13. oktober

O sv. Kolomanu vemo le to, da je bil kraljevega rodu in po rodu Irec. Vse drugo je plod domišljije in legend: ne vemo ali je bil duhovnik, menih ... tudi ne, s čim se je ukvarjal. Na začetku 11. stol. je bil na poti v Sveto deželo, pa so ga zaradi tuje obleke obsodili kot češkega vohuna in ga linčali (obesili). To se je zgodilo 17. julija 1012 v Stockerauu pri Dunaju. Svojo svetost je Koloman izpričal že s tem, ko je z veliko potrpežljivostjo in brez upiranja prenašal krivično trpljenje in obsodbo, še bolj pa se je to pokazalo ob čudežih, ki so se dogajali ob njegovem truplu. To naj bi poldrugo leto dolgo viselo nepoškodovano, brez znaka trohnenja oziroma razpadanja. Les drevesa, na katerem je visel, je po čudežu ozelenel, ko pa je neki mož po dolgem času s svetnikovega trupla odrezal kos mesa (da bi to pomagalo njegovemu bolnemu sinu), je takoj pritekla iz njega sveža kri, kot da je umrl šele tisti dan. Tako so po tem čudežu po treh letih truplo vendarle sneli z drevesa in Babenberžan Henrik I. je dal prenesti njegove kosti 13. oktobra 1014 v opatijo Melk, kjer so imeli Babenberžani svoj vladarski sedež. Na dan, ko so prenesli svetnikove posmrtne ostanke, se tudi obhaja njegov spomin. Od tega dne so v Avstriji irskega romarja častili kot deželnega svetnika, do leta 1663, ko je njegovo mesto prevzel sv. Leopold. »Na Avstrijskem in Južnem Bavarskem je več kapel in cerkva posvečenih temu svetniku. Pri kapelah, posvečenih sv. Kolomanu, so imeli običajno slovesne sprevode na konjih. V ljudstvu je bila ohranjena vera, da Kolomanov blagoslov napravi človeka neranljivega. Sv. Kolomana upodabljajo kot romarja s palico v roki, tudi s kleščami in šibo (tako na dveh Dürerjevih lesorezih), visečega na drevesu, včasih tudi prebodenega s sulico. Svetnika časte kot zavetnika živine, obsojenih na smrt z obešanjem, proti boleznim, kugi, nevihti in drugim nadlogam.

Ime Koloman je anglosaksonskega izvora in se nanaša na goloba.

13. oktober

Gerald (Gerhard) iz Aurillaca je živel in deloval v drugi polovici 9. stoletja, ko je bila politična enotnost frankovske države razbita in je v zahodnem delu države, v Geraldovi ožji domovini, karolinško kraljestvo čedalje bolj izgubljalo pomen in vpliv. Razvoj na duhovnem in verskem področju je kazal prve sadove; povsod je bilo čutiti zmago krščanske miselnosti, tudi v državnih zadevah, razumsko prizadevanje za uresničitev splošno obveznih norm na vseh področjih življenja je vodilo k globlji utemeljitvi vere in nravnosti (karolinški racionalizem). V tem razgibanem času je živel Gerald iz Aurillaca, osebno izredno skromen in preprost, daleč od političnega dogajanja, zato pa resnično velik svetnik, čeprav ni bil duhovnik ali mučenec. Kot sin uglednih staršev plemiškega rodu se je rodil sredi devetega stoletja v Aurillacu in vzgajali so ga v duhu tedanjih viteških navad, v katerih sta bila poudarjena zlasti lovska spretnost in streljanje z lokom. Izobraževal se je seveda tudi v umetnosti, slovstvu in znanosti. Huda bolezen, je pomenila prelom v Geraldovem življenju, zato je v starših čedalje bolj zorela misel, da bi sin postal duhovnik: učil se je petja hvalnic in psalmov in latinščine; teh predmetov tudi po ozdravljenju ni zanemarjal in je v tem prekašal celo mnoge klerike. Ob vsem tem Geralda lahko upravičeno prištevamo med redke izobražene laike devetega stoletja. Načrt, da bi se poročil z mladim dekletom, se je razdrl, ker je Gerald hudo zbolel na očeh. Opat Odo (pisec njegovega življenjepisa) je videl v tem božjo previdnost: Bog je hotel, da bi se njegov izvoljenec odrekel svetu in bi se mu ob telesni slepoti odprl pogled za višje dobrine in za pot k svetosti. Ko se je vrnil z enega izmed mnogih romanj v Rim, je v Aurillacu začel graditi cerkev v čast sv. Petru, poskrbel za samostansko vzgojo mladeničev in izbral med njimi opata. Okoli leta 890 je ustanovil samostan, za katerega mu ie Karel Preprosti izdal zaščitno listino. Leta 902 je popolnoma oslepel; pet let zatem je bila v njegovo veliko veselje posvečena cerkev v Aurillacu. V septembru 909 je napravil oporoko in istega leta tudi umrl.

