Ime Gal je med moškimi imeni v Sloveniji na 127. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Gal poimenovanih 1665 (1985: 61;1994: 116; 2008: 1199) moških oseb. Ženska oblika: Gala (1994: 9; 2012: 63, 801. mesto). Primerjalni podatki za ime Gal kažejo, da je večina (tj. kar 1348) njegovih zdajšnjih nosilcev iz obdobja 2001–2011, v minimalni frekvenci pa statistika to ime zaznava šele po letu 1950.

God:
• 14. maj
• 16. oktober

Ime Gal izhaja iz latinskega imena Gallus z nekdanjim pomenom 'Galec'. Galci, kar je drugo ime za Kelte, so nekdaj prebivali v Galiji, tj. na ozemlju, ki ga danes zavzema Francija. Ime ljudstva Galli, tj. Galci, se povezuje s kimbrijskim gallu 'moč, zmožnost, oblast, vpliv; biti zmožen', kornvelško gallos 'sila, moč, oblast', bretonsko gal 'sila, moč, oblast'. Glede na to bi ženska oblika Gala prvotno pomenila 'Galka'. Gallus je bil tudi starorimski priimek (cognomen), ki so ga imeli številni slavni ljudje že v predkrščanski dobi. V češčini imenu Gal ustreza Havel, ki je tudi priimek, v poljščini ime in priimek Gaweł; v nemščini Gallus z različicami Galle, Galli, Gall; v francoščini Gaël. Iz imena Gal je v priimkovnem procesu nastal po obliki enak priimek Gal ter izpeljani priimki Gale, Galič, Galičič, Galovec, Galovic, Galovič, Galli, Gales, Galeš, Galez, Galjuš, Gol, Gole, Golc, Golec, Golej, Golič, Goličič, Goleš, Golež, Govc, Govše, Govšič, Golja, Golje, Govže. Italijanski priimek Galli po C. Tagliaviniju dopušča povezavo z občno besedo gallo, latinsko gallus 'petelin'. To velja tudi za Jacobusa Gallusa-Carniolusa, slovenskega skladatelja in dirigenta v praški cerkvi sv. Jana, katerega pravo ime je bilo Jakob Petelin in ki je pisal maše, motete (Opus musicum), madrigale (Harmoniae morales, Moralia).

V koledarju je 16. oktobra Gal, irski misijonar, verski sel ob Bodenskem jezeru, od leta 612 prebivalec ob Steinachu, kjer so pozneje zgradili benediktinski samostan Sankt Gallen. 14. maja pa goduje Gal, škof v Clermontu v Franciji († 551).

Iz slovenske književnosti za otroke je znan Gal, junak zgodbe Gal v galeriji, ki jo je napisala Svetlana Makarovič.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Sergej na 188. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Sergej poimenovanih 815 (1971: 308; 1994: 593; 2008: 756). Različici: Sergij (1971: 66; 1994: 162; 2012: 136), Sergio (2012: 79). Ženski obliki: Sergeja (1971: 73; 1994: 309; 2012: 408), Sergija (2012: 9).

God:
• 31. januar
• 13. maj
• 8. september
• 25. september
• 8. oktober

Ime Sergej z različico Sergij izhaja iz latinskega imena Sergius. To je bilo starorimsko rodovno ime z nejasnim pomenom, ki so ga Rimljani verjetno dobili od sosednjih Etruščanov. Prek grškega Sérgios je ime prišlo v Rusijo, kjer je postalo popularno po zaslugi svetnika Sergija Radoneškega, puščavnika in opata samostana Sv. Trojice, ki je umrl 25. septembra 1392 (v koledarju 25. septembra). Ime Sergio je italijanska oblika imena Sergius, ki se pri nas uporablja zlasti na Primorskem in večinoma pri pripadnikih italijanske narodnosti. Ime Sergij je pri Nemcih Sergius, pri Francozih Serge, pri Hrvatih Srđ, pri Rusih poleg imena Sergej še oblika Serëža [serjóža). Slednji je v izrazu Serëža-proimi-uho v pomenih 'slepar; prebrisanec'. Ime Sergij je po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, 118) na Tržaškem znano predvsem zaradi legendarnega Sergeja Tržaškega in se pojavlja v tržaških kodeksih od leta 1308, zanesljivi slovenski nosilci pa že od leta 1355. Po srednjem veku je ime Sergij pri nas in na Zahodu šlo v pozabo in smo ime Sergej v novejšem času sprejeli skupaj z nekaterimi drugimi ruskimi imeni, kot so npr. Olga, Nataša, Boris.

