22. oktober

Papežu, rimskemu škofu, nasledniku apostola Petra, pravimo 'sveti oče' v prepričanju, da se mož, ki je bil izbran za to odgovorno službo, odlikuje po kreposti in svetosti. Palestinski ribič Simon Peter, ki mu je Jezus izročil 'ključe nebeškega kraljestva' in mu dal nalogo, da v veri potrjuje svoje brate, je dalj časa oznanjal evangelij v Rimu, kjer je zvestobo Kristusu potrdil z mučeniško smrtjo leta 67. Od takrat se je na sedežu rimskega škofa zvrstilo 265 mož najrazličnejših značajev, lastnosti in sposobnosti. Niso bili vsi papeži 'vzor čredi', kot je želel papež Peter, ampak pastirji, ki so 'pasli sami sebe'. Kljub temu je Cerkev obstala, kar je dokaz, da ni človeško, ampak Božje delo. Za svetnike je bilo doslej razglašenih 77 papežev, največ iz prvih krščanskih stoletij, ko so mnogi od njih skupaj s svojimi verniki umirali kot mučenci. Ko je Cerkev v svobodi postopoma pridobivala svetno veljavo, je pešala njena duhovna moč. Prav v zadnjem stoletju, ko je papež izgubil svetno oblast, je močno narasel moralni ugled papeštva. Veliko sta k temu pripomogla tudi blažena papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II., ki sta bila 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, razglašena za svetnika.

JANEZ PAVEL II. (papež od 1978–2005) – Poljak Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu v dvatisočletni zgodovini Kristusove Cerkve, je ob nastopu svoje službe 22. oktobra 1978 vsemu svetu zaklical: »Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristus!« S tem klicem je napovedal program svojega izredno dolgega papeževanja. Vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. Ko je bil izvoljen za 264. naslednika apostola Petra, si je izbral ime Janez Pavel II., kot papeško geslo pa je obdržal svoje škofovsko geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), s katerim je svojo apostolsko službo zaupal Mariji. Po vzoru apostola Pavla je kot oznanjevalec evangelija veliko potoval: na 104 apostolskih potovanjih je obiskal 129 držav, mnoge večkrat (v Sloveniji je bil dvakrat: leta 1996 in 1999). Na vernike in vse ljudi dobre volje je naslovil štirinajst pomembnih okrožnic in številne druge dokumente, v katerih je potrjeval svojo vodilno misel: "Pot Cerkve je človek." Svojim mladim prijateljem je podaril Svetovne dneve mladih. Zadnja leta je pričeval z vdanim prenašanjem bolezni. Ko se je 2. aprila 2005 vrnil v Očetovo hišo, so ob njegovem pogrebu številni napisi klicali: Santo subito (Svetnik takoj). Glas ljudstva je uslišal njegov naslednik Benedikt XVI., ki ga je 1. maja 2011 razglasil za blaženega, 27. aprila 2014, na nedeljo Božjega usmiljenja, pa je bil prištet med svetnike.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Uršula na 254. mestu (2007: 518; 1994: 689; 1971: 1046). Pogostejši sta različici Urška (7311, 30. mesto) in Urša (1543, 144. mesto), manj pogoste pa različice Ula (409), Ulla (18), Uršika (7), Ursula (36), Ute (5). Narečne oblike so Oršika, Oršola, Uršej, Vorša.

God:
• 21. oktober

Ime Uršula izhaja iz latinskega imena Ursula.To razlagajo kot manjšalnico iz latinskega ursa 'medvedka'. Iz besede ursus 'medved' izpeljujejo latinski moški imeni Ursus, Ursinus.

