priloga

Papež Frančišek pet let preseneča

mladinska tema meseca

Človek v središču gospodarstva

gost meseca

dr. Edvard Kobal

Preberite več: Marec 2018

V daljni Južni Koreji, natančneje v Pjongčangu, se bodo danes (točno opoldne po našem času) začele zimske olimpijske igre (ZOI). Pri nekaterih bivših olimpijcih smo preverili, kakšen je olimpijski utrip pri nas in kaj nam še danes, v letu 2018, sporočajo olimpijske igre. Duh olimpizma pa lahko začutimo v Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru, kjer je zbrana vsa zgodovina slovenskega udejstvovanja na največjih igrah na svetu.

Športniki se vsaka štiri leta odpravijo na olimpijske igre (OI), kjer se med sabo pomerijo za medalje. Zgodovina slovenskih olimpijskih medalj sega zelo daleč – v daljno leto 1912, ko je na poletnih olimpijskih igrah v sabljanju Rudolf Cvetko zasedel drugo mesto.
Zimske olimpijske igre so bile izvedene kasneje – prvič šele leta 1924. Po seriji uspešnih poletnih iger, kjer so Slovenci pridno nabirali medalje, je bilo na prvo medaljo na zimskih igrah treba počakati do leta 1984, ko jo je (bronasto) v veleslalomu osvojil Jure Franko. Do danes se je nabralo lepo število medalj – na ZOI vsega skupaj 19, samo na zadnjih igrah v Sočiju so jih slovenski športniki osvojili osem.

ZOI PJONGČANG 2018 – JIH RES PRIČAKUJEMO?
V času nasičenosti z vsemi dogodki so tudi OI izgubile nekaj svoje privlačnosti. K temu so prispevali razni škandali, ki se odvijajo pri izbiri mest prireditelja, pa tudi zgodbe o izklju­čitvi športnikov in celo reprezentanc zaradi uporabe nedovoljenih poživil. Tudi v Sloveniji je zanimanje za OI v letošnji zimski sezoni v bolj spečem stanju; vajeni smo prvih mest in bojev za stopničke, kar pa v letošnji sezoni med zimskimi športniki le redko vidimo.
Zato so se pri Olimpijskem komiteju Slovenije (OKS) odločili, da bodo v znak podpore OI in vzpodbude Slovencem pri navijanju za naše športnike pripravili prižig slovenske olimpijske bakle, ki je v zadnjih dneh potovala po Sloveniji. Baklo je na pot ponesel Tomaž Razingar, prav tako olimpijec in nekdanji kapetan slovenske hokejske reprezentance. Bakla je obiskala tista mesta, kjer je doma bogata olimpijska tradicija. Tako so se recimo v Mojstrani spomnili, da je ta kraj dal že 21 olimpijcev, v Tržiču so jih našteli 26. Glede na obiskanost teh dogodkov bi lahko rekli, da ljudem igre veliko pomenijo, pravi olimpijski utrip pa se bo gotovo ustvaril med samimi igrami, ko bo treba zaradi časovne razlike za ogled kakšnih tekem precej zgodaj vstati, če bomo hoteli navijati za naše športnike.

NE SAMO IGRE, POMEMBNE SO TUDI VREDNOTE IN SIMBOLI
Na dogodkih, ki so spremljali potovanje slovenske bakle po slovenskih krajih, je bilo vseskozi poleg športa in športnikov veliko govora o olimpijskih vrednotah. Pogosto se pozablja, da je olimpizem gibanje, ki povezuje cel svet. Če nas ustroj današnjega sveta pelje k vsesplošni tekmovalnosti za vsako ceno, tudi na račun drugega, je v športu še zmeraj v ospredju pošteno tekmovanje, ohranjanje spoštljivih odnosov; med športniki se pletejo prijateljstva, temelječa na spoštovanju, športnike odlikuje trdo delo, vztrajnost, predanost, odličnost. Gre torej za gibanje, ki je večje, kot so same olimpijske igre, marketing ali število prodanih vstopnic. Kot je na prižigu slovenske bakle v Ljubljani poudaril olimpionik in predsednik Slovenske olimpijske akademije Miro Cerar, je olimpijski duh od začetka modernih iger povezoval narode, šport, kulturo, umetnost. »Rad bi spomnil, da olimpizem spremljajo tudi pomembni simboli – zastave, grb, himna, pomemben je skupen prihod na prizorišče iger, nošenje bakel in izrekanje zaprisege. Ob olimpijskih igrah je pomembno, da damo prostor tudi olimpijskim vrednotam, ki bi morale biti del vsakdana.«

