• Asklepiad, sv., † 2,18, škof v Antiohiji
• Atenondor, sv., 3. st., škof in mučenec v Pontu
• Just, sv., 3. st., mučenec v Beauvais v Franciji
• Luka, sv., 1. st., evangelist

18. oktober

Po soglasnem starokrščanskem izročilu je pisatelj tretjega evangelija sv. Luka, učenec in spremljevalec apostola Pavla. Pri pisanju je Luka, edini novozavezni pisatelj, ki ni bil Jud, ampak Grk, po izobrazbi zgodovinar in literat, imel pred očmi v prvi vrsti kristjane iz poganstva. Po zgledu svojega učitelja Pavla evangelist bralcem dokazuje vesoljnost Kristusovega odrešilnega dela: Jezus iz Nazareta ni samo Odrešenik Judov, marveč Odrešenik sveta – vseh ljudi. S posebno ljubeznijo in globokim občutjem Luka slika dogodke, ki iz njih odseva Jezusova ljudomilost in neskončno božje usmiljenje do grešnikov. Pripovedi o usmiljenem Samarijanu in izgubljenem sinu spadata med najlepše bisere svetovne književnosti. Luka je tudi edini med evangelisti, ki opisuje dogodke pred Jezusovim rojstvom in njegovo mladost. Čudovita je njegova božična zgodba s hlevom in pastirji na betlehemskih poljanah. Brez upodobitve božjega rojstva si krščanstva kar ne moremo predstavljati.

Podatke o življenju in delu evangelista Luka zajemamo predvsem iz Apostolskih del, zgodovine mlade Kristusove Cerkve, ki jo je napisal isti pisatelj kot tretji evangelij. Bogato je tudi legendarno izročilo o njem. Kakor na podlagi zanesljivega izročila izpričujeta cerkveni zgodovinar Evzebij in sv. Hieronim, je bil Luka doma iz Antiohije v Siriji, živahnem trgovskem mestu, po velikosti tretjem v rimski državi, v katerem so se Jezusovi privrženci prvikrat imenovali kristjani. Po poklicu je bil zdravnik; apostol Pavel ob koncu svojega pisma Kološanom pove: »Pozdravlja vas Luka, dragi zdravnik.« Ta poklic odseva v vsem njegovem evangeliju, v katerem slika Kristusa – zdravnika duš in teles. V rodnem mestu se je zgodaj seznanil s krščanstvom, prejel krst in se oklenil apostola Pavla, kateremu je bil zvest spremljevalec in več let pomočnik pri apostolskem delu med pogani.

Iz Apostolskih del zvemo, da se je Pavlu pridružil na drugem misijonskem potovanju v Troadi in ga potem spremljal v Makedonijo do Filipov. Ko se je Pavel po končanem tretjem potovanju vračal skozi Troado, se mu je Luka spet pridružil ter šel z njim do Jeruzalema in dve leti pozneje iz Cezareje v Rim. Od tedaj je ostal pri Pavlu morda s kratkimi presledki – do njegove smrti. O nadaljnjem življenju in delovanju evangelista Luka ni zanesljivih podatkov. Kot njegovo misijonsko polje se omenjajo Ahaja na grškem Peloponezu ter Beotija in Bitinija v Mali Aziji. Umrl je mučeniške smrti, ni pa znano, kdaj in kje.

Po izročilu in legendi je Luka v prostem času slikal, zato so ga krščanska slikarska združenja izbrala za svojega zavetnika. Po izročilu vzhodne Cerkve se je evangelist Luka srečal z Jezusovo materjo Marijo v Janezovi hiši in naslikal Marijino ikono.

Med štirimi evangelisti je Luka dobil simbol bika. Osnova temu simbolu je misel na daritev. Kristus se je na križu daroval za vse ljudi. Po volu kot simbolu se je Luka na Slovenskem uveljavil kot kmečki patron; sicer pa velja za zavetnika zdravnikov, slikarjev, umetnikov, zlatarjev, knjigovezov, živine, vremena ...

Ime Luka zadnje čase spada pri nas med 'modna imena'; nekoč je bila dokaj razširjena oblika Lukež – po latinskem imenu Lucas.