Uršula je tudi ime svetnice, device in mučenke (v koledarju 21. oktobra). O njeni smrti govori napis iz 4. stoletja v cerkvi v Kölnu, ki je zgrajena v čast sv. Uršuli. Po napisu je umrla skupaj z 11 deviškimi mučenkami, po legendi pa z 11000 mučenkami, ki so jo spremljale. Na to legendo se verjetno nanaša nemški frazem jemand ist in die elf tausend Jungfrauen verliebt v pomenu 'zaljubljen je v
vsako dekle'. Sv. Uršula je zavetnica ženskih vzgojnih zavodov. Leta 1535 je sv. Angela Merici v Brescii v Italiji ustanovila ženski red uršulink za strežbo bolnikom in pouk deklic.V Sloveniji je 12 cerkva sv. Uršule. Po eni od njih se je imenovalo naselje Sv. Uršula v Šedini pri Celju, dalje Uršlja gora, pred drugo svetovno vojno Urška gora v Karavankah. Ime Urška je tudi v ljudski pesmi, Uršula pa v
pregovorih.

• Agaton, sv., 4. st., menih v Egiptu
• Asterij, sv., prva st., mučenec v Ostiji pri Rimu
• Bertold, sv., po 1106, konverz iz Parme v Italiji
• Celina, sv., † po 458, mati sv. Remigija iz Reimsa v Franciji
• Dasij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Nikomediji
• Fintan, sv., † 635, svetnik stare irske Cerkve
• Hilarion iz Gaze, sv., † 371, opat
• Malh, sv., 4. st., menih pri Antiohiji
• Nikolaj Barré, bl, † 1686, redovnik, vzgojitelj v Parizu
• Peter Cappuci, bl., † 1445, dominikanec iz Italije
• Uršula, sv., 4. st., devica in mučenka
• Viator, sv., † po 481, klerik v Egiptu
• Vulfilaik, sv., 6. st., diakon v Franciji

21. oktober

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.

Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.

Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.

Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Izoli.

Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.

Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni 'medvedka'.

• Aka, sv., † ok. 740, škof v Hexhamu v Angliji
• Andrej s Krete, sv., † 766, mučenec v Carigradu
• Humbald, bl., † 1114, škof v Auxerru v Franciji
• Irena (Iria), sv., 617. st., mučenka
• Jakob iz Strepe, bl., † 1409, škof v Kališu (Lvov) v Ukrajini
• Jakob Kern, bl., † 1924, duhovnik premonstrat z Dunaja
• Janez Marija Haw, † 1949, nemški duhovnik in redovni ustanovitelj
• Janez Rigby, sv., † 1600, mučenec v Angliji
• Jurij Popieluszko, † 1984, poljski duhovnik, mučenec
• Kaprazij, sv., 3. st., mučenec v Agenu v Franciji
• Kontardo Ferrini, bl., † 1902, profesor v Milanu
• Marija Bertila Boscardin, sv., † 1922, redovnica
• Rozalina, sv., † 1329, kartuzijanka
• Vendelin, sv., † 617, opat
• Vitalis, sv., † ok. 730, škof v Salzburgu v Avstriji

20. oktober

Italijanska redovnica je živela takorekoč v naših časih: rodila se je 6. oktobra 1888, umrla pa je 22. oktobra 1922. Ko jo je papež Janez XXIII. razglasil za svetnico, je poudaril njeno potrpežljivo mučeništvo, ki ga je prenašala iz požrtvovalne ljubezni do bližnjega, in je to ljubezen povzdignil za zgled. Njeno kratko življenje je bilo eno samo trpljenje: najprej v domači družini (doma je bila blizu mesta Vicenza na severu Italije), kjer je kot otrok morala skupaj z materjo prenašati pekel ob grobem očetu pijancu. Ko ji je bilo sedemnajst let, je odšla v samostan redovnic dorotejk, ki so oskrbovale bolnišnice, domove za ostarele, otroška zavetišča, domove za umobolne ženske in zavetišča za padla dekleta. Bertila je imela samo tri razrede osnovne šole in zaradi tega so jo predstojnice zapostavljale ter ji odmerjale najnižja dela. Prav ob teh se je Bertila z brezmejno ljubeznijo do Jezusa in do ljudi, ki jim je stregla, dvignila do svetniških višin.

