Dobrodošli v rubriki, namenjeni razmišljanju o učinkih, ki jih imajo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) na naša vsakdanja življenja. Uvodoma moram poudariti, da moj odnos do IKT izhaja iz tega, da nisem t. i. digitalni domorodec, saj sem večji del odraščanja preživel v času, ko te tehnologije še niso bile zelo razširjene. To izkušnjo jemljem kot prednost, saj mi omogoča objektivno primerjavo med tedanjim in sedanjim življenjem, med delovanjem on-line in off-line. Povedano drugače, vem, kaj pomeni napisati in poslati navadno pismo in kaj e-mail. Za današnji čas sem IKT pričel spoznavati precej pozno, in sicer ob koncu srednje šole. Takrat sem namreč dobil prvi osebni računalnik, brezplačni dostop do interneta (preko telefonskega modema) ter elektronske pošte, postal navdušen nad klepetalnicami ter vstopil v svet, ki sem ga do tedaj poznal zgolj iz knjig in filmov.

KRASNI NOVI SVET IKT
Proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja je eden izmed slovenskih internetnih ponudnikov svoje storitve oglaševal s sloganom Svet ni eden, svetova sta dva. Potencialnim strankam je s tem sporočal, da poleg fizičnega sveta, v katerem živimo, obstaja tudi vzporedni, nematerialni svet, ki ga poznamo pod imenom kibernetski prostor. Ta novi svet je bil zelo privlačen, veliko je obljubljal in obetal. Ena izmed ključnih prednosti IKT, nad katero so bili navdušeni vsi, je bila anonimnost. Značilnosti uporabnikov, kot so spol, rasa, vizualni izgled, narodnost ipd. v kibernetskem prostoru niso (več) pomembne. Kar naenkrat je bil lahko vsak človek to, kar je, oziroma kar si želi biti.

KIBERNETSKI PROSTOR
Kibernetski prostor ni prostor v pravem pomenu besede, je zgolj metafora za okolje, ki ga ustvarjajo IKT. Pri razvoju metafor, ki opisujejo storitve in aplikacije, povezane z IKT, so imeli ključno vlogo avtorji kiberpankovske literature (npr. P. K. Dick, W. Gibson in N. Stephenson), ki to tehnologijo opisujejo v kontekstu odpadniškega življenja posameznikov. Njihova dela so v vizualnem smislu nadgradili tudi filmi, s čimer so metafore sčasoma postale uveljavljena poimenovanja na ravni našega vsakdanjega življenja, nekatere (npr. kibernetski prostor) pa tudi na področju stroke oz. znanosti.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 80-81.

Novi ljubljanski nadškof Stanislav Zore v knjigi Življenje iz vere, v kateri je Milanka Dragar zbrala pričevanja o dr. Antonu Strletu ob peti obletnici njegove smrti, piše o svojem osebnem srečanju z njim. Z gostom iz Afrike je prišel v uršulinsko cerkev v Ljubljani med molitvenim srečanjem pred izpostavljenim Najsvetejšem. Tedaj je vstopil Anton Strle. »Ko je ostareli profesor, ves izsušen od askeze, prišel na sredino cerkve, je kot spodsekan padel na obe koleni pred Najsvetejšim in se globoko priklonil. Vstajanje je bilo prava muka. Z obema rokama se je oprl ob tla in se potem mukoma, z velikim naporom dvignil. Ta prizor mi bo ostal v spominu do konca življenja. Takrat sem namreč živo začutil profesorjevo globoko vero in spoštovanje do zakramenta svete evharistije.« Za tega svetniškega duhovnika, ki mu je namenjen ta hvaležni spomin ob stoletnici rojstva, je marca 2014 stekel škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega.

Njegovo novomašno/življenjsko geslo 'Povsod Boga'

Zgodbo njegovega izredno bogatega življenja je lepo popisal p. Andrej družina Delo (FSO). Rodil se je 21. januarja 1915 v vasi Osredek, župnija Sv. Vid nad Cerknico. Do cerkve in do šole je bilo skoraj uro daleč. V šolo je hodil bolj malo, njegovo glavno opravilo je bilo, da je pasel domačo in sosedovo živino. Ko mu je bilo nekako deset let, je na paši doživel 'duhovni pretres', ki ga je zaznamoval za vse življenje. Spreletela ga je misel: »Kako lepo bi bilo, če Boga ne bilo! Kako bi bil človek svoboden!« Že naslednji hip pa je začutil, kako bogokletna je ta misel in jo iskreno obžaloval. »Vse poznejše življenje me je jasno prepričevalo, kako je ravno nasprotno res: kako je prav Bog vir resnične človekove svobode. Zato sem si za novomašno geslo izbral znane besede slovenske cerkvene pesmi Povsod Boga. K tej izbiri me je vodila misel: če bo povsod zmagoval Bog s svojo dobroto in milostjo, bomo zares svobodni in srečni.« Ko je bil star štirinajst let, je imel samo tri razrede osnovne šole. Po zaslugi župnika Janeza Puclja, svojega velikega dobrotnika, je mogel uresničiti svojo željo, da postane duhovnik. Pripravil ga je šolanje na škofijski gimnaziji v Šentvidu na Ljubljano, kjer je bil med najboljšimi dijaki. Že takrat je skrbno uporabljal čas, kar ga je odlikovalo vse življenje. Po maturi leta 1936 se je z vsem srcem odločil za študij bogoslovja. Mašniško posvečenje je prejel 29. junija 1941, dva tedna zatem, 13. julija, je pel novo mašo v svoji rojstni župniji Sv. Vid. Novomašni pridigar je bil nekdanji vidovski župnik Janez Pucelj, ki je govoril o duhovniku kot pričevalcu Božje luči. Novomašnik Anton Strle si je njegove besede zapisal globoko v srce in jih v svojem življenju z veliko močjo uresničeval.

