• Julij 2025

    Julij 2025

    priloga

    Popotovanje v veri

    gost meseca

    Beograjski nadškof Ladislav Nemet

    moj pogled

    Martin Hvastja: Kolesarstvo je zelo privlačen šport

     

    Preberi več
  • Junij 2025

    Junij 2025

    priloga

    Papež Leon XIV.

    gosta meseca

    Marijan Rupert o Rokopisni zbirki NUK

    tema meseca

    Noč ima svojo moč

     

    Preberi več
  • Maj 2025

    Maj 2025

    priloga

    Leto 1965 in rojstvo Ognjišča

    gosta meseca

    Bojan Ravbar in Silvester Čuk

    tema meseca

    Jezus nam deli darila

     

    Preberi več
  • April 2025

    April 2025

    priloga

    Vzgoja in molitev

    gostja meseca

    dr. Ignacija Fridl Jarc

    na obisku

    Pashalna večerja

     

    Preberi več
  • Marec 2025

    Marec 2025

    priloga

    Feminizem po Edith Stein

    gost meseca

    Andrej Brvar

    glasba

    Skupina Svetnik

     

    Preberi več
  • 1
  • 2
  • 3
  • 4
  • 5

Izstopila sem iz toplega zavetja mestnega avtobusa. Mrzla burja mi je zažvižgala okrog ušes. Kakšen mraz je še, pa smo že v marcu! Počasi sem stopala po Čopovi ulici v Ljubljani. Namenjena sem bila na glavno avtobusno postajo. Ker sem bila dovolj zgodaj in se mi ni mudilo, , sem sklenila, da si bom do postaje ogledovala izložbe in v eni od cvetličarn kupila šopek rdečih nageljnov mami za njen praznik.
Ves teden sem si pritrgovala pri malici, da sem prihranila nekaj denarja. Pa še v postu smo bili, tako sem imela še dodatno spodbudo, da sem bila zadovoljna s prazno žemljo.
Le kako je sedaj pri nas doma? Verjetno je vse pokrito s snegom. Vsako leto smo že kakšen teden pred 8. marcem spremljali vremensko napoved, da smo lahko pravočasno nabrali šopek zvončkov, včasih tudi kakšen dan prej, če so bile napovedane snežne padavine- Letos pa sem že v Ljubljani. Tukaj nadaljujem šolanje in se pripravljam na svojo samostojnost. Sedaj sem na poti domov, kjer se bom v varnem zavetju umirila, se čutila sprejeto.
zgodba2 03 2013V tistih socialističnih časih smo proslavljali še 8. marec in ne 25. marec. V šoli je bila proslava za naše mame, na kateri smo nastopali zanje, na koncu je bila skromna pogostitev in tam smo jim podarili tudi šopek zvončkov. 25. marca niso v šoli niti omenjali. Ta praznik smo praznovali samo doma kot cerkveni praznik, šli v cerkev in tam slišali veliko lepega o Mariji in o materinstvu.
Mojo pozornost je pritegnil glas harmonike. Zavit v debel plašč s kučmo na glavi in z rokavicami na rokah, iz katerih so gledale samo konice prstov, je mlajši moški sredi Čopove poskušal preglasiti žvižganje burje z igranjem nežnih melodij. Nekaj časa sem postala, prisluhnila lepim zvokom in mu v odprt kovček dala večji kovanec. Zeblo me je, zato sem odšla naprej, čeprav bi najraje še poslušala. Le kaj mu je, da v tej burji ni na toplem? Saj danes ni veliko ljudi, ki bo šlo tod mimo, in ne bo pravega zaslužka.
Pospešila sem korak, pa mi je na ledeni skorji spodrsnilo in toliko, da nisem padla. Ujela sem se ob steno bližnje trgovine. In tedaj sem jo zagledala. Skoraj bi jo podrla. V volneno ruto in pled zavito starejšo ženo, ki se je stiskala k steni in iskala zavetje pred strupenim mrazom. K sebi je stiskala košaro, v njej so bile v časopisni papir zavite rože. Vrtnice! Joj, kako bi bila mama vesela vrtnice, sem pomislila. Rada je imela rože. Nageljček je sem ter tja že dobila, vrtnice pa verjetno še nikoli.
Pogled mi je obvisel na rožah. Žena se mi je nasmehnila in s tem prebila led, da sem se opogumila in jo nagovorila. Želela sem si rdeče vrtnice, pa je žal ni bilo. Vzela sem tisto, ki mi jo je ponudila ona. Bila je še najmanj prizadeta od mraza. V mislih sem se poslovila od šopka nageljnov in plačala vrtnico. Dala sem nekaj več, vendar se mi je žena preveč smilila, da bi hotela nazaj drobiž. Hvaležna mi je bila in mi povedala, da je brez službe in da si tako pomaga za preživetje.
Na avtobusu sem si vrtnico položila v naročje in jo previdno čuvala. Soseda je pripomnila, da bi si tako lepa roža zaslužila celofan, ne pa časopisni papir. Saj ima prav! Ampak zdaj nisem mogla nič pomagati. Malo potlačena sem prišla domov in mami izročila rožo. Kako je je bila vesela! Ko jo je počasi odvijala in jo občudovala, sem ji povedala, kako sem prišla do nje, in da mi je nerodno, ker ni zavita v celofan. Pa me je brž podučila, da je že prav tako, ker jo je časopisni papir varoval pred mrazom.
Ko je iskala primerno vazo, me je vprašala: »Ali ti sodiš človeka po obleki, ali po tem, kakšen je po srcu? Nikoli ne sodi po obleki. Dragocene stvari so vedno skrite.« Vrtnico je postavila v izbrano vazo in jo odnesla v vežo, da bo v hladnejšem prostoru najprej počasi prišla k sebi. »Prevelik šok bi bil zanjo, če bi jo postavili v toplo kuhinjo,« mi je rekla mama. Še nekaj časa sva občudovali prelep rumenooranžni cvet – ona vesela, ker ga je dobila, jaz pa, ker sem denar zbrala z odpovedjo in s tem razveselila mamo.
Naslednji vikend sem bila spet doma. Razveselila sem se, ko sem videla, da vrtnica še ni ovenela. Nasprotno, bila še lepša. Cvetna čaša se je čisto odprla in vsak listič je bil malo drugačne barve. Vsi smo jo občudovali. Sklenila sem, da se bom, ko se vrnem v Ljubljano, sprehodila po Čopovi in tisti ženi povedala, kako čudovito se je razcvetela njena vrtnica. Toda žene ni bilo več tam. Tudi naslednji teden ne. Pa menda ni zbolela? Tolažila sem se z mislijo, da je morda dobila službo in ji ni treba več stati na mrazu.
Ko sem se o tem pogovarjala z mamo, me je pomirila. Pokazala je na rožo, ki je bila še na Marijin praznik vsa lepa, in rekla: »Včasih najdeš čas, da premisliš in se v miru odločiš za dobro delo, drugič pa boš to morala storiti v trenutku. Ti si oni ženi izkazala svoje spoštovanje takrat v tistem mrazu, ko te je potrebovala, in to je dovolj. Če bi zamudila tisti trenutek, ko si imela priložnost razveseliti nekoga, bi naredila napako. Zato imej vedno srce odprto in pripravljeno, da ti potem ne bo žal zamujene priložnosti. Poglej Marijo, katere praznik bomo obhajali jutri: če ne bi takrat, ko ji je angel napovedal, da bo postala mati Odrešenika, ne izrekla svojega ZGODI SE, bi milostni trenutek šel mimo in zgodovina bi se pisala čisto drugače. Vedi, tukaj in zdaj si, da narediš kaj dobrega vsak dan, da ti ne bo treba reči: »Nisem vedela, da je bil takrat pravi trenutek!«
Vrtnica, kasneje posušena, jo je še dolgo spominjala na tisti 8. marec, na mraz in na ono prezeblo ženo. In pri srcu ji je bilo toplo.
Katarina

Ognjišče (2013) 03, str. 32

Kategorija: zgodbe

IKT 02 2018aMlajši moški v službi med odmorom zatopljeno strmi v zaslon svojega telefona in v enakomernem ritmu s palcem podrsava v levo. Na drugi strani mesta dekle njegovih let med predavanji počne popolnoma isto. Čez nekaj ur, na poti iz službe proti domu, fant zopet vzame v roke telefon, odpre aplikacijo Tinder in nadaljuje z ogledovanjem fotografij uporabnic. Njegov palec se še kar pomika v levo. Naenkrat se dotedanji ritem podrsavanja prekine, palec na zaslonu obmiruje za trenutek dlje. Čez fantov obraz se raztegne komaj opazen nezavedni nasmeh, nato palec živahno in odločno podrsa. Tokrat v desno. Telefon smer podrsa pozdravi z radostnim tonom in na ekranu se poleg  študentkine pokaže tudi njegova fotografija, nad njima pa se pojavi napis: »Ujemata se!« Veselemu oznanilu aplikacije sledi hitra izmenjava kratkih in neposrednih sporočil v smislu: »Hej, si za pijačo?«, »Seveda!«, »Kdaj & kje?« ... Še isti večer se dobita, ugotovita, da se dejansko ujemata, in sedaj sta srečno poročena.
Takšne romantične zgodbe so v sodobnih medijih močno prisotne, ob njihovem prebiranju pa se mi poleg dvoma v resničnost napisanega postavi vsaj še eno vprašanje: ali je res mogoče na tako preprost in hiter način najti ljubezen svojega življenja?

SPLETNA TRGOVINA Z LJUBEZNIMI NAŠEGA ŽIVLJENJA
Aplikacije, namenjene iskanju zakonskih partnerjev, posnemajo spletne trgovine, saj morajo na majhnem prostoru na enostaven in pregleden način ponuditi veliko ključnih informacij o posameznikih. Takšna programska zasnova uporabnikom omogoča nakupovanje potencialnih partnerjev in prodajo samih sebe. Uspešnost tega početja je v največji meri odvisna od procesa selekcije, v katerem uporabnik po svojih merilih izloča profile drugih, hkrati pa v skladu z določenimi merili oblikuje, vzdržuje ter nenazadnje prilagaja lastno predstavitev. Izbor potencialnega zakonskega partnerja torej poteka izključno na osnovi (spletne) podobe, ki si jo uporabnik ustvari na profilu aplikacije.
V praksi postopek poteka tako, da z nekaj kliki določimo želene lastnosti bodočega zakonskega partnerja, nato aplikaciji prepustimo preverjanje ponudbe, sledi izpis zadetkov, ki bolj ali manj ustrezajo povpraševanju, na koncu pa se sami odločimo, s kom bomo stopili v stik in ga povabili na zmenek.

