• Agaton, sv., 4. st., menih v Egiptu
• Asterij, sv., prva st., mučenec v Ostiji pri Rimu
• Bertold, sv., po 1106, konverz iz Parme v Italiji
• Celina, sv., † po 458, mati sv. Remigija iz Reimsa v Franciji
• Dasij in tovariši, sv., 4. st., mučenci v Nikomediji
• Fintan, sv., † 635, svetnik stare irske Cerkve
• Hilarion iz Gaze, sv., † 371, opat
• Malh, sv., 4. st., menih pri Antiohiji
• Nikolaj Barré, bl, † 1686, redovnik, vzgojitelj v Parizu
• Peter Cappuci, bl., † 1445, dominikanec iz Italije
• Uršula, sv., 4. st., devica in mučenka
• Viator, sv., † po 481, klerik v Egiptu
• Vulfilaik, sv., 6. st., diakon v Franciji

21. oktober

Nobena svetniška zgodba ni tako skrivnostna kakor zgodba o devici in mučenki Uršuli z njenimi enajst tisoč tovarišicami. Legenda izvira iz desetega stoletja, ima pa nedvomno zgodovinsko jedro: gre za skupino devic, ki so umrle kot mučenke, najbrž v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (na začetku 4. stoletja) in so bile v sedanjem Kölnu žrtve svojega krščanskega prepričanja ali devištva, morda tudi obojega.

Zgodovinarji so skušali že na mnoge načine posvetiti v zgodovinsko temo okrog svete Uršule. Nekateri domnevajo, da so bile te mučenke sestre, neveste in hčere vojakov tebajske legije, ki jih je dal na ozemlju sedanje Švice umoriti Dioklecijanov sovladar Maksimijan. Ali je morebiti bližja resnici kronika, ki poroča, da je bila Uršula prednica nekega samostana pri Kölnu in se je ob času preseljevanja narodov s svojimi redovnicami zatekla za obzidje Kölna in je ob padcu mesta šla raje v smrt kakor v sramoto. Po pripovedovanju v Zlati legendi Jakoba de Voragine je bila Uršula baje hči britanskega kralja. Zasnubil jo je neki anglosaški kraljevič. Dobil bi jo, ko bi se pokristjanil in počakal tri leta, da Uršula s tovarišicami poroma v Rim. Uršula se res odpravi z 11.000 tovarišicami na pot, ko pa se vračajo, jih pred Kölnom napadejo in pomore Huni. Hunski kralj hoče Uršulo za ženo; ker ga ne mara, jo sam z lokom ustreli. Odmeve te legende najdemo v ljudskih pesmih, ki so v visokem srednjem veku nastale na naših tleh.

Število enajst tisoč Uršulinih tovarišic je seveda pretirano. Vsekakor gre tu za nepravilno branje okrajšave XI. M. V. (11 Martyres Virgines – enajst mučenk devic), ki so jo nekateri razlagali 11 milia (tisoč – M je namreč rimsko število za tisoč). To bajno število je bilo ljudski domišljiji seveda takoj všeč. Veliko število je mogoče pripisati tudi srednjeveškemu pretiravanju.

Sveta Uršula je danes zavetnica ženskih vzgojnih zavodov, kajti sv. Angela Merici, ki je leta 1535 ustanovila redovno družbo, ki ji je bil namen vzgoja deklet, je za zaščitnico te svoje ustanove izbrala sveto Uršulo, zato se članice te družbe imenujejo uršulinke. Na Slovenskem so se uršulinke naselile najprej v Gorici (1672), od tam so prišle leta 1702 v Ljubljano. Njihov samostan je ob cerkvi Svete Trojice na Kongresnem trgu. Tam so predvojno imele odlično gimnazijo. Delovale so tudi v Škofji Loki in v Mekinjah pri Kamniku. Danes imajo uršulinke svoje postojanke v Ljubljani, v Mekinjah, pri Svetem Duhu pri Škofji Loki ter v Izoli.