Mučenec Lojze Grozde in 'šolanje' v zaporih

Po novi maši je nadaljeval študij za doktorat iz dogmatične teologije, ki ga je dosegel leta 1944. Hkrati z doktorsko disertacijo je pisal knjigo Mladec Kristusa Kralja, življenjepis mladega mučenca Lojzeta Grozdeta, ki ga je osebno poznal iz Marijanišča. »Čisto vsak trenutek sem porabil za pisanje te knjige. Čutil sem, da moram to narediti.« Verjetno je prav po zaslugi tega Strletovega življenjepisa Grozde postal poznan doma in po svetu in je mogel biti 13. junija 2010 razglašen za blaženega. Anton Strle, ki je knjigo pisal na osnovi gradiva, ki so mu ga dale zanesljive priče, pa je bil po vojni 'razglašen' za 'sovražnika ljudstva'. Šel je skozi trpko izkušnjo zaporov, ki so hudo prizadeli njegovo že tako slabotno zdravje, njegovega duha pa so še okrepili. Najprej je bil zaprt poleti 1945 v škofovih zavodih v Šentvidu in bil po 70 dneh izpuščen. Julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta odvzema državljanskih pravic. Zapor je prestajal v Novem mestu, Ljubljani, Mariboru, nato pa je kot zapornik skupaj z mnogimi drugimi duhovniki delal na Žalah (pri gradnji blokov) in v Medvodah (elektrarna). Sotrpinom je ostal v spominu kot človek molitve, študija in vestnega dela. V zaporu se je učil angleščine, občasno je pripravljal predavanja oziroma premišljevanja za druge duhovnike. Veliko se je poglabljal v sv. Pavla in si je njegov izredni spomin osvojil na pamet skoraj vsa njegova pisma in tudi vsebino evangelijev. Vsega skupaj je v zaporu 'odsedel' pet let. Sam je na to obdobje svojega življenja gledal kot na čas notranjega prečiščenja.

Bogoslovni učitelj in duhovni voditelj

Ko je leta 1952 prišel iz zapora, ga je škof Anton Vovk poslal na župnijo Planina pri Rakeku, kjer je ostal do januarja 1959. Z vsem srcem se je posvetil dušnemu pastirstvu, ob tem pa je našel čas tudi za bogoslovno znanost ter je študiral in pisal. Že v akademskem letu 1956/1957 je postal honorarni profesor dogmatike (stroke, ki razlaga temeljne verske resnice) na teološki fakulteti v Ljubljani in prihajal predavat iz Planine. Leta 1959 pa je prišel v Ljubljano in se naselil v svoji 'puščavniški' sobi nekdanjega Alojzijevišča, pod katerega streho je bila teološka fakulteta, in tam je ostal do smrti. Živel je zelo skromno. Dolgo si je sam kuhal enolončnice. Kar je dobival plače ali zatem pokojnine, je razdal v dobre namene, za knjige in za uboge. Profesor na teološki fakulteti je bil skoraj trideset let (1956–1984). Pri predavanjih se je pogosto tako razvnel, da je krilil z rokami in ga je božji ogenj kar dvigal. Profesor Strle je tudi ogromno pisal. Seznam njegovih del obsega 45 knjig in skript, 75 razprav, 100 člankov in 36 prevodov. Prevedel je odloke drugega vatikanskega cerkvenega zbora in jim dodal uvodna pojasnila. Za knjige Leto svetnikov je napisal obsežne razlage za Jezusove in Marijine praznike. Vsa leta je bil tudi v dušnem pastirstvu. Najprej v Planini pri Rakeku, zatem nekaj let po raznih župnijah v okolici Ljubljane, od marca 1966 pa je bil duhovni pomočnik v mestni župniji Sv. Trojice – pri uršulinkah, kjer je vsak dan maševal in spovedoval vse do svoje smrti. Kot mož globoke vere in molitve je bil moder duhovni voditelj in pred njegovo spovednico je bila vedno dolga vrsta. Še dan pred smrtjo je po svoji navadi 'hitel' k uršulinkam, čeprav je bil do kraja izčrpan. Plamen njegove svetilke je ugasnil v zgodnjem jutru 20. oktobra 2003.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (2015) 1, str. 48.

* 11. avgust 1918, Bled, † 21. januar 1977, Cleveland, ZDA.