Geraldovo življenje je bilo brez zunanjih velikih dejanj, zato pa notranje toliko bogatejše. Skrivnost njegove svetosti je, da je živel v svetu, ni pa užival tega sveta, niti pripadal mu ni. Pri vsem svojem delu je mislil zmerom na Boga. Čeprav je bil bolan, je z odločnostjo izpeljal vse, kar je sklenil in kar ni nasprotovalo grehu. Njegovo življenje je bilo nepretrgano iskanje čim popolnejše pobožnosti. Življenje v svojem okolju je uredil skoraj meniško. Uvedel je skupno molitev in skupno udeležbo pri evharistični daritvi, med skromnimi obedi pa duhovno branje in po branju kratek razgovor za notranjo okrepitev v veri. To prizadevanje, da bi našel svetniško okolico, je bilo očitno zlasti po ustanovitvi samostana Aurillac. Eden izmed načinov, ki ga je spodbujal k pobožnosti in vernosti, so bila pogosta romanja: na grobove svetnikov Martiala, Martina in zlasti apostolov Petra in Pavla. Najmanj sedemkrat je bil v Rimu. Za notranjo vernost in izpopolnjevanje tega moža je značilno, da se ni zadovoljil z izpolnjevanjem splošnih predpisov: postil se je tri dni v tednu. Ker je želel, da bi bila javnost čim manj pozorna nanj in njegovo izpolnjevanje verskih dolžnosti, se je izogibal vsakega farizejstva. Simbolična za srednjeveško pobožnost je bila tudi njegova naklonjenost Cerkvi, ki ji je dajal devetino svojih dohodkov.

V podobi Geralda iz Aurillaca imamo pred sabo človeka, ki je bil po rodu in premoženju določen za gospodovanje, a je rajši s svojimi darovi služil Bogu in bližnjemu. »Če se komu zdi, da je bila njegovi svetosti ovira moč, ki jo je imel na tem svetu, je treba pomisliti, da je večja in hvale vrednejša krepost, če ima nekdo možnost zlorabe oblasti, pa se ji ponižno odreče. Ravno mož na svojem mestu je moral znati ločiti zemeljsko slepilo od pravih vrednot, da je prišel do svetosti: Ali naj ne bi imenovali zemskega hlepenja po oblasti temo, ki otroke tega sveta tako oslepi, da vzljubijo nečimrnost in puhlost? Gerald pa se je naučil ločiti to, kar je dragoceno, od vsakdanjega in je imel za zelo nevredno, da bi živel posvetno, ker se je zavedal, da je poklican h gostiji nebeškega Jagnjeta,« je zapisal njegov življenjepisec.

• Carlo Acutis, bl., † 2006, zavetnik odgovorne rabe interneta
• Domnina, sv., 4. st., mučenka v Kilikiji
• Edistij, sv., prva st., mučenec v Laciju v Italiji
• Edvin, sv., † ok. 633, kralj v Northumbriji v Angliji
• Fisk, sv., 6. st.?, škof na Irskem
• Jakob, bl., † 1491, dominikanec v Bologni v Italiji
• Maksimilijan Celjski, sv., † 284 ali 305?, škof in mučenec
• Marija Terezija Fasce, bl., † 1947, redovnica avguštinka iz Italije
• Monas, sv., † ok. 300, škof v Milanu v Italiji
• Mučenci, sv., † 483, žrtve Vandalov v Afriki
• Serafin iz Montegranara, sv., † 1604, laiški brat

12. avgust

Ko človek potuje po tej naši lepi domovini, se sprašuje: »Bog ve, kako je bilo tod pred tisoč, dva tisoč leti? Kdo je živel v teh krajih? Kakšno je bilo življenje takrat?« Na ta vprašanja odgovarja zgodovina. Ta nam pove, da so ozemlje, na katerem danes živimo Slovenci, leta 15 pred Kristusovim rojstvom osvojili Rimljani. Večji del Slovenije je spadal pod provinco ali pokrajino Norik, vzhodni predeli pa pod Panonijo. V rimski dobi so bila na naših tleh znana mesta Poetovio, Celeia, Emona, Virunum. V njih so živeli rimski vojaki, uradniki in trgovci. Že v zgodnji krščanski dobi so bili v teh mestih škofijski sedeži, ker je v njih živelo precej kristjanov.

