Ob branju odgovora na pismo meseca v lanski septembrski številki Za nedeljsko mašo med počitnicami sem se spomnila domačega župnika pred približno petdesetimi leti. Sama sem stara malo nad 60 let. Župnik je zelo vabil župljane, naj redno prihajamo k nedeljski maši predvsem zaradi Boga, da se srečamo z njim, in ne zaradi zapovedi.
Priporočal je, naj pri maši sedijo otroci ob starših, da se od njih naučijo sodelovati pri maši.
Tudi v zvezi z molitvijo je naročal, naj starši z otroki skupaj molijo in ne da starši samo učijo otroke besedila posameznih molitev. Torej otroci naj se naučijo moliti ob skupni molitvi.
Ob tem zadnjem naročilu se seveda lahko vprašamo, koliko časa si danes odrasli vzamemo za molitev? Ali dovolj, da se otroci naučijo moliti?
Branka

S svojim pismom ste opozorili na pomembnost verske vzgoje v družini. Lahko vidimo, kako ‘preroški’ je bil vaš župnik, ki je že pred 50 leti opozarjal na to, čeprav je bila takrat verska vzgoja v družini skoraj samoumevna. Starši so otroke učili moliti, se z njimi udeleževali maše itd. Poleg tega so se do takrat ohranili nekateri ljudski običaji, ki so bili povezani tudi z vero in versko vzgojo. Od takrat se je marsikaj spremenilo, besede vašega župnika pa so še bolj aktualne. Zakaj?
Branko Cestnik poudarja, da smo danes priče novi generaciji imenovani ‘milenijci’ (imenovane tudi ‘generacija Y’). S tem izrazom označujejo mlade in mlade odrasle, rojene med letoma 1980 in 2000 (nekateri sociologi pa rojene med 1983, ko je nataliteta v ZDA spet začela rasti, in 2001, ko so teroristi sesuli newyorški stolpnici). Za slovenske milenijce bi po njegovem mnenju označili tiste, ki so bili rojeni med 1989 (padec Berlinskega zidu) in 2008 (gospodarska kriza). V Cerkvi smo se za milenijce začeli bolj zanimati v zadnjih letih, saj je to generacija, ki je izrazito nereligiozna, morda najbolj nereligiozna v zgodovini Zahoda.
In ker raste najbrž najbolj neverna generacija v zgodovini Zahoda, je verska vzgoja v družini toliko bolj pomembna. Te namreč ne more nihče nadomestiti. 7. januarja, na praznik Jezusovega krsta, je papež Frančišek krstil 24 otrok. V pridigi je staršem in botrom naložil, naj otrokom prenesejo vero, kar se lahko po njegovih besedah zgodi samo znotraj družine: “Če v družini ni narečja ljubezni, če doma med starši ni jezika ljubezni, takrat posredovanje vere ni preprosta naloga.”
V družbi je vera vse manj navzoča. Pomislimo samo na medije. Kako malo poročajo o veri in Cerkvi. Če pa poročajo, poročajo o slabih stvareh. Zanimivo, da namesto o krščanski veri in Cerkvi več govorijo o praznoverju in novem poganstvu. Če boste dejali, da boste molili za nekoga, boste nestrpni in s tem žalili neverne, če boste pa rekli, da boste zanj držali pesti (popolno praznoverje), boste izpadli dobrohoten in prijazen človek. Če bi v jutranjem programu predstavili svetnika, ki goduje, bi bilo to nasilje nad drugače verujočimi, če pa vam povedo, kaj vam za tisti dan napoveduje horoskop (znanstveno neosnovano praznoverje), vam s tem pomagajo.
Kako pomanjkljiva je verska vzgoja v družini, potrjuje dejstvo, da večina otrok, ki prihaja k verouku, ne zna osnovnih molitev. Ne zna jih pa, ker jih niso starši naučili, oziroma, ker starši sami ne molijo in ne molijo z otroki. Tudi k maši ti starši hodijo zelo malo. Večina družin je odpovedala pri verski vzgoji otrok. Verouk tega ne more nadomestiti. Zato imajo nekateri pastoralni delavci pripravo na obhajilo skupaj s starši. Ti se namreč počutijo popolnoma nemočne pri verski vzgoji. Morda je prav njihova nemoč izziv časa, da jim bomo pastoralni delavci in drugi verniki stali ob strani in jim pomagali, da bi najprej sami rastli v veri, nato pa v tej rasti pomagali še otrokom. Nekaterim otrokom pomagajo pri verski rasti stari starši. Papež Frančišek je že večkrat poudaril pomen starih staršev pri verski vzgoji. Morda tudi zato, ker je nanj zelo vplivala babica. V svojem duhovniškem molitveniku ima pismo, ki mu ga je napisala in je zanj čudovita duhovna oporoka.
Nekatere ljudi danes do vere privede stiska, trpljenje ali nemoč. V vašem slogu bi se lahko vprašal, če mi kristjani znamo stati ob strani ljudem v kakršnikoli preizkušnji in jih v teh trenutkih usmeriti na Boga.
Zaradi popolnoma spremenjenih razmer, v katerih smo se znašli, bodo zato še kako veljale besede vašega župnika, da k maši ne hodimo zaradi zapovedi, ampak zaradi Boga. To tudi pomeni, da se bo danes moral vsakdo svobodno odločiti za Boga in vero. Tradicija in okolje sta odpovedala. Ne posredujeta več vere. Vsakdo se bo moral, tudi za ceno trpljenja, dokopati do osebne vere. Naj naše sodobnike na tej poti do Boga spremljajo naša molitev, naš zgled krščanskega življenja in naše prijazne besede.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 3, str 40-41.

