“Vera ni izmišljotina. Izmišljotina ne more narediti takšnega čudeža.”

Žena, mati, pedagoginja, pisateljica ... Morda sem še kaj pozabil, a sem naštel dovolj, da zaslutite široko dejavnost tokratne gostje meseca. Njena ustvarjalnost je res raznovrstna in z njo bogati ljudi na različnih področjih. Upam, da bo nagovorila tudi vas.

Kako se, pisateljica za otroke, spominjate svojega otroštva v decembru? Miklavža, adventa?
Nisem bila versko vzgajana in sem spadala med tiste otroke, ki jim Miklavž ni nič prinesel in niso vedeli niti tega, kdo je to. Bilo je skrivnostno in sem se spraševala, kaj skrivajo sošolci, ki so si za debelo zaveso pripovedovali o Miklavžu in si kazali darila. Mi, ki nismo hodili v cerkev, nismo smeli nič vedeti o tem in to me je zelo vznemirjalo. Vedela sem, da hodi Miklavž s parklji po vasi, ampak nisem točno vedela, kaj se dogaja. Tudi božiča nismo praznovali, samo novo leto.
Kako pa ste spoznali krščansko vero?
Moja mama je bila krščansko vzgojena, a je šele kot zrela ženska začela ugotavljati, da so jo v šoli načrtno prevzgojili. Šola jo je poslala na obisk k Titu v Beograd. Je na skupinski fotografiji s Titom, objavljeni v eni izmed velikih barvnih knjig o njem, ki so množično izhajale v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Napolnili so ji glavo z idejo najboljše ureditve na svetu in počasi je začela opuščati vero svojih staršev, ki sta bila res preprosta, nepismena, čevljar in tkalka iz Tržiča. Leta 1989 je mojim staršem v prometni nesreči umrl sin, moj mlajši brat. Takrat je imela dve možnosti: da umre od žalosti ali pa se vrne v življenje. Izgubo je odžalovala do konca, oba sta jo. Dovolila sta si biti na smrt žalostna. Mama je prva našla pot do svojega duhovnega sveta. Oče ji je sledil. Mlajšemu bratu je bilo vse to precej samoumevno, ker je bil kot otrok bolj odprt, meni pa ne, saj sem bila stara že čez dvajset let. Mislila sem, da sta zblaznela. Vse, kar sta mi začela pripovedovati, se mi je zdela osladna pravljica, ki si jo Cerkev izmišlja zato, da vleče ljudi za nos. Verjela sem temu, kar družba misli še danes – morda še bolj zagreto kot takrat – da je Cerkev predvsem pokvarjena. Toda starša sta me pretresla s svojim prebujenjem. To pa ne more biti osladna pravljica potem, ko ti umre otrok.
Torej vas je prepričal zgled njunega življenja.
Moja starša sta tudi prej vsak dan vstala, šla v službo, vse naredila za najmlajšega otroka, ki jima je ostal, tudi na počitnice sta ga peljala, ampak bila sta mrtva, potem pa sta oživela. To me je prepričalo. Izmišljotina ne bi mogla narediti takšnega čudeža. Seveda imam še vedno kdaj dvome in me na trenutke prešine, da je vse skupaj prevara. Ob tem pa se vedno spomnim na besede zaslužnega papeža Benedikta XVI.: Verni in neverni se srečujemo v dvomu. Ampak da me ne boste narobe razumeli. Tudi če me kdaj vznemirjajo dvomi o dogmah, nikoli ne podvomim v Kristusov nauk o svetosti življenja ter ljubezni do bližnjega in stvarstva. Modno vrtenje okrog sebe in svojih čutenj se mi globoko upira.
Kako pa se spominjate adventa v svoji družini? Imate namreč pet otrok. Kako ste si kot sodobna družina, ki je razpeta med številne obveznosti, od šole, krožkov, športa, glasbene šole in raznih nastopov, vzeli čas za pripravo na praznovanje in praznovanje samo? Najbrž ni vedno lahko?
Ne, ni lahko, pravzaprav je nemogoče, prav nič si ne delam utvar. Na božič se lahko začnem pripravljati šele na dan pred božičem. Moj drugi sin hodi na škofijsko gimnazijo, vsaj on je tisti dan doma in se loti postavljanja jaslic. Jaz pa sem takrat, če je delavnik, do poldneva še v službi. Vsako leto režiram proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti.
Kaj pa adventna priprava? Najbrž vam tudi pri njej številne obveznosti otežujejo pripravo na božič.
Zelo. Seveda se v sebi zavedaš, da je advent, čas pričakovanja. Ni pa to čas miru. Ko so bili otroci majhni, adventni venec in prižiganje sveč ni bila nobena romantika. Prepirali so se, kdo bo upihnil sveče. Namesto, da bi se umirili, so prežali na ‘amen’ in potem vsi naenkrat pihali. Zagotovo je navsezadnje kdo jokal, ker ni pihnil pravi čas. Ko smo določili vrstni red pihanja, pa se je ta komu zdel nepravičen in spet smo poslušali pritožbe in jok. Enkrat mi je bilo tega dovolj in sem adventni venec nesla proč. Danes se smejem ob tem spominu, takrat se pa nisem.
‘Veseli december’ je ves okinčan in razkričan. Vsi hočejo imeti sklepne nastope in ‘čarobne’ prireditve: šola, glasbena šola ... Če imaš toliko otrok in ima vsak svoje prireditve, nisi v decembru skoraj nikoli zvečer doma.
Omenili ste, da poučujete, ste pedagoginja in mama. Ste pa tudi pisateljica. Človek se vpraša – kdaj zmorete vse obveznosti? Včasih mi kdo reče, ko predstavljate velike družine v Ognjišču (in vi imate otrok za danes že veliko družino) jih vprašajte, kako zmorejo opraviti vsa gospodinjska opravila? Torej kako? Z ozirom, da ste Gorenjka, poročena na Primorsko in imate starše, ki običajno pomagajo, daleč od sebe.
Mož je pred desetimi leti izgubil službo. Takrat sva se odločila, da je ne bo niti iskal. Zavarovan je za nego in varstvo otrok, dokler najmlajša hčerka ne bo dopolnila deset let. Med tednom on gospodinji, lika, kuha, prevaža otroke, poleg tega vrtnari in gospodari. Jaz pa kuham in pospravim ob koncu tedna.
Kdaj pa pišete?
Zdaj se že zelo poznam in vem, kako se moram disciplinirati, da lahko pišem. No, včasih se discipliniram do take mere, da se ne morem več sprostiti. Če zgodaj vstanem in sem ob šestih že pri delu, potem lahko kaj napišem, preden grem v službo. Če začnem ob desetih (tudi kadar imam pouk kasneje), pa vem, da ne bom dosti naredila. Za pisanje mi je dovolj dve, tri ure, v tem času lahko ogromno naredim. Ne bi mogla sedeti sedem ur. Tudi kadar sem v službi prosta in lahko pišem, grem po dveh ali treh urah dela ven.
Prebral sem, da od otrok zahtevate pomoč pri hišnih opravilih. Niste jih razvajali v slogu, oh, ubogi, so še majhni, mladi, saj je življenje pred njimi in bodo še morali delati.
Moja želja in težnja je bila vedno, da bi vsi skupaj imeli skrb za dom. Ampak to je utopija. Otrokom se zdi čisto v redu, če ni pospravljeno. Včasih se mi enostavno ne da več dopovedovati in raje sama naredim. Zlasti od najstnikov (po katerih se zgleduje tudi najmlajša hčerka, ki še zdaleč ni najstnica) skoraj na vsako prošnjo dobim odgovor: “Zakaj pa ravno jaz? Zakaj ne rečeš komu drugemu?” No, ob sobotah je jasno, kaj kdo naredi, ni več treba razlagati in se pogajati. Vsaj to. Je pa treba za vsako dodatno zadolžitev navesti kup argumentov, ki ne prepričajo vedno. Lepo je imeti bistre otroke, je pa to zelo naporno.
Ko včasih poslušam ‘sodobne ženske’ imam občutek, da so izpolnjene v vsem, samo v materinstvu ne. Kako gledate vi na to?
Izjavi ženske, da je materinstvo ne izpolnjuje, se čudim. Ne bi rada izrekala sodb, kajti vsaka, ki to reče, ima svoje razloge, jaz pa verjamem, da je ženska v vsakem primeru materinska, tudi če nima svojih otrok. Ne predstavljam si namreč, da ne bi imela v sebi težnje po skrbi za drugega. Če nima svojih otrok, skrbi za nečake, redovnica skrbi za uboge, se ukvarja z drugimi otroki, s sirotami ... Res pa je, da sem v obdobju, ko so moji otroci nekoliko zrasli, začutila, da so me začeli izkoriščati, ker sem bila ves čas doma. Takrat sem tudi jaz spoznala, da me samo materinstvo ne izpolnjuje. Dokler sem bila vpeta v dnevni ritem z malčki, sem bila zadovoljna, potem pa ne več povsem ... Potrebovala sem ustvarjalno delo in potrditve od zunaj. Vendar si ne predstavljam, kaj bi počela v življenju, če ne bi imela otrok. Saj ne bi imela ne navdiha ne discipline, se mi zdi.
Govorila sva že o tem, da ste pisateljica. Svojo pisateljsko kariero ste začeli kot izrazito otroška pisateljica. Kje je vzrok za to?
To je bilo v obdobju, ko sem zapustila gledališče in sem čakala drugega otroka. Takrat sem potegnila črto pod svojo igralsko kariero. Nisem se več nameravala zaposliti v gledališki ustanovi. V tistem trenutku mi je bilo to v veliko olajšanje, ker sem se utrudila od prisilne kolektivne miselnosti, v kateri moraš verjeti v tuje koncepte in estetiko, ki ni vedno tvoja lastna ... Takrat, ko sem ostala doma, sem bila zelo zaposlena, saj sem kmalu po drugem imela še tretjega otroka. Prvi trije so rojeni v obdobju petih let, med drugim in tretjim je samo šestnajst mesecev razlike. Kmalu mi ni bilo dovolj, da bi samo prala (prala sem tudi plenice, saj sem zavračala tiste za enkratno uporabo, ki obremenjujejo okolje) in kuhala. Želela sem si, da bi lahko ob tem tudi kaj ustvarjala. Takrat sem začela z zgodnjim vstajanjem in pisanjem. S tem se nisem oddaljevala od otrok. Danes mislim, da je bilo to dobro. Vesela sem, da sem se odločila biti doma. Najprej sem pisala za svoje otroke, šele kasneje je to delo preraslo v poklic. Zdaj pišem za vse otroke.
Tako je izšla vaša prva knjiga šmarnic za otroke Pod Marijinim plaščem, leta 2004.
To je bila moja prva izdana knjiga, ni pa bila prva stvar, ki sem jo napisala. Zgodbe za slikanice so nastale prej, ampak izid ilustrirane knjige terja precej časa. Šmarnice pa so bila izbrane na natečaju, zato so tako hitro izšle.
Ko ste imeli zagovor magistrske naloge, so vam dejali, da od vas po kratkih zgodbah pričakujejo roman. Je bila to spodbuda, da ste ga res napisali?
