige resnice občasno pošilja isti vir na različne naslove podobne oz. iste vsebine. Izdaja Knjige resnice v slovenščini je toliko bolj problematična, ker je prišlo do izdaje, ko je bila avtorica na Irskem že razkrinkana kot marketinška strokovnjakinja in prebrisana goljufica. Odgovor na vaše vprašanje sploh več ne bi bil umesten, če ne bi v Sloveniji še vedno razpečevali Knjige resnice in škapulirjev pečata živega Boga in Križarsko molitev.
Kdo se pravzaprav skriva pod imenom Marija Božjega usmiljenja, ki naj bi bila prerokinja? Že pred dvema letoma, leta 2015, je bilo dokazano, da je po petih letih delovanja in po 1200 sporočilih, ki naj bi jih prejela od Svete Trojice, Jezusa Kristusa in Blažene Device Marije, samooklicani prerokinji usahnila njena spletna stran in Facebook, ki ju je spremljalo več sto tisoč naivnih ljudi. Michael O’Farrel, raziskovalni irski novinar, je dokazal, da se pod imenom Marija Božjega usmiljenja skriva Mary Carberry, irska marketinška strokovnjakinja in poslovno propadla ženska iz okolice Dublina na Irskem. Ta je na dan izida raziskovalnega članka, ki jo je razkrinkal, obiskovala trgovine in kioske v svojem delu mesta ter kupovala časopise, da bi tako zmanjšala število prodanih izvodov.
Pozneje je skupina katoliških blogerjev izdala knjigo, v kateri je med drugim bila objavljena poslovna dokumentacija, ki 60-letno Mary Carberry povezuje z irskim milijonarjem in njenim poslovnim partnerjem Breffnijem Cullyjem, ki je bil v času ukinitve spletne strani na Filipinih, kjer je organiziral seminarje Marije Božjega usmiljenja.
Carberryjeva je bila namreč zelo znana v irskem medijskem svetu, saj imela svojo uspešno agencijo, s katero je pomagala številnim podjetnikom. Dokazano je tudi, da je bil eden od glavnih njenih ciljev zaslužek od prodaje Knjige resnice in škapulirja pečata živega Boga.
Marija Božjega usmiljenja oz. Carberryjeva je sebe imenovala “sedmi pečat” (Raz 5,1-14) iz knjige Razodetja. Trdila je namreč, da ji je Bog zaupal nalogo, da vsemu svetu razodene njegova sporočila, da bi se tako svet pripravil na dogodke poslednjih časov. Njena sporočila so objavljena v treh delih Knjiga Resnice.
Dr. Mark Miravalle, stalni diakon in oče osmih otrok, mariolog in znan teološki profesor na Frančiškanski univerzi (TOR) v mestu Steubenville (ZDA), je podrobneje analiziral Carberryjina sporočila in v njih odkril številne teološke, zgodovinske in druge zmote. Omenimo samo nekaj primerov hudih zmot: 1. Trditev, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. 2. Oblika krivoverstva, poznanega kot milenarizem, je prisotna v več primerih domnevnih sporočil. 3. Zanikanje pomembnosti ocene Cerkve glede domnevnih sporočil. 4. Zavrnitev domnevne vidkinje, da bi se ‘odkrila’ in predstavila krajevni cerkveni oblasti za ustrezno teološko in znanstveno oceno, medtem ko sočasno na mednarodni ravni razpečuje domnevna sporočila prek interneta in tiskanih besedil. 5. Teološke zmote. 6. Neizpolnjena datirana napoved ‘opozorila’, ki naj bi se zgodilo v “nekaj mesecih” po 31. maju 2011. 7. Odsotnost verodostojnih krščanskih sadov duhovnega miru, veselja, zaupanja in ljubezni; namesto njih doživljanje večjega strahu, tesnobe in prevladujoče negativnosti.
