• Albert, sv., † 1192, škof v Liege v Belgiji, mučenec v Reimsu v Franciji
• Andrej Dung-Lac in tovariši, sv., † 1625–1886, vietnamski mučenci
• Andrej Trong, sv., † 1835, mučenec v Vietnamu
• Anton Quynh, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Avguštin Huy in Nikolaj The, sv., † 1839, mučenca iz Vietnama
• Avguštin Schoeffler, sv., † 1851, misijonar v Vietnamu in mučenec
• Balzam, bl., † 1232, opat v Cavi v Italiji
• Bernard Van Due, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Dominik Collins, bl., † 1602, jezuitski brat, mučenec
• Dominik Dat, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Dominik Doai Trach, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Dominik Henares, sv., † 1838, škof in mučenec v Vietnamu
• Dominik Kham, njegov sin Luka Thin in Jožef Ta, sv., † 1859, vietnamski mučenci
• Dominik Mao, sv., 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Mau, sv., † 1858, mučenec v Vietnamu
• Dominik Nguyen, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Nguyen, Dominik Mao, Vincenc in Andrej Tuong, sv., † 1862, mučenci v Vietnamu
• Dominik Ninh, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Dominik Toai in Dominik Nguyen, sv., † 1862, mučenca v Vietnamu
• Dominik Van Hanh in Bernard Van Due, sv., † 1838, mučenca v Vietnamu
• Dominik Xujen, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Dominik Xuyen, sv., † 1839, mučenec v Vietnamu
• Emanuel Trieu, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu
• Felicisima, sv., prva st., mučenka v Perugii v Italiji
• Flora in Marija, sv., † 851, mučenki v Kordobi v Španiji
• Frančišek Chienu, sv., † 1838, katehist, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Izidor Gagelin, sv., † 1833, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Jaccard, sv., 11838, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Ksaver Can, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
• Frančišek Ksaver Mau in tovariši, sv., † 1839, mučenci v Vietnamu
• Hieronim Hermosilla in tovariši, sv., † 1861, mučenci v Vietnamu
• Hijacint Castaneda in Vincenc Liem, sv., † 1745 in 1773, mučenca v Vietnamu
• Ignacij Delgado y Cebrian, sv., † 1838, škof in mučenec v Vietnamu
• Jakob Do Mai Nam in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Janez Dat, sv., † 1798, mučenec v Vietnamu
• Janez Karel Cornay, sv., † 1837, mučenec v Vietnamu
• Janez Krstnik Dinh Van Thanh, sv, † 1840, mučenec v Vietnamu
• Janez Ludvik Bonnard, sv., † 1852, misijonar v Vietnamu in mučenec
• Janez, duhovnik, in Matej, katehist, sv., † 1861, mučenca v Vietnamu
• Jožef Canh, sv., † 1638, mučenec v Vietnamu
• Jožef Dang Vien, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Jožef Dinh Nghi in tovariši, sv., † 1840, mučenci v Vietnamu
• Jožef Do Quang Hien, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Jožef Fernandez, sv., † 1838, dominikanec, mučenec v Vietnamu
• Jožef Le Dang Thi, sv., † 1860, mučenec v Vietnamu
• Jožef Marchaud, sv., † 1835, mučenec v Vietnamu