V rimskem mestu Celei, današnjem Celju, je iz mlade krščanske občine izšel škof Maksimilijan. Njegovo življenje je na podlagi izročila, ki je šlo iz roda v rod, zapisal neznani pisatelj okoli leta 1260. Zanesljivo je dejstvo, da je Maksimilijan živel v drugi polovici 3. stoletja, ni pa mogoče točno določiti niti letnice njegovega rojstva niti njegove mučeniške smrti. Gotovo je bilo krščanstvo ukoreninjeno v Celei že v 3. stoletju.

Po pričevanju zgoraj omenjenega življenjepisca je bil Maksimilijan rojen med letoma 226 in 236 premožnim krščanskim staršem latinskega rodu v Celei. Od staršev se je sin navzel človeške plemenitosti, ki je podlaga za versko življenje po božji milosti. Ob starših mu je prvi verski pouk nudil duhovnik Oranius. Starše je izgubil še mlad in postal je dedič bogatega imetja, katerega je razdelil med reveže, osvobodil je sužnje in poromal v Rim, kjer je bil posvečen v duhovnika. Bil je tako zglednega življenja, da ga je papež Sikst II. posvetil v škofa in ga poslal oznanjat evangelij v Norik. Po izročilu je svoj prvi škofovski sedež imel v Laureacu (sedanjem Lorchu od izlivu Aniže v Donavo). Svojim vernikom je bil pravi oče: lajšal je njihove telesne in duhovne stiske in tegobe. Iz Laureaca je potoval daleč naokoli.

Tako je v skrbi za Gospodov vinograd preživel dvajset let. Besedo odrešenja je prišel oznanjat tudi v svoje rojstno mesto. Rimski sodnik, nosilec cesarske oblasti, ga je nagovarjal, naj se odpove Kristusu in se pokloni državnim bogovom. Prigovarjal mu je, naj prižge kadilo v čast vojnemu bogu Marsu, toda škof Maksimilijan se za njegove besede ni zmenil. Ko ni nič dosegel zlepa, je skušal Maksimilijana omajati z grožnjami. »Vem, komu sem veroval!« je za apostolom Pavlom vztrajal junaški škof. Sodnik ga je obsodil na smrt z obglavljenjem. To se je zgodilo najverjetneje okoli 305 pod Dioklecijanovim preganjanjem.

Stara legenda pripoveduje, da je na kraju, kjer je svetnikova glava padla na tla, začel izvirati studenec z zdravilno močjo. Njegovo truplo so kristjani pokopali ob mestnem obzidju na kraju, kjer je še danes cerkvica sv. Maksimilijana. Celjski grofje so tej cerkvici podelili nekaj okoliškega zemljišča.

Življenjepis sv. Maksimilijana, ki je v mariborski škofiji zelo priljubljen svetnik in krstni zavetnik mnogim vernim ljudem, je vključen tudi v Kroniko celjskih grofov neznanega avtorja. Kristjani, ki so iz Celeie bežali proti jugu, so češčenje sv. Maksimilijana zanesli v Slovensko primorje. Njegovi posmrtni ostanki so po čudni poti prišli v Passau, kjer ga častijo kot škofijskega zavetnika.

Danes godujejo tisti, ki jim je ime Maksimilijan, Maksim ali Maks, pa tudi Maksimilijana, Maksima in Maksa.

• Aleksander Sauli, sv., † 1593, korziški apostol
• Bruno Kölnski, sv., † 965, škof
• Etelburga, sv., † ok. 678, opatinja v Barkingu v Angliji
• Filip, sv., 1. st., diakon in 'evangelist'
• Frimin, sv., † po 552, škof v Uzesu v Franciji
• Gummar, sv., † ok. 775, samotar v Lierru v Belgiji
• Janez XXIII., sv. † 1963, papež Dobri
• Janez Janež, † 1990, misijonski zdravnik
• Kanik (Kenneth), sv., † 599, opat na Irskem Kenneth, glej Kanik
• Marija Soledad Torres, sv., † 1887, ustanoviteljica Marijinih služabnic
• Mihael Argawi, sv., 4. st., menih v Etiopiji
• Tarask in tovariša, sv., † ok. 304, mučenci v Ciliciji

V Domu sv. Jožefa v Celju je od 8. do 13. septembra 2013 potekala mednarodna konferenca Apostolat Militaire International (AMI), ki jo je organiziral Vojaški vikariat Slovenske vojske. Zbralo se je okoli 60 vojaških oseb iz šestnajstih držav. Tema letošnje konference je bila Novo razumevanje Drugega vatikanskega koncila, s poudarkom na pastoralni konstituciji Veselje in upanje. Letos sta polnopravni članici AMI postali ZDA in Slovenija.