Da, to je bila ena izmed spodbud. Za magistrski nastop na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer umetniška beseda, sem pripravila govorno interpretacijo svoje kratke proze, ki je takrat izšla pri Mohorjevi družbi v zbirki z naslovom Jezik molka. Nastopila sem v Mali drami. V pisnem delu naloge pa sem iz teorije romana izpeljala teorijo kratke proze. (naslov: Plasti ustvarjene besede v pisni in govorni podobi avtorske proze). Na zagovoru so me vprašali, kdaj bom napisala roman. Odgovorila sem jim, da nikoli, ker si tega ne upam in kot pisateljica nimam dovolj sape za tak podvig. Nato mi lastna izjava ni dala miru. Prav jezna sem bila nase, da sem to rekla. Brez dvoma je bilo to ena izmed notranjih spodbud za roman. Čez kakih deset dni sem ga že začela pisati.
Kaj pa vas je spodbudilo, da ste od pisanja za otroke prešli na pisanje za odrasle?
Mogoče je nekaj na tem, da od sebe veliko zahtevam in sem zadovoljna, kadar naredim nekaj, česar si dolgo nisem upala, ker sem mislila, da ne zmorem.
Lahko bi rekli, da ste pisateljica za nagrade. Veliko vaših knjig in zgodb je bilo nagrajenih: od kratke zgodbe pri Mladiki do prvega romana za odrasle Kava pri dišečem jasminu pa do svetlobnice pri Družini, pa na začetku šmarnice za otroke ...
Ne pišem za nagrade, ampak za natečaje. To je velika razlika. Pri šmarnicah ni bilo hude konkurence, medtem ko je pri Modri ptici bila, saj je bilo tam nominiranih kar nekaj uveljavljenih pisateljev. Moja prva velika nagrada, kot izid natečaja, je bila Svetlobnica. Natečaj je krasna spodbuda. Če nekaj pišeš, recimo roman, nimaš toliko motivacije, če veš, da bo potem tvoje besedilo dolgo ležalo na uredniški mizi. Pri natečaju pa veš, da bodo rokopis (tipkopis) morali prebrati. Imaš določeno dolžino in seveda rok. Natečaj je za pisatelja kakor tekmovanje za glasbenika. Takrat najbolj zbrano delaš in hitro napreduješ.
V svojem prvem romanu za odrasle Kava pri dišečem jasminu ste se lotili težke teme zasvojenosti, konkretno odvisnosti od iger na srečo. Zakaj ste se lotili te teme? Ali zato, ker ste z Goriškega, kjer je bilo teh primerov več? Kaj se vas je pri igrah na srečo tako dotaknilo, da ste temo uporabili za roman?
Morda tudi to, da sem se zelo zavzela, ko je Goriški grozilo, da se bo spremenila v mali Las Vegas; da bodo na zaščitenih mokriščih, kjer gnezdijo in prezimujejo ptice, zgradili ogromno igralniško središče. Z vso silo sem se zaganjala v igralniško pošast. Mislim, da je civilna iniciativa veliko pripomogla k ohranitvi tega neokrnjenega okolja.
Kaj bi danes bilo, če bi začeli graditi?
Morda bi imeli tam zaposlene tujce. Mogoče bi bili na zaščitenem naravnem območju postavljeni samo temelji, ker zaradi gospodarske krize ne bi mogli graditi naprej. Ptice selivke se tam ne bi več ustavljale in prezimovale. To območje so namreč nameravali izsušiti. Mogoče bi mi celo mi ostali brez pitne vode, če bi tam zgradili velike bazene in uporabili naše vodne vire. To bi bila industrija nesreče.
Poznam kar nekaj družin, ki so razpadle zaradi iger na srečo. Poznam žene, ki so se jim možje obesili, a o vsem tem se ne govori. Igralništvo na Goriškem je svet zase. Živi ponoči, ko mi spimo.
In to je bila ena od spodbud.
Tudi to.
V enem izmed pogovorov ste omenili, da je bil z igrami na srečo zasvojen tudi veliki ruski pisatelj Dostojevski.
Zasvojenost ni povezana z izobrazbo in inteligenco. Tudi velik um lahko zboli in si ne more sam pomagati. Ko si zasvojen, potrebuješ pomoč.
Kako gledate na današnje zasvojenosti med mlado generacijo: pametni telefoni, računalniki, igrice? Kako se soočate s tem v družini? Ste postavili omejitve otrokom?
Trenutno me nobena stvar ne skrbi bolj kot to. Ne skrbi me toliko globalno segrevanje kot moralni in umski razkroj, ki se odvija pred mojimi očmi. Zadnjič sem opazovala otroka, starega kakih deset let, ki se je vračal iz šole. Bil je tako zatopljen v svoj telefon, da bi ga lahko avto povozil, pa tega ne bi opazil. Ni isto kot podoba otroka, zatopljenega v igro ali v branje, kar je ena najlepših podob na svetu. Ne, tu gre za otroka, zatopljenega v omamo. Meni se to zdi skoraj tako, kot da gledam Hirošimo po eksploziji atomske bombe. To, kar sem povedala v knjigi Kava pri dišečem jasminu, se danes dogaja dvanajstletnikom, šestnajstletnikom, dvajsetletnikom. Vem za otroke, ki so šli študirat v Ljubljano, pa starši sploh niso slutili, da se celo leto niso premaknili iz študentske sobe. Vem za mlade, ki nikamor več ne grejo, se ne odzivajo, ko dobijo novega sostanovalca, so cele dneve v postelji in sploh ne vstanejo, ker visijo na računalnikih in pametnih telefonih ... To me res zelo skrbi. Vem, da ne bom rešila sveta, lahko pa rešujem svoj mali svet. V družini se z možem trudiva držati otroke čim bolj stran od vseh teh nevarnosti. Ampak jih je težko pripraviti do tega, da so drugačni, da med vrstniki izstopajo. Nakoplješ si njihovo jezo. Seveda so prepričani, da sva midva paranoična in da je vse skupaj najin problem, ki ga morava rešiti pri sebi.
Najbrž je vpliv okolice izredno močan.
Brez dvoma, ampak vseeno menim, da je manj škode, če se otrok počuti malo drugačnega od svojih vrstnikov, ker ni opremljen z vrhunsko tehnologijo, kot da postane zasvojen. Kajti zasvojenost je huda bolezen, pri kateri potrebuješ pomoč in tudi po zdravljenju nisi več nikoli tak kot prej.
Kot pisateljica ste tudi vključeni v program za odvisnike.
V tem letu sem mentorica za literarno dejavnost v skupnosti Pelikan, ki deluje pod okriljem Karitas, v Sostrem. Javna agencija za knjigo namreč izvaja projekt Vključujemo in aktiviramo, ki ga gmotno krije Evropski socialni sklad. Gre pa za delo s pripadniki ranljivih skupin. Mentorji v teh skupinah smo slovenski književniki. Nekaj ur je namenjenih tudi likovnemu ustvarjanju, kar izvajajo uveljavljeni ilustratorji. Mi pa z uporabniki beremo, pišemo, se pogovarjamo. Lahko povabimo tudi goste, ki nam obravnavane teme osvetlijo na različne načine. Lani sem bila mentorica skupini odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju v Dragi pri Igu, letos skupini odvisnikov s pridruženimi motnjami v duševnem zdravju, drugo leto pa bom projekt izvajala v ženskem zaporu na Igu. Hotela pa sem povedati nekaj drugega. Globoko spoštujem tiste, ki so se podali na pot odvajanja od kakršnihkoli drog, ker vem, da so to ljudje, ki so se že iz oči v oči srečali s smrtjo. To ni kar tako. Odvisnik se za zdravljenje odloči šele, ko nima več izbire, če hoče preživeti. Veliko se jih uniči. Tisti, ki preživijo, morajo sprejeti pomoč in se naučiti vsega od začetka: delati, živeti z drugimi, brati, se pogovarjati, graditi nekaj, kar so sami podrli ... Zasvojenost je res bolje preprečevati kot zdraviti, pa če se sliši še tako zguljeno.
Ena vaših novejših knjig Bližina daljave, ki je dobila nagrado svetlobnica 2016, je menda napisana po resnični pripovedi. Seveda ste zgodbo predelali. O tem pišete tudi v uvodu v knjigo. Ste se želeli s tem nekako zavarovati, da vam ne bi kdo očital, da ste po svoje pisali, čeprav je jasno, da ima pisatelj umetniško svobodo, da obdela snov.
V tem je srž moje ljubezni do pisanja, da se lahko gibljem po meji med resničnim in izmišljenim. Ne gre za laž, ampak za ustvarjalno svobodo. Važno je, da se držiš notranje resnice.
V omenjeni knjigi opisujete čas pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej. Gre za občutljivo obdobje, ki z lahkoto skrega Slovence. Naj dodam, da je to ena redkih knjig, ki tako verodostojno in realistično ter brez olepšav opisuje tisti čas. Ste imeli kakšno težavo zaradi tega?
Ne, nihče mi ni ničesar rekel. Odzivi so dobri, uradnih recenzij pa ni. Morda zato, ker je roman izdala Družina, kajti nekateri kritiški krogi imajo predsodek pred to založbo. Molk me ne vznemirja, ker verjamem v zgodbo, saj sem jo napisala brez namenov in sodb. Na to sem bila pozorna od prve do zadnje besede, pa tudi še potem, pri vseh pregledovanjih.
Po osnovni izobrazbi ste dramska igralka. Zanima me, zakaj ne pišete iger, radijskih iger ali iger za otroke?
Saj jih pišem, ampak jih ne objavljam drugje kot v šoli, kjer delam. Vsako leto z dijaki postavim na oder eno svoje avtorsko mladinsko delo. Ne pišem pa za odrasle. Eno dramo sem napisala in poslala na neki natečaj, ampak očitno ni bila dobra in je zato ostala neopažena. Letos sem dramatizirala maturitetni roman Ubežni delci kanadske pisateljice Anne Michaels, ki jo zdaj z maturanti dramsko–gledališke smeri umetniške gimnazije postavljam na oder. Res pa je, da me pisanje dram ne tako pritegne tako kot pisanje proze.
Igralskega poklica praktično ne opravljate več. Še vedno pa poučujete gledališke predmete.
Poučevanje je najlepši izvleček tega, kar je ostalo od moje izobrazbe in izvleček vsega veselja, ki sem ga imela in ga še vedno imam do gledališke umetnosti in ki bi najbrž v neki ustanovi počasi zamrlo.
Če sva natančna, ste v zadnjem času spet postali igralka in sicer filmska igralka. Letos ste igrali v filmu o materi Leopoldini Brandis, ki pa še ni zmontiran. Kako je prišlo do tega? Še to, ste že kdaj prej igrali v filmu?
Sem, ampak manjše vloge. Pri omenjenem filmu pa gre za amatersko produkcijo, zato me precej skrbi, kaj bo iz tega nastalo. Videla sem prve materiale, ki jih bo treba še zelo obdelati. Pri snemanju mi je bilo lepo, lepše kot na snemanju s profesionalci. Vzdušje je bilo drugačno. Zraven smo bile štiri profesionalne igralke, tudi Milada Kalezić. Film naj bi občestvu približal svetniško kandidaturo graške grofične Jožefe Marije Brandis, kasneje matere Leopoldine, ki je bila predstojnica usmiljenk in ustanoviteljica Marijinih sester čudodelne svetinje.

