* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta ... Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik ... Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

Med novotarijami v Cerkvi, ki niso več tako ‘nove’, je tudi ena, ki je naredila veliko škode za vero in blagor duš. Gre za obhajilo na roko. Mislim, da bi bilo prav, da ljudje zvedo, kako je prišlo do tega, da se je skorajda čez noč ukinila tisočletna praksa obhajanja kleče in na usta in se je uvedlo obhajanje stoje in na roke. Verjetno je bilo to liturgično eksperimentiranje, ki so se ga že pred koncilom šli nekateri krogi v nemško govorečih in skandinavskih deželah. Vrenje okrog koncila so nekateri izkoristili za to, da so od papeža izposlovali izjemo, češ da se je pri njih ta praksa že tako prijela, če jim jo lahko papež dovoli. Papež Pavel VI. jim je s težkim srcem dovolil, a žal, so njegovo dobro voljo izrabili in kmalu je izjema postala pravilo. Zlasti je zato ‘zaslužna’ škofovska konferenca ZDA, kmalu pa so si za njo to pravico izposlovale skoraj vse druge, z redkimi, a častnimi izjemami. Zakaj sem do obhajanja na roke tako kritična?
1. Ker se ob tem izgubljajo delci hostije, ki jo ljudje potem pohodijo, zlasti spričo tega, da se je ob tem popolnoma ukinila raba patene.
2. Skoraj popolnoma se je izgubila vera v realno navzočnost, kajti tisto, kar si lahko kot piškotek sam daš v usta in njegove drobtine tudi pohodiš, si zelo težko predstavljaš, da gre res za telo, kri in božanstvo našega Zveličarja.
3. Če je ‘poškodovana’ vernikova vera v Evharistijo, potem je poškodovana njegova celotna vera. Če sme delati nespoštljivo z Bogom, zakaj bi bil spoštljiv do ljudi?
4. Briše se razlika med duhovniki in laiki, ki je imela namen opozarjati ljudi na njihovo stanovsko poslanstvo; duhovniki oznanjevanje znotraj, laiki pa zunaj cerkve.
5. Svetega zakramenta se lahko dotikajo neposvečene in tudi umazane roke (pred tem prijemljemo denar in si segamo v roke, vmes pa še kihnemo in brišemo otrokom nos itd.)
Dokaz za povedano lahko najde vsak, ki opazuje, kaj se dogaja v naših cerkvah. Ljudje nosijo hostijo do prvih klopi, ko se obračajo in počasi dajejo v usta. Hostijo žvečijo, lahko, da si jo kdo vtakne v žep. Ali to sploh kdo preverja? Redko kdo poklekne in se pokriža. Neki duhovnik me je opozoril, naj nič ne poklekam, da sem zdaj živa monštranca. Saj je bila tudi Marija monštranca, pa vedno kleči, vsaj na starih upodobitvah.
Boste morda rekli, draga gospa, namesto da se prepuščate farizejstvu in sodite bližnjega, poglejte v svoje srce in raje ob obhajilu molite za svoje grešno srce. In veste kaj, prav imate, to tudi skušam početi in ker sem šibka oseba, bi to lažje počela, če bi me tudi duhovniki spodbujali k temu.
A kaj, ko se zgodi, da je bolj nasprotno. Ko sva z možem svojega otroka naučila, naj prvo sveto obhajilo prejme kleče in na usta, ga je njegov župnik s strogim opominom prisilil, da ga je sprejel na roke in stoje. In to ni bil lapsus, kajti tak dogodek se je zgodil še kar nekajkrat in to brez opozorila in pojasnila.
No vidite, to je bila točka, da sem sama uvidela, da obhajanje na roke škodi človekovemu odnosu do Boga in do bližnjega, zato sem se tudi sama odločila, da prejemam obhajilo na usta in kleče. In povem vam, da je Jezus to zelo bogato nagradil v smislu poglobitve vere in duhovne tolažbe.
Naj na koncu potožim še eno svojo bolečino, namreč težka dostopnost zakramenta svete spovedi. V naši župniji v nedeljo somašujejo trije duhovniki, spovednica pa je prazna. Med tednom je sploh prazna, ko mašuje samo en duhovnik. Pomanjkanje časa? Kaj pa je bolj pomembno od spovedi in maše? Ne morem soditi, samo povem, da bi bilo moje versko življenje lažje, če bi se lahko tedensko spovedala v svoji župniji.
V upanju, da tega ne boste razumeli kot nerganje, ampak trud za to, da bi ljudi obveščali in spodbujali k poglobitvi njihove vere, vas lepo pozdravljam.
Dorka