Kategorija: Pisma

priloga

Lurd na Slovenskem

mladinska tema meseca

Berem sLedim BOg Gledam

gost meseca

msgr. Dario Edoardo Vigano

Preberite več: April 2018

Kategorija: Kazalo

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32

Kategorija: zgodbe

Mlajši moški v službi med odmorom zatopljeno strmi v zaslon svojega telefona in v enakomernem ritmu s palcem podrsava v levo. Na drugi strani mesta dekle njegovih let med predavanji počne popolnoma isto. Čez nekaj ur, na poti iz službe proti domu, fant zopet vzame v roke telefon, odpre aplikacijo Tinder in nadaljuje z ogledovanjem fotografij uporabnic. Njegov palec se še kar pomika v levo. Naenkrat se dotedanji ritem podrsavanja prekine, palec na zaslonu obmiruje za trenutek dlje. Čez fantov obraz se raztegne komaj opazen nezavedni nasmeh, nato palec živahno in odločno podrsa. Tokrat v desno. Telefon smer podrsa pozdravi z radostnim tonom in na ekranu se poleg  študentkine pokaže tudi njegova fotografija, nad njima pa se pojavi napis: »Ujemata se!« Veselemu oznanilu aplikacije sledi hitra izmenjava kratkih in neposrednih sporočil v smislu: »Hej, si za pijačo?«, »Seveda!«, »Kdaj & kje?« ... Še isti večer se dobita, ugotovita, da se dejansko ujemata, in sedaj sta srečno poročena.
Takšne romantične zgodbe so v sodobnih medijih močno prisotne, ob njihovem prebiranju pa se mi poleg dvoma v resničnost napisanega postavi vsaj še eno vprašanje: ali je res mogoče na tako preprost in hiter način najti ljubezen svojega življenja?

SPLETNA TRGOVINA Z LJUBEZNIMI NAŠEGA ŽIVLJENJA
Aplikacije, namenjene iskanju zakonskih partnerjev, posnemajo spletne trgovine, saj morajo na majhnem prostoru na enostaven in pregleden način ponuditi veliko ključnih informacij o posameznikih. Takšna programska zasnova uporabnikom omogoča nakupovanje potencialnih partnerjev in prodajo samih sebe. Uspešnost tega početja je v največji meri odvisna od procesa selekcije, v katerem uporabnik po svojih merilih izloča profile drugih, hkrati pa v skladu z določenimi merili oblikuje, vzdržuje ter nenazadnje prilagaja lastno predstavitev. Izbor potencialnega zakonskega partnerja torej poteka izključno na osnovi (spletne) podobe, ki si jo uporabnik ustvari na profilu aplikacije.
V praksi postopek poteka tako, da z nekaj kliki določimo želene lastnosti bodočega zakonskega partnerja, nato aplikaciji prepustimo preverjanje ponudbe, sledi izpis zadetkov, ki bolj ali manj ustrezajo povpraševanju, na koncu pa se sami odločimo, s kom bomo stopili v stik in ga povabili na zmenek.

