• Akvilin, sv., † ok. 690, škof v Evreuxu v Franciji
• Etbin, sv., 7. st., opat v Dicht Wood na Irskem
• Fredesvinda, sv., ok. 750, devica v Oxfordu v Angliji
• Gabrijel Lalemant, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Izak Jogues, † 1646, in drugi kanadski mučenci, † 1642–1649 sv., † 1646–1649, kanadski mučenci
• Janez (Jean) de Brebeuf, sv., † 1649, kanadski mučenec
• Janez de la Lande, sv., † 1646, kanadski mučenec
• Lucij, sv., † ok. 160, mučenec v Rimu
• Neža od Jezusa Galand de Langeac, bl., † 1934, dominikanska tretjerednica iz Annecyja
• Pavel od Križa, sv., † 1775, ustanovitelj pasijonistov
• Peter Alkantarski, sv., † 1562, iz reda manjših bratov
• Ptolomej in Lucij, sv., † ok. 160, mučenca v Rimu
• Rene Goupil, sv., † 1642, kanadski mučenec
• Tomaž Helye, bl., † 1257, duhovnik v Normandiji v Franciji
• Var in 6 menihov, sv., 4. st., mučenci v Egiptu
• Veran, sv., 6. st., škof v Cavaillou v Franciji

19. oktober

Ko so pred približno 450 leti prvi Evropejci prišli v Severno Ameriko, je tam živelo kakšna dva milijona Indijancev. Na to celino so pred davnimi časi prišli iz Srednje Azije in so sorodni azijskim Mongolom. V Severni Ameriki sot bivali večinoma na vzhodu in na jugu, kjer je zemlja zelo rodovitna in podnebje ugodno. Tam so imeli dovolj divjačine in sadežev. Pred belokožci so se umikali proti mrzlim severnim krajem, na ozemlje velikih jezer in današnje Kanade. Prvi so Indijancem oznanjali Kristusov evangelij francoski jezuiti. Nekateri so pri tem pretrpeli mučeniško smrt. Znani so pod skupnim imenom »kanadski mučenci«: za Kristusa so prelili kri v letih 1642 do 1650, za blažene so bili razglašeni leta 1925, med svetnike pa prišteti leta 1931 in njihov spomin Cerkev obhaja 19. oktobra.

Od vseh kanadskih mučencev je največ pretrpel pater Izak Jogues. Rodil se je leta 1607 v Orleansu kot sin uglednega trgovca. Po srednji šoli v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju se je odločil, da postane jezuit. Bil je vzoren redovnik, zato so predstojniki uslišali njegovo željo, da gre za misijonarja med Indijance v Kanado. Skupaj s sedmimi sobrati se je poleti 1636 izkrcal na kanadski obali in predstojniki so ga poslali misijonarit k indijanskemu plemenu Huronov. Že med potjo je videl krute prizore ob srečanju s pripadniki plemena Algonkinov (med temi je dvesto let pozneje blagodejno deloval naš veliki misijonar Friderik Baraga). Povedati velja, da so za podivjanost nekaterih indijanskih plemen bili krivi belopolti trgovci, ki so jih sleparili in jih zastrupljali z žganjem.

Francoski jezuiti so imeli med Huroni že dve misijonski postaji. S pogajanji so dosegli, da so Huroni sprejeli medse patra Izaka, ki so mu dali ime 'Ondesonk'. Predstojnik huronskega misijona pater Janez de Brebeuf je novim misijonarjem dal navodila, kako je treba ravnati z Indijanci. Opozoril jih je tudi: »Vsak čas moramo biti pripravljeni na smrt. Na nas zvračajo krivdo za vse. Če odpove letina ali če je suša, smo krivi mi. Ali se moremo v deželi, kjer primanjkuje vsega in nam ljudje ne morejo pomagati, zaupati komu drugemu kakor samemu Bogu?«

Leta 1640 so patra Izaka določili za predstojnika nove postojanke sv. Marije. Ob napadu Irokezov, ki so bili na bojni nogi s Huroni in tudi s Francozi, so bili zajeti tudi trije francoski misijonarji, ki so jih Irokezi nečloveško mučili, dva so pobili, Izaka pa so to pot pustili pri življenju, ker je bil po njihovih pravilih član druge družine. Pater Izak je tudi v ujetništvu apostolsko deloval, kolikor se je pač dalo. Žena starega indijanskega poglavarja, ki je rekla, da je njegova »teta« ter ga je varovala pred podivjanimi rojaki, mu je pomagala, da je pobegnil k Holandcem. Skrit na majhni tovorni ladji se je vrnil v Evropo. Ko je francoska kraljica Ana videla patrove iznakažene prste (porezali in obgrizli so mu jih Indijanci), je zajokala.