»Ne vem, zakaj, toda nekje v globini čutim, da se mi bo življenje prej izteklo, kakor bi nekateri želeli. Nazadnje, imel sem mnogo lepega v njem. Lep zakon, otroke, in ljudem sem po knjigah povedal mnoge misli, ki sem jih imel. Marsikdo tega ni imel in moram biti hvaležen.« Slutnja ki jo je zaupal svojemu dnevniku že leta 1967, se je uresničila deset let pozneje: 21. januarja 1977, v 59. letu njegovega res bogatega življenja. Takrat je tudi sam doživel, kar je povedal ob smrti nekega prijatelja leta 1974: »Marsikdaj mislim, da je srečanje umetnika z Bogom čudovito lepo. V vsej polnosti vidi, za čemer je vse življenje hrepenel – lepoto, dobroto, svetost – je tako preprosto videti, da umetnikova duša v hipu dojame, kar ga je celo življenje mučilo.« Karel Mauser je bil po drugi svetovni vojni izgnan iz domovine. Vse knjige, ki jih je izdal v zamejstvu in zdomstvu, so bile do osamosvojitve (1991) pri nas na indeksu. V domovini se je prvič ‘oglasil’ septembra 1989, ko je Ognjišče začelo v nadaljevanjih objavljati njegov roman Kaplan Klemen. Bralce Ognjišča je poldrugo leto nagovarjal s svojo povestjo Razdrto gnezdo, v avgustovski številki, 2017 pa smo začeli objavljati njegov roman Le eno je potrebno, v katerem pripoveduje življenjsko zgodbo našega velikega misijonarja, svetniškega kandidata škofa Friderika Baraga.

IZGNANEC Z DOMOVINO V SVOJEM SRCU
Leta 1993 je v zbirki Graditelji slovenskega doma pri založbi Ognjišče izšla knjiga Karel Mauser, v kateri je France Pibernik, najboljši poznavalec tega ‘zamolčanega’ mojstra slovenske besede, opisal njegovo življenje in delo. Rodil se je 18. avgusta 1918 v Zagorici, ki je danes del Bleda. Njegov oče je bil kot orožnik premeščen v Gorje, kjer je Karel začel hoditi v šolo, končal pa v Podbrezjah, naslednji očetovi službeni postaji. Požiral je knjige ter sovražil računstvo in matematiko. Vendar pa je ljudsko šolo uspešno končal, želja po znanju ga je gnala na gimnazijo v Kranj. Zaradi matematike je osmi razred ponavljal v Ljubljani, kjer je 1939 maturiral. Jeseni se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in ob študiju je literarno ustvarjal, vseskozi pa je zavzeto opravljal dobrodelno poslanstvo med najrevnejšimi prebivalci Ljubljane. Septembra 1943 se je s počitnic z dobrepoljskimi vaškimi stražami zatekel na Turjak, kjer je preživel predajo kot bolničarski strežnik ranjencev. Odpeljan je bil v Kočevje in nato z bogoslovci kot jetnik v stiški samostan. Januarja 1944, v devetem semestru bogoslovnega študija, je izstopil iz semenišča. 6. januarja 1945 se je poročil z Mimi Habjan: v srečnem zakonu sta imela štiri otroke. Konec leta 1945 so novi oblastniki vso družino Mauserjev (staršev in njegovo) izgnali zaradi nemškega priimka. Karel je svojo družino živel v begunskih taboriščih Peggez in Spittal v Avstriji. Družino je preživljal kot težak pri gozdnih delih in graditvi cest. Septembra 1950 je prišel v ZDA, v mestu La Salle (Illinois) je delal v pralnici. Urednik Ameriške domovine Jaka Debevec mu je čez nekaj mesecev omogočil preselitev v Cleveland, poskrbel za stanovanje in službo v tovarni preciznih svedrov. Tam je delal vse do upokojitve zaradi srčne bolezni leta 1974. Njegovo plemenito srce se je kljub ‘uspešni’ operaciji ustavilo 21. januarja 1977.

Čuk S. (Obletnica meseca), Ognjišče (2017) 7, str. 52-53.

* 28. junij 1797, Knežja vas, † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

»Moj sin! Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš le enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih, če boš vselej ubogal Boga, mu vdano služil in ga prisrčno ljubil. Če ne boš ravnal, kot naroča Gospod, če ga ne boš ubogal, če ga boš naprej žalil, boš za to trpel pozneje. Siromak boš vržen v večni ogenj. Premisli vse to. Varuj se greha, ljubi Gospoda, bodi mu vedno pokoren. Spomni se večkrat Jezusa: kot je ravnal on, ravnaj tudi ti, tako boš srečen. Zato pa, moj sin, prebiraj pogosto to knjigo. Tako boš, dobro poučen, delal dobro in se varoval greha. Friderik Baraga, Črna suknja.« Tako je kot skrbni oče nagovoril svoje ljubljene Indijance slovenski misijonar Friderik Baraga na začetku svoje v očipvejščini napisane knjige Katolik Enamiad (1850), v slovenščini Krščanski nauk za Indijance (Družina, 1997). Tega velikega sina našega naroda, ki že pre/dolgo čaka, da bi ga mogli častiti kot blaženega in svetnika, predstavljamo ob 150-letnici smrti.

