Tako je naslov knjige, ki spominja na naslov filma Stevena Spielberga Schindlerjev seznam, v katerem je prikazal industrialca, ki je ki je pred nacisti rešil številne Jude. Napisal jo je italijanski novinar Nello Scava, govori pa o papežu Frančišku. V njej ne samo zavrača očitke, ki se vedno znova pojavljajo tudi v slovenskih medijih, da je papež, dokler je bil še provincial argentinskih jezuitov, sodeloval z vojaškimi oblastmi, ampak da je resnica čisto drugačna. Kot predstojnik jezuitov je sodeloval pri organiziranju 'podzemne mreže', ki je najmanj sto ljudi rešila pred terorjem vojaške hunte.

Nello Scava, časnikar italijanskega dnevnika Avvenire, je to resnico odkrival v pogovoru s številnimi pričevalci iz tistega časa. Provincial Bergoglio je nudil zatočišče ljudem, ki jih je hunta preganjala. Ni gledal na to, ali so verni ali ne. Bergoglio je deloval v kolegiju San Miguel, v predmestju argentinskega glavnega mesta. Ta izobraževalna ustanova je služila kot zatočišče za oporečnike. Ti so 'igrali' študente, ki obiskujejo njihove tečaje. Od tam so jih pretihotapili na varno, najpogosteje v Brazilijo. V to reševalno mrežo je bila vključena vrsta latinoameriških jezuitov, med katerimi je bil tudi Bergoglio. O tem ni sedanji papež nikomur govoril. Danes nekateri, ki so bili v tistem kolegiju, povedo, da o tem delovanju niso nič vedeli. Delovanje je bilo izrazito tajno. Bali so se, da bi koga ujeli in bi potem izdal skrito zadevo. Zanimivo je, da je ta molk papež ohranil do današnjih dni.

Decembrsko Ognjišče sklepa 49. letnik naše revije. Prihodnja, januarska in božična številka bo že prva številka jubilejnega 50. letnika. Pred vstopom v jubilejni letnik smo vam namenili posebno darilo: reviji je priložena knjiga Zgodbe za advent in božič. Je druga knjiga v zbirki Zgodbe za dušo – Nova serija. V njej so nove in stare zgodbe, ki govorijo o adventnih in božičnih dogodkih, molitve, družinska bogoslužja, barvne fotografije ... Knjiga, ki je na voljo tudi v prosti prodaji, v broširani in trdi vezavi, želi pomagati, da bi se na božični praznik globlje duhovno pripravili in ne zapadli poplitvenemu potrošniškemu načinu praznovanja.

Zaradi tega knjižnega daru smo letos morali opustiti stenski koledar Ognjišča, kajti v tem kriznem času bi vam ne mogli podariti obojega: knjigo in koledar. Tej številki je priložen koledar 2014 na enem listu, ki ga boste lahko s pridom uporabili in ga lahko tudi kupite v prosti prodaji za 0,5 €. Poleg koledarja je priložen še katalog naših knjig. V njem so širše predstavljene predvsem knjižne novosti. Prepričani smo, da vam bo katalog dober 'vodnik' pri izbiri daril ob Miklavžu, božiču in novem letu pa tudi ob drugih priložnostih.

Še bolj pa upamo, da vam bodo vse tokratne priloge še dodatna spodbuda, da se boste odločili za obnovitev naročnine na Ognjišče. Ta znaša 27,50 EUR pri župnijskih uradih, za naročnike po pošti pa 28,25. Kljub krizi in kljub temu, da se je letos zvišal davek na dodano vrednost, se je naročnina komaj zaznavno zvišala. Ne odpovedujte Ognjišča, če ne morete naročnine plačati v celoti, nam to sporočite in iskali bomo neko rešitev. Ne pozabimo, da je naročnina na Ognjišče lepo darilo, zato ga naročimo mladi družini, prijateljem, sorodnikom ... in naše darilo bo obdarovanca razveselilo kar dvanajstkrat v letu. To lahko storite tudi z bonom, ki je priložen reviji.

Z veseljem vam lahko tudi sporočimo, da je v zadnjem času izšlo kar nekaj novih knjig. Prvo, ki je priložena Ognjišču, smo že omenili. Za praznične dni pa bo zelo primerna knjiga Anselma Grüna Želim ti božičnega angela. Pisatelj nam v knjigi približa božične dogodke prek opisa angelov, ki v božičnih evangelijih velikokrat nastopajo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 117.

Že v prejšnji številki smo vam predstavili dve novi knjigi o svetnikih. Tudi tokrat vam predstavljamo novost, ki nas prek imen vodi k svetnikom. Gre za knjigo Simona Lenarčiča Kdaj imam god? Knjiga prinaša zanesljive odgovore na vprašanja v zvezi z godovi in godovnimi zavetniki in nam omogoča preprosto in hitro iskanje podatkov o godovnih zavetnikih za posamezno ime. V enem od poglavij primerja cerkveni koledar s t. i. ljudskim. Več o knjigi si lahko preberete na str. 59.