ENKRAT OLIMPIJEC – VEDNO OLIMPIJEC
Ob prižigu slovenske bakle in na njeni poti po Sloveniji se je na posameznih krajih zbralo kar precej bivših olimpijcev, zato je bilo najpogostejše vprašanje novinarjev, kaj oni želijo letošnji olimpijski odpravi. Poleg izrečenih želja so se vsi sogovorniki strinjali, da gre za izjemno izkušnjo, ki si jo zapomnijo za celo življenje, hkrati pa jih tudi naziv olimpijca spremlja za vedno.

IVO ČARMAN
Ivo Čarman je tekmoval na olimpijskih igrah leta 1984 v Sarajevu. Takrat je imel nalogo, da je na otvoritveni slovesnosti na stadion prinesel olimpijski ogenj in ga predal Sandri Dubravčić, ki ga je potem v Zetri prižgala. Tekmoval je v smučarskih tekih na 15 in 30 km. Na vprašanje, kaj bi zaželel slovenskim športnikom, je odgovoril: »Želje so gotovo velike za vsakega, ki se uvrsti v reprezentanco. Želel bi jim, da se borijo po svojih najboljših močeh in da se jim uresničijo tudi kakšne skrite želje. Hkrati bi jim zaželel, da bi se vsi zdravi vrnili nazaj v prečudovito Slovenijo, kjer bomo ponosni na njih, tako kot smo že zdaj.«

PETRA MAJDIČ
Gotovo je Petra Majdič ena od športnic, ki se je bomo spominjali po tem, da naj nikoli ne odnehamo. Mnogi v njej še danes vidijo navdih za svojo motivacijo. Petra Majdič kljub padcu, polomljenim rebrom in predrtemu pljučnemu krilu ni odnehala, ampak se je iz tekme v tekmo borila za finale, kjer je navsezadnje dosegla tretje mesto.
- Kako ste doživeli svoj odhod na OI?
Sama sem imela močno željo, in to sem pred svojim odhodom na olimpijske igre tudi povedala, da bi rada naredila nekaj, kar bo težko ponoviti. V mislih sem imela seveda osvojitev dveh zlatih medalj, zgodilo pa se je to, kar se je zgodilo. In verjetno bo to res težko ponoviti.
- Vaše sporočilo slovenskim športnikom bi bilo?
Da naj raje osvojijo dve zlati medalji kot eno bronasto s poškodbo. Bo laže. Zavedati pa se moramo, da se na OI vedno zgodijo presenečenja in želim jim, da se kakšno zgodi tudi našim športnikom.
- Lahko na samozavest slovenskih športnikov vplivajo tudi pozitivne zgodbe uspešnih košarkarjev, rokometašev, tudi športnikov na zadnjih olimpijskih igrah, ko so osvojili 8 medalj? Ali bomo s takšnimi uspehi počasi nehali govoriti, daSlovenci nimamo zmagovalne miselnosti?
Zagotovo. Bi pa trdila, da vsi slovenski športniki že dolgo verjamemo, da imamo predanost, talent, sposobnosti, mogoče je mnogim zmanjkalo ravno malo športne sreče. Na pravem kraju, ob pravem času in s pravo ekipo se da poseči tudi po najvišjih mestih.

PETRA ROBNIK
Petra je bila del slovenske olimpijske reprezentance leta 2006, ko so igre potekale v Torinu. Trenutno je zaposlena na Olimpijskem komiteju Slovenije – Združenju športnih zvez, kjer skrbi za izobraževanje športnikov in njihovo drugo kariero.
Tudi ona je izrazila svojo podporo slovenskim športnikom. »Želim jim, da bi bili v svojih nastopih čim boljši, naj jih spremlja športna sreča. Želim jim, da se že zdaj zavedajo svojega dosežka, saj so se uvrstili v olimpijsko reprezentanco in bodo lahko zastopali Slovenijo na najvišjem športnem tekmovanju na svetu.« Ko je vprašanje naneslo na njeno zaposlitev, je dejala, da ji je to delo v veselje in ga rada ter s srcem opravlja. »Predvsem zato, ker je Dvojna kariera podpora športnikom pri njihovem izobraževanju in kasneje tudi njihovem zaposlovanju po končani karieri. Skupaj z njimi po končani karieri iščemo priložnosti, saj ostanejo športniki, posebej olimpijci, vse življenje prepoznavni in so lahko tudi kasneje izjemno uspešni. Pri tem jim želi biti Olimpijski komite Slovenije v podporo. Zelo je pomembno, da te programe izvajamo v korist športnikom.«

