9. oktober

V sedemnajstem poglavju Apostolskih del, knjigi Svetega pisma nove zaveze, ki poroča o življenju mlade Kristusove Cerkve, beremo, kako je apostol Pavel med svojim drugim misijonskim potovanjem (med letoma 49 – 52) prišel v Atene. Tam se je spustil v pogovor tudi z nekaterimi grškimi modrijani, ki so ga vzeli s sabo na grič Areopag nad mestom in ga vprašali, naj jim pove nekaj več o novem nauku, ki ga oznanja. Pavel jim je rad ustregel. Ko je v svoji razlagi prišel do Kristusovega vstajenja od mrtvih, so se eni iz njega norčevali, drugi pa so rekli: »O tem bi te poslušali kdaj drugič.« Poročilo se končuje takole: »Nekateri možje pa so se mu pridružili in sprejeli vero. Med temi je bil Dionizij Areopagit.«

Tega učenca apostola Pavla, poznejšega škofa v Atenah, so pogosto zamenjavali z današnjim godovnjakom, ki mu je bilo tudi ime Dionizij, vendar pa je živel skoraj dvesto let kasneje ter je bil prvi škof v Parizu, ki je bilo tedaj naselje z latinskim imenom Lutetia Parisiorum. Sv. Gregor iz Toursa poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 s šestimi drugimi škofi poslal iz Rima v Galijo, sedanjo Francijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o njegovem mučeništvu legendarno.

Novejša raziskovanja so ugotovila, da sta atenski in pariški Dionizij dve različni osebi. Do pomote je prišlo takole: leta 827 je bizantinski cesar Mihael poslal francoskemu kralju Ludviku Pobožnemu prepis spisov, ki so jih pripisovali Dioniziju Areopagitu, Pavlovemu učencu. Kralj je spise izročil benediktinskemu opatu Hildvinu, ki je sestavil prvi življenjepis pariškega škofa Dionizija, katerega enači z učencem apostola Pavla in mu pripiše tudi avtorstvo iz Carigrada poslanih spisov.

Dionizij, prvi pariški škof, ki ga uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili, je eden od zavetnikov Francije in zavetnik Pariza. Po vsej verjetnosti je on postavil prvo krščansko cerkev na otoku sredi reke Seine. Poročilo o njegovem mučeništvu je sicer okrašeno z legendarnimi dodatki, zanesljiv pa je podatek, da je bil s svojimi tovariši v trpljenju obglavljen na Montmartru leta 285. Kralj Dagobert je dal njegove posmrtne ostanke prenesti v cerkev benediktinske opatije Saint Denis, ki je postala eno največjih svetišč v Galiji in pozneje nekakšna narodna grobnica, kjer so pokopali skoraj vse francoske kralje.

Svetega Dionizija upodabljajo v škofovski obleki z odsekano glavo v desnici. Ker je bil obglavljen, ga časte kot zavetnika proti glavobolu. Svetnika in njegovo mučeništvo so upodobili mnogi umetniki

Ime Dionizij izhaja iz grškega imena Dionizos; tako se je v grški mitologiji imenoval bog vina, pomladnega cvetja in opojnosti, ki je bilo značilno za njegova praznovanja. Francoska oblika latinskega imena Dionisius je Denis, ki je pogosto ime, prav kot ženska oblika Denise. Ti dve francoski imeni sta tudi pri nas bolj uveljavljeni kot pa izvirno ime današnjega godovnjaka.

8. oktober

V rimskem martirologiju ali seznamu svetnikov najdemo za današnji dan sveto Pelagijo Jeruzalemsko, ki je umrla okoli leta 457. Njeno češčenje je izpričano že v prvi polovici 6. stoletja, po čemer sklepamo, da je zgodovinsko resnična oseba, dasi vemo o njej malo zanesljivega. Tako lahko nekaj podatkov o njej izluščimo iz legend, ki pripovedujejo o svetnici s tem imenom, vendar pa se časovno postavljene v različen časovni okvir in se razlikujejo.