“BOG TE NESI, SVETI FRIC!”
Življenje Friderika Barage je (do njegovega odhoda v misijone) v povesti Le eno je potrebno (to je bilo njegovo škofovsko geslo) podal pisatelj Karel Mauser. Rodil se je 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču. Pri krstu so mu dali ime Irenej Friderik, toda vedno se je podpisoval le z drugim imenom. Dve leti po Friderikovem rojstvu se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je ob sestrah Amaliji in Antoniji preživel otroška leta. V času šolanja v Ljubljani (1809–1816) je stanoval pri svojem botru Juriju Dolinarju; njegova hčerka Ana je veljala za Baragovo zaročenko. Kot študent prava na Dunaju (1816–1821) se je seznanil s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom in ob njem se je odločil za duhovniški poklic. Kot diplomirani pravnik je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Jeseni leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti ljudem, prestopil je ozke in mrzle pragove janzenizma, ki je slikal Boga kot strogega Sodnika, in vernikom na prižnici in v spovednici govoril o neskončnem Božjem usmiljenju ter zaradi tega prišel navzkriž s sobrati. V Šmartinu je spisal svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je izšel leta 1830. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi tukaj se je z vso vnemo lotil dela: pridigal je o usmiljeni Božji ljubezni do grešnikov, veliko je spovedoval in ljudi navduševal za pobožnost križevega pota. Ljudje so ga imeli radi, duhovniki pa njegove gorečnosti niso cenili. Zaradi tega in spričo velikih potreb v misijonskih pokrajinah, je leta 1830 z dovoljenjem svojega škofa odšel v Ameriko. Ko se je poslavljal od Metlike, je eden od kaplanov zavpil za njim: »Bog te nesi, sveti Fric!«

“DO KONCA BOM OSTAL MED INDIJANCI”
Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati je prispel sredi januarja 1831. Spomladi je v spremstvu škofa šel v naselje Krivo drevo Indijancev Otavcev, svojo prvo misijonsko postojanko, in si pridobil njihovo naklonjenost. Z njimi se je najprej ‘pogovarjal’ po tolmaču, hkrati pa pridno učil njihovega jezika in si začel sestavljati slovar in slovnico tega zelo težkega jezika. Konec leta 1832 je že izšel njegov otavski molitvenik. Septembra 1833 je odšel v novi misijon k Veliki reki (Grand River) ob obali Michiganskega jezera, kjer si je nakopal smrtno sovraštvo belih nakupovalcev živalskih kož, ki so Indijance zastrupljali z žganjem. Poleti 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Očipva na južni obali Gornjega jezera. Tam je ostal 32 let, vse do svoje smrti. Med več kot enoletnim potovanjem po Evropi in obiskom domovine (september 1836–oktober 1837) je zbiral denar za uresničenje svojih načrtov in iskal sodelavce. Jeseni 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko L’Ans, kjer je postavil indijansko vasico. 29. julija 1853 je papež Pij IX. imenoval Baraga za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa. Izbral si je geslo Le eno je potrebno. Za sedež vikariata si je izbral mesto Sault Ste. Marie. Leta 1857 je bil njegov vikariat povzdignjen v redno škofijo. Maja 1866 je s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette. Baraga se ni ustrašil naporov, ko je šlo za zveličanje duš. Začele so mu pešati moči. Na zasedanju škofov ZDA v Baltimoru ga je 7. oktobra 1866 zadela kap. Prepeljali so ga domov. Sledila je popolna onemoglost. Na predvečer praznika Svetih treh kraljev je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja 1868 pa je mirno zatisnil trudne oči.

KNJIGE V SLOVENŠČINI, INDIJANŠČINI ...
Veliko moči je Friderik Baraga posvetil tudi pisateljskemu delovanju. Napisal je vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Od knjig v slovenščini je najbolj znan molitvenik Dušna paša, ki ga je napisal leta 1826, natisnjen pa je bil leta 1830. Knjiga je postala tako priljubljena, da je do leta 1905 izšla v 17 ponatisih v skupni nakladi okoli 150.000 izvodov! Pred odhodom v misijone je napisal še dve knjigi premišljevanj, iz Amerike pa je svoje rojake obdaril s tremi knjigami (Premišljevanje štirih poslednjih reči, Zlate jabelka in Nebeške rože). Za svoje Otavce je že drugo leto svojega delovanja med njimi sestavil molitvenik (1832), ki je izšel še v očipvejščini (1837). Baragove knjige v indijanščini prehajajo od molitvenikov preko del z osnovnim verskim poukom do del moralno vzgojne vsebine. Njegovo osrednje delo v očipvejščini je (v uvodu omenjena) Knjiga razmišljanj (1850, Krščanski nauk za Indijance), ki prinaša razlago glavnih cerkvenih praznikov, božjih in cerkvenih zapovedi. V nemščini je napisal knjigo o značaju, navadah in običajih severnoameriških Indijancev, ki je bila natisnjena v Ljubljani (1837). Velike zasluge si je pridobil kot raziskovalec indijanskih jezikov. Sestavil je slovnico (1850) in slovar (1853) otavsko-očipvejskega jezika. Ko spoznavamo njegovo življenje in neutrudno apostolsko delo, je na mestu vprašanje: kdaj bo prištet med blažene. Škofijski postopek za Baragovo beatifikacijo se je pričel v škofiji Marquette, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga in papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Baraga odslej smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 42-43