Pred OI je svojo vlogo in pomen iger opisal tudi vodja slovenske olimpijske odprave Franci Petek.
Kako ste sprejeli vlogo vodje odprave slovenske olimpijske ekipe in kje ji boste lahko dali največ?
Najprej sem bil počaščen, da so me izbrali za vodjo odprave – to si štejem v čast. Kot vodja zastopam celotno reprezentanco v vseh pogledih; predvsem protokolarno, če gre kaj narobe, pa sem prvi, ki mora zadeve reševati. Z mano je cela operativna ekipa ljudi, ki že dve leti pripravlja vse potrebno. Oni so moji sodelavci ter svetovalci.
Dodal pa bi, da smo vsi tam zaradi športnikov in ekip in upam, da jim bomo na prizorišču lahko pomagali, da se bodo oni osredotočili res samo na svoje nastope.
Olimpijske igre so dogodek posebne vrste. Kdaj ste kot športnik ozavestili dejstvo, da ste na olimpijskih igrah in da ne gre samo za običajno tekmo v svetovnem pokalu?
Prednost je gotovo v tem, da sem tudi sam kot športnik doživel OI in globoko v sebi vem, kako se športnik počuti na njih. OI so sanje vsakega mladega športnika in ne glede na to, da je lahko konkurenca enaka kot na tekmah svetovnega pokala, se zavedaš, da je marsikaj drugače. Ena tekma na štiri leta in na to se pripravljaš štiri leta. Ravno to, da so OI tako poredko, daje dosežku še posebno vrednost.
Moje reakcije in moja posredovanja so lahko ravno v tem, da s športniki odmislimo vse moteče elemente, da jim bom na voljo za kakšen nasvet, pogovor.
Se vam zdi, da se je duh olimpijskih iger kaj spremenil od Albertvilla iz leta 1992 pa do danes? Kaj za vas predstavlja jedrni del olimpijskih iger danes?
Mislim, da je osnovno sporočilo iger še vedno enako. Športniki se srečajo in pomerijo v disciplini in dajo od sebe največ, kar lahko. Tekmujejo tudi taki športniki, ki niso v dometu medalj, vendar se vseeno trudijo in za mnoge je velika čast, da lahko sodelujejo, hkrati pa so na teh igrah dobrodošli in spoštovani. Na OI lahko vidimo, kako šport povezuje in kako je navsezadnje pomemben za zdravje družbe na vseh nivojih.
Športniki bodo uspeh olimpijskih iger merili po športnih rezultatih, osvojenih mestih – kaj bo za vas pomenil uspeh na igrah oz. po katerih kriterijih boste ocenjevali uspešnost letošnjih zimskih olimpijskih iger?
Zavedam se, da je zimska reprezentanca pred štirimi leti osvojila neverjetnih 8 medalj. Moj pogled je tak, da bo vsak športnik dal od sebe največ, kar bo v tistem trenutku zmogel. Poudaril bi, da bomo morali biti izjemno veseli vsake medalje, ki bi jo dosegli. Ne glede na vloge favoritov se morata na igrah nastop in medalja še zgoditi. Na tisti dan, v tisti uri, se mora vse prav izteči in to med kopico tekmovalcev, ki so ravno tako dobro pripravljeni in bodo nastopili z željo po medalji.
Če pa medalje ne bi bilo, tega ne smemo jemati kot katastrofo ali dvomiti v naše športnike, ker to vseeno niso stvari, ki bi se zgodile samoumevno.