    V primerjavi s tradicionalnim načinom spoznavanja zakonskih partnerjev so prednosti aplikacij naslednje: lažja vzpostavitev prvega stika, nižja stopnja ranljivosti ob zavrnitvi, udobje zasebnosti, nižji učinek vizualne privlačnosti, časovna fleksibilnost, manjša poraba časa in nenazadnje nižji stroški v smislu, da odpadejo srečanja v barih, na koncertih, prireditvah in restavracijah.

ZASLONČEK, ZASLONČEK NA TELEFONU POVEJ ...
Tako v tujini kot tudi v Sloveniji je bilo izvedenih precej raziskav, ki obravnavajo spletne servise za iskanje zakonskih partnerjev. Morda zveni presenetljivo, vendar kljub dokaj velikemu številu uporabnikov rezultati kažejo, da med njimi prevladuje visoka stopnja razočaranja nad tovrstnimi spletnimi stranmi in aplikacijami. Vzrok za takšno stanje je predvsem v naravi komunikacije, ki poteka preko IKT, saj ne nudi podrobnih informacij o osebah na drugi strani. Ko pride do srečanja, pa se prav manjkajoče informacije izkažejo kot pomembne. Ob tem je potrebno upoštevati tudi popolnoma človeško naravo, da v procesu komunikacije pomanjkljive informacije o drugi osebi (toliko bolj, če gre za romantični odnos) zapolnjuje z lastnimi pričakovanji in podobami. Česar o osebi, s katero komuniciramo, ne vemo, dopolnimo z želenimi predstavami in si tako ustvarimo izmišljeno in idealizirano podobo, ki se ob srečanju z izvirnikom razblini. Ko govorimo o razočaranjih, do katerih pride ob takšnih srečanjih, je potrebno omeniti še en dejavnik: na tovrstnih aplikacijah se večina uporabnikov predstavlja v družbeno zaželenih podobah in s prikrivanjem lastnih pomanjkljivosti, kar nikakor ni v skladu z realnostjo. Moški se na primer večinoma predstavljajo kot športniki, nekadilci, dobro izobraženi ter premožni, ženske pa kot navdušene športnice, ljubiteljice živali in pozitivno razmišljujoče. Kombinacija lastnih idealiziranih predstav in samopredstavitve, ki prikazujejo uporabnike na način, kot si želijo biti videni sami, se v večini primerov izkaže za početje, ki je že vnaprej obsojeno na razočaranje.

    Podobno kot posameznikov, ki so za iskanje zakonskih partnerjev uporabljali male oglase in ženitne posredovalnice, se je do nedavnega tudi uporabnikov spletnih strani in aplikacij za tovrstne namene držala stigma. Še ne tako dolgo nazaj so namreč pari, ki so se spoznali preko interneta, veljali za čudake, obupance, nedružabne ipd. – obravnavani so bili kot posamezniki s socialnimi primanjkljaji. V zadnjih dvajsetih letih pa so bili s širitvijo uporabe interneta in s pomočjo popularne kulture (npr. filmi Čaka te pošta, Rad mora imeti pse in Zato, ker jaz tako pravim), ki je predstavljala spletne romance v pozitivni luči, predsodki do tovrstnega spoznavanja odpravljeni in takšen način spoznavanja zakonskih partnerjev je postal družbeno sprejemljiv in celo zaželen.

NESKONČNE MOŽNOSTI IZBIRE
Na prvi pogled so možnosti spoznavanja potencialnih zakonskih partnerjev preko aplikacij navdušujoče, saj je njihovo število neomejeno. Vendar se ta prednost izkaže kot ena izmed večjih slabosti, ker prinaša daljšo in težjo selekcijo. Uporabniki se namreč znajdejo v primežu t. i. problema izbire, ki je ena izmed ključnih značilnosti današnje družbe. Zelo enostavno povedano: ta problem pravi, da možnost velike izbire ni nujno dobra stvar, saj se ljudje nikakor ne morejo odločiti in se zato znajdejo v stiski. Kot se na primer ne morejo odločiti, katero izmed številnih vrst kruha ponujenih na trgovinskih policah izbrati, tako se ne morejo odločiti, katerega izmed kandidatov, ki jim ga je ponudila aplikacija, povabiti na zmenek. Ko končno sprejmejo odločitev, občutijo nezadovoljstvo z izbiro, saj v njih nenehno vrta črv dvoma, ali se ne bi morda katera izmed drugih vrst kruha oziroma kateri drugi ponujeni kandidat aplikacije izkazal za boljšo izbiro.

STAR POJAV V NOVI PREOBLEKI
Glede na doslej napisano se kar samo postavlja vprašanje, ali so aplikacije za iskanje zakonskih partnerjev spremenile človeško občutenje ljubezni. Prepričan sem, da tehnologija gotovo (še) ni vstopila na področje nam najsvetejšega čustva. V nasprotju z morebitnim prepričanjem te aplikacije in spletne strani nikakor niso avtomatizirale procesa zaljubljanja v drugo osebo ali ga kako drugače oskrunile. So zgolj zadnje v vrsti pripomočkov za to, kar ljudje že od nekdaj počnemo – iščemo stike s posamezniki, v katere bi se sčasoma lahko zaljubili ter v njih prepoznali ljubezen svojega življenja. Tovrstne spletne aktivnosti so stare toliko kot internet, torej nas spremljajo že od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Slednje niti ni presenetljivo, saj so množične medije ljudje že od začetka uporabljali za iskanje sorodnih duš. Moderni časopisi, ki so se razvili okrog leta 1690, so čez nekaj let že objavljali ženitne oglase. Preko takšnega oglasa v časopisu sta se leta 1920 spoznala tudi starša papeža Benedikta XVI. Podobno kot od časopisnih ženitnih oglasov tudi od aplikacij ne moremo pričakovati, da bodo namesto nas ugotovile, kaj od bodočega zakonskega partnerja želimo, da bodo presodile, ali je določena oseba primerna, da z njo stopimo v (ljubezenski) odnos itd. Ne pozabimo, da so to zgolj programi, delujoči na osnovi algoritmov, sprogramirali pa so jih ljudje, ki ne poznajo naših želja, navad in pričakovanj. Poleg tega nas tovrstne aplikacije niti ne morejo naučiti umetnosti zmenkarstva, niti tega ne opravijo namesto nas. Njihov ključni doprinos je v tem, da nam nudijo (učinkovito) sredstvo vzpostavljanja prvih stikov v kontekstu sodobnega načina življenja, katerega bistvo lahko skrčim v sintagmo nimam časa.

HITRA HRANA, HITRI AVTOMOBILI IN HITRO ŽIVLJENJE, PA ŠE VEDNO NIMAM ČASA
Danes, ko (po podatkih World Internet Users Statistics) 51 % svetovnega prebivalstva uporablja internet, so aplikacije za spoznavanje zakonskih partnerjev splošno razširjene med posamezniki vseh demografskih, družbeno-kulturnih in ekonomskih okolij. Ampak tako kot to velja za druga področja vsakdanjega življenja, smo ljudje tudi na področju zmenkov ustvarili iluzijo, da je to veliko lažje početi s pomočjo tehnologije kot brez nje. Ob nenehnem občutku pomanjkanja časa za udejstvovanje v družabnih aktivnostih v fizičnem prostoru, kar je že neštetokrat preverjen ključ do uspešnega zakonskega partnerja, smo se sodobni ljudje ujeli v past obljube, da bo z minimalnim vložkom lastnega napora vse ostalo opravila tehnologija. Veselo oznanilo aplikacije, da se z določeno osebo ujemava, še ne pomeni, da bova skupaj živela srečno do konca svojih dni.

Od leta 2015 tudi v Sloveniji deluje različica portala za polnoletne samske katoličane, ki iščejo zakonskega partnerja (www.katstik.si). Trenutno je na portalu katStik 1.200 registriranih profilov, med katerimi prevladuje (59 %) delež moških. Večina (66 %) uporabnikov je starih med 30 in 49 let, polovica (51 %) uporabnikov je zaključila univerzitetno in skoraj tretjina (31 %) srednješolsko izobraževanje. Ob zaprtju profila uporabnik označi razlog zakaj zapušča portal, do sedaj jih je 11 % zapustilo katStik, ker so tu našli zakonskega partnerja, 42 % jih je našlo partnerja drugje, ostali (47 %) pa niso navedli razloga ukinitve profila.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 80-81.

Kategorija: MP Ucinki IKT

glasba 02 2018aSkupina Gloria je februarja praznovala 35-letnico svojega delovanja. Se še spomnite, kaj se je dogajalo tistega usodnega 12. februarja 1983? Kako je prišlo do prvih pevskih vaj, na čigavo pobudo?
Nastanek skupine je bila logična posledica vsega takratnega dogajanja v slovenski Cerkvi pa tudi v domači viški župniji. Mladi smo v njej iskali svoj prostor, krila pa nam je dajalo postkoncilsko prizadevanje duhovnikov, da bi na široko odprli vrata vsemu mladostnemu iskanju, ki bi mu le tako lahko ponudili tudi prave odgovore. Jeans, kitara in velika vedoželjnost so bile stalnice takratne generacije. Ja, seveda se spomnim prve vaje, na katero sem se temeljito pripravil z lastnimi triglasnimi vokalnimi priredbami nekaterih cerkvenih popevk (prva pesem je bila Vlij mi olja v srce). Bil sem vznemirjen in imel sem tremo pred sovrstniki. To se danes sliši smešno, takrat pa ni bilo ne znanja ne virov, da o notnem gradivu ali posnetkih sploh ne govorim. Bila pa je velika zagnanost in bile so sanje ... S petjem ob kitari smo v priložnostnih skupinah že prej popestrili mladinske maše ali srečanja, celo neko inštrumentalno zasedbo smo že imeli, viški župnik p. Zdravko Jakop pa me je po božiču prosil, naj zberem čim več mladih iz mladinskih veroučnih skupin in sestavim stalni zborček. Tako nas je bilo na prvi vaji 15.