ZASLONČEK, ZASLONČEK NA TELEFONU POVEJ ...
Tako v tujini kot tudi v Sloveniji je bilo izvedenih precej raziskav, ki obravnavajo spletne servise za iskanje zakonskih partnerjev. Morda zveni presenetljivo, vendar kljub dokaj velikemu številu uporabnikov rezultati kažejo, da med njimi prevladuje visoka stopnja razočaranja nad tovrstnimi spletnimi stranmi in aplikacijami. Vzrok za takšno stanje je predvsem v naravi komunikacije, ki poteka preko IKT, saj ne nudi podrobnih informacij o osebah na drugi strani. Ko pride do srečanja, pa se prav manjkajoče informacije izkažejo kot pomembne. Ob tem je potrebno upoštevati tudi popolnoma človeško naravo, da v procesu komunikacije pomanjkljive informacije o drugi osebi (toliko bolj, če gre za romantični odnos) zapolnjuje z lastnimi pričakovanji in podobami. Česar o osebi, s katero komuniciramo, ne vemo, dopolnimo z želenimi predstavami in si tako ustvarimo izmišljeno in idealizirano podobo, ki se ob srečanju z izvirnikom razblini. Ko govorimo o razočaranjih, do katerih pride ob takšnih srečanjih, je potrebno omeniti še en dejavnik: na tovrstnih aplikacijah se večina uporabnikov predstavlja v družbeno zaželenih podobah in s prikrivanjem lastnih pomanjkljivosti, kar nikakor ni v skladu z realnostjo. Moški se na primer večinoma predstavljajo kot športniki, nekadilci, dobro izobraženi ter premožni, ženske pa kot navdušene športnice, ljubiteljice živali in pozitivno razmišljujoče. Kombinacija lastnih idealiziranih predstav in samopredstavitve, ki prikazujejo uporabnike na način, kot si želijo biti videni sami, se v večini primerov izkaže za početje, ki je že vnaprej obsojeno na razočaranje.

NESKONČNE MOŽNOSTI IZBIRE
Na prvi pogled so možnosti spoznavanja potencialnih zakonskih partnerjev preko aplikacij navdušujoče, saj je njihovo število neomejeno. Vendar se ta prednost izkaže kot ena izmed večjih slabosti, ker prinaša daljšo in težjo selekcijo. Uporabniki se namreč znajdejo v primežu t. i. problema izbire, ki je ena izmed ključnih značilnosti današnje družbe. Zelo enostavno povedano: ta problem pravi, da možnost velike izbire ni nujno dobra stvar, saj se ljudje nikakor ne morejo odločiti in se zato znajdejo v stiski. Kot se na primer ne morejo odločiti, katero izmed številnih vrst kruha ponujenih na trgovinskih policah izbrati, tako se ne morejo odločiti, katerega izmed kandidatov, ki jim ga je ponudila aplikacija, povabiti na zmenek. Ko končno sprejmejo odločitev, občutijo nezadovoljstvo z izbiro, saj v njih nenehno vrta črv dvoma, ali se ne bi morda katera izmed drugih vrst kruha oziroma kateri drugi ponujeni kandidat aplikacije izkazal za boljšo izbiro.

STAR POJAV V NOVI PREOBLEKI
Glede na doslej napisano se kar samo postavlja vprašanje, ali so aplikacije za iskanje zakonskih partnerjev spremenile človeško občutenje ljubezni. Prepričan sem, da tehnologija gotovo (še) ni vstopila na področje nam najsvetejšega čustva. V nasprotju z morebitnim prepričanjem te aplikacije in spletne strani nikakor niso avtomatizirale procesa zaljubljanja v drugo osebo ali ga kako drugače oskrunile. So zgolj zadnje v vrsti pripomočkov za to, kar ljudje že od nekdaj počnemo – iščemo stike s posamezniki, v katere bi se sčasoma lahko zaljubili ter v njih prepoznali ljubezen svojega življenja. Tovrstne spletne aktivnosti so stare toliko kot internet, torej nas spremljajo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednje niti ni presenetljivo, saj so množične medije ljudje že od začetka uporabljali za iskanje sorodnih duš. Moderni časopisi, ki so se razvili okrog leta 1690, so čez nekaj let že objavljali ženitne oglase. Preko takšnega oglasa v časopisu sta se leta 1920 spoznala tudi starša papeža Benedikta XVI. Podobno kot od časopisnih ženitnih oglasov tudi od aplikacij ne moremo pričakovati, da bodo namesto nas ugotovile, kaj od bodočega zakonskega partnerja želimo, da bodo presodile, ali je določena oseba primerna, da z njo stopimo v (ljubezenski) odnos itd. Ne pozabimo, da so to zgolj programi, delujoči na osnovi algoritmov, sprogramirali pa so jih ljudje, ki ne poznajo naših želja, navad in pričakovanj. Poleg tega nas tovrstne aplikacije niti ne morejo naučiti umetnosti zmenkarstva, niti tega ne opravijo namesto nas. Njihov ključni doprinos je v tem, da nam nudijo (učinkovito) sredstvo vzpostavljanja prvih stikov v kontekstu sodobnega načina življenja, katerega bistvo lahko skrčim v sintagmo nimam časa.