Mark Miravalle je ob analizi sporočil tudi ugotovil in opozoril, da tisti katoliški kristjan, ki sprejme ta sporočila zapade v razkol s katoliško Cerkvijo, saj sprejetje Carberryjinih sporočil pomeni po Zakoniku cerkvenega prava “odklonitev podrejenosti papežu ali odklonitev občestva s člani Cerkve, ki so mu podrejeni” (ZCP, kan. 751). Resno sprejetje njenih poročil tudi pomeni za katoliškega kristjana izobčenje in onemogočanje prejemanja zakramentov (prim. ZCP, kan. 1364).
Irska marketinška strokovnjakinja tudi zavrača Zakonik cerkvenega prava (prim. ZCP, kan. 349) glede veljavnosti izvolitve papeža. Njena sporočila so polna negativnih praznovernih pripovedi, ki Boga Očeta in Sina predstavljajo na nepravi način in v napačni luči.
Diarmuid Martin, dublinski nadškof, je na straneh uradnega časopisa svoje nadškofije, v kateri živi Carberryjeva, objavil izjavo, v kateri poudarja, da Carberryjina “sporočila in videnja nimajo podpore Cerkve in da so številna njena besedila v nasprotju s katoliško teologijo.”
Franc Šuštar, ljubljanski pomožni škof in generalni vikar, je prav tako opozoril na previdnost glede propagande Knjige resnice, takrat sicer še “neznanega avtorja. Knjiga in njegovo govorjenje glede Cerkve in vere je v neskladju s katoliško vero in učenjem Cerkve; prav tako njegov pogled na papeža Frančiška”.
Mate Uzinić, dubrovniški škof in znan ekumenski delavec, je o Knjigi resnice zapisal: “Ko sem svojčas zatrdil, da se bo tudi papežu Frančišku cvetna nedelja z vzklikanjem ‘Hozana’ spremenila v vzklikanje ‘križaj ga’ velikega petka, nisem niti pomislil, da bo ta ‘križaj ga’ prihajal od tistih, ki se predstavljajo kot dobri in pobožni katoličani. In prav to se dogaja po tistih, ki verjamejo v laži tako imenovane Knjige resnice, ki ni nič drugega kot laž, s katero bi rad oče laži zapeljal in zavajal vernike ter jih naredil za sredstva svojega zapeljevanja.“ Gre za Knjigo laži in ne resnice.
Samo upamo lahko, da je z razkrinkanjem Mary Carberry, podjetne irske ‘vidkinje’, prišel konec manipulacijam s tako imenovanim škapulirjem pečata živega Boga in seminarjem, ki s katoliškim naukom nimajo nič skupnega. Prav tako upamo, da zaradi razkrinkanja Mary Carberry njena sporočila, zbrana v Knjigi resnice, nimajo nobene prihodnosti in da avtorica ne bo uspela z ustanavljanjem nove verske ločine (sekte).
Na spletni strani lahko najdemo različna pričevanja ljudi, ki so se za nekaj časa navdušili ob sporočilih Marije Božjega usmiljenja oz. Mary Carberry in so se pozneje vrnili v katoliško Cerkev. Na spletu je zelo pretresljivo pričevanje Joanne iz Poljske, ki je odkrila, da jo lahko samo pristna Resnica, Jezus Kristus, osvobodi (prim. Jn 8,32).
Vabim vas, spoštovana Aleša, in druge bralce Ognjišča, da tistih, ki so nasedli Carberryjini Knjigi resnice ne bi obsojali, temveč, da bi jim pomagali odkrivati zmote na tak način, da bi se lahko brez hujših ran in posledic vrnili v občestvo katoliške Cerkve in s hvaležnostjo sprejemali papeža Frančiška za vrhovnega pastirja Cerkve. Prav tako molimo zanje in za vse, ki so se v iskanju sreče pridružili številnim novodobskim (new age) in drugim ponudbam. Obenem ohranimo do njih spoštljiv, empatičen in dobrohoten odnos, da bodo lažje odkrili sočutnega in usmiljenega Boga, kot nam se razodeva v Svetem pismu.
Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 09, str. 46