    Na meni je skupina Gloria pustila pečat zgolj z dejstvom, da sem del nje. Ne gre samo za splošno znani glorijski stil petja, ki odraža glorijski način življenja. Gre za razširjeno družino. Sem nadnavdušena mama in babica in Gloria je seveda del življenja mojih otrok. Kaže pa, da ji bo uspelo vsaj malo oblikovati tudi svet mojih vnukov. Gloria je prijateljstvo. Brezpogojno prijateljstvo pa je milost. (Breda)

- Kakšen čas je bil to za mlade v Cerkvi?
Po eni strani je bil neprijazen, saj je bil izrazito nenaklonjen Cerkvi in smo jih tisti bolj aktivni ali izpostavljeni dostikrat na različne načine dobili po nosu. Take fante (ministrante, bralce, pevce) so denimo na podlagi informatorjev iz krajevnih skupnosti (to sem od njih samih izvedel precej kasneje) pošiljali služit vojsko na skrajni drugi konec takratne Jugoslavije (sam sem služil v Prizrenu na Kosovu in tam, na vojaški pisti, je tudi nastala prva avtorska pesem Hej, brat, kmalu za njo pa še Daj mi roko, brat). Po drugi strani pa je bilo ravno s tem izzvano mladostno uporništvo in vse, tudi duhovnost, je potekalo na bolj zavedni ravni. Biti kristjan ni bilo trendovsko. Pri sebi si moral temeljito razčistiti, zakaj se izpostavljaš in za koga. Ko pa si to naredil, je bilo pred teboj nešteto možnosti, da se spoznaš, se najdeš in potrdiš. Pogovori v mladinskih veroučnih skupinah, duhovne vaje in druženja so bili vznemirljivi izleti v neznano vesolje. Morda bi jih lahko primerjal s sedanjim skokom v virtualni svet – z eno bistveno razliko: vedno so bili povezani s tkanjem osebnih vezi in prijateljstev. Koliko ljudi sem takrat spoznal! Zdi se mi, da se je današnjim mladim veliko teže zaljubiti, saj imajo manj priložnosti pristnega druženja in spoznavanja vrstnikov.
    Jaz in skupina Gloria sva ... kot svetloba, kot jasnina, kot sanje, kot duša, kot upanje, kot lepota, kot naša prijateljstva, kot neskončnost, ki nima meja v prostoru in času. (Beti)

- Glede na to, da takrat še ni bilo toliko duhovne glasbe in je niti iz tujine ni prišlo toliko do vas, je bila verjetno odločitev za pripravo avtorske pesmi zelo naravna odločitev.
Hja, spomnim se LP plošče skupine Living Sound, pa kasneje kaset mednarodnih zasedb Gen Verde in Gen Rosso, to je pa tudi vse, kar je takrat prišlo do nas iz tujine (preko skrivnih kanalov). Pesmarica Vsi zapojmo Gospodu je denimo ponujala predvsem prevode italijanskih, francoskih in ameriških cerkvenih popevk ter t. i. črnsko duhovno glasbo, pa tudi precej domačega ustvarjanja. Pesmi, ki niso bile namenjene bogoslužju, ampak druženju. Radi smo jih peli, a to je bilo le poustvarjanje. Sicer smo že od začetka iskali nek svoj slog, svoj način interpretacije, svoj podpis, a našli smo ga šele v svojih lastnih pesmih.
Ne vem natančno, kaj je zanetilo zelo močno željo po pripovedovanju. Dogajalo se nam je življenje, vezi prijateljstva so se razrasle v ljubezenske, začeli smo se poročati, prihajali so otroci, življenje je prinašalo in odnašalo, nas kalilo in učilo, pili smo ga in pluli po njegovih brzicah ter čutili Njegovo močno roko, ki je vedno vodila in dajala oporo ... Čutili smo veselje, hvaležnost, spoštovanje, občudovanje, pa tudi dvom, strah, žalost, bolečino ... In o vsem tem smo pripovedovali. Iskreno, dostikrat zelo intimno. Na tak način, kot smo takrat pač znali.
    Če ne bi sodelovala v skupini Gloria, bi mojemu življenju manjkala pomembna dimenzija, v kateri se prepletajo sproščenost, pozornost, čustvenost, ustvarjalnost in najbolj pomembno – Prijateljstvo. (Polona)

- Danes je že kar težko našteti vse vaše velike hite duhovne glasbe, ob katerih so odraščale generacije, pa še danes so nepogrešljivi v repertoarju cerkvenih pesmaric. Že na samem začetku se vam je zdelo fejst, če ste slišali druge prepevati svoje pesmi – kaj pa danes? Lahko bi rekli, da je moderni čas šel naprej, a vaše pesmi ostajajo ... Verjetno je poseben občutek ustvariti nekaj, kar ostane, kar še po več kot tridesetih letih nove in nove generacije mladih odkrivajo in vzamejo za svoje ...
Lagal bi, če bi rekel, da ni lep občutek, ko poslušaš nekoga, kako je neka pesem v določenem trenutku usodno segla v njegovo življenje, ali pa ko vidiš mlade prepevati tvoje besede. Ko se pesem rodi, je njena največja izpolnitev, da jo pojejo. Če se koga dotakne, jo bo pel – na nek svoj način, s svojim občutenjem tega, kar mu je prinesla, tudi s svojim posluhom. A pel jo bo in ji bo tako vdahnil novo življenje. Pesmi, ki se dotaknejo, preživijo. Z današnjega vidika, ko imamo toliko glasbenega znanja in tehničnih možnosti, se zdijo mnoge glorijske pesmi glasbeno naivne, nedodelane, nepopolne, a težko jim očitate neiskrenost ali neizpovednost. Nobena ni nastala zato, da bi se posnela, da bi jo vrteli, da bi bila hit ... Nastale so, da bi pripovedovale. Vedno znova smo veseli, kadar najdejo srce, ki jim prisluhne.
    Če bi še enkrat imela priložnost se odločati za sodelovanje v skupini Gloria, bi si ne želela zamuditi tolikih priložnosti, ko smo skupaj s pesmimi slavili vse, kar je Božjega v tem svetu; skupnih druženj, počitnic in prijateljev za vse življenje. (Mojca)

- Ko sam pomislim na skupino Gloria, se mi zdi, da ste živi dokaz, da zmore svet spreminjati tudi posameznik ali peščica povezanih ljudi. Kdaj ste se prvič zavedali, da ste in še vedno pomembno prispevate k slovenski duhovni in kulturno-glasbeni podobi?
Hvala za tako lepo misel. No, najbrž vsakdo, ki na nekem področju vztraja 35 let, pusti neko sled. Mi si lahko le želimo in upamo, da je naša sled prijazna in pozitivna, da komu tudi koristi. Naj povem, da smo bili zaradi svoje vztrajnosti le bolj vidni vrh velike ledene gore, namreč v naših mladih letih je bilo podobnih skupin in kantavtorjev sodobne krščanske glasbe zelo veliko. Srečevali smo se in povezovali. Morda jih je manj ustvarjalo avtorsko glasbo, a vendarle so puščali sledi in kadar v teh dneh dobimo kak tak kompliment, kot ste ga ravnokar izrekli, pravzaprav velja vsem pionirjem, ki so gradili to podobo. Vesel sem, da ste uporabili izraz podoba, saj me ob izrazu scena kar spreleti. Prepevanje za Gospoda je daleč od kakršne koli glasbene scene. Tu so v ospredju drugačni motivi, drugačne so okoliščine in popolnoma drugačna naj bi bila tudi pričakovanja. Malce smo pokukali tudi na glasbeno sceno (sodelovali na Slovenski popevki, v televizijskih oddajah ...), a je bogastvo doživljanja duhovne glasbe nezamenljivo. Le nečesa bi se pa sodobna krščanska glasba morala nalesti od glasbene scene: za Gospoda je dobro le najboljše. Ne le veselje, ampak tudi znanje, profesionalnost in trud.glasba 02 2018b
- Po vseh teh letih, ko ste bili včasih bolj včasih malce manj aktivni, vstopate sedaj v 36. leto svojega delovanja. Letošnja pomlad bo za vas še posebej pestra, saj pripravljate veliki koncert v Cankarjevem domu. Kako potekajo priprave?
Priprav na koncert v dvorani, kot je Gallusova, je kar veliko in so zelo zahtevne. Treba je bilo poseči na veliko področij in uporabiti vse razpoložljive nove tehnologije za reklamiranje koncerta. Še dobro, da imamo naše mlade, ki odlično obvladajo vse to, česar mi ne. Nekaj naših skladb potrebuje aranžmaje, prilagojene solistom, ki jih bodo zapeli; priredbe morajo biti narejene tudi za simfonični orkester in bend in seveda moramo mi veliko vaditi, da bomo v dobri pevski kondiciji.
- Je napolniti Cankarjev dom za vas tudi tista skrita, še ne osvojena trdnjava?
Ves čas delovanja smo skušali premikati letvico kakovosti navzgor, k svojemu delu smo pritegnili mnogo vrhunskih glasbenikov. Takšno držo smo hoteli ohraniti tudi za zadnji veliki koncert in močno upamo, da je v Sloveniji veliko ljudi, ki so prepevali in še prepevajo naše pesmi in si jih morda želijo slišati v originalni izvedbi ter v izvedbi odličnih slovenskih pevcev ob izvrstnem orkestru in bendu.
    Skupina Gloria je pustila svoj pečat na slovenski duhovni glasbeni sceni s tem, da je čisto spontano dopolnila zakladnico duhovnih popevk, ki jih mladi navdušeno prepevajo in tako ohranjajo njihovo poslanstvo. (Polona)

- Kaj bi s svojo prisotnostjo, glasbo ... želeli sporočiti poslušalcem in obiskovalcem koncerta v Cankarjevem domu?
Življenje je neprecenljivo bogastvo, o katerem je vredno vedno znova pripovedovati. Globoko smo hvaležni Gospodu za vse možnosti, priložnosti, talente in za prijazna srca ter ušesa poslušalcev, ki z nami čutijo in delijo naše zgodbe.

ERJAVEC, Matej, Skupina Gloria. (Glasba). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str. 82-83.

Kategorija: MP Glasba

* 6. marec 1818, Janžev Vrh, † 6. marec 1901, Maribor

Puhar mati Margareta01»Po prvotni želji škofa Slomška in pozneje naši želji smo vse svoje moči darovale v prvi vrsti za vzgojo zapuščenih otrok našega mesta ... Naše ustanove naj ostanejo zveste svojemu prvotnemu namenu. Skrb za vzgojo in nego naj najprej posvetijo otrokom iz revnih družin in šele potem tistim, ki so sposobni plačevati celotno oskrbnino oziroma šolnino. Pri tem si posebno prizadevajte, da v naši praksi med revnimi in bogatimi ne bo nikoli nobenih razlik ... Želim, da bi tudi v prihodnje med vami vladala spoštljiva, po Božji zapovedi zaželena in blagoslovljena sestrska ljubezen ter ljubezen in zvestoba do naše ustanove, pa čeprav bi delale v drugih škofijah in deželah zunaj Slovenije.« Tako je zadnji dan leta 1900, dobra dva meseca pred svojo smrtjo, nagovorila sestre, zbrane v materni hiši v Mariboru, mati Margareta Puhar, ustanoviteljica Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na Slovenskem. ‘Mariborske šolske sestre’, ki danes delujejo doma in po raznih deželah sveta, hvaležno proslavljajo 200-letnico rojstva svoje ustanoviteljice.