Izčrpneje bom poskušal odgovoriti le na dve zastavljeni vprašanji s pomočjo zgodovine, ki je – že po rimskem pregovoru – učiteljica življenja. Naj zapišem nekaj o prejemanju obhajila na usta ali na roko in to kleče ali stoje. Odgovor na ti dve vprašanji bo, vsaj delno, odgovor tudi na druga vprašanja. Zaradi dolgega pisma in številnih vprašanj in trditev, bo tudi odgovor daljši, za kar se opravičujem.
Najprej nekaj glede pokleka ter klečanja in bogoslužnega priklona. Katoliški kristjani rimskega obreda pokleknemo pri prihodu v cerkev, v kateri se hrani Najsvetejše v tabernaklju, kar nakazuje večna luč na oltarju. S tem izražamo spoštovanje stvarni Kristusovi navzočnosti v posvečeni hostiji, ki se hrani za bolnike v bogoslužni posodi, ki jo imenujemo ciborij, in v monštranci (hrvaško ‘pokaznica’), v kateri je velika hostija ter jo uporabljamo za češčenje Najsvetejšega.
In kako je pri maši? Nekdanje evharistične molitve so navadno uporabljale za navzoče vernike v dobesednem prevodu izraz ‘okrog stoječi’ (lat. circumstantes). Tudi sedanja prva evharistična molitev v latinščini uporablja izraz “Spomni se, Gospod vseh okrog stoječih” (lat. circumstantium), čeprav je uradni slovenski prevod: “Spomni se, Gospod, ... vseh, ki so tukaj zbrani”. Tako, da je – ne glede na prevod – v duhu starodavne, tudi tridentinske evharistične molitve povedano, da verniki med njo stojijo. Tukaj stoja, podobno kot pri branju evangelija, pri petju Tebe Boga hvalimo itd. pomeni znamenje spoštovanja. To pa seveda ne pomeni, če kje klečijo, da tudi klečanje ne bi pomenilo spoštovanja in češčenja, kot je navada po nekaterih cerkvah. Dobro pa je, če so med istim bogoslužjem vsi poenoteni, ker je drugače lahko moteče.
V zgodnjem srednjem veku je bil poklek in klečanje bolj znamenje pokore, kakor pa izraz češčenja. Znamenje češčenja je bil takrat priklon (lat. inclinatio). O tem govori že Origen († 254): »Poklekniti moramo, kadar se pred Bogom obtožujemo grehov ter prosimo odpuščanja«. V velikonočnem času pa tudi pozneje niso pokleknili, v postnem času pa je diakon vabil vernike: “Pokleknimo!” Izraz najglobljega ponižanja in najprisrčnejše prošnje je ležanje na tleh (lat. prostratio), ki je danes v navadi v začetku bogoslužja na veliki petek in pri posvečenjih diakonov, duhovnikov in škofov.
V znak češčenja sv. Rešnjega telesa so do 11. stoletja tudi v zahodni Cerkvi priklanjali samo glavo, šele takrat so začeli postopno poklekati. V začetku 13. stoletja je duhovnik začel po posvečenju hostij dvigati posvečeno hostijo in po posvečenju vina kelih s posvečenim vinom. Ob povzdigovanju so najprej v nekaterih cerkvah samo globoko priklonili glavo, v drugih so pokleknili. Papež Honorij III. je leta 1219 zahteval od irskih škofov, naj svoje vernike poučijo, da se pri povzdigovanju posvečene hostije pobožno priklonijo. Nekateri obredniki pa že v 13. stoletju zahtevajo od vernikov poklek, pozneje pa celo – četudi redki – ležanje na tleh (prostracijo).
Kljub škofijskim sinodam, ki so v poznejših stoletjih zahtevale med povzdigovanjem klečanje, je ponekod še v 16. stoletju običajen spoštljiv priklon, kot je še danes v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in ne samo pri pravoslavnih. Na zahodu sta pred Najsvetejšim dokončno uvedla poklek in klečanje za vso rimsko Cerkev v Rimskem misalu papež sv. Pij V., leta 1570 in v Rimskem obredniku papež Pavel V. leta 1614, kar je veljalo do pokoncilskih bogoslužnih obrednikov.
Poglejmo še vprašanje glede obhajila.
Stara cerkvena izročila nam poročajo, da je duhovnik verniku dal posvečeno hostijo na roko in pri tem rekel: “Kristusovo telo” in prejemnik je odgovoril “Amen”, kar dobesedno pomeni “tako je” oziroma gre za izpoved vere v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečeni hostiji. Nato je prejemnik hostijo sam dal v usta. Diakon jim je dajal piti iz keliha in rekel, “Kristusovo kri”, in kdor je pil, je odgovoril “Amen” in s tem izrekel vero v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečenem vinu. Delivec sv. Rešnjega telesa je bil redno mašnik, sv. Rešnje krvi pa diakon.
Tudi verniki laiki so v določenih obdobjih nosili obhajilo domov za lastno obhajanje ali bolnikom. Tomislav Šagi-Bunić, patrolog in koncilski teolog kardinala Šeperja, je zapisal: »Pismo sv. Bazilija leta 372 nam pričuje, ... da so v Egiptu verniki nosili evharistijo domov in se doma obhajali. Da je tako bilo tudi v Rimu, nam dokazuje pismo sv. Hieronima, sv. Janez Zlatousti pa prav tako pričuje, da je tako bilo tudi v Carigradu« (Izazov starih, Zagreb 1982, 129-130). Bolnikom so obhajilo nosili v zgodnji Cerkvi tudi laiki, včasih tudi ženske, vsaj tam do 9. stoletja.
Prav v tem duhu je sv. Ciril Jeruzalemski († 386) tako poučeval katehumene glede prejemanja obhajila: »Ko pristopiš k obhajilu, ne imej dlani stegnjenih, tudi ne prstov razprtih, ampak desno roko položi kakor prestol pod levo, zakaj sprejel boš Kralja; v upognjeno dlan sprejmi Kristusovo telo in odgovori Amen. Oprezno se s svetim telesom dotakni oči in jih posveti; potem užij sv. Telo, a pazi, da ti ne pade kaka drobtinica na tla. Ko si pil iz keliha Kristusovo Kri in so ti ustnice še mokre, se jih dotakni z roko in posveti oči, čelo in druga čutila.« O dotiku čutil, zlasti oči, govori tudi sv. Gregor Nacianški († 390). Na Zahodu tega običaja pri obhajilu ni bilo; pač pa so sv. evharistijo polagali na bolne ude za ozdravljenje. V Franciji, Nemčiji in Italiji je bila celo navada, da je duhovnik nesel sv. hostijo k bolniku, da bi jo v tolažbo za zadnjo uro še enkrat videl, če je ni mogel prejeti.
V Galiji in Italiji so še v 6. in 7. stoletju in na Angleškem še v 8. stoletju prejemali sv. hostijo na roko. V 9. stoletju je ta običaj postopno prenehal in mašniki so sv. hostijo polagali vernikom na jezik in ne več v roke, kar je leta 880 naročil koncil v Rouenu. Sv. obhajilo so seveda prejemali stoje, kar so ohranili ves čas v vzhodnih Cerkvah tako pravoslavnih, kot katoliških, ki uporabljajo vzhodne obrede. Na Zahodu so začeli obhajati kleče v času med 11. in 12. stoletjem, povsod pa po izdaji tridentinskih obrednikov.
Drobci hostij
Seveda pa so vaša opozorila zelo na mestu glede drobtinic, ki lahko padejo od hostije, posebno, če niso hostije pravilno pečene, na kar mora biti duhovnik pozoren in je za to tudi odgovoren, čeprav je danes večina hostij tako pečenih, da ni drobtinic. Naj pa omenim, da v eni izmed župnij, kjer občasno mašujem in se hostije večkrat drobijo, ministrant vedno drži pateno. Podrobneje bi vam rad odgovoril glede majhnih drobtinic, ki so večkrat slabo vidne, če ne celo ‘nevidne’, s pomočjo neotomističnega slovenskega filozofa Janeza Janžekoviča, ki je ob filozofski natančnosti bil tudi tehnično in praktično nadarjen in si je ob svojem sholastičnem razmišljanju pomagal tudi, kot je rad dejal, s svojo kmečko pametjo. Bil zavzet ljubiteljski čebelar in je tako vzljubil in se vživel v ‘modre’ čebele. Ko ga je nekoč poslušalec na teološkem tečaju za laike vprašal, kaj naj naredi, ker mu maša več nič ne pomeni in jo zato opušča, mu je Janžekovič odgovoril: »Hodi naprej k maši in ti bo spet pomenila!« Ob filozofiji se je ukvarjal tudi s tehniko. Rad se je spominjal, kako se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot študent filozofije v Parizu prerekal s hrvaškim sošolcem Đurom Gračaninom zaradi drobtinic, ki naj bi padale od posvečenih hostij, o tem kako dolgo, koliko velika naj bi bila drobtinica, da je Kristus v njej še navzoč. Po daljšem prerekanju je Janžekovič na koncu dejal sošolcu: »Če je drobtinica tako majhna, da je niti več ne vidimo, bo Jezus tako, kot je prišel v hostijo iz drobtinice tudi odšel.« Oba: Janžekovič in Gračanin sta bila zvesta katoliška duhovnika in dobra profesorja na teoloških fakultetah, Janžekovič v Ljubljani in Gračanin v Zagrebu. Janžekovič si je ob visoki filozofski in spekulativni znanosti pomagal tudi s ‘kmečko’ pametjo in z njo osvetljeval tudi filozofske in teološke probleme. Znano pa je, da so nekateri duhovniki v tistih časih imeli velike težave in probleme, skrupule, ali so kelih dovolj pobrisali in tudi vse, tudi najmanjše drobtinice od hostij, uspeli najti in jih zaužiti. Danes lahko gre kdo v drugo skrajnost in je na drobtinice hostij premalo pozoren ter spoštljiv. Vi najbrž mislite na te in če bi tako bilo, imate seveda prav.
Prav tako smo duhovniki, katehetje in katehistinje dolžni, da po zgledu sv. Cirila Jeruzalemskega in drugih cerkvenih očetov zgodnje Cerkve ter tradicije Cerkve prvega tisočletja krščanstva odrasle katehumene in na njim razumljiv način otroke obhajance uvajamo v skrivnost sv. obhajila ter k spoštljivosti pri prejemanju sv. obhajila. Zato ponekod otroke obhajajo na roko šele po prejemu sv. birme. Kot delivec obhajila prav čutim, kakor nekateri obhajanci, sicer stoje, toda izjemno zavzeto in spoštljivo prejemajo sv. obhajilo na roko in tako tudi s tem izražajo svojo vero v stvarno navzočnost Kristusa v posvečeni hostiji, ki jo prejemajo. Nekatere, predvsem otroke, pa je treba na to navajati.
Najbrž v sedanji cerkveni katehezi pogosto manjka mistagoška kateheza, kateheza uvajanja v zakramentalne skrivnosti in je večkrat ves poudarek na znanju in védenju, pa preskromen na uvajanju v skrivnost. Po izročilu so obhajilo v prvi Cerkvi prejemali stoje in na roko. Isto velja za sedanje kristjane, da ni pomembno, kako ga prejemajo – stoje ali kleče, na roko ali na jezik – marveč je pomembno, koliko pristno verujemo v Kristusovo stvarno navzočnost ali ne in kako spoštljivo ga prejemamo. To bo prav tako veljalo za kristjane jutrišnjega dne in za kristjane do konca sveta.
Žal so v zgodovini Cerkve tudi v odnosu do evharistije bila različna pretiravanja, kar posledično izhaja že iz tega, da so ponekod šteli spovedance po razdeljenih hostijah, ker so v času janzenizma verniki le enkrat po spovedi pristopili k obhajilni mizi. Danes pa je ponekod navzoča druga skrajnost, ko vsi pristopijo k obhajilu, čeprav po splošnih objektivnih načelih Cerkve za prejemnika večkrat nimajo pogojev.
Kakor včasih tako tudi danes v moči vodstvene službe daje navodila tudi glede načina obhajanja (stoje ali kleče, na jezik ali na roko) za vesoljno Cerkev papež, za krajevno Cerkev krajevni škof oz. škofovska konferenca. Današnja Cerkev se je glede stoje med obhajilom in prejemanja obhajila na roko, vsaj pri nas, vrnila na prakso zgodnje Cerkve in ni uvedla nič takega, česar že ne bi bilo v preteklosti. Seveda pa je danes, podobno kot na drugih področjih, tudi tukaj dovoljena pluralnost. Duhovniki in verniki pa imamo možnost, da znotraj teh navodil prejemamo ‘Sveto’ na spoštljiv, predan in veren način v upanju, da prav ‘Sveto’ ustvarja osebno svetost in sočasno gradi cerkveno občestvo.
Glede spovedi bi bilo seveda prav, da bi duhovnik vsaj pol ure pred nedeljsko in delavniško mašo bil v spovednici. Ponekod imajo duhovniki na spovednicah celo napis, kateri dan v tednu in od katere do katere ure so v spovednici, da se tako ljudje lažje v miru spovedujejo. Ti napisi pa seveda duhovnika obvezujejo.
Bogoslužne molitve imenujejo oltar večkrat ‘miza ljubezni’, ker nam podarja božjo ljubezen in nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega, kar je razpoznavno znamenje naše pristnosti.
Želim vam in vsem bralcem Ognjišča, da bi nas ‘Sveto’ posvečevalo ne glede na to ali ga bomo prejemali stoje ali kleče, na jezik ali na roko, ampak, da bomo Kristusu omogočili, da nas bo kot žive kamne prav po evharistiji vgrajeval v Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 38.