Sveto Uršulo upodabljajo s puščico v roki, z mučeniško palmo, z zastavo s križem, s krono, s plaščem, razprostrtim nad svojimi tovarišicami, z ladjo poleg sebe. Na Slovenskem je sv. Uršuli posvečenih več podružničnih cerkva, od katerih je najbolj znamenita tista na koroški Uršlji gori.

Uršula, raje Urška ali Urša, je vedno bolj priljubljeno žensko ime na Slovenskem. Ime Uršula izhaja iz latinskega Uršula, ki ga razlagajo kot pomanjševalnico besede ursa, kar pomeni 'medvedka'.

• Aka, sv., † ok. 740, škof v Hexhamu v Angliji
• Andrej s Krete, sv., † 766, mučenec v Carigradu
• Humbald, bl., † 1114, škof v Auxerru v Franciji
• Irena (Iria), sv., 617. st., mučenka
• Jakob iz Strepe, bl., † 1409, škof v Kališu (Lvov) v Ukrajini
• Jakob Kern, bl., † 1924, duhovnik premonstrat z Dunaja
• Janez Marija Haw, † 1949, nemški duhovnik in redovni ustanovitelj
• Janez Rigby, sv., † 1600, mučenec v Angliji
• Jurij Popieluszko, † 1984, poljski duhovnik, mučenec
• Kaprazij, sv., 3. st., mučenec v Agenu v Franciji
• Kontardo Ferrini, bl., † 1902, profesor v Milanu
• Marija Bertila Boscardin, sv., † 1922, redovnica
• Rozalina, sv., † 1329, kartuzijanka
• Vendelin, sv., † 617, opat
• Vitalis, sv., † ok. 730, škof v Salzburgu v Avstriji

20. oktober

Italijanska redovnica je živela takorekoč v naših časih: rodila se je 6. oktobra 1888, umrla pa je 22. oktobra 1922. Ko jo je papež Janez XXIII. razglasil za svetnico, je poudaril njeno potrpežljivo mučeništvo, ki ga je prenašala iz požrtvovalne ljubezni do bližnjega, in je to ljubezen povzdignil za zgled. Njeno kratko življenje je bilo eno samo trpljenje: najprej v domači družini (doma je bila blizu mesta Vicenza na severu Italije), kjer je kot otrok morala skupaj z materjo prenašati pekel ob grobem očetu pijancu. Ko ji je bilo sedemnajst let, je odšla v samostan redovnic dorotejk, ki so oskrbovale bolnišnice, domove za ostarele, otroška zavetišča, domove za umobolne ženske in zavetišča za padla dekleta. Bertila je imela samo tri razrede osnovne šole in zaradi tega so jo predstojnice zapostavljale ter ji odmerjale najnižja dela. Prav ob teh se je Bertila z brezmejno ljubeznijo do Jezusa in do ljudi, ki jim je stregla, dvignila do svetniških višin.

Ko je umrla, so zdravniki, ki so jo poznali, rekli: »Sestre Bertile, ki ji ni enake, ni več! Popolnoma se je izmučila za trpeče, se izčrpala, da je blažila rane drugih.«

20. oktobra

Svetnik je živel v letih od 554 do 617. Po legendarnem izročilu naj bi bil irsko-škotski kraljevič, ki se je kot puščavnik naselil na jugu Nemčije. Menihi bližnjega benediktinskega samostana so ga izbrali za opata. Ko je umrl, so nad njegovim grobom sezidali kapelo, ki je kmalu privabila mnogo romarjev. K svetniku so se zatekali kot k priprošnjiku proti kugi in proti raznim boleznim pri živini. Sloves zavetnika proti raznim boleznim je Vendelin ohranil do današnjih dni, zato verni kmečki ljudje romajo k njemu posvečenim kapelam in cerkvam, ki jih je še vedno veliko, posebno v alpskih in živinorejskih pokrajinah. Upodabljajo ga kot pastirja s palico in malho, kot meniha, romarja, zavetnika proti kugi.

20. oktober

Glavni junakinji priljubljenega Finžgarjevega zgodovinskega romana Pod svobodnim soncem je ime Irena. Morda je tudi po njeni zaslugi to ime danes na Slovenskem zelo priljubljeno. Sicer pa je ime zelo lepo, saj izvira iz grške besede 'eirene', ki pomeni mir. Tako je bilo ime tudi grški boginji sreče. Irena je ime več svetnic (Bibliotheca Sanctorum jih navaja 15), ena od teh je današnja godovnjakinja sv. Irena Portugalska.