Ko je umrla, so zdravniki, ki so jo poznali, rekli: »Sestre Bertile, ki ji ni enake, ni več! Popolnoma se je izmučila za trpeče, se izčrpala, da je blažila rane drugih.«

20. oktobra

Svetnik je živel v letih od 554 do 617. Po legendarnem izročilu naj bi bil irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil na jugu Nemčije. Menihi bližnjega benediktinskega samostana so ga izbrali za opata. Ko je umrl, so nad njegovim grobom sezidali kapelo, ki je kmalu privabila mnogo romarjev. K svetniku so se zatekali kot k priprošnjiku proti kugi in proti raznim boleznim pri živini. Sloves zavetnika proti raznim boleznim je Vendelin ohranil do današnjih dni, zato verni kmečki ljudje romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, posebno v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Upodabljajo ga kot pastirja s palico in malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi.

20. oktober

Glavni junakinji priljubljenega Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem je ime Irena. Morda je tudi po njeni zaslugi to ime danes na Slovenskem zelo priljubljeno. Sicer pa je ime zelo lepo, saj izvira iz grške besede 'eirene', ki pomeni mir. Tako je bilo ime tudi grški boginji sreče. Irena je ime več svetnic (Bibliotheca Sanctorum jih navaja 15), ena od teh je današnja godovnjakinja sv. Irena Portugalska.

Njen življenjepis, v katerem se resnična dejstva prepletajo z legendarnimi okraski, je bil prvič objavljen leta 1494 v brevirju iz Brage, mesta na Portugalskem. Tam beremo, da je bila Irena redovnica v mestu Tomar v sredini Portugalske proti koncu 6. stoletja. Vanjo se je zaljubil bogat plemič po imenu Bertaud, ki pa je bil veren in si ni upal Bogu posvečeni devici izpovedati svoje ljubezni. Zaradi te ljubezni, ki ni mogla biti uslišana, je hudo zbolel. Zdravnik, ki so ga poklicali, ni mogel odkriti nobenega vzroka tej nenadni bolezni. Irena je za to bolezen zvedela po notranjem razodetju. Šla je obiskat Bertauda in ga prosila, naj neha misliti nanjo, pa bo ozdravel. To se je resnično zgodilo, vendar pa je Ireni zapretil s smrtjo, če zve, da se je povezala s kakšnim drugim moškim.

Pobožno mlado redovnico je začel nadlegovati njen učitelj, ki ga je Irena odločno zavrnila. Učitelj se je maščeval tako, da jo je javno oblatil, da pričakuje otroka. Ko je to zvedel njen prvi snubec Bertaud, je izpolnil svojo grožnjo. Poslal je svojega služabnika, ki je Ireni odsekal glavo, njeno telo pa je vrgel v reko Tajo. Naslednji dan ga je našel benediktinski opat Selij. Vzeli so ga iz reke in ga z vsemi častmi pokopali v kraju Skalabu.

Najstarejše pričevanje o češčenju sv. Irene najdemo v svetniškem koledarju stolne cerkve mesta Leon v Španiji iz 10. stoletja. Nad njenim grobom v Skalabu so zgradili baziliko, kjer so sv. Ireno častili kot mučenko, po njej so kraj preimenovali v Santarem (danes je to mestece južno od Fatime, kjer je svetovno znana božja pot). Njen spomin se obhaja 20. oktobra; po vsej verjetnosti je ta datum obletnica posvetitve njene bazilike.

Spričo njene nenavadne življenjske usode sv. Ireno častijo kot zavetnico nesrečnih zaradi ljubezni.

Ime Irena izhaja iz grške besede 'eirene«, ki pomeni mir Po pomenu je Ireni ustrezno ime Miroslava, skrajšano Mira, Mirka.