Nataša Konc Lorenzutti (1970) je doma iz Kranja. V Ljubljani je študirala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, smer dramska igra in umetniška beseda. V tretjem letniku (1992) je prejela fakultetno Prešernovo nagrado za vlogo Ofelije. Najprej je delala v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, potem pa v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Leta 1999 je prenehala službovati v tem gledališču in si pridobila status samostojne ustvarjalke. Sodeluje z Zavodom za šolstvo kot soavtorica učnega načrta za umetniško gimnazijo dramsko–gledališke smeri. Leta 2008 je zaključila pedagoško–andragoško izobraževanje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani ter opravila strokovni izpit v vzgoji in izobraževanju. Leta 2011 je zagovarjala magistrsko delo z naslovom Plasti ustvarjene besede v pisni in govorni podobi avtorske proze na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, smer umetniška beseda.
Sedaj poučuje na novogoriški gimnaziji, na programu umetniške gimnazije dramsko–gledališke smeri, ki se je lani preoblikovala v filmsko–gledališko. Z možem in petimi otroki živi v Oseku pri Gorici. Zelo se je angažirala v civilni pobudi proti zgraditvi ogromnega igralniškega centra na Goriškem. Svoje pisateljsko pot je začela kot mladinska pisateljica, pozneje pa je napisala tudi več del za odrasle. Več njenih del je bilo nagrajenih.

RUSTJA, Božo. (Gost meseca) Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 8-13.

Tokratna številka Ognj­iš­ča je nekaj posebnega zaradi priloženih katalogov in koledarja. Prilagamo ji dva kataloga: katalog z novostmi naše založbe in Miklavževo ponudbo v razširjeni obliki. Prepričani smo, da boste v obeh katalogih našli kakšno darilo zase ali darilo, s katerim boste obdarili svoje najbližje. Raje kot stvari, ki minejo, poklonimo najbližjim dobro duhovno knjigo.

Kot že nekaj let boste z decembrsko številko prejeli tudi stenski koledar za leto 2018. Običajno se ga bralci razveselite, ker so vam všeč fotografije in misli ob njih ter seveda koledarski del, saj so na njem godovi in cerkveni prazniki.

Četrti ‘dodatek’ pa je prijazno povabilo, da poklonite naročnino na Ognjišče komu od svojih najbližjih, prijatelju ali znancu. Ob upadanju bralne kulture in v času, ko se zaradi hitenja in uporabe množičnih medijev nižajo naklade časopisov in revij, je ta vaša gesta za nas še toliko dragocenejša. Poleg tega boste z naročnino Ognjišča ‘pripeljali’ v družino nekaj duhovne hrane. Naj še navedem ceno za Ognjišče v prihodnjem letu: posamezna številka Ognjišča bo 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

V katalogu, ki je priložen tokratnemu Ognjišču, je tudi nekaj novosti. Naj kot prvo navedem knjigo Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin. Kdo od bralcev se ne spominja Gržanovih humoresk, ki jih je dve leti objavljal v naši reviji? Sedaj so zbrane v knjigi in tem je avtor dodal še nekaj drugih. Knjigi je dodana zgoščenka, na kateri napovedovalec na Radiu Ognjišče Marijan Bunič, znan po svoji interpretaciji humorističnih besedil, bere nekaj humoresk. Pater Gržan zatrjuje, da sta si beseda duhovitost in duhovnost izredno blizu. To dokazuje tudi s to knjigo.