Letošnji marec je postni mesec, saj bomo večino postnega časa preživeli v tem mesecu. Zato v tokratno številko na sredo revije dodajamo križev pot z naslovom Glejte, človek (Ecce homo). Napisal ga je pesnik Dane Zajc (1929–2005) eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, likovno opremo pa predstavljajo slike križevega pota iz župnijske cerkve v Vrhpolju pri Vipavi. Križev pot je naslikal p. Marko Rupnik, ki je omenjeno cerkev tudi opremil z mozaiki. S tem izpolnjujemo obljubo, da bomo reviji pridajali različne priloge za poglobitev duhovnega življenja. Obenem bi vas spomnili na izdaje križevih potov, ki so izšle pri Ognjišču, in smo jih predstavili v prejšnji številki, v tokratni pa predstavljamo križeva pota za otroke na str 41.

13. marca obhaja papež Frančišek peto obletnico izvolitve za Petrovega naslednika. Tej obletnici posvečamo tokratno prilogo. Priporočamo vam tudi knjigo o papežu (Pripovedi o papežu Frančišku) in knjigi njegovih misli (Misli iz srca, Cerkev – hiša usmiljenja).

Od 19. do 25. marca obhajamo teden družine. Več o tem si lahko preberete v pismu meseca. Ta teden želi poudariti pomen družine v času, ko nekateri zmanjšujejo njen pomen. Teden družine sklenemo z materinskim dnevom (letos bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali 24. marca, ker je naslednji dan cvetna nedelja). Ob materinskem dnevu bo uporabna knjiga Mami za praznik, ki vsebuje otroške pesmi za mame.

Temelj družine je skladen zakon. O zakonu in o družini imamo pri Ognjišču več knjig. Precej izpod peresa p. Vitala Vidra (Mož in žena, Z očmi zakoncev, So nekateri samski); p. Anselma Grüna (Zakon – blagoslov za skupno življenje, Pustolovščine življenja – o družini; Vse dobro za vajino ljubezen, Čudež življenja).
Tudi v zbirki čestitke, kjer izhajajo drobne knjižice, je več knjig o materinstvu, očetovstvu in o zakonu (Oče, Mati, Mož-žena, Novoporočenca).

