priloga

Bogoslovno semenišče - 300 let

gost meseca

dr. Andrej Fink

mladinska tema meseca

Možgani

Preberite več: September 2017

Poleti se naša družina skupaj s prijatelji odpravlja na morje. Ob tem nas nagovarjajo, naj gremo v nudistični kamp, kjer bomo živeli »v svobodi in v skladu z naravo«. Ker s tem nimava nobene izkušnje ter ob tem tudi osebne pomisleke, razmišljava, da bi šli letos sami na morje. Prav tako ne veva, kako bi se na nudistični plaži počutili najini otroci. Zato naju zanima, kakšno je stališče Cerkve do nudizma in podobnih aktivnosti?

Nudizem je družbeno gibanje, ki se zavzema za pravico do življenja brez oblačil. Takšno zavzemanje se lahko odvija tako na zasebni ravni kot tudi na ravni javnega in družbenega življenja. Omenjeno gibanje se je najprej pojavilo pred 100 leti v Nemčiji, od koder se je razširilo v Skandinavijo, Veliko Britanijo in ZDA, kasneje pa tudi v druge države po svetu. Zagovorniki nudizma razumejo svoje prepričanje kot naravni življenjski slog, ki ga izražajo z javno goloto. Prav tako pa ga živijo na različnih nivojih npr. na ravni družine (v okviru svojega doma), v javnosti (v obliki manifestacij), najpogosteje pa na plažah ob morju, jezerih oz. rekah pa tudi v savnah in zdraviliščih. Takšna dejanja opravičujejo z zdravjem, vrnitev v svet stare Grčije, češčenjem telesa in z osebno svobodo.
Kristjani smo do tovrstnih aktivnosti v večini primerov zadržani, čeprav ni nikjer izrecno zapisano, da bi bil nudizem v nasprotju s krščanstvom. Izhodišče za razumevanje nudizma je pripoved o Adamu in Evi, ki sta bila pred t.i. izvirnim grehom gola. Svoje golote sta se zavedla v trenutku, ko sta začudila sramežljivost in strah pred razkritjem svoje intimnih delov telesa. Zato sta se po izhodu iz raja tudi oblekla. Na splošno velja, da je človek ustvarjen po Božji podobi, zato je telo samo na sebi vedno dobro in vredno skrbi ter spoštovanja. Obenem pa je res, da telo nima samo telesnega pomena, temveč vključuje tudi spolno, simbolno in duhovno razsežnost. Človek na vseh teh nivojih s svojim telesom komunicira z okolico. Zato je poklican, da je pri tem odgovoren in da skuša razumeti različne razsežnosti svoje odločitve za nudizem.
Eden od številnih pomislekov, s katerimi se katoličani soočamo pri nudizmu, je spolnost in človekovo dojemanje poželenja. Spolno poželenje se kaže kot »sposobnost«, da človek popredmeti svojega bližnjega ter ga naredi za objekt svojih (spolnih) interesov. Takšen popredmeten odnos do sočloveka, je s stališča krščanskega življenja vedno nesprejemljiv. Prav tako pa lahko pogled na golo človeško telo ogrozi njegovo oz. njeno sposobnost samoobvladovanja na spolnem področju. Odločitev za obisk nudistične plaže je zato vedno dvorezno dejanje. Na eni strani je to lahko smiselno (npr. zaradi zdravstvenih razlogov), na drugi strani pa odpira pomisleke, kako dojemam goloto bližnjega, kako vpliva na moje samospoštovanje in čisto življenje. Ob tem je potrebno tudi poudariti, da je vsak človek odgovoren za čisto življenje svojega bližnjega in da s svojimi dejanji (goloto) nimamo pravice prebujati poželenja v drugih. Poseben problem nastopi v primeru, ko gre za otroke. Pravica otrok do zasebnosti in običajno neugodnim občutkom do razkazovanja v dobi odraščanja, je potrebno vedno spoštovati. Še zlasti, ker so lahko otroci na nudističnih plažah objekt številnih pogledov, komentarjev pa tudi nadlegovanja. O tem znajo povedati še zlasti tisti ljudje, ki so jih starši pogostokrat celo silili, da so morali na plažah odložiti svojo obleko in so doživeli prave notranje stiske.
Sramežljivost v najbolj plemenitem pomenu besede je oblika kreposti, ki človeka in bližnje varuje pred poželenjem. Zato je vsak poklican, da svojo zasebno in intimno življenje varuje, prav tako pa spoštuje pravico bližnjega do takšnega življenja. Zato je lahko odločitev za nudizem, kolikor se človek izogiba omenjenim dilemam, za nekatere ljudi sprejemljiva. Prav tako pa mora tovrstne določitve vedno spremljati spoštovanje pravice vsakega človeka – še zlasti otroka, da ga nobeden – tudi starši – ne silijo v telesno razgaljenje. Samo spoštovanje človekove svobode, ki se izraža preko spoštovanja telesa, je temelj duhovne svobode, h kateri smo poklicani vsi kristjani.
dr. Tadej Strehovec, Kaj je res, Ognjišče (8) 2010, str. 25

