Pravzaprav ne gre za žival – pod tem zanimivim skavtskim imenom se skriva pridna, uspešna in vsestransko aktivna Ana Grahor. Letos je bila izbrana za Naj prostovoljko 2012, kar je že samo po sebi lep dosežek. V prostem času se poleg prostovoljstva ukvarja tudi z glasbo. Ves ostali čas ji vzame študij – še malo in dokončala bo šestletni študij medicine. Če bo vse prav, bo svoje poklicno področje nadaljevala v smeri pediatrije, pravi. Ta želja v njej tli že od konca osnovne šole. Torej bo z otroki delala kot skavtinja in kot zdravnica. Sta morda skoraj dve desetletju skavtstva tisto, kar je Ano tako oblikovalo?

Ko so se moje poletne počitnice zaključevale in je bilo pred menoj novo šolsko leto, sem v sebi vedno čutil neko vznemirjenje, ker sem se spet srečal s sošolci, ker je vsako leto nekdo nov prišel v razred, mnogokrat ga je tudi kdo zapustil. Na urniku se je mogoče pojavil nov predmet, o katerem sem do takrat samo poslušal od starejših prijateljev. Skupaj z mami sem se znašel v vrtincu kupovanja zvezkov in učbenikov, pravzaprav se zelo dobro spomnim vstopa v knjigarno, kjer je bila zelo velika gneča ljudi z raznimi željami, in listkov v rokah, na katerih je pisalo, kaj potrebujem.

Če danes pogledam nazaj, me nihče ni nikoli opomnil: »Veš, Robi, v letu, ki je pred tabo, si je pomembno zadati cilje. Če boš naletel na kakšno oviro, se zavedaj, da je tam zato, da jo premagaš, ker se na poti šolanja učiš srečati tudi z neprijetnimi stvarmi, kot je lahko tudi učenje, da ne bežiš od njih, ampak ob njih spoznavaš tudi samega sebe.« Nihče me nikoli ni opominjal na to, ker se jim je mogoče zdelo samoumevno, da to že vem. Velikokrat mi je tudi primanjkovalo odločnosti. Če sem si med počitnicami zadal, da se bom v naslednjem šolskem letu redno učil, je moja obljuba zelo kmalu splavala po vodi, ker me je zapeljala goljufiva kača.

Med pogovorom s slepimi in slabovidnimi, ki so se spominjali svojih vstopov in korakov v šolskih dneh, sem imel pred očmi, kako dobrodošla je lahko spodbuda, da se mladi v šoli vzgajajo za vrednote življenja. Mogoče bi kdo vzdihnil, da gre za temo primata vzgoje ali izobraževanja na drugi strani. V mislih imam zgolj spodbudo k občutljivosti za sočloveka. Koliko bomo v tem šolskem letu drug drugega spodbudili, da bi bili občutljivi za sočloveka? Ne samo tekmovalnost, kdo bo imel najboljše ocene, ampak kdo bo opazil, kaj se dogaja s sošolci in učitelji oz. profesorji, kdo se bo najbolj iznajdljivo učil občutljivosti za sočloveka.

Pesmi, veselje, igre, duhovna rast, razposajenost in povezanost – vse to so stvari, ki jih v poletnih mesecih doživljamo na oratorijih, duhovnih vajah, skavtskih taborih in še v kakšnih skupinah. Ob začetku šolskega leta in kopici novih obveznosti pa ta doživetja in druženja velikokrat ostanejo samo še bled spomin, ki ga odložimo v kakšen zaprašen kot naših možganov. Pa ni treba, da je tako! Namesto da odštevamo mesece do naslednjega oratorija ali duhovnih vaj, lahko prej našteto podoživljamo na tedenskih srečanjih v mladinskih skupinah.

Jaz pa vas prosim, da ste revolucionarji, prosim vas, da greste proti toku; da, s tem vas prosim, da se uprete tej kulturi začasnega, ki pravzaprav ne verjame, da ste sposobni prevzeti odgovornost, ne verjame, da ste sposobni resnično ljubiti.

papež Frančišek

Papež Frančišek je eden najvplivnejših svetovnih voditeljev na twitterju. Po številu sledilcev je namreč na drugem mestu. Tako izhaja iz poročila, ki ga je konec julija objavilo švicarsko podjetje za odnose z javnostmi. Poročilo ugotavlja, da tvitte (sporočila s 140 ali manj znaki) papeža Frančiška v španščini v povprečju 'pre-twittajo' več kot enajst tisočkrat. V angleščini pa papeževa sporočila 'pre-twitta' povprečno 8 tisoč sledilcev. Njegov najtesnejši 'tekmovalec' v številu tvitov je ameriški predsednik Barack Obama, čigar tvitte povprečno pre-twittajo 2.300-krat. Po tem poročilu je papež Frančišk daleč najbolj vpliven uporabnik twitterja.