Letos obhajalo 150-letnico smrti božjega služabnika, velikega misijonarja Friderika Barage. O njegovem življenju v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek izpod peresa Karla Mauserja Le eno je potrebno. Ponatisnili pa smo tudi pobarvanko (Berta Golob – Silva Karim) o njem z naslovom Škof Baraga. Velikemu misijonarju bo posvečen tudi letošnji oratorij.
Knjiga je izšla v zbirki pobarvanke. V isti zbirki so tudi izšle: Pobarvaj sveti križev pot, Pastirica Urška, Sveti Miklavž in Oče Damijan. Na zalogi imamo tudi pobarvanke iz drugih zbirk: Velika Svetopisemska pobarvanka, Božič, Velikonočni dnevi, Svetopisemski delovni zvezek, Miklavževi škornji ...

V zadnjem delu postnega časa razmišljamo tudi praznovanju največjega krščanskega praznika – velike noči. Med priprave spada tudi pisanje voščilnic. Pri Ognjišču imamo na zalogi več motivov z velikonočnimi voščilnicami in razglednicami. Ogledate si jih lahko na str. 13.

Po veliki noči se začenjajo birmovanja po župnijah. Kmalu zatem pa tudi prva obhajila. Za vse zakramente uvajanja, vključno s krstom, pripravljamo nekaj zanimivih novosti in ponudb, ki jih bomo obširneje predstavili v aprilskem, velikonočnem Ognjišču.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 4.

“Pripovedujem zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti.”

Slovenci smo, kar smo tudi zaradi svojega jezika ali predvsem zaradi njega. Radi imamo knjige in to se je v zadnjih petdesetih letih pokazalo tudi skozi uspešne knjižne izdaje Založbe Ognjišče. V sedemdesetih in osemdesetih je bilo veliko pomanjkanje verskega in duhovnega čtiva. Potem pa je na to področje vstopila Založba Ognjišče. Tokrat je pred nami urednik revije in Založbe Ognjišče, ki so mu bralci v dvajsetih letih izkazali veliko naklonjenost, saj se je njegova serija knjig iz zbirke Zgodbe za dušo prodala v več kot 150 tisoč izvodih.

- Takoj po demokratizaciji v Sloveniji si začel z delom na Ognjišču. Kako je prišlo do tega?
Že kot bogoslovec sem veliko sodeloval s takratnimi verskimi časopisi. Po novi maši, jeseni leta 1989, sem na mednarodnem kongresu katoliškega tiska v Ruhpoldingu v Nemčiji dobil nagrado za najboljši prispevek iz Jugoslavije. Na tistem kongresu je bil tudi tedanji urednik revije Ognjišče Franc Bole, ki je zastrigel z ušesi, ko je slišal za nagrado. Čez nekaj mesecev me je poklical in povabil k sodelovanju. Urednik Bole je z njemu lastno agresivnostjo napadel tudi škofa Metoda Piriha in mu predlagal, da leta 1990 pridem na uredništvo Ognjišča, predvsem za urejanje nove liturgične revije Molimo s Cerkvijo, ki jo je takrat začelo izdajati Ognjišče. Čez nekaj let smo jo nehali izdajati, ker se nam je naklada pod 10.000 zdela prenizka. Danes se to sliši zelo nenavadno, takrat pa smo tako razmišljali. Ker je revija prenehala izhajati, sem nadaljeval delo, ki sem ga med tem časom sprejemal na uredništvu. Začel sem z malo izkušnjami, a sem se veliko naučil od starejših kolegov, za kar sem jim zelo hvaležen.
- Poleg dela pri reviji Ognjišče si imel vedno radi knjige. Od kod ta navdušenost za branje, za knjige? Si jo pridobil doma ali se je navezanost na knjige pojavila šele kasneje?
Podobno se je spraševala tudi moja mama, ker sem pri postelji vedno imel kup knjig. Obenem mi je pripovedovala o svojem očetu, sicer kmetu, ki je v času Avstroogrske končal slovensko kmetijsko šolo v Gorici. Tudi on je pozno v noč bral knjige ter si jih izmenjeval s sorodniki, zlasti z družino Klemenčič, iz katere je izšel poznejši urednik Družine Drago Klemenčič. Ko sem nastopil službo pri Ognjišču, smo bili trije duhovniki, sorodniki, uredniki verskih založb. Poleg omenjenega Draga Klemenčiča še mamin bratranec Lojze Bratina, urednik jezuitske založbe Dravlje. Na najstnika je imel vpliv tudi takratni začasni upravitelj naše župnije Angel Batič, sicer sošolec Franca Boleta. Kupoval in prebral je ogromno knjig. Pisatelj Pavle Zidar ga je upodobil v enem od svojih del. Vedno me je spodbujal k branju. Podobno je bilo v srednji šoli v Vipavi, kjer so nas ne samo spodbujali, ampak od nas zahtevali, da beremo.
- Preskočiva sedaj na jubilej – mineva 20 let, odkar izhajajo Zgodbe za dušo. V kakšnih okoliščinah se je rodila ideja za knjigo?
Kot knjižni molj ob obisku velikih mest nujno stopim tudi v knjigarne. Spominjam se obiska knjigarne pavlincev v Londonu. V roke mi je prišla prva knjiga zgodb Zgodbe in prilike, ki jo bomo letos ponatisnili. Bil sem tako navdušen nad njo, da sem jo začel prevajati. Potem se plaz ni več ustavil. Na moji delovni mizi so se začeli nabirati kupi s knjigami zgodb različnih izdajateljev in jezikov. Poleg interneta in malo lastne domišljije so te postale največji in najbogatejši rudnik za zgodbe. Seveda sem prve zgodbe vključil v svoje pridige. Ko sem opazil, da jih ljudje poslušajo v popolni tišini, sem vedel, da je to to. Ko sem se poslavljal iz župnij, so mi ponavadi ljudje povedali, da so čakali na pridige tudi zato, da bi slišali kakšno zgodbo.
- Kako pa je nastajala prva knjiga? Je bilo slutiti, da bo sledilo 13 naslovov v tej zbirki in da se bo prodala v tako visokih številkah, ali je šlo za poskus, da se potipa, kakšen bo odziv bralstva?
Ko sva z uredniškim kolegom Markom Čukom pripravljala prvo knjigo, sva jo pripravljala v veliki negotovosti, kakšen bo odziv. Celo na uredništvu niso bili vsi navdušeni nad tem žanrom. Zato sva se odločila za najcenejšo, broširano varianto. Pa je bila knjiga zelo lepo sprejeta. Zato sem nadaljeval z delom in leta 2000 je izšla knjiga Drobne zgodbe za dušo, ki je v prvem letu doživela kar dva ponatisa, doslej pa osem. Podobno so bile lepo sprejete tudi druge knjige.
- Kje vidiš razlog, da se je tolikšno število bralcev odločilo za tovrstne zgodbe in to v času, ko se na veliko poudarja padec bralne kulture oz. da se je zgodil upad branosti?
Zgodba pritegne pozornost poslušalcev. To je moja večletna izkušnja in soglasno mnenje strokovnjakov za naracijo. Pripovedovalec ali pisec zgodb pa mora izbirati take, da bodo ljudem nekaj povedale, jim poskušale rešiti kakšno težavo ali odgovoriti na življenjsko vprašanje.
Kot komunikolog pa menim, da so zgodbe pisane na kožo današnjemu človeku, ki so ga zaznamovali sodobni mediji. Tudi novi mediji. Medijska sporočila so kratka, učinkovita, konkretna. Pomislimo samo na reklame. In zgodbe so podobne. Morda se bo kdo od vernikov sedaj pohujševal, a naj samo spomnim, da je Jezus za svoje oznanjevanje uporabljal zgodbe. Mnogo preprostih zgodb iz vsakdanjega življenja, da je osvetlil velike in vzvišene resnice Božjega kraljestva.
- Za zgodbe v tvojih knjigah je značilno, da ne gre samo za pripoved, ampak da prinašajo tudi neko sporočilo. Kako bi žanrsko opisal ali uvrstil to zbirko knjig? Kaj še posebej prinašajo bralcu?
Zgodbe so kratke. Nekatere izredno kratke. Današnji človek nima časa za branje dolgih stvari, bi pa rad v življenje nekaj nesel. Zato je ena zgodba na dan kar primerna, da človeka spodbudi, mu polepša dan, ga potolaži pa tudi ponudi razmislek. Vse to je namreč najprej dala tistemu, ki je knjigo pripravljal.
Največja spodbuda in največje plačilo pa je to, da te kdo ustavi in reče, da mu je neka zgodba pomagala rešiti težavo ali mu prinesla upanje. Spominjam se mladega moža, družinskega očeta. Zbolel je za rakom. Po terapiji sva se srečala in zahvalil se mi je za knjigo Zgodbe za pogum, ki mu jo je nekdo podaril v bolezni. »Odlična je. Hvala!« Take kratke kritike odtehtajo dolge strokovne razprave, ki bi jih lahko kdo napisal.
Pripovedovati, da bi pomagali živeti je naslov ene od italijanskih knjig. To je tudi skromen namen mojega dela: pripovedovati zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti. Upam, da se s tem približujem večnemu Učitelju, ki je pripovedoval zgodbe, da bi mi lahko v polnosti živeli.