Pred nami je advent, čas priprave na božični praznik, pa tudi čas obdarovanj. Tako v pripravi na praznovanje, kakor pri obdarovanju vam bodo koristile knjige založbe Ognjišče. Le redki si jih boste lahko ogledali na knjižnem sejmu, vsi pa si jih boste lahko ogledali v novem katalogu in vedno si jih lahko ogledate na naši spletni strani.

Velikokrat se v družbi odraslih sprašujemo, zakaj mladi ne dajo nobene ideje, zakaj nimajo pobude in zakaj jim je vse brez veze. Prepričan sem, da mladi imajo ideje, ki pa jih velikokrat zadržijo zase ali zakrijejo z besedami, češ da jim je vseeno.

Eden izmed največjih izzivov danes je, kako spodbujati ustvarjalnost mladih, jim pustiti proste roke v posameznih zadolžitvah pri doseganju končnega cilja. Lahko na primer povabim mladostnika, da izdela svojo voščilnico. Zagotovo ne bi bila takšna, kot bi jo izdelal jaz, kar pa ne pomeni, da bi bila kakorkoli slabša od moje. Bistveno je, da ima mladostnik občutek, da se lahko obrne name, če potrebuje prostor, da je slišan, ko se sooča z zadano nalogo.

Zanimivo mi je spoznanje, da danes tako mladi kot starejši ob množici potreb okoli nas le-teh vidimo vedno manj – oz. če sem malo predrzen – vidimo morda samo sami sebe. Predpraznični in praznični čas ponujata priložnost, da očistimo svoja čutila, smo občutljivi za potrebe v svoji okolici in se nanje odzovemo s svojo izvirnostjo. Niso potrebna velika dejanja, ampak majhni koraki, ki nas skupaj pripeljejo daleč.

Ne smemo pozabiti, da je praznik Jezusovega rojstva bodrilo za naše življenje, da nekoga (čeprav v svoji družini) pohvalimo, se mu zahvalimo, se mu opravičimo ali sprejmemo opravičilo. Božič je podoba tistih nadebudnih idej, ki se porajajo v človeku. Zato je prav, da jih že vnaprej ne zatrem, ker mi ne odgovarjajo, so drugačne ali celo po moji presoji slabe. Če bom tako ravnal, naj se ne čudim, če bodo ljudje v moji okolici apatični, brezvoljni in ne bodo imeli nobene ideje ... ampak saj nisem dopustil njihovega rojstva!

Za nami je dan reformacije, ki je Slovencem podarila tiskano besedo. V javnih medijih je bilo, kakor vedno v tem času, veliko govora o lepoti in pomenu našega jezika. Ga Slovenci znamo resnično ceniti oz. nam res predstavlja kako posebno vrednoto?

Dobro vprašanje ... Kajti ko se usedeš pred TV zaslon, ga vklopiš in se prebiješ do kanala, kjer se vrti kateri izmed najbolj znanih TV šovov, imaš možnost in čast ugotoviti, da dialoge med nastopajočimi velikokrat prekinja piskanje. To je včasih tako pogosto, da imaš občutek, da se sodelujoči med sabo pogovarjajo v morsejevi abecedi!

Leto se je prevesilo v čas, obdan s čarobnimi pričakovanji adventa in božičnih praznikov. Zato se v razredu, pri verouku ali v raznih drugih skupinah veliko pogovarjamo o trenutkih, ki jih doživljamo skupaj z družino. Kaj pa drugega, saj je božič vendar najlepši družinski praznik, ki z Jezusovim rojstvom ponazarja tudi začetek Svete družine. Med našimi pogovori pa kaj hitro lahko zaznamo, da nimajo vsi idealnih ali lepih spominov na družino, saj je mnogi v tej osnovni različici sploh niso doživeli. Odraščali so kot rejenci ali kot posvojenci.

Kaj pravijo številke?

V Sloveniji je po podatkih Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v rejništvu nameščenih 1026 otrok (september 2013). Za dejavnost rejništva je v Sloveniji registriranih 745 rejnic in rejnikov, izmed katerih se jih s to dejavnostjo poklicno ukvarja 120. Otroci so trenutno nameščeni pri 609 rejnikih. Plačilo rejniku za delo in stroške znaša okrog 273 evrov na otroka. V zvezi s posvojitvami je statističnih informacij zelo malo oziroma močno nihajo. Centri za socialno delo letno dobijo 50–60 vlog. V preteklem desetletju je bilo izvedenih približno 30 posvojitev vsako leto. To pomeni, da trenutno na posvojitev otrok čaka približno 450 parov.