• Jožef Marija Diaz Sanjurio, sv., † 1857, škof in mučenec v Vietnamu
• Jožef Nguyen Van Luu, sv., † 1854, vietnamski katehist in mučenec
• Jožef Ta, sv., † 1859, vietnamski mučenec
• Jožef Tuan, sv., † 1862, družinski oče v Vietnamu, mučenec
• Jožef Tuan, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Jožef Tuc, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Jožef Uyen, sv., † 1838, katehist, mučenec v Vietnamu
• Kolman, sv., † ok. 600, škof v Cloyne na Irskem
• Krizogon Oglejski, sv., † ok. 303, mučenec
• Lovrenc Ngon, sv., † 1862, kmet in mučenec v Vietnamu
• Lovrenc Nguyen van Huong, sv., † 1856, mučenec v Vietnamu
• Luka Thin, sv., † 1859, vietnamski mučenec
• Marija, sv., † 851, mučenka v Kordobi v Španiji
• Marija Ana Sala, bl., † 1891, redovnica vzgojiteljica v Milanu
• Matej, sv., † 1861, katehist, mučenec v Vietnamu
• Matej Alfonz de Leziniana, sv., † 1745, dominikanec, mučenec v Vietnamu
• Matej Le Van Gam, sv., † 1847, vietnamski laik iz Saigona, mučenec
• Melhior Garcia Sampedro, sv., † 1858, škof in mučenec v Vietnamu
• Mihael Ho Dinh Hy in Lovrenc Ngon, sv., † 1857, katehist in mučenec v Vietnamu, in kmet in mučenec † 1862
• Neža Le Thi De Thanh, sv., † 1841, mučenka v Vietnamu
• Pavel Duong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu
• Pavel Hanh, sv., † 1859, mučenec v Vietnamu
• Pavel Khoan, Janez Krstnik Dinh Van Thanh in Peter Nguyen Van Hien, sv., † 1840, mučenci v Vietnamu
• Pavel Le Bao Tinh, sv., † 1857, mučenec v Vietnamu
• Pavel Le Van Loc, sv., † 1859, duhovnik in mučenec v Saigonu v Vietnamu
• Pavel My in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Peter Doan Van Van, sv., † 1865, katehist in mučenec v Vietnamu
• Peter Dumoulin-Borie, škof in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu
• Peter Dung in tovariši, sv., † 1862, mučenci v Vietnamu
• Peter Frančišek Neron, sv., † 1860, mučenec v Vietnamu
• Peter Khanh, sv., † 1842, mučenec v Vietnamu
• Peter Nguyen Van Hien, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Peter Thi in Andrej Dung, sv., † 1839, mučenca v Vietnamu
• Peter Tu in Anton Quynh, sv., † 1840, mučenca v Vietnamu
• Peter Tu in Jožef Canh, sv., † 1838, mučenca v Vietnamu
• Peter Tuam, sv., † 1838, mučenec v Vietnamu
• Peter Tuy, sv., † 1833, mučenec v Vietnamu
• Portijan, sv., † po 532, opat v Franciji
• Protazij, sv., † ok. 356, škof v Milanu v Italiji
• Roman, sv., † ok. 380, duhovnik v Cavi v Italiji
• Simon Hoa, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Stefan Teodor Cuenot, sv., † 1861, škof in mučenec v Vietnamu
• Teofan Venard, sv., † 1861, vietnamski mučenec
• Tomaž Du in Dominik Xuyen, sv., † 1839, mučenca v Vietnamu
• Tomaž Kuong, sv., † 1861, duhovnik in mučenec v Vietnamu
• Tomaž Toan, sv., † 1840, mučenec v Vietnamu
• Vietnamski mučenci, sv., † 1625–1886
• Vincenc Do Yen, sv., † 1838, duhovnik, mučenec v Vietnamu
• Vincenc Liem, sv., † 1773, mučenec v Vietnamu
• Vincenc Tuong, sv., † 1862, mučenec v Vietnamu