HITRA HRANA, HITRI AVTOMOBILI IN HITRO ŽIVLJENJE, PA ŠE VEDNO NIMAM ČASA
Danes, ko (po podatkih World Internet Users Statistics) 51 % svetovnega prebivalstva uporablja internet, so aplikacije za spoznavanje zakonskih partnerjev splošno razširjene med posamezniki vseh demografskih, družbeno-kulturnih in ekonomskih okolij. Ampak tako kot to velja za druga področja vsakdanjega življenja, smo ljudje tudi na področju zmenkov ustvarili iluzijo, da je to veliko lažje početi s pomočjo tehnologije kot brez nje. Ob nenehnem občutku pomanjkanja časa za udejstvovanje v družabnih aktivnostih v fizičnem prostoru, kar je že neštetokrat preverjen ključ do uspešnega zakonskega partnerja, smo se sodobni ljudje ujeli v past obljube, da bo z minimalnim vložkom lastnega napora vse ostalo opravila tehnologija. Veselo oznanilo aplikacije, da se z določeno osebo ujemava, še ne pomeni, da bova skupaj živela srečno do konca svojih dni.

Od leta 2015 tudi v Sloveniji deluje različica portala za polnoletne samske katoličane, ki iščejo zakonskega partnerja (www.katstik.si). Trenutno je na portalu katStik 1.200 registriranih profilov, med katerimi prevladuje (59 %) delež moških. Večina (66 %) uporabnikov je starih med 30 in 49 let, polovica (51 %) uporabnikov je zaključila univerzitetno in skoraj tretjina (31 %) srednješolsko izobraževanje. Ob zaprtju profila uporabnik označi razlog zakaj zapušča portal, do sedaj jih je 11 % zapustilo katStik, ker so tu našli zakonskega partnerja, 42 % jih je našlo partnerja drugje, ostali (47 %) pa niso navedli razloga ukinitve profila.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 80-81.

Kategorija: MP Ucinki IKT

Skupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje ... S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.

- Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.
- Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo ... Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino ... In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.
- Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo ... Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje ...
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit ... Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.
- Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah ...), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud.
- Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
- Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.
- Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo ... želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.

ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.

Kategorija: MP Glasba

* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta ... Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik ... Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

Kategorija: Obletnica meseca

Med novotarijami v Cerkvi, ki niso več tako ‘nove’, je tudi ena, ki je naredila veliko škode za vero in blagor duš. Gre za obhajilo na roko. Mislim, da bi bilo prav, da ljudje zvedo, kako je prišlo do tega, da se je skorajda čez noč ukinila tisočletna praksa obhajanja kleče in na usta in se je uvedlo obhajanje stoje in na roke. Verjetno je bilo to liturgično eksperimentiranje, ki so se ga že pred koncilom šli nekateri krogi v nemško govorečih in skandinavskih deželah. Vrenje okrog koncila so nekateri izkoristili za to, da so od papeža izposlovali izjemo, češ da se je pri njih ta praksa že tako prijela, če jim jo lahko papež dovoli. Papež Pavel VI. jim je s težkim srcem dovolil, a žal, so njegovo dobro voljo izrabili in kmalu je izjema postala pravilo. Zlasti je zato ‘zaslužna’ škofovska konferenca ZDA, kmalu pa so si za njo to pravico izposlovale skoraj vse druge, z redkimi, a častnimi izjemami. Zakaj sem do obhajanja na roke tako kritična?
1. Ker se ob tem izgubljajo delci hostije, ki jo ljudje potem pohodijo, zlasti spričo tega, da se je ob tem popolnoma ukinila raba patene.
2. Skoraj popolnoma se je izgubila vera v realno navzočnost, kajti tisto, kar si lahko kot piškotek sam daš v usta in njegove drobtine tudi pohodiš, si zelo težko predstavljaš, da gre res za telo, kri in božanstvo našega Zveličarja.
3. Če je ‘poškodovana’ vernikova vera v Evharistijo, potem je poškodovana njegova celotna vera. Če sme delati nespoštljivo z Bogom, zakaj bi bil spoštljiv do ljudi?
4. Briše se razlika med duhovniki in laiki, ki je imela namen opozarjati ljudi na njihovo stanovsko poslanstvo; duhovniki oznanjevanje znotraj, laiki pa zunaj cerkve.
5. Svetega zakramenta se lahko dotikajo neposvečene in tudi umazane roke (pred tem prijemljemo denar in si segamo v roke, vmes pa še kihnemo in brišemo otrokom nos itd.)
Dokaz za povedano lahko najde vsak, ki opazuje, kaj se dogaja v naših cerkvah. Ljudje nosijo hostijo do prvih klopi, ko se obračajo in počasi dajejo v usta. Hostijo žvečijo, lahko, da si jo kdo vtakne v žep. Ali to sploh kdo preverja? Redko kdo poklekne in se pokriža. Neki duhovnik me je opozoril, naj nič ne poklekam, da sem zdaj živa monštranca. Saj je bila tudi Marija monštranca, pa vedno kleči, vsaj na starih upodobitvah.
Boste morda rekli, draga gospa, namesto da se prepuščate farizejstvu in sodite bližnjega, poglejte v svoje srce in raje ob obhajilu molite za svoje grešno srce. In veste kaj, prav imate, to tudi skušam početi in ker sem šibka oseba, bi to lažje počela, če bi me tudi duhovniki spodbujali k temu.
A kaj, ko se zgodi, da je bolj nasprotno. Ko sva z možem svojega otroka naučila, naj prvo sveto obhajilo prejme kleče in na usta, ga je njegov župnik s strogim opominom prisilil, da ga je sprejel na roke in stoje. In to ni bil lapsus, kajti tak dogodek se je zgodil še kar nekajkrat in to brez opozorila in pojasnila.
No vidite, to je bila točka, da sem sama uvidela, da obhajanje na roke škodi človekovemu odnosu do Boga in do bližnjega, zato sem se tudi sama odločila, da prejemam obhajilo na usta in kleče. In povem vam, da je Jezus to zelo bogato nagradil v smislu poglobitve vere in duhovne tolažbe.
Naj na koncu potožim še eno svojo bolečino, namreč težka dostopnost zakramenta svete spovedi. V naši župniji v nedeljo somašujejo trije duhovniki, spovednica pa je prazna. Med tednom je sploh prazna, ko mašuje samo en duhovnik. Pomanjkanje časa? Kaj pa je bolj pomembno od spovedi in maše? Ne morem soditi, samo povem, da bi bilo moje versko življenje lažje, če bi se lahko tedensko spovedala v svoji župniji.
V upanju, da tega ne boste razumeli kot nerganje, ampak trud za to, da bi ljudi obveščali in spodbujali k poglobitvi njihove vere, vas lepo pozdravljam.
Dorka