Druga knjiga Zakladnica modrosti pa je nastala v naši hiši in je sad dela ‘naših Čukov’, saj sta jo uredila Marko in Silvester Čuk. Gre za drugo knjigo v zbirki Za luč in moč. Prva v tej zbirki je knjiga Zakladnica molitve. V novi knjigi gre za izbor življenjske modrosti, ki že od leta 1984 izhaja v rubriki Zajemi vsak dan. Seveda gre tukaj za izbor misli in sicer na posamezne teme. Silvester Čuk je v spremni besedi napisal, da je bilo objavljanje misli stalnica v Ognjišču, čeprav se je oblika misli, oziroma isker, ki naj nam polepšajo, osvetlijo in osmislijo dan, skozi desetletja spreminjala. Številni bralci se še spominjate knjige Misel za lepši dan, ki je izšla leta 2001 in je v kratkem času doživela štiri ponatise. Upam, da bo tako tudi s tokratnim izborom misli.

Za božič in novo leto smo vam pripravili tudi dve zbirki božičnih voščilnic. V prvi zbirki so motivi mozaikov p. Marka Rupnika, v drugi pa različni božični motivi. ‘Dodatna vrednost’ teh voščilnic je, da imajo na hrbtni strani misel ali pa molitev, ki jo družina ali posameznik opravi na sveti večer ali na novo leto.

V decembrski številki je priloga posvečena predstavitvi Cerkve v Sloveniji, gost meseca je pisateljica in mama Nataša Konc Lorenzutti in več drugih ustaljenih rubrik. S to številko končujemo 53. letnik Ognjišča. Januarska številka, ki je po tradiciji tudi božična in bomo z njo začeli nov letnik, bo prinesla marsikatero novost. A o tem več v januarskem zapisu. Ko napovedujemo nov letnik pa vas tudi prosimo, da ostanete zvesti Ognjišču, da nanj obnovite naročnino in navdušite za našo revijo tudi svoje znance in prijatelje.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 12, str. 5.

priloga

Slovenska škofovska konferenca

gost meseca

Nataša Konc Lorenzutti

glasba

Luka Sešek

Preberite več: December 2017

Vesolje že dolga tisočletja vzbuja radovednost in buri človeško domišljijo. Zvezde se na prvi pogled zdijo zelo oddaljene, a danes lahko s pomočjo sodobne tehnologije o njih izvemo marsikaj zanimivega. Kljub temu številna vprašanja še vedno ostajajo neodgovorjena. Z mojim tokratnim sogovornikom, astrofizikom dr. Juretom Japljem, ki je poleti nekaj tednov preživel v Sloveniji, sicer pa raziskuje v Amsterdamu, sva odkrivala skrivnosti vesolja, dotaknila pa sva se tudi njegovih izkušenj z življenjem v tujini.

Dr. Jure Japelj je študiral fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in leta 2014 doktoriral iz astrofizike. »Fizika se mi je vedno zdela zanimiva, ker s pomočjo razmišljanja poskušamo razumeti svet okoli sebe. Astrofizika pa me je prepričala zato, ker se mi je zdelo noro, da lahko kaj povemo o zvezdah, o vesolju,« mi opiše svojo strast in v isti sapi nadaljuje. »Dokler se s tem ne ukvarjaš, se ti vesolje zdi zelo daleč stran, težko verjameš, da lahko o njem kaj poveš, čeprav lahko v resnici poveš ogromno.« Ko sva se lansko leto prvič dogovarjala za intervju, se je podoktorsko izobraževal v Trstu, zdaj pa na Univerzi v Amsterdamu raziskuje majhne galaksije in izbruhe sevanja gama. A preden ga zasujem z vprašanji o vesolju, bi si rada razjasnila besedo, ki jo je že nekajkrat omenil: kaj pomeni astrofizika?
KAJ JE ASTROFIZIKA?
»Astrofiziki poskušamo pojasniti, kaj so zvezde, kako nastanejo, kako živijo in kako umrejo,« z veseljem pojasni Jure. Ali ste vedeli, da je tudi naše Sonce v resnici zvezda? »Naslednja stopnja so galaksije. Če pogledamo v nebo, vidimo ogromno zvezd. Večina teh zvezd je bolj ali manj podobnih Soncu. Na stotine milijard zvezd sestavlja galaksije. Nas zanima, kako je to nastalo in kako se je skozi čas razvijalo.«
SONČNA SVETLOBA POTREBUJE 8 MINUT, DA DOSEŽE ZEMLJO
Če ste v osnovni šoli pri pouku fizike pozorno poslušali, potem se boste spomnili, da svetloba po vesolju potuje s končno hitrostjo. To je 300 000 km/s. Ali ste vedeli, da potrebuje svetloba 8 min, da pride od Sonca do Zemlje? Jure Japelj mi pojasni, da je naslednja zvezda od Zemlje oddaljena toliko, da svetloba potrebuje 4 leta, da pride do nas. Zvezde, ki jih občudujemo na nočnem nebu, so lahko tako že zdavnaj ugasnile. Neverjetno, kajne? Toda to še ni vse: številke so lahko še bolj presenetljive in moj sogovornik mi brž postreže z nekaj podatki. »Naša galaksija ima premer 100 000 svetlobnih let, prva večja galaksija – galaksija Andromeda – pa je od nas oddaljena več kot dva milijona svetlobnih let. Vesolje je ogromno!« V astronomiji govorijo o svetlobnih letih – to je enota za razdaljo.
KAKO ZVEZDA NASTANE IN ... KAKO UMRE
»V vesolju je med elementi največ vodika. Zaradi vpliva gravitacije se začnejo elementi postopoma združevati v oblake. Tak oblak plina se vedno bolj stiska, zato postaja notranjost vedno bolj vroča. Na določeni točki tako nastane zvezda,« mi razloži astrofizik, mene pa že zanima, koliko časa je sploh potrebno, da nastane zvezda, ki je podobna Soncu. »Približno 10 milijonov let ali več,« se glasi odgovor. In potem zvezda živi. In potem umre.
»Življenjska doba zvezde je odvisna od tega, kako masivna je. Bolj kot je zvezda masivna, hitreje živi in hitreje tudi umre.« Med nadaljevanjem zgodbe o zvezdah mi Jure zaupa tudi, da je večina zvezd pravzaprav manj masivnih kot Sonce. Po drugi strani pa obstajajo zvezde, ki so več kot 10-krat tako masivne, kot je naša zvezda!
Še preden ga vprašam, kako pride do tega, da zvezda umre, mi Jure že začne razlagati. »V jedru zvezde je zelo vroče. Posamezna jedra vodika se namreč lahko zlijejo v helij, pri tem pa nastane energija. Bolj masivne zvezde so bolj vroče in ves proces poteka hitreje. Ko zvezda v svojem središču porabi ves vodik, se začnejo dogajati zanimive stvari ...« Zaskrbljeno ga vprašam, koliko časa sploh še ima naše Sonce, a Jure se zasmeji in brž odpravi mojo skrb. »Sonce bo še nekaj časa tako, kot je. Ocenjujemo, da še 4 do 5 milijard let.« In potem?
»Preden bo naše Sonce umrlo, se bo zelo razširilo, postalo rdeča orjakinja in pojedlo notranje planete, vključno z Zemljo in Marsom. Pri zunanjih planetih pa se bodo zaradi dviga temperature spremenile razmere na njih. Na koncu bo Sonce postalo bela pritlikavka. To je zvezda, v kateri reakcije ne potekajo več in se samo še ohlaja.«
KAJ OSTANE, KO PROPADE SUPERMASIVNA ZVEZDA? ČRNA LUKNJA!
Zelo masivne zvezde – ne, naše Sonce ni med njimi – se na koncu lahko spremenijo v črne luknje. »Črne luknje po definiciji ne moremo videti, lahko pa vidimo njen vpliv,« mi pove Jure. »Poleg zvezdnih črnih lukenj poznamo tudi takšne, ki so naravnost pošastne: vemo, da se v večini galaksij v središču nahajajo črne luknje.« Ali veste, da je tudi v središču naše galaksije črna luknja? Ta ima maso za več milijonov mas Sonca!