več o Frideriku Baragi na naši spletni strani

Ob razpravah o blagoslovu ene od slovenskih osnovnih šol sem se spet spomnila besed našega pokojnega župnika. Mislim, da je dejal takole: “Božji blagoslov je Božja pomoč‌ ali “Prošnja za Božji blagoslov je prošnja za Božjo pomoč”.
Če drži to, kar imam v spominu, potem lahko rečemo, da blagoslavljanje predmetov in stavb, pomeni prošnjo, da bi Bog pomagal, da bi nam ti predmeti in stavbe koristili. In ob tem se mi zastavlja vprašanje: Zakaj neverne moti blagoslavljanje stavb, molitev očenaša (v očenašu med drugim prosimo, za vsakdanji kruh in da bi nas Oče rešil hudega)?
Ali jih moti to, da se s prošnjami obračamo na Boga – na osebo, za katero neverni trdijo, da ne obstaja? Ali jih moti to, da verni izražamo dobre želje?
Bi morali v javnosti molčati ali od nas pričakujejo kaj drugega? To razmišljanje bi najbrž morala poslati komu, ki blagoslovu nasprotuje. A komu?
Morda je ob tem na mestu tudi samokritično vprašanje: Ali se verni v vsakdanjem življenju dovolj zavzemamo za to, za kar v molitvi prosimo? Mladi, zlasti doraščajoči, odraslim radi očitajo, da nismo dosledni. Da delamo drugače kot govorimo, in da imamo dvojna merila: da izjave, delovanje somišljenikov in prijateljev odobravamo, enake ali podobne izjave ali delovanje pa kritiziramo, če jih opazimo pri ljudeh, ki niso naši prijatelji in somišljeniki. Komentar v zvezi z dvojnimi merili sem večkrat slišala od svojih odraščajočih otrok v zvezi s politiko.
Anita

Neverjetno, koliko prahu zmore dvigniti v Sloveniji en navaden blagoslov. Koliko slabih in skritih namenov v tem preprostem pobožnem dejanju zmorejo videti nekateri ljudje! Zanje res velja slovenski pregovor, da ima strah velike oči. Komaj morem verjeti, da se nekateri tako bojijo enega preprostega blagoslova. Zelo majav mora biti njihov ateizem, če ga iztiri navaden blagoslov. Če je do sedaj kdo trdil, da blagoslov nič ne velja, odslej tega ne bo mogel več trditi. Blagoslov zmore vreči pokonci pol Slovenije!
In vendar gre za izredno dobronamerno dejanje kristjanov. Cerkev, ki blagoslavlja, s tem dejanjem nikoli nikomur ne želi nič slabega. Pravilno ste napisali: »Božji blagoslov je Božja pomoč«, je klicanje božje naklonjenosti na stvari, predvsem pa na osebe. Spominjam se pripovedi nekega duhovnika o človeku, ki ga je sosed zasmehoval in zmerjal. Moža je to izredno mučilo, dokler ni začel po nasvetu duhovnika soseda blagoslavljati. Vedno, ko ga je začel sosed zmerjati, ga ja v srcu blagoslavljal, klical nanj Božjo pomoč in naklonjenost. In čez nekaj časa ga je sosed nehal zmerjati.
Prav tako se je vredno ustaviti tudi ob zadnjem delu vašega pisma, v katerem opisujete kritičnost vaših najstniških otrok. Žal imajo v marsičem prav, da kristjani ne živimo dosledno svojega krščanstva. Upam, da ga bodo oni živeli bolj dosledno. Imajo prav, da je to še posebej pereče v politiki. Tudi ob blagoslovu. Eden od kandidatov za predsednika republike, ki se je uvrstil v drugi krog, je javno govoril, da je kristjan in da celo bere berilo pri maši. Najprej sem spoštoval to njegovo držo, pozneje pa sem začel sumiti, da je to delal zgolj zato, da bi pridobil glasove (naivnih?) vernikov. Kajti očitno je zelo slabo bral berila, ali se ga njihovo sporočilo ni dotaknilo. Kajti ko so ga vprašali, kaj meni o blagoslovu šole, je bil poleg ene kandidatke edini proti temu blagoslovu. Kako prav imajo vaši najstniški otroci o dvojnih merilih kristjanov v politiki! Drugi primer je predsednik Vlade R Slovenije. Tudi on je javno govoril, da je katoličan. Sam sem slišal nekatere duhovnike, ki so to potrjevali. Pa isti človek, ki se javno izraža za kristjana – ali tudi on zato, da pridobi glasove vernih ljudi? – v času svojega vladanja da v parlament zakon, ki hoče uničiti družino in božjo zamisel o tej osnovni celici človeške družbe! Prav tako javno obljubi ob obisku Zavoda sv. Stanislava (že 19. aprila 2016), da bo vse naredil, da se bo uresničila sodba Ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol (smemo tudi vodstvu tega katoliškega zavoda pripisati naivnost, da ga je povabilo medse?), pa koalicija, ki jo vodi, predlaga ustavno spremembo samo zato, da ne bi uresničila sodbe Ustavnega sodišča. Pa ta dva politika nista edina. Dvojna merila, ki jih vaši otroci utemeljeno obsojajo. Raje kot da se politiki razglašajo za kristjane, naj ljudje iz njihovih dejanj spoznajo, da so Jezusovi učenci. Seveda to načelo ne velja samo za politike, ampak za vse nas. Nedosledna dejanja politikov so vredna večje obsodbe zato, ker imajo oni večjo moč in oblast in lahko s to močjo naredijo veliko več dobrega kot mi, žal pa tud veliko več slabega. Jezus nas v evangeliju večkrat opozarja na to. Na nedeljo Kristusa kralja smo slišali evangeljski odlomek, kako bomo sojeni po svojih dejanjih, zlasti po dejanjih ljubezni do bližnjega (prim Mt 25, 31-46). Naj samo še spomnim na jasne Jezusove besede: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ‘Gospod, Gospod,’ ampak kdor uresničuje voljo mojega Očeta« (Mt 7, 21).
Naj se vrnem k blagoslavljanju. Lepo je bilo prebrati besede vašega najbrž že pokojnega župnika o pomenu blagoslova. Zapomnili ste si jih! Zato je prav, da v božičnih dneh, na tri svete večere (pred božičem, novim letom in praznikom sv. treh kraljev) blagoslovimo naša bivališča. To tradicijo smo prejeli od naših prednikov in prav je, da jo ohranimo. Blagoslov ima moč, če ga z zaupanjem prejemamo. Pri Ognjišču smo izdali nekaj prepognjenk in knjižic z družinskimi bogoslužji, ki jih lahko družina uporabi za molitev na svete večere, V knjigi Družinsko bogoslužje za adventni in božični čas je več družinskih bogoslužij, nekaj jih je tudi na prepognjenkah in letos smo na zadnjo stran voščilnic, s katerimi boste voščili božič in novo leto, dali kratek predlog molitve za sveti večer. Tudi knjiga Zgodbe za advent in božič ima nekaj molitev in družinskih bogoslužij. Naj nam te in druge izdaje pomagajo globlje doživeti božični čas in v tem svetem času klicati božji blagoslov nase, na naše bližnje in na vse ljudi.