• Florencij, sv., † ok. 524, škof v Orange v Franciji
• Gilbert, bl., † 1168, cistercijan v Citeauxu v Franciji
• Ignacij Antiohijski, sv., † ok. 110, škof in mučenec
• Janez, sv., 4. st., menih v Tebajski puščavi
• Nothelm, sv., † 739, škof v Canterburyju v Angliji
• Ruf in Zosim, sv., † 107, mučenca, tovariša sv. Ignacija Antiohijskega
• Šušanik (Suzana), sv., † ok. 458, armenska mučenka
• Zosim, sv., † 107, mučenec, tovariš sv. Ignacija Antiohijskega

17. oktober

Okoli leta 100 se je začelo obdobje, ko noben apostol ni bil več živ. Cerkev je skrbno varovala njihovo izročilo in se sklicevala na njihovo avtoriteto. Delo božjega ustanovitelja se je nadaljevalo in je bilo poslej v rokah predstojnikov, ki Jezusa niso nikoli videli, bili pa so učenci apostolov. Med te spada tudi Ignacij Antiohijski, škof v mestu, kjer so Jezusove učence najprej imenovali kristjane, junaški pričevalec mlade Cerkve. Ime mu je bilo tudi Teoforos, to je Bogonosec. Prištevamo ga med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda osebno poznal katerega od apostolov, ampak predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so stavbo Cerkve na apostolskem temelju dalje zidali in utrjevali. Vernike svojega časa je spodbujal in utrjeval s svojim zgledom in tudi s svojimi pismi, ki se jih je ohranilo samo sedem. Spadajo med bisere zgodnjega krščanskega slovstva in razodevajo duhovno veličino sv. Ignacija.

Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana (vladal je od leta 81 do 95) se je začelo preganjanje kristjanov. Preganjanje rimskih oblastnikov je bilo sicer naperjeno proti upornim Judom, vendar pri tem niso delali prave razlike med Judi in kristjani. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugimi so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na odgovor. Prijeli so ga na osnovi obtožbe iz ljudstva, ki jo je podpisal kdo od poganov, Judov ali krivoverskih kristjanov. To se je zgodilo okoli leta 110. Škofa Ignacija je vojaško spremstvo desetih mož odvedlo v Rim v smrt. Daljši postanek na poti je bil v mestu Smirni, kjer je krščansko občino vodil svetniški škof Polikarp. Tja so Ignacija prišli pozdravit visoki poslanci številnih maloazijskih krščanskih občin in iz tega se vidi, kakšen ugled je užival antiohijski škof. Izročil jim je svoja pisma vernikom. Iz Smirne je pisal tudi Cerkvi v Rim. V njem je vernike prosil, naj ne storijo ničesar, da bi preprečili njegovo mučeniško smrt. »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«

V Rimu so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Kristjani so zbrali njegove kosti in jih prenesli v Antiohijo, kjer so jih kasneje, za časa cesarja Teodozija (proti koncu 4. stoletja) pokopali v tamkajšnji baziliki, nekdanjem templju rimske boginje Fortune. Do preureditve svetniškega koledarja je bil spominski dan mučeniške smrti Sv. Ignacija 1. februarja, po novem pa se njegov god obhaja 17. oktobra.

Na današnji dan goduje kateri od tistih, ki mu je ime Ignacij ali Ignac, pa tudi Nace ali Igo; ženska oblika tega imena, ki pomeni 'ogenj' (po latinski besedi ignis), je Ignacija.

• Anastazij, sv., † ok. 1086, menih v Clunyju v Franciji
• Bertrand, sv., † ok. 1125, škof v Saint Bertrandu v Franciji
• Gal, sv., † 620, oznanjevalec vere in puščavnik
• Gerard, sv., † 1277, opat v Clairvauxu v Franciji
• Gerard Majella, sv., † 1755, redovnik
• Jadviga (Hedvika), sv., † 1243, šlezijska kneginja
• Jožefina Vannini, bl., † 1911, ustanoviteljica družbe za strežbo bolnikom
• Junijan, sv., 6. st., samotar pri Limogesu v Franciji
• Lul (Lullus), sv., † 768, misijonar in škof
• Marija Margareta Dufrost de Lajemmerais d'Youville, sv., † 1771, redovna ustanoviteljica iz Kanade
• Marjeta Marija Alacoque (Alakok), sv., † 1690, pobudnica češčenja presvetega Srca Jezusovega
• Martinijan in tovariši, sv., 5. st., mučenci v Afriki
• Peter Casani, bl., † 1647, duhovnik, šolski brat iz Rima

• Barses, sv., † 379, škof v Edesi
• Basol, sv., 7. st., iz okolice Reimsa v Franciji
• Evtimij, sv., † 898, opat v Solunu v Makedoniji
• Filipa, bl., † 1451, devica iz Vienne v Franciji
• Gundisalvus de Lagos, bl., † 1422, avguštinski eremit v Torres Vedrasu na Portugalskem
• Magnobod, sv., † po 627, škof v Angersu v Franciji
• Sabin, sv., † ok. 760, škof v Kataniji na Siciliji
• Sever, sv., 5. st., škof v Trierju v Nemčiji
• Tekla, sv., † ok. 790, opatinja v Kitzingenu v Nemčiji
• Teodorik Nemški, bl., † ok. 1377, karmeličan iz Benetk v Italiji
• Terezija Jezusova (Avilska), sv., † 1582, karmeličanka, cerkvena učiteljica

