• Abraham in Sara, sv., † 19.–17. pr. Kr., očak
• Adalbero, sv., † 910, škof v Augsburgu v Nemčiji
• Bernard, sv., † mo, opat v Franciji
• Bravlij Marija Corres, Friderik Rubio Alvarez in 69 tovarišev, bl., † 1936, redovniki in mučenci v Španiji
• Ciril Bertrand (Sanz Tejedor) in 7 tovarišev, sv., † 1934, šolski brat in mučenci iz škofije Oviedo v Španiji
• Deusdedit, sv., † ok. 834, menih in mučenec na Monte Cassinu v Italiji
• Dionizij, Rustik in Elevterij, sv., † ok. 285, škof in mučenci v Parizu
• Domin, sv., prva st., mučenec iz okolice Parme v Italiji
• Elevterij, sv., † ok. 285, mučenec v Parizu – glej Dionizij, Rustik in Elevterij
• Evencij Rihard Nyarra, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Filip od Jezusa Munarriz in 50 mučencev, bl., † 1936, redovniki klaretinci iz Barbastra v Španiji, ustreljeni v več skupinah v avgustu
• Gesvin, sv., † 1165, opat v Anchinu v Franciji
• Gislen, sv., † ok. 681/685, opat v Hainautu v Belgiji
• Gunterih, sv., † 1045, samotar v Brevnovu na Češkem
• Inocenc od Brezmadežne (Canoura Arnau), sv., † 934, pasijonist, mučenec v španski državljanski vojni
• Janez Leonardi, sv., † 1609, redovni ustanovitelj
• Janez Lobedav, bl., † ok. 1264, frančiškan v Chelmu na Poljskem
• Jožef Cecilij, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Kompagnus, sv., † 1264, menih kamaldulenec iz Padove v Italiji
• Ludvik Bertran (Beltran), sv., † 1581, redovnik in misijonar
• Marija Jezusova (Emilija d'Oultremont), bl., † 1878, redovnica
• Peter Galata, sv., 9. st., menih v Carigradu
• Pij XII., † 1958, Evgen Pacelli, papež med 2. svetovno vojno
• Publija, sv., 4. st., diakonisa in mučenka v Antiohiji
• Rustik, sv., † ok. 285, mučenec v Parizu
• Sara, sv., † 19.–17. pr. Kr., Abrahamova žena
• Šibila, bl., † 1250, menihinja v Brabantu
• Teodomir Joahim Sainz Sainz, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Vincencij Kadlubek, bl., † 1223, cistercijan, škof v Krakovu na Poljskem

• Artemon, sv., prva st., mučenec v Frigiji
• Artold (Artald), sv., † 1206, kartuzijan in škof v Belleyu v Franciji
• Benedikta, sv., 4. st., devica in mučenka v okolici Laona v Franciji
• Feliks, sv., † ok. 390, škof v Como v Italiji
• Pelagija, sv., † ok. 302, devica in mučenka v Antiohiji
• Rogenfredris, sv., 8. st., opatinja v Denainu v Franciji
• Sergij, sv., † 303 ?, mučenec
• Sergij in Bakh, sv., 3./4. st., mučenca v Siriji
• Tais (Tajda), sv., prva st., egiptovska spokornica

• Adalgiz, sv., † 849, škof v Novari v Italiji
• Apulej, sv., prva st., mučenec v Rimu – glej Marcel in Apulej
• Avgust, sv., † ok. 560, duhovnik iz bližine Bourgesa v Franciji
• Eterij, sv., † 602, škof v Lyonu v Franciji
• Justina, sv., prva st., devica in mučenka v Padovi v Italiji
• Marcel in Apulej, sv., prva st., mučenca v Rimu
• Marija Devica Rožnovenska mati božja
• Marko, sv., † 33, papež
• Martin Cidis, sv., † 1152, cistercijanski opat v Španiji
• Osita, sv., 7. st., opatinja v Angliji
• Paladij, sv., † po 596, škof v mestu Saintes v Franciji
• Polihronij, sv., † po 337, škof v Gampaneti

10. oktober

Daniel Comboni, goreč misijonar in ustanovitelj misijonske družbe, ki ima moško in žensko vejo: redovniki se imenujejo kanbonijanci, redovnice pa kombonijanke, je leta 1864 sestavil Načrt za prerod Afrike, ki je veljaven še danes. Oznanjevanje evangelija naj spremlja prizadevanje za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. Tuji misijonarji naj čimprej vzgojijo domače duhovnike in sodelavce, da se Afričani postavijo na lastne noge. Comboni je več let (s presledki zaradi bolezni ali potovanj po Evropi, ko je zbiral sredstva za svoj misijon) deloval v Sudanu, kjer je pred njim oral ledino naš Ignacij Knoblehar, ki je svet ob Nilu raziskoval in ga opisal. Knoblehar in Comboni sta se v začetku leta 1858 srečala v Asuanu, ko je Knoblehar potoval v Evropi iskat novih sodelavcev, pa je na poti 13. aprila 1858 umrl v Neaplju.