SLOVENSKI OLIMPIJSKI IZOBRAŽEVALNI CENTER
Slovenci imamo v Ljubljani svoj, če ga lahko tako imenujemo, muzej olimpizma. Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez je v pritličju upravne stolpnice BTC odprl Slovenski olimpijski izobraževalni center. Tako ime nosi, ker v njem poteka kopica dejavnosti in aktivnosti, kjer se lahko marsikaj naučimo o OI, olimpijskih vrednotah in športu nasploh.
Predstavitev je za obiskovalca zelo zanimiva, saj ga ponese od antičnih iger do ustanovitve Mednarodnega olimpijskega komiteja, ki je potekala 23. 6. 1894 v Parizu, in pregleda iger moderne dobe.
V centru lahko slovenske športnike, olimpizem in olimpijske igre še bolj spoznamo s pomočjo fotografij in video vsebin. Pobliže si lahko ogledamo razstavljeno različno originalno športno opremo in rekvizite, ki so jih uporabljali slovenski športniki.
Posebnost je tudi stena slavnih športnikov – olimpijskih junakov, ki so osvojili olimpijske medalje. Na njej so predstavljeni vsi Slovenci, ki so od leta 1912 do 2016 osvojili olimpijsko medaljo. V centru si lahko ogledamo tudi virtualne športne aktivnosti in sicer zaenkrat smučarske skoke in alpsko smučanje – smuk.
V Slovenskem olimpijskem izobraževalnem centru si posebej prizadevajo, da bi vse zbrane vsebine predstavili tudi šolarjem, za katere imajo pripravljen poseben program. Šolarji tako lahko držijo olimpijsko baklo, izvedejo olimpijski protokol, si ogledajo film o vzponih in padcih športnikov in kot se za športno ustanovo spodobi, jih v olimpijski urici tudi izzovejo na tekmovanje.
Slovenski olimpijski izobraževalni center je odprt tudi za različne javnosti, posameznike, naključne obiskovalce ter vse, ki jih zanima olimpizem, šport ali pa bi si morda želeli kupiti kakšen artikel iz uradne olimpijske navijaške kolekcije.
Na ogled se lahko odpravite: pon.: 10.00–16.00, tor.: 10.00–16.00, sre.: 10.00–19.00, čet.: 10.00–16.00, pet.: 10.00–19.00.
      

Erjavec M., Na obisku, v: Ognjišče (2018) 2, str. 61-63.

† 316, škof in mučenec
god: 3. februar 

V hudih stiskah poznega srednjega veka, ko so razsajale razne kužne bolezni, se je začelo širiti češčenje ‘štirinajstih zavetnikov v sili’ 14 svetnikov, ki so jih častili za posebne potrebe in jih tudi upodabljali. Med nje spada tudi današnji godovnjak sv. Blaž, zavetnik zoper bolezni grla in vratu, ker je po legendi ozdravil materi sina edinca, ki je bil požrl ribjo kost. Zaradi te prigode pa tudi zaradi bližine svečnice Cerkev na današnji dan vernikom podeljuje poseben ‘blagoslov sv. Blaža’. Duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, ju približa grlu vsakega, kdor želi prejeti Blažev blagoslov, in pri tem moli: “Na prošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.” Vsak odgovori: »Amen.« Blagoslov sv. Blaža spada med zakramentale, sveta znamenja, ki “nekako posnemajo zakramente ter označujejo predvsem duhovne učinke, katere zaradi priprošnje Cerkve tudi prejemamo”.

Legenda, ki se opira na zgodovinsko jedro, ve povedati, da je bil sveti Blaž najprej zdravnik, potem pa škof v Sebasti v Armeniji. Ko je začel cesar Licinij, nasprotnik Konstantina Velikega, preganjati kristjane, se je umaknil v samotno votlino v nepristopnih gozdovih in divje zveri so mu, kot pripoveduje legenda, postale prijateljice. Licinijevi ljudje so ga nekoč, ko so prišli v te gozdove lovit, odkrili in ga odvlekli v mesto. Ko so ga peljali pred sodnika, je storil zgoraj omenjeni čudež: z molitvijo je ozdravil dečka in ga vrnil njegovi materi, sam pa šel v trpljenje in mučeniško smrt. Rablji so ga neusmiljeno prebičali, ga trgali z železnimi kavlji; naposled ga je dal sodnik obglaviti. To se je zgodilo najbrž leta 316.
Njegovo češčenje se je hitro širilo. Mesto Dubrovnik, ki je bilo nekoč pomorska republika, si ga je že davno, najbrž v desetem ali vsaj dvanajstem stoletju, izbralo za svojega posebnega zavetnika in dan sv. Vlahe, kakor našemu svetniku pravijo Dalmatinci, je za Dubrovčane velik praznik.