24.november

Vietnam, dežela jugovzhodne Azije, znana po dolgotrajni vojni med komunisti, gospodarji severnega dela dežele, in demokrati na jugu, ki so jih podpirali Američani (vojna se je končala z zmago prvih leta 1975), ima skoraj 65 milijonov prebivalcev, od katerih je le 2,5 milijona katoličanov. Misijonsko delo tam se je pričelo v prvi polovici 17. stoletja. Po raznih predelih te velike dežele kristjanov niso prenašali in so jih na razne načine preganjali. Od leta 1625 do 1886 je v vedno novih preganjanjih kristjanov dalo življenje za krščansko vero 117 kristjanov. Med njimi je bilo 11 španskih misijonarjev dominikanskega reda, 10 francoskih lazaristov in 90 vietnamskih domačinov obojega spola, povečini družinskih mož. Njihovo mučeniško in svetniško slavo je razglasil papež Janez Pavel II. 19. junija 1988.

24.november

V prvi in najstarejši evharistični molitvi, glavnem delu svete maše, je v spomin svetnikov, ki ob božji Materi Mariji in njenem možu svetem Jožefu navaja imena vseh dvanajstih apostolov, med mučenci prve Cerkve vključen tudi današnji godovnjak sveti Krizogon, ki je bil doma iz Ogleja. To mesto je bilo v rimskih časih med največjimi v velikanskem cesarstvu. Kasneje, v zgodnjem srednjem veku, so od tam k nam prihajali glasniki Kristusove blagovesti. Dolga stoletja so bili oglejski patriarhi ne le cerkveni predstojniki velikega dela sedanje Slovenije, temveč tudi zemljiški gospodje. Spričo tega tudi oglejski svetnik Krizogon pri nas ni bil neznan. Njemu je posvečena župnijska cerkev v Hrušici, kraju na meji med Istro in Brkini.

Po legendarnem poročilu o mučeništvu svete Anastazije, mučenke iz Sirmija (današnje Sremske Mitrovice) je sv. Krizogon opisan kot 'zelo krščanski mož' iz Ogleja, ki naj bi to mučenko poučeval v veri. Dve leti je bil božji služabnik Krizogon vikar, potem so ga zaprli pri nekem Rufinu, ki ga je bil Krizogon spreobrnil. Ko je prišel v mesto Oglej cesar Dioklecijan, naj bi Krizogonu ponudil visoko mesto prefekta in konzula, če odpade od svoje vere. Krizogon pa tega niti slišati ni hotel. Razkačeni cesar ga je ukazal kaznovati z obglavljenjem. Njegovo telo so vrgli v jamo, pa ga je neki duhovnik našel in ga spoštljivo pokopal v Ogleju. Hieronimov martirologij omenja kot dan njegove smrti 24. november. Na škofijskem sedežu v Ogleju je bil Krizogon verjetno predhodnik škofa Teodora. Njegovo podobo najdemo v številnih starih svetiščih na severu Italije, zlasti v Raveni. Relikvije sv. Krizogona častijo tudi v stolnici v Zadru. Tega svetnika upodabljajo kot mladega viteza s ščitom, na katerem je izpisan Jezusov monogram IHS.

23.november

Sveta brata Ciril in Metod sta šla leta 860 kot oznanjevalca evangelija k mongolskemu plemenu Hazarov med polotokom Krimom, Uralom in Kaspijskim morjem. Na Krimu sta našla relikvije papeža sv. Klemena, ki je tam umrl proti koncu 1. stoletja. Te svetinje sta kasneje vzela s seboj na Moravsko, kamor sta kot blagovestnika Slovanov prišla leta 863. Ko sta v drugi polovici leta 867 šla v Rim, da bi papež odobril slovansko bogoslužje in ustanovil samostojno slovansko cerkveno pokrajino, sta relikvije papeža Klemena nesla s seboj, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Nekateri domnevajo, da cerkve, posvečene sv. Klemenu v ljubljanski nadškofiji, zaznamujejo pot, po kateri sta šla sveta brata, ko sta skozi naše kraje potovala v Rim. To je zlasti verjetno za cerkve sv. Klemena v Mojstrani (župnija Dovje), na Rodinah (župnija Breznica) in v Bukovščici (Selška dolina). Sveta brata naj bi prišla ob Dravi čez Podkoren, dalje po dolini Save ter nato zavila proti Italiji.

Klemen(t) Rimski je bil – za sv. Linom in Anakletom – tretji naslednik sv. Petra, četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel v svojem pismu Filipljanom pohvalno omenja kot svojega sodelavca. Gotovo pa je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu.

Nesporno je njegovo Pismo Korinčanom, napisano med letoma 93 in 97. Ze v 2. stoletju je med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri božji službi. Klemen v njem z vrhovno oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno naj starejše pisano pričevanje rimske Cerkve.

