Ob koncu oktobra se v slovenski Istri prične delo v oljčnih nasadih. Pridobivanje zelenega zlata, kot oljčnemu olju rečejo oljkarji, je zelo tesno povezano s to pokrajino in z ljudmi, ki živijo v teh krajih. Tokratni obisk je bil namenjen družini Lisjak, kjer z oljkami in oljčnim oljem živijo vsak dan.

»Delo z oljkami in oljarno je začel že moj oče,« je pripoved začel Gregor, sin Franka Lisjaka, ki je pred več kot 20 leti začel z oljarno – kje drugje kot v domači garaži. Oljarni Torkla Šalara v Kopru so Lisjakovi zaradi čedalje večjega obsega dela pred dvema letoma dodali še novo in sodobno opremljeno oljarno v Krkavčah.

Ob mojem prihodu na dvorišče Torkle Šalara, malce pred enajsto uro dopoldne, so okoliški domačini, po večini starejši gospodje, že praznili vreče z nabranimi oljkami v kontejnerje, namenjene za tehtanje. Vsak oljkar je imel svoje mnenje o letošnji sezoni, o pridelku, vremenu, tudi kakšna politična debata ni izostala. Skozi kramljanje z njimi sem ugotovil, da se z oljkami ukvarjajo že vse življenje in jim oljčno olje ne predstavlja želje po zaslužku, ampak je to del njihovega okolja in življenja. V slovenski Istri je interes za oljkarstvo precej narasel, saj so v dvajsetih letih na tem območju povečali nasade oljk s 400 ha na več kot 1600 ha.

Medtem se je lastnik Franko z viličarjem že podajal od kontejnerja do kontejnerja in vozil oljke na tehtanje. Vsak kontejner se po tehtanju označi z imenom in s težo. Oljkarji pustijo pri vhodu v oljarno še z imeni označene posode in tukaj se njihovo delo konča, saj se morajo naslednji dan le še oglasiti in pobrati posode z oljem. Zdaj z delom začne oljar/torklar.

Ponedeljek, 4. november – na dan sv. Karla Boromejskega

Sonce se je povzpelo nad gorske vršace in me s svojimi žarki poiskalo tam v moji dolini. Objelo me je v svetlobo, ko sem stopil iz kapele – od Življenja k življenju, ki me je pričakovalo. Od daleč so prihajali glasovi. "Moram jim stopiti naproti," sem pomislil. Morda so tisti, ki še ne vedo, kje, kako najti, kar iščejo ...

"Ne bi Te iskal, če me ne bi že našel," mi je zazvenel skozi misel verz pesmi. Ja, dobri Bog, ne bi Te iskal – k Tebi bi ne odpiral srca in globine duha, če me ne bi Ti že poprej pestoval v svoji mili blagosti tam nekje globoko v meni – v mojem najbolj osebnem. Tam se budi neustavljivo hotenje, da Te iščem in najdem. Tisto najbolj občutljivo, zaznavno – otrok v meni Te terja. Če bi zavrnil njegov glas, bi se odtujil od sebe, če bi zadušil notranji vzgib, da vstanem in Te iščem, bi (za)moril samega sebe. Kako se v Ljubezni veseli otrok v meni ... Radost, igrivost ... Tvoja Ljubezen me vedno znova rešuje in odrešuje. Prvi 'pogan' sem, ki ga moraš vedno znova (od)reševati. Vznemirjen, zbegan se v mrakobnih doživetjih prestrašim; misel in srce bi mi zdrsela v brezno temin, če Te ne bi klical z imenom, s katerim si mi Sopotnik, Rešitelj, Bližina ... Jezus, ne kličem te, da bi te priklical k sebi, saj si z menoj; Tvoje ime kličem, da bi se povrnil k sebi in se našel v Tebi.

»Vstopimo na dvorišče k 'poganom',« je povabil že Benedikt XVI. in prav tja usmerja tudi papež Frančišek. Jaz pogan, ki ga Ti (od)rešuješ, stopam s Tabo v sebi na dvorišče k sobratom v iskanju Poti k Resnici Življenja. Ne jaz, Ti po/v meni si tisti, ki boš storil, kar je vredno in potrebno storiti v prostoru in času, ki mi je dan kot priložnost. Ti me vodiš v brezna k nemočnim, ki ječijo v tesnobah življenja. Ne jaz, Ti sam jih prebujaš v Svetlobi.

Sveta dežela je zemljepis svetega pisma, je Biblija, ki je postavljena na zemljo, na jezero, na goro ...

p. Peter Lavrih

Najbrž ni nobenega Slovenca, ki bi kraje, kjer je živel Jezus in so se odvijali drugi dogodki iz Svetega pisma, večkrat obiskal kakor p. Peter. Frančiškanski pater ne potuje sam, ampak vedno vodi skupine romarjev, ki jim želi približati kraje, pomembne za odrešenjsko zgodovino. Ob 25-letnici Komisariata za Sveto deželo, organizacije, ki jo že od samega začetka p. Peter vodi, smo ga povabili za gosta in najprej vprašali, kako so se rodila romanja v Sveto deželo.