BLAGOSLOV sv. BLAŽA
Za Blažev blagoslov duhovnik vzame dve sveči, zvezani v obliki križa, jih približa vratu vernika in moli: »Na priprošnjo svetega Blaža, škofa in mučenca, naj te Bog varuje bolezni grla in vsakega drugega zla. V imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha. Amen.«

IME in GOD
Ime Blaž je nastalo iz poimenovanja telesne hibe: ‘tisti, ki ima ukrivljene noge’ (gr.), ‘jecljav’ (lat.). Danes spada med tista osebna imena, ki jih slovenski starši radi dajejo svojim otrokom (6.958ꜛ – 37. mesto). Različice so: Blaže (15), Blažek, Blažo, koroško Blažej, ženska oblika je Blažka (394). Iz imena Blaž je nastalo tudi precej priimkov: Blažič, Blažej, Blažek, Blaznik.

ZAVETNIK
Sv. Blaž je zavetnik zdravnikov, mavčarjev, trgovcev z volno, tkalcev, krojačev, strojarjev, čevljarjev, klobučarjev, pekov, domačih živali in konj ... sv. Blaž je tudi eden od štirinajstih pomočnikov v sili: priprošnjik proti boleznim v grlu, kašlju, boleznim mehurja, krvavitvam, zobobolu ...

CERKVE PRI NAS
Pri nas imamo dve podružnični cerkvi posvečeni sv. Blažu; v Kopru in v Padni (žup. Krkavče).

VREMENSKA PREGOVORA
Če je na Blaževo oblačno, bo o sv. Juriju zelena trava.
Ljubi sv. Blaž, glej da dežja daš!

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 1. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja - ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 72-73.

Duhovnik v primežu dveh svetovnih vojn in treh zločinskih režimov.

»Delal si za Delodajalca, ki zmore poraze in neuspehe uporabiti kot vogelne kamne pri doseganju svojih načrtov. Gospodar, ki si mu služil, te je odrešil s svojim ‘porazom’ na križu in ti si šel po njegovi poti. Prišel si do cilja, ki si ga vse življenje gledal v daljavi.« Tako Ivan Albreht nagovarja Filipa Terčelja na začetku svoje knjige o tem vsestransko delavnem primorskem duhovniku, ki je pričevanje svojega življenja zapečatil z mučeniško smrtjo. »Odgovore na vprašanja, ki se mi porajajo ob raziskovanju tvojega življenja, bom iskal v tvojih spisih ... Želim raziskati, kaj ti je dajalo moč, da si kot hrast na siloviti burji zgodovinskih viharjev ostal pokončen, zvest Bogu, vedno pripravljen za pomoč bližnjim. Rad bi ugotovil, ali si zaslužiš, da te imamo tudi za mučenca in svetniško osebnost.« Pisatelj Alojz Rebula, ki je Terčelja upodobil v glavnem junaku svojega romana Nokturno za Primorsko (2004), je o njem zapisal, da je ‘dvojni mučenec’. Aprila 2010 so duhovniki iz Vipavskega sprožili pobudo, da koprska škofija začne postopek za Terčeljevo beatifikacijo.