Izak se doma ni dobro počutil in želel je čimprej oditi nazaj med svoje 'divjake'. Predstojniki so njegovi želji ugodili in leta 1644 se je junaški misijonar vrnil v Kanado. Napotil se je med Irokeze in vzel s seboj črn kovček, v katerem je imel vse potrebno za maševanje. Med potjo so misijonarja zajeli Mohawki in sklenili, da ga umorijo, ker da je bil njegov črni kovček kriv, da so imeli slab lov in da se je žetev osušila. Pobili so ga s sekiro in mu potem glavo odsekali, prav tako so storili z njegovim tovarišem. To se je zgodilo jeseni 1646, tri leta pozneje je padlo še pet francoskih mučencev.

Kri teh mučencev je bilo seme novih kristjanov. Do leta 1650 so bili že skoraj vsi Huroni in Algonkini kristjani, leta 1662 je bil imenovan že prvi škof za Kanado.

• Asklepiad, sv., † 2,18, škof v Antiohiji
• Atenondor, sv., 3. st., škof in mučenec v Pontu
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji
• Luka, sv., 1. st., evangelist

18. oktober

Po soglasnem starokrščanskem izročilu je pisatelj tretjega evangelija sv. Luka, učenec in spremljevalec apostola Pavla. Pri pisanju je Luka, edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, po izobrazbi zgodovinar in literat, imel pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva. Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, ki iz njih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba s hlevom in pastirji na betlehemskih poljanah. Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.

Podatke o življenju in delu evangelista Luka zajemamo predvsem iz Apostolskih del, zgodovine mlade Kristusove Cerkve, ki jo je napisal isti pisatelj kot tretji evangelij. Bogato je tudi legendarno izročilo o njem. Kakor na podlagi zanesljivega izročila izpričujeta cerkveni zgodovinar Evzebij in sv. Hieronim, je bil Luka doma iz Antiohije v Siriji, živahnem trgovskem mestu, po velikosti tretjem v rimski državi, v katerem so se Jezusovi privrženci prvikrat imenovali kristjani. Po poklicu je bil zdravnik; apostol Pavel ob koncu svojega pisma Kološanom pove: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik.« Ta poklic odseva v vsem njegovem evangeliju, v katerem slika Kristusa – zdravnika duš in teles. V rodnem mestu se je zgodaj seznanil s krščanstvom, prejel krst in se oklenil apostola Pavla, kateremu je bil zvest spremljevalec in več let pomočnik pri apostolskem delu med pogani.

Iz Apostolskih del zvemo, da se je Pavlu pridružil na drugem misijonskem potovanju v Troadi in ga potem spremljal v Makedonijo do Filipov. Ko se je Pavel po končanem tretjem potovanju vračal skozi Troado, se mu je Luka spet pridružil ter šel z njim do Jeruzalema in dve leti pozneje iz Cezareje v Rim. Od tedaj je ostal pri Pavlu morda s kratkimi presledki – do njegove smrti. O nadaljnjem življenju in delovanju evangelista Luka ni zanesljivih podatkov. Kot njegovo misijonsko polje se omenjajo Ahaja na grškem Peloponezu ter Beotija in Bitinija v Mali Aziji. Umrl je mučeniške smrti, ni pa znano, kdaj in kje.

Po izročilu in legendi je Luka v prostem času slikal, zato so ga krščanska slikarska združenja izbrala za svojega zavetnika. Po izročilu vzhodne Cerkve se je evangelist Luka srečal z Jezusovo materjo Marijo v Janezovi hiši in naslikal Marijino ikono.

Med štirimi evangelisti je Luka dobil simbol bika. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi. Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron; sicer pa velja za zavetnika zdravnikov, slikarjev, umetnikov, zlatarjev, knjigovezov, živine, vremena ...

Ime Luka zadnje čase spada pri nas med 'modna imena'; nekoč je bila dokaj razširjena oblika Lukež – po latinskem imenu Lucas.