Njen življenjepis, v katerem se resnična dejstva prepletajo z legendarnimi okraski, je bil prvič objavljen leta 1494 v brevirju iz Brage, mesta na Portugalskem. Tam beremo, da je bila Irena redovnica v mestu Tomar v sredini Portugalske proti koncu 6. stoletja. Vanjo se je zaljubil bogat plemič po imenu Bertaud, ki pa je bil veren in si ni upal Bogu posvečeni devici izpovedati svoje ljubezni. Zaradi te ljubezni, ki ni mogla biti uslišana, je hudo zbolel. Zdravnik, ki so ga poklicali, ni mogel odkriti nobenega vzroka tej nenadni bolezni. Irena je za to bolezen zvedela po notranjem razodetju. Šla je obiskat Bertauda in ga prosila, naj neha misliti nanjo, pa bo ozdravel. To se je resnično zgodilo, vendar pa je Ireni zapretil s smrtjo, če zve, da se je povezala s kakšnim drugim moškim.

Pobožno mlado redovnico je začel nadlegovati njen učitelj, ki ga je Irena odločno zavrnila. Učitelj se je maščeval tako, da jo je javno oblatil, da pričakuje otroka. Ko je to zvedel njen prvi snubec Bertaud, je izpolnil svojo grožnjo. Poslal je svojega služabnika, ki je Ireni odsekal glavo, njeno telo pa je vrgel v reko Tajo. Naslednji dan ga je našel benediktinski opat Selij. Vzeli so ga iz reke in ga z vsemi častmi pokopali v kraju Skalabu.

Najstarejše pričevanje o češčenju sv. Irene najdemo v svetniškem koledarju stolne cerkve mesta Leon v Španiji iz 10. stoletja. Nad njenim grobom v Skalabu so zgradili baziliko, kjer so sv. Ireno častili kot mučenko, po njej so kraj preimenovali v Santarem (danes je to mestece južno od Fatime, kjer je svetovno znana božja pot). Njen spomin se obhaja 20. oktobra; po vsej verjetnosti je ta datum obletnica posvetitve njene bazilike.

Spričo njene nenavadne življenjske usode sv. Ireno častijo kot zavetnico nesrečnih zaradi ljubezni.

Ime Irena izhaja iz grške besede 'eirene«, ki pomeni mir Po pomenu je Ireni ustrezno ime Miroslava, skrajšano Mira, Mirka.

• Akvilin, sv., † ok. 690, škof v Evreuxu v Franciji
• Etbin, sv., 7. st., opat v Dicht Wood na Irskem
• Fredesvinda, sv., ok. 750, devica v Oxfordu v Angliji
• Gabrijel Lalemant, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Izak Jogues, † 1646, in drugi kanadski mučenci, † 1642–1649 sv., † 1646–1649, kanadski mučenci
• Janez (Jean) de Brebeuf, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Janez de la Lande, sv., † 1646, kanadski mučenec
• Lucij, sv., † ok. 160, mučenec v Rimu
• Neža od Jezusa Galand de Langeac, bl., † 1934, dominikanska tretjerednica iz Annecyja
• Pavel od Križa, sv., † 1775, ustanovitelj pasijonistov
• Peter Alkantarski, sv., † 1562, iz reda manjših bratov
• Ptolomej in Lucij, sv., † ok. 160, mučenca v Rimu
• Rene Goupil, sv., † 1642, kanadski mučenec
• Tomaž Helye, bl., † 1257, duhovnik v Normandiji v Franciji
• Var in 6 menihov, sv., 4. st., mučenci v Egiptu
• Veran, sv., 6. st., škof v Cavaillou v Franciji

