• Florencij, sv., † ok. 524, škof v Orange v Franciji
• Gilbert, bl., † 1168, cistercijan v Citeauxu v Franciji
• Ignacij Antiohijski, sv., † ok. 110, škof in mučenec
• Janez, sv., 4. st., menih v Tebajski puščavi
• Nothelm, sv., † 739, škof v Canterburyju v Angliji
• Ruf in Zosim, sv., † 107, mučenca, tovariša sv. Ignacija Antiohijskega
• Šušanik (Suzana), sv., † ok. 458, armenska mučenka
• Zosim, sv., † 107, mučenec, tovariš sv. Ignacija Antiohijskega

17. oktober

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Ime mu je bilo tudi Teoforos, to je Bogonosec. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija.

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana (vladal je od leta 81 do 95) se je začelo preganjanje kristjanov. Preganjanje rimskih oblastnikov je bilo sicer naperjeno proti upornim Judom, vendar pri tem niso delali prave razlike med Judi in kristjani. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugimi so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na odgovor. Prijeli so ga na osnovi obtožbe iz ljudstva, ki jo je podpisal kdo od poganov, Judov ali krivoverskih kristjanov. To se je zgodilo okoli leta 110. Škofa Ignacija je vojaško spremstvo desetih mož odvedlo v Rim v smrt. Daljši postanek na poti je bil v mestu Smirni, kjer je krščansko občino vodil svetniški škof Polikarp. Tja so Ignacija prišli pozdravit visoki poslanci številnih maloazijskih krščanskih občin in iz tega se vidi, kakšen ugled je užival antiohijski škof. Izročil jim je svoja pisma vernikom. Iz Smirne je pisal tudi Cerkvi v Rim. V njem je vernike prosil, naj ne storijo ničesar, da bi preprečili njegovo mučeniško smrt. »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«

V Rimu so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune. Do preureditve svetniškega koledarja je bil spominski dan mučeniške smrti Sv. Ignacija 1. februarja, po novem pa se njegov god obhaja 17. oktobra.

Na današnji dan goduje kateri od tistih, ki mu je ime Ignacij ali Ignac, pa tudi Nace ali Igo; ženska oblika tega imena, ki pomeni 'ogenj' (po latinski besedi ignis), je Ignacija.

• Anastazij, sv., † ok. 1086, menih v Clunyju v Franciji
• Bertrand, sv., † ok. 1125, škof v Saint Bertrandu v Franciji
• Gal, sv., † 620, oznanjevalec vere in puščavnik
• Gerard, sv., † 1277, opat v Clairvauxu v Franciji
• Gerard Majella, sv., † 1755, redovnik
• Jadviga (Hedvika), sv., † 1243, šlezijska kneginja
• Jožefina Vannini, bl., † 1911, ustanoviteljica družbe za strežbo bolnikom
• Junijan, sv., 6. st., samotar pri Limogesu v Franciji
• Lul (Lullus), sv., † 768, misijonar in škof
• Marija Margareta Dufrost de Lajemmerais d'Youville, sv., † 1771, redovna ustanoviteljica iz Kanade
• Marjeta Marija Alacoque (Alakok), sv., † 1690, pobudnica češčenja presvetega Srca Jezusovega
• Martinijan in tovariši, sv., 5. st., mučenci v Afriki
• Peter Casani, bl., † 1647, duhovnik, šolski brat iz Rima

• Barses, sv., † 379, škof v Edesi
• Basol, sv., 7. st., iz okolice Reimsa v Franciji
• Evtimij, sv., † 898, opat v Solunu v Makedoniji
• Filipa, bl., † 1451, devica iz Vienne v Franciji
• Gundisalvus de Lagos, bl., † 1422, avguštinski eremit v Torres Vedrasu na Portugalskem
• Magnobod, sv., † po 627, škof v Angersu v Franciji
• Sabin, sv., † ok. 760, škof v Kataniji na Siciliji
• Sever, sv., 5. st., škof v Trierju v Nemčiji
• Tekla, sv., † ok. 790, opatinja v Kitzingenu v Nemčiji
• Teodorik Nemški, bl., † ok. 1377, karmeličan iz Benetk v Italiji
• Terezija Jezusova (Avilska), sv., † 1582, karmeličanka, cerkvena učiteljica

15. oktober

Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avilska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast.

V prvem delu svojega Življenja Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.«

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma.

Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljenje, temveč je obrodila tudi druge sadove. »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.« S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Redovnice in redovniki pravega duha so njeno delo z veseljem pozdravili, mnogi pa so ji nagajali, vendar Terezija ni odnehala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v kraju Alba de Tormes v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, zato je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober in od leta 1622, ko je bila razglašena za svetnico, obhajamo njen god na današnji dan.

Danes godujejo naše številne Terezije, Rezke in Zinke, nekatere pa so godovale 1. oktobra.