Izčrpneje bom poskušal odgovoriti le na dve zastavljeni vprašanji s pomočjo zgodovine, ki je – že po rimskem pregovoru – učiteljica življenja. Naj zapišem nekaj o prejemanju obhajila na usta ali na roko in to kleče ali stoje. Odgovor na ti dve vprašanji bo, vsaj delno, odgovor tudi na druga vprašanja. Zaradi dolgega pisma in številnih vprašanj in trditev, bo tudi odgovor daljši, za kar se opravičujem.
Najprej nekaj glede pokleka ter klečanja in bogoslužnega priklona. Katoliški kristjani rimskega obreda pokleknemo pri prihodu v cerkev, v kateri se hrani Najsvetejše v tabernaklju, kar nakazuje večna luč na oltarju. S tem izražamo spoštovanje stvarni Kristusovi navzočnosti v posvečeni hostiji, ki se hrani za bolnike v bogoslužni posodi, ki jo imenujemo ciborij, in v monštranci (hrvaško ‘pokaznica’), v kateri je velika hostija ter jo uporabljamo za češčenje Najsvetejšega.
In kako je pri maši? Nekdanje evharistične molitve so navadno uporabljale za navzoče vernike v dobesednem prevodu izraz ‘okrog stoječi’ (lat. circumstantes). Tudi sedanja prva evharistična molitev v latinščini uporablja izraz “Spomni se, Gospod vseh okrog stoječih” (lat. circumstantium), čeprav je uradni slovenski prevod: “Spomni se, Gospod, ... vseh, ki so tukaj zbrani”. Tako, da je – ne glede na prevod – v duhu starodavne, tudi tridentinske evharistične molitve povedano, da verniki med njo stojijo. Tukaj stoja, podobno kot pri branju evangelija, pri petju Tebe Boga hvalimo itd. pomeni znamenje spoštovanja. To pa seveda ne pomeni, če kje klečijo, da tudi klečanje ne bi pomenilo spoštovanja in češčenja, kot je navada po nekaterih cerkvah. Dobro pa je, če so med istim bogoslužjem vsi poenoteni, ker je drugače lahko moteče.
V zgodnjem srednjem veku je bil poklek in klečanje bolj znamenje pokore, kakor pa izraz češčenja. Znamenje češčenja je bil takrat priklon (lat. inclinatio). O tem govori že Origen († 254): »Poklekniti moramo, kadar se pred Bogom obtožujemo grehov ter prosimo odpuščanja«. V velikonočnem času pa tudi pozneje niso pokleknili, v postnem času pa je diakon vabil vernike: “Pokleknimo!” Izraz najglobljega ponižanja in najprisrčnejše prošnje je ležanje na tleh (lat. prostratio), ki je danes v navadi v začetku bogoslužja na veliki petek in pri posvečenjih diakonov, duhovnikov in škofov.
V znak češčenja sv. Rešnjega telesa so do 11. stoletja tudi v zahodni Cerkvi priklanjali samo glavo, šele takrat so začeli postopno poklekati. V začetku 13. stoletja je duhovnik začel po posvečenju hostij dvigati posvečeno hostijo in po posvečenju vina kelih s posvečenim vinom. Ob povzdigovanju so najprej v nekaterih cerkvah samo globoko priklonili glavo, v drugih so pokleknili. Papež Honorij III. je leta 1219 zahteval od irskih škofov, naj svoje vernike poučijo, da se pri povzdigovanju posvečene hostije pobožno priklonijo. Nekateri obredniki pa že v 13. stoletju zahtevajo od vernikov poklek, pozneje pa celo – četudi redki – ležanje na tleh (prostracijo).
Kljub škofijskim sinodam, ki so v poznejših stoletjih zahtevale med povzdigovanjem klečanje, je ponekod še v 16. stoletju običajen spoštljiv priklon, kot je še danes v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in ne samo pri pravoslavnih. Na zahodu sta pred Najsvetejšim dokončno uvedla poklek in klečanje za vso rimsko Cerkev v Rimskem misalu papež sv. Pij V., leta 1570 in v Rimskem obredniku papež Pavel V. leta 1614, kar je veljalo do pokoncilskih bogoslužnih obrednikov.
Poglejmo še vprašanje glede obhajila.
Stara cerkvena izročila nam poročajo, da je duhovnik verniku dal posvečeno hostijo na roko in pri tem rekel: “Kristusovo telo” in prejemnik je odgovoril “Amen”, kar dobesedno pomeni “tako je” oziroma gre za izpoved vere v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečeni hostiji. Nato je prejemnik hostijo sam dal v usta. Diakon jim je dajal piti iz keliha in rekel, “Kristusovo kri”, in kdor je pil, je odgovoril “Amen” in s tem izrekel vero v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečenem vinu. Delivec sv. Rešnjega telesa je bil redno mašnik, sv. Rešnje krvi pa diakon.