Poletni počitniški meseci nas vabijo na dopust, potovanja in oglede najrazličnejših znamenitosti. Tudi mi vas v avgustovski prilogi vabimo na Bled, ki ga opisujemo zlasti s zgodovinskega vidika. Ta slovenski biser je mednarodna revija National Geographic postavila na naslovnico svojega kataloga.

Počitniško dopustniški dnevi so tudi priložnost, da v roke vzamemo knjigo, česar si med delovnimi meseci, ki so polni raznih obveznosti, ne moremo privoščiti. Tako si na str. 112. lahko ogledate obogateno ponudbo počitniškega branja. Knjige ponujamo po posebno ugodnih, znižanih cenah (po 1 €, 3 €, 5 €, 7 € in 9 €). Vzemite kakšno od teh knjig s seboj na oddih, privoščite si prosti čas v družbi dobrih in zanimivih knjig. Naj samo spomnim, da so v akciji tudi svetopisemski filmi na DVD (str. 107).

V branje vam v tokratnem Ognjišču ponujamo nov podlistek z naslovom Le eno je potrebno izpod peresa znanega in priljubljenega pisatelja Karla Mauserja (1918–1977). Govori o svetniškem misijonarju med ameriškimi Indijanci Frideriku Baragi. V Ognjišču smo objavili že nekaj podlistkov tega pisatelja. Med drugim nazadnje Razdrto gnezdo, ob koncu osemdesetih let pa smo kot prvi v Sloveniji za podlistek objavili njegov roman Kaplan Klemen. Z objavljanjem tega podlistka obeležujemo tudi dve obletnici: 40-letnico smrti Karla Mauserja (umrl je prav med pisanjem knjige o Baragi) in 150-letnico smrti Friderika Ireneja Barage (1868), saj se bo podlistek nadaljeval tudi v prihodnjem letniku Ognjišča.

Že nekajkrat se je zgodilo, da smo članke, ki so izhajali v reviji Ognjišče, objavili v posebni knjigi, da so laže dostopni bralcem. V tiskarno odhaja knjiga p. Andraža Arka V šoli usmiljenja. Gre za knjigo v obliki dialoga, pogovora z urednikom mladinske priloge Mateja Erjavca s p. Arkom. Frančiškanski pater veliko spoveduje in se srečuje s človeško potrebo po odpuščanju krivde in po hrepenenju po usmiljenem in ljubečem Bogu

Iz tiskarne prihaja Velika svetopisemska pobarvanka. V njej so zgodbe Svetega pisma ob njih pa barvne ilustracije in črnobele risbe. Te bodo lahko otroci pa tudi odrasli ali z njihovo pomočjo pobarvali. Lahko po svojem okusu ali po natisnjeni predlogi. Z barvanjem bodo še bolj osvojili sporočilo svetopisemskih zgodb.