V koledarju je razen že omenjenega ruskega še: 31. januarja (nekdaj 24. feb.) Sergij Palestinski, mučenec († leta 304); 13. maja Sergij iz Carigrada († ok. 820), preganjan zaradi svetih podob; 8. septembra Sergij I, papež († leta 701); 7. oktobra Sergij Cezarejski, sirski mučenec (u. leta 304); 8. oktobra pa Sergij Tržaški, mučenec iz 3. ali 4. stoletja.

Lavra Keynes je pra-pra-pravnukinja Charlesa Darwina, utemeljitelja evolucijske teorije. Za angleški katoliški časopis je povedala, kako je našla pot do Cerkve. Bila je hči nevernega očeta in katoliške matere ter bila krščena v katoliški Cerkvi, a se je pozneje oddaljila od vere. Študij filozofije v Oxfordu jo je nagnil, da se je začela spraševati o pomenu življenja in o pomenu medčloveških odnosov, moralnega relativizma, dostojanstva človeškega življenja.

Razprava o – sicer veri nasprotni knjigi – Richarda Dawkinsa Zabloda o Bogu je ni pustila pri miru, ampak jo je napeljala k globljemu notranjemu spraševanju o Bogu. Po dolgem razmišljanju in spraševanju se je odločila, da se bo vrnila v Cerkev. Njen korak je zelo začudil njene prijatelje in družino. In najpogostejši izraz njihovega začudenja? »Pa saj se je zdelo, da si inteligentno dekle!« »Kot darwinistka in katoličanka ne izpolnjujem več običajnih pričakovanj,« sklepa Lavra, ki je začela delovati za organizacijo Katoliški glasovi (Catholic Voices), ki si prizadeva, da bi imela katoliška Cerkev močnejši glas v britanski družbi in medijih. Morda so njeni kritiki pozabili, da je Darwin študiral tudi teologijo.

Oktober je že čisto jesenski mesec, v katerem se veselimo sadov dela na polju in v sadovnjakih, zato se smemo tudi mi veseliti sadov svojega dosedanjega dela. Tako vam lahko predstavimo nekaj novih otroških knjig.

Prva je Sveto pismo v torbici. Priljubljene svetopisemske zgodbe, lepe slike in preproste besede, so vsebina tega Svetega pisma za malčke. Knjiga je v obliki torbice, da jo otrok lahko nosi s seboj. Za to mednarodno izdajo je prispevala ilustracije Slovenka iz Italije, Paola Bertolini Grudina. Upamo, da bo ta poceni kartonka nekoliko zamenjala dosedanje Otroško Sveto pismo v torbici, ki je trenutno pošlo. Več o knjigi si lahko preberete na str. 65.

Naslov druge otroške knjige je Bog me je ustvaril. Otroku pokaže, kaj vse je Bog ustvaril: majhne in velike živali, živali z različnimi repi in nosovi, živali, ki letijo po zraku in plavajo v vodi ... Bog je ustvaril vsakogar od nas. Vse to bo lahko otrok opazoval v tej knjigi in se Bogu zahvaljeval, za vse ustvarjeno. Kartonka bo gotovo osvojila otroke, ki imajo radi živali, in jih vodila k izvoru vsega, to je k Bogu.

Tretja izdaja za otroke Sveti angel iz blaga je ponatis in knjiga samo v nekem smislu, saj je več kot to: gre za 'knjigo' v obliki angela iz blaga. V njej je ob prikupnih podobah natisnjeno besedilo priljubljene molitve Sveti angel. Lepo darilo za malčke.