OD KAPELE PREKO GRADCA V MARIBOR
Glavna zunanja proslava bo v njeni rojstni župniji Kapela pri Radencih, kamor spada zaselek Janžev Vrh, kjer je zagledala luč sveta 6. marca 1818 kot druga od sedmih hčera v družini malega kmeta Jožefa Puharja in Terezije Švagl. Pri krstu v župnijski cerkvi sv. Marjete, ki stoji na vrhu hriba, obdanega z vinogradi, je dobila ime Marija. V tednu pred 6. marcem bodo njene šolske sestre vodile misijon v župniji Kapela, na predvečer 200. obletnice njenega rojstva bo v cerkvi materne hiše v Mariboru molitveni večer. Kapela je že zelo zgodaj imela slovensko župnijsko šolo: pouk je bil najprej v neki viničariji, leta 1812 pa so farani sezidali novo šolsko poslopje blizu cerkve in tam je nabirala prvo šolsko modrost mala Marija. Kot mlado dekle je prišla v hišo strica, lastnika velikega posestva in pivovarne, kjer je morala prevzeti vodstvo gospodinjstva, kar je opravljala zelo uspešno. Leta 1842 se je v Gradcu pridružila skupini učiteljic, svetnih tretjerednic, ob voditeljici Antoniji Lampel, ki je želela ustanoviti novo redovno družbo po idealu sv. Frančiška Asiškega. Zaživela je leta 1842. Po določeni pripravi so vse prejele nova redovna imena: voditeljica Antonija Lampel je postala mati Frančiška, Marija Puhar pa sestra Margareta. Izurila se je v šivanju in ročnih delih ter izdelovanju bogoslužnih oblačil. Kmalu se je mlada redovna družina preselila iz Gradca v bližnji Algersdorf. Sestra Margareta je bila nekaj časa prednica redovne skupnosti v Schwanbergu na Štajerskem. Leta 1864 je na prošnjo dobrodelnega Katoliškega društva žena, ki je nastalo leta 1860 na pobudo škofa Slomška, sestra Margareta z dvema sestrama prišla v Maribor. V skromni hiši, ki jim jo je odstopila dobra žena Marija Schmiderer, so odprle šolo (in internat) za revne deklice mesta Maribor in okolice.

ROJSTVO NOVE REDOVNE DRUŽBE
Ob prihodu v Maribor je bila sestra Margareta Puhar stara 46 let. Kot modro in požrtvovalno redovnico jo je vodstvo samostana v Algersdorfu imenovalo za predstojnico podružnice v Mariboru. Nemudoma so začele z delom in brž spoznale, da primanjkuje vzgojnih in učnih moči, zato je sestra Margareta prosila v Algersdorf za učiteljice. Pomoči ni dobila, zato je prosila, naj predsednica Katoliškega društva gospa kaj ukrene, sicer bodo morale sestre pustiti delo v Mariboru in se vrniti v Algersdorf. Cerkveni pravnik ji je svetoval, da se lahko sestre v dogovoru s škofom, pod čigar oblast spadajo, odločijo za izstop iz ustanove in po veljavnih cerkvenih predpisih ustanovijo novo cerkveno versko ustanovo v drugi škofiji. Grofica Zofija Brandys, dobrotnica sester, je s. Margareti svetovala, naj se odločijo za izstop iz Algersdorfa in v Mariboru vzpostavijo novo redovno ustanovo pod njenim vodstvom. Po goreči molitvi in tehtnem razmisleku je s. Margareta sestram sporočila svoj sklep: odcepitev iz Algersdorfa in ustanovitev nove kongregacije v Mariboru, izstop iz graške škofije in vstop v mariborsko (lavantinsko). Sekavski (graški) škof Zwerger ni delal težav; ko je naselitev novo ustanovljene kongregacije šolskih sester dovolila deželna vlada v Gradcu, je s. Margareta začela načrtovati povečanje zavoda. Lavantinski (mariborski) škof Maksimilijan Stepišnik je 13. septembra 1869 ustanovo odobril in za njeno vodstvo potrdil sestro Margareto Puhar s častnim nazivom ‘častita mati’. Ta datum je ‘rojstni dan’ mariborske kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Asiškega, prve cerkvene redovne ustanove, ki je nastala na slovenskih tleh.Puhar mati Margareta02

IZ ZDRAVIH KORENIN RODOVITNO DREVO
Mati Margareta je dala novi kongregaciji močne temelje frančiškanske duhovnosti. Ohranila je pravila prvotne kongregacije v Algersdorfu, sloneče na Vodilu tretjega reda sv. Frančiška Asiškega. Kadar je želela vpeljati kaj novega pri delu in vzgoji otrok ali glede hišnega reda, je to vedno storila z vprašanjem: “Kaj mislite, sestre, ali bi bilo dobro to spremeniti, dopolniti, vpeljati?” Odlikovalo jo je veliko zaupanje v Božjo previdnost in prirojen vzgojiteljski dar. Bila je pripravljena na vse, samo da pomaga revni in zapuščeni mladini. Bila je žena močne volje in odločnega značaja, s spretno roko je vodila krmilo nove kongregacije in vzgajala sposobne pomočnice in sodelavke. Ko so ji leta 1881 odpovedale moči, je zaprosila škofa, da jo razreši odgovorne službe. Po potrpežljivem prenašanju križa bolezni je umrla na svoj 83. rojstni dan – 6. marca 1901 v materni hiši v Mariboru, kjer je spremljala blagoslovljeno napredovanje svoje redovne ustanove, ki je ob njeni smrti štela že 168 članic.
Nekdaj so “mariborske šolske sestre” imele zelo veliko poklicev; po obdobjih ‘suše’ se zdi, da se obetajo boljši dnevi. Iz Maribora, kjer je nastal velik vzgojni zavod, se je njihova dejavnost širila drugam: najprej v okolico Maribora, potem pa vedno dlje po slovenskem ozemlju, na Tržaško, Goriško, Koroško in drugod po svetu. Leta 1922 je Sveti sedež priznal kongregacijo kot ustanovo papeškega prava. Vrhovni kapitelj je leta 1935 imenu kongregacije dodal pridevek ‘Kristusa Kralja’. Leta 1941 so bile sestre zaradi nemške okupacije prisiljene zapustiti materno hišo v Mariboru in prenesti sedež vrhovnega vodstva v Rim. Danes je kongregacija razdeljena na devet provinc in rimsko unijo.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 42-43

Kategorija: Obletnica meseca

Med novotarijami v Cerkvi, ki niso več tako ‘nove’, je tudi ena, ki je naredila veliko škode za vero in blagor duš. Gre za obhajilo na roko. Mislim, da bi bilo prav, da ljudje zvedo, kako je prišlo do tega, da se je skorajda čez noč ukinila tisočletna praksa obhajanja kleče in na usta in se je uvedlo obhajanje stoje in na roke. Verjetno je bilo to liturgično eksperimentiranje, ki so se ga že pred koncilom šli nekateri krogi v nemško govorečih in skandinavskih deželah. Vrenje okrog koncila so nekateri izkoristili za to, da so od papeža izposlovali izjemo, češ da se je pri njih ta praksa že tako prijela, če jim jo lahko papež dovoli. Papež Pavel VI. jim je s težkim srcem dovolil, a žal, so njegovo dobro voljo izrabili in kmalu je izjema postala pravilo. Zlasti je zato ‘zaslužna’ škofovska konferenca ZDA, kmalu pa so si za njo to pravico izposlovale skoraj vse druge, z redkimi, a častnimi izjemami. Zakaj sem do obhajanja na roke tako kritična?
1. Ker se ob tem izgubljajo delci hostije, ki jo ljudje potem pohodijo, zlasti spričo tega, da se je ob tem popolnoma ukinila raba patene.
2. Skoraj popolnoma se je izgubila vera v realno navzočnost, kajti tisto, kar si lahko kot piškotek sam daš v usta in njegove drobtine tudi pohodiš, si zelo težko predstavljaš, da gre res za telo, kri in božanstvo našega Zveličarja.
3. Če je ‘poškodovana’ vernikova vera v Evharistijo, potem je poškodovana njegova celotna vera. Če sme delati nespoštljivo z Bogom, zakaj bi bil spoštljiv do ljudi?
4. Briše se razlika med duhovniki in laiki, ki je imela namen opozarjati ljudi na njihovo stanovsko poslanstvo; duhovniki oznanjevanje znotraj, laiki pa zunaj cerkve.
5. Svetega zakramenta se lahko dotikajo neposvečene in tudi umazane roke (pred tem prijemljemo denar in si segamo v roke, vmes pa še kihnemo in brišemo otrokom nos itd.)
Dokaz za povedano lahko najde vsak, ki opazuje, kaj se dogaja v naših cerkvah. Ljudje nosijo hostijo do prvih klopi, ko se obračajo in počasi dajejo v usta. Hostijo žvečijo, lahko, da si jo kdo vtakne v žep. Ali to sploh kdo preverja? Redko kdo poklekne in se pokriža. Neki duhovnik me je opozoril, naj nič ne poklekam, da sem zdaj živa monštranca. Saj je bila tudi Marija monštranca, pa vedno kleči, vsaj na starih upodobitvah.
Boste morda rekli, draga gospa, namesto da se prepuščate farizejstvu in sodite bližnjega, poglejte v svoje srce in raje ob obhajilu molite za svoje grešno srce. In veste kaj, prav imate, to tudi skušam početi in ker sem šibka oseba, bi to lažje počela, če bi me tudi duhovniki spodbujali k temu.
A kaj, ko se zgodi, da je bolj nasprotno. Ko sva z možem svojega otroka naučila, naj prvo sveto obhajilo prejme kleče in na usta, ga je njegov župnik s strogim opominom prisilil, da ga je sprejel na roke in stoje. In to ni bil lapsus, kajti tak dogodek se je zgodil še kar nekajkrat in to brez opozorila in pojasnila.
No vidite, to je bila točka, da sem sama uvidela, da obhajanje na roke škodi človekovemu odnosu do Boga in do bližnjega, zato sem se tudi sama odločila, da prejemam obhajilo na usta in kleče. In povem vam, da je Jezus to zelo bogato nagradil v smislu poglobitve vere in duhovne tolažbe.
Naj na koncu potožim še eno svojo bolečino, namreč težka dostopnost zakramenta svete spovedi. V naši župniji v nedeljo somašujejo trije duhovniki, spovednica pa je prazna. Med tednom je sploh prazna, ko mašuje samo en duhovnik. Pomanjkanje časa? Kaj pa je bolj pomembno od spovedi in maše? Ne morem soditi, samo povem, da bi bilo moje versko življenje lažje, če bi se lahko tedensko spovedala v svoji župniji.
V upanju, da tega ne boste razumeli kot nerganje, ampak trud za to, da bi ljudi obveščali in spodbujali k poglobitvi njihove vere, vas lepo pozdravljam.
Dorka