V zgodovinski okvir Klemenovega življenja in mučeništva je krščansko izročilo 4. stoletja vpletlo zgodbo o njegovem pregnanstvu v okolico mesta Hersoneza na sedanjem otoku Krimu. Bil je obsojen na težaško delo v kamnolomu. Ko je s svojimi sotrpini na vročili skalah ob slanem morju trpel strahovito žejo, je Klemen prosil Boga, naj jim pomaga. In res je po njegovi molitvi začel čudežno izvirati studenec sladke vode, da so si izmučeni obsojenci lahko pogasili žejo. Po tem čudežu se je spreobrnilo veliko nevernikov. Razdraženi pogani niso mogli trpeti, da bi ta sveti mož še v pregnanstvu tako uspešno deloval: privezali so mu na vrat težko sidro in ga utopili v Črnem morju. Njegove relikvije sta leta 860 našla Ciril in Metod, ki sta jih leta 867 ponesla v Rim. Tam so jih prenesli v cerkev sv. Klemena, sezidano njemu na čast že v prvi polovici 4. stoletja. V tej cerkvi so pokopali sv. Cirila, ki je umrl v Rimu 14. februarja 869.

Ime Klemen je zelo lepo: izhaja namreč iz latinskega pridevnika clemens, ki pomeni 'mil, krotek, pohleven, blag, nežen'. Pri nas je bolj na redko posejano, še bolj redke so Klementine. Iz imena Klemen so nastali številni slovenski priimki, kot: Klemen, Klemenc, Klemenčič, Klemenšek, Klement, Klemše.

• Ananija, sv., † 345, mučenec v Arbeli v Perziji
• Benigen, sv., † ok. 470, škof v Milanu v Italiji
• Cecilija, sv., † ok. 225, rimska mučenka
• Hesperij, sv., 5. st., škof v Metzu v Franciji
• Kristijan, sv., 9. st., škof v Auxerru v Franciji
• Marko in Štefan, sv., 4. st., mučenca v Antiohiji v Pizidiji
• Pragmatij, sv., † pred 533, škof v Autunu v Franciji
• Salvator Lilli in tovariši, bl., † 1895, iz Italije, mučenci v Armeniji
• Štefan, sv., 4. st., mučenec v Antiohiji v Pizidiji - glej Marko in Štefan
• Tigridija, sv., † po 1023, opatinja v Oni v Španiji

22.november

Nedeljskega in prazničnega bogoslužja si kar ne moremo predstavljati brez petja in spremljave orgel ali vsaj harmonija. Že Judje so pri svojem družinskem in občestvenem bogoslužju slavili Boga s petjem psalmov in hvalnic in to navado so od njih prevzeli prvi kristjani. V zgodovini Cerkve sta se petje in glasba vedno bolj razvijala. Drugi vatikanski cerkveni zbor je v svoji Konstituciji o svetem bogoslužju izjavil: »Glasbeno izročilo vesoljne Cerkve je zaklad neprecenljive vrednosti, vzvišen nad druge izraze umetnosti zlasti zato, ker kot cerkveno petje v zvezi z besedilom sestavlja nujno in neločljivo sestavino slovesnega bogoslužja.«

V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti v svojem srcu opevala Boga. Zato danes, na njen god, praznujejo cerkveni pevci in vsi, ki z glasbo bogatijo naše bogoslužje. Razen pevcev in glasbenikov so si jo za svojo zavetnico izbrali tudi izdelovalci orgel in umetniki jo pogosto upodabljajo ob orglah. Take podobe krasijo zlasti pevske kore po naših cerkvah.

Cecilija, rimska mučenka, je ena najznačilnejših likov prvih krščanskih stoletij. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Ta mučenka zanesljivo ni legendarna oseba, kajti leta 1854 so v Kalistovih katakombah v Rimu našli njen grob poleg kripte papežev; ta najdba se ujema z navedbo pasijona, da je papež sv. Urban I., ki je Cerkev vodil v letih 222–230, dal Cecilijine posmrtne ostanke pokopati med škofi, spoznavalci in mučenci rimske Cerkve.

Omenjeni pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila, naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil: šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega svetega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k svoji ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, prišla sta v ječo in prefekt ju je obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je dal zapreti še Cecilijo ter jo obsodil na smrt: sežgana naj bi bila v lastni hiši in sicer v peči za ogrevanje kopeli. Toda iz peči je prišla nepoškodovana, nato je prefekt ukazal, naj jo obglavijo. Rabelj jo je trikrat udaril z mečem, vendar je ostala živa še tri dni in v tem času razdelila svoje imetje. Papeža Urbana je prosila, naj njeno hišo posveti v cerkev.

