• Elijan, sv., 4. st., mučenec v Filadelfiji v Arabiji
• Frančišek Borgia Sedej, † 1931, goriški nadškof
• Irenarh, sv., 4. st., mučenec v Sebasti
• Jakob iz Marke (Markič), sv., † 1476, ljudski pridigar
• Jakob Thompson, bl., † 1582, mučenec v Yorku v Angliji
• Katarina Laboure, sv., † 1876, izvoljenka Brezmadežne
• Mansuet, sv., † ok. 430, škof in mučenec v Afriki
• Marija Helena Stollenwerk, bl., † 1903, iz Aachna, ustanoviteljica Služabnic Svetega Duha
• Papinijan in Mansuet, sv., † ok. 430, škofa in mučenca v Afriki

28. november

V srcu Pariza je glavna ali materna hiša redovnic usmiljenih sester sv. Vincencija Pavelskega, ki so pri nas znane pod imenom usmiljenke. Srce te hiše je kapela čudodelne svetinje, prostorna kot srednje velika cerkev. V njej se vsako leto zvrsti skoraj toliko romarjev kot v Lurdu. V tem svetem prostoru je današnja godovnjakinja sv. Katarina Laboure doživela več skrivnostnih srečanj z božjo Materjo Marijo. Pri drugem prikazanju, 27. novembra leta 1830, se je okoli nebeške Gospe prikazal napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo!« Redovnici je Marija naročila, naj da izdelati svetinjice s podobo in z napisom, ki ju je bila videla.

Ta datum pomeni rojstni dan 'čudodelne svetinje'. Na eni strani je lik Marije z zgoraj navedenim napisom, na drugi pa je črka M, nad njo križ, pod njo pa dve srci: eno obdano s trnjevo krono (Jezusovo), drugo prebodeno z mečem (Marijino). Čudodelna se ta svetinja imenuje po uresničitvi Marijine obljube: »Vsi, ki jo bodo nosili (z vero in zaupanjem), bodo deležni velikih milosti.«

Preprosta redovnica Katarina Laboure, ki jo je Brezmadežna izbrala za svojo glasnico, se je rodila 2. maja 1806 kot deveta od enajstih otrok pobožnih kmečkih staršev v francoski pokrajini Burgundiji. Ko ji je bilo devet let, ji je umrla mama in Katarina je nekaj časa zelo uspešno gospodinjila veliki družini. Njeno življenje je bilo delo in molitev, prosti čas pa je prebila v cerkvi. Oče jo je odločno zavračal, da bi šla v samostan usmiljenk za svojo najstarejšo sestro. Pri 24 letih ji je le uspelo priti v samostan v Parizu. Kot novinka je imela pogosta videnja Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob teh videnjih si je zaželela, da bi videla tudi božjo Mater Marijo. To se je zgodilo 19. julija 1830. »To je bil najsrečnejši trenutek mojega življenja.« Marija ji je dejala, da ji bo Bog zaupal neko poslanstvo. 27. novembra 1830 je med premišljevanjem redovne družine Katarina videla božjo Mater, stoječo na polkrogli, pod nogami se ji je zvijala pohojena kača, njene povešene roke, izžarevajoče valove svetlobe, so se polne usmiljenja sklonile k zemlji. Zaslišala je Marijin ukaz, naj da izdelati svetinjice s to podobo in z napisom »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Ko se je njen spovednik o tem naročilu pogovarjal s pariškim nadškofom, ta ni imel nobenih pomislekov. Prvih 2000 svetinjic je bilo poslanih 30. junija 1832. Eno je vzel pariški nadškof s sabo, ko je šel na obisk k nekemu umirajočemu odpadlemu duhovniku. Ta ga je najprej zavrnil, potem pa poklical nazaj, ves spremenjen. Ta čudež spreobrnjenja je bil pariškemu nadškofu potrditev za pristnost Marijinih prikazanj Katarini Laboure. Čudodelna svetinjica je v srcih katoličanov utrdila vero v skrivnost Marijinega brezmadežnega spočetja in z veseljem so pozdravili versko resnico o tem, ki jo je leta 1854 razglasil papež Pij IX. Nov razmah so dobile Marijine družbe, občestva kristjanov, ki hočejo živeti po zgledu Jezusove matere Marije.

Katarina Laboure je od svojega noviciata do smrti 46 let živela in delala kot usmiljenka v nekem pariškem domu za stare. Z vso ljubeznijo je opravljala dela usmiljenja. Umrla je 31. decembra leta 1876. Njeno nestrohnjeno telo počiva v kapeli materne hiše v Parizu. Za blaženo je bila razglašena leta 1933, za svetnico pa leta 1947.