Turistična agencija Kompas me je vabila, da sem vodil skupine romarjev, ki so obiskovale Sveto deželo. Leta 1992 me je Janez Kocijančič povabil v Tel Aviv z vladnim letalom nove slovenske države. Takrat je bil on direktor Adrie, čeprav je poznan kot sekretar slovenske partije. Rekel mi je: "Pater, zakaj nosite vi denar Kompasu? Organizirajte romanja sami. Saj znate sami!" Dal nam je tudi popust pri letalskih kartah. Tudi zato sem ga povabil letos na praznovanje 25-letnice komisariata za Sveto deželo, a se je opravičil, ker je odsoten.

Večkrat se vprašam, s čim se kot kristjan lahko pohvalim. Katere so moje kvalitete, darovi, odlike, ki jih prejemam iz vere ali, če rečem zelo preprosto, iz odnosa z Jezusom, kot njegov učenec. Včasih se zelo rad pohvalim s čim in mislim, da v tem nisem sam, ampak smo skoraj vsi na podobni valovni dolžini.

Če imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).

V mesecu, ki ga odpiramo s praznikom vseh svetih bratov in sester, imamo lahko pred očmi medsebojno spodbudo vere, ki nam daje darov in kvalitet, da v naše okolje prinašamo okus svetega. Postavljeni smo pred marsikatero priložnost, da se učimo svetiti z dejanji, ki jih črpamo iz vodnjaka, imenovanega vera. S svojo držo in dejanji prinašam upanje, govorim resnico, v okolje neljubljenosti prinašam ljubezen, srčnost, zmernost ... Kaj so počeli svetniki? Prav to.

Ne samo mladim, tudi starejšim se ne sliši moderno ali aktualno postajati svet in menijo, da svetništvo ni povezano z njihovim življenjem. Če si razlagam med vrsticami: »Vsa čast in slava svetnikom in svetnicam, vendar se jaz v njihovih življenjskih zgodbah ne najdem.« Zato naj bo mesec november priložnost, da se predramim in prepoznavam, kaj mi vera daje, s čim me bogati in me dela za luč v tem svetu.

Letošnje geslo Stične še kar odzvanja: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Jezus je to naročilo dal tudi meni in tebi. Kaj naj kot kristjan počnem s tem navodilom? Sem kot kristjan sploh pripravljen za to nalogo? Velikokrat najprej pomislimo: »Pa zakaj ravno jaz?« Nakar podvomimo, ali smo sploh usposobljeni, da bi mi, torej ti in jaz, nekomu razlagali o Jezusu.

Živeti svetost, se povsem darovati, umreti za vero, za Jezusa ... Ne znamo si zares predstavljati, kaj to pomeni. Kako bi jaz in ti sploh lahko postala svetnika? Kako kdorkoli sploh lahko postane svetnik? Postulatorji, Kongregacija, dokazovanje verodostojnosti ... Potrebne je veliko cerkvene birokracije, preden je nekdo razglašen za svetnika. Vendar so zgodbe svetnikov tako navdihujoče, tako zelo naše. Skrite v naših imenih, priimkih, krajih, šolah. Oni so naši priprošnjiki, nekakšni navijači v nebesih. Poznaš kakšnega od slovenskih kandidatov za svetnike? To so preprosti, a posebni ljudje, ki so živeli med nami, nekateri z nami. Če bi živeli danes, bi gotovo imeli svoj facebook profil. Bi jih bilo potem lažje spoznati in se spoprijateljiti z njimi? Poskusimo! 

• Amfilohij, sv., pred 403, škof v Likaoniji
• Felicita, sv., 2. st., mučenka, mati v Rimu
• Gregor, sv., † po 603, škof v Agrigentu v Italiji
• Gvido, sv., † 1045, opat v Casaurii v Italiji
• Klemen Rimski, sv., † 101?, papež in mučenec
• Kolumban, sv., † 615, božji sel z Irskega otoka
• Lukrecija, sv., 5. st., devica v Meridi v Španiji
• Marija Jezusa Dobrega pastirja Siedliska, bl., † 1902, Poljakinja, redovna ustanoviteljica
• Marjeta Savojska, bl., † 1464, dominikanka v Albi v Italiji
• Mihael Avguštin Pro, bl., † 192.7, mehiški duhovnik, jezuit, mučenec
• Mustiola, sv., prva st., mučenka v Chiusi v Italiji
• Prokopij, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Sisinij, sv., 4. st., mučenec v Ciziku
• Trudo (Troud), sv., † ok. 690, duhovnik v Saint Troud v Belgiji

• Andrej, sv., † 60?, apostol
• Andrej iz Antiohije, sv., † 1360, kanonik v Annecyju v Franciji
• Friderik, bl., † 1329, avguštinski eremit v Regensburgu v Nemčiji
• Janez iz Vercellija, bl., † 1283, dominikanec, umrl v Montpellieru v Franciji
• Kutbert Mayne, sv., † 1577, mučenec v Angliji
• Mirokles, sv., † po 341, škof v Milanu v Italiji