• Aleksander Sauli, sv., † 1593, korziški apostol
• Bruno Kölnski, sv., † 965, škof
• Etelburga, sv., † ok. 678, opatinja v Barkingu v Angliji
• Filip, sv., 1. st., diakon in 'evangelist'
• Frimin, sv., † po 552, škof v Uzesu v Franciji
• Gummar, sv., † ok. 775, samotar v Lierru v Belgiji
• Janez XXIII., sv. † 1963, papež Dobri
• Janez Janež, † 1990, misijonski zdravnik
• Kanik (Kenneth), sv., † 599, opat na Irskem Kenneth, glej Kanik
• Marija Soledad Torres, sv., † 1887, ustanoviteljica Marijinih služabnic
• Mihael Argawi, sv., 4. st., menih v Etiopiji
• Tarask in tovariša, sv., † ok. 304, mučenci v Ciliciji

V Domu sv. Jožefa v Celju je od 8. do 13. septembra 2013 potekala mednarodna konferenca Apostolat Militaire International (AMI), ki jo je organiziral Vojaški vikariat Slovenske vojske. Zbralo se je okoli 60 vojaških oseb iz šestnajstih držav. Tema letošnje konference je bila Novo razumevanje Drugega vatikanskega koncila, s poudarkom na pastoralni konstituciji Veselje in upanje. Letos sta polnopravni članici AMI postali ZDA in Slovenija.

AMI je mednarodno združenje vojaških oseb, ki živijo iz krščanskih vrednot in etike. Združenje povezuje podobna krščanska vojaška združenja posameznih držav. Ustanovljeno je bilo leta 1965 v Santiagu v Španiji. Sveti sedež ga je priznal leta 1985 kot mednarodno katoliško organizacijo. Aktualni predsednik je generalmajor avstrijske vojske Norbert Sinn.

Člani združenja se pogosto ustavljajo ob besedah blaženega Janeza Pavla II.: »Kdo more bolje kot vi, predragi vojaki in policisti, ... pričevati o nasilju in razkrojevalnih silah zla, ki so navzoče v svetu? Vsak dan se bojujete zoper nje, saj ste poklicani braniti šibke, varovati poštene in podpirati miroljubno sožitje med narodi. Vaša naloga je podobna vlogi nočnega stražarja, ki gleda v daljavo, da bi preprečil nevarnost ter vsepovsod utrjeval pravičnost in mir«.

Tu pa tam zasledim v verskem tisku poročilo, da je neka župnija slovesno sprejela relikvije kakšnega blaženega ali svetnika – zadnje čase zlasti relikvije bl. mučenca Alojzija Grozdeta. Kakšen pomen ima češčenje relikvij? (Nada)

Relikvije v ožjem smislu so ostanki telesa blaženega ali svetnika; v širšem smislu pa je relikvija vse tisto, kar je bilo s svetnikom v kaki zvezi (obleka, knjige, orodje njegovega mučeništva...). Kristjani relikvij ne častimo zaradi njih samih – to bi bilo malikovanje! – po njih izkazujemo čast Kristusu, katerega so svetniki v svojem življenju posnemali. V prvih krščanskih stoletjih so se kristjani pri svojih bogoslužnih slavjih spominjali mučencev. Od četrtega stoletja dalje pa so se jim pridružili tudi tisti zvesti Jezusovi učenci, ki niso umrli kot mučenci. V katoliški Cerkvi velja predpis, da se evharistična daritev opravlja na posvečenem oltarju, v katerem mora biti 'grobek', pravokotna vdolbina, kamor so položene relikvije – ostanki blaženih in svetnikov. (sč)

• Aldrik, sv., † 841, škof v Sensu v Franciji
• Angela Marija Truszkowska, bl., † 1899, poljska redovnica
• Basijan, sv., 5. st., menih v Carigradu
• Cerbonij, sv., † ok. 575, škof v Piombinu v Italiji
• Daniel Comboni, sv., † 1881, škof, misijonar
• Daniel in tovariši, sv., † 1227, misijonarji, mučenci
• Demetrij Aleksandrijski, sv., † 231, patriarh v Aleksandriji – omenjen pri Demetriju Solunskem
• Elija del Socorro Nieves Castillo, bl., † 1928, mehiški avguštinec in mučenec (10. marec, god 11. oktober)
• Evlampij in Evlampija, sv., 4. st., mučenca v Nikomediji
• Evlampija, sv., 4. st., mučenka v Nikomediji — glej Evlampij in Evlampija
• Florencij in Kasij, sv., 3. st., mučenca v Bonnu v Nemčiji
• Gereon in tovariši, sv., 3. st., mučenci iz Kölna v Nemčiji
• Janez, sv., † 1397, kanonik v Angliji
• Kasij, sv., 3. st., mučenec v Bonnu v Nemčiji
• Leon Wetmanski, bl., † 1941, pomožni škof v Plocku, mučenec (10. oktober, god 12. junij)
• Maloz, sv., 3. st., mučenec v Xantenu v Nemčiji – glej Viktor in Maloz
• Pavlin, sv., † 644, škof v Yorku v Angliji
• Robert Malatesta, bl., † 1432, frančiškanski tretjerednik iz Riminija v Italiji
• Telhilda, sv., † ok. 670, opatinja v Franciji
• Viktor in Maloz, sv., 3. st., mučenca v Xantenu v Nemčiji