- Izšla je tudi 13. knjiga v omenjeni zbirki. Lahko o njej poveš že kaj več?
Knjiga Zgodbe kažejo novo pot je naslov trinajste knjige v zbirki. Je kar klasično zasnovana: zgodbe, zbrane v posameznih sklopih. Med njimi bo tudi sklop o dobroti, posvečen vsem, ki z dobroto (karitas) pričajo za Boga v svetu. Knjiga odpira še eno lastnost zgodb – lahko ti odprejo novo pot, tudi takrat, ko ne vidiš izhoda v svojem življenju. Ilustrirana bo z barvnimi fotografijami, ki prav tako pomagajo, da so knjige res za dušo. Hvaležen sem uredniškemu kolegu Marku Čuku, ki fotografije izbira, pa tudi drugim za podporo pri izdajanju knjig.

- Ustaviva se še pri za ta čas neverjetnih prodajnih številkah zbirke Zgodbe za dušo. Kako jih sploh opisati v razmerju do današnjega stanja na knjižnem trgu, ko je uspeh že, če se neka knjiga proda v nakladi 700 ali 1000 izvodov?
Ne vem, kako opisati. Že omenjenih Drobnih zgodb za dušo je bilo doslej prodanih več kot 20.000 izvodov. Številka bi bila uspeh že pri večjih narodih, kaj šele pri dvomilijonskem slovenskem. Prepričan sem, da imajo pri tem veliko zaslugo tudi mnogi duhovniki, ki na primer za obletnice porok jubilantom podarijo Zgodbe za srečo v družini – mimogrede, knjiga je doživela doslej kar pet izdaj v visoki nakladi! Ali pa s katero od knjig z zgodbami nagradijo sodelavce. Običajno so tudi obdarovanci zelo veseli, saj so jim knjige všeč in za razliko od nekaterih drugih knjig, ki jih podarimo, ne obležijo na policah. Gospa, ki ima med svojimi najbližjimi tudi nekaj ne ravno vernih sorodnikov in znancev, mi je dejala, da jim knjige zgodb lahko pokloni, saj so zelo nevsiljive in tako z njimi z verskim sporočilom prodira mednje. Zato upam, da bo tudi kdo, ki bere te vrstice, med knjigami zgodb našel kakšno idejo za obdarovanje.

Urednik revije in založbe Ognjišče je doma iz Kamenj v Vipavski dolini. Po končani Teološki fakulteti je leta 1994 odšel na podiplomski študij v Rim, kjer je pod mentorstvom p. Marka I. Rupnika dosegel magisterij, svoje znanje pa je izpopolnjeval še v Londonu, Freiburgu v Švici in Lyonu v Franciji.
Od leta 1990 je v uredništvu Ognjišča delal kot novinar – urednik, od leta 2002 pa opravlja službo odgovornega urednika revije Ognjišče. Hkrati je tudi urednik pri Založbi Ognjišče in vodi Tiskovni urad Škofije Koper. Od leta 1998 predava na teološki fakulteti v Ljubljani in drugod ter vodi seminarje o množični komunikaciji, zlasti z vidika Cerkve in njenih dokumentov. Prevedel je več cerkvenih dokumentov o medijih in vanje napisal spremne študije.
V tem času je izdal in uredil precej uspešnih izdaj knjig, ki so našle svoje mesto pri več kot 250 tisoč bralcih.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 8-13.

* 22. februar 1888, zaselek Škrlje, Sovodnje pri Gorici , † 27. februar 1953, Sovodnje pri Gorici

»Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisja, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni ... Uganka je umotvor, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Tudi pomilovalen nasmeh onega, ki gre preko te vrste zabave, naj ga ne moti. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v veselje.« Tako je o namenu in pomenu ugankarstva, katerega pionir je bil na slovenskih tleh, zapisal leta 1922 Peter Butkovič – Domen, župnik v Zgoniku na Krasu. Tega vsestranskega ustvarjalca predstavljamo našim bralcem ob 130-letnici njegovega rojstva.