Konstitucija o svetem bogoslužju drugega vatikanskega koncila pravi: »Celotno Kristusovo skrivnost Cerkev razgrne v teku leta: od učlovečenja do rojstva in vnebohoda, do binkoštnega praznika in do pričakovanja blaženega upanja in Gospodovega prihoda« (B 102,2). Pokoncilski bogoslužni koledar postavlja med dobami cerkvenega leta na prvo mesto velikonočno dobo, ker je Jezusova velikonočna skrivnost središče bogoslužja Cerkve. Božična doba, ki zajema adventni in božični čas kot novo pričakovanja Odrešenika in njegovega rojstva, je postavljena na konec. Verni ljudje pri nas dejansko doživljajo advent kot začetek cerkvenega leta. Božični čas, ki se uradno zaključi s praznikom Jezusovega krsta, se 'podaljša' do svečnice, ker se takrat izteče štirideset dni od božiča. Bogoslužna slavja in praznovanja tega časa bogatijo številni blagoslovi, ki spadajo med zakramentale, kateri so nastali kot nekakšno posnemanje zakramentov, pa vedno označujejo predvsem duhovne učinke, ki jih prejemamo zaradi priprošnje Cerkve. Podeljujejo se v cerkvenem občestvu ali tudi v družini – domači Cerkvi.

Blagoslovi in njihove sestavine

Katekizem katoliške Cerkve nas poučuje: »Zakramentali so sveta znamenja, ki jih je ustanovila Cerkev; po njih so posvečene različne življenjske okoliščine. Zakramentali vsebujejo molitev, ki jo spremljajo znamenje križa in druga znamenja. Med zakramentali zavzemajo posebno mesto blagoslovi, ki so hvaljenje Boga in molitev za njegove darove, kakor tudi posvetitve oseb in posvetitve predmetov za bogoslužje« (KKC 351). Koncil je naročil prenoviti zakramentale tako, da bi pri njihovem opravljanju verniki čim bolj zavestno, dejavno in lažje sodelovali. V ta namen je Kongregacija za bogoslužje pripravila novo knjigo Blagoslovov, ki smo jo v slovenskem prevodu dobili leta 1989. Iz Splošnih navodil tega obrednika povzemam nekaj misli.

Cerkev z različnimi načini blagoslavljanja kliče ljudi, da slavijo Boga, jih spodbuja k svetosti življenja, da bi tako zaslužili božje usmiljenje, in prosi, da bi tisto, za kar prosi, prišlo do zaželene uresničitve. Besedila blagoslovov hočejo predvsem Boga slaviti za njegove darove, prositi za njegovo naklonjenost in omejevati vpliv Hudega v svetu. Ko Cerkev blagoslavlja predmete in prostore, namenjene za človekovo udejstvovanje in liturgično življenje, ima vselej pred očmi ljudi, ki bodo te predmete uporabljali ali v tistih prostorih delali.

Ustvarjanje ni samo za umetnike in otroke.

Silva Karim

Silva Karim je predana likovnemu izražanju že od malih nog. Čeprav je magistrica znanosti, se vsak dan znova kot učiteljica pusti navdušiti nad otroki v osnovni šoli. Svoj ustvarjalni zagon udejanja v domačem ateljeju v Ajdovščini, kjer med drugim vdihuje ilustrirano podobo marsikateremu knjižnemu junaku. K Silvi Karim sem prišel s čisto svežo izdano knjigo Svetniki sveti svetilniki, ki jo je ilustrirala za našo založbo. Ko je knjigo dobila v roke, se je poglobila v listanje in za nekaj časa je najin dogovor za intervju kar odmislila. Pa sem vseeno poskusil ...

Statistični urad Republike Slovenije navaja, da je v Sloveniji v letu 2012 delovalo 167 muzejev, muzejskih zbirk, galerij in likovnih razstavišč. Njihove razstave si je v tem letu ogledalo čez 2,7 milijona obiskovalcev. V te številke pa niso zajeti številni zasebni muzeji. Tem bomo več pozornosti namenili v prihajajočem letu.

Med slovenskimi pokrajinskimi muzeji smo doslej spoznali le Koroški pokrajinski muzej, ki domuje v Slovenj Gradcu. Poleg njega imamo v Sloveniji še pokrajinske muzeje v Celju, Kočevju, Kopru, Mariboru in pokrajinski muzej Ptuj Ormož, s sedežem na Ptuju. Leta 2011 se je pokrajinski muzej v Murski Soboti preimenoval v Pomurski muzej Murska Sobota.

Kočevski domovinski muzej 1929–1941

Prvi začetki muzejske dejavnosti na Kočevskem segajo že v leto 1893. Med nemškim prebivalstvom (Kočevarji) je vzniknila zamisel za ustanovitev lokalnega muzeja po vzoru muzejev na Spodnjem Štajerskem. Pobudo zanj je tega leta objavil prof. Wilhelm Linhart v časniku Deutscher Kalender für Krain. Njegova naloga naj bi bila predstavitev 'naravnega in kulturnega življenja' kočevske dežele. Žal je zamisel ostala le na papirju. Oživela je ob pripravah na praznovanje 600-letnice prve naselitve nemških kolonistov na Kočevsko leta 1930. Pomembno vlogo pri ustanovitvi domovinskega muzeja leta 1929 je odigral Josef Eppich, župnik v Stari Cerkvi. Muzejsko gradivo je bilo na ogled v eni izmed učilnic šolske stavbe, od tam so ga preselili v središče Kočevja ter muzej slovesno odprli leta 1935.