Luč sveta je Daniel Comboni zagledal 15. marca 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru v severni Italiji. Bistremu dečku so prvo šolsko modrost posredovali duhovniki. Ko mu je bilo enajst let, je bil sprejet v zavod za revne otroke nadarjene otroke, ki ga je v Veroni duhovnik Nicola Mazza. Leta 1847 je skupina duhovnikov iz tega zavoda odšla v misijone v novoustanovljeni Apostolski vikariat za Srednjo Afriko v Vzhodnem Sudanu. Prvi vikar s pravicami škofa je bil Poljak Maksimilijan Rylla, po njegovi zgodnji smrti ga je nasledil Knoblehar. Mladi Comboni je leta 1849 svojim predstojnikom slovesno obljubil, da bo svoje življenje posvetil temu misijonu. Po mašniškem posvečenju 31. decembra 1854 se je nekaj časa uvajal v duhovniško delo v raznih župnijah doma, 10. septembra 1857 pa je skupaj s petimi drugimi misijonarji iz ladjo iz Trsta odpotoval proti Sudanu, v Kartum so prispeli 8. januarja 1858. Sredi februarja so prišli do misijonske postaje Sveti križ. V nezdravem podnebju je kmalu zbolel za tropsko mrzlico, ki je pokosila več misijonarjev. Combonijevo zdravje je tako opešalo, da je junija odšel v Italijo, da si opomore. Za nekaj časa se je ustavil v Veroni, kjer je prevzel skrb za vzgojo afriških dečkov, ki so jih misijonarji odkupili iz suženjstva. Potoval je po raznih evropskih deželah in iskal dobrotnike za afriški misijon. Leta 1864 je, kot rečeno, sestavil svoj misijonski načrt. Proti koncu leta 1865 je odpotoval v Egipt, pa se je kmalu vrnil in leta 1867 je v Veroni odprl svoj misijonski zavod za Afriko. Tega leta je postal provikar v osrednji Afriki (torej Knobleharjev naslednik) Leta 1872 je v Veroni zaživela njegova ženska misijonska družina. Naslednje leto je spet odšel v Sudan in tam ostal do leta 1877, ko je postal apostolski vikar in bil posvečen za škofa. Pod njegovim vodstvom je misijon lepo uspeval. Cvetoči misijon je bil uničen leta 1885 pod muslimanom Mahdijem in njegovim naslednikom. Škof Comboni tega žalostnega konca ni dočakal. 2. oktobra 1881, bila je nedelja, je podelil sveti krst štirinajstim ljudem, potem pa ga je nenadoma začela tresti mrzlica. Upal je, da bo to minilo, kot doslej vedno, toda stanje se je vedno bolj slabšalo. Začutil je, da je prišla njegova zadnja ura. Zaprosil je za zakramente za umirajoče. Svoje sodelavce, zbrane okoli njega, je prosil, naj "živijo in umrejo ob dragi Afričanih". Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 10. oktobra 1881. Že leta 1927 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, pa je bil zaradi političnih homatij prekinjen. Obnovil se je pod papežem Janezom Pavlom II., ki ga je leta 1996 razglasil za blaženega, leta 2003 pa za svetnika.

9. oktober

V sedemnajstem poglavju Apostolskih del, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki poroča o življenju mlade Kristusove Cerkve, beremo, kako je apostol Pavel med svojim drugim misijonskim potovanjem (med letoma 49 – 52) prišel v Atene. Tam se je spustil v pogovor tudi z nekaterimi grškimi modrijani, ki so ga vzeli s sabo na grič Areopag nad mestom in ga vprašali, naj jim pove nekaj več o novem nauku, ki ga oznanja. Pavel jim je rad ustregel. Ko je v svoji razlagi prišel do Kristusovega vstajenja od mrtvih, so se eni iz njega norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« Poročilo se končuje takole: »Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit.«

Tega učenca apostola Pavla, poznejšega škofa v Atenah, so pogosto zamenjavali z današnjim godovnjakom, ki mu je bilo tudi ime Dionizij, vendar pa je živel skoraj dvesto let kasneje ter je bil prvi škof v Parizu, ki je bilo tedaj naselje z latinskim imenom Lutetia Parisiorum. Sv. Gregor iz Toursa poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 s šestimi drugimi škofi poslal iz Rima v Galijo, sedanjo Francijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o njegovem mučeništvu legendarno.