• Burkhard, sv., † ok. 700–753, škof v Würzburgu v Nemčiji
• Dominik Loricat, sv., † 1060, kamaldulenski redovnik iz Italije
• Donacijan, sv., 4. st., škof v Reimsu v Franciji
• Fortunat, sv., † ok. 542, škof v Todiju v Italiji
• Gavdencij, sv., 3./4. st., škof v Riminiju v Italiji
• Janez (John) Ogilvie, sv., † 1615, škotski mučenec
• Janez Ogilvie, sv., † 1615, jezuit, mučenec s Škotskega
• Just, sv., † po 381, škof v Lyonu v Franciji
• Kalist I., sv., † 222, papež in mučenec
• Lupus, sv., prva st., mučenec v Capui v Italiji
• Silvan, sv., 4. st., duhovnik in mučenec v Cezareji v Palestini

14. oktober

Kristusov evangelij je oznanilo vesoljnega bratstva – enakosti vseh ljudi pred Bogom. To sporočilo je Jezus vrgel v svet tedaj, ko so bile v družbi kričeče razlike: na eni strani so bili mogočni gospodarji, na drugi pa brezpravni sužnji. Pred Bogom so bili vsi enaki, ne pa še pred ljudmi. Apostol Pavel je pravilno razumel Jezusov evangelij in je učil, da kristjani ne bi smeli razlikovati med sužnji in svobodnimi, temveč bi morali biti vsi eno v Kristusu. Dejansko je tedaj v družbi vladal sužnjeposestniški red, ki se je spreminjal le polagoma.

Iz suženjske družine je izšel današnji godovnjak Kalist, ki je vodil Kristusovo Cerkev od leta 217 do 222. Rodil se je leta 155 kot sin sužnja Domicija v Rimu. Že v mladih letih je postal kristjan in vere se je trdno oklepal. Bil je izredno nadarjen in zvest, gospodarja je imel rad in ga ni hotel zapustiti. Zaradi svoje prevelike dobrosrčnosti je prišel v ječo in iz nje so ga rešili njegovi krščanski prijatelji. Nasprotniki so dosegli, da so Kalista najprej prebičali, nato pa obsodili na prisilno delo v strahotnih sardinskih rudnikih, kjer so bili obsojenci izenačeni z živalmi. Po nekaj letih nečloveškega trpljenja je Kalist dosegel prostost, ko je cesar Komod na prošnjo svoje žene, ki je bila kristjanom naklonjena, izdal odlok o splošni pomilostitvi. Kalist si nekaj časa ni upal vrniti v Rim.

Tja je prišel šele za časa papeža Zeferina, ki ga je posvetil v diakona in mu izročil najprej upravo katakomb (podzemeljskih pokopališč), pozneje pa nadzorstvo nad vso cerkveno imovino. Kalist je katakombe tako lepo uredil, da se še danes po njem imenujejo Kalistove katakombe. Pri razdeljevanju pomoči revnim in pri podpori trpečih kristjanov je pokazal tako ljudomilo iznajdljivost, da so ga leta 217 izvolili za Zeferinovega naslednika na papeškem sedežu.

Nekdanji suženj je pet let vodil Cerkev. Nekateri ponosni Rimljani so se le neradi podrejali bivšemu sužnju kot poglavarju Cerkve. Kalist je ostal ponižen, miren in strpljivo dostojanstven.

Nekateri so mu to potrpežljivost zamerili, med najbolj glasnimi je bil učeni Hipolit, ki so ga njegovi somišljeniki postavili za protipapeža. Kalist pa je bil kar se da odločen v boju za dostojanstvo sužnjev. Izdal je odlok, s katerim določa, da smejo sužnji vpričo Cerkve sklepati veljavne poroke s svobodnimi in plemiškimi ljudmi, četudi se je tedanja javnost temu upirala. S tem odlokom je posegel v tedanje rimske državne zakone, kristjanom pa je prinesel veliko olajšanje.

Papež Kalist je bil tudi odločen zagovornik milejših predpisov za spokornike, sklicujoč se na Jezusovo ravnanje s spokorjenimi grešniki. Zaradi njegovega prizanesljivega ravnanja s padlimi in grešniki ga je ostro napadal tudi znani cerkveni pisatelj Tertulijan. Uvajanje uvidevne verske strpnosti Kalista pred zgodovino proslavlja prav tako kot veličastna dela v katakombah.

Ni trdno ugotovljeno, kdaj in kako je papež Kalist umrl. Staro poročilo ve povedati, da so ga vrgli v ječo, kjer je trpel lakoto in je bil večkrat bičan do krvi. Po nekem drugem poročilu so ga umorili v ljudski vstaji leta 222. Upodabljajo ga kot papeža s kamnom okrog vratu, zato domnevajo, da so ga najbrž res – kot poroča neka legenda – utopili v vodnjaku na trgu onstran reke Tibere. Njegov god se obhaja na današnji dan že od 3. stoletja dalje.

• Favst in tovariši, sv., pred 4. st., mučenci v Kordobi v Španiji
• Florencij, sv., prva st., mučenec v Solunu
• Gerald iz Aurillaca, sv., † 909, svetniški vitez
• Honorat Kožminski, bl., † 1916, kapucin
• Koloman, sv., † 1012, mučenec
• Lanuin, sv., † 1116, kartuzijan
• Magdalena Delbrel, † 1964, francoska socialna delavka
• Magdalena Panattieri, bl., † 1513, dominikanska tretjerednica v škofiji Vercelli v Italiji
• Marija Devica Fatimska Mati božja
• Reginbald, bl., † 1039, škof v Speyerju v Nemčiji
• Simpert, sv., † ok. 807, škof v Augsburgu v Nemčiji
• Teofil, sv., † po 180, škof v Antiohiji
• Venancij, sv., 5. st., opat v Toursu v Franciji