• Aharij, sv., † ok. 640, škof v Noyonu v Franciji
• Akacij, sv., 6. st., menih v Aziji
• Apolinarij, sv., † 828, opat na Monte Cassinu v Italiji
• Bernardin iz Fosse, bl., † 1503, iz reda manjših bratov v Aquili v Italiji
• Fakund in Primicij, sv., prva st., mučenca ob reki Sahagun v Španiji
• Frančišek Anton Fasani, sv., † 1742, manjši brat
• Jakob Razrezani, sv., † ok. 420, mučenec v Perziji
• Maksim, sv., † po 455, škof v mestu Riez v južni Franciji
• Marija Devica Brezmadežna Devica Marija s čudodelno svetinjo
• Modest, sv., † ok. 763, škof in apostol Slovencev (v Avstriji 27. november)
• Primicij, sv., prva st., mučenec ob reki Sahagun v Španiji
• Sekundin (Sehnal), sv., † 447, škof na Irskem Severin, sv., 6. st., samotar v Parizu v Franciji
• Sifrid, sv., 6. st., škof v Carpentrasu v Franciji
• Virgil, sv., † 784, apostol Karantanije

27.november

Salzburg je tesno povezan z začetki slovenske vernosti, saj je bil za naše prednike, ki so živeli severno od Drave, glavno žarišče misijonskega delovanja, kakor je bil za tiste južno od Drave Oglej. Ustanovitelj mesta Salzburg in njegov prvi škof je bil sv. Rupert (+ 717), ki je bil zelo češčen tudi med Slovenci in ima na naših tleh več cerkva. Njemu je bila posvečena prvotna stolnica v Salzburgu, sedanja pa ima poleg sv. Ruperta za zavetnika tudi sv. Virgila. Ta je v slovenski cerkveni zgodovini zapisan kot 'apostol Karantanije', čeprav sam ni misijonaril med Karantanci. Bil je škof v Salzburgu, ko je tja prišlo odposlanstvo karantanskega kneza Hotimira s prošnjo, da bi v Karantanijo prišli krščanski misijonarji. Virgil sam zaradi svoje službe ni mogel iti, zato je to nalogo zaupal blagemu duhovniku Modestu, ki je našim prednikom oznanjal evangelij v duhu irskih menihov.

Tudi Virgil je bil po rodu Irec. Rodil se je okoli leta 700 in je bil deležen dobre bogoslovne in znanstvene vzgoje. Postal je opat nekega samostana na jugozahodu irskega otoka. Odlično je bil podkovan v matematiki, zato se ga je prijelo ime 'geometer'. Toda Virgilu ni bilo do časti in visokih cerkvenih služb. Želel si je drugačnega delovanja in leta 745 ga najdemo kot misijonarja na Bavarskem. Nastanil se je v samostanu sv. Petra nad Salzburgom. Vodil je samostansko družino in tudi škofijo Salzburg, dasi je bil v škofa posvečen šele čez 22 let. Od tukaj je vodil misijonsko delo po Bavarskem in sosednjih pokrajinah.

Svojega misijonskega dela ni hotel vpreči v frankovski politični voz; ni hotel, da bi se krščanstvo širilo 'z ognjem in mečem' – vodilo ga je izročilo njegove irske domovine: oznanjati evangelij z ljubeznivim poukom. Zaradi blage irske metode je bilo med Slovenci razmeroma malo odpora proti krščanstvu. Odpori, o katerih poroča zgodovina (Krst pri Savici!), niso bili naperjeni toliko proti novi veri, ampak bolj proti domači knežji rodbini, ki je v deželo poklicala Bavarce.

Okoli leta 760 je prišel v Karantanijo Virgilov namestnik 'pokrajinski škof' Modest s skupino duhovnikov in si izbral sedež pri Gospe Sveti. Od tam so misijonarji hodili po sedanji Koroški. Leta 772 je Virgil po uporu poganske stranke mirno posredoval in poslal v Karantanijo nove misijonarje, ki so lepo utrdili krščanstvo med Slovenci ter s tem naše prednike vpeljali v krog tedaj bolj razvite zahodne kulture.

Virgil je kot škof v Salzburgu pokazal tudi veliko praktičnega čuta: odprl je zdravilne vrelce v dolini Gastein (Badgastein), poživil je rudarstvo, da je deželi omogočil dohodke in ljudem zaslužek. Vpliv salzburške škofije je razširil ne le po Bavarskem, ampak tudi po vsej Dravski dolini. Ustanovil je samostana Innichen in Kremsmünster z namenom, "da bi neverni rod Slovencev pripeljal na stezo resnice". Oba samostana sta odigrala pomembno vlogo pri pokristjanjevanju Slovencev. Na stara leta je prehodil vso svojo škofijo, da bi videl, "če povsod vlada prava vera in se kaže krščanska ljubezen v dobrih delih". Umrl je v Salzburgu 27. novembra 784. Precej časa je bil njegov spomin pozabljen, leta 1233 pa je bil prištet med svetnike. Skupaj s sv. Rupertom je zavetnik mesta Salzburg.