POLDRUGO URO PEŠ V ŠOLO V GORICO
Peter Butkovič se je rodil 22. februarja 1888 v Sovodnjah ob Soči. Oče Andrej je bil tovarniški delavec z nizko plačo, zato je k družinskim dohodkom pripomogla mati Karlina, ki je hodila na dnino k sovodenjskim kmetom. Kot otrok je Peter pogosto hodil z njo in je bil na mater vse življenje močno navezan. Po osnovni šoli v Sovodnjah so ga na priporočilo domačega duhovnika vpisali v šolo v Gorici. Vsak dan je v poldrugi uri peš premeril razdaljo od Sovodenj do Gorice. Zatem je nekaj časa stanoval v tamkajšnjem semenišču in nazadnje v mestu. Bil je vsestransko nadarjen. Kot drugošolec je dal pobudo za ustanovitev literarnega lista Prvi cveti in vanj pisal, ga ilustriral in skrbel tudi za ugankarski del. Ko so predstojniki list prepovedali, je začel izdajati Strune, ki so doživele enako usodo. V višjih razredih je začel s pesmimi in prozo sodelovati tudi v javnosti kot Domen Otilijev ali samo Domen.  Jeseni 1910 je vstopil v goriško bogoslovje, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Italijani in Furlani. Po mašniškem posvečenju 26. julija 1913 je ‘pel’ novo mašo na Sveti Gori. Še leto dni je ostal v bogoslovju in opravil zadnji letnik. Nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje (1914–1916), nato na Lokve, od koder je soupravljal Lokovec (1916–1922); zaradi vojne je moral kot begunec v Cerknico. Po vojni je bil župnik v Zgoniku na Krasu (1922–1930), nekaj mesecev na Ravnici (1931), nazadnje pa skoraj polnih 22 let v rodnih Sovodnjah, najprej kot vikar, nato kot prvi župnik novoustanovljene župnije, vse do svoje prezgodnje smrti 27. februarja 1953. Vstajenja čaka na sovodenjskem pokopališču zraven svoje matere, ki jo je tako ljubil. Od leta 1982 nosi njegovo ime sovodenjska šola.

“RAZDAL JE VSE, DA DRUGE BI BOGATIL”
Pesnica Ljubka Šorli mu je v spomin napisala pesem, v kateri njegovo vsestransko razdajanje poudari v dveh verzih: »Kar mu bogastva je podelil Bog, / razdal je vse, da druge bi bogatil.« Bil je mojster peresa: pisal je pesmi in prozo. V pesmih prevladuje osebno razmišljanje, vezano na motiviko božičnih in drugih verskih doživetij. Med vojno je v ospredju moreče vzdušje tega časa ter pokrajinski motivi iz domačega kraja in krajev službovanja. Že v srednji šoli je začel pisati tudi prozo, ki jo je objavljal v zgoraj omenjenih dijaških listih, kot osmošolec (1910) pa je postal sodelavec mladinskega literarnega časopisa Mentor v Ljubljani. Vanj je prispeval dela z močno avtobiografsko snovjo, iz katere najbolj izstopa socialno poreklo in izredno podčrtana ljubezen do matere, pa tudi težko dijaško in študentsko življenje. Umetniško najmočnejše Butkovičevo prozno besedilo je Spokornik s svetopisemskim motivom, objavljeno v reviji Dom in svet. Nekaj zanimivih del je objavil tudi kot literarni zgodovinar, predvsem se je ukvarjal z Gregorčičem. V ljubljanski znanstveni reviji Čas je objavil Pisma iz Bleiweisove dobe ter Nekatoliški pesniki o Mariji. Veliko je tudi prevajal iz številnih tujih jezikov, ne da bi se posluževal posredniških jezikov. Znani so njegovi prevodi iz angleščine, češčine, finščine, francoščine, grščine, holandščine, italijanščine, nemščine, poljščine, ruščine, španščine, švedščine. Če k temu dodamo dva klasična jezika, ki ju je prinesel iz gimnazije ter hebrejščino iz bogoslovja pa še hrvaščino in srbščino, vidimo, da je bil poliglot. »Vsi jeziki so lepi in pa dušo naroda spoznaš najbolje v njih materinščini,« je govoril.

“NEKATERI SE SMEJEJO MOJIM UGANKAM”
Darove svoje bogate domišljije je pokazal na polju ugankarstva, kjer je oral ledino. S svojimi ugankami je bogatil že liste v svojih dijaških letih. Ugankarstvu je ostal zvest tudi kot duhovnik, kljub nerazumevanju ali celo posmehu sobratov duhovnikov in drugih ljudi. »Nekateri duhovski krogi pri nas se še vedno smejejo mojim ugankam,« je zapisal. »Tudi vladika (škof) se ne more sprijazniti s temi neumnostmi.« Njegove naravne sposobnosti na tem področju so spodbujale potrebe urednikov. Filip Terčelj, urednik priljubljenega lista Naš čolnič, ga je spodbujal, naj mu pripravi čim več ugank. S svojim ugankarskim gradivom je polnil več listov. Poleg praktičnega dela, da je sam sestavljal uganke in urejal ugankarske kotičke z objavljanjem ugank drugih sodelavcev, je njegovo najpomembnejše delo na tem področju razprava O zastavljanju ugank, katere posebna vrednost je v tem, da skuša uvajati slovensko ugankarsko izrazoslovje (terminologijo), pri kateri mu je pomagal jezikoslovec Anton Breznik. Zato smemo Butkoviča imenovati očeta slovenskega ugankarstva ali enigmatike. Njegovo ugankarstvo je v precejšnji meri povezano z njegovim risarskim delom. Od risb, ki so služile pretežno kot ilustracije slikovnih križank, je kmalu prešel na ilustracije literarnih prispevkov v različnih revijah ter njihovo opremljanje. Zanj je bila značilna miniaturna risba, pretežno zaokroženih oblik. V teh drobnih risbah je rad upodabljal cvetje, zimsko pokrajino s snegom, od ptic najraje lastovke. S svojimi značilnimi risbami je opremil nekaj revij in pratik.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 42-43

priloga

Papež Frančišek pet let preseneča

mladinska tema meseca

Človek v središču gospodarstva

gost meseca

dr. Edvard Kobal

Preberite več: Marec 2018

V daljni Južni Koreji, natančneje v Pjongčangu, se bodo danes (točno opoldne po našem času) začele zimske olimpijske igre (ZOI). Pri nekaterih bivših olimpijcih smo preverili, kakšen je olimpijski utrip pri nas in kaj nam še danes, v letu 2018, sporočajo olimpijske igre. Duh olimpizma pa lahko začutimo v Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru, kjer je zbrana vsa zgodovina slovenskega udejstvovanja na največjih igrah na svetu.