Neka legenda tako pripoveduje, da je Pelagija bila po poklicu igralka in plesalka, ki je živela bolj malo zgledno življenje. Ko je nekoč poslušala pridigo tamkajšnjega škofa, je bila tako pretresena, da je dala svojemu dotedanjemu življenju slovo ter odšla živet na Oljsko goro. Nadela si je moška oblačila in se zaprla v meniško celico, ki je vse do smrti ni zapustila. Z molitvijo in pokoro je služila Bogu noč in dan in zadoščevala za grehe svojega prejšnjega življenja.

Druga legenda pa pravi, da je bila sveta Pelagija mučenka v Antiohiji in je dala življenje za vero v času preganjanja cesarja Dioklecijana. Bila je stara petnajst let in bila je goreča vernica. Antiohijski cesarski namestnik je nekega dne poslal vojake, naj gredo ponjo in jo privedejo pred sodišče. Obkolili so hišo in Pelagijo pozvali, naj zapusti hišo. Takoj je vedela, da jo čaka sodišče, mučenje in smrt, zato je odprla vrata in vojake prosila, naj samo še malo počakajo, da se preobleče. Odšla je v gornje prostore, dvignila roke proti nebu in dolgo molila k Bogu, naj sprejme njeno dušo in ne dovoli, da bi jo oskrunili in s strehe hiše skočila v smrt. To naj bi se zgodilo leta 302. Njen zgled in pričevanje za vero hvali tudi sv. Janez Zlatousti, ki je napisal hvalnico v čast njenemu mučeništvu.

Ime Gal je med moškimi imeni v Sloveniji na 127. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Gal poimenovanih 1665 (1985: 61;1994: 116; 2008: 1199) moških oseb. Ženska oblika: Gala (1994: 9; 2012: 63, 801. mesto). Primerjalni podatki za ime Gal kažejo, da je večina (tj. kar 1348) njegovih zdajšnjih nosilcev iz obdobja 2001–2011, v minimalni frekvenci pa statistika to ime zaznava šele po letu 1950.

God:
• 14. maj
• 16. oktober

Ime Gal izhaja iz latinskega imena Gallus z nekdanjim pomenom 'Galec'. Galci, kar je drugo ime za Kelte, so nekdaj prebivali v Galiji, tj. na ozemlju, ki ga danes zavzema Francija. Ime ljudstva Galli, tj. Galci, se povezuje s kimbrijskim gallu 'moč, zmožnost, oblast, vpliv; biti zmožen', kornvelško gallos 'sila, moč, oblast', bretonsko gal 'sila, moč, oblast'. Glede na to bi ženska oblika Gala prvotno pomenila 'Galka'. Gallus je bil tudi starorimski priimek (cognomen), ki so ga imeli številni slavni ljudje že v predkrščanski dobi. V češčini imenu Gal ustreza Havel, ki je tudi priimek, v poljščini ime in priimek Gaweł; v nemščini Gallus z različicami Galle, Galli, Gall; v francoščini Gaël. Iz imena Gal je v priimkovnem procesu nastal po obliki enak priimek Gal ter izpeljani priimki Gale, Galič, Galičič, Galovec, Galovic, Galovič, Galli, Gales, Galeš, Galez, Galjuš, Gol, Gole, Golc, Golec, Golej, Golič, Goličič, Goleš, Golež, Govc, Govše, Govšič, Golja, Golje, Govže. Italijanski priimek Galli po C. Tagliaviniju dopušča povezavo z občno besedo gallo, latinsko gallus 'petelin'. To velja tudi za Jacobusa Gallusa-Carniolusa, slovenskega skladatelja in dirigenta v praški cerkvi sv. Jana, katerega pravo ime je bilo Jakob Petelin in ki je pisal maše, motete (Opus musicum), madrigale (Harmoniae morales, Moralia).