Izčrpneje bom poskušal odgovoriti le na dve zastavljeni vprašanji s pomočjo zgodovine, ki je – že po rimskem pregovoru – učiteljica življenja. Naj zapišem nekaj o prejemanju obhajila na usta ali na roko in to kleče ali stoje. Odgovor na ti dve vprašanji bo, vsaj delno, odgovor tudi na druga vprašanja. Zaradi dolgega pisma in številnih vprašanj in trditev, bo tudi odgovor daljši, za kar se opravičujem.
Najprej nekaj glede pokleka ter klečanja in bogoslužnega priklona. Katoliški kristjani rimskega obreda pokleknemo pri prihodu v cerkev, v kateri se hrani Najsvetejše v tabernaklju, kar nakazuje večna luč na oltarju. S tem izražamo spoštovanje stvarni Kristusovi navzočnosti v posvečeni hostiji, ki se hrani za bolnike v bogoslužni posodi, ki jo imenujemo ciborij, in v monštranci (hrvaško ‘pokaznica’), v kateri je velika hostija ter jo uporabljamo za češčenje Najsvetejšega.
In kako je pri maši? Nekdanje evharistične molitve so navadno uporabljale za navzoče vernike v dobesednem prevodu izraz ‘okrog stoječi’ (lat. circumstantes). Tudi sedanja prva evharistična molitev v latinščini uporablja izraz “Spomni se, Gospod vseh okrog stoječih” (lat. circumstantium), čeprav je uradni slovenski prevod: “Spomni se, Gospod, ... vseh, ki so tukaj zbrani”. Tako, da je – ne glede na prevod – v duhu starodavne, tudi tridentinske evharistične molitve povedano, da verniki med njo stojijo. Tukaj stoja, podobno kot pri branju evangelija, pri petju Tebe Boga hvalimo itd. pomeni znamenje spoštovanja. To pa seveda ne pomeni, če kje klečijo, da tudi klečanje ne bi pomenilo spoštovanja in češčenja, kot je navada po nekaterih cerkvah. Dobro pa je, če so med istim bogoslužjem vsi poenoteni, ker je drugače lahko moteče.
pismo 02 2018aV zgodnjem srednjem veku je bil poklek in klečanje bolj znamenje pokore, kakor pa izraz češčenja. Znamenje češčenja je bil takrat priklon (lat. inclinatio). O tem govori že Origen († 254): »Poklekniti moramo, kadar se pred Bogom obtožujemo grehov ter prosimo odpuščanja«. V velikonočnem času pa tudi pozneje niso pokleknili, v postnem času pa je diakon vabil vernike: “Pokleknimo!” Izraz najglobljega ponižanja in najprisrčnejše prošnje je ležanje na tleh (lat. prostratio), ki je danes v navadi v začetku bogoslužja na veliki petek in pri posvečenjih diakonov, duhovnikov in škofov.
V znak češčenja sv. Rešnjega telesa so do 11. stoletja tudi v zahodni Cerkvi priklanjali samo glavo, šele takrat so začeli postopno poklekati. V začetku 13. stoletja je duhovnik začel po posvečenju hostij dvigati posvečeno hostijo in po posvečenju vina kelih s posvečenim vinom. Ob povzdigovanju so najprej v nekaterih cerkvah samo globoko priklonili glavo, v drugih so pokleknili. Papež Honorij III. je leta 1219 zahteval od irskih škofov, naj svoje vernike poučijo, da se pri povzdigovanju posvečene hostije pobožno priklonijo. Nekateri obredniki pa že v 13. stoletju zahtevajo od vernikov poklek, pozneje pa celo – četudi redki – ležanje na tleh (prostracijo).
Kljub škofijskim sinodam, ki so v poznejših stoletjih zahtevale med povzdigovanjem klečanje, je ponekod še v 16. stoletju običajen spoštljiv priklon, kot je še danes v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in ne samo pri pravoslavnih. Na zahodu sta pred Najsvetejšim dokončno uvedla poklek in klečanje za vso rimsko Cerkev v Rimskem misalu papež sv. Pij V., leta 1570 in v Rimskem obredniku papež Pavel V. leta 1614, kar je veljalo do pokoncilskih bogoslužnih obrednikov.
Poglejmo še vprašanje glede obhajila.
Stara cerkvena izročila nam poročajo, da je duhovnik verniku dal posvečeno hostijo na roko in pri tem rekel: “Kristusovo telo” in prejemnik je odgovoril “Amen”, kar dobesedno pomeni “tako je” oziroma gre za izpoved vere v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečeni hostiji. Nato je prejemnik hostijo sam dal v usta. Diakon jim je dajal piti iz keliha in rekel, “Kristusovo kri”, in kdor je pil, je odgovoril “Amen” in s tem izrekel vero v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečenem vinu. Delivec sv. Rešnjega telesa je bil redno mašnik, sv. Rešnje krvi pa diakon.
Tudi verniki laiki so v določenih obdobjih nosili obhajilo domov za lastno obhajanje ali bolnikom. Tomislav Šagi-Bunić, patrolog in koncilski teolog kardinala Šeperja, je zapisal: »Pismo sv. Bazilija leta 372 nam pričuje, ... da so v Egiptu verniki nosili evharistijo domov in se doma obhajali. Da je tako bilo tudi v Rimu, nam dokazuje pismo sv. Hieronima, sv. Janez Zlatousti pa prav tako pričuje, da je tako bilo tudi v Carigradu« (Izazov starih, Zagreb 1982, 129-130). Bolnikom so obhajilo nosili v zgodnji Cerkvi tudi laiki, včasih tudi ženske, vsaj tam do 9. stoletja.
Prav v tem duhu je sv. Ciril Jeruzalemski († 386) tako poučeval katehumene glede prejemanja obhajila: »Ko pristopiš k obhajilu, ne imej dlani stegnjenih, tudi ne prstov razprtih, ampak desno roko položi kakor prestol pod levo, zakaj sprejel boš Kralja; v upognjeno dlan sprejmi Kristusovo telo in odgovori Amen. Oprezno se s svetim telesom dotakni oči in jih posveti; potem užij sv. Telo, a pazi, da ti ne pade kaka drobtinica na tla. Ko si pil iz keliha Kristusovo Kri in so ti ustnice še mokre, se jih dotakni z roko in posveti oči, čelo in druga čutila.« O dotiku čutil, zlasti oči, govori tudi sv. Gregor Nacianški († 390). Na Zahodu tega običaja pri obhajilu ni bilo; pač pa so sv. evharistijo polagali na bolne ude za ozdravljenje. V Franciji, Nemčiji in Italiji je bila celo navada, da je duhovnik nesel sv. hostijo k bolniku, da bi jo v tolažbo za zadnjo uro še enkrat videl, če je ni mogel prejeti.
V Galiji in Italiji so še v 6. in 7. stoletju in na Angleškem še v 8. stoletju prejemali sv. hostijo na roko. V 9. stoletju je ta običaj postopno prenehal in mašniki so sv. hostijo polagali vernikom na jezik in ne več v roke, kar je leta 880 naročil koncil v Rouenu. Sv. obhajilo so seveda prejemali stoje, kar so ohranili ves čas v vzhodnih Cerkvah tako pravoslavnih, kot katoliških, ki uporabljajo vzhodne obrede. Na Zahodu so začeli obhajati kleče v času med 11. in 12. stoletjem, povsod pa po izdaji tridentinskih obrednikov.
Drobci hostij
Seveda pa so vaša opozorila zelo na mestu glede drobtinic, ki lahko padejo od hostije, posebno, če niso hostije pravilno pečene, na kar mora biti duhovnik pozoren in je za to tudi odgovoren, čeprav je danes večina hostij tako pečenih, da ni drobtinic. Naj pa omenim, da v eni izmed župnij, kjer občasno mašujem in se hostije večkrat drobijo, ministrant vedno drži pateno. Podrobneje bi vam rad odgovoril glede majhnih drobtinic, ki so večkrat slabo vidne, če ne celo ‘nevidne’, s pomočjo neotomističnega slovenskega filozofa Janeza Janžekoviča, ki je ob filozofski natančnosti bil tudi tehnično in praktično nadarjen in si je ob svojem sholastičnem razmišljanju pomagal tudi, kot je rad dejal, s svojo kmečko pametjo. Bil zavzet ljubiteljski čebelar in je tako vzljubil in se vživel v ‘modre’ čebele. Ko ga je nekoč poslušalec na teološkem tečaju za laike vprašal, kaj naj naredi, ker mu maša več nič ne pomeni in jo zato opušča, mu je Janžekovič odgovoril: »Hodi naprej k maši in ti bo spet pomenila!« Ob filozofiji se je ukvarjal tudi s tehniko. Rad se je spominjal, kako se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot študent filozofije v Parizu prerekal s hrvaškim sošolcem Đurom Gračaninom zaradi drobtinic, ki naj bi padale od posvečenih hostij, o tem kako dolgo, koliko velika naj bi bila drobtinica, da je Kristus v njej še navzoč. Po daljšem prerekanju je Janžekovič na koncu dejal sošolcu: »Če je drobtinica tako majhna, da je niti več ne vidimo, bo Jezus tako, kot je prišel v hostijo iz drobtinice tudi odšel.« Oba: Janžekovič in Gračanin sta bila zvesta katoliška duhovnika in dobra profesorja na teoloških fakultetah, Janžekovič v Ljubljani in Gračanin v Zagrebu. Janžekovič si je ob visoki filozofski in spekulativni znanosti pomagal tudi s ‘kmečko’ pametjo in z njo osvetljeval tudi filozofske in teološke probleme. Znano pa je, da so nekateri duhovniki v tistih časih imeli velike težave in probleme, skrupule, ali so kelih dovolj pobrisali in tudi vse, tudi najmanjše drobtinice od hostij, uspeli najti in jih zaužiti. Danes lahko gre kdo v drugo skrajnost in je na drobtinice hostij premalo pozoren ter spoštljiv. Vi najbrž mislite na te in če bi tako bilo, imate seveda prav.
Prav tako smo duhovniki, katehetje in katehistinje dolžni, da po zgledu sv. Cirila Jeruzalemskega in drugih cerkvenih očetov zgodnje Cerkve ter tradicije Cerkve prvega tisočletja krščanstva odrasle katehumene in na njim razumljiv način otroke obhajance uvajamo v skrivnost sv. obhajila ter k spoštljivosti pri prejemanju sv. obhajila. Zato ponekod otroke obhajajo na roko šele po prejemu sv. birme. Kot delivec obhajila prav čutim, kakor nekateri obhajanci, sicer stoje, toda izjemno zavzeto in spoštljivo prejemajo sv. obhajilo na roko in tako tudi s tem izražajo svojo vero v stvarno navzočnost Kristusa v posvečeni hostiji, ki jo prejemajo. Nekatere, predvsem otroke, pa je treba na to navajati.
Najbrž v sedanji cerkveni katehezi pogosto manjka mistagoška kateheza, kateheza uvajanja v zakramentalne skrivnosti in je večkrat ves poudarek na znanju in védenju, pa preskromen na uvajanju v skrivnost. Po izročilu so obhajilo v prvi Cerkvi prejemali stoje in na roko. Isto velja za sedanje kristjane, da ni pomembno, kako ga prejemajo – stoje ali kleče, na roko ali na jezik – marveč je pomembno, koliko pristno verujemo v Kristusovo stvarno navzočnost ali ne in kako spoštljivo ga prejemamo. To bo prav tako veljalo za kristjane jutrišnjega dne in za kristjane do konca sveta.
Žal so v zgodovini Cerkve tudi v odnosu do evharistije bila različna pretiravanja, kar posledično izhaja že iz tega, da so ponekod šteli spovedance po razdeljenih hostijah, ker so v času janzenizma verniki le enkrat po spovedi pristopili k obhajilni mizi. Danes pa je ponekod navzoča druga skrajnost, ko vsi pristopijo k obhajilu, čeprav po splošnih objektivnih načelih Cerkve za prejemnika večkrat nimajo pogojev.
Kakor včasih tako tudi danes v moči vodstvene službe daje navodila tudi glede načina obhajanja (stoje ali kleče, na jezik ali na roko) za vesoljno Cerkev papež, za krajevno Cerkev krajevni škof oz. škofovska konferenca. Današnja Cerkev se je glede stoje med obhajilom in prejemanja obhajila na roko, vsaj pri nas, vrnila na prakso zgodnje Cerkve in ni uvedla nič takega, česar že ne bi bilo v preteklosti. Seveda pa je danes, podobno kot na drugih področjih, tudi tukaj dovoljena pluralnost. Duhovniki in verniki pa imamo možnost, da znotraj teh navodil prejemamo ‘Sveto’ na spoštljiv, predan in veren način v upanju, da prav ‘Sveto’ ustvarja osebno svetost in sočasno gradi cerkveno občestvo.
Glede spovedi bi bilo seveda prav, da bi duhovnik vsaj pol ure pred nedeljsko in delavniško mašo bil v spovednici. Ponekod imajo duhovniki na spovednicah celo napis, kateri dan v tednu in od katere do katere ure so v spovednici, da se tako ljudje lažje v miru spovedujejo. Ti napisi pa seveda duhovnika obvezujejo.
Bogoslužne molitve imenujejo oltar večkrat ‘miza ljubezni’, ker nam podarja božjo ljubezen in nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega, kar je razpoznavno znamenje naše pristnosti.
Želim vam in vsem bralcem Ognjišča, da bi nas ‘Sveto’ posvečevalo ne glede na to ali ga bomo prejemali stoje ali kleče, na jezik ali na roko, ampak, da bomo Kristusu omogočili, da nas bo kot žive kamne prav po evharistiji vgrajeval v Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str 38.