Veseli smo, da smo oddali v tisk tudi komplet treh knjig Darilo ob krstu. Na neki način je knjiga podobna kompletu Krstno darilo, ki ste ga bralci izredno lepo sprejeli. Gre za tri knjige (Svetopisemske zgodbe, Krstni album in Prve molitve), ki bodo otrokom in staršem spomin na krst pa tudi dragocen in prijeten sopotnik v prvih letih odraščanja in vzgoje v veri. Nov komplet ima popolnoma drugačno grafično zasnovo, ilustracije in spremenjena besedila.

Božo Rustja, Iz urednikove beležnice, v: Ognjišče (2017) 08, str. 5

Večina se verjetno strinja z mislijo mladih, da so počitnice namenjene odklopu od šolskih in študijskih obveznosti ter vsesplošnemu oddihu. Tudi sam se podpišem pod to izjavo, ker je vsakomur potreben počitek. Ob tem pa obstaja nevarnost, da si v času tega odmora ne uspemo nabrati novih moči za naprej. Na misel mi pride prispodoba, ko gremo v hribe in imamo nekje med potjo malico, z namenom, da v telo vnesemo porabljene kalorije, ki bodo pomagale koraku naprej. Seveda se tudi oddahnemo od naprezanja, ki je za nami.

priloga

Bled privablja svet

gost meseca

s. Snežna Vrečko

moj pogled

Anže Kopitar

Preberite več: Avgust 2017

V roki držite kemični svinčnik. Če pozorno pogledate, opazite plastično ohišje, vzmet, črnilo ... Le ko je vse skupaj sestavljeno, lahko z njim tudi pišete. Za vsem tem se skriva delo strojnikov. Zapleteno? O pomenu strojništva, povezovanja z industrijo in Newtonovih zakonih sva se pogovarjala z dr. Matijo Brumatom, asistentom na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani.

Nahajam se v Laboratoriju za dinamiko strojev in konstrukcij, ki je del Katedre za mehaniko. Takoj na začetku pogovora vprašam asist. dr. Matija Brumata, s čim se pravzaprav strojništvo ukvarja. Je to mogoče kot aplikativna fizika? Matija prikima. »To na nek način drži. Fiziki izumljajo enačbe, mi strojniki pa to naredimo,« se zasmeji in pojasni: »Če želimo neko stvar narediti, moramo pri tem določene stvari tudi zanemariti. Ko namreč izdelujemo zelo kompleksne sisteme, v enačbah ne moremo več upoštevati vsega. To počnejo fiziki (tj. želijo vse izračunati), strojniki pa rečemo, da je nekaj dovolj dobro takrat, ko deluje.«

- Kakšni so vaši načrti za prihodnost?
Zdaj sicer delam na fakulteti, a razmišljam, da bi šel v industrijo – tam so novi izzivi, bolj kompleksni izdelki, proizvajaš znanje za podjetje in predvsem – tam so problemi realnega sveta.
- Imate kakšne izkušnje z znanstvenim delom v tujini?
V tujini sem bil v času študija, leta 2010. Preko programa IAESTE sem šel na Škotsko, kjer sem pri nekem podjetju pomagal pri razvoju nove generacije senzorjev za kri. Tujina ti omogoči, da na stvari gledaš bolj široko in da spoznaš, da je tudi v Sloveniji zelo veliko dobrih stvari. Pri delu v tujini si razširiš tudi kulturno obzorje, ker se srečaš z ljudmi s celega sveta. Tako sem spoznal ljudi s Poljske, Amerike, Irana, Kitajske ...
- Kako usklajujete službo in prosti čas?
Že na začetku doktorskega študija sem se odločil, da mora biti vikend za to, da se spočijem in da lahko potem med tednom resno delam. Med vikendi hodim v hribe, v naravo, stran od računalnika, stran od dela, enačb in mehanike. Sodelujem pri lokalnem gasilskem društvu in društvih za ohranjanje tradicije mizarstva.
- Zanima me, kako vidite končnost-neskončnost v znanosti. Boste v strojništvu kdaj prišli do točke, ko ne boste imeli nobenega izziva več?
Ne verjamem. Čar strojništvo je ravno v tem, da veš, kje ne kompliciraš, do kam greš in od kod naprej ne greš več. Strojništvo nima omejitev, če ima dovolj časa in denarja.