15. oktober

Ukazali so mi, naj ob vsej svobodi, ki so mi jo dali, opišem molitvene načine in milosti, ki mi jih je podelil Gospod; rajši bi bila, da so mi naročili, naj jasno in nadrobno opišem svoje hude grehe in svoje slabo življenje.« Tako se začenja znamenita avtobiografija sv. Terezije Velike ali Avilske, ena najbolj branih knjig duhovne vsebine, katero smo leta 1974 dobili v slovenskem prevodu. Poleg avtobiografije je Terezija Avilska napisala še vrsto drugih del, s katerimi je številnim kristjanom učiteljica notranjega življenja. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico. Bila je prva žena, ki je dosegla to čast.

V prvem delu svojega Življenja Terezija pripoveduje o svoji mladosti in o prvih letih svojega redovnega življenja. Rodila se je 28. marca 1515 v Avili v Španiji, zato se po rojstnem mestu imenuje Avilska. Oče je bil dvakrat poročen: v prvem zakonu je imel tri otroke, v drugem pa devet. Terezija je bila tretja iz drugega zakona. Njena mati se je poročila komaj štirinajstletna. Bila je lepa pa tudi 'polna čednosti' Oba starša sta rada molila in tudi otroke navajala k molitvi. Terezija "je bila očetova ljubljenka in ne brez razloga", pravi sama. Spominja se, kako pobožna je bila v teh letih: »Da bi zmolila vse svoje ustne molitve, sem se zatekala v samoto. Rada sem molila zlasti rožni venec, do katerega je mati čutila posebno ljubezen.«

Ko ji je bilo nekaj več kot trinajst let, ji je umrla mati. »Komaj sem se zavedala, kaj sem z njo izgubila, že sem vsa žalostna stopila pred podobo naše ljube Gospe in jo med solzami prosila, naj mi bo poslej mati.« Ko je odraščala v dekle, se je »začela lepo oblačiti in se z negovano zunanjostjo predajati spogledljivosti«, vendar ni imela slabih namenov. V hišo je zahajala sorodnica njenih let, ki je nanjo slabo vplivala. »Če bi smela staršem kaj svetovati,« piše Terezija, »bi jim rekla, naj pazijo, s kom se otroci v tej dobi družijo.« S šestnajstimi leti jo je oče poslal v samostan, v katerem so se vzgajala dekleta iz plemiških in premožnih družin. Sprva se je tam počutila utesnjeno, kasneje pa je bila "srečnejša kot doma pri očetu". Ob neki vzorni redovnici je začutila v sebi redovni poklic. Oče ji ni pustil iti v samostan, zato je kar pobegnila od doma in kasneje ji je oče ta korak odpustil. Kmalu po prihodu v samostan so jo začele mučiti razne bolezni. Več let je bila od bolečin vsa zvita in napol hroma.

Molitev, v kateri je nenehno napredovala, ji je pomagala, da je ne le vdano prenašala vse trpljenje, temveč je obrodila tudi druge sadove. »O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila. Globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni.« S svojim redovnim življenjem ni bila zadovoljna, prav tako jo je motila prevelika posvetnost v strogem karmeličanskem redu. Najprej je prenovila sama sebe, potem pa se je čutila poklicano, da v skladu s svojimi spoznanji začne prenavljati red, ki mu je pripadala. Redovnice in redovniki pravega duha so njeno delo z veseljem pozdravili, mnogi pa so ji nagajali, vendar Terezija ni odnehala. Potovala je od samostana do samostana. Na eni teh poti je v kraju Alba de Tormes v noči od 4. na 5. oktober 1582 umrla, stara 67 let. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, zato je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober in od leta 1622, ko je bila razglašena za svetnico, obhajamo njen god na današnji dan.

Danes godujejo naše številne Terezije, Rezke in Zinke, nekatere pa so godovale 1. oktobra.

• Burkhard, sv., † ok. 700–753, škof v Würzburgu v Nemčiji
• Dominik Loricat, sv., † 1060, kamaldulenski redovnik iz Italije
• Donacijan, sv., 4. st., škof v Reimsu v Franciji
• Fortunat, sv., † ok. 542, škof v Todiju v Italiji
• Gavdencij, sv., 3./4. st., škof v Riminiju v Italiji
• Janez (John) Ogilvie, sv., † 1615, škotski mučenec
• Janez Ogilvie, sv., † 1615, jezuit, mučenec s Škotskega
• Just, sv., † po 381, škof v Lyonu v Franciji
• Kalist I., sv., † 222, papež in mučenec
• Lupus, sv., prva st., mučenec v Capui v Italiji
• Silvan, sv., 4. st., duhovnik in mučenec v Cezareji v Palestini