Kategorija: Pisma

beleznica bozo okrogli

Letošnji marec je postni mesec, saj bomo večino postnega časa preživeli v tem mesecu. Zato v tokratno številko na sredo revije dodajamo križev pot z naslovom Glejte, človek (Ecce homo). Napisal ga je pesnik Dane Zajc (1929–2005) eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja, likovno opremo pa predstavljajo slike križevega pota iz župnijske cerkve v Vrhpolju pri Vipavi. Križev pot je naslikal p. Marko Rupnik, ki je omenjeno cerkev tudi opremil z mozaiki. S tem izpolnjujemo obljubo, da bomo reviji pridajali različne priloge za poglobitev duhovnega življenja. Obenem bi vas spomnili na izdaje križevih potov, ki so izšle pri Ognjišču, in smo jih predstavili v prejšnji številki, v tokratni pa predstavljamo križeva pota za otroke na str 41.

1305-124B - plamen

13. marca obhaja papež Frančišek peto obletnico izvolitve za Petrovega naslednika. Tej obletnici posvečamo tokratno prilogo. Priporočamo vam tudi knjigo o papežu (Pripovedi o papežu Frančišku) in knjigi njegovih misli (Misli iz srca, Cerkev – hiša usmiljenja).

1305-124B - plamen

Od 19. do 25. marca obhajamo teden družine. Več o tem si lahko preberete v pismu meseca. Ta teden želi poudariti pomen družine v času, ko nekateri zmanjšujejo njen pomen. Teden družine sklenemo z materinskim dnevom (letos bomo bogoslužni spomin praznika Gospodovega oznanjenja obhajali 24. marca, ker je naslednji dan cvetna nedelja). Ob materinskem dnevu bo uporabna knjiga Mami za praznik, ki vsebuje otroške pesmi za mame.

1305-124B - plamen

Temelj družine je skladen zakon. O zakonu in o družini imamo pri Ognjišču več knjig. Precej izpod peresa p. Vitala Vidra (Mož in žena, Z očmi zakoncev, So nekateri samski); p. Anselma Grüna (Zakon – blagoslov za skupno življenje, Pustolovščine življenja – o družini; Vse dobro za vajino ljubezen, Čudež življenja).
Tudi v zbirki čestitke, kjer izhajajo drobne knjižice, je več knjig o materinstvu, očetovstvu in o zakonu (Oče, Mati, Mož-žena, Novoporočenca).

1305-124B - plamen

Letos obhajalo 150-letnico smrti božjega služabnika, velikega misijonarja Friderika Barage. O njegovem življenju v Ognjišču že več kot pol leta objavljamo podlistek izpod peresa Karla Mauserja Le eno je potrebno. Ponatisnili pa smo tudi pobarvanko (Berta Golob – Silva Karim) o njem z naslovom Škof Baraga. Velikemu misijonarju bo posvečen tudi letošnji oratorij.
Knjiga je izšla v zbirki pobarvanke. V isti zbirki so tudi izšle: Pobarvaj sveti križev pot, Pastirica Urška, Sveti Miklavž in Oče Damijan. Na zalogi imamo tudi pobarvanke iz drugih zbirk: Velika Svetopisemska pobarvanka, Božič, Velikonočni dnevi, Svetopisemski delovni zvezek, Miklavževi škornji ...

1305 124B plamen

V zadnjem delu postnega časa razmišljamo tudi praznovanju največjega krščanskega praznika – velike noči. Med priprave spada tudi pisanje voščilnic. Pri Ognjišču imamo na zalogi več motivov z velikonočnimi voščilnicami in razglednicami. Ogledate si jih lahko na str. 13.

beleznica plamen

Po veliki noči se začenjajo birmovanja po župnijah. Kmalu zatem pa tudi prva obhajila. Za vse zakramente uvajanja, vključno s krstom, pripravljamo nekaj zanimivih novosti in ponudb, ki jih bomo obširneje predstavili v aprilskem, velikonočnem Ognjišču.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 4.

Kategorija: Beležnica

“Pripovedujem zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti.”

Slovenci smo, kar smo tudi zaradi svojega jezika ali predvsem zaradi njega. Radi imamo knjige in to se je v zadnjih petdesetih letih pokazalo tudi skozi uspešne knjižne izdaje Založbe Ognjišče. V sedemdesetih in osemdesetih je bilo veliko pomanjkanje verskega in duhovnega čtiva. Potem pa je na to področje vstopila Založba Ognjišče. Tokrat je pred nami urednik revije in Založbe Ognjišče, ki so mu bralci v dvajsetih letih izkazali veliko naklonjenost, saj se je njegova serija knjig iz zbirke Zgodbe za dušo prodala v več kot 150 tisoč izvodih.Rustja Bozo01