Matija je že od malega zanimalo strojništvo. »Kolegov stric je imel orodjarsko delavnico, kjer so bili vedno stroji in orodja. Kot otroci smo tekmovali z modeli letal. Zelo nas je zanimala tehnika. Poleg tega smo se udeležili tudi številnih tekmovanj.« Po koncu osnovne šole je Matija svoje izobraževanje nadaljeval na tehniški gimnaziji (smer mehanika) in se nato vpisal na Fakulteto za strojništvo, kjer je zdaj asistent.

SILA = MASA x POSPEŠEK ALI KAKO POTEKAJO POSKUSI V STROJNIŠTVU
Zanima me, s čim točno se ukvarja zdaj, in Matija mi poskuša čim bolj jasno razložiti: »Če poenostavim, bi rekel, da se ukvarjamo z Newtonovo mehaniko: z dinamiko in statiko – s statiko so stvari pri miru, mi pa se ukvarjamo z dinamiko – ko se stvari premikajo, tresejo, vibrirajo.« Izvem, da je zanje najbolj uporaben drugi Newtonov zakon. »Osnova dinamike je drugi Newtonov zakon (masa x pospešek = sila). Zelo poenostavljeno lahko rečemo: kadar se neka stvar pospešeno premika, ima zaradi samega premikanja in mase neko silo.«
V nadaljevanju mi Matija pojasni, kako sploh potekajo poskusi v strojništvu – popolnoma drugače kot pri biologiji ali kemiji. »Pri nas se ukvarjamo z vibracijami in za avtomobilsko industrijo testiramo različne avtomobilske dele. Kot veste, je avtomobil sestavljen iz nosilca motorja, vrat, stekla, sedežev ... Vsi ti deli morajo določen čas zdržati. Pri nas avtomobilske dele testiramo tako, da simuliramo obremenitve, ki bi nastale med vožnjo v predvidenem času uporabe. Pri testih na primer ugotavljamo, ali tak izdelek določene standardne obremenitve zdrži.« Vprašam ga, na kakšen način simulirajo vožnjo avtomobila. »Imamo velike stresalnike (predstavljajte si jih kot velike zvočnike), vanje vpnemo npr. nosilec motorja in ga z visokimi pospeški tresemo.« Potem opazujejo poškodbe, ki pri tem nastanejo. »Kdaj izdelek ne ustreza več namenu uporabe, je odvisno predvsem od zahtev proizvajalca – če se omejimo na vidne poškodbe, je pri nekaterih izdelkih dovolj že majhna razpoka, pri drugih pa se o neustreznosti govori, ko se izdelek popolnoma prelomi.«
Kaj se zgodi, če nosilec motorja poči, me zaskrbi. Že si predstavljam silovito eksplozijo, a kmalu izvem, da nič ne eksplodira, čeprav so posledice lahko vseeno usodne. »Če nosilec motorja poči, motor ni več pritrjen, voznik lahko izgubi nadzor nad vozilom in posledično se lahko zaletite. Da se to ne bi zgodilo, vitalne dele avtomobila pregledajo na vsakoletnem tehničnem pregledu.«