Športniki se vsaka štiri leta odpravijo na olimpijske igre (OI), kjer se med sabo pomerijo za medalje. Zgodovina slovenskih olimpijskih medalj sega zelo daleč – v daljno leto 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v sabljanju Rudolf Cvetko zasedel drugo mesto.
Zimske olimpijske igre so bile izvedene kasneje – prvič šele leta 1924. Po seriji uspešnih poletnih iger, kjer so Slovenci pridno nabirali medalje, je bilo na prvo medaljo na zimskih igrah treba počakati do leta 1984, ko jo je (bronasto) v veleslalomu osvojil Jure Franko. Do danes se je nabralo lepo število medalj – na ZOI vsega skupaj 19, samo na zadnjih igrah v Sočiju so jih slovenski športniki osvojili osem.

ZOI PJONGČANG 2018 – JIH RES PRIČAKUJEMO?
V času nasičenosti z vsemi dogodki so tudi OI izgubile nekaj svoje privlačnosti. K temu so prispevali razni škandali, ki se odvijajo pri izbiri mest prireditelja, pa tudi zgodbe o izklju­čitvi športnikov in celo reprezentanc zaradi uporabe nedovoljenih poživil. Tudi v Sloveniji je zanimanje za OI v letošnji zimski sezoni v bolj spečem stanju; vajeni smo prvih mest in bojev za stopničke, kar pa v letošnji sezoni med zimskimi športniki le redko vidimo.
Zato so se pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) odločili, da bodo v znak podpore OI in vzpodbude Slovencem pri navijanju za naše športnike pripravili prižig slovenske olimpijske bakle, ki je v zadnjih dneh potovala po Sloveniji. Baklo je na pot ponesel Tomaž Razingar, prav tako olimpijec in nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance. Bakla je obiskala tista mesta, kjer je doma bogata olimpijska tradicija. Tako so se recimo v Mojstrani spomnili, da je ta kraj dal že 21 olimpijcev, v Tržiču so jih našteli 26. Glede na obiskanost teh dogodkov bi lahko rekli, da ljudem igre veliko pomenijo, pravi olimpijski utrip pa se bo gotovo ustvaril med samimi igrami, ko bo treba zaradi časovne razlike za ogled kakšnih tekem precej zgodaj vstati, če bomo hoteli navijati za naše športnike.

NE SAMO IGRE, POMEMBNE SO TUDI VREDNOTE IN SIMBOLI
Na dogodkih, ki so spremljali potovanje slovenske bakle po slovenskih krajih, je bilo vseskozi poleg športa in športnikov veliko govora o olimpijskih vrednotah. Pogosto se pozablja, da je olimpizem gibanje, ki povezuje cel svet. Če nas ustroj današnjega sveta pelje k vsesplošni tekmovalnosti za vsako ceno, tudi na račun drugega, je v športu še zmeraj v ospredju pošteno tekmovanje, ohranjanje spoštljivih odnosov; med športniki se pletejo prijateljstva, temelječa na spoštovanju, športnike odlikuje trdo delo, vztrajnost, predanost, odličnost. Gre torej za gibanje, ki je večje, kot so same olimpijske igre, marketing ali število prodanih vstopnic. Kot je na prižigu slovenske bakle v Ljubljani poudaril olimpionik in predsednik Slovenske olimpijske akademije Miro Cerar, je olimpijski duh od začetka modernih iger povezoval narode, šport, kulturo, umetnost. »Rad bi spomnil, da olimpizem spremljajo tudi pomembni simboli – zastave, grb, himna, pomemben je skupen prihod na prizorišče iger, nošenje bakel in izrekanje zaprisege. Ob olimpijskih igrah je pomembno, da damo prostor tudi olimpijskim vrednotam, ki bi morale biti del vsakdana.«

ENKRAT OLIMPIJEC – VEDNO OLIMPIJEC
Ob prižigu slovenske bakle in na njeni poti po Sloveniji se je na posameznih krajih zbralo kar precej bivših olimpijcev, zato je bilo najpogostejše vprašanje novinarjev, kaj oni želijo letošnji olimpijski odpravi. Poleg izrečenih želja so se vsi sogovorniki strinjali, da gre za izjemno izkušnjo, ki si jo zapomnijo za celo življenje, hkrati pa jih tudi naziv olimpijca spremlja za vedno.

IVO ČARMAN
Ivo Čarman je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Takrat je imel nalogo, da je na otvoritveni slovesnosti na stadion prinesel olimpijski ogenj in ga predal Sandri Dubravčić, ki ga je potem v Zetri prižgala. Tekmoval je v smučarskih tekih na 15 in 30 km. Na vprašanje, kaj bi zaželel slovenskim športnikom, je odgovoril: »Želje so gotovo velike za vsakega, ki se uvrsti v reprezentanco. Želel bi jim, da se borijo po svojih najboljših močeh in da se jim uresničijo tudi kakšne skrite želje. Hkrati bi jim zaželel, da bi se vsi zdravi vrnili nazaj v prečudovito Slovenijo, kjer bomo ponosni na njih, tako kot smo že zdaj.«

PETRA MAJDIČ
Gotovo je Petra Majdič ena od športnic, ki se je bomo spominjali po tem, da naj nikoli ne odnehamo. Mnogi v njej še danes vidijo navdih za svojo motivacijo. Petra Majdič kljub padcu, polomljenim rebrom in predrtemu pljučnemu krilu ni odnehala, ampak se je iz tekme v tekmo borila za finale, kjer je navsezadnje dosegla tretje mesto.
- Kako ste doživeli svoj odhod na OI?
Sama sem imela močno željo, in to sem pred svojim odhodom na olimpijske igre tudi povedala, da bi rada naredila nekaj, kar bo težko ponoviti. V mislih sem imela seveda osvojitev dveh zlatih medalj, zgodilo pa se je to, kar se je zgodilo. In verjetno bo to res težko ponoviti.
- Vaše sporočilo slovenskim športnikom bi bilo?
Da naj raje osvojijo dve zlati medalji kot eno bronasto s poškodbo. Bo laže. Zavedati pa se moramo, da se na OI vedno zgodijo presenečenja in želim jim, da se kakšno zgodi tudi našim športnikom.
- Lahko na samozavest slovenskih športnikov vplivajo tudi pozitivne zgodbe uspešnih košarkarjev, rokometašev, tudi športnikov na zadnjih olimpijskih igrah, ko so osvojili 8 medalj? Ali bomo s takšnimi uspehi počasi nehali govoriti, daSlovenci nimamo zmagovalne miselnosti?
Zagotovo. Bi pa trdila, da vsi slovenski športniki že dolgo verjamemo, da imamo predanost, talent, sposobnosti, mogoče je mnogim zmanjkalo ravno malo športne sreče. Na pravem kraju, ob pravem času in s pravo ekipo se da poseči tudi po najvišjih mestih.