Frančiškov predhodnik papež Benedkit XVI. je račun na twitterju odprl 12. decembra 2012 in je pred svojim odstopom 28. februarja letos dobil večmilijonsko občinstvo. Papež Frančišek je nadaljeval prakso pošiljanja kratkih sporočil z razmišljanji o Jezusu in krščanskem življenju. Švicarsko podjetje pravi, da je porast papeževe navzočnosti na twitterju v zadnjih šestih mesecih 'fenomenalen'. Papež ima zdaj prek osmih računov več kot 7,2 milijona sledilcev. Poleg računov Pontifex v angleščini in v španščini twitta še v šestih drugih jezikih: arabščini, francoščini, nemščini, italijanščini, latinščini in portugalščini. Samo njegov latinski račun ima več kot 130 tisoč sledilcev!

Med moškimi imeni je ime Tilen na 83. mestu. Leta 2006 se je tako imenovalo 2877 oseb. Večina tako poimenovanih oseb je rojena po letu 1980. Precej bolj redka je različica Egidij (126), zelo redke pa različice Ilj (9), Til (34), Tilj (manj kot 5). Možni ženski obliki sta Tilka (120) in Ilka (18).

God:
• 7. februar
• 1. september

Ime Tilen izhaja iz imena Egidij. Nastalo je iz narečnih Ilj, Tilj, Tiljen, Tilih. Te izhajajo iz bavarskih oblik imena Aegilius, ki je različica latinskega imena Aegidius: Gilj, Gilg, Gidl, Gil, Gilh, Jilh, Jilgen. Iz teh oblik je nastalo slovensko Ilj, ki ga npr. vsebuje tudi krajevno ime Šentilj. Začetni T- v imenu Tilen ali Tilj, Tilih je prišel iz besede šent, tj. sveti, ki se je dodajala imenu svetnika in je tudi v omenjenem krajevnem imenu. Izhodiščno ime Egidij izhaja iz latinskega Aegidius, to pa iz grškega Aigidios. To povezujejo z grškim aigís, v rodilniku aigídos v pomenu 'usnjen ščit in 'kozja koža'. Ženski imeni Tilka in Ilka lahko izhajata tudi iz imen Matilda in Otilija.

V koledarju je 1. septembra sv. Egidij ali Tilen, puščavnik v Provansi v Franciji. Po benediktinskem samostanu, ki ga je ustanovil in se po njem imenuje Saint-Gilles, je poimenovano mesto, ki je postalo znamenita božja pot.

Različica Ilj je v vremenskem pregovoru Kakršno bo vreme na sv. Ila kazalo, bo tudi ves mesec ostalo.

• Aigulf, sv., † ok. 675, opat, in tovariši mučenci v Lerinsu v Franciji
• Antim, sv., † 303, škof in mučenec v Nikomediji
• Avksan, sv., † 559, škof v Milanu v Italiji
• Bazilisa, sv., 4. st., mučenka v Nikomediji
• Engus Mac Nisse, sv., † 514 škof v Connorju na Irskem
• Gregor I. Veliki, sv., † 604, papež
• Gvala, bl., † 1244, škof v Brescii v Italiji
• Mansvet, sv., 4. st., škof vToulu v Franciji
• Mavrilij, sv., † ok. 580, škof v Cahorsu v Franciji
• Remakel, sv., † ok. 671, opat in škof iz Stavelota v Belgiji
• Teoktist, sv., 5. st., menih v Palestini

3. spetember

Za Leonom I. je Gregor I. drugi in edini papež, ki mu je zgodovina prisodila naslov Veliki. Zaslužil si ga je, ker je modro vodil krmilo Kristusove Cerkve v času, ko je stari vek prehajal v srednjega. Razumno je povzel pridobitve dotedanjih krščanskih stoletij in jih kot skrbno urejeno dediščino izročil prihodnjim. Bil je prvi papež iz vrst zahodnega meništva, zato je mogel benediktinskemu redu naložiti dolžnost misijonarjenja med novimi evropskimi poganskimi narodi. Zapustil je globoke duhovne spise, preuredil je bogoslužje in petje (gregorijanski koral), kar je vse imelo stoletno veljavo. Bil je res 'božji konzul', kakor je zapisano na njegovem grobu: namreč od Boga poslani pomočnik vsemu človeštvu in svetovalec ljudem kot glasnik božje volje.