• Abraham in Sara, sv., † 19.–17. pr. Kr., očak
• Adalbero, sv., † 910, škof v Augsburgu v Nemčiji
• Bernard, sv., † mo, opat v Franciji
• Bravlij Marija Corres, Friderik Rubio Alvarez in 69 tovarišev, bl., † 1936, redovniki in mučenci v Španiji
• Ciril Bertrand (Sanz Tejedor) in 7 tovarišev, sv., † 1934, šolski brat in mučenci iz škofije Oviedo v Španiji
• Deusdedit, sv., † ok. 834, menih in mučenec na Monte Cassinu v Italiji
• Dionizij, Rustik in Elevterij, sv., † ok. 285, škof in mučenci v Parizu
• Domin, sv., prva st., mučenec iz okolice Parme v Italiji
• Elevterij, sv., † ok. 285, mučenec v Parizu – glej Dionizij, Rustik in Elevterij
• Evencij Rihard Nyarra, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Filip od Jezusa Munarriz in 50 mučencev, bl., † 1936, redovniki klaretinci iz Barbastra v Španiji, ustreljeni v več skupinah v avgustu
• Gesvin, sv., † 1165, opat v Anchinu v Franciji
• Gislen, sv., † ok. 681/685, opat v Hainautu v Belgiji
• Gunterih, sv., † 1045, samotar v Brevnovu na Češkem
• Inocenc od Brezmadežne (Canoura Arnau), sv., † 934, pasijonist, mučenec v španski državljanski vojni
• Janez Leonardi, sv., † 1609, redovni ustanovitelj
• Janez Lobedav, bl., † ok. 1264, frančiškan v Chelmu na Poljskem
• Jožef Cecilij, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Kompagnus, sv., † 1264, menih kamaldulenec iz Padove v Italiji
• Ludvik Bertran (Beltran), sv., † 1581, redovnik in misijonar
• Marija Jezusova (Emilija d'Oultremont), bl., † 1878, redovnica
• Peter Galata, sv., 9. st., menih v Carigradu
• Pij XII., † 1958, Evgen Pacelli, papež med 2. svetovno vojno
• Publija, sv., 4. st., diakonisa in mučenka v Antiohiji
• Rustik, sv., † ok. 285, mučenec v Parizu
• Sara, sv., † 19.–17. pr. Kr., Abrahamova žena
• Šibila, bl., † 1250, menihinja v Brabantu
• Teodomir Joahim Sainz Sainz, bl., † 1936, šolski brat, mučenec v Španiji
• Vincencij Kadlubek, bl., † 1223, cistercijan, škof v Krakovu na Poljskem

• Artemon, sv., prva st., mučenec v Frigiji
• Artold (Artald), sv., † 1206, kartuzijan in škof v Belleyu v Franciji
• Benedikta, sv., 4. st., devica in mučenka v okolici Laona v Franciji
• Feliks, sv., † ok. 390, škof v Como v Italiji
• Pelagija, sv., † ok. 302, devica in mučenka v Antiohiji
• Rogenfredris, sv., 8. st., opatinja v Denainu v Franciji
• Sergij, sv., † 303 ?, mučenec
• Sergij in Bakh, sv., 3./4. st., mučenca v Siriji
• Tais (Tajda), sv., prva st., egiptovska spokornica

• Adalgiz, sv., † 849, škof v Novari v Italiji
• Apulej, sv., prva st., mučenec v Rimu – glej Marcel in Apulej
• Avgust, sv., † ok. 560, duhovnik iz bližine Bourgesa v Franciji
• Eterij, sv., † 602, škof v Lyonu v Franciji
• Justina, sv., prva st., devica in mučenka v Padovi v Italiji
• Marcel in Apulej, sv., prva st., mučenca v Rimu
• Marija Devica Rožnovenska mati božja
• Marko, sv., † 33, papež
• Martin Cidis, sv., † 1152, cistercijanski opat v Španiji
• Osita, sv., 7. st., opatinja v Angliji
• Paladij, sv., † po 596, škof v mestu Saintes v Franciji
• Polihronij, sv., † po 337, škof v Gampaneti