Dobili smo tudi nove otroške knjige za božič, a o njih več v prihodnji številki Ognjišča, ko bomo reviji Ognjišče priložili poseben katalog za Miklavževo ponudbo. V njej boste našli obilo idej za obdarovanje ob Miklavžu, pa tudi za božično novoletna darila.

Ker se bliža sezona obdarovanj, bi vas radi zopet opozorili na darilni bon Ognjišča. Naročite poljubno število bonov katerikoli vrednosti (10 € ali 20 €). Več o načinu naročanja bonov si lahko preberete na naši spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/darilni_boni_ognjisca.html. To je lepa oblika obdarovanja tudi ob rojstnih dnevih, godovih, krstih, birmah, porokah, najrazličnejših obletnicah ..., saj obdarovancu pustite svobodo, da si sam izbere sebi primerno darilo.

Oktober je mesec rožnega venca, zato bi vas opozorili na drobno knjižico Rožni venec s podobami. S pomočjo podob in misli blaženega Janeza Pavla II. na začetku vseh štirih delov nam bo pomagala globlje moliti in premišljevati rožni venec. Pripravili smo tudi poseben paketič, v katerem je knjižica in rožni venec v škatlici. Paketič, ki stane samo 4,70 € (sama knjižica pa 2,90 €), je lepo darilo.

Ob sklepu Leta vere bo slovenski bralec lahko segel po novi zbirki najlepših govorov o Slomšku izpod peresa upokojenega mariborskega nadškofa dr. Franca Krambergerja. Knjiga z naslovom Slomšek med nami živi, govori in raste je globok vodnjak duhovne hrane, ki nas bo krepčal z ljubeznijo do blaženega. Avtor je hvaležen pisec o Slomšku in mojster besede. Njegovi govori se prijetno poslušajo in z zanimanjem berejo.

Vabimo vas, da obiščete našo spletno stran, da tam ali pa 'peš' rešite anketo o vsebini Ognjišča. S spletne strani lahko greste tudi v našo spletno knjigarno (http://knjigarna.ognjisce.si/), kjer si lahko ogledate in naročite knjige in druge izdaje naše založbe. Veseli pa bomo tudi vašega obiska v naših knjigarnah v Kopru, Kranju, Ljubljani Mariboru in na Ptuju.

Mnogokrat slišim, kako se posamezniki navzven in javno izrekajo o človekovih pravicah in svobodi posameznika, vendar ko pride do konkretnih dejanj, ti isti posamezniki popolnoma pogorijo. Zavzemajo se za svobodo, a v isti sapi kršijo svobodo sočloveku, kar je ena od večjih hipokrizij današnje družbe. Smo verni res svobodni v izražanju svoje vere, znotraj družbe, ki se opredeljuje, da ima vsak možnost do svobodne izbire in izražanja svoje vere, če pa lahko zgolj z nekim dejanjem vere prileti na tebe ploha očitkov, poniževanj in nerazumevanj? Je mlad človek svoboden v izpovedovanju svoje vere, če se boji, da bo izločen iz kroga svojih prijateljev, ker baje ni normalno biti veren?

Očitno je treba v naš besednjak ponovno sprejeti besedo spoštovanje. Dopustiti, da je nekdo ob meni takšen, kot je, da ni strahu, da se bom zato moral jaz spremeniti oz. bo meni nekaj bistvenega odvzeto zaradi drugačnosti drugega. Spoštovanje pomeni, da tudi sam spoštujem drugega in ne samo čakam, kdaj bo nekdo spoštoval mene. Mogoče je spoštovanje tista beseda, ki bi si jo otrok najprej naučil od svojih staršev, ki bi jo mladostnik zaznaval iz odnosa s svojimi učitelji in bi jo kot odrasel živel na svojem delovnem mestu. Spoštovanje pomeni sobivanje, ki ne ruši, ampak bogati.