PETRA ROBNIK
Petra je bila del slovenske olimpijske reprezentance leta 2006, ko so igre potekale v Torinu. Trenutno je zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer skrbi za izobraževanje športnikov in njihovo drugo kariero.
Tudi ona je izrazila svojo podporo slovenskim športnikom. »Želim jim, da bi bili v svojih nastopih čim boljši, naj jih spremlja športna sreča. Želim jim, da se že zdaj zavedajo svojega dosežka, saj so se uvrstili v olimpijsko reprezentanco in bodo lahko zastopali Slovenijo na najvišjem športnem tekmovanju na svetu.« Ko je vprašanje naneslo na njeno zaposlitev, je dejala, da ji je to delo v veselje in ga rada ter s srcem opravlja. »Predvsem zato, ker je Dvojna kariera podpora športnikom pri njihovem izobraževanju in kasneje tudi njihovem zaposlovanju po končani karieri. Skupaj z njimi po končani karieri iščemo priložnosti, saj ostanejo športniki, posebej olimpijci, vse življenje prepoznavni in so lahko tudi kasneje izjemno uspešni. Pri tem jim želi biti Olimpijski komite Slovenije v podporo. Zelo je pomembno, da te programe izvajamo v korist športnikom.«

Pred OI je svojo vlogo in pomen iger opisal tudi vodja slovenske olimpijske odprave Franci Petek.
Kako ste sprejeli vlogo vodje odprave slovenske olimpijske ekipe in kje ji boste lahko dali največ?
Najprej sem bil počaščen, da so me izbrali za vodjo odprave – to si štejem v čast. Kot vodja zastopam celotno reprezentanco v vseh pogledih; predvsem protokolarno, če gre kaj narobe, pa sem prvi, ki mora zadeve reševati. Z mano je cela operativna ekipa ljudi, ki že dve leti pripravlja vse potrebno. Oni so moji sodelavci ter svetovalci.
Dodal pa bi, da smo vsi tam zaradi športnikov in ekip in upam, da jim bomo na prizorišču lahko pomagali, da se bodo oni osredotočili res samo na svoje nastope.
Olimpijske igre so dogodek posebne vrste. Kdaj ste kot športnik ozavestili dejstvo, da ste na olimpijskih igrah in da ne gre samo za običajno tekmo v svetovnem pokalu?
Prednost je gotovo v tem, da sem tudi sam kot športnik doživel OI in globoko v sebi vem, kako se športnik počuti na njih. OI so sanje vsakega mladega športnika in ne glede na to, da je lahko konkurenca enaka kot na tekmah svetovnega pokala, se zavedaš, da je marsikaj drugače. Ena tekma na štiri leta in na to se pripravljaš štiri leta. Ravno to, da so OI tako poredko, daje dosežku še posebno vrednost.
Moje reakcije in moja posredovanja so lahko ravno v tem, da s športniki odmislimo vse moteče elemente, da jim bom na voljo za kakšen nasvet, pogovor.
Se vam zdi, da se je duh olimpijskih iger kaj spremenil od Albertvilla iz leta 1992 pa do danes? Kaj za vas predstavlja jedrni del olimpijskih iger danes?
Mislim, da je osnovno sporočilo iger še vedno enako. Športniki se srečajo in pomerijo v disciplini in dajo od sebe največ, kar lahko. Tekmujejo tudi taki športniki, ki niso v dometu medalj, vendar se vseeno trudijo in za mnoge je velika čast, da lahko sodelujejo, hkrati pa so na teh igrah dobrodošli in spoštovani. Na OI lahko vidimo, kako šport povezuje in kako je navsezadnje pomemben za zdravje družbe na vseh nivojih.
Športniki bodo uspeh olimpijskih iger merili po športnih rezultatih, osvojenih mestih – kaj bo za vas pomenil uspeh na igrah oz. po katerih kriterijih boste ocenjevali uspešnost letošnjih zimskih olimpijskih iger?
Zavedam se, da je zimska reprezentanca pred štirimi leti osvojila neverjetnih 8 medalj. Moj pogled je tak, da bo vsak športnik dal od sebe največ, kar bo v tistem trenutku zmogel. Poudaril bi, da bomo morali biti izjemno veseli vsake medalje, ki bi jo dosegli. Ne glede na vloge favoritov se morata na igrah nastop in medalja še zgoditi. Na tisti dan, v tisti uri, se mora vse prav izteči in to med kopico tekmovalcev, ki so ravno tako dobro pripravljeni in bodo nastopili z željo po medalji.
Če pa medalje ne bi bilo, tega ne smemo jemati kot katastrofo ali dvomiti v naše športnike, ker to vseeno niso stvari, ki bi se zgodile samoumevno.

SLOVENSKI OLIMPIJSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Slovenci imamo v Ljubljani svoj, če ga lahko tako imenujemo, muzej olimpizma. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v pritličju upravne stolpnice BTC odprl Slovenski olimpijski izobraževalni center. Tako ime nosi, ker v njem poteka kopica dejavnosti in aktivnosti, kjer se lahko marsikaj naučimo o OI, olimpijskih vrednotah in športu nasploh.
Predstavitev je za obiskovalca zelo zanimiva, saj ga ponese od antičnih iger do ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekala 23. 6. 1894 v Parizu, in pregleda iger moderne dobe.
V centru lahko slovenske športnike, olimpizem in olimpijske igre še bolj spoznamo s pomočjo fotografij in video vsebin. Pobliže si lahko ogledamo razstavljeno različno originalno športno opremo in rekvizite, ki so jih uporabljali slovenski športniki.
Posebnost je tudi stena slavnih športnikov – olimpijskih junakov, ki so osvojili olimpijske medalje. Na njej so predstavljeni vsi Slovenci, ki so od leta 1912 do 2016 osvojili olimpijsko medaljo. V centru si lahko ogledamo tudi virtualne športne aktivnosti in sicer zaenkrat smučarske skoke in alpsko smučanje – smuk.
V Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru si posebej prizadevajo, da bi vse zbrane vsebine predstavili tudi šolarjem, za katere imajo pripravljen poseben program. Šolarji tako lahko držijo olimpijsko baklo, izvedejo olimpijski protokol, si ogledajo film o vzponih in padcih športnikov in kot se za športno ustanovo spodobi, jih v olimpijski urici tudi izzovejo na tekmovanje.
Slovenski olimpijski izobraževalni center je odprt tudi za različne javnosti, posameznike, naključne obiskovalce ter vse, ki jih zanima olimpizem, šport ali pa bi si morda želeli kupiti kakšen artikel iz uradne olimpijske navijaške kolekcije.
Na ogled se lahko odpravite: pon.: 10.00–16.00, tor.: 10.00–16.00, sre.: 10.00–19.00, čet.: 10.00–16.00, pet.: 10.00–19.00.
      

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2018) 2, str. 61-63.

† 316, škof in mučenec
god: 3. februar 

V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.

Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.

BLAGOSLOV sv. BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

IME in GOD
Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.

ZAVETNIK
Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj ... sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu ...

CERKVE PRI NAS
Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).

VREMENSKA PREGOVORA
Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 72-73.