Ime Cecilija, ki izvira iz znanega rimskega rodovnega imena Caecilius, je pri nas že dolgo znano, vendar pa ne posebej razširjeno. Druge oblike so: Cilka, Cila, Cilika – zadnji dve bolj na Štajerskem in v Prekmurju.

• Marija Devica Darovanje Device Marije
• Marija Jezusa Dobrega pastirja
• Maver, sv., † 946, škof v Ceseni v Italiji
• Maver, sv., † ok. 200, prvi škof v Poreču v Istri

21. november

Katoliški nauk o Mariji ali mariologija, kakor temu pravimo s tujo besedo, sloni glede bistvenih resnic na tem, kar so o njej zapisali evangelisti, predvsem evangelist Luka, ki je v prvem delu svojega evangelija opisal Gospodovo oznanjenje, njegovo rojstvo in otroštvo.

Pri vseh teh dogodkih je odigrala pomembno vlogo njegova Mati. Poleg tistih knjig Svetega pisma, ki jih je katoliška Cerkev sprejela v svoj seznam ali kanon, pa so – malo pozneje kot te – nastali tudi drugi spisi s podobno vsebino, pa jih Cerkev smatra za apokrife, to je dvomljive spise, ki skušajo streči bolj človeški radovednosti kot pa božjemu razodetju, čeprav nekateri od teh vsebujejo tudi podatke iz zanesljivega izročila, ki je resnično.

Med apokrifnimi spisi je zelo znan tako imenovani Jakobov protoevangelij, opis Marijine in Jezusove mladosti, nastal med letoma 130 in 140 po Kristusu. Ta spis o Mariji pripoveduje: ko je Marija dopolnila tri leta, sta jo starša Joahim in Ana pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo bila naredila v času pred Marijinim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok, tako da bi jih, naravno gledano, sploh ne mogla več imeti. Podobno kot Ana, mati preroka Samuela, o kateri beremo v Prvi knjigi kraljev, je tudi Joahimova žena goreče molila, da bi dobila otroka; obenem pa se je zaobljubila, da ga bo darovala službi v templju. Molitev je bila uslišana in zdaj je bila obljuba izpolnjena. Prizor Marijinega darovanja so mnogi umetniki radi upodabljali. Po izročilu, na katero se sklicuje Jakobov protoevangelij, so tempeljski prostori postali Marijino prebivališče vse do dneva njene zaroke s sv. Jožefom.

Ali mar Cerkev z bogoslužnim spominjanjem Marijinega darovanja potrjuje resničnost tega, kar je zapisano v Jakobovem protoevangeliju? Ko si bomo ogledali, kako je praznik Marijinega darovanja nastal, bomo videli, da to ni res. Povod za Marijin praznik 21. novembra je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra leta 543. To je bila svoj čas ena najlepših cerkva v Jeruzalemu in stala je v bližini razvalin jeruzalemskega templja. V dušah jeruzalemskih vernikov in romarjev, ki so to veličastno baziliko obiskovali, je to obujalo spomin na nekatere zgoraj omenjene prizore, opisane v Jakobovem protoevangeliju. To je polagoma privedlo do tega, da so se 21. novembra vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja v templju. Sčasoma se je spomin posvetitve bazilike spremenil v praznik Marijinega darovanja.

Vzhodna Cerkev pozna ta praznik že proti koncu 7. stoletja in še danes spada med zelo slovesne praznike. Vsebina praznika je posvetitev, s katero se je Marija popolnoma darovala Bogu že od prvih trenutkov svojega zavestnega bivanja, pa naj je svoje otroštvo in mladost res preživela v območju templja ali pri svojih starših. Na Zahodu so ta praznik prvi sprejeli v Avignonu v Franciji leta 1372, ko so papeži prebivali tam. V vsej zahodni Cerkvi se je ustalil po letu 1585. Od tega časa dalje se je pobožnost v zvezi z Marijinim darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih zaobljub – popolnega darovanja Bogu.