»Le poglejte vinske griče! / Cerkvice na njih so v krogu. / Bele cerkvice – ovčice / čuva Mati v Logu.« je v pesmi Vipavska označil svoj domači svet Filip – Lipče Terčelj, ki se je rodil na svečnico, 2. februarja 1892, v zaselku Grivče v župniji Šturje. Od matere Marije se je naučil ljubezni do revežev in ljudi na obrobju družbe, od zahtevnega očeta Filipa pa delavnosti. V svojem učitelju Andreju Pernetu je imel zgled, kako versko življenje povezovati z znanjem, poučevanjem in umetnostjo. Ko so se leta 1905 odprla vrata Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, je Lipče postal član prve generacije slovenskih intelektualcev, ki so se na tamkajšnji gimnaziji izobraževali izključno v slovenskem jeziku. Imeli so odlične in zahtevne profesorje; prvi cilj Zavoda pa je bila vzgoja za vsestransko zrelo krščansko osebnost. Od 30 prvih maturantov leta 1913 se jih je kar 21 odločilo za duhovniški poklic. Med njimi je bil tudi Filip Terčelj, ki je ta klic čutil v sebi že od otroških let v globoko verni družini in živem župnijskem občestvu. Po štirih letih študija v ljubljanskem bogoslovju je bil 8. junija 1917 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel čez dva dni v Ljubljani, 13. junija pa ponovitev v cerkvi sv. Antona na Fužinah ob izviru Hublja. Tri tedne zatem je umrla mama Marija. Filip je bil duhovnik ljubljanske škofije in kmalu po novi maši je dobil dekret za kaplana v Škofji Loki, kjer je deloval od avgusta 1917 do septembra 1921, ko je šel na dodatni študij v Nemčijo. V Škofji Loki se je veliko ukvarjal z mladino; škof Jeglič je cenil njegovo delo in leta 1918 je v Škofijskem listu objavil Terčeljevo tehtno razpravo o delu z mladimi. Omogočil mu je, da svoja spoznanja obogati z nemškimi izkušnjami (1921–1922).
Sledilo je dvanajst let (1922–1934) neutrudnega dela v goriški nadškofiji. Povsod, kjer je deloval, je bil z vsem srcem. Nikoli pa ni skrival, da mu je najbližja primorska duša. Na Goriškem je bilo pomanjkanje duhovnikov in tako ga je škof Jeglič ‘posodil’ nadškofu Sedeju. Terčelj se je vključil v Zbor svečenikov sv. Pavla, stanovsko združenje slovenskih in hrvaških duhovnikov, ki je s pristankom nadškofa Sedeja postalo pobudnik verske, narodne in kulturne dejavnosti med slovansko manjšino v Italiji. Terčelj je bil duhovni vodja in katehet v goriškem Alojzijevišču, zavodu za slovenske dečke s podeželja, ki so se pripravljali na šolanje v gimnaziji. Bil je glavni organizator Prosvetne zveze in urednik njenega glasila Naš čolnič. Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Goriške Mohorjeve družbe (1925), ki je začela izdajati knjige, tudi njegove: Za domačim ognjiščem, Zrna, Mati uči otroka moliti. Leta 1929 je s skladateljem Vinkom Vodopivcem in drugimi pripravil tri pesmarice za slovensko bogoslužje: Božji spevi (1929), Gospodov dan (1930), Zdrava Marija (1933). V njih je 116 njegovih pesmi, ki so jih uglasbili tedanji najboljši slovenski skladatelji in številne pojemo še danes. Nadškof je leta 1929 izdal pastirsko pismo o krščanskem nauku v materinščini in s tem dal pobudo za “župnijske ali farne šole” za pouk krščanskega nauka. Terčelj je zanje napisal molitvenik Mati uči otroka moliti, priročnik za starše, kako naj otroke poučujejo verouk doma.
Fašistični oblastniki so budno spremljali njegovo delovanje. 1. februarja 1930 je bil poklican na kvesturo (policijsko upravo) v Gorici. Kvestor mu je očital, da se ne posveča le duhovniškim opravilom, ampak se ukvarja tudi s politiko. Ostro ga je opozoril, da oblast tega ne bo dopuščala. Hkrati z opominom mu je izrekel nezaupnico, ki je omejevala njegovo gibanje. 30. decembra 1931 je bil aretiran. Najprej je bil v goriških sodnih zaporih, nato pa v koprski ječi, kjer so ga pri zasliševanjih tudi mučili, kar mu je pustilo posledice za vse življenje. 6. junija 1932 je bil obsojen na pet let konfinacije (pregnanstva) v mesto Campobasso v srednji Italiji zaradi delovanja med mladino. Druge obtožbe so se izkazale za neresnične. ‘Samo’ na konfinacijo je bil obsojen, ker mu niso mogli dokazati nobenega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi ga lahko obsodili na zaporno kazen. Decembra 1932 se je po amnestiji vrnil v Gorico. Za režim je bil še vedno nevaren. Nastale so nove stiske in težave. Na noben način ni mogel dobiti duhovniške službe, zato mu ni kazalo drugega, kot da se vrne v Ljubljano.
Proti koncu aprila 1934 je pobegnil čez državno mejo v Ljubljano. Škof Rožman ga je najprej postavil za prefekta v Marijanišču, od decembra tega leta do konca druge svetovne vojne je bil profesor verouka na II. državni (Poljanski) gimnaziji. Jeseni 1935 je postal tudi bolniški duhovnik v bolnišnici za duševne bolezni in se je preselil na Poljanski nasip. Ko so aprila 1941 Ljubljano zasedli Italijani, so Terčelja za štiri tedne zaprli. Leta 1942 je obhajal srebrnomašniški jubilej v bolniški kapeli v Ljubljani. Jeseni 1944 je bil po desetih letih zadnjič na obisku pri svojih domačih v Šturjah.
Po zmagi revolucije maja 1945 je bil od junija do septembra v komunističnih zaporih. »Jaz, ki sem izmed vseh duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral znova stopiti na križev pot, ki je bil najhujši.« Bližala se je njegova Kalvarija. Pred božičem je šel v Sorico pomagat tamkajšnjemu župnijskemu upravitelju Francu Krašni, ki je skrbel tudi za Davčo. Na praznik Svetih treh kraljev, 6. januarja 1947, je Krašna v Sorici oznanil, da naslednji dan odhajata oba v Ljubljano in zato nekaj dni ne bo božje službe. Res sta se tega dne odpravila v Ljubljano in sta bila na poti proti Železnikom zajeta. Najstarejša pričevanja in pisni dokumenti povedo, kje sta bila zajeta in kje sta bila “zverinsko umorjena”, kot je v mrliško knjigo zapisal soriški župnijski upravitelj Ivan Skvarča. Iz raznih pričevanj je razvidno, da morilcem ni šlo le za likvidacijo. Iz sovraštva do vere in Cerkve so duhovnika več ur mučili, preden so ju umorili. »Ker si že pri Bogu,« je zapisal Ivan Albreht v Sklepnem pogovoru s Filipom Terčeljem, »veš, da sem na začetku iskal le podatke o tebi in prebiral študije o tvojem življenju ter besedila, ki si jih napisal. Toda v nekem trenutku sem se ti začel priporočati.«