Kakšen pomen ima za znanstvenika, da gre na začetku kariere v tujino?
Mislim, da je to zelo pomembno. Seveda je odvisno od tega, koliko že prej delaš s tujino. Na različnih delih sveta delajo različno in na različen način ter imajo različna znanja. Če hodiš okrog, si ta znanja pridobiš, hkrati pa spoznavaš nove ljudi, s katerimi lahko kasneje sodeluješ in na ta način narediš več, kot bi sam. Če se potem vrneš v domovino, vse te povezave s tujino seveda ostanejo.
Zdaj živite na Nizozemskem. Kako se življenje v Amsterdamu razlikuje od življenja v Sloveniji? Verjetno je kolo glavno prevozno sredstvo?
Amsterdam je precej specifičen kraj – ogromno se dogaja, veliko je tujcev in vsi ljudje govorijo angleško. Seveda se vozim s kolesom, to je tu skoraj obvezno: tako vožnja do delovnega mesta kot druženje s prijatelji. To je tu preprosto način življenja.
Ali imate kakšne ne-fizikalne hobije?
Zelo me zanima glasba. Igram klasično kitaro. Ko sem živel v Sloveniji, sem bil bolj aktiven. Bil sem del ansambla, s katerim smo igrali klasično glasbo. Zdaj večinoma igram le zase.
Ali se kdaj pri svojem delu srečate z vprašanjem o končnosti-neskončnosti? Ali bomo kdaj uspeli odgovoriti na vsa vprašanja, raziskati celo vesolje?
To je zadnjih 100 let standardno vprašanje: ali lahko s fiziko pojasnimo vse vesolje. Predvsem z odkritjem kvantne mehanike se je izkazalo, da stvari niso tako enostavne. Ne vem, mogoče se to da in bomo čez nekaj časa lahko vesolje popolnoma razumeli, mogoče pa ne. Lahko bi rekel: važna je pot tega odkrivanja. Lahko si zadamo cilj, da bomo razumeli vse, a ta cilj ni realen.

KAKO POTEKA PREUČEVANJE VESOLJA?
»Svetloba je za astronome glavni vir informacij. Ker pa oči niso najboljši detektor svetlobe, uporabljamo teleskope,« razloži Jure Japelj. Večji kot je teleskop, več svetlobe lahko zbere, kar omogoči lažje opazovanje galaksij. »Svetlobo posnamemo in jo potem analiziramo. Ponavadi snemamo del neba, kar traja od nekaj minut do 1 ure. Če želimo opazovati zelo temne objekte, pa čas ustrezno podaljšamo. Seveda svetloba ni le optična (tj. tista, v kateri gledamo), ampak dobimo pomembne podatke tudi iz drugih delov spektra svetlobe, kot so rentgenski žarki ali UV-svetloba.« Ali ste vedeli, da imajo trenutno največji teleskopi na svetu premer zrcala 10 metrov? Jure pa mi pove, da bodo kmalu zgradili še večji teleskop, s katerim bodo lahko še laže preučevali vesolje. Ta naj bi imel premer zrcala kar 40 metrov, stavba, v kateri bo teleskop, pa bo velika kot nogometno igrišče!

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 104-105.

Leta 2014 je diplomirala na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo smer Geodezija. Nadaljevala je z magistrskim študijem na zgodovini, kjer ji manjka samo še magistrska naloga. Vzporedno je delala magisterij na arhitekturi, sedaj pa opravlja zadnji letnik magisterija na geodeziji. Zakaj toliko poudarjati Ninin študij? Zato, ker so po nesreči staršem dejali, da bo imela poškodovane možgane, da ne bo mogla govoriti ..., njej pa svetovali naj si izbere kakšen lažji študij.

Nina Vidic iz Lesc je bila ‘preizkušana’ že ob rojstvu, saj je rojena na dan državnosti leta 1991. Mama se spominja, kako so jeseniško bolnišnico tisti dan preletavala letala, zato so se morali umakniti v zaklonišče. Tudi zato je danes ponosna, da je Slovenka.
Toda njeno življenje je usodno zaznamovala nesreča ob koncu tretjega letnika gimnazije, le nekaj dni po osemnajstem rojstnem dnevu. »Kot kolesarko me je zbil avto in udarila sem z glavo v rob škarpe. Očividci so mi povedali, da sem bila v šoku, saj sem govorila: “Pustite me, pustite me,” opaziti ni bilo krvi, niti vidnih poškodb. Mama je prosila, naj me z rešilcem odpeljejo na opazovanje v jeseniško bolnišnico. Prav tako je prosila, naj mi naredijo preiskave, a se na prošnjo niso odzvali. Mama je ostala celo noč pri meni, mislila je, da spim, a sem padla v nezavest. Drugo jutro sem na viziti pred zdravniki bruhala kri, kar je znak, da imaš možgansko krvavitev. Šele zjutraj so naredili CT glave. Zaradi nujnosti so naročili helikopter in posredovali informacijo v Klinični center Ljubljana, da k njim prihaja primer za zelo nujno operacijo.«
Nina v svoji nesreči prepoznava veliko ‘božjih posegov’. Že glede helikopterja. Najprej niso vedeli, če bo sploh lahko poletel, ker je bilo slabo vreme. Pa je! Kasneje se je takih ‘slučajev’ nabralo še nekaj. »Nevrokirurg, ki me je operiral, je na srečo velik strokovnjak. Ker je prišlo do zapletov s trebuhom, so mi pod nujno naredili operacijo. Operiral me je celo predstojnik oddelka. Pa je šlo za nujne operacije, ko ni bilo časa izbirati zdravnika!«
V Ljubljani je bila zdravniška ekipa pripravljena in jo je čakala, tako da se je operacija takoj začela. »Bila sem v umetni komi in operirali so mi glavo ter me dali na CIT, to je oddelek za najhujše poškodbe. Vsak dan je bilo nekaj narobe z mano (npr. zenice niso reagirale, napihnjena roka ali trebuh ...). Peti dan sem imela zelo napihnjen trebuh. Naredili so MR trebuha in so mi zaradi neznane tekočine v abdomnu odprli celoten trebušni del. Ugotovili so, da gre za poškodbo trebušne slinavke. Moje stanje je bilo zelo kritično in zdravniki so menili, da ne bom preživela. Po še eni operaciji možganov so bili primorani uporabiti drugo metodo zdravljenja (gretje glave).« V komi je bila 21 dni. »Po 21-ih dneh so se odločili, da me zbudijo, ne glede, kaj bo z mano narobe. Staršem so rekli, da je že to, da sem preživela, čudež. Če bom preživela, ne bom imela spomina, ne bom znala brati, bom hroma ... Tisti dan, ko so me začeli zbujati, sem reagirala na dražljaje, kar pa ni bilo zagotovilo, da bo z mano vse v redu.«

