Večkrat se vprašam, s čim se kot kristjan lahko pohvalim. Katere so moje kvalitete, darovi, odlike, ki jih prejemam iz vere ali, če rečem zelo preprosto, iz odnosa z Jezusom, kot njegov učenec. Včasih se zelo rad pohvalim s čim in mislim, da v tem nisem sam, ampak smo skoraj vsi na podobni valovni dolžini.

Če imam nov avto, se z njim pohvalim pred ostalimi, če sem preuredil del stanovanja, to zelo hitro omenim drugim. Prav tako ne šparam s pripovedovanjem, ko mi uspe skuhati okusen obrok. Kako pa pripovedujem drugim o svoji veri in svojem življenju iz nje? Na primer: »Danes pa sem pri sveti maši dobil lekcijo za srčnost in se jo bom trudil spraviti v življenje.« Ali pa: »Iz odnosa do Jezusa sem najbolj hvaležen za ljubezen, ki mehča moja dejanja, jim daje pravi smisel in živost.« Mislim, da bi se prav dobro slišalo in ne bi bilo nič narobe. Morda nam naših kvalitet kdaj sploh ne bi bilo treba ubesediti in bi bila dovolj zgovorna naša dejanja, ki bi sama pričevala (beri se hvalila).

V mesecu, ki ga odpiramo s praznikom vseh svetih bratov in sester, imamo lahko pred očmi medsebojno spodbudo vere, ki nam daje darov in kvalitet, da v naše okolje prinašamo okus svetega. Postavljeni smo pred marsikatero priložnost, da se učimo svetiti z dejanji, ki jih črpamo iz vodnjaka, imenovanega vera. S svojo držo in dejanji prinašam upanje, govorim resnico, v okolje neljubljenosti prinašam ljubezen, srčnost, zmernost ... Kaj so počeli svetniki? Prav to.

Ne samo mladim, tudi starejšim se ne sliši moderno ali aktualno postajati svet in menijo, da svetništvo ni povezano z njihovim življenjem. Če si razlagam med vrsticami: »Vsa čast in slava svetnikom in svetnicam, vendar se jaz v njihovih življenjskih zgodbah ne najdem.« Zato naj bo mesec november priložnost, da se predramim in prepoznavam, kaj mi vera daje, s čim me bogati in me dela za luč v tem svetu.

Letošnje geslo Stične še kar odzvanja: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Jezus je to naročilo dal tudi meni in tebi. Kaj naj kot kristjan počnem s tem navodilom? Sem kot kristjan sploh pripravljen za to nalogo? Velikokrat najprej pomislimo: »Pa zakaj ravno jaz?« Nakar podvomimo, ali smo sploh usposobljeni, da bi mi, torej ti in jaz, nekomu razlagali o Jezusu.

Živeti svetost, se povsem darovati, umreti za vero, za Jezusa ... Ne znamo si zares predstavljati, kaj to pomeni. Kako bi jaz in ti sploh lahko postala svetnika? Kako kdorkoli sploh lahko postane svetnik? Postulatorji, Kongregacija, dokazovanje verodostojnosti ... Potrebne je veliko cerkvene birokracije, preden je nekdo razglašen za svetnika. Vendar so zgodbe svetnikov tako navdihujoče, tako zelo naše. Skrite v naših imenih, priimkih, krajih, šolah. Oni so naši priprošnjiki, nekakšni navijači v nebesih. Poznaš kakšnega od slovenskih kandidatov za svetnike? To so preprosti, a posebni ljudje, ki so živeli med nami, nekateri z nami. Če bi živeli danes, bi gotovo imeli svoj facebook profil. Bi jih bilo potem lažje spoznati in se spoprijateljiti z njimi? Poskusimo! 

• Amfilohij, sv., pred 403, škof v Likaoniji
• Felicita, sv., 2. st., mučenka, mati v Rimu
• Gregor, sv., † po 603, škof v Agrigentu v Italiji
• Gvido, sv., † 1045, opat v Casaurii v Italiji
• Klemen Rimski, sv., † 101?, papež in mučenec
• Kolumban, sv., † 615, božji sel z Irskega otoka
• Lukrecija, sv., 5. st., devica v Meridi v Španiji
• Marija Jezusa Dobrega pastirja Siedliska, bl., † 1902, Poljakinja, redovna ustanoviteljica
• Marjeta Savojska, bl., † 1464, dominikanka v Albi v Italiji
• Mihael Avguštin Pro, bl., † 192.7, mehiški duhovnik, jezuit, mučenec
• Mustiola, sv., prva st., mučenka v Chiusi v Italiji
• Prokopij, sv., 4. st., mučenec v Perziji
• Sisinij, sv., 4. st., mučenec v Ciziku
• Trudo (Troud), sv., † ok. 690, duhovnik v Saint Troud v Belgiji

• Andrej, sv., † 60?, apostol
• Andrej iz Antiohije, sv., † 1360, kanonik v Annecyju v Franciji
• Friderik, bl., † 1329, avguštinski eremit v Regensburgu v Nemčiji
• Janez iz Vercellija, bl., † 1283, dominikanec, umrl v Montpellieru v Franciji
• Kutbert Mayne, sv., † 1577, mučenec v Angliji
• Mirokles, sv., † po 341, škof v Milanu v Italiji