• Florencij, sv., † ok. 524, škof v Orange v Franciji
• Gilbert, bl., † 1168, cistercijan v Citeauxu v Franciji
• Ignacij Antiohijski, sv., † ok. 110, škof in mučenec
• Janez, sv., 4. st., menih v Tebajski puščavi
• Nothelm, sv., † 739, škof v Canterburyju v Angliji
• Ruf in Zosim, sv., † 107, mučenca, tovariša sv. Ignacija Antiohijskega
• Šušanik (Suzana), sv., † ok. 458, armenska mučenka
• Zosim, sv., † 107, mučenec, tovariš sv. Ignacija Antiohijskega

17. oktober

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Ime mu je bilo tudi Teoforos, to je Bogonosec. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija.

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana (vladal je od leta 81 do 95) se je začelo preganjanje kristjanov. Preganjanje rimskih oblastnikov je bilo sicer naperjeno proti upornim Judom, vendar pri tem niso delali prave razlike med Judi in kristjani. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugimi so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na odgovor. Prijeli so ga na osnovi obtožbe iz ljudstva, ki jo je podpisal kdo od poganov, Judov ali krivoverskih kristjanov. To se je zgodilo okoli leta 110. Škofa Ignacija je vojaško spremstvo desetih mož odvedlo v Rim v smrt. Daljši postanek na poti je bil v mestu Smirni, kjer je krščansko občino vodil svetniški škof Polikarp. Tja so Ignacija prišli pozdravit visoki poslanci številnih maloazijskih krščanskih občin in iz tega se vidi, kakšen ugled je užival antiohijski škof. Izročil jim je svoja pisma vernikom. Iz Smirne je pisal tudi Cerkvi v Rim. V njem je vernike prosil, naj ne storijo ničesar, da bi preprečili njegovo mučeniško smrt. »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«

V Rimu so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune. Do preureditve svetniškega koledarja je bil spominski dan mučeniške smrti Sv. Ignacija 1. februarja, po novem pa se njegov god obhaja 17. oktobra.

Na današnji dan goduje kateri od tistih, ki mu je ime Ignacij ali Ignac, pa tudi Nace ali Igo; ženska oblika tega imena, ki pomeni 'ogenj' (po latinski besedi ignis), je Ignacija.

• Anastazij, sv., † ok. 1086, menih v Clunyju v Franciji
• Bertrand, sv., † ok. 1125, škof v Saint Bertrandu v Franciji
• Gal, sv., † 620, oznanjevalec vere in puščavnik
• Gerard, sv., † 1277, opat v Clairvauxu v Franciji
• Gerard Majella, sv., † 1755, redovnik
• Jadviga (Hedvika), sv., † 1243, šlezijska kneginja
• Jožefina Vannini, bl., † 1911, ustanoviteljica družbe za strežbo bolnikom
• Junijan, sv., 6. st., samotar pri Limogesu v Franciji
• Lul (Lullus), sv., † 768, misijonar in škof
• Marija Margareta Dufrost de Lajemmerais d'Youville, sv., † 1771, redovna ustanoviteljica iz Kanade
• Marjeta Marija Alacoque (Alakok), sv., † 1690, pobudnica češčenja presvetega Srca Jezusovega
• Martinijan in tovariši, sv., 5. st., mučenci v Afriki
• Peter Casani, bl., † 1647, duhovnik, šolski brat iz Rima

• Barses, sv., † 379, škof v Edesi
• Basol, sv., 7. st., iz okolice Reimsa v Franciji
• Evtimij, sv., † 898, opat v Solunu v Makedoniji
• Filipa, bl., † 1451, devica iz Vienne v Franciji
• Gundisalvus de Lagos, bl., † 1422, avguštinski eremit v Torres Vedrasu na Portugalskem
• Magnobod, sv., † po 627, škof v Angersu v Franciji
• Sabin, sv., † ok. 760, škof v Kataniji na Siciliji
• Sever, sv., 5. st., škof v Trierju v Nemčiji
• Tekla, sv., † ok. 790, opatinja v Kitzingenu v Nemčiji
• Teodorik Nemški, bl., † ok. 1377, karmeličan iz Benetk v Italiji
• Terezija Jezusova (Avilska), sv., † 1582, karmeličanka, cerkvena učiteljica