ČUK, Silvester. Filip Terčelj (1892-1946). (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 09, str. 42.

Februarja praznujemo slovenski kulturni praznik. Morda prevečkrat na ta dan predstavljamo le ‘visoko kulturo’, umetnost, pozabljamo pa na srčno kulturo in kulturo na splošno. Morda ne želimo toliko govoriti o kulturi na splošno, saj je slovensko kulturo v najširšem in ožjem pomenu zaznamovalo krščanstvo, kar pa mnogi danes ne želijo slišati. Zato vam v prilogi predstavljamo posebno zvrst kulture – ljudske slike na steklo.

Umetnosti, predvsem glasbene, se dotikamo tudi v drugih rubrikah. Predstavljamo s. Diano Novak, uršulinko, ki poučuje glasbo in komponira. Prav tako v rubriki glasba predstavljamo zakonca Kosem (Franc in Nina Šenk Kosem). Zanimivo, ker sta kot zakonca zavezana glasbi. Kulture se na poseben način dotika tudi Žiga Gombač, ki med drugim želi v stripu približati mladim delo pisatelja Ivana Cankarja, katerega 100-letnico smrti obhajamo letos.

Sredi februarja začenjamo postni čas. Za ta čas poglobljenega duhovnega življenja smo vam zbrali nekaj knjig primernih za postno branje in premišljevanje. Predstavljamo jih na str. 27. V postnem času je priljubljena ljudska pobožnost križev pot. Pri Ognjišču je izšlo več križevih potov. Njihovo bogato ponudbo si lahko ogledate na str. 27. Tu bi vas opozorili na križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Prijetni verzi bodo otrokom približali skrivnost Jezusovega trpljenja in smrti.

Z veseljem lahko napišem, da oddajamo v tiskarno že 13. knjigo v zbirki Zgodbe za dušo – Zgodbe kažejo novo pot. Knjiga je ‘klasično’ zasnovana. V posameznih poglavjih so zbrane zgodbe na določene teme. Več o knjigi si lahko preberete na str. 13. Knjiga bo lepa ‘počastitev’ skromnega jubileja 20-letnice zbirke Zgodbe za dušo, ki smo ga obhajali lani konec decembra, torej pred dobrim mesecem.

Ob tem jubileju smo veseli, da smo dali v ponatis knjigo Dragoceno darilo zgodb. To je že drugi ponatis te knjige, kar priča o priljubljenosti, ki jo je knjiga pa tudi zbirka doživela med bralci. Več o zbirki si lahko preberete v rubriki Gost meseca na str. 8.

Ko govorim o ponatisih, naj omenim še dva: prvi je knjiga Karla Gržana Jaz, Čarli Čeplin, zbirka humoresk našega dolgoletnega sodelavca. V dobrem mesecu je bila skoraj razprodana prva izdaja v 1.300 izvodih. Naj nam knjiga pomaga odkrivati pravi pomen krščanskega veselja. Morda jo bomo v dneh okoli pusta radi vzeli v roke.