Novejša raziskovanja so ugotovila, da sta atenski in pariški Dionizij dve različni osebi. Do pomote je prišlo takole: leta 827 je bizantinski cesar Mihael poslal francoskemu kralju Ludviku Pobožnemu prepis spisov, ki so jih pripisovali Dioniziju Areopagitu, Pavlovemu učencu. Kralj je spise izročil benediktinskemu opatu Hildvinu, ki je sestavil prvi življenjepis pariškega škofa Dionizija, katerega enači z učencem apostola Pavla in mu pripiše tudi avtorstvo iz Carigrada poslanih spisov.

Dionizij, prvi pariški škof, ki ga uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili, je eden od zavetnikov Francije in zavetnik Pariza. Po vsej verjetnosti je on postavil prvo krščansko cerkev na otoku sredi reke Seine. Poročilo o njegovem mučeništvu je sicer okrašeno z legendarnimi dodatki, zanesljiv pa je podatek, da je bil s svojimi tovariši v trpljenju obglavljen na Montmartru leta 285. Kralj Dagobert je dal njegove posmrtne ostanke prenesti v cerkev benediktinske opatije Saint Denis, ki je postala eno največjih svetišč v Galiji in pozneje nekakšna narodna grobnica, kjer so pokopali skoraj vse francoske kralje.

Svetega Dionizija upodabljajo v škofovski obleki z odsekano glavo v desnici. Ker je bil obglavljen, ga časte kot zavetnika proti glavobolu. Svetnika in njegovo mučeništvo so upodobili mnogi umetniki

Ime Dionizij izhaja iz grškega imena Dionizos; tako se je v grški mitologiji imenoval bog vina, pomladnega cvetja in opojnosti, ki je bilo značilno za njegova praznovanja. Francoska oblika latinskega imena Dionisius je Denis, ki je pogosto ime, prav kot ženska oblika Denise. Ti dve francoski imeni sta tudi pri nas bolj uveljavljeni kot pa izvirno ime današnjega godovnjaka.

8. oktober

V rimskem martirologiju ali seznamu svetnikov najdemo za današnji dan sveto Pelagijo Jeruzalemsko, ki je umrla okoli leta 457. Njeno češčenje je izpričano že v prvi polovici 6. stoletja, po čemer sklepamo, da je zgodovinsko resnična oseba, dasi vemo o njej malo zanesljivega. Tako lahko nekaj podatkov o njej izluščimo iz legend, ki pripovedujejo o svetnici s tem imenom, vendar pa se časovno postavljene v različen časovni okvir in se razlikujejo.

Neka legenda tako pripoveduje, da je Pelagija bila po poklicu igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje. Ko je nekoč poslušala pridigo tamkajšnjega škofa, je bila tako pretresena, da je dala svojemu dotedanjemu življenju slovo ter odšla živet na Oljsko goro. Nadela si je moška oblačila in se zaprla v meniško celico, ki je vse do smrti ni zapustila. Z molitvijo in pokoro je služila Bogu noč in dan in zadoščevala za grehe svojega prejšnjega življenja.

Druga legenda pa pravi, da je bila sveta Pelagija mučenka v Antiohiji in je dala življenje za vero v času preganjanja cesarja Dioklecijana. Bila je stara petnajst let in bila je goreča vernica. Antiohijski cesarski namestnik je nekega dne poslal vojake, naj gredo ponjo in jo privedejo pred sodišče. Obkolili so hišo in Pelagijo pozvali, naj zapusti hišo. Takoj je vedela, da jo čaka sodišče, mučenje in smrt, zato je odprla vrata in vojake prosila, naj samo še malo počakajo, da se preobleče. Odšla je v gornje prostore, dvignila roke proti nebu in dolgo molila k Bogu, naj sprejme njeno dušo in ne dovoli, da bi jo oskrunili in s strehe hiše skočila v smrt. To naj bi se zgodilo leta 302. Njen zgled in pričevanje za vero hvali tudi sv. Janez Zlatousti, ki je napisal hvalnico v čast njenemu mučeništvu.

Ime Gal je med moškimi imeni v Sloveniji na 127. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Gal poimenovanih 1665 (1985: 61;1994: 116; 2008: 1199) moških oseb. Ženska oblika: Gala (1994: 9; 2012: 63, 801. mesto). Primerjalni podatki za ime Gal kažejo, da je večina (tj. kar 1348) njegovih zdajšnjih nosilcev iz obdobja 2001–2011, v minimalni frekvenci pa statistika to ime zaznava šele po letu 1950.