Ko se je zbudila iz kome, je ugotovila, da je brez las, saj so ji morali glavo obriti, da so jo lahko operirali. In to je bilo za osemnajstletno dekle velik šok!
»Iz CIT-a bi me morali premestiti v bolnišnico na Jesenice. Mama je glede na slabe izkušnje prosila zdravnika – celo tekla je za njim po hodniku –, naj me premestijo raje v Klinični center ali kam drugam. In ugodil je njeni prošnji. Premestili so me na intenzivno nego na Travmatološko kliniko. Bila sem čisto brez moči, kajti po 21-ih dneh kome imaš izredno oslabljene mišice. Ko so mi dali v roke mobilnik, mi je padel na tla. Nisem imela niti toliko moči, da bi ga obdržala ... Ko sem prišla nekoliko bolj k sebi, so mi starši prinesli – malo z zamudo za rojstni dan darilo, ki sem si ga zelo želela – nov računalnik. Čeprav ga na oddelku ne bi smela imeti, so mi to dovolili. Vmes sem dobila dve izredno hudi infekciji, veliko hujši od MRSE (huda infekcijska bolezen). V trenutku sem imela čez 40 stopinj vročine. Poklicali so najboljšo infektologinjo. Ni vedela, kaj naj naredi, a predlagala je eno vrsto antibiotikov, ki so ‘prijeli’.« Še eno od ‘naključij’ v Nininem zdravljenju. »Počasi so začeli k meni spuščati obiske. Ko sem želela na stranišče, a sem padla. Stopala nisem mogla premikati ...«
Zapletov je bilo veliko, a Nina je začela, kakor sama pravi, tretjo fazo svojega zdravljenja – rehabilitacijo noge v Rehabilitacijskem centru Soča. Žal je bil prvi poskus neuspešen, a se je fizioterapevtka zelo potrudila in z njo delala vaje dvakrat na dan. Nina je prepričana, da je to še ena oseba, ki ji jo je na pot življenja pripeljal Gospod in ji je pomagala ozdraveti. Vztrajnost in potrpežljivost sta počasi rodila sadove. Na Soči je ostala dva meseca. Po treh tednih je Nina prvič prišla domov. Mama jo je vsako jutro pripeljala na terapije in jo popoldne odpeljala domov. »Šele na Soči sem se zavedala, kaj bi lahko bilo z mano.« Morda je k temu spoznanju pripomoglo to, da je na Soči videla še veliko hujših primerov poškodbe glave. Niso mogli govoriti, niso imeli spomina, niso se mogli premakniti ... Takrat je šele doumela, kakšno srečo je imela.
Ob vseh naporih zdravnikov je potekal še drugi ‘način’ zdravljenja: »Mnogi ljudje so izredno veliko molili zame ob nesreči. Starši so hodili na Brezje, stara mama celo vsak dan, šla je po kolenih okrog Marijinega oltarja. Kot sem kasneje izvedela, je zame molil tudi leški župnik g. Štefan Babič.«
Nini se je zdelo, da je po bivanju na Soči že zdrava in da bo nadaljevala šolanje. »Po dvomesečni zamudi sem se vrnila v šolo in so se začele težave, na katere so me opozarjali na Soči. Delovna terapevtka ji je predlagala, naj dela en letnik v dveh šolskih letih, toda Nina ni hotela o tem niti slišati. »A že prvi dan sem morala po prvi uri domov zaradi bolečin v glavi. Bila je velika preobremenitev za možgane. V šoli sem zdržala dve ali tri ure, več ne! Tako sem četrti letnik delala dve leti, drugače ni šlo. Počasi sem ‘pogruntala’ svoj sistem: učim se pol ure, naredim desetminutni odmor, pa še pol ure in potem grem za nekaj časa počivat .... Tudi sedaj kot študentka se več kot dve uri skupaj ne morem učiti. Zavedam se, da ‘funkcioniram’ drugače kot sošolci. Vem pa tudi, da moram naloge opraviti.«
Na Soči jo je zdravnik vprašal, kaj želi študirati. Odgovorila mu je geodezijo. On ji je to odsvetoval, saj je tam veliko matematike, kar za poškodbo glave ni priporočljivo. Toda Nina je poskusila in na geodeziji je celo dobila priznanje za najuspešnejšo študentko. Po dveh letih ji je zdravnik dejal, da se je pravilno odločila.
Nine ni prizadela samo nesreča leta 2009, ampak tudi operacija trebuha leta 2012. »Pri vsakem obroku jem tablete. To so encimi, ki pomagajo trebušni slinavki, da razgradi hrano. Imam posebno dieto, saj imam težave tako z želodcem kot žolčnikom. Tega so mi odstranili skupaj z žolčnimi kamni. Večkrat sem pristala na urgenci zaradi težav z želodcem. Imam stalne preglede pri gastrologu.« Ima težave z hormoni.
Skratka, težav ne manjka. Še vedno jo mučijo hudi glavoboli, ima slabo koncentracijo, včasih težko prikliče besede. Po poškodbi glave ji škoduje tudi sonce. »Moje življenje je sedaj drugačno kot je bilo prej. Hvaležna moram biti staršem, ker veliko naredijo zame. Ko študiram v Ljubljani, moram jesti posebej pripravljeno hrano in ne morem jesti na študentske bone. Ob strani mi stojijo starši, stari starši in mnogi prijatelji ...«
Ko so jo s helikopterjem pripeljali v Klinični center, so zdravniki dejali: “Ta je za odpisati!” Pa se tako ni zgodilo. Ne goji sovraštva do zdravnikov v jeseniški bolnišnici, ki so naredili veliko napako, kajti, če bi jo takoj začeli zdraviti, ne bi prišlo do tako velikih zapletov. »Kljub težavam sem pozitivna oseba. Je razlog, da sem preživela to nesrečo in preizkušnjo. Mislim, da ima Bog ima neki načrt z mano. To pomeni, da imam še neko nalogo, ki jo moram opraviti na tem svetu,« optimistično sklene Nina.

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str 30.