Tudi verniki laiki so v določenih obdobjih nosili obhajilo domov za lastno obhajanje ali bolnikom. Tomislav Šagi-Bunić, patrolog in koncilski teolog kardinala Šeperja, je zapisal: »Pismo sv. Bazilija leta 372 nam pričuje, ... da so v Egiptu verniki nosili evharistijo domov in se doma obhajali. Da je tako bilo tudi v Rimu, nam dokazuje pismo sv. Hieronima, sv. Janez Zlatousti pa prav tako pričuje, da je tako bilo tudi v Carigradu« (Izazov starih, Zagreb 1982, 129-130). Bolnikom so obhajilo nosili v zgodnji Cerkvi tudi laiki, včasih tudi ženske, vsaj tam do 9. stoletja.
Prav v tem duhu je sv. Ciril Jeruzalemski († 386) tako poučeval katehumene glede prejemanja obhajila: »Ko pristopiš k obhajilu, ne imej dlani stegnjenih, tudi ne prstov razprtih, ampak desno roko položi kakor prestol pod levo, zakaj sprejel boš Kralja; v upognjeno dlan sprejmi Kristusovo telo in odgovori Amen. Oprezno se s svetim telesom dotakni oči in jih posveti; potem užij sv. Telo, a pazi, da ti ne pade kaka drobtinica na tla. Ko si pil iz keliha Kristusovo Kri in so ti ustnice še mokre, se jih dotakni z roko in posveti oči, čelo in druga čutila.« O dotiku čutil, zlasti oči, govori tudi sv. Gregor Nacianški († 390). Na Zahodu tega običaja pri obhajilu ni bilo; pač pa so sv. evharistijo polagali na bolne ude za ozdravljenje. V Franciji, Nemčiji in Italiji je bila celo navada, da je duhovnik nesel sv. hostijo k bolniku, da bi jo v tolažbo za zadnjo uro še enkrat videl, če je ni mogel prejeti.
V Galiji in Italiji so še v 6. in 7. stoletju in na Angleškem še v 8. stoletju prejemali sv. hostijo na roko. V 9. stoletju je ta običaj postopno prenehal in mašniki so sv. hostijo polagali vernikom na jezik in ne več v roke, kar je leta 880 naročil koncil v Rouenu. Sv. obhajilo so seveda prejemali stoje, kar so ohranili ves čas v vzhodnih Cerkvah tako pravoslavnih, kot katoliških, ki uporabljajo vzhodne obrede. Na Zahodu so začeli obhajati kleče v času med 11. in 12. stoletjem, povsod pa po izdaji tridentinskih obrednikov.
Drobci hostij
Seveda pa so vaša opozorila zelo na mestu glede drobtinic, ki lahko padejo od hostije, posebno, če niso hostije pravilno pečene, na kar mora biti duhovnik pozoren in je za to tudi odgovoren, čeprav je danes večina hostij tako pečenih, da ni drobtinic. Naj pa omenim, da v eni izmed župnij, kjer občasno mašujem in se hostije večkrat drobijo, ministrant vedno drži pateno. Podrobneje bi vam rad odgovoril glede majhnih drobtinic, ki so večkrat slabo vidne, če ne celo ‘nevidne’, s pomočjo neotomističnega slovenskega filozofa Janeza Janžekoviča, ki je ob filozofski natančnosti bil tudi tehnično in praktično nadarjen in si je ob svojem sholastičnem razmišljanju pomagal tudi, kot je rad dejal, s svojo kmečko pametjo. Bil zavzet ljubiteljski čebelar in je tako vzljubil in se vživel v ‘modre’ čebele. Ko ga je nekoč poslušalec na teološkem tečaju za laike vprašal, kaj naj naredi, ker mu maša več nič ne pomeni in jo zato opušča, mu je Janžekovič odgovoril: »Hodi naprej k maši in ti bo spet pomenila!« Ob filozofiji se je ukvarjal tudi s tehniko. Rad se je spominjal, kako se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot študent filozofije v Parizu prerekal s hrvaškim sošolcem Đurom Gračaninom zaradi drobtinic, ki naj bi padale od posvečenih hostij, o tem kako dolgo, koliko velika naj bi bila drobtinica, da je Kristus v njej še navzoč. Po daljšem prerekanju je Janžekovič na koncu dejal sošolcu: »Če je drobtinica tako majhna, da je niti več ne vidimo, bo Jezus tako, kot je prišel v hostijo iz drobtinice tudi odšel.