RUSTJA, Božo (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str 38.

Portugalski nogometaš Cristiano Ronaldo je letos že petič v karieri (drugič zapored) osvojil prestižno priznanje zlato žogo za najboljšega nogometaša leta. Po mnenju večine popolnoma zasluženo, saj je napadalec madridskega Reala in portugalske reprezentance v minuli sezoni z Realom osvojil ligo prvakov, bil tudi najboljši strelec te lige hkrati še državni prvak z Realom, ki je naslov osvojil prvič v zadnjih petih letih. Danes je Cristiano vzornik številnim, pa vendar le malokdo ve, da je bil ta veliki zvezdnik ... nezaželen otrok, ker je bila mati prepričana, da nimajo dovolj sredstev za življenje. Imeli so že tri otroke in Ronaldov oče je v tistem času precej pil. Zato je bila mama odločena, da naredi splav. Toda takrat, leta 1985, je bil splav na Portugalskem z zakonom prepovedan. Mama je hodila po bolnišnicah in klinikah in prosila, naj ji naredijo splav, vendar zdravniki tega niso hoteli storiti. Poskušala je celo z domačim ‘pripravkom’, toda Bog je hotel drugače. Ronaldo je napitek preživel. Zaradi zakona, ki ni dovoljeval splava, je Cristiano Ronaldo danes živ. Ali nam ta primer ne govori, kako je življenje nekaj velikega in kako se zdi, da bo nemogoče preživeti še enega otroka, pa se ta otrok v življenju izredno uveljavi? Kdo ve, koliko je bilo umorjenih nogometašev, drugih športnikov, pevcev, slikarjev, znanstvenikov itd., ker je splav dovoljen in v naši družbi celo velikokrat svetovan? (br)
(zelo podobna je tudi zgodba velikega skladatelja Johana Sebastiana Bacha)

RUSTJA, Božo. (Zanimivosti). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 46.

* 3. december 1867, Lož, † 24. oktober, 1932, Ljubljana

»Pisateljsko pero mi ni ne poklic ne kruh; nikdar mu pa tudi nisem pripisoval one važnosti, da bi njemu na ljubo zanemarjal poklic, ki mi daje kruh ... Pisal sem, ker me je veselilo. V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu ... Pisal sem v prvi vrsti zaradi sebe, da se iznebim, kar me je tiščalo v možganih ... Dasi moje življenje ni bilo posvečeno zgolj ali tudi le v upoštevni meri peresu, pa vendar ni ostalo brez vpliva na pero. Naravno je to. Saj je tudi pisanje del življenja osebe, ki piše, in se mora pisanju poznati to življenje in so občudovanja vredni tisti pisatelji, ki pišejo, pa bi lahko to, kar pišejo, napisal tudi kdorkoli drug. Popis mojega življenja bi se dal v dobrem delu posneti iz mojih spisov.« Tako razlaga v svoji kratki avtobiografiji Življenjepis mojega peresa (1930) Fran Milčinski, ki se je v slovensko književnost zapisal kot humoristični pisatelj. Vendar mu ne gre za smeh in zabavo, temveč hoče z nasmehom na ustih povedati bridke resnice. Med njegova najbolj znana dela spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917) o mladih prestopnikih.