19. oktober

Ko so pred približno 450 leti prvi Evropejci prišli v Severno Ameriko, je tam živelo kakšna dva milijona Indijancev. Na to celino so pred davnimi časi prišli iz Srednje Azije in so sorodni azijskim Mongolom. V Severni Ameriki sot bivali večinoma na vzhodu in na jugu, kjer je zemlja zelo rodovitna in podnebje ugodno. Tam so imeli dovolj divjačine in sadežev. Pred belokožci so se umikali proti mrzlim severnim krajem, na ozemlje velikih jezer in današnje Kanade. Prvi so Indijancem oznanjali Kristusov evangelij francoski jezuiti. Nekateri so pri tem pretrpeli mučeniško smrt. Znani so pod skupnim imenom »kanadski mučenci«: za Kristusa so prelili kri v letih 1642 do 1650, za blažene so bili razglašeni leta 1925, med svetnike pa prišteti leta 1931 in njihov spomin Cerkev obhaja 19. oktobra.

Od vseh kanadskih mučencev je največ pretrpel pater Izak Jogues. Rodil se je leta 1607 v Orleansu kot sin uglednega trgovca. Po srednji šoli v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju se je odločil, da postane jezuit. Bil je vzoren redovnik, zato so predstojniki uslišali njegovo željo, da gre za misijonarja med Indijance v Kanado. Skupaj s sedmimi sobrati se je poleti 1636 izkrcal na kanadski obali in predstojniki so ga poslali misijonarit k indijanskemu plemenu Huronov. Že med potjo je videl krute prizore ob srečanju s pripadniki plemena Algonkinov (med temi je dvesto let pozneje blagodejno deloval naš veliki misijonar Friderik Baraga). Povedati velja, da so za podivjanost nekaterih indijanskih plemen bili krivi belopolti trgovci, ki so jih sleparili in jih zastrupljali z žganjem.

Francoski jezuiti so imeli med Huroni že dve misijonski postaji. S pogajanji so dosegli, da so Huroni sprejeli medse patra Izaka, ki so mu dali ime 'Ondesonk'. Predstojnik huronskega misijona pater Janez de Brebeuf je novim misijonarjem dal navodila, kako je treba ravnati z Indijanci. Opozoril jih je tudi: »Vsak čas moramo biti pripravljeni na smrt. Na nas zvračajo krivdo za vse. Če odpove letina ali če je suša, smo krivi mi. Ali se moremo v deželi, kjer primanjkuje vsega in nam ljudje ne morejo pomagati, zaupati komu drugemu kakor samemu Bogu?«

Leta 1640 so patra Izaka določili za predstojnika nove postojanke sv. Marije. Ob napadu Irokezov, ki so bili na bojni nogi s Huroni in tudi s Francozi, so bili zajeti tudi trije francoski misijonarji, ki so jih Irokezi nečloveško mučili, dva so pobili, Izaka pa so to pot pustili pri življenju, ker je bil po njihovih pravilih član druge družine. Pater Izak je tudi v ujetništvu apostolsko deloval, kolikor se je pač dalo. Žena starega indijanskega poglavarja, ki je rekla, da je njegova »teta« ter ga je varovala pred podivjanimi rojaki, mu je pomagala, da je pobegnil k Holandcem. Skrit na majhni tovorni ladji se je vrnil v Evropo. Ko je francoska kraljica Ana videla patrove iznakažene prste (porezali in obgrizli so mu jih Indijanci), je zajokala.

Izak se doma ni dobro počutil in želel je čimprej oditi nazaj med svoje 'divjake'. Predstojniki so njegovi želji ugodili in leta 1644 se je junaški misijonar vrnil v Kanado. Napotil se je med Irokeze in vzel s seboj črn kovček, v katerem je imel vse potrebno za maševanje. Med potjo so misijonarja zajeli Mohawki in sklenili, da ga umorijo, ker da je bil njegov črni kovček kriv, da so imeli slab lov in da se je žetev osušila. Pobili so ga s sekiro in mu potem glavo odsekali, prav tako so storili z njegovim tovarišem. To se je zgodilo jeseni 1646, tri leta pozneje je padlo še pet francoskih mučencev.

Kri teh mučencev je bilo seme novih kristjanov. Do leta 1650 so bili že skoraj vsi Huroni in Algonkini kristjani, leta 1662 je bil imenovan že prvi škof za Kanado.