« Oba: Janžekovič in Gračanin sta bila zvesta katoliška duhovnika in dobra profesorja na teoloških fakultetah, Janžekovič v Ljubljani in Gračanin v Zagrebu. Janžekovič si je ob visoki filozofski in spekulativni znanosti pomagal tudi s ‘kmečko’ pametjo in z njo osvetljeval tudi filozofske in teološke probleme. Znano pa je, da so nekateri duhovniki v tistih časih imeli velike težave in probleme, skrupule, ali so kelih dovolj pobrisali in tudi vse, tudi najmanjše drobtinice od hostij, uspeli najti in jih zaužiti. Danes lahko gre kdo v drugo skrajnost in je na drobtinice hostij premalo pozoren ter spoštljiv. Vi najbrž mislite na te in če bi tako bilo, imate seveda prav.
Prav tako smo duhovniki, katehetje in katehistinje dolžni, da po zgledu sv. Cirila Jeruzalemskega in drugih cerkvenih očetov zgodnje Cerkve ter tradicije Cerkve prvega tisočletja krščanstva odrasle katehumene in na njim razumljiv način otroke obhajance uvajamo v skrivnost sv. obhajila ter k spoštljivosti pri prejemanju sv. obhajila. Zato ponekod otroke obhajajo na roko šele po prejemu sv. birme. Kot delivec obhajila prav čutim, kakor nekateri obhajanci, sicer stoje, toda izjemno zavzeto in spoštljivo prejemajo sv. obhajilo na roko in tako tudi s tem izražajo svojo vero v stvarno navzočnost Kristusa v posvečeni hostiji, ki jo prejemajo. Nekatere, predvsem otroke, pa je treba na to navajati.
Najbrž v sedanji cerkveni katehezi pogosto manjka mistagoška kateheza, kateheza uvajanja v zakramentalne skrivnosti in je večkrat ves poudarek na znanju in védenju, pa preskromen na uvajanju v skrivnost. Po izročilu so obhajilo v prvi Cerkvi prejemali stoje in na roko. Isto velja za sedanje kristjane, da ni pomembno, kako ga prejemajo – stoje ali kleče, na roko ali na jezik – marveč je pomembno, koliko pristno verujemo v Kristusovo stvarno navzočnost ali ne in kako spoštljivo ga prejemamo. To bo prav tako veljalo za kristjane jutrišnjega dne in za kristjane do konca sveta.
Žal so v zgodovini Cerkve tudi v odnosu do evharistije bila različna pretiravanja, kar posledično izhaja že iz tega, da so ponekod šteli spovedance po razdeljenih hostijah, ker so v času janzenizma verniki le enkrat po spovedi pristopili k obhajilni mizi. Danes pa je ponekod navzoča druga skrajnost, ko vsi pristopijo k obhajilu, čeprav po splošnih objektivnih načelih Cerkve za prejemnika večkrat nimajo pogojev.
Kakor včasih tako tudi danes v moči vodstvene službe daje navodila tudi glede načina obhajanja (stoje ali kleče, na jezik ali na roko) za vesoljno Cerkev papež, za krajevno Cerkev krajevni škof oz. škofovska konferenca. Današnja Cerkev se je glede stoje med obhajilom in prejemanja obhajila na roko, vsaj pri nas, vrnila na prakso zgodnje Cerkve in ni uvedla nič takega, česar že ne bi bilo v preteklosti. Seveda pa je danes, podobno kot na drugih področjih, tudi tukaj dovoljena pluralnost. Duhovniki in verniki pa imamo možnost, da znotraj teh navodil prejemamo ‘Sveto’ na spoštljiv, predan in veren način v upanju, da prav ‘Sveto’ ustvarja osebno svetost in sočasno gradi cerkveno občestvo.
Glede spovedi bi bilo seveda prav, da bi duhovnik vsaj pol ure pred nedeljsko in delavniško mašo bil v spovednici. Ponekod imajo duhovniki na spovednicah celo napis, kateri dan v tednu in od katere do katere ure so v spovednici, da se tako ljudje lažje v miru spovedujejo. Ti napisi pa seveda duhovnika obvezujejo.
Bogoslužne molitve imenujejo oltar večkrat ‘miza ljubezni’, ker nam podarja božjo ljubezen in nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega, kar je razpoznavno znamenje naše pristnosti.
Želim vam in vsem bralcem Ognjišča, da bi nas ‘Sveto’ posvečevalo ne glede na to ali ga bomo prejemali stoje ali kleče, na jezik ali na roko, ampak, da bomo Kristusu omogočili, da nas bo kot žive kamne prav po evharistiji vgrajeval v Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 38.