AMI je mednarodno združenje vojaških oseb, ki živijo iz krščanskih vrednot in etike. Združenje povezuje podobna krščanska vojaška združenja posameznih držav. Ustanovljeno je bilo leta 1965 v Santiagu v Španiji. Sveti sedež ga je priznal leta 1985 kot mednarodno katoliško organizacijo. Aktualni predsednik je generalmajor avstrijske vojske Norbert Sinn.

Člani združenja se pogosto ustavljajo ob besedah blaženega Janeza Pavla II.: »Kdo more bolje kot vi, predragi vojaki in policisti, ... pričevati o nasilju in razkrojevalnih silah zla, ki so navzoče v svetu? Vsak dan se bojujete zoper nje, saj ste poklicani braniti šibke, varovati poštene in podpirati miroljubno sožitje med narodi. Vaša naloga je podobna vlogi nočnega stražarja, ki gleda v daljavo, da bi preprečil nevarnost ter vsepovsod utrjeval pravičnost in mir«.

Tu pa tam zasledim v verskem tisku poročilo, da je neka župnija slovesno sprejela relikvije kakšnega blaženega ali svetnika – zadnje čase zlasti relikvije bl. mučenca Alojzija Grozdeta. Kakšen pomen ima češčenje relikvij? (Nada)

Relikvije v ožjem smislu so ostanki telesa blaženega ali svetnika; v širšem smislu pa je relikvija vse tisto, kar je bilo s svetnikom v kaki zvezi (obleka, knjige, orodje njegovega mučeništva...). Kristjani relikvij ne častimo zaradi njih samih – to bi bilo malikovanje! – po njih izkazujemo čast Kristusu, katerega so svetniki v svojem življenju posnemali. V prvih krščanskih stoletjih so se kristjani pri svojih bogoslužnih slavjih spominjali mučencev. Od četrtega stoletja dalje pa so se jim pridružili tudi tisti zvesti Jezusovi učenci, ki niso umrli kot mučenci. V katoliški Cerkvi velja predpis, da se evharistična daritev opravlja na posvečenem oltarju, v katerem mora biti 'grobek', pravokotna vdolbina, kamor so položene relikvije – ostanki blaženih in svetnikov. (sč)

• Aldrik, sv., † 841, škof v Sensu v Franciji
• Angela Marija Truszkowska, bl., † 1899, poljska redovnica
• Basijan, sv., 5. st., menih v Carigradu
• Cerbonij, sv., † ok. 575, škof v Piombinu v Italiji
• Daniel Comboni, sv., † 1881, škof, misijonar
• Daniel in tovariši, sv., † 1227, misijonarji, mučenci
• Demetrij Aleksandrijski, sv., † 231, patriarh v Aleksandriji – omenjen pri Demetriju Solunskem
• Elija del Socorro Nieves Castillo, bl., † 1928, mehiški avguštinec in mučenec (10. marec, god 11. oktober)
• Evlampij in Evlampija, sv., 4. st., mučenca v Nikomediji
• Evlampija, sv., 4. st., mučenka v Nikomediji — glej Evlampij in Evlampija
• Florencij in Kasij, sv., 3. st., mučenca v Bonnu v Nemčiji
• Gereon in tovariši, sv., 3. st., mučenci iz Kölna v Nemčiji
• Janez, sv., † 1397, kanonik v Angliji
• Kasij, sv., 3. st., mučenec v Bonnu v Nemčiji
• Leon Wetmanski, bl., † 1941, pomožni škof v Plocku, mučenec (10. oktober, god 12. junij)
• Maloz, sv., 3. st., mučenec v Xantenu v Nemčiji – glej Viktor in Maloz
• Pavlin, sv., † 644, škof v Yorku v Angliji
• Robert Malatesta, bl., † 1432, frančiškanski tretjerednik iz Riminija v Italiji
• Telhilda, sv., † ok. 670, opatinja v Franciji
• Viktor in Maloz, sv., 3. st., mučenca v Xantenu v Nemčiji