30. november

Apostol Andrej je bil brat Simona Petra, prvega papeža. Evangelist Janez poroča, daje bil Andrej poklican za Jezusovega učenca prej kot Peter. Jezusa je spoznal, ko je bil z Zebedejevim sinom Janezom med učenci Janeza Krstnika. Nekega dne je prišel mimo Jezus in Krstnik je dejal: »Poglejte božje Jagnje!« Andrej in Janez sta šla za Jezusom, ki ju je vprašal, kaj hočeta. Dejala sta mu: »Učitelj, kje stanuješ?« Odgovoril jima je, naj gresta z njim, pa bosta videla. Šla sta in pri njem ostala do večera. Jezus ju je s svojo osebnostjo osvojil in zvečer, ko je prišel domov, je Andrej dejal svojemu bratu Petru: »Našli smo Mesija!« Najbrž je že naslednji dan Petra privedel k Jezusu.

Apostol Andrej je bil doma iz Betsajde ob Genezareškem jezeru in skupaj z bratom Simonom Petrom se je preživljal z ribištvom. Ne vemo, ali je bil Andrej starejši kot Peter, ali je bil poročen ali samski, ker to niti ni pomembno za njegov apostolski poklic. Odločilnega pomena je bilo dejstvo, da je bil pripravljen pustiti vse in iti za Jezusom. V času Jezusovega javnega delovanja evangeliji omenjajo Andreja ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori, so ga spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema; preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ko so pogani (Grki) želeli videti Jezusa, je Andrej to njihovo željo sporočil Jezusu.

Ko so Jezusa prijeli in krivično obsodili na smrt, Andrej ni delal časti svojemu imenu, ki pomeni 'možat, pogumen, hraber', saj je, kot vsi apostoli, razen Janeza, zbežal.

Starokrščansko izročilo ve povedati, da je po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha nekaj časa deloval v Palestini, nato pa šel oznanjat evangelij med divje Skite ob Črnem morju, v Malo Azijo in Grčijo. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče (okoli leta 60). Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljenem v obliki črke X, ki se zato imenuje 'Andrejev križ'. Iz Patrasa so njegove posmrtne ostanke leta 357 prenesli v Carigrad, prestolno mesto vzhodnorimskega cesarstva, ki se je oklicalo za 'drugi Rim', češ da je v tem mestu Cerkev ustanovil 'prvopoklicani' apostol Andrej. Sveti Andrej je postal zavetnik Rusije, ki je sprejela krščanstvo iz Carigrada. Relikvije sv. Andreja so med četrto križarsko vojno (1204) prepeljali v Amalfi na jugu Italije, kasneje pa v Rim. Med tretjim zasedanjem drugega vatikanskega koncila (1964) je papež Pavel VI. to dragoceno relikvijo vrnil grški Cerkvi.

Apostola Andreja upodabljajo s križem v obliki črke X. Za svojega zavetnika so si ga izbrali ribiči, mesarji, vrvarji; priporočajo se mu v raznih boleznih, posebej pri rdečkah. Na Slovenskem je njegovo češčenje zelo razširjeno. Posvečenih mu je 45 cerkva. Apostol Andrej je prvi zavetnik mariborske škofije, kajti njemu je posvečena stolna cerkev pri Sv. Andražu v Labotski dolini, sedežu škofije do leta 1859, ko ga je Slomšek prenesel v Maribor.

Z njegovim godom so po raznih slovenskih pokrajinah povezani zanimivi ljudski običaji in navade.

Ime Andrej je pri nas močno priljubljeno. Razširjene so razne oblike: Andrej, Andraž, Andrejc, Dreja, Drejc, ženske oblike Andreja, Andrejka, Andra.

• Dionizij od Rojstva in Redempt od Križa, bl., † 1638, karmeličana, mučenca
• Filomen, sv., 3. st., mučenec v Auhari
• Radbod, sv., † 917, škof v Utrechtu na Nizozemskem
• Redempt od Križa, bl., † 1638, karmeličan, mučenec
• Saturnin, sv., † 304, mučenec iz Kartagine
• Saturnin (Sernin), sv., † 257, škof v Toulousu

29. november

Dionizij se je rodil v Honfleurju v Franciji kot Peter Berthelot 12. decembra 1600. Bil je kozmograf in kapitan ladje francoskih in portugalskih kraljev. Leta 1635 je vstopil v red bosonogih karmeličanov v samostanu Goa v Italiji, kjer je leta 1615 izrekel zaobljube kot konverz tudi Portugalec Tomaž Rodriguez de Cuhna, rojen leta 1598, ki si je privzel ime Redempt od Križa. Dne 25. septembra 1638 sta bila poslana na Sumatro, kjer sta v bližini mesta Achen okronala svojo vero v Kristusa z mučeništvom, saj sta neustrašeno pričevala zanjo vse do mučeniške smrti 29. novembra 1638. Za blažena ju je razglasil Leon XIII. 10. junija 1900. Njun god obhajajo v karmeličanskih samostanih na dan njunega rojstva za nebesa. (vir: Karmel-Sora)