V septembrskem Ognjišču ste pisali o Knjigi resnice, v kateri pisateljica trdi, da je bil papež Benedikt XVI. “zadnji pravi papež na zemlji” in da bo “naslednji papež lažni prerok”. Zavrnili ste njeno pisanje in dokazali, da je sleparka.
Sedaj sem pa prebrala, da se je skupina teologov in vernikov obrnila proti papežu Frančišku. Očitajo mu, da je krivoverec. Zelo me je prizadelo tako pisanje. Ali ni papež poklican, da brani pravo vero, ne pa da je krivoverec? Omenjena skupina naj bi papežu očitala, da ni naredil prav, ker je dopustil obhajilo ločenim in ponovno poročenim. Je res to dopustil? Prosim vas, da napišete, kako je s tem. Meni je papež Frančišek všeč, ker je preprost, skromen in dober. In me boli, da pravijo, da je krivoverec. Strinjam se z dubrovniškim škofom, ki je napisal, da ni pričakoval, da bodo proti papežu prav ljudje iz Cerkve, ne neki sovražniki Cerkve. Kaj vse to pomeni? Slišala sem, da so papeža kritizirali ‘konservativni’ ljudje, tisti, ki bi radi imeli tudi mašo v latinščini in da jo duhovnik daruje obrnjen proč od ljudi. Sedaj se bomo še v Cerkvi delili, ali kaj? Vesela bom, če mi boste odgovorili, saj omenjena dogajanja begajo tudi druge ljudi.
Tilka
Strinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
Seveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
V zgodovini Cerkve so se papeži radi posvetovali z moškimi in tudi z ženskami. Zelo znana svetovalka papeža je bila sv. Katarina Sienska, ki je prispevala k prečiščenju papeške službe in k vrnitvi papeža iz Avignona v Rim. Po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je papež ustanovil Škofovsko sinodo, ki mu pomaga skupno iskati Božjo voljo za konkretne izzive Cerkve. Zadnji posinodalni dokument ‘Radost ljubezni’ (Amoris Laetitia) želi pomagati vsem zakoncem in družinam, tudi tistim, ki so nepopolne, da bi jih verniki skušali razumeti in sprejemati, čeprav seveda greh ostane greh, kar poudarja tudi dokument. Pastoralno problematiko je Cerkev začela konkretno reševati že na 2. vatikanskem cerkvenem zboru, predvsem s Pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu (CS 47–52). Vsi pokoncilski papeži, posebno še sv. Janez Pavel II., so v luči koncila izdali številne cerkvene dokumente o pastorali zakoncev in družine. Radost ljubezni, ki jo je podpisal lansko leto sedanji papež Frančišek, je nekatere vznemirila. Že lansko leto so napisali štirje kardinali svoje ‘Pomisleke’ (Dubia) o nejasnem razlaganju glede možnega prejemanja obhajila razvezanim in drugič poročenim. Letos pa je skupina 40 teologov in katoliških laikov, med njimi ni sicer nobenega kardinala, (od dveh škofov je Švicar Bernard Fellay, vrhovni predstojnik Duhovniškega bratstva sv. Pija X., katerega položaj je že desetletja kanonično neregularen) napisala papežu Frančišku besedilo ‘Sinovsko opominjanje glede širjenja krivoverstev’ (Correctio Filialis De Haeresibus Propagatis). Besedilo, dolgo 26 strani, so najprej poslali osebno papežu, pozneje, pa so ga objavili na spletni strani, kjer je med zbiranjem novih ‘podpisov’ prišlo do zlorab, saj nekateri ’podpisniki“ (npr. Alejandro Bermudez, direktor Catholic News Agency) trdijo, da se niso podpisali. V njem so papeža razglasili za krivoverca in mu očitali sedem točk njegovih zmot in stranpoti ter mu ponujali spravo, če se pokesa in prekliče, kar je zapisano v apostolski spodbudi Radost ljubezni. Nekateri podpisniki so pred leti obsojali tudi papeža sv. Janeza Pavla II., ker si je upal preveč odločno govoriti o ekumenizmu in ker se je v Assisiju udeležil molitve za mir z nekatoliškimi kristjani in predstavniki velikih nekrščanskih verstev.
Na besedilo Radost ljubezni so se oglasili tudi štirje pomembni kardinali: Gerhard Müller, Marc Qullet, Fernando Sebastián Aguilar in Pietro Parolin. Nemški kardinal Gerhard Müller, bivši prefekt Kongregacije za nauk vere meni, da bi bilo dobro, če bi papež imenoval skupino kardinalov, ki bi vodili teološko razpravo s podpisniki ‘Pomislekov’ in ‘Sinovskega opominjanja’. Po­zorni bi naj bili predvsem na 8. poglavje spodbude Radost ljubezni. Kardinal Müller je tudi poudaril, da papež Frančišek, kot naslednik sv. Petra “zasluži polno spoštovanje”, njegovi kritiki pa zaslužijo tudi odgovor. »Preprečiti moramo novi razkol in ločitev od katoliške Cerkve, katere trajni princip in temelj je njena edinost in občestvo z Jezusom Kristusom ter sedanji papež Frančišek in vsi škofje v popolni edinosti z njim.« Podobno misel, neodvisno od Müllerja, je izrazil kardinal Pietro Parolin, vatikanski državni tajnik, ki je omenil “pomembnost dialoga znotraj Cerkve”, “poskušati moramo razumeti drug drugega”. Kanadski kardinal Marc Oullet, prefekt Kongregacije za škofe, je poudaril pomen cele apostolske spodbude, Radost ljubezni zasluži več pozornosti od navadne javne debate o ‘spornih točkah’ Pred 80-timi kanadskimi škofi na letni škofovski konferenci je Qullet obsodil ‘alarmantne’ in ‘permisivne’ razlage Radosti ljubezni. “Katerakoli alarmantna razlaga”, ki trdi, da je dokument “v sporu s tradicijo” ali “permisivna razlaga, ki proslavlja prejemanje” zakramentov za razvezane in ponovno poročene “ni zvesta besedilu in namenom papeža”. Španski kardinal Fernando Sebastián Aguilar je na vprašanje o heretičnosti spodbude Radost ljubezni odgovoril: »So olajševalne okoliščine, celo oprostilne okoliščine, ni pa izjeme v postavi.«
Tudi sam papež Frančišek se je oglasil med nedavnim obiskom v Kolumbiji in se lotil kritik na račun svoje apostolske spodbude Radost ljubezni. »Slišim številna mnenja, ki jih je sicer treba spoštovati, saj so jih izrekli Božji sinovi, vendar so zmotna. Za razumevanje Radosti ljubezni je treba to spodbudo prebrati od začetka do konca,« je papež dejal v pogovoru, ki je objavljen na spletni strani rimske jezuitske revije Civiltá Cattolica. Vsem, ki trdijo, da dokument ne temelji na katoliški morali, papež jasno sporoča, da temelji na tomistični teologiji. Ob tem pojasnjuje, da filozofije kot tudi teologije ni mogoče ustvarjati v laboratoriju, ampak v življenju, v dialogu z realnostjo. Tudi Benedikt XVI. – pravi papež Frančišek – o resnici govori kot o srečanju, torej ne več v smislu klasifikacije, ampak resnice na poti. Filozofije ni mogoče oblikovati kot logaritemske tablice, ki se je povrh vsega ne uporablja več. Enak način dialoga velja za teologijo, kar ne pomeni, da jo naredimo za nečisto. Res je ravno nasprotno, je dejal Frančišek in dodal, da je Jezus vedno začel pri resničnih življenjih ljudi in jih od tam vodil k Bogu. Če želi nekdo biti dober teolog, mora poleg študija, notranjega vpogleda in razumevanja resničnosti razmišljati in moliti na kolenih, je dejal papež. Človek, ki ne moli, ne more biti teolog. Lahko pozna vsak nauk, ki je kdajkoli obstajal, a ne živi teologije, je še dejal papež.
Spoštovana gospa Tilka, skušal sem nakazati, za kaj pravzaprav gre. Prav je, da se o zadevah govori, poznavalci cerkvene zgodovine pravijo, da so se kristjani v zgodnjih stoletjih krščanstva o verskih resnicah pogovarjali tam, kjer so se pač družili, tudi na mestnih trgih.
V tem kratkem odgovoru žal nisem mogel predstaviti maše v latinščini in podrobneje razmišljati o izjemnih primerih glede prejemanja obhajila razvezanih in samo civilno poročenih, čeprav je danes takih parov vse manj in vse bolj raste število tistih parov, ki se tudi civilno ne poročijo in celo tistih, ki zavračajo naravni in svetopisemski nauk o spolnosti.
Srečen sem, da nam Bog podarja v zadnjem stoletju tako dobre in svete papeže. Papež Frančišek ne samo, da ni heretik, ampak je papež z veliko moralno avtoriteto tudi zunaj Cerkve in predvsem dobri pastir, ki “diši po ovcah”. Že z izbiro imena Frančišek je nakazal, da želi biti s svojim papeškim imenom čim bolj pristen ‘evangeljski človek’ (homo evangelicus), kot radi imenujejo življenjepisci sv. Frančiška Asiškega. Bogu se zahvalimo za oba papeža, upokojenega Benedikta XVI., ki ima vse lastnosti ‘cerkvenega učitelja’ (Doctor Ecclesiae) in Frančiška, da bi posnemal svojega zavetnika in bil vedno bolj ‘evangeljski človek“. Tisti, ki ljubi Cerkev, rad moli za papeža, škofe in svoje duhovnike.

ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 47, št. 11, str 44.

* 8. november 1817, Kraljevci, † 2. februar 1890, Stari trg pri Slovenj Gradcu.

»Vi veste, da delam z velikimi trudi telesnimi, da si na kvaro svojemu zdravju pridobivam prostega časa za delo, da si nabavljam knjižnih pomočkov, da sem samouk, ki se moram boriti za svoje izobraženje. Ko bi živel v ugodnejšem razmerji, gotovo bi prekosil marsikaterega glasovitega učenjaka, tako pa zvem v svoji samotni vasi dostikrat šele pozno o najnavadnejših preiskavah. Nastopil sem v taki dobi kot rodoljub, ko jih je bilo še malo; niti šola niti družba niti vzgoja niti književnost me niso izobrazile, nego božja milost, in zato delujem, da ne bi živel zaman. Za svoje trude doslej nisem prejel nikake zahvale, za zvesto duhovsko delovanje srednjo faro, za znanstveno delavnost malo priznanja.« Tako je na koncu “svojeročnega životopisa” svoja pisateljska in znanstvena prizadevanja opisal Davorin Trstenjak kot župnik na Slomškovi Ponikvi leta 1876 na prošnjo prijatelja Janka Pajka. Ta vsestransko delavni mož (bil je leposlovec, mitolog, etimolog in zgodovinar) je že kot bogoslovec sestavil prve slovenske šmarnice, bil je pobudnik in prvi predsednik Društva slovenskih pisateljev.

SVOJEGA PROFESORJA JE UČIl SLOVENŠČINE.
Rodil se je 8. novembra 1817 v Kraljevcih, župnija Sv. Jurij ob Ščavnici (krstno ime Martin je na pobudo Stanka Vraza ‘poslovenil’ v Davorin). Prve razrede osnovne šole je obiskoval v domači župniji, nadaljeval v Radgoni, kjer je dobil od kateheta Petra Dajnka prve pojme o slovenski slovnici, končal pa v Mariboru. Tam je ostal tudi kot gimnazijec; med njegovimi profesorji je bil zgodovinar Rudolf Puff, katerega je šestošolec Trstenjak učil slovenščine, on pa svojega učenca italijanščine. Študij filozofije je opravil v Gradcu in Zagrebu. Rojak Stanko Vraz ga je pritegnil v svoj krog ter ga navdušil za ilirizem in gajico. Že kot petošolec je začel pesniti, v tem času je pisal samo v ilirščini. Leta 1839 je dobro poslovenil obširne Bukve od porodne pomoči graškega porodničarja J. Komma. Leta 1840 je vstopil v bogoslovno semenišče v Gradcu. Pri pisanju se je spet oprijel slovenskega jezika. Za slovenske bogoslovce je ustanovil literarno društvo, v katerem so se tudi vadili v slovenskih pridigah. Kot bogoslovec je leta 1842 pripravil prvo slovensko šmarnično branje, poslovenjeno iz francoščine. Polni naslov se glasi: Mesec Marije ali častenje presv. Device Marije skozi eden celi mesec z vsakdanjimi premišljevanji, z molitvami in izgledi iz življenja svetnikov, tudi s kratkim opisom naj imenitnejših Marijinih svetstev, katere slovenski romarji obiskavajo. Mašniško posvečenje je prejel leta 1844, njegova primicija (nova maša) v rojstni župniji je bila poleg cerkvene slovesnosti tudi slovenska prerodna manifestacija, h kateri so se zbrali vsi narodno misleči ljudje od blizu in daleč ter z besedo in pesmijo izražali slovensko zavest.