Kategorija: Pisma

Letošnji marec je postni mesec, saj bomo večino postnega časa preživeli v tem mesecu. Zato v tokratno številko na sredo revije dodajamo križev pot z naslovom Glejte, človek (Ecce homo). Napisal ga je pesnik Dane Zajc (1929–2005) eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, likovno opremo pa predstavljajo slike križevega pota iz župnijske cerkve v Vrhpolju pri Vipavi. Križev pot je naslikal p. Marko Rupnik, ki je omenjeno cerkev tudi opremil z mozaiki. S tem izpolnjujemo obljubo, da bomo reviji pridajali različne priloge za poglobitev duhovnega življenja. Obenem bi vas spomnili na izdaje križevih potov, ki so izšle pri Ognjišču, in smo jih predstavili v prejšnji številki, v tokratni pa predstavljamo križeva pota za otroke na str 41.

13. marca obhaja papež Frančišek peto obletnico izvolitve za Petrovega naslednika. Tej obletnici posvečamo tokratno prilogo. Priporočamo vam tudi knjigo o papežu (Pripovedi o papežu Frančišku) in knjigi njegovih misli (Misli iz srca, Cerkev – hiša usmiljenja).

Od 19. do 25. marca obhajamo teden družine. Več o tem si lahko preberete v pismu meseca. Ta teden želi poudariti pomen družine v času, ko nekateri zmanjšujejo njen pomen. Teden družine sklenemo z materinskim dnevom (letos bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali 24. marca, ker je naslednji dan cvetna nedelja). Ob materinskem dnevu bo uporabna knjiga Mami za praznik, ki vsebuje otroške pesmi za mame.

Temelj družine je skladen zakon. O zakonu in o družini imamo pri Ognjišču več knjig. Precej izpod peresa p. Vitala Vidra (Mož in žena, Z očmi zakoncev, So nekateri samski); p. Anselma Grüna (Zakon – blagoslov za skupno življenje, Pustolovščine življenja – o družini; Vse dobro za vajino ljubezen, Čudež življenja).
Tudi v zbirki čestitke, kjer izhajajo drobne knjižice, je več knjig o materinstvu, očetovstvu in o zakonu (Oče, Mati, Mož-žena, Novoporočenca).

Letos obhajalo 150-letnico smrti božjega služabnika, velikega misijonarja Friderika Barage. O njegovem življenju v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek izpod peresa Karla Mauserja Le eno je potrebno. Ponatisnili pa smo tudi pobarvanko (Berta Golob – Silva Karim) o njem z naslovom Škof Baraga. Velikemu misijonarju bo posvečen tudi letošnji oratorij.
Knjiga je izšla v zbirki pobarvanke. V isti zbirki so tudi izšle: Pobarvaj sveti križev pot, Pastirica Urška, Sveti Miklavž in Oče Damijan. Na zalogi imamo tudi pobarvanke iz drugih zbirk: Velika Svetopisemska pobarvanka, Božič, Velikonočni dnevi, Svetopisemski delovni zvezek, Miklavževi škornji ...

V zadnjem delu postnega časa razmišljamo tudi praznovanju največjega krščanskega praznika – velike noči. Med priprave spada tudi pisanje voščilnic. Pri Ognjišču imamo na zalogi več motivov z velikonočnimi voščilnicami in razglednicami. Ogledate si jih lahko na str. 13.

Po veliki noči se začenjajo birmovanja po župnijah. Kmalu zatem pa tudi prva obhajila. Za vse zakramente uvajanja, vključno s krstom, pripravljamo nekaj zanimivih novosti in ponudb, ki jih bomo obširneje predstavili v aprilskem, velikonočnem Ognjišču.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 4.

Kategorija: Beležnica