• Akacij, sv., 5. st., menih na Monte Latro
• Alipij, sv., † po 610, puščavnik v Paflagoniji
• Belin, sv., † 1147. škof in mučenec v Padovi v Italiji
• Humilis, bl., † 1637, manjši brat v Bisignanu v Italiji
• Janez Berhmans, sv., † 1621, jezuitski redovnik
• Konrad, sv., † 975, škof v Konstanci v Nemčiji
• Leonard Portomavriški, sv., † 1751, redovnik
• Nikon, sv., † 998, menih v Šparti v Grčiji
• Poncij iz Faucignyja, sv., † 1267, opat silvestrincev v Fabrianu v Italiji
• Silvester Gozzolini, sv., † 1267, ustanovitelj Družbe Silvestrincev
• Siricij, sv., † 399, papež
• Valerijan Oglejski, sv., † 379, škof

26.november

Križev pot je pobožnost, ki naj bi kristjanom vedno govorila, da je krščansko življenje hoja za Kristusom, ki je dejal: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Pobožnost križevega pota, priljubljeno zlasti v postnem času, so pospeševali frančiškani, ki so prišli v Sveto deželo okoli leta 1280. V tem se je posebno odlikoval današnji godovnjak sv. Leonard Portomavriški, imenovan tako po svojem rojstnem kraju v italijanski pokrajini Liguriji. Napisal je lepa premišljevanja za molitev križevega pota. Eno od teh molimo še danes, kadar molimo 'daljši' križev pot, pri katerem nekaj moli duhovnik (ali bralec), nekaj pa odgovarjajo ljudje.

Ta svetnik se je rodil 20. decembra 1676 v mestu Porto Maurizio ob ligurski obali, ki se danes imenuje Imperia. Njegovo krstno ime je bilo Paolo Casanuova. Bil je zelo nadarjen fant in oče, pomorski kapitan, ga je poslal v Rim študirat medicino. Paolo pa se je natihoma pripravljal na redovniški poklic. Ko mu je bilo enaindvajset let, je vstopil k frančiškanom in dobil ime Leonard a Porto Maurizio (Portomavriški). Po mašniškem posvečenju je bil nekaj časa profesor modroslovja v samostanski šoli, vendar ga je mikalo, da bi odšel v misijone. Želja se mu je izpolnila le deloma: s tridesetimi leti je nastopil naporno in odgovorno poslanstvo ljudskega misijonarja v domovini, ki ga je z veliko gorečnostjo opravljal vse do konca svojega življenja. Brž na začetku je nevarno zbolel. Ko ni bilo več upanja, da bo ozdravel, se je zaobljubil Materi božji, da se bo zadnjega diha posvetil reševanju grešnikov z ljudskimi misijoni, če ozdravi. Marija je njegovo prošnjo uslišala, on pa je držal svojo besedo.

Pridigal je tako prepričljivo in s tako vnemo, da so bili ljudje pretreseni. Med pridigami je pogosto objel veliko razpelo s Križanim tako prisrčno, da so navzoči jokali, prosili Boga usmiljenja. Še tako zakrknjene grešnike je znal ganiti, da so se spreobrnili. Na vso moč je pospeševal pobožnost križevega pota: blagoslovil je 576 novih križevih potov. Dajal je pobudo za opravljanje večerne molitve, ki se je ukoreninila marsikje, tudi pri nas.

Vse življenje ga je usmerjala misel: božji Sin je umrl zame. Iz te misli je izhajalo njegovo priporočanje ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje, najlaže pa to opravijo, če molijo križev pot in v mislih spremljajo trpečega Jezusa od postaje do postaje. Po Leonardovi zaslugi se je pobožnost križevega pota tako razširila, da danes skoraj ni katoliške cerkve, v kateri ne bi imeli podob 14 postaj križevega pota.

Kot ljudski misijonar je Leonard Portomavriški v štiridesetih letih prekrižaril Italijo in Korziko. Nikoli ni mislil nase, na svoj počitek, na zdravje ali kakšno udobje. Umrl je 26. novembra 1751 v samostanu San Bonaventura v Rimu. Tam še danes časte razpelo s Križanim, ki ga je Leonard nosil pri spokornih procesijah. Za svetnika je bil razglašen leta 1867.