Na mnogih krajih so danes kristjani preganjani zaradi svoje vere. Prav je, da krepimo zavest povezanosti z njimi, kot sestrami in brati, in jim po svojih zmožnostih stojimo ob strani. Ni res, da smo tako brez moči in da ne moremo ničesar storiti, primanjkuje nam le nekaj izvirnosti. Mogoče se moramo tudi izviti iz primeža samopomilovanja in smiljenja. Praznovanje Milanskega edikta ni samo veselje ob visoki obletnici, ampak tudi priložnost, da prebudim samega sebe in zaživim iz vere. Moderno in lepo rečeno: vera je moja osebna stvar, vendar lahko zares zaživi le v povezavi z drugimi in za druge.

Porque? Zakaj tako hitijo? Vsem, ki jih srečamo, se tako mudi ...

Konec avgusta in v začetku septembra sta Slovenijoz uršulinko s. Andrejo Godnič obiskali dve mladi družini iz Peruja. Med nas so prišli oznanjat, pričevat, vzeli so si čas za nas, čas za besedo, ples, oznanjevanje. Začudeno so ugotavljali, kaj vse imamo mi, česar oni nimajo. Največje presenečenje v vsem luksuzu našega vsakdana pa je topla voda, ki teče kar iz pipe. In pri nas, da je kriza? Veliko več imamo, kot bodo oni imeli kadarkoli. A v vsem našem obilju nam nekaj bistvenega manjka. Nimamo časa. "Zakaj vsi tako hitijo? Ljudje v Sloveniji nimajo časa biti srečni, preveč se jim mudi ..." Tako so komentirali Perujci. Pri njih doma je namreč čas vrednota; znajo si ga vzeti. Znajo se ustaviti in biti srečni drug z drugim. Zakaj pa mi tako hitimo in ne znamo ceniti vsake minute? Morda zato, ker za njo pride še ena in za njo še ena? Enkrat si bom že vzel čas in eno izkoristil. Ampak ne sedaj, moram it' ...

Za sodobnega človeka je pojmovanje svobode nekaj zelo samoumevnega. Imamo svobodo gibanja in lahko gremo po celem svetu, svobodo govora, da izrazimo svoje mnenje, svobodo izbire izobraževanja, da se lahko izučimo za različne poklice in še bi lahko našteval. Imamo tudi svobodo veroizpovedi in lahko svobodno o sebi povemo, da smo kristjani.

Prvič so se s to svoboščino kristjani srečali v letu 313. Predstavitev Milanskega edikta bi lahko opravili tudi v enem stavku – cesar Konstantin je leta 313 po Kr. dovolil kristjanom svobodno izpovedovanje njihove vere. Če na ta dogodek gledamo z današnjega gledišča, potem si najverjetneje kar težko predstavljamo, kaj to sploh pomeni. Vendar svoboda izpovedovanja vere ni vedno bila dovoljena – prej nasprotno. Ljudje so zaradi svojega verskega prepričanja tudi umirali in žal umirajo še danes.

 Mesto Niš, rojstni kraj cesarja Konstantina

»Marija je s svojim odnosom do Jezusa tesno povezana s tem, kar verujemo,« piše papež Frančišek v svoji okrožnici Luč vere. Verujemo, da je Jezus pravi Božji Sin, ki ga je Oče poslal na svet kot Odrešenika. Rojen je bil iz Marije device brez sodelovanja moža. »Resnično Marijino materinstvo je zagotovilo, da ima Božji Sin pristno človeško zgodovino in resnično meso, v katerem je mogel umreti na križu in vstati od mrtvih.« Dogodke iz zgodovine odrešenja so pod vodstvom Svetega Duha 'naslikali' pisatelji knjig Svetega pisma. Te njihove 'podobe' so od prvih krščanskih časov navdihovale likovne umetnike. Osrednji predmet krščanskega nabožnega umetnostnega ustvarjanja ali ikonografije je Jezus Kristus. Za njim pa pride takoj njegova Mati Marija, ki je s Sinom najtesneje povezana, čeprav evangeliji ne nudijo zanjo toliko gradiva kakor za Jezusa. Na naslednjih straneh bomo ob kratkem svetopisemskem besedilu in mislih cerkvenih očetov predstavili Marijine upodobitve od Oznanjenja do njenega poveličanja pri Sinu.