Drugi veliki knjigotrški uspeh naše založbe pa je ponatis knjige Silvestra Čuka Svetnik za vsak dan. Najprej je knjiga (v dveh delih), ki je izšla že leta 1999, doživela ponatis (2004). Konec leta 2016 je Silvester posodobil glavno besedilo, urednik Marko Čuk pa je dodal številne nove vsebine (godove, priprošnjike, razloge za spremembe in ukinitve svetnikov ...) Ta izdaja je v dobrem letu pošla, prav kmalu pa bo izšla dopolnjena izdaja s številnimi novimi podatki (novi podatki Statističnega urada RS o pogostnosti imen pri nas...) in dopolnitvami (svetniki in vremenski pregovori, svetniki - zavetniki naših cerkva ...).

Vsem, ki ste obnovili naročnino na Ognjišče, se prisrčno zahvaljujemo. V času, ki nikakor ni prijazen do tiskane besede, nam vaša zvestoba veliko pomeni. Ostanite še naprej zvesti naročniki in bralci Ognjišča in ga priporočite tudi svojim prijateljem in znancem. Konec januarja boste naročniki po pošti prejeli položnice, s katerimi boste poravnali naročnino.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 4.

Če bi radi bili nekaj ur v plemeniti, žlahtni družbi, vzemite v roke tole knjigo, v kateri je šestnajst kratkih črtic tržaškega časnikarja in pisatelja Saše Martelanca. Iz njih veje toliko dobrote in lepote, da nas objamejo kot dišeče kadilo v teh prazničnih dneh. »Kako revnejši bi bili spomini, ko bi iz njih ne sijale jaslice iz našega otroštva!« pravi v daljši črtici Betlehem iz UNRRA paketov. Prva leta po drugi svetovni vojni je porušena in lačna Evropa dobivala pomoč iz Amerike. Takrat so bili Martelančevi še v Ljubljani. »Ko je družinski poglavar z nožem odpiral bajni paket, je bila ob kuhinjski mizi grobna tišina. Oči so samo gledale, kaj roke vlečejo iz tiste skrinje najnovejše zaveze ...« Od vseh zakladov se je on kot otrok najbolj razveselil zavojčka cigaret znamke CAMEL in sicer zato, ker je bilo na drugi strani zavojčka naslikano neko mesto Bližnjega vzhoda. »Zame je bil to v hipu Betlehem. Povečal sem ga in podaljšal, po svoje pobarval, kot sem vedel in znal. In nastala je kulisa, ki se je mojim prvim povojnim jaslicam tako imenitno podala.«

Kasneje je bil v Trstu zvest sodelavec Radijskega odra. S tem je povezana prisrčna zgodba Razglednice za gospo Justino, v kateri pripoveduje, kako ga je neka lepa časopisna novica spodbudila, da je napisal božično radijsko igro, ki je bila toplo sprejeta. »Včasih pozabljamo, da je vsakdo izmed nas neizmeren bogataš. Naše je vse, kar smo kdaj videli, doživeli in nam je bilo všeč.« Hvaležno srce ima to lastnost, da hudo in slabo pozablja, globoko pa si vtisne v spomin vse dobro in lepo. In to ga napolnjuje z veseljem, ki ga širi okoli sebe kot naš pisatelj. ‘Dodatno vrednost’ dajejo besedilu mehki oljnati pasteli mlade slikarke Kristine Martelanc.

Saša Martelanc (1934), časnikar in literarni ustvarjalec, je svoja prva leta preživel v Ljubljani, a se je v povojnem času preselil v Trst, saj so bili njegovi starši po rodu iz Barkovelj. V tržaškem okolju je kmalu našel svoj življenjski prostor, tu je maturiral na klasičnem liceju, se zaposlil na radiu Trst A in si ustvaril družino. Pri Goriški Mohorjevi družbi so doslej izšle že tri knjige njegovih črtic (Melodija, Veter iz ljubih daljav, Kam potujejo večeri), ki razodevajo, iz kakšnega srca so privrele.

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 1, str 108.

Sv. Trojica je vrh na Pivškem - med Postojno in Pivko, na levi strani - kot ogromna kopica sena ali ‘lonica’, kot jim pravijo domačini ... se ponosno vzpenja nad Pivškim podoljem – zadnja leta spet s cerkvijo na vrhu. Z vrga je čudovit razgled na Postojnsko kotlino in po širnem Pivškem podolju – vse tja do morja ... pa na okoliške vrhove: Vremščico, Nanos, na slemena Javornikov, Snežnik, Učko ... Julijce, Dolomite ...

Preberite več: Sv. Trojica na Pivškem (1106 m)

priloga

Slike na steklo

gost meseca

Božo Rustja

mladinska tema meseca

Bakterije: majhne, a zelo pomembne

Preberite več: Februar 2018