- Takoj po demokratizaciji v Sloveniji si začel z delom na Ognjišču. Kako je prišlo do tega?
Že kot bogoslovec sem veliko sodeloval s takratnimi verskimi časopisi. Po novi maši, jeseni leta 1989, sem na mednarodnem kongresu katoliškega tiska v Ruhpoldingu v Nemčiji dobil nagrado za najboljši prispevek iz Jugoslavije. Na tistem kongresu je bil tudi tedanji urednik revije Ognjišče Franc Bole, ki je zastrigel z ušesi, ko je slišal za nagrado. Čez nekaj mesecev me je poklical in povabil k sodelovanju. Urednik Bole je z njemu lastno agresivnostjo napadel tudi škofa Metoda Piriha in mu predlagal, da leta 1990 pridem na uredništvo Ognjišča, predvsem za urejanje nove liturgične revije Molimo s Cerkvijo, ki jo je takrat začelo izdajati Ognjišče. Čez nekaj let smo jo nehali izdajati, ker se nam je naklada pod 10.000 zdela prenizka. Danes se to sliši zelo nenavadno, takrat pa smo tako razmišljali. Ker je revija prenehala izhajati, sem nadaljeval delo, ki sem ga med tem časom sprejemal na uredništvu. Začel sem z malo izkušnjami, a sem se veliko naučil od starejših kolegov, za kar sem jim zelo hvaležen.
- Poleg dela pri reviji Ognjišče si imel vedno radi knjige. Od kod ta navdušenost za branje, za knjige? Si jo pridobil doma ali se je navezanost na knjige pojavila šele kasneje?
Podobno se je spraševala tudi moja mama, ker sem pri postelji vedno imel kup knjig. Obenem mi je pripovedovala o svojem očetu, sicer kmetu, ki je v času Avstroogrske končal slovensko kmetijsko šolo v Gorici. Tudi on je pozno v noč bral knjige ter si jih izmenjeval s sorodniki, zlasti z družino Klemenčič, iz katere je izšel poznejši urednik Družine Drago Klemenčič. Ko sem nastopil službo pri Ognjišču, smo bili trije duhovniki, sorodniki, uredniki verskih založb. Poleg omenjenega Draga Klemenčiča še mamin bratranec Lojze Bratina, urednik jezuitske založbe Dravlje. Na najstnika je imel vpliv tudi takratni začasni upravitelj naše župnije Angel Batič, sicer sošolec Franca Boleta. Kupoval in prebral je ogromno knjig. Pisatelj Pavle Zidar ga je upodobil v enem od svojih del. Vedno me je spodbujal k branju. Podobno je bilo v srednji šoli v Vipavi, kjer so nas ne samo spodbujali, ampak od nas zahtevali, da beremo.Rustja Bozo02
- Preskočiva sedaj na jubilej – mineva 20 let, odkar izhajajo Zgodbe za dušo. V kakšnih okoliščinah se je rodila ideja za knjigo?
Kot knjižni molj ob obisku velikih mest nujno stopim tudi v knjigarne. Spominjam se obiska knjigarne pavlincev v Londonu. V roke mi je prišla prva knjiga zgodb Zgodbe in prilike, ki jo bomo letos ponatisnili. Bil sem tako navdušen nad njo, da sem jo začel prevajati. Potem se plaz ni več ustavil. Na moji delovni mizi so se začeli nabirati kupi s knjigami zgodb različnih izdajateljev in jezikov. Poleg interneta in malo lastne domišljije so te postale največji in najbogatejši rudnik za zgodbe. Seveda sem prve zgodbe vključil v svoje pridige. Ko sem opazil, da jih ljudje poslušajo v popolni tišini, sem vedel, da je to to. Ko sem se poslavljal iz župnij, so mi ponavadi ljudje povedali, da so čakali na pridige tudi zato, da bi slišali kakšno zgodbo.
- Kako pa je nastajala prva knjiga? Je bilo slutiti, da bo sledilo 13 naslovov v tej zbirki in da se bo prodala v tako visokih številkah, ali je šlo za poskus, da se potipa, kakšen bo odziv bralstva?
Ko sva z uredniškim kolegom Markom Čukom pripravljala prvo knjigo, sva jo pripravljala v veliki negotovosti, kakšen bo odziv. Celo na uredništvu niso bili vsi navdušeni nad tem žanrom. Zato sva se odločila za najcenejšo, broširano varianto. Pa je bila knjiga zelo lepo sprejeta. Zato sem nadaljeval z delom in leta 2000 je izšla knjiga Drobne zgodbe za dušo, ki je v prvem letu doživela kar dva ponatisa, doslej pa osem. Podobno so bile lepo sprejete tudi druge knjige.Rustja Bozo03
- Kje vidiš razlog, da se je tolikšno število bralcev odločilo za tovrstne zgodbe in to v času, ko se na veliko poudarja padec bralne kulture oz. da se je zgodil upad branosti?
Zgodba pritegne pozornost poslušalcev. To je moja večletna izkušnja in soglasno mnenje strokovnjakov za naracijo. Pripovedovalec ali pisec zgodb pa mora izbirati take, da bodo ljudem nekaj povedale, jim poskušale rešiti kakšno težavo ali odgovoriti na življenjsko vprašanje.
Kot komunikolog pa menim, da so zgodbe pisane na kožo današnjemu človeku, ki so ga zaznamovali sodobni mediji. Tudi novi mediji. Medijska sporočila so kratka, učinkovita, konkretna. Pomislimo samo na reklame. In zgodbe so podobne. Morda se bo kdo od vernikov sedaj pohujševal, a naj samo spomnim, da je Jezus za svoje oznanjevanje uporabljal zgodbe. Mnogo preprostih zgodb iz vsakdanjega življenja, da je osvetlil velike in vzvišene resnice Božjega kraljestva.
- Za zgodbe v tvojih knjigah je značilno, da ne gre samo za pripoved, ampak da prinašajo tudi neko sporočilo. Kako bi žanrsko opisal ali uvrstil to zbirko knjig? Kaj še posebej prinašajo bralcu?
Zgodbe so kratke. Nekatere izredno kratke. Današnji človek nima časa za branje dolgih stvari, bi pa rad v življenje nekaj nesel. Zato je ena zgodba na dan kar primerna, da človeka spodbudi, mu polepša dan, ga potolaži pa tudi ponudi razmislek. Vse to je namreč najprej dala tistemu, ki je knjigo pripravljal.
Največja spodbuda in največje plačilo pa je to, da te kdo ustavi in reče, da mu je neka zgodba pomagala rešiti težavo ali mu prinesla upanje. Spominjam se mladega moža, družinskega očeta. Zbolel je za rakom. Po terapiji sva se srečala in zahvalil se mi je za knjigo Zgodbe za pogum, ki mu jo je nekdo podaril v bolezni. »Odlična je. Hvala!« Take kratke kritike odtehtajo dolge strokovne razprave, ki bi jih lahko kdo napisal.
Pripovedovati, da bi pomagali živeti je naslov ene od italijanskih knjig. To je tudi skromen namen mojega dela: pripovedovati zgodbe, da bi pomagal ljudem živeti. Upam, da se s tem približujem večnemu Učitelju, ki je pripovedoval zgodbe, da bi mi lahko v polnosti živeli.

- Izšla je tudi 13. knjiga v omenjeni zbirki. Lahko o njej poveš že kaj več?
Rustja Bozo05Knjiga Zgodbe kažejo novo pot je naslov trinajste knjige v zbirki. Je kar klasično zasnovana: zgodbe, zbrane v posameznih sklopih. Med njimi bo tudi sklop o dobroti, posvečen vsem, ki z dobroto (karitas) pričajo za Boga v svetu. Knjiga odpira še eno lastnost zgodb – lahko ti odprejo novo pot, tudi takrat, ko ne vidiš izhoda v svojem življenju. Ilustrirana bo z barvnimi fotografijami, ki prav tako pomagajo, da so knjige res za dušo. Hvaležen sem uredniškemu kolegu Marku Čuku, ki fotografije izbira, pa tudi drugim za podporo pri izdajanju knjig.

- Ustaviva se še pri za ta čas neverjetnih prodajnih številkah zbirke Zgodbe za dušo. Kako jih sploh opisati v razmerju do današnjega stanja na knjižnem trgu, ko je uspeh že, če se neka knjiga proda v nakladi 700 ali 1000 izvodov?
Ne vem, kako opisati. Že omenjenih Drobnih zgodb za dušo je bilo doslej prodanih več kot 20.000 izvodov. Številka bi bila uspeh že pri večjih narodih, kaj šele pri dvomilijonskem slovenskem. Prepričan sem, da imajo pri tem veliko zaslugo tudi mnogi duhovniki, ki na primer za obletnice porok jubilantom podarijo Zgodbe za srečo v družini – mimogrede, knjiga je doživela doslej kar pet izdaj v visoki nakladi! Ali pa s katero od knjig z zgodbami nagradijo sodelavce. Običajno so tudi obdarovanci zelo veseli, saj so jim knjige všeč in za razliko od nekaterih drugih knjig, ki jih podarimo, ne obležijo na policah. Gospa, ki ima med svojimi najbližjimi tudi nekaj ne ravno vernih sorodnikov in znancev, mi je dejala, da jim knjige zgodb lahko pokloni, saj so zelo nevsiljive in tako z njimi z verskim sporočilom prodira mednje. Zato upam, da bo tudi kdo, ki bere te vrstice, med knjigami zgodb našel kakšno idejo za obdarovanje.

    Prva knjiga iz zbirke Zgodbe za dušo je izšla v zadnjih dneh leta 1997 in je nosila ravno tak naslov. Do sedaj je bilo v zbirki izdanih 12 knjig in prodanih več kot 150.000 izvodov. Skoraj vse knjige so bile vsaj enkrat ponatisnjene, ena je bila petkrat, dve knjigi – prva in druga – pa osemkrat.Rustja Bozo06

    Osmi ponatis prve knjige je izšel oktobra 2017. V knjigi je trideset kratkih zgodb, ki so jim dodane točke za razmišljanje, namenjene tudi pogovoru v mladinskih (zakonskih in drugih) skupinah ali pa osebnemu branju in premisleku.
    Leta 2013 je začela izhajati nova serija zbirke Zgodbe za dušo, v kateri sta izšli dve knjigi: Obrisal bo solze z njihovih oči in Zgodbe za advent in božič. Prav je omeniti, da sta dve knjigi iz zbirke Zgodbe za dušo prevedeni tudi v hrvaščino, tretjo pa ravno sedaj prevajajo.


Gotovo je k popularizaciji knjig prispeval tudi Radio Ognjišče. Nekaj let je zgodbe vsako jutro bral igralec Pavle Ravnohrib. Mnogi so rekli, da komaj čakajo na tisto zgodbo. Veliko jo je poslušalo med vožnjo v službo. Bila jim je v navdih za tisti dan. Najbrž so jo poslušali tudi zaradi lepe igralske interpretacije. Igralcu sem hvaležen za tisto lepo branje, ki sem mu tudi sam rad prisluhnil.
Tudi na druge medije zgodbe najdejo pot. Pred leti jih je bral Janko Ropret na Radiu Slovenija, voditeljica Bernarda Žarn, menda pridna bralka knjig, je zadnjo oddajo v letu 2017 sklenila z zgodbo iz knjige Zgodbe za advent in božič. Najbrž sem koga izpustil. Če sem, naj mi oprosti.
- Če sem na začetku opisal situacijo izpred 30 ali 40 let, ko je vladalo pomanjkanje knjig, je danes obratno: zaradi poplave ponudbe je bralcem težko izbrati. Kakšen nasvet bi dal, kako prepoznati dobro knjigo?
Težko svetujem. Po sebi vem, da je veliko dobrih knjig, ki me ne pritegnejo. Ali me ne pritegnejo v tem trenutku. Pa zato niso slabe knjige. Uredniški kolega Silvester Čuk, ki jezikovno pridno pili zgodbe (odveč je zapisati, da sem mu zato hvaležen), včasih nad kakšno debelo učeno knjigo reče: »To ni kruh za moje zobe.« Morda bo pa kruh za koga drugega. Bralec najbrž sam poišče knjigo, ki jo v določenem trenutku potrebuje. Nekateri pravijo, da knjiga poišče bralca, kar mislim, da tudi drži. Bralec naj izbere tisto knjigo, ob kateri bo duhovno rastel. Naj se pa ne boji trde skorje, saj se pod njo skriva mehka in sladka sredica. Dobra knjiga ogreje srce ...
- Za konec bi se lahko dotaknila tudi našega odnosa do besede nasploh. Na eni strani poplava knjig, reklam, novic, časopisov, veliko sporočanja, na drugi pa vprašanje, kakšna je kvaliteta tega, kar vse te besede govorijo ...
Brez vzvišenosti in z vso odgovornostjo lahko rečem, da je med vsem, kar si naštel, veliko puhlega. Najbrž marsikoga vse to spravlja v obup ali jezo. Pa ne gre prehitro obupati. Nismo prvi v zgodovini, ki se jim to dogaja. Že omenjeni duhovnik Angel Batič mi je še kot najstniku pripovedoval, kako so bila v izložbi razstavljena Leninova zbrana dela. Bilo je toliko knjig, da so jih morali postaviti v nekakšen polkrog, da so lahko vse prišle v izložbo. Prepričan sem, da je marsikaterega razmišljujočega in demokratično čutečega človeka tisto razstavljanje slame nadvse motilo in spravljalo v obup. Kdo pa danes ve za tista zbrana dela? Kdo jih bere? Tudi veliko tega, kar se danes blešči in kar ljudje propagirajo, hvalijo in kar ima prvo mesto v najrazličnejših medijih, bo odnesel veter časa. Pleve bodo letele, visoko bodo letele! Ostalo bo zrnje in iz njih se bodo hranili rodovi, podobno kakor se mi hvalimo z bogastvom stoletij pred nami, ki je očiščeno plev.