• Beatrika, bl., † 1303 ali 1309, kartuzijanka
• Besarion, sv., 6. st., škof v Palestini
• Elizabeta iz Reuta, bl., † 1420, frančiškanska tretjerednica, mistikinja
• Jožef Marija Gambaro, bl., † 1900, frančiškan iz Novare, mučenec na Kitajskem
• Katarina Aleksandrijska, sv., 3./4. st., mučenka in zavetnica mladine
• Merkurij, sv., prva st., mučenec v Cezareji v Kapadokiji
• Mojzes, sv., † 251, duhovnik in mučenec v Rimu
• Nikolaj (Niels) Stensen (Stenone), bl., † 1686, naravoslovec in škof
• Peter, sv., † 311, škof in mučenec v Aleksandriji
• Peter Yi, sv., † 1838, korejski mučenec
• Regulus, sv., † ok. 689, škof v Reimsu v Franciji

25.november

Nebeški zavetnici naših Katarin sta dve svetnici s tem imenom: Katarina Sienska, ki goduje 29. aprila, in današnja godovnjakinja Katarina Aleksandrijska ali Sinajska, ki naj bi umrla mučeniške smrti v Aleksandriji v Egiptu prva leta 4. stoletja. Njeno mrtvo truplo pa so angeli takoj odnesli na goro Sinaj, kjer je iz njenega groba pritekalo mleko in olje s čudežno zdravilno močjo. Najstarejše poročilo o njenem mučeništvu je pasijon iz 6. ali 7. stoletja, ki ima izrazito legendarni značaj. Legendo o sv. Katarini so v Evropo prinesli križarji v 11. stoletju. Ljudstvo je to svetnico ob sv. Barbari in sv. Marjeti, drugih dveh svetnicah z Vzhoda, uvrstilo med pomočnike v sili. O razširjenosti češčenja sv. Katarine pri nas govori dejstvo, da ji je na slovenskih tleh posvečenih 35 cerkva, od tega 29 podružnic. Spomin na sveto Katarino je ohranjen tudi v slovenskih legendah in v ljudskih pesmih.

Ko je cesar Maksencij ali Maksimin – pripoveduje pasijon – odhajal iz Aleksandrije, je ukazal, da morajo vsi prebivalci žrtvovati bogovom bike in ptice. Katarina, ki je bila kraljevskega rodu, je odšla s svojimi služabniki v svetišče, da bi podžgala kristjane k odporu. Cesar jo je poklical na odgovor in Katarina mu je pogumno dejala: »Zakaj pogubljaš ljudi s češčenjem malikov? Uči se spoznavati Boga, stvarnika sveta, in njegovega edinega sina Jezusa Kristusa, ki je s križem rešil človeštvo pekla!« Cesar jo je ukazal privesti k sebi v palačo. Poklical je filozofe in govornike, da bi Katarino spametovali. Katarina pa je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je vse tiste cesarjeve modrijane spreobrnila. Ko cesar zlepa ni mogel nič doseči, ji je zapretil s kaznimi. Vrgel jo je v ječo, kjer jo je obiskal Kristus in ji je golob prinašal hrano. Tudi ječa Katarine ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi: ostri noži na kolesu naj bi jo razrezali. Toda to se ni zgodilo – kolo se je razletelo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela cesarica in neki visok dvorjan. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi usmrtili tudi Katarino. Ko so jo peljali ven iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Ko so ji odsekali glavo, je brizgnilo iz njenega vratu mleko namesto krvi. Angeli so, kot rečeno, njeno truplo brž odnesli na goro Sinaj, kjer danes stoji znameniti samostan svete Katarine.

Sveto Katarino Aleksandrijsko častijo kot zavetnico deklet, mladine sploh, tiskarjev, knjižničarjev, filozofov, pravnikov, učenjakov; priporočajo se ji proti migreni, boleznim jezika, za najdenje utopljencev in za srečno zadnjo uro.

Med sto najpogostejšimi slovenskimi imeni, je bilo leta 1980 ime Katarina na 30. mestu. Poleg Katarine so najbolj znane različice: Katja, Katica, Kati, malo manj pa Katka, Katika, Katinka, Katra, Katrina, Kata, Katalin, Katija, Katjuša. Korenina imena Katarina je grška beseda 'katara', ki pomeni 'čista'. »Ali bi hodile pokonci naše Katarine, ko bi vedele, kaj se skriva za tem plemenitim imenom!« začenja pisateljica Zora Tavčar svoj duhoviti sprehod med ženskami s tem imenom v svoji knjigi Poklical si me po imenu.