V koledarju je 16. oktobra Gal, irski misijonar, verski sel ob Bodenskem jezeru, od leta 612 prebivalec ob Steinachu, kjer so pozneje zgradili benediktinski samostan Sankt Gallen. 14. maja pa goduje Gal, škof v Clermontu v Franciji († 551).

Iz slovenske književnosti za otroke je znan Gal, junak zgodbe Gal v galeriji, ki jo je napisala Svetlana Makarovič.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Sergej na 188. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Sergej poimenovanih 815 (1971: 308; 1994: 593; 2008: 756). Različici: Sergij (1971: 66; 1994: 162; 2012: 136), Sergio (2012: 79). Ženski obliki: Sergeja (1971: 73; 1994: 309; 2012: 408), Sergija (2012: 9).

God:
• 31. januar
• 13. maj
• 8. september
• 25. september
• 8. oktober

Ime Sergej z različico Sergij izhaja iz latinskega imena Sergius. To je bilo starorimsko rodovno ime z nejasnim pomenom, ki so ga Rimljani verjetno dobili od sosednjih Etruščanov. Prek grškega Sérgios je ime prišlo v Rusijo, kjer je postalo popularno po zaslugi svetnika Sergija Radoneškega, puščavnika in opata samostana Sv. Trojice, ki je umrl 25. septembra 1392 (v koledarju 25. septembra). Ime Sergio je italijanska oblika imena Sergius, ki se pri nas uporablja zlasti na Primorskem in večinoma pri pripadnikih italijanske narodnosti. Ime Sergij je pri Nemcih Sergius, pri Francozih Serge, pri Hrvatih Srđ, pri Rusih poleg imena Sergej še oblika Serëža [serjóža). Slednji je v izrazu Serëža-proimi-uho v pomenih 'slepar; prebrisanec'. Ime Sergij je po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, 118) na Tržaškem znano predvsem zaradi legendarnega Sergeja Tržaškega in se pojavlja v tržaških kodeksih od leta 1308, zanesljivi slovenski nosilci pa že od leta 1355. Po srednjem veku je ime Sergij pri nas in na Zahodu šlo v pozabo in smo ime Sergej v novejšem času sprejeli skupaj z nekaterimi drugimi ruskimi imeni, kot so npr. Olga, Nataša, Boris.

V koledarju je razen že omenjenega ruskega še: 31. januarja (nekdaj 24. feb.) Sergij Palestinski, mučenec († leta 304); 13. maja Sergij iz Carigrada († ok. 820), preganjan zaradi svetih podob; 8. septembra Sergij I, papež († leta 701); 7. oktobra Sergij Cezarejski, sirski mučenec (u. leta 304); 8. oktobra pa Sergij Tržaški, mučenec iz 3. ali 4. stoletja.

Lavra Keynes je pra-pra-pravnukinja Charlesa Darwina, utemeljitelja evolucijske teorije. Za angleški katoliški časopis je povedala, kako je našla pot do Cerkve. Bila je hči nevernega očeta in katoliške matere ter bila krščena v katoliški Cerkvi, a se je pozneje oddaljila od vere. Študij filozofije v Oxfordu jo je nagnil, da se je začela spraševati o pomenu življenja in o pomenu medčloveških odnosov, moralnega relativizma, dostojanstva človeškega življenja.

Razprava o – sicer veri nasprotni knjigi – Richarda Dawkinsa Zabloda o Bogu je ni pustila pri miru, ampak jo je napeljala k globljemu notranjemu spraševanju o Bogu. Po dolgem razmišljanju in spraševanju se je odločila, da se bo vrnila v Cerkev. Njen korak je zelo začudil njene prijatelje in družino. In najpogostejši izraz njihovega začudenja? »Pa saj se je zdelo, da si inteligentno dekle!« »Kot darwinistka in katoličanka ne izpolnjujem več običajnih pričakovanj,« sklepa Lavra, ki je začela delovati za organizacijo Katoliški glasovi (Catholic Voices), ki si prizadeva, da bi imela katoliška Cerkev močnejši glas v britanski družbi in medijih. Morda so njeni kritiki pozabili, da je Darwin študiral tudi teologijo.