Rustja Bozo04

Urednik revije in založbe Ognjišče je doma iz Kamenj v Vipavski dolini. Po končani Teološki fakulteti je leta 1994 odšel na podiplomski študij v Rim, kjer je pod mentorstvom p. Marka I. Rupnika dosegel magisterij, svoje znanje pa je izpopolnjeval še v Londonu, Freiburgu v Švici in Lyonu v Franciji.
Od leta 1990 je v uredništvu Ognjišča delal kot novinar – urednik, od leta 2002 pa opravlja službo odgovornega urednika revije Ognjišče. Hkrati je tudi urednik pri Založbi Ognjišče in vodi Tiskovni urad Škofije Koper. Od leta 1998 predava na teološki fakulteti v Ljubljani in drugod ter vodi seminarje o množični komunikaciji, zlasti z vidika Cerkve in njenih dokumentov. Prevedel je več cerkvenih dokumentov o medijih in vanje napisal spremne študije.
V tem času je izdal in uredil precej uspešnih izdaj knjig, ki so našle svoje mesto pri več kot 250 tisoč bralcih.

ERJAVEC, Matej. (Gost meseca) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 8-13.

Kategorija: Gost meseca

* 22. februar 1888, zaselek Škrlje, Sovodnje pri Gorici , † 27. februar 1953, Sovodnje pri Gorici

Butkovic Peter1»Uganke nam ne nudijo le zabave. Radovednost, ki sili človeka, da razgrne sestavo in najde zahtevano misel, nam krepi voljo, neštetokrat se povrnemo k težji uganki: hočem, moram najti! Osvežijo nam spomin: predelane snovi iz zemljepisja, prirodoslovja, jezikoslovja, pesništva, računstva itd. nam stopijo spet pred oči. Treba je večkrat seči po knjigi, kje je ta reka, gora, mesto, kateri ta ptič, ta pesnik, ta beseda, ki mora biti tako sestavljena? Zahtevana misel pa nas pelje na politično, versko, vzgojno, socialno polje, kakršen namen ima pač avtor uganke. V dobri uganki sta koristna in zabavna smer tesno združeni ... Uganka je umotvor, zato ni treba, da se ga avtor sramuje. Tudi pomilovalen nasmeh onega, ki gre preko te vrste zabave, naj ga ne moti. Število vsakovrstnih reševalcev mu je v veselje.« Tako je o namenu in pomenu ugankarstva, katerega pionir je bil na slovenskih tleh, zapisal leta 1922 Peter Butkovič – Domen, župnik v Zgoniku na Krasu. Tega vsestranskega ustvarjalca predstavljamo našim bralcem ob 130-letnici njegovega rojstva.

POLDRUGO URO PEŠ V ŠOLO V GORICO
Peter Butkovič se je rodil 22. februarja 1888 v Sovodnjah ob Soči. Oče Andrej je bil tovarniški delavec z nizko plačo, zato je k družinskim dohodkom pripomogla mati Karlina, ki je hodila na dnino k sovodenjskim kmetom. Kot otrok je Peter pogosto hodil z njo in je bil na mater vse življenje močno navezan. Po osnovni šoli v Sovodnjah so ga na priporočilo domačega duhovnika vpisali v šolo v Gorici. Vsak dan je v poldrugi uri peš premeril razdaljo od Sovodenj do Gorice. Zatem je nekaj časa stanoval v tamkajšnjem semenišču in nazadnje v mestu. Bil je vsestransko nadarjen. Kot drugošolec je dal pobudo za ustanovitev literarnega lista Prvi cveti in vanj pisal, ga ilustriral in skrbel tudi za ugankarski del. Ko so predstojniki list prepovedali, je začel izdajati Strune, ki so doživele enako usodo. V višjih razredih je začel s pesmimi in prozo sodelovati tudi v javnosti kot Domen Otilijev ali samo Domen.  Jeseni 1910 je vstopil v goriško bogoslovje, kjer so se na duhovniški poklic pripravljali Slovenci, Italijani in Furlani. Po mašniškem posvečenju 26. julija 1913 je ‘pel’ novo mašo na Sveti Gori. Še leto dni je ostal v bogoslovju in opravil zadnji letnik. Nadškof Sedej ga je poslal za kaplana v Kamnje (1914–1916), nato na Lokve, od koder je soupravljal Lokovec (1916–1922); zaradi vojne je moral kot begunec v Cerknico. Po vojni je bil župnik v Zgoniku na Krasu (1922–1930), nekaj mesecev na Ravnici (1931), nazadnje pa skoraj polnih 22 let v rodnih Sovodnjah, najprej kot vikar, nato kot prvi župnik novoustanovljene župnije, vse do svoje prezgodnje smrti 27. februarja 1953. Vstajenja čaka na sovodenjskem pokopališču zraven svoje matere, ki jo je tako ljubil. Od leta 1982 nosi njegovo ime sovodenjska šola.

“RAZDAL JE VSE, DA DRUGE BI BOGATIL”
Pesnica Ljubka Šorli mu je v spomin napisala pesem, v kateri njegovo vsestransko razdajanje poudari v dveh verzih: »Kar mu bogastva je podelil Bog, / razdal je vse, da druge bi bogatil.« Bil je mojster peresa: pisal je pesmi in prozo. V pesmih prevladuje osebno razmišljanje, vezano na motiviko božičnih in drugih verskih doživetij. Med vojno je v ospredju moreče vzdušje tega časa ter pokrajinski motivi iz domačega kraja in krajev službovanja. Že v srednji šoli je začel pisati tudi prozo, ki jo je objavljal v zgoraj omenjenih dijaških listih, kot osmošolec (1910) pa je postal sodelavec mladinskega literarnega časopisa Mentor v Ljubljani. Vanj je prispeval dela z močno avtobiografsko snovjo, iz katere najbolj izstopa socialno poreklo in izredno podčrtana ljubezen do matere, pa tudi težko dijaško in študentsko življenje. Umetniško najmočnejše Butkovičevo prozno besedilo je Spokornik s svetopisemskim motivom, objavljeno v reviji Dom in svet. Nekaj zanimivih del je objavil tudi kot literarni zgodovinar, predvsem se je ukvarjal z Gregorčičem. V ljubljanski znanstveni reviji Čas je objavil Pisma iz Bleiweisove dobe ter Nekatoliški pesniki o Mariji. Veliko je tudi prevajal iz številnih tujih jezikov, ne da bi se posluževal posredniških jezikov. Znani so njegovi prevodi iz angleščine, češčine, finščine, francoščine, grščine, holandščine, italijanščine, nemščine, poljščine, ruščine, španščine, švedščine. Če k temu dodamo dva klasična jezika, ki ju je prinesel iz gimnazije ter hebrejščino iz bogoslovja pa še hrvaščino in srbščino, vidimo, da je bil poliglot. »Vsi jeziki so lepi in pa dušo naroda spoznaš najbolje v njih materinščini,« je govoril.

Butkovic Peter0“NEKATERI SE SMEJEJO MOJIM UGANKAM”
Darove svoje bogate domišljije je pokazal na polju ugankarstva, kjer je oral ledino. S svojimi ugankami je bogatil že liste v svojih dijaških letih. Ugankarstvu je ostal zvest tudi kot duhovnik, kljub nerazumevanju ali celo posmehu sobratov duhovnikov in drugih ljudi. »Nekateri duhovski krogi pri nas se še vedno smejejo mojim ugankam,« je zapisal. »Tudi vladika (škof) se ne more sprijazniti s temi neumnostmi.« Njegove naravne sposobnosti na tem področju so spodbujale potrebe urednikov. Filip Terčelj, urednik priljubljenega lista Naš čolnič, ga je spodbujal, naj mu pripravi čim več ugank. S svojim ugankarskim gradivom je polnil več listov. Poleg praktičnega dela, da je sam sestavljal uganke in urejal ugankarske kotičke z objavljanjem ugank drugih sodelavcev, je njegovo najpomembnejše delo na tem področju razprava O zastavljanju ugank, katere posebna vrednost je v tem, da skuša uvajati slovensko ugankarsko izrazoslovje (terminologijo), pri kateri mu je pomagal jezikoslovec Anton Breznik. Zato smemo Butkoviča imenovati očeta slovenskega ugankarstva ali enigmatike. Njegovo ugankarstvo je v precejšnji meri povezano z njegovim risarskim delom. Od risb, ki so služile pretežno kot ilustracije slikovnih križank, je kmalu prešel na ilustracije literarnih prispevkov v različnih revijah ter njihovo opremljanje. Zanj je bila značilna miniaturna risba, pretežno zaokroženih oblik. V teh drobnih risbah je rad upodabljal cvetje, zimsko pokrajino s snegom, od ptic najraje lastovke. S svojimi značilnimi risbami je opremil nekaj revij in pratik.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 2, str. 42-43

Kategorija: Obletnica meseca

Podkategorije

Revija Ognjisce

Zajemi vsak dan

Kdor se boji Gospoda, se mu bo naposled dobro godilo in na dan svoje smrti bo slavljen.

(Sirah)
Sobota, 12. Julij 2025
Na vrh