Rodil se je v Rimu okoli leta 540 v patricijski (plemiški) družini. Njegova rojstna hiša je stala na Celijskem griču. To mogočno stavbo je kasneje Gregor predelal v benediktinski samostan. Šolal se je najverjetneje tako kakor tedanji Rimljani iz visokih krogov: pod vodstvom družine in učenih sorodnikov. Njegovi spisi pričajo, da si je pridobil temeljito izobrazbo. Med leti 572–574 je bil na visokem mestu z naslovom rimski prefekt: bil je na čelu mestne uprave in o svojem delu je poročal cesarskemu namestniku v Raveni. Že leta 574 ali vsaj 575 se je odpovedal službi in svetu. S podedovanim premoženjem je ustanovil šest benediktinskih samostanov na Siciliji in enega v Rimu, v svoji rojstni hiši. Kar mu je ostalo premoženja, ga je razdelil med reveže, potem pa se je pridružil menihom v domači hiši, vendar jim ni maral biti predstojnik. Po petih ali šestih letih bivanja v samostanu ga je tedanji papež Pelagij II. posvetil v diakona in ga kot svojega zastopnika poslal na carigrajski dvor. To zahtevno službo je Gregor uspešno opravljal okoli šest let. Leta 586 se je vrnil v Rim.

Po smrti papeža Pelagija leta 590 so ga enoglasno izvolili za njegovega naslednika. Gregor se je na vse mogoče načine otepal tega bremena, toda zaman: 3. septembra leta 590 so ga posvetili za rimskega škofa.

Takoj po nastopu papeške službe je Gregor vse kristjane opozoril, naj ne zidajo na njegovo, ampak na božjo pomoč. Papeževo zaupanje v božjo pomoč pa je dopolnjevala budna človeška pozornost za velike in majhne priložnosti, ki naj sprožijo dela ljubezni in usmiljenja do trpečih.

V štirinajstih letih svojega papeževanja je znal modro vpletati drobne stvari v velike načrte za blagor vesoljne Cerkve.

Ni se mu povsem posrečilo doseči odkrito in zaupno sodelovanje s cesarskim dvorom v Carigradu. Njegovo največje in najbolj osebno delo pa je bilo misijonsko delo na Britanskem otoku. Zgodovinsko najvažnejši je bil sklep, da je za misijonarje izbral benediktince, ki jim je naročal, naj poganskih svetišč ne rušijo, temveč jih spreminjajo v krščanske cerkve. Priporočal je blago misijonsko metodo, ki so jo uporabljali blagovestniki tudi med našimi slovenskimi predniki.

Njegovo življenje se je izteklo 12. marca 604. Do pokoncilske preureditve koledarja je bil njegov god 12. marca, po novem obhajamo njegov god 3. septembra, na spominski dan njegove posvetitve za rimskega škofa.

Ime Gregor je na Slovenskem razmeroma redko; druge oblike so: Grega, Griša, Groga. Gregor Veliki velja za zavetnika učenjakov, učiteljev, šolarjev, glasbenikov (koralno petje).

• Antonin, sv., 4. st., mučenec v Apamiji v Siriji
• Brokard, sv., † ok. 1231, karmeličanski prior v Palestini
• Habib, sv., † 322, diakon in mučenec v Edesi
• Ingrid Elofsdotter, bl., † 1282, dominikanka
• Janez Frančišek Burte, Ludvik Jožef Francis in drugi septembrski mučenci, bl., † 1792
• Janez Marija du Lau d'Alleman, škof, in 190 drugih mučencev, med njimi tudi trije škofje, bl., † 1792, mučenec v Parizu
• Janez Postivec, sv., † 595, carigrajski patriarh
• Klavdij Granzotto, bl., † 1947, bolniški strežnik, umetnik, frančiškan iz Padove
• Ludvik Jožef Francis, bl., † 1792, Francoski mučenec
• Marjeta, sv., † ok. 1255, devica in mučenka iz Louvaina
• Septembrski mučenci, glej Janez Marija du Lau d'Alleman in drugi
• Viljem, sv., † ok. 1070, škof v Roeskildu na Danskem
• Zeno, sv., prva st., mučenec v Nikomediji