“KAR SEM STORIL KOT SVEČENIK, VE BOG.”
Prvih šest duhovniških let je bil kaplan: najprej v Slivnici pri Mariboru, zatem v Ljutomeru, na Hajdini in na Ptuju. Maja 1850 je prišel v Maribor za kaplana na slovensko župnijo, na gimnaziji pa je poučeval verouk, slovenščino, zgodovino in zemljepis do pomladi leta 1861. V njegovem času je imela mariborska gimnazija 217 dijakov, od teh se jih je slovenščine učilo 194. Skupaj s katehetom Matjašičem sta ustanovila slovensko gimnazijsko knjižnico. V letih 1861–1868 je bil župnik v Šentjurju pri Celju, kjer je bila s faro združena velika kmetija, zato ni imel časa za pisanje. Leta 1868 se je preselil na Slomškovo Ponikvo in tam ostal do leta 1879. Tudi tukaj je nosil breme kmetijstva, vendar je tudi literarno deloval. Ustanovil je svoj časopis Zora, ki ga je tri leta sam urejeval in polnil; dodal mu je znanstveno prilogo Vestnik. Leta 1874 je odšel za župnika v Stari trg pri Slovenj Gradcu. O svojih župniških postajah je dejal: »V Šentjurju sem pastiroval, na Ponikvi sem kmetoval, a v Starem trgu sem bil šele posestnik in gospod.« Leta 1881 je z Gregorjem Krekom in Jakobom Sketom osnoval v Celovcu mesečnik Kres. Bil je tudi pobudnik za ustanovitev Slovenskega pisateljskega društva in njegov prvi predsednik (1872). »Poskusil sem se kot pesnik, novelist in humorist, kot mitolog, filolog in arheolog, spisal sem zgodovinske razprave, marsikateri članki so že zastareli, ker znanosti napredujejo.« Tako je svoje književno delo sam označil leta 1887. Anton Slodnjak pa je zapisal: »Trstenjakovo raznovrstno in bogato znanstveno, leposlovno, feljtonistično pisanje kaže široko izobrazbo, duhovitost, a premajhno poglobljenost in miselno enotnost. Bolestna samovoljnost in prenagla samozadovoljnost sta mu izmaličili marsikatero zdravo zasnovo.«

SLOVENCI STAROSELCI NAŠIH DEŽEL
Ko je bil profesor v Mariboru, se je veliko družil z Antonom Kremplom in od njega prevzel prepričanje, da so Slovenci avtohtoni v sedanji domovini ter postal eden najbolj gorečih zagovornikov te teorije. Zanjo je iskal in ‘našel’ etimološke dokaze pod geslom saxa loquuntur (kamni govorijo). »Vsake vakance sem ob svojih stroških potoval po deželah starega Norika in Panonije, snemaje običaje in slike z rimljanskih kamenov.« V eni od svojih razprav je trdil, da so Rimljani Slovence sicer romanizirali (od tod latinski jezik na arheoloških spomenikih), vendar so ostali Slovani. Poglavitno glasilo, v katerem je Trstenjak objavljal svoje književne plodove, so bile Bleiweisove Novice. Prvič se je v njih oglasil leta 1846 s pesmijo o železnici, nato pa od leta 1852 vse do smrti; v letih 1872–1879, ko je izhajala njegova Zora, ni pisal za Novice, potem pa se je vrnil. Objavljal je tudi v številnih drugih časnikih. Število njegovih starinoslovskih, zgodovinskih in bajeslovnih sestavkov je zelo veliko. Z njimi je hotel dokazati in svet prepričati, da so že pred Kristusom med Jadranom in Karpati živeli Slovani. Priljubljeni predmeti njegovih zgodovinskih razprav so bili: rimske ceste, rimske naselbine, vplivi Ogleja in Salzburga na naše kraje, staroslovenske grmade in gomile, stara gradišča in gradovi, trgovske poti. V obsežnem zapisu Kdo so bili Noričani in Panonci – Kelti ali Slovenci? (1853) piše, da bodo iz njega “učeni zgodovinarji videli, da je gola laž, kar nas je do sedaj učila zgodovina, da so namreč Slovenci šele v 7. in 9. stoletju prišli iz severnih krajev v Norik in Panonijo”. Iz Starega trga je odšel v novo življenje 2. februarja 1890.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 50-51

November nas z vse krajšimi dnevi in naravo, ki se pripravlja na zimo, ter prazniki spominja, kako čas mineva in da se bližamo koncu leta. Nas na uredništvu pa tudi opominja, da pripravljamo nov letnik Ognjišča, ki bo imel tudi novo ceno. Posamezna številka revije bo stala 2,90 €. Naročnina za naročnike pri župnijskih uradih bo 32,00 €, za naročnike po pošti pa 32,90 €.

Stalnica novembrske številke Ognjišča je postala Miklavževa ponudba, ki na štirih straneh predstavlja predvsem novosti, primerne za obdarovanje ob Miklavžu in v božičnem času. Predstavljene so tudi nekatere knjige po ugodnejši ceni. Decembrskemu Ognjišču bomo priložili katalog z novostmi naše založbe. Z razliko od Miklavževe ponudbe, kjer so predstavljene otroške knjige, bodo v katalogu predstavljene tudi knjige za odrasle. Seveda tudi z namenom, da med njimi dobite kakšno idejo za obdarovanje najbližjih. Prav obdarovanja ob Miklavžu ter ob božično-novoletnih praznikih naj nam bodo priložnost, da svojim najbližjim podarimo dobro knjigo, ki jo bodo lahko večkrat vzeli v roke in jim bo stala ob strani ob samotnih ali težkih trenutkih.

Letos novembrski številki dodajamo tudi katalog s predstavitvijo jaslic in jasličnih figuric, ki jih imamo na voljo. Morda vi ali vaši znanci iščete nove jaslice ali nove figure in boste našli kaj zase v tem katalogu. Tudi jaslice so lahko lepo darilo.

Pred prazničnimi dnevi smo pripravili tudi nekaj novosti za najmlajše? Že zadnjič smo vam predstavili domiselno knjigo Noetova barka s kartonastimi liki živali. Nova je tudi kartonka Jezusovo rojstvo, kjer bo otrok zavrtel kolo in dopolnil slike dogodkov, povezanih z Jezusovim rojstvom. Novost je tudi slikanica in pobarvanka Kako sta pomagala Miklavž in angel varuh.

Med novostmi za najmlajše je tudi knjiga Dolgčas pri maši?, v kateri Leon Marc, veleposlanik R Slovenije v Pragi, otrokom razlaga dogajanje pri maši. Seveda bo razlaga zanimiva tudi za odrasle, zlasti za starše in katehete, ki bi radi otrokom približali dogajanje pri maši. Bogato ilustrirana knjiga (Polona Lisjak) je ‘sorodnica’ knjige Tudi jaz hodim k spovedi in skupaj tvorita nekakšen komplet uvajanja otrok v zakramenta evharistije in sprave. V tisku je tudi kartonka, podobne vsebine Grem k maši. Ta je namenjena predšolskim otrokom, ki jo bodo lahko gledali doma ali v cerkvi in jim bo pomagala razumeti, kaj se dogaja pri maši.

Prav tako je v tisku knjiga DOCAT iz zbirke YOUCAT, katekizma za mlade. To knjigo je želel papež Frančišek, da bi mladim približala družbeni nauk Cerkve. Znano je, da je sedanji papež, ki izhaja iz Latinske Amerike, kjer je bil priča velikim socialnim stiskam, krivicam in veliki revščini, zelo občutljiv za probleme revščine in lakote. Svetu, kjer se dogajajo krivice, želi pokazati krščanske predloge za pravičnejšo družbo. V pripravi je tudi Sveto pismo za mlade, ki bo izšlo v isti zbirki. Primerna bo kot darilo ob birmi. Ljubiteljem zbirke YOUCAT naj povem, da je v nemščini pravkar izšel katekizem za otroke, namenjen zlasti prvoobhajancem, saj jim bo na njim lasten način približal vero. Pripravili ga bomo tudi v slovenščini.

Že nekajkrat sem vas povabil v knjigarne Ognjišča, kjer si lahko od blizu ogledate naše izdelke, tokrat pa vas vabim tudi na stojnico naše založbe na Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 22. do 25. novembra v Cankarjevem domu in kjer boste naše izdelke lahko kupili s sejemskim popustom. Prav tako vas vabim v prodajalno Ognjišča v Kopru, kjer se bomo preselili v nove prostore in sicer v soseščino, na Trg Brolo 10. Tako vam bo trgovina, ki bo začela delovati v začetku novembra, še laže dostopna s tega trga v središču mesta.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 5.