10. oktober

Daniel Comboni, goreč misijonar in ustanovitelj misijonske družbe, ki ima moško in žensko vejo: redovniki se imenujejo kanbonijanci, redovnice pa kombonijanke, je leta 1864 sestavil Načrt za prerod Afrike, ki je veljaven še danes. Oznanjevanje evangelija naj spremlja prizadevanje za izboljšanje življenjskih pogojev ljudi. Tuji misijonarji naj čimprej vzgojijo domače duhovnike in sodelavce, da se Afričani postavijo na lastne noge. Comboni je več let (s presledki zaradi bolezni ali potovanj po Evropi, ko je zbiral sredstva za svoj misijon) deloval v Sudanu, kjer je pred njim oral ledino naš Ignacij Knoblehar, ki je svet ob Nilu raziskoval in ga opisal. Knoblehar in Comboni sta se v začetku leta 1858 srečala v Asuanu, ko je Knoblehar potoval v Evropi iskat novih sodelavcev, pa je na poti 13. aprila 1858 umrl v Neaplju.

Luč sveta je Daniel Comboni zagledal 15. marca 1831 v kraju Limone ob Gardskem jezeru v severni Italiji. Bistremu dečku so prvo šolsko modrost posredovali duhovniki. Ko mu je bilo enajst let, je bil sprejet v zavod za revne otroke nadarjene otroke, ki ga je v Veroni duhovnik Nicola Mazza. Leta 1847 je skupina duhovnikov iz tega zavoda odšla v misijone v novoustanovljeni Apostolski vikariat za Srednjo Afriko v Vzhodnem Sudanu. Prvi vikar s pravicami škofa je bil Poljak Maksimilijan Rylla, po njegovi zgodnji smrti ga je nasledil Knoblehar. Mladi Comboni je leta 1849 svojim predstojnikom slovesno obljubil, da bo svoje življenje posvetil temu misijonu. Po mašniškem posvečenju 31. decembra 1854 se je nekaj časa uvajal v duhovniško delo v raznih župnijah doma, 10. septembra 1857 pa je skupaj s petimi drugimi misijonarji iz ladjo iz Trsta odpotoval proti Sudanu, v Kartum so prispeli 8. januarja 1858. Sredi februarja so prišli do misijonske postaje Sveti križ. V nezdravem podnebju je kmalu zbolel za tropsko mrzlico, ki je pokosila več misijonarjev. Combonijevo zdravje je tako opešalo, da je junija odšel v Italijo, da si opomore. Za nekaj časa se je ustavil v Veroni, kjer je prevzel skrb za vzgojo afriških dečkov, ki so jih misijonarji odkupili iz suženjstva. Potoval je po raznih evropskih deželah in iskal dobrotnike za afriški misijon. Leta 1864 je, kot rečeno, sestavil svoj misijonski načrt. Proti koncu leta 1865 je odpotoval v Egipt, pa se je kmalu vrnil in leta 1867 je v Veroni odprl svoj misijonski zavod za Afriko. Tega leta je postal provikar v osrednji Afriki (torej Knobleharjev naslednik) Leta 1872 je v Veroni zaživela njegova ženska misijonska družina. Naslednje leto je spet odšel v Sudan in tam ostal do leta 1877, ko je postal apostolski vikar in bil posvečen za škofa. Pod njegovim vodstvom je misijon lepo uspeval. Cvetoči misijon je bil uničen leta 1885 pod muslimanom Mahdijem in njegovim naslednikom. Škof Comboni tega žalostnega konca ni dočakal. 2. oktobra 1881, bila je nedelja, je podelil sveti krst štirinajstim ljudem, potem pa ga je nenadoma začela tresti mrzlica. Upal je, da bo to minilo, kot doslej vedno, toda stanje se je vedno bolj slabšalo. Začutil je, da je prišla njegova zadnja ura. Zaprosil je za zakramente za umirajoče. Svoje sodelavce, zbrane okoli njega, je prosil, naj "živijo in umrejo ob dragi Afričanih". Njegovo velikodušno srce je prenehalo biti 10. oktobra 1881. Že leta 1927 se je začel postopek za njegovo beatifikacijo, pa je bil zaradi političnih homatij prekinjen. Obnovil se je pod papežem Janezom Pavlom II., ki ga je leta 1996 razglasil za blaženega, leta 2003 pa za svetnika.