Oktober je že čisto jesenski mesec, v katerem se veselimo sadov dela na polju in v sadovnjakih, zato se smemo tudi mi veseliti sadov svojega dosedanjega dela. Tako vam lahko predstavimo nekaj novih otroških knjig.

Prva je Sveto pismo v torbici. Priljubljene svetopisemske zgodbe, lepe slike in preproste besede, so vsebina tega Svetega pisma za malčke. Knjiga je v obliki torbice, da jo otrok lahko nosi s seboj. Za to mednarodno izdajo je prispevala ilustracije Slovenka iz Italije, Paola Bertolini Grudina. Upamo, da bo ta poceni kartonka nekoliko zamenjala dosedanje Otroško Sveto pismo v torbici, ki je trenutno pošlo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 65.

Naslov druge otroške knjige je Bog me je ustvaril. Otroku pokaže, kaj vse je Bog ustvaril: majhne in velike živali, živali z različnimi repi in nosovi, živali, ki letijo po zraku in plavajo v vodi ... Bog je ustvaril vsakogar od nas. Vse to bo lahko otrok opazoval v tej knjigi in se Bogu zahvaljeval, za vse ustvarjeno. Kartonka bo gotovo osvojila otroke, ki imajo radi živali, in jih vodila k izvoru vsega, to je k Bogu.

Tretja izdaja za otroke Sveti angel iz blaga je ponatis in knjiga samo v nekem smislu, saj je več kot to: gre za 'knjigo' v obliki angela iz blaga. V njej je ob prikupnih podobah natisnjeno besedilo priljubljene molitve Sveti angel. Lepo darilo za malčke.

Dobili smo tudi nove otroške knjige za božič, a o njih več v prihodnji številki Ognjišča, ko bomo reviji Ognjišče priložili poseben katalog za Miklavževo ponudbo. V njej boste našli obilo idej za obdarovanje ob Miklavžu, pa tudi za božično novoletna darila.

Ker se bliža sezona obdarovanj, bi vas radi zopet opozorili na darilni bon Ognjišča. Naročite poljubno število bonov katerikoli vrednosti (10 € ali 20 €). Več o načinu naročanja bonov si lahko preberete na naši spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/darilni_boni_ognjisca.html. To je lepa oblika obdarovanja tudi ob rojstnih dnevih, godovih, krstih, birmah, porokah, najrazličnejših obletnicah ..., saj obdarovancu pustite svobodo, da si sam izbere sebi primerno darilo.

Oktober je mesec rožnega venca, zato bi vas opozorili na drobno knjižico Rožni venec s podobami. S pomočjo podob in misli blaženega Janeza Pavla II. na začetku vseh štirih delov nam bo pomagala globlje moliti in premišljevati rožni venec. Pripravili smo tudi poseben paketič, v katerem je knjižica in rožni venec v škatlici. Paketič, ki stane samo 4,70 € (sama knjižica pa 2,90 €), je lepo darilo.

Ob sklepu Leta vere bo slovenski bralec lahko segel po novi zbirki najlepših govorov o Slomšku izpod peresa upokojenega mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja. Knjiga z naslovom Slomšek med nami živi, govori in raste je globok vodnjak duhovne hrane, ki nas bo krepčal z ljubeznijo do blaženega. Avtor je hvaležen pisec o Slomšku in mojster besede. Njegovi govori se prijetno poslušajo in z zanimanjem berejo.