POVEZOVANJE Z INDUSTRIJO IN VKLJUČEVANJE MLADIH
V primerjavi z drugimi fakultetami, kjer študentje dobijo veliko teoretičnega znanja, a (velikokrat) premalo praktičnega, je ena glavnih prednosti Fakultete za strojništvo ravno povezovanje z industrijo. »Dobro je, da se študentje že med študijem povežejo z industrijo, a še vedno je najpomembnejša samoiniciativnost študentov. Študentje se morajo odločiti sami, se zmeniti z nekim podjetjem in tam delati čez poletje.« V Sloveniji je tako poletno delo včasih zelo težko dobiti, po drugi strani pa imajo v tujini za take oblike učenja več posluha. O tem mi je več povedal Matija: »V Avstriji, Nemčiji in Švici imajo vajeniške programe in podjetja prav tekmujejo, da bi poleti privabila na prakso čim boljše študente in jih po koncu študija tam tudi zadržala.« Poletno študentsko delo ima veliko prednosti tudi za podjetje, pripomnim in moj sogovornik prikima. »Med študentskim delom lahko podjetje veliko bolje oceni, ali je nekdo primeren kader za njih ali ne. Tudi če podjetje študenta na koncu ne zaposli, se je slednji še vedno zelo veliko naučil in pridobil nove izkušnje. Na žalost se v Sloveniji na take poletne prakse velikokrat gleda le kot na nepotreben strošek,« nejevoljno razlaga Matija. »Ker so zaposleni v podjetju preveč obremenjeni s svojim delom, si nihče ne more vzeti na primer eno uro na dan, da bi se ukvarjal s študentom. Ponavadi mu svetujejo, naj si sam najde neko delo ali mu dodelijo kaj takega, kot je pometanje. Študente dobesedno ubije, da se počutijo kot tretje kolo. Tista redka podjetja, ki se zavzemajo za mlade, pa imajo posledično tudi zelo dober kader,« sklene najin pogovor Matija Brumat.

KAKO SE DELO NA UNIVERZI RAZLIKUJE OD DELA V INDUSTRIJI?
Matija Brumat ima izkušnje tako z delom v industriji kot z delom na univerzi. Opisal mi je prednosti in slabosti obeh. »Delo na univerzi in v industriji se razlikuje v akademski svobodi – s katerim problemom se boš spopadel in na kakšen način. V industriji problem nastane zaradi proizvoda, ki se ga proizvaja, in je precej ozek. Ponavadi ga je potrebno rešiti hitro in posledično ni časa za poglobljen študij. Vsak dan, ko problem ni rešen, prinaša podjetju strošek. Takoj ko se problem reši, je tu že nov, ki ga je potrebno rešiti. Prednost dela v industriji je, da se dela na realnih problemih. Po drugi strani pa je prednost dela v akademski sferi, da imaš več akademske svobode: problema se lahko lotiš na različne načine in imaš na voljo več različne opreme, posvetuješ se lahko z več ljudmi. Delo je bolj interdisciplinarno, na znanstvenih konferencah pa lahko z drugimi izmenjuješ uporabne informacije, česar je pri delu v industriji bistveno manj.«

Katarina Šoln, Znanost in vera, Ognjišče (2017) 07, str. 102

Ko človek v iskalniku odtipka besedo retorika, najde res veliko zadetkov, predvsem pa tudi – veliko ponudb. Delavnica retorike, tečaj javnega nastopanja, šola za javno nastopanje in retoriko, šola retorike, tečaj retorike ... Kako izbrati pravi način usvajanja znanj, na kaj biti pozoren?

Vsaj toliko kot je različnih poimenovanj, je tudi različnih ponudb: trajanje posameznega srečanja, skupno število ur, cena ... Pa se ustavimo za začetek prav pri njej. Ne dopusti, da te zavede (nizka) cena! Naj opis tečaja vsebuje čim več informacij o obsegu posredovanih znanj, na kakšen način jih bodo posredovali, posebno pozornost pa nameni tudi samim izkušnjam izvajalca. Priporočam, da izbereš tečaj, za katerega vidiš, da te bo o retoriki učil nekdo, ki ve, kako se temu streže, torej ima konkretne izkušnje s tega področja. Nikakor ne izberi nekoga, ki je morda samo prebral kakšno knjigo o retoriki in sedaj izvaja predavanja. Ker tega ne moreš kar vedeti, ti svetujem, da preveriš, kakšne informacije o izvajalcu ponuja svetovni splet.