God:
• 14. maj
• 16. oktober

Ime Gal izhaja iz latinskega imena Gallus z nekdanjim pomenom 'Galec'. Galci, kar je drugo ime za Kelte, so nekdaj prebivali v Galiji, tj. na ozemlju, ki ga danes zavzema Francija. Ime ljudstva Galli, tj. Galci, se povezuje s kimbrijskim gallu 'moč, zmožnost, oblast, vpliv; biti zmožen', kornvelško gallos 'sila, moč, oblast', bretonsko gal 'sila, moč, oblast'. Glede na to bi ženska oblika Gala prvotno pomenila 'Galka'. Gallus je bil tudi starorimski priimek (cognomen), ki so ga imeli številni slavni ljudje že v predkrščanski dobi. V češčini imenu Gal ustreza Havel, ki je tudi priimek, v poljščini ime in priimek Gaweł; v nemščini Gallus z različicami Galle, Galli, Gall; v francoščini Gaël. Iz imena Gal je v priimkovnem procesu nastal po obliki enak priimek Gal ter izpeljani priimki Gale, Galič, Galičič, Galovec, Galovic, Galovič, Galli, Gales, Galeš, Galez, Galjuš, Gol, Gole, Golc, Golec, Golej, Golič, Goličič, Goleš, Golež, Govc, Govše, Govšič, Golja, Golje, Govže. Italijanski priimek Galli po C. Tagliaviniju dopušča povezavo z občno besedo gallo, latinsko gallus 'petelin'. To velja tudi za Jacobusa Gallusa-Carniolusa, slovenskega skladatelja in dirigenta v praški cerkvi sv. Jana, katerega pravo ime je bilo Jakob Petelin in ki je pisal maše, motete (Opus musicum), madrigale (Harmoniae morales, Moralia).

V koledarju je 16. oktobra Gal, irski misijonar, verski sel ob Bodenskem jezeru, od leta 612 prebivalec ob Steinachu, kjer so pozneje zgradili benediktinski samostan Sankt Gallen. 14. maja pa goduje Gal, škof v Clermontu v Franciji († 551).

Iz slovenske književnosti za otroke je znan Gal, junak zgodbe Gal v galeriji, ki jo je napisala Svetlana Makarovič.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Sergej na 188. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Sergej poimenovanih 815 (1971: 308; 1994: 593; 2008: 756). Različici: Sergij (1971: 66; 1994: 162; 2012: 136), Sergio (2012: 79). Ženski obliki: Sergeja (1971: 73; 1994: 309; 2012: 408), Sergija (2012: 9).

God:
• 31. januar
• 13. maj
• 8. september
• 25. september
• 8. oktober

Ime Sergej z različico Sergij izhaja iz latinskega imena Sergius. To je bilo starorimsko rodovno ime z nejasnim pomenom, ki so ga Rimljani verjetno dobili od sosednjih Etruščanov. Prek grškega Sérgios je ime prišlo v Rusijo, kjer je postalo popularno po zaslugi svetnika Sergija Radoneškega, puščavnika in opata samostana Sv. Trojice, ki je umrl 25. septembra 1392 (v koledarju 25. septembra). Ime Sergio je italijanska oblika imena Sergius, ki se pri nas uporablja zlasti na Primorskem in večinoma pri pripadnikih italijanske narodnosti. Ime Sergij je pri Nemcih Sergius, pri Francozih Serge, pri Hrvatih Srđ, pri Rusih poleg imena Sergej še oblika Serëža [serjóža). Slednji je v izrazu Serëža-proimi-uho v pomenih 'slepar; prebrisanec'. Ime Sergij je po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, 118) na Tržaškem znano predvsem zaradi legendarnega Sergeja Tržaškega in se pojavlja v tržaških kodeksih od leta 1308, zanesljivi slovenski nosilci pa že od leta 1355. Po srednjem veku je ime Sergij pri nas in na Zahodu šlo v pozabo in smo ime Sergej v novejšem času sprejeli skupaj z nekaterimi drugimi ruskimi imeni, kot so npr. Olga, Nataša, Boris.

V koledarju je razen že omenjenega ruskega še: 31. januarja (nekdaj 24. feb.) Sergij Palestinski, mučenec († leta 304); 13. maja Sergij iz Carigrada († ok. 820), preganjan zaradi svetih podob; 8. septembra Sergij I, papež († leta 701); 7. oktobra Sergij Cezarejski, sirski mučenec (u. leta 304); 8. oktobra pa Sergij Tržaški, mučenec iz 3. ali 4. stoletja.