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran, da tam ali pa 'peš' rešite anketo o vsebini Ognjišča. S spletne strani lahko greste tudi v našo spletno knjigarno (http://knjigarna.ognjisce.si/), kjer si lahko ogledate in naročite knjige in druge izdaje naše založbe. Veseli pa bomo tudi vašega obiska v naših knjigarnah v Kopru, Kranju, Ljubljani Mariboru in na Ptuju.

Mnogokrat slišim, kako se posamezniki navzven in javno izrekajo o človekovih pravicah in svobodi posameznika, vendar ko pride do konkretnih dejanj, ti isti posamezniki popolnoma pogorijo. Zavzemajo se za svobodo, a v isti sapi kršijo svobodo sočloveku, kar je ena od večjih hipokrizij današnje družbe. Smo verni res svobodni v izražanju svoje vere, znotraj družbe, ki se opredeljuje, da ima vsak možnost do svobodne izbire in izražanja svoje vere, če pa lahko zgolj z nekim dejanjem vere prileti na tebe ploha očitkov, poniževanj in nerazumevanj? Je mlad človek svoboden v izpovedovanju svoje vere, če se boji, da bo izločen iz kroga svojih prijateljev, ker baje ni normalno biti veren?

Očitno je treba v naš besednjak ponovno sprejeti besedo spoštovanje. Dopustiti, da je nekdo ob meni takšen, kot je, da ni strahu, da se bom zato moral jaz spremeniti oz. bo meni nekaj bistvenega odvzeto zaradi drugačnosti drugega. Spoštovanje pomeni, da tudi sam spoštujem drugega in ne samo čakam, kdaj bo nekdo spoštoval mene. Mogoče je spoštovanje tista beseda, ki bi si jo otrok najprej naučil od svojih staršev, ki bi jo mladostnik zaznaval iz odnosa s svojimi učitelji in bi jo kot odrasel živel na svojem delovnem mestu. Spoštovanje pomeni sobivanje, ki ne ruši, ampak bogati.

Na mnogih krajih so danes kristjani preganjani zaradi svoje vere. Prav je, da krepimo zavest povezanosti z njimi, kot sestrami in brati, in jim po svojih zmožnostih stojimo ob strani. Ni res, da smo tako brez moči in da ne moremo ničesar storiti, primanjkuje nam le nekaj izvirnosti. Mogoče se moramo tudi izviti iz primeža samopomilovanja in smiljenja. Praznovanje Milanskega edikta ni samo veselje ob visoki obletnici, ampak tudi priložnost, da prebudim samega sebe in zaživim iz vere. Moderno in lepo rečeno: vera je moja osebna stvar, vendar lahko zares zaživi le v povezavi z drugimi in za druge.

Porque? Zakaj tako hitijo? Vsem, ki jih srečamo, se tako mudi ...

Konec avgusta in v začetku septembra sta Slovenijoz uršulinko s. Andrejo Godnič obiskali dve mladi družini iz Peruja. Med nas so prišli oznanjat, pričevat, vzeli so si čas za nas, čas za besedo, ples, oznanjevanje. Začudeno so ugotavljali, kaj vse imamo mi, česar oni nimajo. Največje presenečenje v vsem luksuzu našega vsakdana pa je topla voda, ki teče kar iz pipe. In pri nas, da je kriza? Veliko več imamo, kot bodo oni imeli kadarkoli. A v vsem našem obilju nam nekaj bistvenega manjka. Nimamo časa. "Zakaj vsi tako hitijo? Ljudje v Sloveniji nimajo časa biti srečni, preveč se jim mudi ..." Tako so komentirali Perujci. Pri njih doma je namreč čas vrednota; znajo si ga vzeti. Znajo se ustaviti in biti srečni drug z drugim. Zakaj pa mi tako hitimo in ne znamo ceniti vsake minute? Morda zato, ker za njo pride še ena in za njo še ena? Enkrat si bom že vzel čas in eno izkoristil. Ampak ne sedaj, moram it' ...