DODATNI NAČINI UČENJA

Anita Urbančič
Anita Urbančič je radijska novinarka in voditeljica. Opravljeno ima Londonsko šolo za odnose z javnostmi. Svoje znanje,
ki ga predaja tečajnikom na tečajih retorike in javnega nastopanja, je s prakso bogatila v več PR-agencijah.
[anita.urbancic@ognjisce.si]

RAZNOLIKOST PONUDBE
Po trenutno dostopnih podatkih je za tečaj retorike potrebno odšteti od borih 45 evrov (za študente) do vrtoglavih 800 evrov in celo več. Konkretna razlika, kajne? Zato: ne glede na globino tvojega žepa, če imaš težave z nastopanjem, ne obupaj in poišči nekaj, kar si lahko privoščiš. Prav nobena ura, ki jo vložiš vase in v svojo rast, namreč ni vržena stran
Pa še nekaj: vse, česar se naučiš, čim prej prenesi tudi v prakso v šoli, na fakulteti oziroma na delovnem mestu. Kajti čeprav radi rečemo, da se dobro blago samo hvali, se še tako dober izdelek ne bo predstavil sam. Potrebuje verodostojnega in prepričljivega govorca. Kar lahko postaneš tudi ti, zato kar na delo!

Urbančič A., Dobro vsebino ... dobro povej, v: Ognjišče (2017) 06, str. 82.

V aprilski številki Ognjišča ste v Pismu meseca pisali o vdovah: Pozabili ste omeniti vdove in njihove težave v življenju. Omenili ste, da so v prvem obdobju krščanstva imele posebno mesto v Cerkvi. Potem ste na primeru prerokinje Ane iz Svetega pisma opozorili na današnjo vlogo številnih vdov v Cerkvi, ko ste zapisali: “Prerokinja Ana lahko postane navdih tudi za današnje vdove. In brez dvoma je mnogim tudi postala. Koliko vdov tudi danes predano služi Cerkvi. Koliko krasilk cerkva, koliko župnijskih gospodinj, sodelavk Karitas, pevk, katehistinj, molivk in podobno je vdov, ki so svoje mesto po izgubi moža našle v službi Cerkvi in bližnjim. Mnogo dobrega naredijo tiste vdove, ki so se po vzori prerokinje Ane in drugih vdov v zgodovini Cerkve, posvetile službi Bogu in ljudem.”
Tudi moja izkušnja je podobna, vendar mene zanima, kaj je s posebnim ‘redom vdov’, ki je nastal v Italiji? Če prav razumem, gre za to, da vdove naredijo posebne zaobljube za služenje Cerkvi. Ali to pomeni, da bodo tudi v prihodnje delale za Cerkev, bodo pa imele neko posebno obliko Bogu posvečenega življenja? Ali bo tudi Cerkev v Sloveniji kaj takega ustanovila ali pa že obstajajo take skupine bogu posvečenih vdov?
Monika
Zanimivo, da je pisanje o vdovah naletelo na tak odmev, kar kaže, da je v naši družbi in tudi Cerkvi veliko vdov, ki jim do sedaj morda nismo posvečali dovolj pozornosti. Tudi sam sem zasledil, da se rojeva v Italiji poseben ‘red vdov’ (latinsko Ordo viduarum). Naj že v začetku povem, da ne gre za ‘klasičen red’, kakor jih poznamo danes (frančiškani, salezijanci, jeziti, uršulinke, šolske sestre, Marijine sestre ...). ‘Posvečene vdove’ so trenutno navzoče v različnih škofijah po Italiji. Največ jih je v Rimu. Gre za novo obliko posvečenega življenja, ki je še v povojih, saj je nastal leta 2013 in zato še nima točno določenih pravil, ki bi jih potrdil papež, priznali pa so jih že nekateri škofje. To pomeni, da lahko delujejo v škofijah, kjer so jih potrdili škofje. Čeprav gre za novo obliko posvečenega življenja, pa so poseben stan vdov poznali že v času apostolov, saj o vdovah piše sv. Pavel, navzoče pa so bile tudi v prvi Cerkvi. O tem sem pisal že v omenjenem Pismu meseca.