V ŠOLO JE ŠEL ENO LETO PREZGODAJ
Svojo življenjsko pot je na kratko popisal v Življenjepisu mojega peresa. Pričela je 3. decembra 1867 v Ložu na Notranjskem, kjer je tedaj služboval oče, po poklicu davkar, po rodu Čeh. Imel je starejšega brata in dve mlajši sestri. Ko je bil star 4 leta, se je družina preselila v Ljubljano, v Krakovo. V šolo je začel hoditi k Sv. Jakobu. »Posebno bister nisem bil – menda sem bil prezgodaj pričel pohajati v šolo, trije meseci so mi še nedostajali do šestih let. Zdi se mi, vseskozi in v vseh stvareh sem bil za eno leto premalo zrel.« Kot gimnazijec je bil najmanjši in najdrobnejši v razredu, vendar si je med tovariši pridobil ugled z letaki, ki jih je ustvarjal – risbe in besedilo, vse je bilo šaljivo. Po maturi je odšel na Dunaj študirat pravo; preživljal se je sam. V tem času je začel v ljubljanskem šaljivem listu Rogač objavljati svoje prispevke, ki jih je tudi sam ilustriral. Po končanem študiju je nastopil službo na sodišču v raznih krajih, po dveh letih službe v Idriji je bil leta 1897 premeščen v Ljubljano, kjer je ostal do smrti.
Leta 1910 se je poročil s precej mlajšo Ano Krejči, hčerko ljubljanskega trgovca. Rodili so se jima štirje otroci: Breda, ki je postala slavistka in žena literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, Janez, poznejši specialist za sodno medicino, predsednik SAZU, Franek, kasnejši slavni Ježek, ter Leon, poznejši psihiater Lev Milčinski. Fran Milčinski je tudi svojo družino in sebe humoristično upodabljal v literarnih delih. Leta 1918 je v novi državi postal svetnik na višjem deželnem sodišču v Ljubljani, leta 1920 svetnik na Stolu sedmorice v Zagrebu. Leta 1925 se je upokojil in postal odvetnik. 24. oktobra 1932 je med delom umrl zaradi možganske kapi.

“PISAL SEM SAMO ŠALJIVE STVARI”
Fran Milčinski je bil humorist, satirik, mladinski pisatelj in dramatik. V svoji avtobiografiji je poudaril, da se je z leposlovjem ukvarjal le v prostih urah. »V razvedrilo mi je bilo po utrudljivem poklicnem delu.« Snov je zajemal iz spominov na mlade dni, iz svojega dela pri sodišču ter iz družinskega in družabnega življenja. »Kot kazenski sodnik sem si na razpravah sproti beležil vse, kar se mi je zanimivo zdelo v govorici obdolžencev in prič, v njihovem vedenju, značaju in nazorih. Rad sem stikal tudi po kazenski registraturi.« Sad tega so mnoga njegova dela, med temi znamenite Beležke o kranjskem tepežu (1925). Njegov humor je najznačilnejši v ostri družbeni groteski. Veliko čuta je imel za narodni humor, rad je uporabljal motive iz ljudske šaljivosti v raznih tipičnih slovenskih pokrajinah. Čeprav je v Življenjepisu mojega peresa zatrdil, da je pisal “samo šaljive stvari”, je priznal, da ga je privlačila tudi tedaj moderna realistična in naturalistična struja. Po svoje je bil tudi sam realist, saj je za njegov način pisanja značilno razumsko opazovanje in presojanje življenja. V svojih humoreskah in groteskah biča napake v našem narodnem značaju, kot so: alkoholizem, puhloglavost, sebičnost, častihlepnost, strankarstvo in pravdanje. Pisatelj je v svoji naravno humani usmerjenosti smešil vse, kar se je upiralo njegovemu socialnemu čutu in zdravi pameti. »Njegov humor navadno sloni na risanju in karikiranju človeških značajev, kakor jih je srečeval v sodniški praksi, meščanski druščini in v krogu svoje rodbine ter otrok, pri katerih je ob njihovem duševnem razvoju odkrival vsa trenutek nove, zanimive poteze« (Joža Mahnič).


MLADINSKI PISATELJ IN PRAVLJIČAR
Drugo področje slovstvenega ustvarjanja je bila za Milčinskega vzgojna povest, v kateri je resnobno obravnaval razne probleme, ki jih je poznal iz prakse kazenskega in mladinskega sodnika. »Blizu desetletno naporno delo na tem polju je svojo literarno obliko našlo v Ptičkih brez gnezda.« Izšla je leta 1917 pri Družbi sv. Mohorja v visoki nakladi. Povest je umestil v južni del Ljubljane, kjer je sam preživel otroška leta. V njej graja brezbrižnost staršev do otrok pa tudi zgrešenost tedanjih vzgojnih ustanov. Leta 1905 se je Fran Milčinski prvi v tedanji Avstriji začel sistematično ukvarjati z mladinskim prestopništvom. Leta 1908 je pri sodišču v Ljubljani ustanovil mladinski oddelek. Tam je delal kot varstveni in mladinski sodnik. V prvi vlogi je nadziral vzgojo ogroženih otrok in mladih do 18. leta, v drugi pa je sodil mladostnikom, ki so prekršili zakone.
»Zaradi dece – svoje in druge – sem se lotil tudi pravljic ... Najprej sem v roke vzel pravljiške snovi iz slovenskih narodnih pesmi.« Tako je nastala knjiga Pravljice (1911). Njegova druga knjiga pravljic ima naslov Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice (1917) z ‘grozljivimi’ ilustracijami Ivana Vavpotiča. Leta 1923 je izšla tretja knjiga njegovih pravljic Zgodbe kraljeviča Marka. »Pravljice so ustregle dejanski potrebi. Kmalu so postale popularne ... Moje pravljice so dale pobudo še drugim pravljičarjem.« Fran Milčinski je povezan tudi z začetki slovenskega radia. »Od jeseni 1928 naprej sodelujem v ljubljanskem radiu kot pripovedovalec in sicer za mladino in za one, ki radi slišijo kako šaljivo.«

S. Čuk, Fran Milčinski (1867-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2017), 52-53.

Z januarsko številko, ki je tudi božična, začenjamo nov letnik Ognjišča in novo podobo revije v njem. V nov letnik smo vnesli nekaj več novosti kot sicer. Sami boste spremembe opazili. Morda je prva ta, da so članki nekoliko krajši in zato smo jim lahko dodali nekaj novih vsebin. Daljše članke smo ‘razbili’ tako, da smo jim dodali nekaj krajših, zanimivejših vsebin (kratke zgodbe, zanimivosti, povzetek papeževih misli, iskrice ...). Prej so bile te vsebine v ‘enem bloku’, sedaj pa so razporejene po reviji.

V novem letniku vsebinskih blokov skoraj nismo spreminjali, le označeni so drugače. Karel Gržan je lani končal z nizom humoresk. Izdali smo jih v knjigi Jaz, Čarli Čeplin, ki postaja prava uspešnica. Letos pa bo pisal o svetopisemskih besedilih In za pot veste. Nov sodelavec je tudi znani duhovnik in kolumnist Branko Cestnik, ki se bo z urednikom Matejem Erjavcem pred sinodo o mladini pogovarjal o problematiki mladih. Nova je družinska ‘rubrika’ Družina gre na potep.

Novo Ognjišče ima manj strani, tudi zato, ker smo krajšali članke. Zaradi tega vam bomo skušali večkrat dodati ‘darilo’. Tako vam v prvi številki podarjamo stenski koledar, na njegovi hrbtni strani pa poster s papežem Frančiškom ter njegovim povabilom k branju nove knjige DOCAT. Knjigo, ki je povzetek družbenega nauka Cerkve za mlade, si je želel papež. S koledarjem bo reviji pripeta tudi naročilnica, s katero boste lahko nekomu podarili naročnino na Ognjišče. Vabimo vas, da to naredite, saj boste tako obdarovanca razveselili kar 12-krat v letu in mu s tem posredovali tudi koristne in duhovne vsebine.

Bogata vsebina Ognjišča dokazuje, da manj strani nikakor ne pomeni manj vsebine, ampak le krajše in berljivejše članke. Tako se kot eni prvih v tokratni prilogi spominjamo 200-letnice odkritja Postojnske jame in predstavljamo zgodovino, povezano z obiskovanjem te svetovne znamenitosti, tudi s posebno božično ponudbo živih jaslic.

Tokratni gost meseca dr. Jože Ramovš je v Ognjišče pisal članke o medgenaracijski solidarnosti. Sedaj so njegovi članki pa tudi drugi, zaradi želje, da bi ti bili zbrani na enem mestu, izšli v reviji z naslovom Radost zrelih let. Izbrani članki so bili objavljeni v rubrikah: Kakovostno staranje, Oskrba onemoglih, Skrb za starostnika, nekaj pa smo jih pripravili za to izdajo revije. Vsebine so lahko v veliko pomoč starostnikom in tistim, ki skrbijo posebej zanje v domačem okolju in vsem, ki sta jih presenetila onemoglost in bolezen, zlasti starostna demenca, najbližjih.

Ob tem bi vas spomnili tudi na podobno revijo, ki je namenjena mladim: Rad te/se imam. Namenjena je mladim pri pripravi na birmo, pri mladinskem verouku in v študentskih skupinah. S pridom jo bodo vzeli v roke tudi kateheti, animatorji, skavtski voditelji pa tudi starši. Praznični čas je priložnost, da jih obdarimo s to lično revijo.

V mladinski prilogi vam poleg znanih vsebin v branje priporočamo novo rubriko Roberta Friškovca, ki s pomočjo mladih in njihovih pogledov poskuša odgovarjati na vprašanja mladih. Ker je danes svet zelo prežet z digitalnimi tehnologijami, nam bo letos Blaž Lenarčič opisoval nevarnosti, na katere lahko mladi naletijo v digitalnem svetu. Kot kolumnist se nam je pridružil Marko Rijavec, ne bo pa manjkalo niti vsebin iz sveta popularne kulture.

Ob koncu naj vam samo še zaželim globoko doživete božične praznike, v novem letu pa vse dobro in seveda – ostanite zvesti bralci, naročniki in razširjevalci Ognjišča.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 4.